koline
kot darilo in izražanje identitete v slovenski kmečki družbi1
ROBERT MINNICH*
Koline v slovenskem jeziku označujejo hišni dogodek zakola svinje, kolektivni produkt te dejavnosti in uporabo izdelka kot darila.2 Danes so na podeželju v Sloveniji izdelki domačega mesarstva namenjeni predvsem družinski porabi in menjavi z bližnjimi znanci in sorodniki. In prav slednjemu vidiku, menjavi /coim, je namenjena ta predstavitev.
Ko pridejo izdelki zakola v Sloveniji na tržišče in so brez razločka menjani za denar, ne gre za koline, marveč za splošnejše oznake, kakor svinjina oz. njene sestavine — zarebrnice, gnjat in klobase. Drugače rečeno, koline niso izdelek tržnega mesarstva, niso tržno blago. Nasprotno, koline so neodtujljive; neposredno jih porabijo izdelovalci sami ali jih zamenjajo s poznanimi posamezniki in skupinami, Vsi udeleženci menjave kolin sprejmejo mesne izdelke predvsem kot darila ali znamenje gostoljubja. Tako slovenska konceptuali-zacija in praksa, ki se nanašata na splošno kroženje produktov zakola svinj, razločujeta med darilnim in tržnim gospodarstvom. Ti gospodarski tipologiji sta se razvili v poglavitnem glede na stopnjo družbenega razvoja, pri čmer je darilna menjava vezana na akefalne (na klanu temelječe) družbe, tržna menjava pa na državno oz. razslojeno družbo.:i Kljub temu je samo po sebi jasno, da obe ekonomiji soživita v kopleksnih državnih družbah. Vendar, razmerje med darilno in tržno menjavo v specifičnih zgodovinskih okoliščinah je bilo redkeje v žarišču strokovne pozornosti,4 V sledeči razpravi je nasprotje med tema vrstama menjave izhodiščna točka. Kroženje kolin in tržne svinjine v Sloveniji ne poteka po jasno razločenih območjih menjave.5 Doma zaklana svinjina, zlasti njeni sušeni izdelki kot klobase in gnjat so priložnostno prodani za gotovino, čeprav redko na javnem tržišču. Po drugi strani pa za tržišče klana svinjina ni nadomestek za koline v vrsti darilnih menjav in gostoljubnih gest, ki izvirajo iz dogodka zakola svinj. Med mestnimi Slovenci, ki nimajo ali imajo manjši dostop do dogodka in produkta kolin, so kupljene klobase in gnjati lahko izročene kot darilo, vendar tako prenesene niso koline. Čeprav koline ljudje lahko menjajo za gotovino {tj, postanejo tržno blago), se tržna svinjina ne more spremeniti v koline. Slednje je konceptualno nemogoče. Torej, darovanje kolin je v slovenski družbi omejeno na vrsto gmotnih in družbenih razmerij in ima svoj prostor v tistih gospodinjstvih, v katerih redijo in koljejo svinje. Koline kot dogodek zakola in kot njegov produkt tako označujejo ostro nasprotje z ne-ru-ralnimi in ne-agrarnimi slovenskimi ustanovami.
• Oddelek za socialno antropologijo, Univerza v Bergnu, februar 1987
115
Iz navedenega sledi, da sta udeležba pri zakolu svinj in uporaba njegovih produktov za kmečke Slovence potencialno pomemben kontekst za izražanje in ohranitev kolektivne samopodobe, V nadaljevanju bo menjava kolin preučena glede na vrsto socialnih razmerij, v katerih je posrednik interakcije. Nekatera od razmerij so vključena v dogodek zakola, medtem ko druga niso. S pazljivim preučevanjem, kako se raznovrstna nasprotja izražajo v različnih okoliščinah menjave kolin, bi se bilo mogoče približati pogledu na slovensko kmečko in kmečko-delavsko kolektivno samorazumevanje. Da bi dosegli ta cilj, je nujno, da skupaj z Marcelom Maussom predpostavimo, da je darilna menjava totalen družbeni fenomen, v katerem se »-vse vrste ustanov hkratno izrazijo — religiozno, pravno, moralno in ekonom-sko«.fi
I.
