Fran Erjavec Somatologija 31.823 II EG 31823 SOMATOLOGIJA NAUK O ČLOVEŠKEM TELESU učiteljiščem in višjim učilnicam . spisal Dr JAN N. WOLDRICH. Po četrtem natisku poslovenil FRAN ERJAVEC. V berilo vtisnenih je 140 slik. SOMATOLOGIJA NAUK O ČLOVEŠKEM TELESU učiteljiščem in višjim učilnicam spisal Dr • JAN N. WOLDRICH. Po četrtem natisku poslovenil FRAN ERJAVEC. V bevilo vtisnenih je 140 slik. Založila in izdala MATICA SLOVENSKA. V LJUBLJANI, 1881. NATISNOLT .1. BLAZNTKOVI NASLEDNIKI. 030005450 Pregled. Stran Uvod......................... 1 Osnovni organi ................... A Staniče ,...................... 4 Tkanine...................... 8 Sestavljeni organi.................. 9 Gibala......................... 10 Okostje...........;........... 10 Okostniea...................... 13 Kosti glave..................... 13 Kosti trupa..................... 17 Kosti udov..................... 19 Mišičje....................... 22 Mišice glave.................... 24 Mišice trupa..................... 24 Mišice udov..................... 24 Gibanje...................... 27 Hranila ,........,.............. 29 Prebavje...................... 30 Prebavna duplina................... 30 Zlezasta izločila.................... 33 Zlezasta iztrebila................... 35 Žilje........................ 35 Žile............'............ 37 Kri........................ 39 Krvni obtok..................... 41 Oddušje...................... 42 Dihala....................... 42 Dihanje...................... 45 P r e g 1 e d 1) r a n i 1................... 46 Hranitba....................... 47 Občutila....................... 52 Živčevje...................... 52 Osrednje živčevje .................. 53 Možjani...................... 53 Hrbtenjača...................... 55 Stran Obk rajno živčevje. > . > •............. 50 Možjanski živci.................... 56 Hrbtenjačni živci................... 50 Živčni ozli . •................... 57 Živčni pleteži.................... 57 Kako živčevje deluje................. 58 Čutila.......j............... 61 Vid . ,...................... 61 Sluh ....................... 64 Vonj....................... 67 Okus....................... 69 Opip ali tip..................... 70 Telesna koža ..................... 71 Kako je koža sestavljena................ 71 Posebne kožne tvorine................. 72 Človeško življenje.................... 75 Doba nezrelosti.................... 75 Doba zrelosti .................... 77 Doba propadanja................... 78 Razvrstitev človeštva.................. 78 Razlika v telesnem ustroji.............. 78 Lični kot...........•'.......... W Dolgoglavci..................... 79 Srednjeglavei..................... 80 Kratkoglavei...................... 80 Premozobi...................... 81 Kosozobi...................... 81 Plemena in ljudstva................. 81 Sredozemci..................... 82 Nubijani...................... 83 Dravidani . . ,...............• .... 83 Mongoli...................... 83 Malaji....................... 83 Amerikani...................... 84 Arktikani...................... 84 Avstralci...................... 84 Zamorci...................... 84 Kafri....................... 85 Papnvani...................... 85 Hotentoti...................... 85 Polutani...................... 85 Vkupno število človeštva .............. 86 Zdravoslovje...................... 87 Uvod. Prirodnine in njih razvrstitev. Proizvodi, katere priroda izvaja v svoji delavnici ■— imenujemo jih s kratka pri rodni ne — so dvojne vrste. Nekatere so sposobne, da tuje tvarine va-se vzprijemajo in te tako izpreminajo, da jih potem lehko sebi usvajajo (asimilirajo). Vsled tega take prirodnine rasto, rekše, njili telo povečava se od znotraj na ven. Vse take prirodnine zovemo žive ali organske. Nasproti teh stoje druge, katere morejo k večjemu sebi jednake tvarine vzprijemati ter tako naraščati od zunaj. Take prirodnine so mrtve ali ne organske, pravimo jim tudi rudnine. Žive prirodnine so zopet dvovrstne. Nekatere se hranijo, rasto, proizvajajo v sebi kali, iz katerih se razvijajo njim povsem jednaka bitja, in kožice njih prvotnih delov (osnovnih organov) so občutljive in krčljive. Take prirodnine imenujemo živali. Druge zopet imajo prva tri svojstva, ali občutljivosti nemajo. Zovemo jih rastline. Haeokel razloea še neko tretjo vrsto živih prirodnin ter jih imenuje protiste ali prah i tj a. Ta bitja ne gredo prav niti mej živali, niti mej rastline, kajti imajo nekoliko živalskih in nekoliko rastlinskih svojstev. Prirodopis je ona stroka prirodoznanstva. ki nam poskuša v sistematičnem skladu razlagati, kako postajejo, bivajo in propadajo omenjene prirodnine, v kakšni vzajemnosti stoje mej soboj in kaj je njih s vrha ali namen. Prirodopis je tedaj razlagajoči del prirodoznanstva (v nasprotji z dokazuj o čim delom ali liziko) in objema štiri nauke, namreč: prirodopis živalstva ali zoologijo, prirodopis rastlinstva ali Somutulugijii. 1- botaniko, prirodopis rudninstva ali mineralogijo in naposled prirodopis zemlje kot celote ali geologijo in fizikalni zem lj ep i s. Nauk o človeku. Človek spada v ono vrsto živili prirodnin. katerim je telo ustvarjeno tako kakor živalsko. Nauk o človeku zovemo antropologijo, ki se zopet deli v nauk o njega telesu ali somatologijo, v nauk o duševnem bivanji ali psihologijo, nadalje v nauk, ki razvrščuje ljudi v narode in govori o njih posebnostih — v etnografijo in naposled v nauk o kulturnem razvitku človeškega rodu, rekše, v prazgodovino in zgodovino. Zgodovina se navadno ne všteva antropologiji, temveč velja, dasi po krivdi, kot samostalna znanost. V tej knjižici obdeluje se na kratko človeška somatolo-gija, ki se zopet deli v anatomijo in v fiziologijo. Anatomija pripoveduje, kako je telo ustrojeno in kako je iz raznovrstnih organov zloženo v lepo celoto; fiziologija pa uči, kakšno opravilo ima vsak posamičen organ v pravilnem in zdravem telesu. Ta dva dela v tej knjižici nista strogo ločena, temveč sta tu in tam izprepletena. V tem so nas vodili pedagogični razlogi. Na konci smo iz zdravoslovja (higijene) dodali nekoliko splošno veljavnih pravil glede zdravja. / < Splošnje opomnje. Kar se tiče vnanje podobe in postave, moramo pritegnoti. da je človeško telo na sploh po vsej zemlji jedno ter isto. Ogledujemo li človeško telo ali pa tudi telo kake višje živali, recimo kake mačke, tekoj opazimo na njem tri glavne dele, namreč: glavo, trup in ude (okončine). Na vsacem takem delu razločamo zopet posebne manjše dele. Na glavi na pr.; obraz in lobanjo; na trupu: vrat, prsi, hrbet, trebuh, medenico; na udih in sicer na zgornjih ali sprednjih: pleče, nadlehti, podlehti in roko; na spodnjih ali zadnjih: stegno, kračo in nogo. Prorežemo li telo sem ter tje, uverimo se kmalu, da je znotraj zloženo z množili plasti, ki so zopet različno osnovane in različno sestavljene. Po vrhu je koža, ki je ali gola ali pa z dlako pokrita. Pod kožo je meso, a v njem nahajamo trde dele, kosti imenovane, ki služijo v oporo mehki mesnini. V lobanji so zaprti možjani, v prsih so pluča in srce, v trebuhu želodec, jetra, slezena (vranica), čreva, obisti i. t. d. Vsak tak del ima svoje odločeno opravilo, ta na pr. služi gibanju, oni vzdržavanju telesa, drug zopet ima na skrbi kakov občut. Zategadelj zovemo jih organe, rekše, orodja. Eazrežemo li kakov organ z nožem, uverimo se, da je tudi zložen z različnih delov, in ako kakov majhen košček stavimo pod mikroskop, odkrije se nam hitro, da tudi ta ni z jednovite jednakolične tvarine, temveč da ga sestavljajo raznoliki mehurčki, raznovrstna vlakenca in raznolične cevčice. In ker ima vsak tak mehurček, vsako vlakence in vsaka cevčica tudi opravljati .svojo, k vzdržavanju celote potrebno in imenitno službo, zarad tega imenujemo te dele tudi organe. In ker so ti deli, rekli bi, prvine, s katerih je človeško telo zloženo ali osnovano, zategadelj zovemo jih tudi prvotne ali osnovne organe. Kjer se njih več zjedini v skupno delovanje, nastanejo tkanine. S tkanin zložene tvorine imenujemo sestavljene organe. Taki organi so na pr.: oko, pluča, želodec, obisti i. t. d. 1* 4 Osnovni organi. Staniče. Kakove so stanice. Prvotna snov vseh organskih tvorin sploh imenuje se tvorivo ali p r o topi asm a, tudi s ar ko da. Nahaja se po vseh mehkih in tekočih, hranitbi namenjenih telesnih delih, tako n. pr. v mezgovnicah, v mleku i. t. d., ter je krčljiva beljakovnata snov, v kateri pri močnem povečanji opazujemo majhna zrnca. Staniča je podstava vsem organskim tvorinam ter je grudica te mehkotekočne, beljakovnate protoplasme. Navadno ima v sebi gostejše jedro in pogostoma jo odeva trdnejša vnanja plast ali pa vlačna mrenica. Staniča v tej prvotni in jednoviti obliki, namreč kot grudica mehkotekočne protoplasme, vzprijema va-se od zunaj snovi in se neprestano preobrazuje, rekše, menja vsak čas vnanjo obliko. Taka bitja, živoča na planem sama ob sebi, nazivamo amebe (Amoebae), in takšne protoplasmine grudice, kakeršne se nahajajo v raznih hranečih tekočinah, pa ameb ne stanice. Take amebne stanice so na pr. bela krvna telesca. Te, navadno mladostne stanice preobrazujejo se večinoma v popolniše ustrojene stanice. Take stanice so premičkeni, samo z mikroskopom vidni mehurci, ki so oviti s trdno in prožno sta-nično mrenico in so pravilno polni tekočne vsebine, sirijfnerttoicei« Na taki usovršeni živalski stanici, slika 1., sluznice človeškega • x i i'y i.- j. • v .« žeionca. je torej treba razlocati: stanicno mrenico, stanično vsebino in stanično jedro. Stanična mrenica je prenežna, prožna, dušičnata, skozi in skozi jednolična kožica, ki okrožava in zapira stanično vsebino. Skoz-njo tekočine od zunaj lehko pronicujejo in takisto tudi iz nje probijajo navzven. Na tej izmeni osniva se vsa hra-nitba živalskega telesa. S t a nična vsebina je navadno brezbarvna, časi pa tudi rumenkasta ali rudečkasta tekočina, po kateri tu in tam plavajo predrobna zrnca. V mladosti ima v sebi vse v živalskem telesu bivajoče snovi, stoprav pozneje pokažejo se v njej zrnca. Stanično jedro je ali čvrsto, razločno omejeno telesce, plavajoče v stanični vsebini, ali pa je mehur čas t o. Časi je sredi jedra videti jedno ali več pikic, jeder ca imenovanih. So pa tudi take stanice, katerim manjka ta ali oni zgoraj imenovanih delov. Eazen teh nahajajo se v nekaterih stanicah tudi še: tolščni mehurci, zaviti v poseben ovojek, sosebno v mlečnih stanicah; tolščne kapljice v tolščnih stanicah; neorganske snovi, bodi si kot trdne sesedine v stanicah, bodi si kot kristali, ki so pa na sploh redki; in naposled barvila ali pigmenti in zračni mehurci. Kako se stanice množe. Eazmnožitev pri stanicah je dvojna, namreč notranja (endogenna) ali po delitvi. Pri notranji razmnožitvi nastanejo v stanici matici iz protoplasme okoli novih jeder mlade stanice. Kadar se pa stanica pomnoži po delitvi, razdrobi se navadno najprej jedro na dva kosa in potem se stanica preščipne v dve novi stanici. Takisto se zopet razdelita novi stanici in tako se delitev vrši brez konca in kraja ter naraste velika stanična gromada, živalsko telo. Nove stanice so pa na različnih mestih tudi raznoličue in raznovrstno vzpo-redane. Skupino jednoličnih stanic imenujemo tkanino. Mej sta-nicami, zvezanimi v tkanino, nahaja se neka posebna tvarina, mej stanič ni na zvana, ki veže posamične stanice. Od tkanin so zloženi sestavljeni organi. Žival, pa tudi človek, raste zgol vsled stanične množitve in to, kar imenujemo življenje, je skupno delo vseh stanic. Vsaka žival je s prva jednovita stanica, a kadar doraste, zgrajeno je nje telo od stanic. Ako se rastoče stanice lehko širijo na vse strani, ostanejo, kakeršne so bile s prva, namreč okrogle ali pa jajaste. No to sploh biva redko. Večinoma premeni stanica, čim je starejša, svojo prvotno obliko, bodi si, da po mejsobnem dotikanji in pritiskanji postane oglata, bodi si, da se razteza samo -na dolgost in na širokost ter bode pločasta. Premnogokrat taste zgol v dolgost ter dobiva jajasto, vretenčasto ali nitkasto obliko. Časi celo požene posamične odrastleke ter je s prva rogljata, pozneje a zvezdasta i. t. d. V raznih telesnih delih se stanice tudi različno preobrazujejo, kakeršno je namreč opravilo, katero je sta-nicam opravljati v posamičnih organih. Kjer kakov organ kaže vlaknast zlog, onde so stanice iztegnene, nitkaste. V tenčici ali zgornji kožici (epitel) so stanice peterovoglate ali šesterovoglate ter so zložene katar kameni v tlaku, ali pa so sploščene in po-redane v tenko plast, časi je pa tudi več tacih plasti navrho-vačenih druga nad drugo. S časom omrtvi mnogokatera stanica, nje vsebina se zgosti in utrdi, stanica otrpne, nje delovanje se ustavi in odšle služi organizmu samo še mehanično. Tako na pr. v kitah. Slika a- Kako stanice delujejo. Staniče vzprijemajo va-se razne tvarine, izpreminajo jih v sebi in oddajejo vse one snovi, ki so telesu kakorkoli potrebne. Od dosle poznanih kemičnih prvin zasledila se je blizu tretjina v živalskih •Slanice iz človeškega hrustanca, 300krat povečane. OlgaillZinill. Te prvine so: kisik, vodik, dušik, ogljik, fosfor, žveplo, klor, jod, broni, fiuor, kalij, natrij, kalcij, magnezij, kremik, aluminij, železo, baker, mangan, titan, arzenik, svinec, litij in srebro. suka s. Te prvine nahajajo se pa v živalskih telesih redko kedaj same ob sebi, temveč so največ mej soboj spojene, po dve, po tri ali tudi po več njih v jedno spo- Staniče , človeške tajMee Tespojine g0 ftH orgall. Luskica, kakersna se da odlupiti s , . n človeške tenčice, a od spredaj, b od ske ah Pa neor ganske. Or-strani. Ako to liiskieo namakamo v ka- ganske spojine so kemični proiz-lijevem lngu, napne sc'in" bode"jajasta vodi staničlie delavnosti, neor-staaici. ganske so pa one, ki se tudi sicer nahajajo v mrtvi prirodi. Najnavadnejše organske spojine sestavljene so od dušika, ogljika, vodika in kisika ter se imenujejo dušičnate spojine, ali pa sestoje samo iz zadnjih treh prvin, ter se zovejo brez dušikove spojine (ogljikovi hidrati). Mej dušičnate organske spojine gredo: albumin ali beljakovina, fibrin ali vlaknina, kasejin ali sirnina, glutiu ali kostni 7 klej; hondrin ali hrustančni klej, ptijalin, pepsftt, liematin, žolčna kislina, sečna kislina, kreatin, sečnina, hitiu, gvanin; tudi ro-govina prišteva se semkaj, če tudi je sestavljena od neke kase-jinske in neke albuminske snovi. Brezdušikovim organskim spojinam pripadajo: tolšča (stearin, margarin in olein), mlečni slador, grozdni slador, mlečna kislina, maslena kislina, mravska kislina, ocetna kislina in ho-lesterin. Neor ganske spojine so: voda, ogljikova kislina, solna kislina, kremikova kislina, žve-plenokisle in fosforovokisle soli, klornatrij (kuhinjska sol), kali, natron, kalcijev karbonat, apno, magnezija in železni okis. Najimenitnejše tri dušičnate spojine so: albuniin, fibrin in kasejin. Imenujejo se tudi protejinine (pro-tejinske snovi). Poleg gori navedenih prvin je v njih tudi nekoliko žvepla, in tudi fosfor se udeležuje pri njih tvorbi, dasi ga ni najti v njihovih mo- a oglaste stanice s teučice, z vrline ko-lekulih. Od protejiniu prestvarjajo sta- žice p]us; sreai ust,le dupline i. t. d.; b niče vse ostale spojine te skupine, in vretenčaste stanice se sluznice v žilah ; jedna lehko prehaja v drugo. - Pre- c valjaste stanice iz črevesa; d valjaste snova. Protejinine nahajajo se v krvi, st/uliee z gibljivimi dlačicami na konci v mezgi, v ptičjih jajcih, v mesu, v (inigetalke), iz nosnice, mleku. Glutiu biva v kožah, kitah in kosteh; hondrin, ki se od prejšnjega loči samo v tem, ka ima menj dušika, nahajamo v hrustancih; ptijalin v slini, pepsiu v želodečnem soku, liematin v krvi, žolčno kislino v žolči, sečno in bipurovo kislino v scalnici (v seči); kreatin v mesu, v možjanih, v krvi; sečnino v scalnici (v seči); keratin v laseh, v v dlaki, v perji, v luskah, v rogovih in nohtovih; hitin nadomešča pri členarjih keratin; gvanin nahaja se v jetrih, v ribjih luskah in v blatu morskih ptičev. Tolšče je po vseh organih, v tkaninab in v tekočinah živalskega telesa, a stearin sosebno v loji preživačev, margarin v maslu in v svinjski slanini, olein pa v živcih in v ribji masti. Mlečni slador išči v mleku, grozdni slador v krvi, v mezgi, v mišicah, v jetrih, v ptičjem jajci; mlečno kislino v želodečnem soku, v mišicah, v možjanih, v jetrih, v plučih; masleno kislino v maslu, v potu, v mišicah; niravsko kislino v krvi, v potu, v seči (prav malo); ocetno kislino v piitu, v mesnem soku; holesterin v žolči, v krvi, v jajcih. ta i. Štiri glavne oblike tenčičnili stanic. 8 Tkanine. Kjer se združijo jednolične stanice li vkupnemu delu, nastane tkanina, ki pa je zopet različna, po tem namreč, ka-keršne so stanice, kako so zložene, kakov je njih notranji ustroj in kakovo njih opravilo. V živalskih telesih razločamo te tkaninske skupine: te-kočno tkanino, tenčično tkanino, vezno tkanino, mišično tkanino in živčevno tkanino. Tekoč na tkanina sestoji iz stanic s tekočno mejstanič-nino. Kri in mezga na pr. sta takšni tkanini. Tenčična tkanina pokriva telo po vrhu ali pa zastira stene notranjim duplinam. Neka posebna oblika te tkanine je Si ika. ž 1 e z n a t k a n i n a, čegar stanice priprav- ljajo in izločajo posebne sokove. Vezna ali spojna tkanina sestavljena je od stanic, ki so vložene v več ali inenj trdno mejstaničnino. Taka tkanina veže navadno druge tkanine in organe, je torej vezivo. To pa je zopet raznovrstno in po notranjem ustroji razločamo: staničnato vezivo, zdrizasto vezivo, vlaknato vezivo, hrustančasto in koščeno vezivo. Staničnato vezivo sestoji iz okroglastih ali podolgovatih stanic, mej katerimi je jako malo mejstaničnine. V zdrizastem vezivu so stanice vložene v mehko mejstaničnino. Vlaknato vezivo sestavljeno je od podolgovatih ali razcepljenili stanic, katere okrožava vlak-nena mejstaničnina. (Slika 5). Hrustančasto vezivo ima največ okroglaste stanice, ki leže v obilni trdnejši mejstaničnini. (Slika 2.) Podstava koščenemu vezivu je organska, po apnenih soleh okrepenela mejstaničnina, po kateri so raztresene stanice. Iz teh stanic razvedene so na vse strani pretenke razice, ki se strinjajo z jednacimi razicami, izvirajočimi iz sosednih Vlaknato vezivo z valovitim i vlakni, moj katere se je vsOfllo nekoliko valovnih nioliurcev. Jaku povečano. Slika 6. Kostne stanice. 