Omembe vredno je, da je bilo leta 1985 v Jugoslaviji skoraj 60 % vseh svinj zaklanih v kmečkih in kmečko-delavskih gospodinjstvih, ne pa v tržno usmerjenih klavnicah.7 Odkar različne odredbe in zakoni učinkovito ovirajo prodajo doma zaklane svinjine na javnem tržišču ali prek potrjenih trgovskih podjetij, kaže statistika visoko raven domače porabe in kroženja med gospodinjstvi. Izdelava in kroženje kolin kot nasprotje tržno proizvedeni svinjini sta precej razširjena in nikakor omejena le na podeželje. Namreč, kakor je poudaril Andrej Simič v raziskavi o kmečki urbanosti v Beogradu, družbena razmerja odvisnosti in obveznosti, ki povezujejo kmečko in kmečko-delavsko družbo v Jugoslaviji, predirno prežemajo mestna središča v deželi.14 Koline torej ostajajo središčni in stalni pojav v materialni kulturi ne-muslimanske jugoslovanske kmečke družbe, ki se je sicer izjemno spremenila v povojni urbanizaciji in industrializaciji Jugoslavije. Potrjeno je, da je bila svinjereja zelo razširjena po celotni Sloveniji od 16. oz. 17. stoletja.3 Vendar pa se sorazmerna pomembnost klanja svinj (koline) kot najpomembnejšega dogodka med gospodinjstvi {v nasprotju s tistim v gospodinjstvu) v letnem krogu prazničnih dogodkov spreminja od področja do področja. Na primer, za dogodke, ki so povezani s sezonsko selitvijo živine (transhumanca) na alpskem območju Slovenije, se zdi, da močneje določajo lokalni praznični koledar kakor pa dogodek zakola svinje.1"
V	tej pokrajini so danes koline dogodek v gospodinjstvu in navadno najamejo krajevnega izvedenca za plačilo, da vodi klavska opravila. Koline tako ostajajo pomembna dobrina v alpskih kmečkih gospodinjstvih in pomembno sredstvo za sklepanje gostoljubnostih vezi. Vendar pa je očitno, da koline nimajo tako vitalne vloge v povezovanju «lokalne« družbe in kulture kakor druge, preživetveno pomembne praznične dejavnosti, ki učinkoviteje razgibajo sodelovanje med gospodinjstvi.
V	nasprotju z alpskim območjem SZ Slovenije sta južni in vzhodni del okolje, ki je bilo v preteklosti izjemno ugodno za udomačitev svinj. To ekološko območje, v preteklosti še gosteje poraslo z bukovimi in hrastovimi gozdovi, se razteza čez večinoma gričevnate nižine Balkana in je danes najpomembnejše področje za gojenje koruze. Tod je bila svinjereja stoletja osrednja oblika kmečke prilagoditve,
116 ne glede na velikost gospodinjstva in na številne jezikovne in etnične
meje, ki se križajo na tem območju.11 Vsaj od 17. stoletja so bile svinje iz te regije pomembna dobrina za trgovanje z mestnimi središči, tudi tako oddaljenimi kakor Dunaj in Benetke.12 Sledeča razprava temelji na terenskem gradivu, zbranem v letih 1974—75 na subpanonskem področju v zahodnih Halozah, na meji Hrvaške in južno-osrednje Slovenije. Bogati gozdovi bukev, hrastov in kostanjev še danes hranijo škodljive divje svinje (sus crofa). V vsej zapisani zgodovini Haloz je bila svinjereja univerzalna sestavina lokalne kmečke prilagoditve. Haložani soglašajo z alpskimi podeže-lani, da je klanje svinj v osnovi praktična zadeva, ne bi pa jim pritrdili v mnenju, da je ta dogodek vrhunec lokalnega prazničnega koledarja. V primerjavi z drugimi deli Slovenije Haložani sprostijo večji del tistega, kar je Erie Wolf imenoval ceremonalni fond,13 da bi uprizorili furež (haloški izraz za dogodek kolin); ohranjajo več značilnosti razširjene tradicije klanja svinj, zapisane pred generacijo ali dvema za večji del slovenskega podeželja.11 Namreč, v predelih, kjer je še vedno pomembna menjava dela med kmečkimi gospodinjstvi, gostitelj fureža povabi goste, mesarje (moške) in pomoč v kuhinji (ženske), iz več tesno povezanih gospodinjstev. Poleg tega je praktični del dogodka zaključen z zelo izdelano gostijo, na katero povabijo dodatno število sorodnikov in znancev vseh generacij.
II.
Izdelava in darilo kolin sta enkratno združena v haloški furež. Med dogodkom koline kot darilo posredujejo različne ravni pomenov, ki se nanašajo na obe družbeni kategoriji (nasprotje mi-oni), zoperstavljeni z menjavo, in na celotno sestavo in organizacijo dogodka. Zato je ustrezno, da na kratko obnovimo furež, čeprav je obširneje obravnavan na drugih mestih.i;;
Ker v več kot 90 % gospodinjstev v občini, kjer je teklo terensko delo, redijo svinje, furež kot na gospodinjstvu sloneča dejavnost razgiba skoraj vse lokalno prebivalstvo prek celega leta. Izučene mesarje, ki delajo za zaslužek ali plačilo, redko pokličejo na haloško klanje; ta posebna veščina je izjemno razširjena med odraslimi prebivalci in se lahko svobodno zamenjuje, kakor se lahko zamenjujejo tudi druge spretnosti ob drugih priložnostih, npr. trganje grozdja (trgatev), kjer je zaželeno, da zberejo večje skupine od tistih v posamičnih gospodinjstvih. V teku svojega življenja Haložani uprizorijo večino vseh opravil fureža, z izjemo nekaterih bolj ali manj strogo ženskih in moških del, kakršna so samo klanje in rutinska opravila, kuhanja. Končno, vsak odrasel Haložan sodeluje pri furežu večkrat v mnogih drugih gospodinjstvih.
Takšna demokratična organizacija fureža pospešuje pretok informacij in spretnosti, kar omogoča ohranitev zelo močnega lokalnega mesarskega izročila. Postavitev fureža in uprizoritev njegovih sestavnih nalog in družbenih vlog sta predmet živahnega in intenzivnega vrednotenja. Podobno je skrbno predpisana uporaba vsakega produkta fureža, ali kot glavne hrane v gospodinjstvu ali kot posredovalca gostoljubnosti ali pa spontanega darila, Udeležnost v svetu diskurza in prakse, kjer so norme za furež določene, je v Halozah posebno pomembna kot označitev, da nekdo pripada lokalni skupnosti; daje vsebino razliki med tržnim blagom in darilno menjavo; poudarja 117
nasprotje med posamezniki in širšim svetom, v katerem je specifično lokalno izročilo jureža sprejeto kot malo pomembno ali nepomembno. Druge ravni nasprotij, ki zbujajo identiteto, se razkrijejo v ponavljajočih se položajih med furežem, ko je produkte tega dogodka mogoče videti kot posrednike interakcij.