9 % stanic. (Slika 6.) Nekoliko predrugačena je ta tkanina v zobo-vini, kjer v trdi mejstaničnini ni nikakeršnih stanic, temveč same razice, ki so podobne pretencim cevčicam. Mišična tkanina sestoji iz stanic ali iz staničnili skupin (vlaken), ki imajo to posebnost, da so krčljive, rekše, da se lehko skrajšujejo. Živčevno tkanino sestavljajo okroglaste, gladke ali rogljaste stanice (z nitkastimi rogljički), ali pa tenka vlakenca. Sestavljeni organi. Od omenjenih pi*votnih organov ustrojeni so sestavljeni organi. Tako imenujemo vse več ali menj osebljene notranje dele v telesu, kateri kakor koli pomagajo vzdržavati celoto. V telesu niso nikdar popolnoma osebljeni, temveč povsod združi se .jih več na vzajemno delo, bodi si h gibanju, ali k hranitvi ali na čustvovanje. Zategadelj govorimo o treh glavnih skupinah sestavljenih organov, namreč: a) o gibalih, b) o hranil i h in e) o ob čutil ih. Več organov te ali one glavne skupine, služečih istemu namenu, združujemo v organske (tiziologične) sisteme. Najimenitnejši sistemi so: a) za Ribanje: 1. okostje ali kostni sistem in 2. mišičje ali mišični sistem-, b) za hranitev. 3. prebavje ali prebavni sistem, 4. žil je ali žilni sistem in 5. oddušje ali dihavni sistem; e) za čustvovanje: 6. živčevje ali živčni sistem. Vsi ti šesteri organski sistemi sestavljajo telo, ki je zastrto s kožo. Pristopajoč k opisu sestavljenih organov človeških in njih opravil, omenjamo, da so ti organi v človeku, kot zastopniku vretenčarjev, najpopolniše razviti. Gibala. Okostje. Kakšne so kosti. Kosti so trdi, močni in prav malo gibki organi. Kosti so trdni deli telesa ter so mu ob jednem opora, na katero so pripete mišice. Tudi branijo najnežnejše in najobčutljivejše organe našega telesa, zapirajoč v sebi večji del živčevja. Kosti so zgrajene od koščene tkanine. Kostne stanice so navadno razporedane v kolobarjih okoli podolgovatih cevčic. Golemu očesu kažejo se na povprečnem rezu (slika 7.) te cevčice, kakor bi bila kost onde prebita. A v istini so to cevčice, po katerih v pretencih žilicah dobiva kost potrebno hrano. Na vzdolžnem rezu (slika 8.) vidi se, da so te žilice po odrastkih mej soboj zvezane. Slika 7- Slika S. Košček kosti vprek prorezan; jako poveč. Košček kosti vzilolž prorezan; jako poveč. a) Kostno stanice. a) Kostne stanice. b~) Cevčice. b) Cevčice. Razkrojimo li kost kemično, uverimo se, da sestoji iz hru-stančevine in iz apna. V kosti sesedeno apno dela jo tršo ter krhkejšo. Za mladosti imajo kosti več hrustančevine in zatorej so gibkejše, kri pa privaja vse v dilj novo apno va-nje ter z leti bivajo vedno krhkejše in bolj lomke. Na črez je v 100 gramih 11 kosti 33 gramov hrustančevine poleg 58 gramov fosforovokislega in 9 gramov ogljikovokislega apna, nekaj malega tudi fosforovo-kisle in ogljenčevokisle magnezije in nekoliko fluorkalcija. Položimo li kost v solno kislino, raztope se v njej apnene soli in ostane hrustančevina, ki se v vreli vodi raztaplja in v klej prestvarja. Ako kost razbelimo v ognji, izgori vsa hrustančevina in preostaje zgol apno. (Kost je kalcinovana). Na vprečnem prorezu razločiti je na kosti uže z golim očesom najprej pokostnico, ki je tenka, s krvnimi žilicami prepletena nircnica, zastirajoča od zunaj vso kost. Pod njo je debela in gosta plast koščene tkanine kakor skorja nad rahlo, gobasto kostno sredico. Pri dolzih cevastih kosteh je sredica po sredi otla ter je ta otlina, kakor tudi druge manjše praznine v gobasti sredici, napolnjena z neko tolščo, kateri mozeg pravimo. Kako so kosti mej soboj vezane. Bazne kosti so mej soboj vezane nepremično ali pa gibko. Trdno ali nepremično so kosti zvezane se švom ali pa se stikom. Ako se zobčast rob jedne kosti vriva v nazobčan rob druge, imenuje se ta, zveza š e v. Vidimo jo sosebno na lobanjskih kosteh. Se stikom so vezane kosti, ako so mej nje vložene hrustančaste pločice, kakor na pr. mej posamičnimi vretenci v hrbtenici ali mej rebri in prsnico. Naposled so nekatere kosti tudi zagozdene v posebne jamice, kakor na pr. zobje v čeljusti. Gibko vezane kosti so na konceh, kjer se dotikajo, vsikdar tako ustrojene, da se lepo ujemajo in da ustrezajo določenemu gibanju. V sklepih ali zglobih se pa kosti ne dotikajo neposredno, temveč so hrustanci vmes. Zlasti sklepne jabolčice ali glavice iu sklepne ponvice ali skledi ce so zastrte s pregladkim hrustancem. Vrhu tega nahaja se mej obema še sklepna maz, da se udje z največjo lagotjo lehko pregibljejo brez vsega trenja. Ves sklep zaodeva močna vlaknata koža, sklepna gožva, kakor neka vreča. V tej koži je navadno nekaj močnejše vlaknate tkanine, podobne trakovom ali vezem, ki prečijo kostem črezmerno gibanje. Kosti na površji niso gladke, temveč so polne majhnih grbic in robov, na katere so pritrjene kite, vezi in mišice. Tu in tam videvajo se tudi jamice, po katerih vstopa kaka žilica ali kakov živec v kost. 12 * Vini. a _ Oa fVontale" Gornja čeljust Maxilla sup." Spodnja čeljust _ KljtiCnica Clavicula Hrbtenica (.'oluiuna vcr- tebralis Lopat ka ScapnJa Gole niča Til>ia Nožni prsti. Digiti podiš Človeška okostnica. Costaa Kozeln ica_ Stegne m i< a Fcmur Temeuiia Os parictulc Senoc Os tempo rak1 Zatilniea Os ovcipitale — 7 vratnih vre-teneo _ Nadlahtnica lliiineriKs P-nIlcliliiica " Ulna Kolrnica "Os ilel Trtica " VtTteluae coc- evgeae _ Zapestje Carpus _ Dlan Metacurpus Prstne ko&ti " 1'hulanges. -Fibula _ Velim a ralciineiiN Tarsus Plesno Met a tarsus Ok6stnica. Vse kosti skupaj, katerih je v človeku 240, zovemo o kostnic o ali ogrodi (slika 9.). Okostnica daje v glavnih črtah uže obris telesnemu ustroju ter je ob jednem zarad trajnosti najimenitnejši del, po katerem najpreje spoznamo človeško ali vreten-čarjevo telo. Glede tega je tako važna, kakor na pr. prvi črtež za kakov naris ter je s celotnim telesnim ustrojeni v taki tesni zvezi, da uže po posamičnih kosih okostnice lehko sklepamo o telesni celoti. Kakor telo, tako ima tudi okostnica tri glavne dele, namreč: glavo, trup in ude (okončine). Večinoma so kosti ob desni in levi strani paroma porazdeljene, samo v glavi in v trupu je po sredi nekoliko neparnih. Kosti glave. Pri odraslem človeku zrasto se v glavi vse kosti, izvzemši spodnjo čeljust, mej soboj nepremično. Eazločamo pa na njej lobanjske in lične kosti. Prve delajo koščeni tobolec (lobanjo) za možjane, druge pa so podstava obličju. Lobanjske kosti so: čelnica (os frontale) v sliki 10. in 11. «, dve temenici (os parietale) b, zatilnica (os occipitale) c, s katero je do 16. leta 8iika 10 zagozdnica (os sphe-noideum) samo s hrustancem zrastena, in zarad tega imenujeta se obe skupaj tudi o snovni ca (os basilare), potem sta dve senci (os tem-porale) d in si tka (os k ethmoideum), ki je malo ne vsa skrita v nosni duplini. Da se more v razmeri z rastočimi možjani Looanja oj strani, razširjati tudi lobanja, zvezane so lobanjske kosti se švi, ki s 30. letom popolnoma okostene. Mlado dete ima namesto švov 14 ozko kožasto opno in v oglih mej kostmi, na pv. na temenu, so še prazuine (fontanele), ki pozneje zarastejo. Največji švi so: ven časti šev e mej čeluico in temenicama, strelni šev mej obema temenicama in naposled potilkov šev g mej temenicama in zatilnico. najimenitnejši deli slušnega organa, a od zunaj videti je samo vnauji sluhovod. Pred njim je na vsaki strani plitva ponvica, v katero je vglobljena spodnja čeljust. Lične kosti. Ličnih kosti je štirinajst in te so • parne gornje čeljustnice (maxilla superior) h, ličnice ali p < Miti čnice (os jugale) l; neb niče (os palatinum), nosnice (os nasale) l, s6lzniče (os lacrimale) m in skoljčnice (concha inferior), potem ralo (os vomeris) in spodnja čeljustnica (maxilla inferior) n. Gornje čeljustnice segajo pod oči in delajo nekoliko dna očesnim duplinam, ki so vdrte izpod čelnice; na notranjo stran so gornje čeljustnice obstranska stena nosnicam (nosnim duplinam) ter so navspred izrezane v podobi hruške. Navspod delajo mejo ustni duplini ter so ob jednem z nebnicami vred dno ali pod nosnim duplinam (nosnicam). Temu dnu pravimo tudi trdo nebo, ki je spredaj okroženo z nabreklim spodnjim robom gornjih čeljustnic. V tem robu je na vsaki strani izdolbenih osem predalov za gornje zobe. Onde, kjer se gornje čeljustnice dotikajo Slika 11. čelnica zapira lobanjsko duplino spredaj, temenici zgoraj, zatilnica zadaj in senci ob straneh. Na dnu ali na podu lobanjske dupline stika se več kosti, namreč: sitka, zagozdnica, spodnji del senec (skalnici) in zatilnice spodnji kos. Ta zadnja kost ima zdolaj velik predor, z a t i 1 n o r u p o, a ob straneh stojita s hrustancem zastrti žmuli, s katerima se glava gibko sklepa s prvim vratnim vretencem. V skalnici so zaprti 15 čelnice, utaknene so mej nje štirivoglate nosnice, ki delajo gornji trdi del nosne strehe. Navzven stikajo se gornje čeljustnice z ličnicami in te zopet navzgor s čelnico. Ličnice podpirajo tedaj gornje čeljustnice, da te pri žvekanji ne morejo uhajati na stran. Navzad imajo ličnice prodolžek, ki jih veže se sencem. Solznice leže v očesnih duplinah spredaj na notranji steni in pomagajo narejati stružico, vodečo iz očesa v nos (solzo v o d). Skoljčnice so v nosni duplini, tako tudi ralo, ki je kos onega koščenega pretina, ki deli nosno duplino v dve nosnici. Spodnja čeljustnica je podkovasto zavita, jako močna kost, ki je na straneh vglohljena pod sencem. Na goranjem robu ima izdolbenih šestnajst predalov za spodnje zobe, navzgor pa je razdeljena na dva roglja. Sprednji krajši je ploščat ter se imenuje kljunec, zadnji je pa daljši in močnejši ter nosi na konci nekoliko valjasto sklepno jabolčico. Spodnja čeljustnica je z lobanjo tako sklenena, da je gibljiva gori in doli, pa tudi navspred in navzad, in na obe strani. Dupline v lici. Lične kosti same ob sebi in nekoliko v družbi z lobanjskimi kostmi delajo več duplin, namreč: očesni duplini, ustno in nosno duplino. Očesni duplini sta po okrogli rupi, skozi katero prihaja v oko vidni živec, v zvezi z lobanjsko duplino. Ustna duplina ima v nebnicah trden strop, navspred in- navzad je pa odprta. Nosno duplino deli pretin na dve polovici (nosnici), ki se navzad odpirata v žrelo z okrogla-stima rupama. Na vnanji steni vsake nosnice stoje druga nad drugo tri skoljkaste grbe (nosne školjke). Gornji dve pripadata neki lobanjski kosti, sitki namreč, spodnja pa je posebna kost, skolj-čnica imenovana. Sitka loči nosno duplino od lobanjske in dela tudi gornji kos koščenega pretina, spodnji kos je pa posebna kost, ki nam je uže znana pod imenom: ralo. Zobje. Gornja kakor tudi spodnja čeljust ima na vsaki strani osem, tedaj vsega skupaj vsaka šestnajst vdolbenih jamic (alveol), a v vsako je vtaknen zob, katerih je torej 32. Pri stisnenih čeljustih stoje gornji zobovi več ali menj naopično na spodnjih. Zobje so trda telesa čepaste podobe in sestoje iz korenine, si. 12. by ki je vtaknena v čeljustni predal in iz venca 16 a, ki gleda iz dlesen. Mej vencem in korenino je zob nekoliko stisnen, onde je z ob o v vrat. Zobje so od z ob o v in e, slika 13. b, ki je trša od navadne koščene tvarine. Venec zastira še trši povlak, ki se sklon in a ali emalj imenuje, a korenino pokriva navadna koščenina ali cement Š. Korenina je vzdolž provrtana, in pretenka cevka sega do z ob o ve o t line c v venci. Onde se nahaja zobova klica sestoječa iz živcev in žilic. s***13- . Po obliki razločamo: ostre dletaste sekavce, si. 12. c in 4, rtaste podočnjake e in široke grbaste kočnjake / ,do Je, Mej zadnjimi zopet razločamo: ožje vr-zeljake / in g in širše meljače h, i, k, prvi imajo samo dve grbi in eno ali dve korenini, zadnji pa štiri ali pet grb in dve ali tri korenine. Sekačev ima človek v vsaki čeljusti štiri in sicer v sredi, po Tik druzega sekača stoji na vsaki strani jeden podočnjak, za njim dva vrzeljaka in na konci trije meljači. Zobje se razvijajo počasi. V šestem do devetem meseci dobi dete srednja dva sekača v spodnji čeljusti, za njima se pokažeta srednja dva v gornji čeljusti, vsake štiri do šest tednov vrsti se potem par za parom, najprej vnanja dva sekača spodaj, potem vnanja dva zgoraj. Za njimi prodro prvi kočnjaki, zatem podočnjaki in kočnjak vzdolž prorezuna. a skloniea, 6 zobovina, c zobova otlina, d cement. dva in dva na vsaki strani. 17 za njimi drugi kočnjaki. Tedaj ima dete konci druzega leta 20 zob, ki so pa vsi brez korenine, imenujemo jih mlečnjake ali rilčke. V sedmem letu izpadajo v istem redu, kakor so prodirali, a drugi stalni jih nadomeščajo. Zadnji kočnjaki vzrasto sto-prav od 18. do 32. leta, pravijo jim modrostni z o bo v i. Od predzadnjih meljačev so nekoliko manjši. Kosti trupa. Trupu pripadajo: hrbtenica, rebra in prsnica. HrbteDica. Na zadnji strani trupa vložen je vzdolž po sredi koščen steber, ki je nanizan iz 33 vretenec ter se hrbtenica imenuje. Ta steber seza od glave do medenice, po sredi je otel ter je izpolnjen s hrbtenjačo. Vsako vretence je namreč neko kolce, čegar prednja debelejša polovica se plošček imenuje, v sliki 14. in 15. «. Zadnja polovica ali gombela po- slika 1» Slika IS. a Hrbtno vretence. Ledveno vretence. daljšana je navzad v trnek d, ob straneh pa ima prečna odrastka d. Se sklepnimi ploskvicami <• dotikajo se vretenca, a v sredi imajo predor (jamo) e za hrbtenjačo. Trikrat vkriv-ljena človeška hrbtenica, slika 16., zložena je najprej se sedem vratnih vretenec a, mej njimi prvi nema trneka in kliče se atlas ali nosač, ker nosi glavo, ki se na njem zaziblje, kadar prikimava. Na drugem, na okretači (Epistropheus), zavrti se glava z nosačem vred, kadar odkimava ali zanikava. Izza vratnih je dvanajst hrbtnih ali prsnih b, pet ledvenih c, pet križnih e in štiri krnjava trtic na vretenca. Pet križnih « vretenec zlitih je skupaj v križno ali sveto kost e in štiri Somatolo^ija. 2 J s trtična zrastena so v trtico /. Ledvena vretenca so največja in najmočnejša. Ploščke vratni)], hrbtnih in ledvenih vretenec Slika ni. Načrt človeško hrbtenice Kosti trupa i. lopatico in kljnčnicn. a glaronoša, h okret/tč, c 7. vrafho vretence, d ključnica, e lopatična kolčiea, f sklepna ponvica na lopatici, g 7 prsnih reber, h 5 trebušnih reber, i ledvena vretenca, k roč, m meč. v konica, / rebreni hrustanec. vežejo debeli hrustančasti koluti, gombele pa in njih odrastke spajajo vprečne vezi. Rebra. Rebra (costae) so obročasto uvite kosti, ki so vgljobljene na vprečnih odrastkih dvanajstili hrbtnih vretenec. Sedem gornjih imenujemo prava ali prsna rebra, slika 17. g, pet spodnjih pa neprava ali trebušna rebra h. Prava rebra so spredaj sredi trupa z vstavljenimi hrustanci / pripeta na prsnico ali grodnico (sternum), na kateri zopet razlo-čamo gornji del ali roč k, srednji ali meč m in hrustančasto konico n. Osmi, deveti in deseti rebreni par strinjajo se na konceh mej soboj ter so pripeti na sedmi par. Jednajsti in dva^ najsti par sta popolnoma osebljena. Prsna (hrbtna) vretenca, rebra in prsnica delajo ogrodi' (thorax), ki se dado nekoliko razmeknoti in sicer zato, ker so rebra na jednem konci z vretenci vglobljena. a na drugem s hrustanci na prsnico pripeta. Kosti udov. Slika IS. Človek ima dvojne ude ali okončine, namreč obprsne ude ali 1 e h t i in podtrebušne ali b e d r a. Obojni so zloženi največ z dolzih kosti ter so ustrojeni po istem črteži. tehtne kosti. Na sprednjem udu razločamo zopet: pleče, gornje 1 eliti, spodnje lehti in roko. V vseh teh delih štejemo 32 kosti. Pleče sestoji iz dveh kosti: iz ključnice (clavicula) v sliki 17. d in iz lopatice (scapula). Ključnica je nekoliko vkriv-ljena, leži nad prvim rebrom in je sklenena s prsnico. Lopatica je trivoglata ploščata kost, kateri se na zadnji strani vzdiguje d-t močna koščena prečka, lopati č n i gre b e n, na goranjem konci, na lopatični kolčici e pa ima globelico, na katero se priklepa ključnica z vnanjim koncem. Pod kolčico je plitva ponvica, v katero je vglobljena jabol-čica gornjih lehti. Zadaj leži lopatica na re-brih ter je samo z mišicami pripeta na ogrodi. V gornjih lehteh je jedna sama dolga in močna kost, nadlehtnica (humerus) f~i zvana, v sliki 18 «. Nje gornji konec je obel (jabolčica), s hrustancem zastrt in na vse strani gibljiv, ker je zveza (p 1 e č n i sklep) zarad plitve ponvice precej rahla. Nje spodnji široki konec ima škrpcu podobno sklepno ploskev. V spodnjih lehteh sta dve kosti. Jedna leži ob mezinci, p odi elitni ca (ulna) A namreč, druga 2* Lehtne kosti. ŽO pa, koželnica (radius) B zvana, ob palci. Koželnica je z nad-lehtnico v lehtu ali komolci tako vglobljena, da se onde lehti morejo samo upogibati in natezati. Upogibanju navzven brani kljukica <1. Podlehtuica je na spodnjem konci / ožja nego na gornjem, pri koželnici je pa to prav nasprotno. Ta kost se z nadlehtnico stika samo po majhnem škrpci h, ob katerem se roka s koželnico vred obrača navzven in navznoter. Dolanji konec koželnice je širok in močan ter ima večjo ploskev za • škrpčasti sklep se zapestjem. Na roki razločamo: zapestje, dlan in prste. Zapestje (carpus), slika 19. w ima osem majhnih nepravilnih koščic, ležečilt v dveh vrstah. Dasi tudi so mej soboj prav malo premične, dopuščajo vender v z g i b u, da se ž njimi . vred vsa roka vpogiblje. izteza in proti spodnjim lehtein nav-stran obrača. Na zapestnice se priklepa pet dolzih dlanskili kosti (metacarpus) m, a njih vsaka nosi po jeden prst, ki je zopet nanizan iz treh, samo palec iz dveh, navzdol vse krajših členkov (phalans). Ker se da vsak prst upogibati, iztezati in na stran premikati in se vrhu tega tudi še vsak členek za se lehko upogne in iztegne, zategadelj ima roka osobitno gibkost, ki je s tem še večja, da se da palec vsem ostalim prstom nasproti staviti. In prav to svojstvo daje roki poseben značaj. Bedrene kosti. Zadnji ud ali bedro sestoji prav tako kakor prednji iz štirih kosov, namreč: iz kolka, iz stegna, iz krače in noge. Slika 19. Slika 20. Kolk, slika 20. a je jako nepravilna kost, na kateri je pa zopet ločiti tri dele, ki so v mladem telesu osebljene po hrustancih. Ti deli so: črevnica (os ilei) a, ploščata, nekoliko vsločena kost; sednica (os ischu) g in sramnica (os pubis) nad n, katera spaja obe črevnici. Onde, kjer SUka ai. se te tri kosti stikajo, zdolbena je globoka jama, ponvica h, v katero pristaje jabolčica stegna i. (Ponvični sklep). Črevnici sta pri b in d s križnico ali sveto kostjo, sramnici pa nad c mej soboj po hrustančevini čvrsto spojeni. Križnica in oba kolka objemata lijast prostor, kateremu pravimo medenica, in sicer ob goranjem robu, ki je v sliki 20. s kri-žici označen, je velika, spodaj pa mala medenica. Jame pri n so kolčni predori. Stegnenica (feniur) v sliki 21. a je podobna nadlehtnici, samo ka je daljša in močnejša ter je sploh največja kost v človeškem telesu. Zgoraj jej je na krivem vratu nasajena okrogla jabolčica c, navzven je pa čvrš, obrtec d. Na dolanjem konci stegnenice sta dva čvrša, vnanji e in notranji /. Mej obema je zdolbina, v katero pristaje pogačica (pa-tella) k. V krači sta dve kosti, golenica in piščal. Golenica (tibia) b je dolga, pri sredi trivoglata kost, pri kateri je najostrejši brid (rob) naprej obrnen. Na vnanji strani stoječa -piščal (fibula) , ki daje telesu uri pokončnem držanji potrebno oporo. Nartov oblok sklepa navspred plesno (metatarsus) d s petimi siita, a. kostmi, ki se s prednjimi konci uže tal dotikajo. Njih " se drže n 6 ž n i p r s t i s tolikimi členi, kakor jih imajo - b prsti na roki. Členki nožnih prstov so pa krajši in palec na nogi nema nič večje gib-kosti nego ostali prsti ter se tem ne more nasproti staviti. Noga, a skočnica, b petnica, e nart, d plesno e prsti. Vsaokostnica doraslega človeka, očiščena od tolšče in dobro osušena telita 5—S 7 kilogramov, rekše —'/,, njegove vesoljne teže, ki je na črez 73-77 kilogramov. Mt V • V • _ i s i c j e. Mišice so ona rudeča, krvnata in vlaknata tvarina, katero navadno imenujemo meso. Mišice odevajo okostnico ter so raznovrstnim organom bistvene sestavine. Vsega telesa mišice zovemo mišičje, slika 25. Mišice so zložene z mišične tkanine, suka n. čegar stanice imajo to osobitno svojstvo, da so krčljive in s tem zvršujejo vsa ' gibanja. Krčenje mišice in vsled tega tudi gibanje ali visi o, naši volji, kakor na pr. pri mišicah na okost-nici (samohotno gibanje), ali pa je neza-Adsno od volje, kakor je na pr. gibanje želodca, črev, srca i. t. d. (nehotno gibanje). Kakove so mišice. Mišice so dvovrstne, namreč vprek progaste in gladke. Prve so zložene od prvotnih kosmičev, rekše, z dolzih mišičnih vlaken, ki so ogrnena z jednolično mre-rrvoti!!'