Začetnemu razkosanju in blagoslovu zaklanega trupla sledi posvetitev prvih sadov dnevnega dela za použitje — jeter in možganov — in z njimi lahko postrežejo za glavno jed kosila, pripravljenega za vse navzoče. Med kosilom je poudarjeno temeljno razmerje povezanosti haloške družbe, namreč razmerje gospodinjstva/kmetije. Glavni mesar, ki ga je povabilo gostiteljsko gospodinjstvo, igrivo prevzame vlogo gostitelja zbrani družbi; zbrane spodbuja k zamenjavi vlog, da gostje igrajo gostitelje in narobe. Glavni mesar začne obed z molitvijo, velikokrat nazdravi in ukazuje gospodinji gostiteljskega gospodinjstva. Tako postane prvi produkt kolin kot glavna jed obroka sredstvo za igrivost in šaljenje odraslih na rovaš običajnega vedenja gost-gostitelj v haloški družbi, ki je tako pomembna sestavina lokalnih razmerij med gospodinjstvi.
Ko je klanje končano, stopi v hišo gostiteljskega gospodinjstva moštvo, da bi začeli z izdelovanjem klobas. Prehod v opravilih spremlja tudi sprememba snovi v šalah in igrah odraslih, ki je običajna za ta veselo razpoloženi del dogodka. Pozornost se stopnjevano osredotoči na spolna/seksualna razmerja. Ko je oblikovana prva klobasa, so ženske in moški, čeprav blizu druge drugim, ločeni strožje kakor v kateremkoli drugem času jureža. In poleg tega so med sabo tudi prezaposleni s tistim, kar dela in o čemer govori druga skupina. To je čas pripovedovanja robatih in napetih šal in anekdot, ki tako med moškimi kakor ženskami poudarjajo teme, kot so zvestoba, duhovniški celibat in incest. Tabuji, ki uravnavajo najosnovnejša Človeška razmerja, so na površju v pogovoru obeh skupin odraslih. S tem je pripravljeno prizorišče za drugo pomembno menjavo kolin. Prva mesna klobasa je namenoma oblikovana kot velikanski falus ali pa je včasih narejena iz treh delov, od katerih dva tvorita obroč, iz katerega štrli tretji.
Ko moški izoblikujejo ta artefakt — prvo klobaso — jo obredno prinesejo v kuhinjo, to jc ženskam, za pripravo, odkoder jo vrnejo moškim za pokušino. Koitalni simbolizem menjave kolin je očiten in označuje vrhunec/klimaks opisanega robatega vedenja.
Proti koncu praktičnih opravil fureža pride do opazne spremembe v vedenju udeležencev. Opustijo strukturirano šaljenje in poigravanje s pomembnimi družbenimi razmerji in lokalnim moralnim redom. Vesti se začnejo spodobneje. Vendar se pri slavnostni gostiji ohrani živahno ozračje proslavljanja in prazniČnosti. Kot glavna jed bogatega obeda izbrani kosi svinjine vežejo praznovanje lokalne skupnosti za mizo. ki vključuje vse generacije in ne samo družine, ki so zapletene v trenutna razmerja menjave dela z gostiteljskim gospodinjstvom. Med zabavo so ustrežljivi do starejših, tako moških kakor žensk; razločki med spoloma in gospodinjstvi so nepomembni. Takšno ravnanje odseva v vsebini zdravic in pogovora kakor tudi v razporeditvi sedežev ob praznični mizi. Na koncu gostije vsaka povabljena družina ob odhodu dobi krvavico; koline enakomerno po-118 razdelijo med vse navzoče. Vendar tisti, ki so bili navzoči ali kot
mesarji ali kot pomoč v kuhinji včasih takoj po dogodku prejmejo dodatne koline.