(it'a^ice,1"10" nico (sarkolema) in napolnjena z neko vsebino, jakopoveo.' M jfe videtj vprek progasta, slika 23. Ta vlakna skrčujejo se jako hitro po vsej svoji dolgosti. Združujejo se v večje, in ti v še večje kosmiče, a vsak kosmič zavit je v tenko mrenico vezne tkanine in naposled ovija še splošna vezna mrena vso mišico. Ob tem vezivu prodirajo mej kosmiče krvne 29 žile in živci, ki se razhajajo do pojedinih mišičnih vlaken. Te krvne žilice dajo tudi mišici rudečo barvo. V vezivo vseda se rada tudi tolšča, a ta, ako je obilna, moti mišična vlakna v njih delovanji. Vsa sa^nohotna gibanja, kakor tudi nehotna gibanja srca izvajajo vprek progaste mišice. Mišice so na kosti, katere jim je gibati, navadno tako pri-čvrščene, da je za vsako določeno gibanje mej dvema kostema razpeta mišica. Zato se prvotni kosmiči na mišičnih konceh malo po malo izpreminajo v vezivo ter tako nastanejo jako vlačite bele niti, kite zvane, ki se navadno zraščajo s kostjo. Vsaka mišica ima torej dve kiti, začetno namreč, ki je prirasla na negibko kost in končno, ki je navadno nekoliko daljša. Gladke mišice (slika 24.) zložene so od Slikau-krčljivih vlaknatih stanic ali mišičnih vlaken, ki se le malo po malo in počasi krčijo. Nahajajo se največ v želodčevi, črevesni, žilni in mehurjevi koži ali so v posamičnih vlaknih vpletene v tkanine. Te mišice imajo mnogo menj krvnih žil ter so zatorej bledejše. Jedino nehotne srčne mišice so z vprek progastih, razcepkanih vlaken. Kolikovrstne so mišice. Po tem, kakeršno je gibanje, ki je izvajajo samohotne mišice, razločamo: upogib niče, ki upogibajo kost proti kosti in se nahajajo na notranji strani kostnega sklepa ali zgloba; nateznice so na vnanji strani sklepa in delujejo prav nasprotno upo- "'"vČlklif*"' gibnicam, rekše, natezajo zopet upognene kosti; . w_ pri tez niče primikajo posamične telesne dele k črevesa, sredini; o d t e z n i c e jih pa odmikajo; v r t i 1 j k e slezene: jako obračajo kakov del okoli njegove osi ali pa okoli kacega druzega dela; zapornice zapirajo odprtine (oči, usta), katere okrožavajo v podobi kolobarja. Mišic je blizu 300 in večinoma so parne. Kar je neparnili. nameščene so po sredini telesa. Mišice sestoje iz vlaknine, poleg beljakovnatih in množili drugih snovi imajo presne v sebi 75 odstotkov vode. Mišice tehtajo nekoliko nad polovico telesne teže. Človek, tehtajoč 73 kilogramov, ima blizu 39 kilogramov mesa, poleg 6 kilogramov krvi in 10 kilogramov nesušenih kosti. 24 Mišice razlikujemo v mišice glave, mišice trupa in mišice udov. Slika 25. stavlja nam pred oči nekoliko najvažnejših samohdtnih mišic. » Mišice glave. Najvažnejše mišice na glavi so: dve gladki zatilni mišici, ki se od tilnika raztezata prek glave do čela, slika 25. a\ dve ji o če In i mišici b. ki nabirata kožo na čelu; genska mišica c ob strani pred ušesom, pokriva vse sonce, navzdol se pripenja na spodnjo čeljtistnieo ter jo poteza navzgor; ušesna vzdižnica in izpotčzniea d: žvekalka e začenja se na senci in gre do zagiba na spodnji čoljiistnici; vnanji veslarici porivata spodnjo čeljustnico naprej ter jo pri žvekanji premičeta sem ter tje; kolobarčasta očesna zapornica okrožava oko na vnanji strani: velika iizdasta mišica začenja se na ličnici in razteza usta; vzdižnica gornje ustne; vzdižnica ustnega kota h: ustna zapornica/'; niz teznica spodnje ustne i, in trobilka, ki prihaja od zagozdnice ter gre izza kočnjakov do us.tnega kota in napihuje lica. Mišice trupa. Na trupu so spomcna vredne mišice in sicer na vratu: široka po-kožna mišica l, ki pokriva spredaj ves vrat; sprednja k in zadnja kini a v k a, ki potegneta glavo naprdj, kadar se obe h krati skrčita, ali pa v stran, kadar samo jedna deluje; dvogrba šijiua mišica odeva vratu zadnjo stran (zato je na sliki ni videti); na trupu in sicer na hrbtu: široka hrbtna mišica pokriva ves spodnji hrbet in je pripeta na rebra, na lopatico in nadlehtnico: kap as t a mišica odeva šijo in pleče in poteza glavo in pleče navzad; plečna vzdižnica, velika in mala k opast a mišica in velika in mala pilasta mišica, ki pri dihanji privzdigajo rebra; ob bokih so rebreue vzdržniee, ki spajajo rebra; na prsih in na trebuhu omenjamo: veliko n in malo q' prsno mišico (v sliki 26. je a velika in e pod njo ležeča mala prsna mišica); vnanja o in notranja poševna trebušna mišica in prečna mišica, ki delajo, stiskajo in natezajo trebušno steno. Prepona dela mišičnat, v/.bučen pretiu mej prsno in trebušno duplino. Mišice udov. Razlikovati nam je mišice goraujih in dolanjib udov. 25 Slika 25. Čelna mišica — ■ ~ —— Se tisku mišica c—--------- Izpotezn. ušesna d —-------- Žvckalka e ---------- Uzdasta m. g '— Ustna vzdižnica h —""*"' Pokožnu mišica 1----- Trikotna mišica p-------------um - m Velika prsna (™ mišica n (............'W> Pvoglava ) naillehtmi m. ) *— Vtiiinja treh. m. 3---------- 'Mvračalka r~ Noti. kožcln. iu, 8 - Krojaška m. u'------ivi DJanska in. u -tAtH Cvnteroglava ) ^-«5=^--^ htogenska m.) _ Kračria natezn. x • lolenična m. tat -------- a Zatilna mišica r^f Ustna zapornica i Niztezn. sp. nsfc. — ■ k Kimavka m Ključnica n* Nudlelitnka g' Mala prsna ni. —• r Izrračalka --- 8' Nuiezuica prst. — t Natezne kite _ t1 Konec prstov 57 Stegenska raie. V* Pogačica — y Mečna mišica 2 Nafezua kita Mišičje. -Mišice gor/mjih »do v delimo zopet na plečne, nad! elitne, pod- S)ik» 26. ] elitne in roenc mišice. Najvažnejše so: trikotna mišica p (\ sliki '26. b), ki sega od ramena nizdoli in privzdiguje gornje lehti; dvoglava I o h t n a mišica (upogibnica) q, ki leži na notranji strani gornjih lehtj, se okončuje na koželnici in privzdiga spodnje lehti; troglava le h tu a mišica, ki se začenja pod lopatično ponvico, sega na vnanji strani gornjih lehti tje do lehta in ima nalogo nate-zati spodnje lehti: dolga izvračalka r na gornjih lehteli, ki sega od vnaii- Siika 30. čvrša tje do do- Ogrodi s prsnimi mišicami. lanjega konca kožclnice ter izvrača lehti tako, da pride dlan na površno stran; dolga v nan j a ko žel nična mišica leži tik prejšnje, tenka pete- im Slika : Slika 36, Slika 2!>. 1'po^il'ijico in pritezitico stegnu. Ahilejcva kita. TTpogibniee roke in nateznica prstov. Upog-ibnice noge in nateznice prstov. rovoglata in č e t v ero v ogl a t a zavračalka: vkupna prstna nateznica s', ki se začenja skupaj s koželnično mišico, gre ob spodnjih lehteh ter se v zapestji cepi v štiri kite t, ki natezajo prste; dolga ročna mišica začenja se tik prejšnjo ter se v roki razširja v kitasto kožo u, ki upogiblje roko (v sliki 27. sta a in b upogibnici, c pa prstna natezniea; naposled še mnogo malih ročnih mišic, ki gibljejo s prsti in se izgubljajo konci prstov. Na dolanjih udih razlikujemo kolčne, stegenske, kračne iii nožne mišice. Najvažnejše so: velika, srednja in mala guzna mišica in velika in mala ledvena mišica, ki delajo debelo meso na gnzi (na oplatih) ter ob jednem vzdigajo, obračajo in podržnjejo stegno, kakor je treba; krojaška mišica u' priteza bedro in upogiblje ter obrača kračo; četveroglava stegenska mišica v na stegnu; najsprednejša prema stegenska mišica, ki nateza bedro, pripenja se na pogačico v' ter je v zvezi s kračno nateznico x; vnanja in notranja stegenska mišica (v sliki 28. sta a in b upogibnici, c, d, c, f pritezniee stegenske). Na krači: meč na mišica y, ki se z močno kito (Ahilejevo kito) pripenja na peto, nateza nogo in rabi še posebno, kadar skačemo ali se stavimo na prste; prednja golenična mišica w in dolga golenična mišica. (V sliki 29. sta pri a močni rnečni mišici, ki pri c prehajata v Ahilejevo kito, pripeto na petnico K). Na nogi so štiri gornje in tri spodnje mej kostne mišice mej plesenskimi kostmi, gornje razkrečajo nožne prste, spodnje jih pa vlečejo navspod; naposled so še štiri glistaste mišice z idoče do prstnih členkov. (V sliki 30. sta a in & nožni upogibnici, mej njimi pa prstne nateznice.) Gibanje. S tem, da se mišice skrčujejo, proizvajajo vsa vnanja in notranja gibanja, na koliko jih izvaja telo samo. Zategadelj imenujemo je tvorna ali aktivna gibala, a kosti, ki so pri tem samo poslušna orodja mišicam, zovemo trpna ali pasivna gibala. Mišice dajo gibajočo silo, kosti pa določajo mer nasta-jočemu gibanju. Ua se pa mišica skrči in da po tem nastane gibanje, je treba, da jo na to vzbudi živec, čegar najtanjši konci so pripeti na mišična vlakna. Kadar se je samohotni mišici skrčiti, mora jej naša volja po živci poslati ukaz in mišična vlakna se na to povelje skrčijo in gibanje se zvrši. Samohotne ali vprek progaste mišice odzivljejo se po živci dobljenemu ukazu na mah, dočim se gladke nehotne skrčujejo prav polagoma. Ako se skrči mišica, ki je se svojima koncema pripeta na dve gibki kosti, mora se kost približati kosti, kakor je videti v 28 sliki 31. in 32. Ob enem je razvidno, da te kosti opravljajo službo jednoramnih vzvodov. Slika 31. Slika 32 Zgibanje spodnjih lolifci. a nadleljtiiiea, 6 podlehtnica, c upogibuica. Te dve sliki nam tudi pojasnujeta, kako svrhi primerno je mišica mej kostema nameščena. Na spodnjem konci namreč pri-čvrščeua je prav blizu sklepa in če se mišica samo nekoliko skrči, odskoči spodnji konec podlehtnice vender precej visoko. In roka, ki je še bolj odmaknena od sklepa, naredi razmerno velik oblok, če tudi se je mišica malo skrčila. Navadno se v« da mislimo, da se roka giblje sama ob sebi, da krene, kamor hočemo in da nekako povleče tudi lehti za soboj. Tudi pri raznoličuem gibanji prstov dozdeva se nam, kakor bi ta gibkost bila v samih prstih, kakor bi ti izvrševali ukaze, ki jim jih daje naša volja. A v resnici se gibljejo, ker jih mišice na spodnjih lehteh potezajo z nitkastimi kitami. Eaznokatera gibanja, ki so s prva vsa samohotna, vrše se s časom po dolgotrajnih vajah prav mehanično. Tako gibanje je na pr. hoja ali odigravanje kake muzikalne skladbe. Ako je naša volja sprožila prvo gibanje, vrši se vse ostalo, kakor pri kacem stroji. Večkrat vrši se kako gibanje ne da bi hoteli. Tako na pr. ako hočemo vpognoti srednji prst na roki, vkrive se več ali menj tudi ostali prsti; ako zamežkneino z jednim očesom, stisne se tudi drugo; kadar delamo kako ročno delo, krivimo usta i. t. d. Taka gibanja imenujemo s o gibanja. Niso pa vse mišice razpete mej dvema kostema, da bi z njimi gibale po zakonih jednoramnega vzvoda. Mnoge so samo 29 Slika 28. na jednein konci na kost učvrščene, z drugim pa se okončujejo v meči. katero premikajo, kadar se skrčijo. Takove so večinoma mišice na ličili. Nekatere zopet so kolo-barjaste, kakor na pr. ustna in očesna zapornica, ki skrativši in stisnovši se zapirajo odprtine. Naposled so nekatere tudi mehaste, na pr. črevesne mišice, ki polagoma in postopno krčeč se stiskajo črevo in njega tekočno vsebino naprej porivajo. Upogibanje prsta. Kadar se je nehotni mišici kr- ?,rst"a .»kostnica rekše trije prstni . . členki in zgoraj kos dlanske kosti, čiti, vzbudi jo k temu dotični živec, PripodaMjajoč obe sliki vidimo, ne da bi mi za to znali. Nehotno dVe mo™ l'rst l}lh3 6im se . v , nategne kita a. Ta kita se za- se gibljejo na pr. črevesne koze, že- jenja s prstno upogibulco naspod- lodčeva koža, srce in vse ogrodi pri "i*11 tepk, S>'e prek zapestja in ... .. . , . prek dlani do prsta ter ga vkrivi, dllianjl, 1. dr. {,\m se mišica sktei in kita nategne. Hranila. V trupu sta dve duplini, kateri deli kambasto vzbočena opna, prepona zvana. Goranja manjša duplina je prsna, dolanja večja pa trebušna. Obe sta polni organov, katerim je skrbeti za vzdržavanje življenja. Vse te organe imenujemo dr ob ali otrobo. To so: prebavila, krvna obtočila in dihala. Prsna duplina hrani v sebi dihala in osrednji organ krvnega obtoka, trebušna pa malo ne vsa prebavila. Prsni in trebušni drob izpolnjuje duplini popolnoma, rekše, organ se dotika organa ali pa stene tako tesno, da ni nikjer nobene praznine. Stene, kakor tudi površje vseh teh organov, so zatorej jako gladke, in da se organ laže omakne preko organa, prevlečeni so vsi, dokler so zdravi, z neko mokroto, katere je uprav toliko, da je površje gladko in opolzlo. v 30 P r e b a v j e. Človek, kakov vsaka žival in vsaka rastlina potrebuje za gradnjo svojega telesa snovi, ki mu jih daje vnanji svet Teli snovi potrebuje pa tudi, da z njimi nadomešča vse, kar se je obrabilo z delom, bodi si s telesnim bodi si z duševnim. Te snovi vzprijema in upodablja prebavje, ki ima zopet tri oddelke, namreč: prebavno duplino, zlezasta izločila in zlezasta iztrebila. Prebavna duplina. Prebavna duplina je z vnanjim svetom po dveh odprtinah v zvezi. Jedna odprtina, usta, vzprijema živež, pri drugi, zadnjici izpadajo trdni ostanki, ki niso več za rabo. Stena tej duplini sestoji iz dveh plasti, iz notranje sluznične in vnanje mišične. Sluznična plast je jako nežna koža, polna žil m živcev, kakeršno videvamo v ustih. Mišična plast je pa zložena z gladkih mišičnih vlaken, ki so v vzporednih kosmičih poname-ščene vzdolž dupline, pa tudi vprek. Vsled poprečne kolobar-jaste razporedbe je mogoče, da te mišice vzprijeti živež dalje potiskajo. Ako se namreč nad jedili krčijo, zožuje se duplina in jedila se pomikajo dalje. V prebavni duplini razločamo štiri razpredele: ustno duplino, požiravnik, želodec in čreva. siiica 31. Ustna duplina. Ustna duplina nahaja se mej gornjo in spodnjo čeljustjo. Okrožava jo največ meča, a navspred ima odprtino, usta, ob katerih sta ustnici. Na obeh straneh jo omejujejo lične mišice. Prostor mej zobmi in lici je mala ali pred-zobna duplina, Jezik in jezične mišice delajo dno, trdo in mehko nebo d pa strop ustni duplini. Od mišičnatega mehkega neba spuščata se na vsako stran dve kožnati gubi b in c, nebna obloka imenovani; prednja h objemlje jezikov koren. Ustna duplina. Ta dva obloka sta pretin mej ustno duplino in mej žrelom ter se lehko toli stisneta, da mej njima in mej jezikom ostane samo majhna odprtina. Z vrh obloka visi jezičec a, a na dnu mej oblokoma leži na vsaki strani neka žleza, bezgaIka ali drgal, ki rada oboli ter oteče. Vso ustno duplino zastira sluznica, ki na ustnah prehaja v vnanjo kožo. Va-njo je vgrezlo vse polno žlez, ki odločujejo sluz ter delajo usta slizka in polzna, O zobeh, ti strčč v usta in so za hranitbo prevažna, govorili smo uže poprej. Spodnji del žrela imenujemo golt. Navzdol se zožuje in prehaja v požiravnik. Žrelo je razen z usti tudi še v zvezi se zadnjima odprtinama nosne dupline, s cevema, prihajajočima od ušes in z jabolkom. Jabolko je goranji konec neke cevi, vodeče v pluča, ter leži tik pred goltom. Zapira je hrustančast za-klopec, preko katerega jedila polže v golt, Žrelo in golt imata še samohotne mišice, zategadelj so zalogaji tukaj še v naši oblasti. Požiravnik. Požiravnik je palec debela cev, ki sega ob hrbtenici skozi vso prsno duplino, prodira prepono in prehaja v želodec. Želodec. Želodec, slika 35., je vrečasto razširjen del pre- e d sito x> c b bavne dupline ter leži sredi r> goranjega trebuha tik pod |1 lodčeva stran je močno iz- i prepono in pod žličico, za-suknen nekoliko na desno. Požiravnik b prehaja na levi strani lijasto v že-lodčevo u s tj e c. Leva že- bočena ter se zove želodce v o dno a. Navzdol je velika /, zgoraj mala želodčeva krivina d. Na desno se zožuje ter se na izhodu stisne v vratarja e, kjer neka gu-basta zaklopnica zapira izhod. f ustje, skozi katero prihaja žole in trebušna slina, g dvanajstnik, h tešee črevo. 