Furež je v zahodnih Halozah, kljub temu da je lokalno razumljen kot v osnovi praktična dejavnost, bistveno drugačen od drugih rutinskih priložnosti menjave dela med gospodinjstvi. Furež je edina takšna priložnost, pri kateri gostje obdarijo pokrovitelja/gostitelja, in je edina priložnost menjave dela, pri kateri so nedelavci redno povabljeni na sklepno gostijo.16 Hesnično, furež privzame naravo obreda prehoda; dejansko ga Haložani občasno imenujejo bedenje pri prašiču. Uboj teh najbližjih, v kmečki družini udomačenih družabnikov, njenih svinj, je moralni prekršek, ki doseže vrhunec v dramatizaciji osnovnih vidikov lokalnega družbenega in moralnega reda.17
Organizacija fureža in celotna predstava njegovih udeležencev odsevata stopnjo družbene povezanosti in celotnosti, ki sta odsotni ob obicajnejših priložnostih menjave dela med gospodinjstvi. Zato je primerno, da podrobneje preučimo vlogo menjave kolin med fnrežem, in postavimo morebitne razločke med njeno funkcijo v kontekstu tako eksplicitnega praznovanja za skupno mizo in običajne j širni okoliščinami v vsakdanji uporabi.
Izhajajoč iz razprave Marshalla Sahlinsa domnevamo, da je menjava kolin med haloškim furežem proces ponovne razdelitve ali združevanja, medtem ko so zunaj postavitve fureža produkti dogodka me-njani kot sestavina različnih vrst vzajemnostnih razmerij, pri katerih so haloške kmetije vedno udeležene pri teh kupčijah.18 Menjava kolin med furežem poudarja razmerja v skupini, medtem ko so zunaj dogodka poudarjena razmerja med skupinami.
Ekonomsko združevanje ali redistribucija je najpogostejša v najmanjših enotah družbe, v družinskem gospodinjstvu. Vendar se ob priložnosti fureža meje, ki določajo ravnanje, razširijo, tako da vključijo vse udeležence dogodka. Kakor smo že omenili, prinesejo na furež povabljeni gostje gostitelju dogodka vsaj simbolična darila v hrani in pijači. Dobrine slednjih se zberejo z gostiteljevimi, končno tudi s produkti fureža, in so potem razdeljene po predpisanem pravilu vsem navzočim, ne glede na družinski izvir. Med potekom fureža koline kot darilo funkcionirajo najprej kot posrednik družbene povezanosti; so način izražanja gostoljubja med različnimi jedrni dogodka in kot simbol zveze, ko si moški in ženske izmenjajo prvo klobaso. Vsakemu udeležencu podarjena krvavica, ob koncu fureža poudarja enakost vseh navzočih, ne glede na njihov položaj kot povabljenih delavcev ali gostov večernega obeda.
Medtem ko je menjava kolin med furežem sredstvo družbene povezanosti, hkrati omogoča ritualizirano nasprotje med spoloma, izviri gospodinjstev in moralno primernostjo. Zaradi tega je vrsta norm ponovno odigrana, kar uravnava pravilno uporabo kolin med preostalim letnim krogom menjav. Produkti fureža kot utelešenje dela skoraj vsakega odraslega Ilaložana so osrednji objekt (simbolično sredstvo) za vrednotenje drug drugega in obkrožajoče družbe po teh normah. Skoz dejavnost njihove izdelave koline kot darilo predstavljajo za uporabnike vrsto nasprotij za izražanje tako osebne kakor skupnostne samopodobe.	119
III.
Rutinska (ali ne-strateska) menjava kolin zunaj postavitve fureža ali drugih eksplicitno obrednih priložnosti, kakor so poroke in bedenja, poudarja ohranjanje bolj kakor pa definiranje pomembnih družbenih in moralnih razločkov. In kot izdelek koline vplivajo na družbena razmerja še drugače. »Delitev živeža je občutljiv barometer, obredna trditev kot taka, družbenih razmerij, in živež je uporabljen instrumentalno kot začetni, nosilni ali uničujoči mehanizem družbenosti.«19 Najpomembnejši udeleženec pri menjavi kolin je gospodinjstvo, v katerem so nastale. V ureditvi lokalne družbe prevladujejo samopre-hranitveno naravnane kmečke družine, razpršene po zahodnih Halozah. Koline kot darilo so zato pomembne za izražanje družbenosti v razmerjih, ki povezujejo Haloze.
V	doslednejši razpravi je bila utemeljeno večkrat omenjena menjava med gospodinjstvi. Kakor dolgo se bo ohranilo razmerje soodvisnosti v zahodno haloški družbi, tako dolgo bodo koline ohranile omenjeni pomen. Menjavo dela vzdržujejo na naslednje načine: Prvič, integriteto in avtonomijo kmetij v zahodnih Halozah sistematično določa rutina vedenja gost/gostitelj, kadar koli zunanja oseba vstopi v gospodinjstvo in pride do stika z enim od domačih. Obiskovalcu vsaj simbolično ponudijo pijačo ali hrano. Kadar je gost iz gospodinjstva, s katerim gostitelj izmenjuje delo, velja zelo močna lokalna obveznost za takšno gostoljubje; to je bistveno za ohranjanje vzajemnosti med gospodinjstvi. Drugič, med menjavo dela je gostitelj dolžan preskrbeti gostujoče delavce s hrano in pijačo, dokler so navzoči. Jedi, ponujene ob priložnosti takšne menjave, sledijo določenim predpisom in so lahko podvržene kritični presoji gostov, ko ti že zapustijo gostiteljevo hišo, Kolinske klobase so pogosto sestavina obedov ali prigrizkov. Razmerja menjave dela so skrbno preračunana; vsako gospodinjstvo ima razvid o danem delu in delu, ki ga dolguje.
V	nasprotju s položajem uravnotežene vzajemnosti^" je očitno, da kadar drugi gostje vstopijo v haloško kmetijo in jim ponudijo koline kot del opisanega gostoljubja, gostitelj te menjave nima za sestavino uravnoteženih razmerij z drugimi bližnjimi gospodinjstvi. Njegovo pričakovanje gostovega povračila je splošno. Gostitelj s ponujenim gostoljubjem ne pokaže samo, da je njegova kmetija avtonomna in samozadostna, marveč tudi ponudi možnost za nadaljnje družabne stike z gostom. Seveda, nezaželenemu obiskovalcu lahko odrečejo ponudbo hrane ali pijače. In, kakor omenjeno, je to zelo učinkovit način za zanikanje družabnosti, za spodbudo ali ohranitev duhovnih razmerij.
Ko hrano použijejo skupaj z vsemi udeleženci menjave, živež posreduje večjo mero družabnosti, kakor ga samo izročijo drug drugemu brez skupnega zaužitja. Omenjena razmerja menjave dela v zahodnih Halozah so egalitarna in tako je vrhunec družabnosti pričakovan v pozorni gesti gostoljubja, v obredu vedenja gost/gostitelj. Udeleženci menjave dela morajo jesti skupaj.
V	zahodnih Halozah nastane poseben položaj, ko mora lokalno gospodinjstvo najeti pomoč delavca/mojstra, katerega spretnosti ni v na-jemniškem gospodinjstvu.21 Med gosti in gostitelji med menjavo dela ni občutja enakosti (nekatere izjeme so zabeležene v nadaljevanju)
120 in to odseva v načinu ponujenega gostoljubja za gostujočega dclavca.