32 Želodčeva vnanja koža je spletena z gladkih mišičnih vlaken v treh plasteh, slika 36. Zunaj so vlakna položena vzdolž, potem kolobarjasto na okoli in naposled še na pošev. Kadar se vsa ta vlakna krčijo, začne želodčeva vsebina krožiti in se valjati. Notranja sluznica ima tudi več plasti, in sicer je najprej neka rahla tkanina s cevčicami, potem neka mišičnata plast, vrhu nje pa sluzava plast, sestoječa iz zgol cevastih siriščnih žlez, tikoma druga do druge položenih. V teh ceveh so siriščne stanice, ki izločajo iz sebe želodečni sok. To je neka kisla tekočina, sestoječa večinoma iz vode in raznih soli. V njem se nahaja tudi p6psin, ki je potreben v razkroj zakrklih beljakovin in kle-jevin. Želodec je na črez 26 do 31-5 centimetrov dolg in 13 centimetrov visok. Črevo. Pri vratarji prehaja želodec v črevo, ki je 9°*5 metra sj. se. Prorezana želodčeva koža, 30krat povečana. I m vzdolžna, q m kolobarjasta in vprečna mišična vlakna, b rahla tkanina, »mišičnataplast, l zlezasta plast, f siriščne stanice. dolgo, jako zvito in je nastanjeno na prednji strani trebušne dupline. Kazlo-čamo je v tenko in v Trebušni drob, a jetra so vzdignena se želodca. / a požiravnik, h želodec, c slezena, d niz-doli gredoči čmar, e slepič, f prehod ten-eega črevesa v debelo črevo, g tenko črevo, h na vzgor idoči, i vprek idoči čmar, k dva-najstnik, l jetra, m žolčni mehur, n slepo črevo. debelo črevo. Prvo je ozko in gladko, drugo pa širje in žmulasto. Tenko črevo, slika 37., ima to posebnost, da je njega notranja plat polna očevidnili resic ali ko s mi če v (slika 44.). Dolgo je 5—7 metrov in napolnjuje, .jako izprevito, malo ne vso sredino trebušne dupline ter se krivi in zvija kakor črv. Prvi kos tik želodca imenuje se dvanajst ni k, za njim je tešče črevo in naposled vito črevo. Debelo črevo nema na notranji plati nikakeršnih resic, a na pričetku z desne strani zdolaj visi od njega otel črvast rogljiček, slepič imenovan. Na debelem črevesu je treba zopet razločati: čmar in dan ko, ki se okončuje se zadnjico. Čmar se začenja se slepim črevesom, potem gre navzgor, zasukne se vprek in se naposled obrne navzdol. Vsa v trebušni duplini ležeča prebavila so zavita v potrebušnico (mreno). Tolščat trak, na katerega so zavoji tencega črevesa nabrani, je tudi kos potrebttšnice in se zove opornjak. Ono tolsto gubo pa, ki jo dela potrebušnica na želodci in na črevih, imenujemo pečico ali rečico. v Zlezasta izločila. V to vrsto gredo: ustne slinavke, trebušna slinavka, jetra in slezena. Ustne slinavke. Slinavke v ustih zložene so se zvitih razcep-kanih cevčic, ki so na konceh mehurčasto izbočene ter tako narejajo grozdaste tvorine. Pod vrhnjo kožico imajo ti mehurčki plast, ki je zložena z mnogovoglatili zrnatih stanic. Te odločajo iz sebe neko al-kalijsko tekočino, slino, ki ima nekaj črez jeden odstotek trdnih snovij razstopljenih, ostalo pa je voda. Človek ima tri pare. ustnih slinavk, namreč: ušesni (slika 38.), podjezični in or.«i.rt. voja „šcSUc s P o d n j e č el j u s t n i slinavki. Največji sta slinavko. ušesni, ležeči v kotu mej gornjo in spodnjo a skrajnji mekurei, čeljustjo. J Spovečan Jak° ^l ušesnih slinavk cedeča se slina hrani v sebi ptijalin. Somatologija. 3 34 Trebušna slinavka. -< Trebušna slinavka (panereas) je podolgovata in sploščena ter je takisto zgrajena kakor ustne slinavke. Ta slinavka leži za želodcem, odloča trebušno slino ter jo odceja v dvanajstnik. Trebušna slina ima 40—98 odstotkov vode, nekaj beljakovin in solij. Jetra. Jetra (slika 32. e) so največji žlezasti organ človeškega telesa in leže desno od želodca tik pod prepono in pod rebri. Jetra imajo dve krili, desno in levo; zadnje pokriva že- Slika 39. Jeterne stanice. lodec. Barve so ruse, zloga zrnastega. V njih se razpleta velika množina večjih in manjših krvnih žil, delajoč gosto mrežo, a oka tej mreži napolnjuje jeterna tvarina (slika 39. b). Ta tvarina je zgol se stanic, nanizanih v vrste, c. Jeterne stanice, a, so okroglasto voglate, 0*073 do 0-044 mm. široke in poleg jedra imajo v sebi še tolščene kapljice in temna barvna zrnca. Vsaka taka stanica je prav za prav majhna kemična delavnica, v kateri se s krvnih snovij, prihajajočih v jetra po žili vratnici, napravlja neka sladorasta tvarina, glikogen (sladorod) in pa žolč, neka rumenkasto rujava, vlečna, gorjupa tekočina. V žolči je 82 do 92 odstotkov vode poleg kislin, barvil in tolščastih snovij, mej ostalimi tudi holesterin, palmitin in mila. Ho-lesterin se časi seseda in dela tako zvane žolčne kamence. Žolč se zbira v cevčicah, ki se združujejo in se naposled vse skupaj zlivajo v žolčovod, ki odvaja žolč v dvanajstik, kamo se iztaka skupno s trebušno slino. Od žolčovoda gre odrastlek dožolčnega mehurja (slika 37. m), kjer se pribira žolč. Slezena. Slezena (slika 37, c;) je podolgovata, gobasta žleza temno ruse barve in polna krvnih žil ter leži ob želodci z leve strani. V njej se osobito pomlajujejo ostarele krvne sestavine 35 in tudi nova mezgovna telesca se v njej obrazujejo. Zatorej je posebno važna. v Zlezasta iztrebila. Najznamenitejša so m o-krila, ki so zložene z dveh obisti (slika 55 d), se sečo-vodov m, z mehurja c in se scala. Ti organi imajo nalogo, da iz krvi odločajo neporabne, ali celo škodljive tekoče in raztopile čvrste snovi. Obisti. Obisti leže ob hrbtenici na desno in levo kraj goranjih ledvičnih vreteuec. Oblike so bežolaste, barve ruse, v dolgost merijo 10-5—13 cm. ter so, negledeč na vnanji ovoj, sestavljene z dvojne tkanine, namreč z vnanje skorja ste in notranje sredične, potem še z obistnih čašic in z obistne kotanje, ki prehaja v sečovod (slika 40). V laskovični mreži se iz krvi neprestano odceja neporabna tekočina, seč (scalnica), v sečne cevčice ter se iz njih izliva v obistne čašice, odtod v kotanjo in iz nje v sečovod. V mehurji, ki je s prožne (vlačne) mišičnate mrene in se sluznice, nabira se seč (scalnica), vodena, rumenkasta tekočina, v kateri so raztopljene fosforovokisle in sečnokisle soli in pa sečnina (scanica) in sečna kislina. Ž i 1 j e. Po prebavilih v telo vzprijeta in v njih preinačena živila je treba razvajati po vsem telesu. Za to opravilo je nameščena posebna naprava, zložena z dolzih kožastih cevi, ki vse izhajajo iz necega središča ter se v brezštevilne veje razraščajo po vsem *3 Naopični prorez obisti. a vnanja skorjasta plast spletena z mreže najtanjših žilic, katere okrožava množina izprevitih sečnih cevčic, ki se proti sredici združujejo v mnoga stož-časta povesma b. Tu se te cevčice upre-mijo ter delajo notranjo bledejšo plast ali sredico. Zlivajo se na bradavi-častih gomilicah c v kožuate vrečice, obistne čašice, g, njih 10 do 14 na številu, ki se vse zlivajo v večjo lijasto vrečo, obistno kotanjo f. Ta kotanja prehaja v sečovod h, ki se okončuje v mehurji. telesu. Ta naprava je žil je. Pri tem velja posebno imeti na umu: krvne posode (srce in žile), kri in krvni obtok. Srce. Srce, slika 41. in 42., je stožčasta, otla mišica, ima-joča jako debele stene. Potisneno je v opneno vrečo, osrčnik imenovano, in leži spredaj v prsni duplini mej plučnima kriloma, zasukneno nekoliko na levo stran. Mišičnate srčne stene se lehko krepko stiskajo. Mišičnat pretin, slika 41. I, deli srčno duplino v dve polovici, v desno in levo, ki sta popolnoma ločeni. Obe polovici sta povprek še jedenkrat pretinjeni, tako da ima srčna duplina štiri pregradke, namreč dva gornja, p r i d v o r a / in g zvana in dva spodnja, prekata i in h. Pridvora imata navzven nekoliko izbočena ogla, ušesni ušci, in njiju stene so tanjše. Pridvor in prekat iste strani spaja velik predor (Jama)? 00 nJe™ vise v srčni prekat kitaste mrenice, ki služijo kot zaklopnice ter Slika 42. Slika 41. Srčni proroz. (V črteži.) a velika odvodnica ali a-orta, l) pliični odvodnici, c gornja, h spodnja velika privodnica, d plučne pri-vodnice, f desni, g levi pridvor, i desni, k levi srčni prekat, l vzdolžni pretin. Srce z glavnimi /.'lami, od zadnje plati. r desni, l levi prekat; o desni, i levi predvor; e a-ortin oblok, a desna kljiičnična odvodnica, b desna obvratna odvodnica; e leva obvratna odvodnica; d leva kljiičnična odvodnica; o spodnja in m gornja velika privodnica; f m g plučni odvodnici, w in h desne in leve plučne privodnice, k venčasta privodnica in q venčasta odvodnica. branijo krvi, ako bi htela iz prekata nazaj v pridvor. Duplini v obeli prekatih sta jednako prostorni, namreč 146 kub. centimetrov in vsaka bere 192*5 grama krvi. 37 žile. Žile. so kožaste cevi, katere po kakovosti in no opravilu razločamo v tri vrste, namreč: v odvodnice ali arterije, pri vodnice ali vene in srkalice ali mezgo vilice. odvodnice. Odvodnice ali arterije imajo močne in prožne stene. Po njih teče kri iz srčnih prekatov k posamičnim organom, in sicer po aorti a in po plučni odvodnici h. Tekoj na začetku imata polumesečaste zaklopnice, ki branijo krvi, da ne more nazaj v srce. Velika odvodnica ali aorta, slika 42 e, izvira v levem prekatu, raste s prva navzgor, potem se zavije na lok in gre za srcem navzdol kot prsna aorta do prepone, jo prodre in potem kot trebušna aorta teče do blizu četrtega ledvičnega vretenca. Na tem potu oddaje mnogo vej na vse strani. Precej na izviru odcepita se od nje dve ven časti odvodnici q, ki se na samem srci dalje razpletata. Na vrhu aortnega obloka odcepijo se od nje tri glavne veje, namreč desna, srednja in leva. Desna veja se hitro zopet razcepi, nje vnanja vejica gre kot desna kljiičnična odvodnica a v desne lehti, notranja vejica pa kot desna ob vrat na odvodnica b v glavo; srednja veja c gre v glavo kot leva ob vratna odvodnica in naposled leva veja kot leva kljiičnična odvodnica d v leve leliti. Vse te odvodnice razcep-kajo se v mnoge manjše vejice. Od prsne aorte odcepljejo se mej reber ne odvodnice, a od trebušne aorte odvodnice za ves trebušni drob, mej njimi omenjamo posebno obistni odvodnici. Pri četrtem ledvičnem vretenci cepi se aorta v dve veji, v kolčni odvodnici, a vsaka njiju zopet v medenično odvodnico in v bedreno odvodnico. Poslednja se se svojimi vejicami razpleta tje v konec nožnih prstov. Po vseh teh odvodnicah pretaka se rudeča kri in žile teko skrite v telesu in v meči in samo na tacih mestih, kjer je malo mišic, kakor na pr. na zapestji, na sencih, stopajo bolj na površje. Onde tudi čutimo utripanje žile, kadar se namreč srce skrči, potisne kri v odvodnice in to čutimo na zapestji, ako onde s prstom rahlo pritisnemo na odvodnico. Vsaka odvodnica se okončuje v mrežico, spleteno z najtanjših cevčic ali laskovic, idočih vzdolž in vprek. Tako mrežico imenujemo laskovično ali kapilamo mrežico. 38 P luč tt a odvodnica izvira v desnem srčnem prekatu in se pod aortnim oblakom cepi v dve veji / iii g, ki se še dalje cepkata in se izgubljata v plučni krili. Po njih se pretaka temna kri. Privodnice. Privodnice ali vene imajo mlohave in mnogo tanjše stene nego odvodnice. V njih je nameščenih polno vrečastih zaklopnic, ki krvi ne dade, da bi tekla od srca, temveč samo k srcu. Privodnice izvirajo v laskovični mrežici odvodnic in so s prva tudi laskovice (slika 43), ki se združujejo v večje in večje veje in te zopet v debla, ki se izlivajo v pridvore, in sicer kot veliki privodnici in kot plučne privodnice. Privodnice, prihajajoče z glave in z vrata zlivajo se skupaj v desno in levo grlovno pri vodnico, privodnice iz roke in iz prsi pa v desno in levo ključnično privodnice, a obe ti: grlovna in ključnična iste strani stekata se v vejo (desno in levo) brez imenske privodnice, a obeti veji strinjata se v skupno deblo gornje ali navzdolnje velike privodnice (slika 42 m), ki privaja srcu temno kri. Bedrene privodnice zbirajo se v desno in levo stegensko privodnico, ta pa se z medenično iste strani zje-dini v levo in desno kolčno privodnico, a obe kolčni sestaneta se blizu četrtega in petega ledvičnega vretenca v skupno deblo spodnje ali n a v z g o r n j e velike privodnice, ki na potu do srca vzprijema z desna in z leva še druge manjše privodnice, zlasti od obisti prihajajoči obistni privodnici in pa veliko vratnico. Plučne privodnice n in h izvirajo v plučni laskovični mreži, teko ob odvodnicah in ob diišniku ter se zbirajo na desno in levo v večje veje, po katerih se v plučih očiščena in zopet zarndela kri vrača v srce in sicer v levi pridvor. Žila vratniea. Privodnice prihajajoče od želodca, od tencega črevesa, od slezene in trebušne slinavke združujejo se v žilo vratnico, ki vstopa v jetra, kjer se razrašča v laskovično mrežo Slika. m. L;i*kovična lure/.a v mišici, 200kiat povečana, a odvodnica, b mreža, c privodniea. in prehaja v jeterno privodnico ter se izliva pod prepono v spodnjo veliko privodnico, Srkaliee. Srkalice ali mezgovnice imajo sploh nalog, pri-hirati vse hranitbi služeče snovi, pripravljati jih za pretvorbo v kri ter jih dovajati privodnicam. Od teh razlikujejo se posebno v tem, da se v njih pretaka neka jasna, brezbarvna tekočina, sokrvca (limfa), ali pa neki belkasti, mlečni sok, mezga (chvlus). Znotraj so tudi v teh ceveh nastavljene mnoge za-klopnice, ki ne puščajo sokovom, da bi tekli navzgor. Te srka-fice izvirajo po vsem telesu kot neizmerno tenka sata u. laskovična mrežica, a najvažnejše so one, ki izvirajo v sluznici teucega črevesa, v črevesnih resah (slika 44). Te rese vise v črevo kot majhni stožci ter so zaodete s tenčico, ki ima jasen in prozoren rob. Tenčica pokriva nasad mišičnatih vlaken in Iaskovično mrežico, sredi katere se nahaja otel prostor, mezgovni mešiček. Mešički sosednih resic shajajo se v večje cevi, mezgovnice, ki se mej črevesnimi zavoji v gubatem opornjaku zbirajo v ozle, mezgovne žleze ter se naposled združujejo v skupno deblo, a i m i.*y t.ii^ ■ ■ a tenčica jasno v prsni mezgovo d. Ta teče ob hrbtenici obrobljena, 6 rob, navzgor ter se s posebno zaklopnico odpira in cc' laskovična mre- izliva v levo kljiičnično privodnico vsa živila, ki ^'JJ^i^i' so ja črevesne resice vsrkale iz tencega črevesa, bleda mišična vlakna, e mezgov- Druga manjša veja sokrvco vodečih cevčic ni mešiček, prihaja od glave, od vrata, od prsi in od desnih lehti ter se izliva v desno kljiičnično privodnico. c dede' Črevesna resa, jako povečana. Kri. Kakova je kri. Kri je neprozorna, rudeča, nekoliko lepljiva (lepka) tekočina slanega in ob jednem osladnega okusa. Pod mikroskopom videti je kri kot jasna, bledo rumenkasta tekočina, po kateri plava neizmerno velika množica majhnih rudečih in belih telesec (stanic), krvna telesca imenovanih. (Slika 45.) Rudeča krvna telesca so podobna majhnim, na straneh nekoliko vdrtim ploščkom ali kolcem, 0*006—0-008 mm. širokim. m Teh je v krvi največ in od njih ima kri svojo barvo. Njih ru-dečiJo imenuje se hematin, ki ima nekoliko železa v sebi. Siika 45. d e f de f g Krvna telesca, SOOkrat povečana. 1. Rudeea krvna teleesa: a po ploskvi, b po robu gledano, c zložena kot denar; d, e, f v osušni krvi, g v posušeni krvi. 2. Brezbarvna krvna telesca (mez-govna telesca): a po ploskvi gledano, b do l razne podobe, v katere se telesce izpremina v 10 minutab; posušena zvezdasta telesca. Brezbarvna krvna ali mezg ovna telesca so obla in krčljiva ter se izpreminajo v rudeča krvna telesca. Mej 1000 rudečimi sta po priliki samo dve brezbarvni telesci. Ako kri, izpuščena iz žile nekoliko postoji, zakrkne, rekše, loči se v trdno krvno grudo in v bledo rumenkasto tekočino, plasma imenovano, ki zopet razpade v krvno sirotko in v vlaknino. Vlaknina je z beljakovin, ki pri ohlajenji za krknejo in pri tem krvna telesca va-se zajamejo ter tako narede krvno grudo. V sirotki nahajajo se sirnina, beljakovina, tolšče, slador, sečnina, rudninske sestavine in plini (ogljikova kislina, kisik, dušik). V 100 delih krvi je na črez 78'2 vode, 13.5 krvnih telesec, 0*3 vlaknine, 0*9 solij, 0'4 tolšče in nekoliko sladora. Ta števila se pa nekoliko izpreminajo po starosti, po hranitbi in po zdrav-stvenosti. Mej solmi prevaguje kuhinjska sol, ostale so natro-nove soli, kalcijev fosfat in magnezijev karbonat. V krvi je do 8*5 grama železa. Čemu je kri? V krvi se nahajajo vse snovi, s katerih so zgrajeni razni deli človeškega telesa. Kri je zatorej ona hraneča tekočina, iz katere so nastali vsi deli našega telesa. Kri je dvojna, namreč jasno rudeča — arterijelna, in temno rudeča — venozna. Jasno rudeča kri prihaja po žilah do 11 vseh telesnih delov ter nadomešča in obnavlja povsod vse, kar se je bodi si z duševnim, bodi si s telesnim delom obrabilo. In ker vzprijema va-se vse te iztrošene in onemogle dele, potemni in se izpremeni v venozno. Množina krvi v človeškem telesu se ima proti telesni težini kakor 1 :1«. V 79 kilogramov težkem telesu je tedaj po priliki 5.6 kilograma krvi. Na oren ima toplino 37" C. Krvni obtok. Kako se obtok vrši. Da more kri izvrševati svoj nalog, mora vse v dilj krožiti in na vsako mesto prihajati. To biva po žilji. Pri tem gibanji teče kri dvakrat skozi srce in krvni obtok je dvojni, namreč mali in veliki. Črtež v sliki 46. stavlja nam oba pred oči. Veliki obtok ali telesni obtok začenja se v levem srčnem prekatu /', iz katerega se jasno rudeča kri po odvodnicah i razvaja po vsem telesu, v laskovični mreži 1 nadomešča neporabne snovi ter se potem kot temna kri zbira v privodnicah k, ki jo zopet privajajo srcu in sicer desnemu pri-dvorju d, od koder se iztaka v desni prekat g. V desnem prekatu začenja se mali obtok ali plučni obtok, kateri goni kri po pluČnih odvodnicah b v pluča, kjer se v laskovični mreži a očisti, ter se potem kot jasnorudeča kri zopet zbira v plučuih privodnicah c, iz katerih se izliva v levi pri-dvor e in odtod v levi prekat /, od koder se zopet napoti na veliki obtok. Gonilo. Srce goni kri na obtok. Ko se pridvora h krati skrčita, potisneta kri v prekata, in ko se hitro potem v isti mah tudi prekata skrčita, mora kri iz desirejifa prekata udariti v veliko odvodnico (aorto), iz m^ža* pa v plučno odvodnico, kajti srčne zaklopnice ne dado, da bi stopila nazaj v pridvora. Tekoj potem omlohavijo stene prekatov in zdajci se izlije kri iz pridvovov na novo v prekata, kajti ona, ki je malo prej stopila v odvodnici, ne more več nazaj zarad zaklopnic. Ortež krvnega obtoka. ■12 Trip. Kadar se srčne stene skrčijo, zgane se srce nekoliko in trkne ob prsno steno. To prav dobro čutimo, ako položimo roko na levo stran mej petim in šestim rebrom. Pravimo: srce bije, ali to so srčni udarci. Pritisnemo li uho na levo prsno stran, razločamo dva glasa, ki se vse v dilj ponavljata in ustrezata gibanjem srčnih zaklopnic. Prvi glas nastane, ko se srčna prekata stisneta, drugi pa, kadar kri udari ob zaklopnice v aorti in v plučni odvodnici. Ker se kri iz levega prekata kakor na udarec potisne v aorto, razširi se nje prožna stena, takisto tudi stene vseh, iz nje izvirajočih odvodnic, in zopet vpade, kakor odneha pritisk iz serca. To raztezanje v odvodnicah čutimo kakor neki udarec, ako položimo prst na tako mesto, kjer odvodnica teče prek kake kosti. Ta udarec imenujemo utrip ali bilo. Pri odraslem človeku skrči se srce v jedni minuti na črez 72krat in toliko štejemo tudi žilnih utripov. V mladosti, pri vneticah in v razburjenosti naraste število utripov črez sto. Od 50. leta počenši raste število in omatorevšim ljudem trene žila 75—79krat v jedni minuti. Obtok traje blizu 23 sekund, rekše, toliko časa je treba, da se iz srčnega prekata izstopivša kri zopet vanj povrne. O d d u š j e. Oddušje ima nalog temno rudečo (venozno) kri preinačiti v jasno rudečo (arterijelno). Da se to ovrši, vzprijemlje va-se vzduh in privaja njegov kisik temni krvi. Oddušje je sestavljeno z jabolka, z dušnika in s pluč. Dihala. Jabolko. Jabolko (slika 47., 48., in 49.) stoji zgoraj na prednji strani vrata, navadno mu pravimo: Adamovo jabko. Zraslo se je z devetih hrustančastih kosov, ki okrožavajo neko duplino, ki se za jezikovim korenom odpira v žrelo, ter je zategadelj tudi v zvezi z ustno in z nosno duplino. Dva največja hrustanca zraščata se v ščitasti hrustanec, ki pri možkih bolj naprej strči, nego pri otrocih in ženskah. Zadaj ima dva navzgor obrnena rogljiča, ki se okončujeta v kitast konopec, s katerim sta privezana na jezikovo kost. Navzdol se opira na kolobar.