Namreč, medtem ko sc Haložani čutijo dolžne, da hranijo takšne najete goste, so vedno v zadregi, ali so sposobni priskrbeti ustrezno ali sprejemljivo hrano in pijačo. Pogosto za to priložnost kupijo pivo, kakor da bi ponudili doma pripravljene pijače, npr. jabolčnik, vino ali žganje. Vznemirjeni so tudi s pripravo izjemno dobrega obeda, ki občasno vključuje kupljeno sveže meso namesto pripravljenih kolin, ki so pridržane za prigrizek ob takšnih priložnostih. Ob uživanju hrane navadno z gostujočimi delavci je le glava najemniške družine, medtem ko pri menjavi dela med gospodinjstvi je z gosti vsa družina. Opisano gostoljubno vedenje je manj napeto, če jc obrtnik v kraju poznana oseba. In če ta sodeluje pri redni menjavi dela z na-jemniškim gospodinjstvom, potem ponudba hrane in pijače posnema tisto ob rednih sodelovalnih opravilih. Kljub temu pa so njegove usluge navadno poplačane z denarjem. Omembe vredno je, da takšna udeležba v tržnem gospodarstvu posebnih storitev vključuje tudi uporabo prehrambenih tržnih dobrin v nasprotju z doma proizvedeno hrano. Haložani vključijo takšen drugotni denarni izdatek v celoten obračun stroška za zaželeno specializirano storitev. Mnogo je priložnosti, ob katerih koline podarijo kot neobvezno darilo in ko niso použite skupaj s prejemnikom. Zgled takšne menjave so darila, zlasti klobase, ki jih podarijo krajevnim učiteljem, župniku in duhovnikom, in tudi zdravnikom, veterinarjem in drugim, od katerih je gospodinjstvo bolj ali manj odvisno. Takšna podaritev kolin (kakor tudi drugih domačih proizvodov, npr, žganja) izraža razmerje neenakosti, najobičajnejše dolgotrajno razmerje pokrovitelj-stranka. Koline kot darilo v takšni okoliščini niso niti za darovalca niti za obdarjenca razumljene kot plačilo za opravljeno delo. So sredstvo za vzdrževanje njunega razmerja. Prejemniki te posebne vrste darila kolin običajno sami ne delajo kolin in zatorej niso v položaju, da bi se oddolžili na enak način. Ko sprejmejo koline kot darilo, postanejo s tem bolj dolžni, da to vrnejo drugače, navadno s poklicno uslugo, za katero so že plačani s stalnim zaslužkom ali honorarjem.
IV.
Z vidika v Halozah prevladujočega kmečkega prebivalstva produkcija in kroženje kolin zarisujeta družbeni svet znanih oseb. Vendar je relativna družbena razdalja med temi osebami učinkovito določena z dobro definirano haloško etiketo uporabe/menjave kolin. Kakor koli, ne glede na družbeno bližino, darilo in gostoljubje kolin prežemajo vsa družbena razmerja, katerih del so, z družabnostjo in občutkom dolžnosti; in to so inherentni ne-materialni vidiki tako imenovanega darilnega gospodarstva. Skozi njegovo produkcijo, to je z dogodkom fureža, koline posredujejo dramatizacijo ravnanjskih norm, ki dajejo vsebino in red opisanemu sistemu vzajemnosti v Halozah. Produkcija in menjava kolin se dopolnjujeta kot povsem različni sredstvi za izražanje družbenih razločkov in moralnih lastnosti; prva zaposli Haložane z definiranjem moralnega in družbenega reda, in druga je izraz njihove zvestobe temu redu. Kot neodtujljivi produkt dela in univerzalna sestavina lokalne materialne kulture koline tako omogočajo obema, posamezniku in gospodinjstvu/kmetiji, katere del je on/ona, da z njihovo uporabo doživljata trdno postavljenost — identiteto — v širšem družbenem in kulturnem svetu,	121
OPOMBE
1 Kahvale: Kad bi se zahvalil Norveškemu raziskovalnemu svetu za znanost In huma-nlstiko /.a podporo it, R.51 32—21 (1974—S), ki Je omogočila terensko delo v zahodnih Halozah v Sloveniji, Iz katerega Izvirajo dejstva v tej predstavitvi.