časti hrustanec, a ta nosi na zadnji strani dva kopitasta hrustanca. Znotraj je jabolko zastrto se sluznico, ki nareja na vsaki strani dve vprek napeti gubi, g 1 a s o t v 6 r-nici, a mej njima je raza, glasilka. Samohotne mišice natezajo jabolčne hrustance in s tem se tudi glasotvornice napenjajo več ali menj in z njimi se h krati glasilka zožuje ali razširja, Vzduh, ki po dhšniku prihaja iz pluč, potresa glasotvornice in proizvaja višji ali nižji ton, ki se potem s pomočjo usten, jezika, zob i. t. d. izpremina v glas. In na to se oslanja sposobnost govora. Vhod iz žrela v jabolko zapira pri požiranji jedi in pijače jako prožen hrustanec, jabolčni p oklo p e c. Dušnik. Navzdol prehaja jabolko v dušnik ali sapnik, slika 50. Nekaj ga je še na sprednji strani vrata, nekaj pa uže v prsni duplini. Dolg je blizu 13 cm. in je zložen z 10—20 po- .Tabolko od sprc'aj. « kolobarčasti hrustanec, b šči-tasti hrustanec, c njegova dva rog-Ijiča, d poklopec. S]ika 48. Slika 49. Jabolko od zgoraj. a ščitasti hrustance, b koIoMržašti hrustanec, d kopitasti hrustanec, c glasotvornice, e glasilka, /'mišica približujoča kopitasta hrustanca, g mišica približujoča kopitasta hrustanca ščitastemu hrustancu. Vzdolžni prerez skozi jaljolko, kažoč njega prednjo polovico. a prorezani ščitasti hrustanec, d prorezani kolobarčasti hrustanec, b prorezana gornja glasotvornica, c spodnja gloso-tvornica; e dušnik. lukrožnih hrustančastih obročkov, ki so zaodeti z vezivom in še se sluznico zastrti. Pred dušnikom sta dve žlezi, golšni žlezi, o katerih se ne ve, čemu sta, ali toliko je gotovo, da časi oboi i ta in naraseta v golšo. Spodaj se dušnik cepi na dve veji, bronhiji zvani, ki se izgubljata v pluča. Pluča. Pluča (slika 51.) so spletena s pretencih razrastkov trojnih cevi, namreč: dušnikovih, plučnih dovodnic in plačnik pri-vodnic. Podobna so topemu stožcu, ki spodaj sloni na preponi, z vrhom pa sega črez prvo rebro. Pluča imajo dve krili. Desno, širše krilo razdeljeno je na tri, levo pa na dve krpi, ki so potem Slika 50. Slika 51. ah c A e f g h Srce in plača s poglavitimi žilami, oil spredaj. a desna kljiičnična privodnica, 6 desna kljiičnična odvodnica, c desna obvratna privodnica, (ždesna obvratna privodnica, e dušnik,/"leva obvratna odvodnica, g leva obvratna privodnica, h leva kljiičnična odvodnica, i leva kljiičnična privodnica, h aortin oblok, l plučna odvodnica, m plučna privodnica, n desna pluča, q srce, p aorta, o spodnja velika privodnica, r leva pluča. zopet sestavljene z manjših krpic. V vsaki krpici razrašča se pet bronhijinih vejic v pretenke cevčice, katere na konceh nosijo grozdasto nabrane oble, samo 012 do 0-73 mm. široke meliurce, plučne meliurce (slika 52.). Te mehurce opletajo na vnanji strani najtanjši razrastki plučnih odvodnic in plučnih privodnic ter ondi delajo plučno laskovično mrežo (slika 53.). Dutoiik. h ščitasti hrustanec. r hrustančasti obročki, b dušnikovi veji. Plnčni nielmrci, povečani. Plučna laskovična mreža. Pluča so zastrta s posebno plučno mrenico. Mej obema kriloma je srce in njega poglavitne žile. Dihanje. S tem, da se rebra dvignejo in se prepona skrči, razširi se prsna duplina in plučni mehurci se napihnejo. Vsled tega prodira vzdiih skozi usta in skoz nos v jabolko in po dušniku tje v meliurce. To je vdih. Ogljikova kislina, ki se nahaja v temni krvi plučnih dovodnic in tudi tista, ki se sproti dela v plučih in poleg nje tudi vodna para izmenjeva se v laskovični mreži s kisikom vdihanega vzduha. S tem se kri zopet ujasni ter je z nova sposobna hraniti telo, zato se po srčnih privodnicah vrača v srce. Ko pa hitro po tem mišice omlohave, utesni se srčna duplina in h krati tudi plučni mehurci, a dušik in preostali kisik, pomešan z ogljikovo kislino in z vodno paro, vrača se po istem potu navzven. To je izdih. Privzeti kisik kroži s krvjo po telesu ter se spaja z ogljičnatimi sestavinami v ogljikovo kislino in pri tem se razvija toplota. V 100 utežnih delih ima vzduh, preduo ga va-se potegnemo: 23-18 kisika, 76'7G dušika in 0 03 ogljikove kisline; po izdihu iz pluč prihajajoči ima pa: 17-82 kisika, 76'07 dušika in 6'11 ogljikove kisline. Kisika je tedaj 5-36 utežnih delov ostalo v krvi. Za jedno uro vzprejmo pluča odraslega človeka na črez 34 gramov kisika in oddado 10 gramov ogljikovo kisline in 20 gramov vode. 46 Odrasel človek dalme na erez 15 do 20krat v jedni minuti, otroci in starci pa večkrat, ■ Pregled hranil. Poglejmo s pomočjo naslednjih dveh slik še jedenkrat, kako so organi zmeščeni v prsni in v trebušni duplini. Prsni in trebušni drob. Slika 54. predočuje nam odprte prsi in trebuh, ako se je odstranil osrčnik, plučna mrenica in večji del pečice (rečice). V prsni duplini je videti: srce h, aorto a, gornjo privodnico o, obe plučni krili lu; prsno duplino navzdol zapira prepona z. V trebušni duplini vidimo: želodec ma, navzgor in na desno pri-vzdignena jetra le, slezeno mi, kos pečice ne, tenko črevo dfi, in od debelega črevesa poprečni kos čmara di. 47 Ako iz trebušne dupline odstranimo želodec in jetra, slezeno in vsa čreva, imamo pred soboj trebušno duplino, kakor nam jo kaže slika 55. Tu vidimo: mečevo konico 4, šesto, sedmo in osmo rebro 1, 2, 3; prepono h, nizdol spuščeno pečico b, hrbtenico n, odrezan požiravnik g, odrezano danko d, odrezano spodnjo privodnico /', trebušno aorto «, kolčno odvodnico i, obistno odvodnico Jc, obisti d, soobisti e, sečovoda m in mehur e. Slika 55. Trebušna duplina z obutimi. Hranitba. Kako se vrši hranitba. Kakor uže vemo, izgublja telo z dihanjem vsacih 24 ur znatno množino ogljikove kisline in vode — odrasel človek na črez 960 gramov oglj. kisi. in 480 gramov vode — takisto oddaje mnogo družili obrabljenih snovij po obistih in doberšno jih tudi izhlapeva skozi kožo na telesnem površji. Vse to je izguba, in se mora povrnoti telesu, da ne oslabi. Izgubljeno mu nadomeščamo se živežem, z jedjo in pijačo. Odrasel človek potrebuje naclomeščajočih snovij '/,„ do Vi o SV0Je telesne teže; telo pa, ki še rase in se razvija, potrebuje več. 48 Človeško telo telita na črez v 1.letu 3-35, v 2. 1. 9—10. v 7.1. 18—20, v 14. 1. 40, v 20. 1. 60—70 kilogramov. Te uteži stoje v ra zmeni kot 1:3: 6 : 14 : 20- in v istem razmeru je tudi potreba živeža. V 40. letu je telo popolnoma razvito in odšle rabi ves živež samo na vzdržavanje telesa. Živež vzprijemamo v usta. Tekoči živež teče nepremenjen v želodec, trdnega pa prej zobje razdrobe in sežvečijo. Čim po-polniše se to zgodi, tem bolje. Pri tem dela tudi jezik, ki jedila premetava po ustih in ja potiska pod zobe. Slinavke odločujejo h krati slino, ki pronicuje jedila in s pomočjo ptijalina škrob pretvarja v slador. Čim bolje nam gre v slast kaka jed, tem obilniše teče slina, pomeša se mej jed in pospešuje nje prebavo. V ustih tako priugotovljena in od sline opolzla jed požira se v zalogajih ter drsi skozi žrelo in po požiravniku v želodec. Tu se primeša v obilni meri želodečni sok, ki zlasti s p ep sinom deluje na beljakovine ter je pretvarja. Živež se je zdaj izpre-menil v gost jednoličen sok, griz (chvrnus), v katerem posamičnih jedil ni več razpoznati. V treh, a najdalje v sedmih urah pomakne se griz iz želodca in prestopi skozi vratarja v dvanajstnik. Tu se prebava nadaljuje ter se grizu primeša še trebušna slina, ki pospešuje začeto pretvorbo škroba, tolšč in po nekoliko tudi beljakovin. H krati izliva se v griz tudi žolč, ki izpremina zlasti tolšče ter je dela prebavne. Jetra narejajo vsak dan po priliki 1*7 kilogr. žolči. Od tod naprej je griz s trdnih delov, katerih telo nikakor ne more va-se vzprijeti, in z neke tekočine, v kateri se nahajajo vsa iz jedil pripravljena živila. Ta sok imenujemo mezgo ali mlečni sok (chvlus). Iz dvanajstnika pomakne se griz v tenko črevo, čegar sluznične žleze tudi odcejajo neki sok, črevesni sok, ki je želodečnemu podoben. Ta sok razkraja še ostale beljakovine in izpremina ostali škrob v slador. Tudi debelega črevesa sluznica je osuta se žlezami, ki pa pred vsem izločajo neko opolzlo mokroto, da se otrdela vsebina laže naprej pomika. Uže v želodci začno mezgovnice vsrkavati vodo in v prebavilih preinačena, vpojna živila (mezgo). Še posebno pa to delo opravljajo resice v tencem črevesu. Mezga, katero so vsrkale mezgovnice in ki se je v mezgovnih žlezah še dalje izpre-menila, prehaja potem v kri. Čim dalje je tedaj dospel griz od želodca, tem menj mezge je f njem, in t danki se strdi in izpade kot lajno. Obisti izločajo iz krvi preobilne in obrabljene tekočine, pa tudi mnoge trdne raztopne tvarine, in to se vrši prav naglo. Pluča in koža odstranjujejo pa iz krvi nepotrebne plinave tvarine kot ogljikovo kislino in vodno paro. Živila. Uže v nauku o stanicah. s katerih je zgrajeno vse telo, smo culi, da se v njih nahaja nekaj organskih dušičnatih spojin, kakor na pr. beljakovine in druge njim sorodne snovi, nekaj brezdušikovih, na pr. tolšče, slador, kisline i. t, d. in naposled tudi nekaj neorganskih spojin, recimo voda, soli in dr. Vsi deli telesa zgrajeni so z beljakovin (in obilne vode) in delajo se z nova s krvi, ali, če so se obrabili, nadomeščajo se iz krvi, zategadelj imenujemo beljakovine tudi krvotvorna ali snovotvorna živila. Nasprotno pa tolšče, škrob in slador dobavljajo zlasti ogljik, iz katerega se proizvaja ogljikova kislina, ki pri dihanji uhaja iz telesa, zatorej ta živila zovemo dihalna ali toplo tvorna. Poleg teh organskih potrebuje telo tudi neorganskih živil in sicer so najvažnejša: voda, kuhinjska sol, fosforovokisli natron in kali, fosforovokislo apno in magnezija, ogljikovokislo apno in fosforovokisli železni okis. Živež. Živež je vse, kar je užitno in kar ima več ali menj omenjenih organskih in neorganskih živil v sebi. Toda omenjene tri skupine telesnih živil niso v vsakem živeži jedna-komerno zastopane. Ako telo ne dobiva nikakeršne ali ne zadostne hrane, izgine ponajprej tolšča, potem se mišice in kite kemično pretvarjajo, da vzdržavajo dihanje in odločevanje po koži. Telo se iztroši samo ob sebi in najdalje za 21 dni neha živeti. Vse tri skupine nahajajo se v živalskem kakor tudi v rastlinskem živeži. Beljakovine ali protejinine zastopane so posebno v krvi, v živalskih tkaninah, v mišicah, v mleku, v ptičjih jajcih, pa tudi v žitnem semenji in v sočivji ter so spojene največ s fosforovokislim apnom ali natronom. V sočivji je še neka posebna rastlinska beljakovina, le gum in zvana, Brezdušikova ali dihalna živila nahajajo se v krvi, v mišicah, v tolščah in v mleku. V rastlinstvu so obilno zastopana v skrobi žitnega semenja in sočivja in v gomoljih raznovrstnih rastlin. Slina pretvarja škrob v lehko raztopili dekstrin in ta v slador. Nadalje so te vrste živila tudi: staničnina ali celuloza, slador, tolšče, rastlinske kisline, na pr. jabolčna kislina,, riomat'tlogija. 4 50 eitronova kislina, srešna (vinska) kislina, ščavna kislina. Škrob, slador in staničnina po novejših izkušnjah morejo nekoliko nadomeščati tolščo in beljakovino, ali tolšče ne stvarjajo. Ne organska živila bivajo v vodi, ki sestavlja telo, z 80 odstotki in sploh posreduje vso izmeno snovij. Voda je bistvena sestavina vsega živeža, ki ima večinoma nad polovico vode v sebi. Kuhinjske soli nahaja se po nekoliko v živalski in rastlinski hrani in tudi v pitni vodi; fosforovokisli natron in fosforovokislo apno v živalskih mišicah in v kosteh, fosforovokisli kali in fosforovokisla magnezija v rastlinskem živeži; oglji-kovokislo apno v kosteh; žveplenokislo apno in žveplenokisla magnezija v rastlinah in v pitni vodi, in naposled fosforovokisli železni okis v živalskem in rastlinskem živeži. Rastlinska in živalska hrana. Tz vsega, kar smo dosle o hranitbi povedali, je jasno, da se telesu potrebna živila nahajajo v rastlinskem živeži prav tako, kakor v živalskem, samo ka je v živalskem večja množina krvotvornih, v rastlinskem pa več toplotvornih živil. Ker se protejinine: beljakovina, sirnina, vlaknina i. t. d. mej soboj lehko nadomeščajo in ker človekova prebavila protejinine lehko mejsobno in tudi v tolščo pretvarjajo, živi človek lehko o živalski ali pa o rastlinski hrani. V tem gre podnebnim razmeram prva beseda. V vročih deželah človeku bolje prija rastlinska hrana, v mrzlejših krajih pa živalska. Zobovje in vsa prebavila kažejo odločno, da je človeku živeti ob mešoviti hrani, tedaj nekaj ob živalski, nekaj ob rastlinski. V človeških iztrebkih ima se dušik proti ogljiku kakor 1 : 13. Da pa more telo vzdržati ta razhod, morajo mu živila prihajati v istem razmera. V protejininah stoji ta razmer kakor 1 : 3'4; zatorej je treba na vsak utežni del protejinine pridodati 1-94 utežnih delov tolšče ali 3*4 utežnih delov škroba, da se vzpostavi goranji razmer, ki se nahaja tudi v mleku. N aj t e čn ej š eniu živalskemu živežu prištevamo: meso (mišice) zarad protejinin, organskih kislin, klorovih alkalij in fosforovokislih solij; kri, v kateri se vsa bistvena živila nahajajo v pravem razmeru; ptičja jajca zarad beljakovine in tolšče; mleko zarad protejinin, tolšče, sladora in solij; mo-žjane zarad beljakovine in fosforovnate tolšče: jetra zarad protejinin in zarad fosforovnate tolšče. Najznamenitejši rastlinski živež je: žitno semenje in so-čivje (otrobi, moka, gres, pšeno, kruh, močne jedi,) zarad protejinin in še obilnejSih toplotvornih živil (škrob) in zarad fosiorovokislih solij; oljnata semena (mandlji, orehi, mak), v katerih se poleg protejinin in toplotvorov nahaja še posebno olein, margarin in druge tolšče; gomolji (krompir, batate, arovritt), ki imajo sicer malo protejinin, ali mnogo škroba in premnogo vode; sočno korenje (mrkva, pastrnjak, peteršilj, zelena, repa) zarad sladora poleg oskodno protejinine in obilne vode; lepenje, stebelčje, brstje in cvetje (kapus, spinača, salata) zarad obilne staničnine (celuloze), ki je pa težko prebavna, zarad nekoliko protejinine in premnoge vode; mesnati plodovi (ovočje, jagode, buče, melone in kumare), v katerih se poleg obilne vode nahaja tudi sta-nionina. slador in organske kisline. Umevno je, da je pri rastlinskem živeži treba na umu imeti obilno vodo, zlasti pri prevažanji. Kdor na pr. odpošlje tisoč kilogramov riža, plača samo od 92 kilogr. vode vožnino, kdor pa odpošlje tisoč kilogramov krompirja, plača, vožniuo od 727 kilogr. vode. Bela repa ima toliko vode, da moreš z njo sicer jeden dan varati svoj prazni želodec, ali v resnici hraniti se ne moreš. Mej pijačami sta samo dve človeku resnično potrebni, prvi čas mleko, pozneje voda. Navadne pijače so po svoji vsebini jako različne. Nekatere gasi-samo žejo in krepčajo, na pr.: voda in kislikaste pijače, druge so tudi nekoliko redivne ali hraneče, na pr: mandljevo mleko, razne obare na pr. kruhova, ječmenova, riževa, sagova, salepova, lanenega semena, slezovega korena, in sirotka,-redivne in tečne so: mleko, mesna juha, čokolada; aromatične: kava in čaj; alkoholske: vino in pivo. Zadnji dve imenujeta se tudi opojni (narkotični), zarad posebnega vpliva na živce. P r e g 1 e d najvažnejšega živeža in njega vsebin v 1000 delih: Živalski živež: Vode Protejinin Tolši-o Tolstotvorov Sir 368-59 334-65 242-63 — Slanina 659 50 127-30 11770 — Svinjina 70665 171-27 57-31 — Raca 716-89 203-39 25 27 — Bravina 72700 220-00 27-49 — i iovedina 733-93 174-63 28-69 — Teletina 73754 166 33 25-56 — Možjani volovski 754-50 80-39 165 00 — Kuretina 762-19 196-29 14-23 — Postrv 76869 15302 47-88 ~ Kravje mleko 857 05 54 04 43-05 40-37 Rastlinski živež: Vode Protejinin Tolšče Tolsl.itvorov Riž. 92 04 50-69 7 55 834-53 Leča 113 18 264 94 2401 559-05 Pšenica 129-94 13537 18-54 663-80 Rež 13873 107 49 21-09 668-45 Ječmen 144-82 12265 26 31 582 19 (irah 14504 223-52 19 66 526 63 Pšenični kruh 431-91 89-88 18 54 470-05 Krompir 727-46 13-23 156 173-30 Mrkva 853-09 15 48 2 47 83-79 Jabolka 821-33 3-91 ni ustanovljeno. 4* Občutila. Živčevje. Čemu je živčevje in kako je ustrojeno. Naša notranjost občuje z vnanjim svetom po posebnih organih, katere živce imenujemo. Ti se razhajajo iz posebnih središč ter se kakor bele niti razpletajo po vsem telesu. Kakovi so živci. Živci so sestavljeni nekaj z okroglih ali oglatih stanic z jedrom v sredi (slika 56. a, b, c), nekaj pa s pretencih vlaken (slika 57.). Živčne stanice imajo večkrat Slika 57. Živčna vlakna. SOOkrat povečana. a Živčni stožer. Živčne stanice, SOOkrat povečane. nitkaste odrastke, s katerimi se vežejo se sosednimi stanicami. Živčna vlakna so zaodeta z nežno živčno mrenico (neurilema), ki okrožava živčni stožer, a mej obema je ž i v-čna meča. Cesto je pa vlakno brez mrenice in brez meče. Eazločamo sivo in belo živčno tvarino. Siva je zložena največ se živčnih stanic, bela pa se živčnih vlaken. V kemičnem pogledu so živci malo ne od same beljakovine in tolšče in nekoliko fosforove kisline. Kako se dele živci. Vsi živci vkupno imenujejo se živčevje, ki se zopet deli v osrednji del, namreč v možjane in v hrbtenjačo, in v obkrajni del, rekše, v živčne ozle (ganglije) in v živčne niti. Možjani so zaprti v koščeni lobanji , hrbtenjača izpolnjava duplino v hrbtenici, živčni ozli so razmetani po vsem telesu, zlasti v prsni in v tebušni duplini, a živčne niti so razvedene skoro po vseh telesnih tkaninah. 