1 Slovar slovenskega knjižnega jezika — Druga knjiga l Na. ISIS. Ljubljana: Državna založba Slovenije, s. 372
1 Prlm. C. A. Gregory, 1382. Cifts and Commodities. Cambridge: Univ. Press
*	I. Morris, ILP8C. Gift and Commodity in Archaic Greece. Man iN. ¡S.) 21, s, 7
I	Ztx IzčrpnejSo razpravo o konceptu ekonomskih območij glej: F. Barth, 1967. Economic spheres in Darfur, v: R. Firlh (izd.) Themes in Economic Anthropology. London: Tavistock: in P. Bohannon & G. Dalton, 1962. Mar&eis in Africa. New York: Ooubtcday
n Marcel Mnuss, 197(1, TJie Gift — Forms and Functions of Ej:change in Archaic societies. London : Routledge & K eg an Paul. s. l
: Tomislav .Telit, 1986. Pip. husbandry, 1965—1984. Yugoslav Sunit'!! XXVII, s. 83
*	Andrej Slmifi, 1973. The Feasant-urbanities: A Study of Rural-Urban Mobility in Serbia, New York: Seminar Press
' Vilko Novak, 1870. Živinoreja, v: P. Blaznik, b. Grafenauer in S. Vilian (izd.) Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog — I. zvezek: Agrarno gospodarstvo. TJ ubij ana: Državna za!o?.ba Slovenije, s. 380
II	Nilto Kuret, 1970, Praznično teto Slovencev — starosvetne šege in navade od pomladi do zime — 111 / Jesen. Celje: Mohorjeva družba, ss. 22—80
11 izjema te trditve je seveda evropsko domače muslimansko kmečko prebivalstvo, ki naseljuje različne dele tega ekološkega območja. Glej npr.: \V, G, Lockwood, 1975. European Moslems: Economy and Ethnicity fn western Bosnia. New York: Academic Press
Vilko Novak, nao. delo; G. L. Hodges, 1955. Excerpts from a report dated 1837. v: D. Warrlner (izd.) contrasts in Emerging Societies. Oloomlngton: Indiana Untv. Press, ss. 300—2
11 Eric Wolf, i960: Peasants. Englewood Cliffs, New Jersey: prentice Hall, ss. 6—7
" Niko Kit ret, 1970. (Gl. op. 10) — IV / Zima, ss, 64—'76
11 Robert Mlnnich, 1979. The Homemade World of Zagaj. Bergen: Dept. or Social Anthropology Occasional Paper No. IB, ss. 96—167: H, Mlnnich. 1934. Symboliczny wymlar lechnologll chiopskiej w zachodniej Haloze na przyktadzie zwyczaju swinloblela • fi:-re2". Prace etnograficzne z. 19. ss. 107—114
11 Med trgatvijo v Halozah so včasih povabljeni dodatni večerni goslje na praznični obed med stiskanjem grozdja.
" Trditev je razvitejša v Minnleh, 1979, nov. delo, ss. 136—143.
"Marshall sahlins, 1914. Stane Age Economics. London: Tavistock, ss. 183—196
11 Prav tam, s. 215
=■ Prav tam, s. 194
11 Najznačilnejši primeri takSnih najetih veščin so zidarstvo, mizarstvo In krovstvn.
Prevedli: Irena Zagajšek in Ingrid Slavec
Robert Minnich
THE GIFT OF KOLINE AND THE ARTICULATION OF IDENTITY IN SLOVENE PEASANT SOCIETY
The conceptual distinction made In the Slovene language between the production and circulation of commercial and domestic pork draws attention to the empirically Identifiable co-existence of gift and commodity economies In contemporary Slovenia. This fundamental contrast provides the point of departure for an investigation of the production and circulation of i:oline (domestically slaughtered pork) as a series of discrete settings which facilitate the articulation of various aspects of a Slovene peasant identity. After considering the distribution and relative Importance of the koline tradition in Yugoslavia and Slovenia, this paper contrasts the quality of social relations where Koline is exchanged, that Is. during and after the event in which it is produced, It is postulated that the production of kolbie in the western Haloze event Of pigsticking (fureiJ has the quality of a rite of passage where the events participants dramatize important local social roles and moral principles and thereby reconfirm central norms governing that regimen of reciprocity in which koline is otherwise exchanged durinf! the course of the annual cycle. The use of the gift of koline in everyday transactions too is also examined as a means for demarcating various degrees of social proximity ans la« social rank manifest in Haloze society.