53 Osrednje živčevje. Osrednje živčevje (slika 62.) ima dva, mej soboj vezana dela. Goranji, mnogo pretežnejši del so ni o ž j a n i, dolanji iztegneni, konopasti del je pa hrbtenjača. Po obeh so razpletene pre-tenke žilice, ki privajajo hrano, a navzven sta za obrambo notranje meče pokrita s tremi različnimi opnami, katere na možjanih zovemo m o ž j a n s k e opne. Skrajnja navzven je čvrsta opna, bledorumenkasta, trdna in precej prožna koža, ki ne pokriva samo površine, temveč tu in tam vgrezne tudi globlje v možjaue, tako na pr. mej obema polutama nareja veliko gubo, srp imenovano. Izpod čvrste opne je jako nežna, prosojna mrenica, p aj če v niča, ki je polna žil in hodi po tanko za čvrsto opno. Pod njo prostrta in sem ter tam tudi z njo zrasla je mehka op ni ca, ki je še nežnejša in bogatejša s krvnimi žilicami. Na množili mestih prodira globlje v možjaue. Možjani. Možjani napolnjujejo vso lobanjsko duplino ter imajo zate- Slika 68 sive tvarine na velikih možjanih; b prorezani mali možjani z listastim razrast-kom bele tvarine, životno drevee imenovanim; c prorezan prodolženi mozeg. N gadelj skoro obliko lobanje. Na površji kažejo črevaste zavoje in brazde. Možjani so malo ne se same bele tvarine, siva je samo kot tenek povlak prek bele, navznoter ležeče tvarine. No na nekaterih mestih prodira siva tudi globlje v belo ter dela z njo mnogovrstne orise, ki se videvajo na prorezu (slika 60.). suka ji). Na možjanih je treba raz- ločati tri dele, namreč; velike možjane ^ležeče navzgor in navspred, male možjane b, ležeče navzad in navspod in naposled še p r o d o 1 ž e n i (podaljšani) m o z e g c. Globoka, od spred navzad idoča zareza deli možjane v dve p o 1 n t i, namreč v desno in levo, kateri na dolanji strani spaja vprečna greda a. Veliki možjani. Na njih razločamo čelesne možjane slika 59. V, temenske možjane, z a t i 1 č n e in senčne možjane M. Čelesne možjane deli od temenskih tako zvana Eolandova raza, temenske možjane od zatilčnih zadnja vprečna raza in čelesne možjane od senčnih Svlvijeva raza/. Na dnu veličin možjanov leže srednji možjani, zloženi z Varoli-jevega mosta s četvornikom in s prodolženega mozga. Varolijev most spaja veiike in male možjane in prodoJženi mozeg mej soboj. Zadnji dei mosta imenuje se četverobrdje, a na prednjih dveh brdih leži češerika, kakor grah debela krogljiea. Mali možjani. Mali možjani izpolnjavajo zadnji in spodnji del lobanje, leže pod zadnjima krpama velicih možjanov in so mnogo manjši. Na vsaki strani jih vezeta dva vlaknata zvežnja z velicimi možjani, a dva vprečna spajata njih polovici. Bela Možjani od spodnje strani. V čelesni možjani, M senčni možjani od če-lesnih ločeni po Svlvijevi razi/-; temenskih in zatilčnih možjanov tu ni moči videti; K mali možjani, na katere se navspred naslanja s prečnih vlaken zloženi Varolijev mostJ5: prodolženi mozeg O je pri a odrezan, a pod mostom pri n prehaja nekoliko vlaken u hrbtenjače v velike možjane. 55 tvarina tlela na vzdolžnem prorezu neki obris, ki je perasteinu listu podoben ter se životno drevce imenuje. Prodolženi mozeg. Prodolženi mozeg leži pred malimi možjani ter je prav za prav nekoliko razširjen nastavek hrbtenjače, samo ka je znotraj mnogo bolj zamotan. Na sploli je treba imeti na umu, da se bela tvarina prodolženega mozga nastavlja na ono iz hrbtenjače in da je razcepljena na več konopcev. Možjanske otline. Možjani ima- siitat oo. jo v sredi štiri otline, slika 60. Napolnjeno so z neko tekočino, ako pa možjani obole, razmnoži se ta tekočina in konee tej bolezni je smrt. Iz poleg stoječe slike je tudi videti, da mož-jauski zavoji segajo globoko v mož-jane, a čim bolje so razviti ti zavoji, tem večje so človekove duševne sposobnosti. človeški možjani na črez tehtajo blizu 1'4 kilograma, pri ženskih pa SaopKni »rorea skozi možjano »a ušesa ao nScsa. nekoliko uienj v razmeru z manjšo težo s jesna ;n leva stranska otlina, /tretja ženskega telesa. Najmanjša teža za pra- otlina, s katero je v zvezi še četrta otlina, vilno delovanje človeškega duha je pri katere Pa tnk:lJ "i videti, h prorezan -,, i- •> i -n i -i ■ - vidni pomolek, b prorezaua greda, hvropljaniu 118 kilograma pri mozu, r > r » a pri ženski nekoliko menj- Hrbtenjača. Prodolženi mozeg veže možjane s hrbtenjačo (slika 61.), ki napolnjava prohod v hrbtenici. Hrbtenjača je podobna oploš-čenemu konopcu, iz katerega izvira mnogo parnih živcev, in ki se okončuje izpod ledij, kjer se razcepi v tako zvani konjski rep, m (slika 62.). Kakor možjani pokrita je tudi hrbtenjača s tremi opnami. Dve zarezi, prednja e v sliki 61. in globoka zadnja n jo delita v dve somerni polovici, kateri samo v sredi spaja ozka spona h. Skozi njo se proteza ozek osrednji pro- Slika lil. I mnmk l a b c ded c Črtežni prerez skozi hrbtenjačo v ledjih. rt lirbtenjačui živee, b živčni ozel, cc prednja korena, d d prednja konopea, e prednja zareza, /'prednji rog, # osrednji prohod, h spona, i stranski konopee, k zadnji rog, 11 zadnja korena, mm zadnji konopei, n zadnja zareza,- 56 hod d> voujalni i . . ta i e i n j « živec, c mah možjani. pleteze. Tako na pr. so 5. do 8. vratni živec spleteni v 1 elit hi pletež (slika 62. in 63.) d, ledvični živci v ledvični pletež g, križni živci v kolčni pletež.7«; iz ozlov izvirajoči živci delajo srčni pletež v prsih in želo- dečni pletež za želodcem. Kako živčevje deluje. Živčevje, nadzoruje delovanja posamičnih organov, ja ureja in vzdržuje v potrebni vzajemnosti, z druge strani oskrbuje vse občevanje z vnanjim svetom in posreduje duševno delovanje po možjanih, zlasti po stanicah sive tvarine. Način delovanja. Živci, izvirajoči iz osrednjega živčevja primerjajo se navadno brzojavnim žicam, zloženim z mnogo-brojnih tanjših žičic. Po njih se prevajajo dojmi (vtiski) ali od zunaj navznoter, ali pa od noter navzven. Prvi se imenujejo občutni, drugi pa gibni živci. Občutni živci donašajo mož-janom posamične, po različnih telesnih delili vzprijete dojme, in v možjanih nastane ob čut, ki ustreza dotičnemu dojmu. Gibni živci pa prepošiljajo od osrednjih organov (možjanov, hrbtenjače ali živčnih ozlov) dobljene dojme mišicam, ki se na to pobudo skrčijo in vsled tega nastane gibanje. Ob čute morejo proizvajati samo oni živci, ki gredo do možjanov; a samohotna gibanja izvajajo samo oni živci, ki izvirajo iz možjanov in se razpletajo v povprek progastih mišicah. Kakor hitro se gibanje izvrši, naznanja občuten živec uspeli tega gibanja možjanom, kjer nastane mišični občil t. Tisti živci pa, ki od raznih telesnih delov gredo samo do ozlov ali do hrbtenjače — imenujemo jih dovodne živce v ožjem zmislu — ti živci ne morejo vzbuditi nikakeršnih občutov in po njih vojeni dojmi preskočijo tu neposredno na gibne živce, idoče v gladke mišice ter tako nastajajo nehotna gibanja, katerih se ne zavedamo. Taka gibanja zovemo sploh odsevna ali refleksna gibanja. Tudi samohotne mišice izvajajo taka odsevna gibanja pri polni zavesti, ako občutni dojeni v možjanih uže prej preskoči na kakov bližnji gibni živec, predno smo se o tem občutil osvestili. Tako na pr. nehote zaklopimo očesne veje, ako se očesu nahodoma kaj približa; tako tudi hitro umaknemo roko, ako se jej približa ogenj, da si ga ne vidimo; takisto obledimo videči se nahodoma v opasnosti in zazevamo, ako opazimo, da zeva kdo drugi. Tudi v nesvesti (v omamiti, v snu, v omotici) izva- 59 jajo progaste mišice taka odsevna, gibanja (pri kloroformovanih, pijanih, pri mesečnjakih). Slika 63, Živčevje. a veliki možjani, b mali možjani, c J j oni živec, d lektni pletež, e hrbtenjača, /' lehtni živci, g ledvični pletež, h kolčni pletež, i kolčni živec, k golenični živec. Mej dvanajstimi pari možjanskih živcev so: vonjalni, vidni in slušni živec, slika 59. 1, 2, 8 zgol občutni živci; zgol gibni živci so: živci očesnih mišic, 3, 4, 0, lični živci 7 in živci jezičnih mišic 12; mešani, rekše, nekoliko gibni in nekoliko občutni so: raztrojeni živec 7, okusni živec 8, obhodni živec 10 in živec šijine mišice 11. Pri živcih, izvirajočih iz hrbtenjače so prednji koreni zgol z gibnih vlaken, zadnji pa zgol z občutnih vlaken. Zatorej oddaje vsak hrbtenjačni konopec gibne in občutne živce. Ti živci se razpletajo po mišicah in po koži, sploh po vsem telesu razen onih delov, kjer se nahajajo možjanski živci. Spodnji hrbtenjačni živci razraščajo se v bedrih, višji v životu i. t. d. Nehotna gibanja, ki jih proizvaja drobovno živčevje, so nekoliko tudi zavisna od osrednjega živčevja, ki sicer teh gibanj ne vzbuja, ali ja urejuje. V obče velja, da v organu, kateremu smo živec podvezali ali ga prekinoli (pretrgali), preneha vsako gibanje, ako je ta živec bil gibni živec, prav tako pa tudi v možjanih ne vzbuja nikakeršnega občuta več, ako smo občutni živec podvezali ali prekinoli. Ako je kaka vred zadela samo jedno poluto možjanov, vrše vender vsi živci svojo dolžnost še na dalje in vsa telesna in duševna opravila se obavljajo, samo ka delovanje ni tako vztrajno in živci preje onemorejo. Sen. Pravilno vračajočo se onemoglost osrednjega živčevja, pri kateri izgine tudi samosvest, imenujemo sen. V snu delajo vsi prebavni organi nepretrgoma, da, še mirneje in z večjim uspehom nego za budnosti. Pa tudi duh popolnoma ne miruje, njega delovanje odseva v neskladnih sanjah. V snu počiva možjanska tvarina in ker se jej v tem obrabljeni deli nadomeščajo, usposobljuje so za dal nje delovanje. Oim več so možjani delali za budnosti (pri napetem duševnem delu, po močnih dušnih pretresih, v pečali), tem daljši in mirnejši mora biti sen. Odraslemu človeku je na črez treba sedem ur sna, dojenčetu pa je prvi čas samo spati, sesati in zopet spati. Otroci naj spe, kadar koli jih prime spanec, a vsaj 12 ur na dan; mladina naj spi s prva po 10 in pozneje po 8 ur. Kaj moti duševno delovanje. Možjane moti pri njih delu zlasti vsak tlak (pritisk), bodi si udarec, pretres, naval krvi proti glavi, preobilna možjanska tekočina ali kri, izstopivša iz pretrgane žile in razlivša se črez možjane. Nasledki so: orno- 61 tlca, vrtoglavost, besnost, mrtvoudnost. nesvest, odrvenelost in celo smrt. Čutila. Mej občutnimi živci so najvažnejši oni, po katerih občujemo z vnanjim svetom in ki se zategadelj razraščajo v posebnih vnanji h organih ali čutili h. Človek ima petero čutov in tedaj tudi petero čutil, namreč: oko za vid, uho za sluh, nos za vonj, jezik za okus in kožo za tip. Za splošne dojme razlikuje se navadno še životni (vitalni) čut. Oko in uho služita samo svojemu čutnemu živcu, ostala čutila opravljajo pa tudi še druga dela. Vender je vsacega čutila živec občutljiv zgol za svojo svrho. S pomočjo vidnega živca moremo torej samo gledati, se, slušnim živcem samo slišati i. t. d. V i d. Organ vida je oko (slika 64.), ki je zloženo z vidnega živca, se zrkla in s postranskih organov. Skozi predor v dnu ko» «■ očesne dupline prestopa vidni živec n iz lobanjske dupline in prelazi v neko mehko salo zavit nekoliko vkrivljen v zrklo. Zrklo. Zrklo je otla, v promeru 22—24 milimetrov široka oblica, ki je zaodeta z več, druga vrh druge ležečimi kožicami ter je izpolnjena s prozornimi trdnimi in tekočimi telesi. Od zunaj videti je na zrklu ponajprej trdo beločnico (sclerotica), ki je najtrdnejša plast; spredaj je va-njo vstavljena prozorna, nekoliko izbočena rože ni ca (cornea) a. Pod beločnico razprostrta je nežna, črna, žametasta kožica, žil niča (choroidea), po kateri se Vzdolžni prerez skoz oko in njega postranske organe. 62 razpletajo krvne žilice. Onde. kjer začenja roženica, prehaja v prosto visečo šarenico /', ki je pri človeku modra, siva ali rujava, zadaj pa črna. Podobna je krožcu z okroglim predorom v sredi in ima v sebi mnogo mišičnih vlaken razpetih. Ta predor imenujemo: zenica. Pod žilnico leži tretja plast, namreč mrežnica (retina), ki je malo ne vsa spletena s pretencih vejic vidnega živca. Ta neizrečeno nežna, siva in prosojna kožica spredaj ne sega do pod roženico. Da si je mrežica prenežna kožica, veneta' je nje zlog jako zamotan. Vidni živec se svojimi konci je samo podstava mrežnici, na kateri razločajo pet različnih skladov, in sicer od zunaj navznoter: sklad paličic in čepkov, zložen s pretencih, po priliki 0-022 mm. dolzih in 0-0022 mm. široeih paličic, mej nje so pomešani takisto dolgi in 0-0044 mm. široki stožčasti čepki; zrnati sklad, sestavljen z drobnih zrnec; stanieni sklad, vlaknati s k J n d in prozorna mejna mreniea, slika 65. Nasproti zenice v meri očesne osi nahaja se na mrežnici rumena pega, po priliki 0-73 do 1'1 mm. široka. V njej ni niti paličic niti živčnih vlaken, temveč sami čepki (njih 8000—10000 na 1[] mm.), zrnca in stanice. Rumena pega je najobčutljivejše mesto in onde se narejajo najčistejše slike. Čepki in stanice so občutljivi, vlakna pa vodeči organi. Poleg rumene pege, onde, kjer vstopa vidni živec, je slepa pega, ki je neobčutljiva za svetlobo. Mrežnica okrožava steklovino, slika 64. c, ki izpolnjava malo ne vso zadnjo očesno otlino. Steklovina je zdrizasta, prozorna oblica z vlečne tvarine ter je spredaj nekoliko vdrta. V to vdrtino pristaje kristalna leča?), ki je podobna stekleni leči, povsem je prozorna in brez barve ter je potisnena v jako nežno, prozorno lečno mrenico. Pred lečo visi in se na njeno prednjo stran naslanja šarenica. Mej roženico in šarenico je neki večji prostor, prednji očesni prekat, a mej šarenico in lečo manjši zadnji očesni prekat. Oba sta polna neke vodene tekočine, prekatne m o k r i n e. Osebljeni mikroskniiiriii deli mrežnice. 1. Ortež paličic: a paličice, 6 vnanja, d notranja zrnca, c e končičj/mejnamienica. 2. Ortež čepkov: a čepek, 6 čepkovo jedro, cc vlakna, d zrno notranjega sklada, /živčna stanica, g odrastek. 3. vlakno: a a končič, 6 6 krajna vlakenca, c c zrnca. RS Očesni postranski organi. Mej te organe spada najprej šest v očesni duplini ležečih očesnih mišic e, d (slika 64.), ki obračajo oko ter je tudi vrte. Vse te mišice se začenjajo na kosteh, ki okrožavajo očesno duplino ter se pripenjajo na prednjo stran zrkla, na beločnico. Tik pod stropom nahaja se v očesni duplini še sedma mišica, vzdižnica goranje očesne veje i ?'Vnanja, h notranja, * go- V tO vrečo, kjer draži živčnato ranja prema mišica, i goranja vprečna slimiieo ki se vsled tpo-p vna- mišioa' 1 košžena eev> m rtaktih* vidnih siuznico, ki se vsieulega vna- živm. v ]obaiIJ-ski duplini, « vidni živec, me in zarudi. Na robeh, onde, o prirastaj tukaj nevidne spodnje vprečne kjer vnanja koža prehaja V mišice. Spodnje preme mišice tukaj ni videti. sluznico, vsajene so v veji dlake, trepalnice, ki odklanjajo od zgoraj padajočo svetlobo ter branijo oko od potil, praha i. t. d. Obrvi nad očesom služijo isti svrhi. Ob notranjem robu nameščene so žleze, iz njih se izceja očesno maslo, ki maže robove in trepalnice. Nad sluznično vrečo na vnanji strani je še neka majhna žleza, solzna žleza imenovana, iz katere se od-ceja neka vodena, čista, nekoliko slana tekočina, solze. Ta se odteka v vrečo vezne kožice in veji jo razširjata po prednji strani zrkla, in zato je oko zmerom nekoliko mokro ter se nekako posebno lešči. Kar je solzne mokrote odveč, nabira se v notranjem očesnem kotu v neki globelici, v s o 1 z n e m j e z e r c i in od tod se po nekem žlebiči, solzo vodu, odteka vnos. Kadar pa solze teko hitro in obilno (ako človek plače ali se smeje od srca), kapljajo prek veje niz lice. Vid. Oko je popolna temnica ali ,,camera obscura" in zato je za vid pred vsem potrebna svetloba, ki v žarkih izhaja od svetečih ali osvetljenih teles ter skozi zenico vstopa v očesno te.nnico. Šarenica se lehko krči in razširja in z njo se zožuje in povečuje tudi zenica. Skozi ozko zenico prihaja malo, skozi široko pa mnogo svetlobnih žarkov v oko. Črna žilnica in zadnja stran šarenice posrebljeta vso v notranjem očesu odbito svetlobo. Žarki, prihajajoči od kacega telesa v oko, križajo se blizu središča lečnega sistema, zloženega z roženice, leče, steklovine in očesne mokrine in narejajo na mrežnici vzvrneno in zmanjšano sliko in ob jednem vzbude trese določene trajnosti. To razdraži vidni živec in njega vlakna priobčujejo ta dojem možjanom, kjer nastane pomisel o predmetu. H krati presojamo tudi njega ležo, veličino in oddaljenost in sicer so nam pri tem v pomoč premnoge izkušnje, ki si jih pridobivamo uže od prve mladosti. Najmanjša oddaljenost, pri kateri oko predmet še dobro vidi, imenuje se dogled in je pri zdravem očesu 21 do 24 cm. Tako oko, kateremu moramo primaknoti predmet, da pade njega slika na mrežnico in ne pred njo, zovemo kratkovidno; ono pa, kateremu se mora od-maknoti predmet, da njega slika ne pade za mrežnico, je dale-kovidno. Vender se oko lehko prilagodi raznim daljavam in njega sposobnost glede tega je za čudo velika. Kot, ki ga delata premi črti, potegneni od skrajnjih točk kaeega predmeta k očesa, imenuje se vidni kot. Izkušnje so dokazale, da človeško oko pri dobri razsvetljavi še jasno razloči v steklo vražene črte , ki so 0 007 mm. druga od druge oddaljene. Tako črto gleda oko v kotu dveh do treh sekund in nje slika na mrežnici meri 0 00013 mm. Svetloba, ki se trese počasneje nego se trese rudeča in hitreje nego vijolična, našemu očesu ni občutna. Ako mrežnica izgubi občutljivost, nastane črna slepota, ki je neozdravna; ako se pa pomoti leča ter postane neprozorna, pravimo, da je prišla bel na oko. Sluh. Organ sluha je, uho (slika 67.), je zloženo se slušnega živca, z vnanjega, srednjega in notranjega ušesa. 65 Slika C7. Uho. Na vnanjem ušesa razločamo uhelj in vnanji sluhovod. Uhelj a je v kožo oblečen hrustanec, a spodaj se ga drži kož-nata krpa, ušesna meča c. Hrustanec je jako izprevit ter se lijasto zožuje v v nanj i sluhovod b, kije tudi hrustančast, notranji v senčni kosti je pa koščen. Koža sluhovodove stene je polna žlez, ki odločajo ušesno masi o. Navznoter zapira sluhovod tenka prožna opnica, bobniče, izza njega začenja se srednje uho, ki je zaprto v jako trdi skalnici. Srednje uho je z vzduhom napolnjena duplina koščenih sten, imenuje se tudibobničeva du-plina g. Iz nje vodi v žrelo ozka, navzven m sence, d zglob spodnje čeljustnice. vse v dilj širja, nekoliko koščena, nekoliko hrustančasta cev, ušesna troblja / (Evstahova cev) zvana. Po tej cevi je vzduh bobničeve dupline v zvezi z vnanjim vzduhom. V steni nasproti bobniča nahajata se v tej duplini dva majhna predora, ki sta zastrta z nežno opnico. Goranji predor imenuje se j aj as t o, dolanji pa okroglo okence. Nadalje so tu še štiri majhne koščice, slušne ko-ščice, kakor majhen mostič razpete mej bobničem in jajastim okencem. Te štiri koščice (slika 68.) so: k 1 a d v e c e b, nakovalce a, stremen d in leča c, nazvane po njih podobi. Mej soboj so vezane se zglobi. Kladvece je z držalom priraslo na bobnič, z betom pa pristaje v globelico na nakovalci, na čegar krajšem kraku visi leča, a na-njo je učvrščen stremen, ki z dolanjo pločo zapira jajasto okence. Notranje uho ali labirint je ves v koščenih stenah, iz-vzemšidve, uže prej imenovani okenci. Tu razločamo: preddvor stomatologija. O Slušne koščice. 66 (slika 67.) h, tri o bloke / in polža //, a vsi ti prostori so mej soboj v zvezi. Jajasto okence vodi v preddvor, okroglo, z nežno opnico zaprto pa v polža. Vsa duplina je polna vode — labi-rintne vode. V njej plava kožnati labirint, ki ima isto podobo, kakor koščeni. Kožnati labirint, slika 69., začenja se v preddvoru z dvema vrečicama, z eliptično in obli čast o. Iz eliptične vrečice razhajajo se trije kožnati obloki, a vsak njih začenja se z nekoliko napeto s k ulic o (ampulla). Obličasta vrečica je pa v zvezi s kožnatim prohodom v polži. Skozi notranji sluhovod od možjanov do labirinta prihajajoči slušni živce, cepi so tu na dvoje, jedna veja, preddvorski živec, razrašča so v eliptični vrečici in v treh skiilicah , druga pa, polžev živec, v obličasti vrečici in v polži. V obeh vrečicah in v skiilicah je stena na jednem kraji nekoliko debelejša ter je videti kakor ozka poličiea, ki jeposnta se shinicami, a mej njimi se po-inaljajo pretenki končiči slušnega živca. Te končičo zovemo tudi slušne dlačice. Njih se dotikajo kristali ogljikovokislega apna, slušni kamenčki (otliolitij. V polži zavija se koščena plojka, zavoji t a p loj k a, in na njo je prirasla nadanja opnica. Slušni živec, vstopivši skozi zavojito plojko dela na nadanji dpnici tako zvani Corti-jev organ, slika 70. Nadanja opnica zložena je z neizmerno tencih, vzporednih paličic, a na njih stoje Corti-jevi obločci v dve vrsti, v notranjo in vnanjo vrsto razpostavljeni. Poleg teh obločcev nahaja se navznoter jedna, a navzven več vrst stanic, ki so na goranjem konci razcepljene v dlačiee. V te dlako no sne stanice ali dlačnic e vstopajo na ravnost vlakenea slušnega živca. Taeih Corti-jovih obločcev ima človek v vsacem uhu kaeih 3000. Kako slušamo. Da se v naši svesti vzbudi občutek sluha, potrebno je pred vsem, da se tresi (nihaji) vzduha skozi uho privajajo slušnemu živcu. Vnanje uho prestreza in zbira zvočne valove vzduha, vodi je skozi sluhovod do bobniča, ki se vsled tega začne tresti in z njim tudi slušne koščice. Zadnja slušna koščica, stremen, strese opnico na jajastem okenci in ta zaziblje k i n Labirint, povečan. Preddvor c, koščeni obloki polovica polža a so odprti; b živec, d in h kožnate skiilice, k obličasta vrečica, l zavojita plojka e, f, g in nreddvorski i eliptična, 67 vodo v labirintu. Nastavši vodni val deli se tu v dve strugi. Jedna krene skozi eliptično vrečico v obloke, druga pa skozi obličasto vrečico v polža. Valovi v oblokili potresejo (za-nišejo) slušne dlačice, kar nam po vsi priliki vzbuja samo razne hruše; vodni valovi v polži pa ganejo Corti-jev organ in po njem zaznavamo določene glasove. Sicer se pa zvok širi tudi zgol po lobanjskih kosteh, ne da bi sodelovalo vnanje in srednje uho. Človek ima toli tenak sluh, da v c d e f g h Corti-jev oblok v prorezu, jako povečan. a, b, b dlačniee, c slušni živec, cJzavojita plojka, e notranji, h vnanji Corti-jev oblo-čoc, f živčevo vlakenee, g nadanja opnica. jednej sekundi čuti in razloča devet raznih glasov, ako nemajo izpod 14 tisoč in ne nad 70 tisoč tresov v jednej sekundi. Vonj. Vonjalo je sluznica nosne dupline (slika 71.}, v kateri se razprostira vonjalni živec. Slika 71. Slika 72. Vnanja stena desne nosnice od znotraj. u spodnja, m srednja in o mala zgornja nosna skoijčniea; prostor izpod spodnje skoljčuiee je spodnji nosni p r o li o d , prostor nad njo pa srednji n 6 s n i p r o h o d, t ustje ušesne troblje. Vprcčui prorez skozi obe nosnici in skozi skfljčnici n in »ft. Ker je ta prorez rezan v isto mer, v kateri je potegnena naopičnica v sliki 71., zategadelj v njem ni moči videti goranje, navzad stoječo skoljčniee. 5f • iS Slika 1 Nos. Nosna duplina odpira se navzven z dvema odprtinama, n oz dr vem a, na spodnji strani nosa, ki strči sred obraza in zapira tudi nosno duplino navspred. Zgoraj ima trdno oporo v nosnicah (nosnih kosteh); njega spodnja stran je pa vsa hrustančasta ter delajo ti hrustanci, zlasti obstranska dva, neki pomol ali oder, ki je zastrt s kožo, kakor ostali obraz. Kadar odpade koža in hrustančasta opora, pokažeta se dve hruškasti odprtini, kakeršni vidimo na lobanji. Nosna duplina sega daleč proti lobanjski duplini ter se ondi odpira z dvema rupama, zadnjima nosnicama (choanama) v žrelo. Navspod meji na trdo nebo, navzgor sega pa do sitke tako visoko, kakor je strop očesne dupline. Naopični pretin deli jo v dve polovini, ki mej soboj nista v nobeni zvezi, a vsaka njih odprta je navspred in navzad. Omenjeni pretin je zadaj koščen, dela ga ralo, spredaj je pa hrustančast in ta hrustanec imenujemo nosni hripelj. V vsaki nosnici nahajajo se tri nosne skoljčnice. Stene v nosnicah zastira nosna sluznica, v kateri je vse polno sluznih žlez, odločajočih vozger ali smrkelj. Vonja 1 n i ž i v e c vstopa skozi luknjičavo sitko in razpleta se samo v gornjem obstranskem delu nosne dupline ter je onde sluznica zaodeta s trepetajočimi migetalkami. Živčni konci prehajajo tu v v o n j a 1 n e stanice, iz katerih se paličasti odrastki vrivajo mej stanice sluznične tenčice (slika 73.). Nosna duplina je v zvezi tudi še z drugimi duplinami, tako n.pr. z duplino v čelni kosti (slika 71.) «, se solzo-vodom in z duplino v zagvozdnici L Vozger aii smrkelj, ki se nabira v nosnica«, odpravljamo ali spredaj skozi nozdrvi, ali pa ga po-tozamo navzad v žrelo in odtod v usta ter ga iz-pljuvamo. Do možjanov mu jo pot zaprt. Navadno tudi dihamo skozi nos, in tako dihanje je koristno, ker v vzduhu plavajoči prah obvisi na mokri nosni sluznici, in ako je vzduh mrzel, ogreje se nekoliko v nosni duplini. Kako vonjamo. Občut vonja vzbujajo nam samo ona telesa, ki so hlapna, rekše, ki hlape od sebe neizmerno drobne delce v Košček »osne sluznice, jako povečan. a tenčične stanice z jedrom in z razeepkanimi odrastki, idoeimi navzdol; b von-jalna stanica z navzgorno palčieo in z navzdolnim končičem. 69 vzduli, in ti z vzduhom prihajajo do nosne sluznice, kjer raz-zdražujejo vonjalni živec. A ta priobči ta dojeni možjanom ter v njih potem nastane občut vonja. Ako je sluznica suha ali pa tudi premokra, tedaj vonjalni živec ni občutljiv. Okus. Naopični prorez skozi ostrovasto jezikovo bradavico. a ostrov, b in e živčni koiičiči, c kolobar, d tenčica. Slika 75. Organ okusa je jezikova sluznica, po kateri se razhajajo okusni živci. Jezik. Jezik je mesnat, se sluznico zaodet čep, ki se po-malja iz žrela v ustno duplino. Dela ga več mišic, ki se v njem preraščajo v raznih mereh. Nekoliko teh mišic prihaja od pod-jezične kosti, nekoliko od spodnje čeljusti, a nekaj je prav jezikovih. Prve in druge gibljejo z jezikom sem ter tje, zadnje pa, skrčivši se, dajo mu razne oblike. Jezik opravlja pa tudi še druge službe, tako na pr. meša jedi in je potiska pod zobe, potreben je v govor in služi tudi opipu. Sluznica je na jezikovi gornji plati, ob straneh in na konci osuta z ostro vas tirni, ki-jastimi in ni tka s tirni bradavicami. Ostrovaste bradavice, njih 8-12, stoje daleč proti jezi-kovemu korenu blizu žrela. Onde je okus najobčutljivejši. Te bradavice vzdigujejo se kakor nizki, samo 1 mm. visoki ostrovi (otoki) na jezikovem površji (slika 74. «), obkoljene so s kolobarjem c in mnogi živci okončujejo se v __. . , . ° d d ?,itkasta jezikova bradavica. njih. Ostrovaste kakor tudi ki- a lirad!lviea , i0,,kasto razcepljeno ten-jaste bradavičice zastira gladka Mm, b bradavica brez čopka, tenčica d. Kijaste bradavičice nahajajo se sosebno konci jezika. 70 Nitkastih bradavičic je največ in one delajo, da je jezikovo površje nekako garbasto, rekel bi žametasto. Okušanje. Da kakova stvar v nas vzbuja občut okusa, mora biti razstopna v ustni slini, ker samo tedaj more delovati na okusne živce v jezikovi sluznici. Dobljeni dojeni vodijo ti živci do možjanov, kjer potem nastane okusni občut. Neraztopne stvari za nas nemajo nikacega okusa. Okusni živci ne morejo delovati, ako je jezik suh ali preveč se sluzjo obložen (bel jezik). Brbončice v telesni koži. Opip ali tip. Organ tega čuta so brbdnčice (papile) v telesni koži in one jezikove bradavičice, v katerih se okončujejo tipalni živci. Tipalne brbončice. Brbončice (slika 76.) so premičkene bradavičice blizu kožnega površja. V njih se okončujejo ali laskovice, sjita 76. ki so podobne petljam ali zankam, ali pa živčni kon-čiči v podobi majhnih ja-jastih telesec, tipalnih t e 1 e s e c. Najgosteje so brbončice posejane konci jezika, konci prstov, na dlani in na podplatu, kjer so poredane v vrste ter delajo zaobločene črte. Najdalje narazen stoje brbončice na hrbtu. Koža, v kateri so posejane brbončice, služi pa še tudi drugače, o čemer bodemo kmalu govorili. Tipanje. Opip nas poučava, kje se nahaja kaka stvar, kako težka je, kakove je postave in kakšnega površja, da li je trdna ali tekoča, trda ali mehka, da li je ravna, gladka, raskava, mrzla ali topla i. t. d. A da to čutimo, mora se koža in po njej tudi brbončice doteknoti teh stvarij. Tipalni živci, okončujoči se v brbončicah, vodijo dobljeni dojeni do možjanov in v njih nastane tipni občut. Koža pa ni povsod jodnako občutljiva za opip. Vzamemo li v roko kako šestilo (eirkelj) s topima konicama, čutimo konci jezika dva vbodea, ako sta konici samo l mm. na razno; na konci prstov čutimo dva vbodca, ako jo konica od konico oduiakuena 15 unu., na rudeči ustni jc treba, da sta konici razinakneui 33 nun., konci nosa in na zgornji plati jezika 44—6'6 umi., na licih 8'8 mm., na čelu blizu 132 mm, na plosnu kacih 26 mm., na plečih 42 mm. i. t. d. Zivotni čut. Vsikoliki čutni živci dajo nam občutke o pravilnem ali nepravilnem stanji vesoljnega organizma, da li se čutimo zdrave ali ne, ter nam tudi poročajo, kako toplota in mraz delujeta na naše telo. Po njih doznavamo nadalje stanje, v katerem se nahajajo posamični organi (bolečina, glavobol, zobobol) in s kacim uspehom vrše ti svoja opravila (glad, žeja, znujenost, medlost). Zato se govori še o šestem vseobčem ali život nem čutu, ki se javlja prvi v človeškem življenji. Telesna koža. Kak6 je koža sestavljena. Koža pokriva vse vnanje telesno površje ter je v obrambo nežnejšim, pod njo ležečim organom, na katere je pripeta z rahlo Slika 77. Prorezana koža, 20 krat povečana. tkanino ter se zategadelj da skoro povsod lehko sneti s telesa. V naopičnem prorezu moči je na njej razločati tri glavne plasti, 72 kakor nam jih kaže slika 77., in sicer od znotraj nazveu: us-njica b, sluznica o in tenčica e. Najvažnejša mej temi plastmi je u s nji ca, ki je spolstena z močnih kosmičev vezne tkanine ter je prepletena s posamičnimi prožnimi vlakni in z mnogimi žilicami in živci. Na dolanji strani prehaja v tolstnico l, rahlo, prožno tkanino, v katero Se~ pri tolstih ljudeh seseda mnogo, pri mršavih pa malo tolšče, ki je zložena si' sal ovnih mehurcev, nabranih v grozdaste tvorine. Tolstnice, ki se tudi m e z d r a imenuje, je povsod onde, kjer koža leži neposredno na kosti ali na hrustanci, na pr. na glavi, na prsnici i. t. d. jako malo, prav obilna je pa na trebuhu, na kolkih, na stegnili i. t. d. Njena dolanja plast, ki se dotika mišic ali kostij, je čvrstejša in se imenuje p ovoj niča (fascia). Na goranji strani ima usnjica vse polno manjših in večjih bradavičic ali brbončic p, ki strče v sluznico. Sluznica o odeva usnjico ter je zložena z majhnih mehkih stanic raznolične podobe, ki so napolnjene z neko sluzavo, zrnato tekočino rujavkaste ali rumenkaste barve. Ta tekočina je barvilo (pigment), od katerega ima koža svojo barvo. Navzgor prehaja sluznica v ten-čico (epithel) ali roženo plast e, kije neka tenka, prozorna in roženasta mrenica, sestavljena s ploščatih oglatih stanic. Nastala je od vselile sluznične plasti ter se s kože lupi v tencih luskicah. Neobčutljiva je, a onde, kjer se pogostoma tlači in tare, odebeli.ter se strdi v žulje. Posebne kožne tvorine. V koži in na koži nahajamo še posebne tvorine, ki so z njo v najožji zvezi. V mislih imamo namreč znojuice, nohte, lase in lojnice. Znojnice. Znojnice so žleze (slika 77. s), zvite s dol-zega in tencega mešička, kije spodaj v klopčič zmotan, a navzgor vije se v zavojih ter se na kožnem površji okončuje v lijčasti jamici, v preboji (pori). Znojnice so vložene v usnjico, nekoliko pa tudi v mezdro. Najgosteje so posejane na dlani, na podplatu in pod pazuho, redkejše so na hrbtu in na vratu. Na vsem telesu jih je blizu poltretji milijon. Opletene so z gosto mrežico najtanjših žilic, 73 iz čegaver krvi izločajo znoj ali pot. V znoji je 98 odstotkov vode, nekaj solij (klorovega natrija in fosforovokislega natrona), nekaj sečnine, tolstih in hlapnih kislin (maslene in ocetne kisline), od katerih ima znoj osobiten zadah. Množina izpotenega znoja je znatna. Odrasel človek izpoti v navadnem stanji, rekše, ako znoj ne probija v kapljah, blizu 880—900 gramov znoja v 24 urah. Ako se pa delajo znojne kaplje na koži, izcedi se v jedni uri do 230, da celo 460 gramov (0.35 litra) znoja. Izparivanje znoja skozi kožo prija zdravju in je potrebno. Živali, katerim so znojne preboje zamazali s kacim povlakom, poginole so za nekaj časa. Nohti. Nohti so debela, gosta in trdna plast rožene tenčice, iz katere so se preobrazili. Na ročnih in nožnih prstih pokrivajo zgoraj končne člene, kjer so vtakneni v poseben žleb usnjice. Nohet raste od zadaj in se potiska iz omenjenega žleba navspred, na dolanjem robu pa prehaja v sluznico, v kateri so žilnate in živčnate brbončice v vrstah poredane. Lasje. Lasje (slika 78 i) so nitkaste, roženaste tvorine, ki tiče v posebnih mešičkih. Te mešičke dela tenčica s tem, da Slika 78. i h i g u u q u f u d e Ovtež naoviičnega prorcza skozi kožo z lasmi. a tenčica, b sluznica, c usnjica, d odvodnica, e privodnica, f zndjuica, g prohod iz ziiojnieo, h tipalno telesce so živčnim končičein, i lasna betvica, k lojnica, Z prohod iz lojnico, m lasna mišica, n vnanji, p notranji tok lasnega korena, o lasni mešiček, q lasna liičiea, r lasni hib, s lasni stržen, t lasna buška, u tolšča. N se vdira globoko v usnjico, časi tje do mezdre, V sliki 78. vidimo prerezano kožo z glave, in sicer je a tenčica, c usnjica in u grozdiči tolstnili lneliurcev. Pri vsacem lasu razločamo betvico i, koren in tenčični vdor ali mešiček o. Vanj izcejajo loj-nice k neko lojevno tolščo. Na korenu opažamo lasno lučico q in v dnu mešička gobasto lasno buško t, v kateri se naliajajo žilice in živci. Iz buške razvija se las. Lasna betvica ali pravi las ima po vrini gornjo kožico, pod njo je pa 1 u b r, ki je izpolnjen se strženom s. Lasna barva je zavisna od gostovlaknatega luba. S tržen je brez barve, in lasje na glavi cesto nemajo stržena. Omeniti nam je še kosmič ploščatih mišičnih vlaken m, ki se začenja blizu tenčice in je na mešiček tako privezan, da ga z lasom vred, vsaj v spodnjem delu, nekoliko privzdigne. To se zgaja, kadar se zgražamo ali kadar nas zona obhaja. Človeško telo je malo ne povsod dlakavo, a te dlake so trojne, namreč raznoliki lasje na glavi, kratke in toge dlake v obrveh, očesne trepalnice in kosmatinice v nosu in v ušesu in naposled kratke in mehke dlačice, piih ali podlanka, v obrazu, po trupu in po lehteh. V laseh nahaja se 31 odstotkov ogljika, 21 kisika, 6 vodika, 17 dušika in 5 žvepla. Lojnieo. Lojnice (slika 78. k), so majhne mešičaste ali groz-daste žleze, ki so vložene v usnjico ter se navadno iztekajo v lasne mešičke. Zložene so z velike množine okroglatih tolščenih stanic, izcejajočih iz sebe kožni loj, ki masti kožo in lase, je vzdržuje volne in brani, da jim znoj ne škoduje. Ako se mičkena ustja teh žlezic zagate s prahom in z drugo nesnago, zastaje loj v njih, in ako je stisneš mej dvema prstoma, skoči iz njih loj kot bela, črviču podobna nitka z umazano glavico. Koža pokriva vse telo ter služi tako v obrambo vsem organom uže sama ob sebi in potem še z lasmi, nadalje deluje tudi kot organ opipa in naposled izločuje iz telesa mnoge uepo-rabne tvarine. v. Človeško življenje. Kakor vsacemu organskemu bitju odmerjen je tudi človeku neki čas v življenje. Ta čas ali vek pa ni pri vsaceni jednolik, po prirodnem zakonu traje na črez vender 70 do 80 let. V tem času se človek mnogolično razvija in izpremina in te različne stopnje imenujemo dobe človeškega življenja. Človek se zavrže (nastane), porodi se na svet, raste in dospe do necega sovršen-stva. Na tej stopnji ostane nekoliko časa, razplodi se, potem pojemajo malo po malo moči in naposled temu propadanju stori konec smrt. Počenši od rojstva torej v človeškem življenji razločamo tri dobe, namreč dobo nezrelosti, dobo zrelosti in dobo propadanja. A vsaka teli dob deli se zopet na manjša razdobja, ki pa ne trajejo povsod jednoliko časa. Na to vpliva ne samo spol in telesna rast, temveč tudi podnebje, način življenja, brana, in odgoja. Kar bodemo tukaj o tem govorili, ima vrednost samo na sploh in na črez. Doba nezrelosti. V naših krajih traje ta doba, v kateri se razvija tel6 in duh pri moškem spolu do 24., pri ženskem pa do 20. leta. To je čas detinstva in mladosti. V detinstvu zopet lehko razlikujemo čas novorojenčeta, čas dojenčeta in otroški čas, v mladosti pa deška ali dekliška in mladeniška ali deviška leta. Čas novorojenčeta traje samo 6—8 dni. Človek se porodi na svet blizu 50—58 centimetrov dolg in 3—4 kilograme težak. Tedaj samo diha, pije mleko, moči in dela pod-se. Čas dojenčeta traje prvih devet do dvanajst mesecev dokler je dete še pri materinih prsih. Tačas obujajo se malo po malo čuti in pojavljajo se prvi sledovi duševnega delovanja. Telo raste zdaj doberšno hitro in postaje vsled mnoge tolšče okroglo in žmitkasto. Po priliki v devetem meseci prodro prvi mlečni zobovi (rilčki). Otroški čas traje do blizu 7. leta, ko začno rilčki (mlečni zobje) izpadati. Ta čas, v katerem se človek telesno in duševno 78 krepkeje in hitreje razvija, nego v kateri koli drugi dobi, deli se zopet v prva in druga otroška leta. V prvih otroških letih, rekše, v 2. 3. in v razvitku zaostali otroci tudi v 4. letu uče se stati, hoditi, žvečiti in govoriti, posebno pa se v njih razvija nagon posnemanja ali nasledovanja. K drugim otroškim letom prištevamo 5. 6. in pri zaostalih otrocih tudi še 7. leto. Deška ali dekliška leta so šolska leta, ki pri nas trajejo po priliki od 6. ali 7. leta do 14. pri deklicah, a do 16. leta pri dečkih. Ta doba nastopa z izmeno zobov in se zvršuje z nastopajočo godnostjo. V mlad eni ških ali deviških letih doraste človek do cela, kar v našem podnebji pri moškem biva od 16.—24. leta, pri ženski pa od 16. —20. leta. V tej dobi človek dozoreva telesno, a v istim dozori stoprav na nje izmaku. Telesni razvitek. Dokler je dete še dojenče, dobiva malo ne vso hrano zgol od materiniga telesa, a mleko materino je pa tudi pravi vzor vsacega žitka. V sleharnem mleku nahajamo tolšče, sladora, sirnine, fosforovokisle in druge soli, samo ka se v mleku raznih živali razmerje nekoliko menja. Dete dobiva torej v materinem mleku vsega, česar mu je treba v hranitbo, v dihanje, v razvoj mišic in v okrepo kostij. Dihanje s prva nij popolno, zato je treba skrbeti za toplo odejo detetu, pa tudi druga vegetativna opravila ojačujejo stoprav malo po malo. Prvi zobje opominajo, da odšle materino mleko samo ne zadostuje krepko razvijajočemu se organizmu, temveč da je treba malo po malo pričeti s tečuejšo trdno hrano. V tej dobi ima telo mnogo več prihoda nego razhoda, zategadelj raste krepko, sosebno mišice in kosti bivajo od dne do dne večje in težje. Telo mora torej dobivati dovolj beljakovin in fosforovokislega apna, a tudi dihalnih snovij mu ne sme nedostajati. Napačno bi na pr. bilo, ako bi dete hranili zgol z mršavim mesom. Mišice je treba vaditi, skrbeti je pa tudi za pravilni obtok krvi in za potrebni sen. Jako toplo pokrivalo na glavi ne velja, takisto kvarno je močno pokrivati in povijati vrat in prsi, kajti to goni kri v glavo, zlasti, ako so pri tem noge razgaljene. Možjanska vodenica, vnetice dušnika in plučnice so najnavadnejši nasledki ta-cemu ravnanju. Duševni razvitek. Dojenčkovi možjani še niso dodelani, zlasti polute dovršene so prav malo. S prva so vsa gibanja zgol 77 odsevna gibanja, samohotnemu gibanju mora se dete stoprav priučiti malo po malo po kombinacijah. Tako na pr. navaja se počasi gibati z rokami, z nogami, z govorili i. t. d. Čim bolje se razvijata možjanski poluti, vzbuja se tudi raznovrstna duševna delavnost. liže pri dojenčku kažejo se sledovi telesnih in duševnih nadarjenosti in posebnosti, ki se stoprav kesneje povsem razvijo. Dete se usovršuje pred vsem s podedovanim nagonom posnemanja ali nasledovanja. Ne samo v vnanjih temveč tudi v duševnih navadah posnema ljudi, ki so okolo njega. Vse stvari si predočuje tako, vse misli ureduje in vse sklepe izvaja prav tako, kakor to delajo ljudje, ki jih ima vedno pred soboj in po katerih se obrazuje. Se ve da njega prirodne nadarjenosti ne smejo biti povsem nasprotne tem navadam. Čim bolj se te nadarjenosti skladajo z navadami onih ljudij, mej katerimi dete živi, tem preje si jih bode usvojilo. V nasprotnem slučaji, kadar namreč te navade ne ustrezajo njega nadarjenostim, zavirajo ga samo v duševnem razvitku. Zato bode vsak razumel, kako važno in potrebno je, da otrok živi in rase v obitelji, kajti le tedaj se bodo v njem od roditeljev podedovani duševni darovi pravilno razvijali. No da se detetu duševne in telesne posebnosti ne razvijajo prejednostransko, mora videvati in občevati tudi z ljudmi drugačnega mišljenja. Kakor imamo v roki, da drugače zdravemu detetu proizvedemo krepke lehti in krepka bedra s tem, da vadimo mišice, kakor ga s primerno hrano lehko spi-tamo ali ga umršavimo, prav tako mu pa tudi posamične duševne sposobnosti lehko jednostransko razvijemo. Od mehko-srčnega otroka lehko naredimo sanjarja ali celo melanholika, od samostalno mislečega pa oholega in ponosnega človeka. In baš v tem kaže se moč, ki jo ima odg o j a pri duševnem obrazovanji. Pravi pedagog bode zatorej skrbno opazoval, raz-matral in vzbujal, a to, kar se mu potem pokaže, bodi si, da je samo priplavalo na vrh, bodi si, da je on to izmamil iz deteta, to bode dalje gojil in razvijal, ali pa skušal vblažiti in z ostalim duševnim življenjem v sklad dovesti. Doba zrelosti. Ta srednja doba traje pri moži do 55, leta, pri ženi pa do 45. leta, in telo je v tem času na vrhunci svojega razvitka. V 78 tej dobi razlikujemo: prva moška leta do 45. leta in prva ženska leta do 35. leta. V teh letih je duh posebno svež in volja krepka, telo pa vitko, okretno in močno. V drugih moških in ženskih letih biva človek bolj len, želi si miru in lagotnosti. Pod kožo se začne nabirati tolšča in vsled tega se telo zaokrožuje in biva omašnejše. Doba propadanja. V tej dobi človek nazaduje, telo začne malo po malo spadati z vrhunca, na kateri se je povzdignolo v dobi zrelosti. Pri moži biva to mej 50. in 60, letom, pri ženi pa mej 40. in 50. letom. V zadnjih teh letih nastopa starost in traje do blizu 70. leta, a potem pride matorost. Lasje obele, zobje izpadejo, koža se nagrbanči, telesne in duševne moči hitro pojemajo, naposled odreče tudi izmena snovij, delavnost v organih zastane in smrt nastopi. Telo pa pade v oblast prirodnim silam ter se razkroji v ogljikovo kislino, vodo, amonijak i. t. d. Razvrstitev človeštva. Razlika v telesnem ustroji. Sploh je znano, da ni moči najti dveh človekov, pa da sta tudi brata, ki bi bila povsem jednaka. Večje so razlike mej otroki dveh obitelji, a še večje mej dvema narodoma. Govoreč v tej knjigi o človeku in njega raznoličnih organih, imeli smo pred očmi tako zvane kavkaske narode ali Sredozemce, ker ne samo, ka je njih telo na najvišji stopnji sovršenstva, temveč so tudi duševno najbolj nadarjeni. Od druzih narodnih plemen razlikujejo se v mnozih bistvenih svojstvih. Zato je Blumenbach poskušal človeštvo razvrstiti v pet plemen ali pasem, namreč: v kavk a sk o ali belo pleme (Evropci, severni Afrikani in jugozapadni Azijani); v amerikansko ali rušo pleme (amerikanski prastanovnici); v mongolsko ali rumeno pleme (večina Azijanov in Eskimovci); v malajsko ali rujavo pleme (Malaji, Polinezi in Avstralci) in v etijopsko ali črno pleme (afrikanski Zamurci). Ta plemena razlikujejo se največ po poltni barvi in po laseh. Znatne razlike kažejo nam lobanje raznih plemen. Kar se teh, lobanj namreč, tiče, nam je Camper-jev lični kot neko pomagalo, s katerim presojamo razmerje mej ličnimi in lobanjskimi kostmi. Ta kot delata dve črti, od katerih jedno potegnemo od najbolj strčeče točke na čelu do dna zgornje čeljustnice, drugo pa odtod do sluhovoda na vnanjem ušesu. Ta kot je tedaj tem večji, čim obilnejši so čelesni možjani in čim manjše so čeljustnice. Pri Sredozemcih meri ta kot 80—85", pri Zamurcih pa 65—75°. V tesni zvezi z ličnim kotom je tudi množina možjanov, ki po Wel-ker-ji pri Sredozemcih zajemajo 1528 — 1881 kub. centimetrov, pri nižjih plemenih (Malajih, Avstralcih, Zamurcih, Amerikaneih i. t. d.) po Marton-ovem in Weymann-ovein svedočanstvu pa samo 1237—3402 kub. centimetrov. Posamične lobanje Hinduj-ev neki imajo celo samo 759 kub. centimetrov možjanov. Vrhu tega kažejo se razlike pri raznih narodih v vnanjem in še posebno v notranjem telesnem ustroji. Tako na pr. ima Zamurec krajši vrat nego Sredozemec, daljše in ožje roke in oploščene noge, daljšo in ožjo medenico, dvorobo golenico i. t. d. Gledeč na podobo lobanje razlikujemo tri ( glavne oblike, namreč: dolgoglavce (dolichocephali) (slika 79.), pri katerih se ima vzdolžni promer (od spredaj navzad) proti vprečnemu promeru (od leve na desno) kakor 100 : 72 in menj; kratko-glavce (brachvcephali) (slika 80.), pri katerih stoji ta razmer Slika 7!'. Slika 80. 80 kakor 100 proti 81 in še črez, in naposled srednjeglavce (ortocephali), pri katerih stoji razmer 100 proti 72 tje do 81. Slika 81, Slika 82. Promozob dolgoglavec. (Šved.) Premožen kratkoglavec (llalorus). Kratkoglavci so: Laponci, Maskari, Malonisi, Turki, Vlahi. Mej srednjeglavce gredo: Germani, Slovani, Sumatrani, Kalmuki, -Javani, Francozi, Kozaki, Židi, Cigani, Molučani, Indijani, Kitajci, Čuhoni ali Fini, Staro-grki, Brazilijani in Holandci z najožjo lobanjo v tej vrsti. K dolgoglavcem spadajo: Hindiiji, Eskimovci, Zamurci, Avstralci, Kafri, Unnovnjaki in Hotentoti z najdaljšimi in najožjimi lobanjami. Slika ,H3. Slika 81. Kosozob dolgoglavec. (Zamurec). Kosozob kratkoglavec. (Malaj). Z ozirom na to, kako stoje gornji zobje proti spodnjim in kakov izraz ima lice, razločamo lehko v vsaki gori omenjeni 81 vrsti: prem o z obe (orthognathi), pri katerih čeljusti ne strče iz lica in stoje prednji gornji zobje naopično (premo) na spodnjih (slika 81, in 82.) in kosozobe (prognatlii), pri katerih so čeljusti izskočile iz obraza in stoje gornji prednji zobje koso (poševno) na spodnjih (slika 83. in 84.). V jedni ter isti človeški pasmi nahaja se lehko po več omenjenih lobanjskih podob. Plemena in ljudstva. Razredba. V zadnjih letih merili so učenjaki jako brizno in z velikim trudom lobanje po svetu, ali za sistematično raz-redbo te mere niso imele onega pomena, kakeršnega so priča-kavali. V novejšem času utekli so se, in sicer z dobrim uspehom, tudi k primerjajočemu jezikoznanstvu. Na tem polji (zlasti po Frideriku Muller-ji) dobljene resnice in zraven še telesna svojstva, sosebno kakovost las, izraz Jica in oblika lobanje so podstava novejši sistematični razredbi človeštva*). H. Hackel razlikuje teh dvanajst človeških plemen ali pasem, katere pa on imenuje vrste; a) višje: 1. Sredozemce, 2. Nubijane, 3. Dravi-dane, 4. Mongole, 5. Malaje, 6. Amerikane, 7. Arkti-kane, 8. Avstralce; b) nižje: 9. Zamurce, 10. Kafre, 11. Papuvane in 12. Hotentote. Od teh dvanajst človeških plemen ima o s e m v i š j i h g 1 a d k e lase, a če so tudi časi skodrani, vender niso volnasti; in na pro-rezu so zmerom okrogli. Delimo jih na ko dr o lasa in p ramen ol a s a. Prva imajo poleg močne brade več ali menj kodraste lase. Semkaj spadajo Sredozemci, Nubijani in Dravidani. Pri družili so lasje povsem gladki in pramenasti, a nikdar kodrasti. Ti so: Amerikam', Arktikani, Mongoli, Malaji in Avstralci. Štiri nižje pasme imajo volnaste in trakasto sploščene lase. Delimo jih na runolase1, pri katerih so lasje po vsej glavi jednakomerno porazdeljeni, in na čopolase, pri katerih lasje rasto v čopkih, a mej njimi nahajajo se gola mesta. Runolasi so Zamurci in Kafri, čopolasi pa Papuvani in Hotentoti. Vsi volnolasi človeki *) Ne da se tajiti, da je tudi toj razredni innei to in ono prerekati. Soiuatnlogtja. so kosozobi dolgoglavci, ki stoje na jako nizki stopnji telesnega in duševnega razvitka, in prava notranja omika in višja duševna obrazovanost je pri njih nemogoča. Sredozemci ali Kavkazci slika 85.*). ki so se okoli Srednjega Morja najprej raz-cveli, nadkriljujejo v telesnem kakor tudi v duševnem pogledu vsa ostala plemena. Odlikujejo se z več ali menj kodrastimi lasmi, z močno brado in belo kožo, ki pa po rumenkasti in svitlo rujavi prehaja v temno rujavo. Čelo je široko in izbočeno ; največ je mej njimi srednjeglavcev, nahajajo se pa tudi dolgoglavci in kratko-glavci. Telo je pri tem plemenu v vsili sredozemski, delih tako somerno in lepo razvito, da nam je vzor človeške lepote. Poleg stoječa podoba, slika 85., predočuje nam lični tip tega plemena. Jezik Sredozemccv deli se m štiri različne prvotne jezike in takisto razpada tudi pleme na štiri glavne skupine, namreč nn : Indogermane, Se-mite, Kavkazce in Baske. Indogermanskn ljudstva prvakujojo v duševnem pogledu moj vsem' ostalimi ter se dele v Slavogermane in Arioromane. Mej Slavogermani so: Germani (Nemei, Skandinavci, Anglosasi, Nizozemci) in Slovani: (severni Slovani: Rusi, Poljaci, Osi; južni Slovani: Bolgari, Srbi, Hrvati, Slovenci). Arioromani cepijo se zopet v Grkoromane (Grke, Albance, Rumunee, Spanjolee, Vlahe, Francoze, Kelte) in Arijane (Inde, Irance). Ta ljudstva razširjena so osobito po Evropi, nekoliko pa tudi po vsej zemlji. Semitska ljudstva razhajajo se na dve debli, namreč na arabsko ali azijansko deblo: na Evsemite se Židi, na Aramejce (Sirce, Kaldejce), na Arabce (Mavre, Abesince) in na egipetsko ali afrikansko deblo: na H a mi te z izumrlimi Mosopotamijani (Asirei, Babilonci, Prafeničani), na Berbera (Tiipolitanee, Kabile, Marokance), na Kopte (Novoegipčane) in na Etijopi-j a ne (Bedža, Somali, Galla). Ta ljudstva zasedla so sosebno severno in srednjo Afriko, in zapadno Azijo. Kavk as k a ljudstva (Dagestanci, Čerkesi, Mingrelci ali Gruzinci) so majhni ostanki nekdanjih večjih ljudstev in so zdaj potisnena v gorovje kavkasko. Po njih so se vsa dosle imenovana ljudstva tudi imenovala kavkaska. *) Ta in ostali obrazni tipi (največ po TTiickel-u) naj predočujejo bistveni izraz lica in obliko lasovja. Baski živoli so nekdaj na široko po vsem Španskem in po južnem Francoskem, a dandenes žive samo še na ozkem zemljišči na severnem Španskem ob Biskajskem Zalivu. Vse sredozemsko pleme šteje blizu 550 milijonov ljudij. Nubijani odlikujejo se po rumenkasto rujavi ali rušo rujavi polti, kije časi tudi malo ne prav črna, nadalje imajo kodrave lase, precej močno brado, jajasto obličje, visoko čelo, strčeč ozek nos in nekoliko nabrekle ustne. ■ 1 Temu plemenu pripadajo stanovniki Nubije (Dongolezi) na goranjem Nilu in Fulani na jugu zapadne Sahare. Vseh je blizu 10 milijonov-. Dravidani so rujave polti, imajo kodrave, ne prav gladke, pa tudi ne volnaste lase, precej močno brado, jajasto obličje, visoko čelo, strčeč ozek nos in malo nabrekle ustne. To prastaro človeško pleme stanuje zdaj samo še v Dekanu (Dekanei) in v gorah severovzhodnega Cejlona (Singalezi), ter šteje blizu 34 milijonov ljudij. Vsa je podoba, da iz tega plemena izhajata prošnji dve. Mongoli, slika 86., so poleg Sredozemcev najmnogobrojnejše in najobrazovanejše pleme. Kože so rumenkaste, časi jasnejše, časi temnejše in v rujavo prehajajoče, obličja okroglega, ozko in čestokrat na pošev razpranih očij. Lične kosti so močne in strče iz lica, nos je širok, ustne debele, črni lasje pramenasti, brada pa oskodna. Njih jeziki se dado po vsej priliki zvesti na skupen prvoten jezik. Mongoli z mnogozložnim jezikom so: Ur al c i (Madjari, Cuhonci ali Fini, Samojedi), Altajoi (Turki, Tatarji, Kirgizi, Kal-muki, Tunguzi), Korejojaponci (Japonci in Ko_-rejani); jednozložen jezik govore lndokitajci (Kitajci, Siamanei, Birmanci in Tibetanei). Mongoli prebivajo večinoma v Aziji, nekoliko pa tudi v Evropi. To pleme šteje 550 milijonov. Malaji stoje v sredi mej Sredozemci in Mogoli. Njih polt je rajava, časi jasnejša, časi temnejša, obraz navadno širok, nos strčeč, ustne debele, a lasje gladki in pramenasti. Dele se v Polineze, stanujoče malo ne po vseh otocih Tihega Oceana, v Madagase na Madagaskaru in v Sundaneze na Malaki, Sumatri, Javi, na Borneu in na Filipinih ter imajo jednovit prvoten jezik. Bode jih kaeih 30 milijonov. 6* Tip amerikanski. Amerikam, slika 87., stanovali so nekdaj, dokler niso Evropci obreli Amerike, z Eskimovci sami v tem delu zemlje. Polti so rase, jasnejše ali temnejše, čela slik;i ST široeega, a nizkega; velicega. strčega in cesto kljukastega nosa, debelih ličnih kost/j, ozkih usten in črnih pramenastih las. -Teziki premnozih amerikanskih ljudstev (severnih, srednjih in južnih Amerikanov, Patagoncov) so jako različni ali v prvotni osnovi se vender zlagajo. .Tako verjetno je, da so se Amerikam kot veja mongolskega plemena naselili iz severovzhodne Azije. Cenijo jih na 12 milijonov. Arktikani ali polarno pleme, slika 88. so majhni in tršasti ljudje nizkega čela, ozko in poševno razpranih očij, str-čečih ličnih kostij in širocih ust. Koža je rajava, a nagiblje v belo, rumeno ali rudečkasto, lasje so pa črni in pramenasti. Semkaj gredo Eskimovci in Grenlandeži v S]jka 88> severni Ameriki, Hiperborejci (Cukci, Kamčadali i. t. d ) v severno-vzhodni Aziji. Jako verjetno je, da so se preobrazili iz necega mongolskega debla, prilagodivši se neugodnemu bivališču, Vseh skupaj bode kacih 40.000. Avstralci ali avstralski Zamurci so zadnji mej gladkolasimi človeki. Polti so črne ali temno rujave, čeljusti izbočenih in kosozobih, čela nazaj potisnenega, nosa širocega, usten debelih in zabreklih. Lasje so gladki in nekoliko kodrasti. Razlikujejo se v severne in južne Avstralce. Njih mnogobrojni osobitni jezici izvirajo iz jednovitega prajezika. Bivajo na velikem otoku Avstraliji in utegne jih biti nekaj črez 80.000. V duševnem pogledu stoje jako nizko in kakor Ame-rikanci umičejo se tudi oni napredujočim indoger-manskim narodom. Zamurci, slika 89., so črni in njih polt čuti se pod prsti, kakor bi bila žametasta. Kosozobi so in čelo jim je nazaj potisneno, nos potlačen, širok in debel, Tip tmam. ustne debele in napete, obradek kratek. Lase imajo črne in runaste. 85 Delt1 se v Nigrieijane, Seneganibijee, Sudance in Tibuvanee. Mnoge njiii jezike ni moči zvesti na skupen prajezik. Njihova bivališča so v srednjej Afriki mej polhtnikom (ekvatorjem) in 30° severne širine. Štejejo blizu 130 milijonov. Kafri so rumenkasto rujave ali rujavkasto črne polti, in imajo runaste lase, dolg in ozek obraz, izbočeno Čelo, strčeč, cesto kljukast nos, nekoliko nabrekle ustne in dolg obradek. Dele se na Kougovane, Bešuvane in Zuluvane. Mnogi njih jeziki dado se izvajati iz skupnega izumrlega prajezika. Bivajo v južni Afriki od 20° južne širine do 4° severne širine in štejejo okolo 20 milijonov. Papnvani so črne polti, ki nagiblje v rujavo ali modro. V čopkih razstoči lasje so zavojiti, strčeči in čestokrat črez črevelj dolgi, kar to ljudstvo na oko dela divje. Čelo jim je ozko, potlačeno, nos debel in vzvihan, ustne napete. Semkaj spadajo Tazmani na Vandjemenovej Zemlji, ki so nedavno izumrli, Melanezi na Salomonovih Otoeih, v Novi Kaledoniji i. t. d., Novo-gvinejei na Novi Gvineji in Negriti na Malaki in na Filipinskih Otoeih. Jezik je vsem skupen. Pleme nazaduje in gineteršteje daudenes še okoli 2 milijona. Hotentoti, slika 90., imajo ro-daste, v čopkih rastoče lase, rumenkasto rujavo kožo, ploščato lice, majhno čelo in majhen nos z velikimi nosnicami, široka usta in debele ustne. Tudi to pleme gine in šteje kacih 50.000. Semkaj spadajo Hotentoti in živinski G r-movnjaki, oboji stanujoči v južnej Afriki v Kapski Zemlji. Nekaj posebnega so mleskavi glasovi v njih jezici. Polutani. Naposled treba je omeniti tudi polutane, ki so nastali po križanji mej Sredozemci in ostalimi plemeni ter bivajo po vseh delih sveta, zlasti pa v Ameriki in v Aziji. Bode jih blizu 11 milijonov. Mej polutani razločamo: Kreole, potomke Evropcev hi neevropskih belcev ; Mulate, potomke Evropcev se Zamurci; Mestice, potomke Evropcev z Ame-rikanei; Zainbos, potomke Amerikancev in Zamnreev; Tereerone, potomke Evropcev in Mulatinj; Kvarterone, potomke Evropcev in Terceronov. 86 Vkupno število človeštva. Dandenes živi na zemlji 1300 do 1400 milijonov ljudij, a od teli odpada jih 1100 milijonov na dve najbolj razviti plemeni, namreč na Sredozemce in Mongole, katerim se vsa ostala plemena povsod umikajo v boji za obstanek. Od 1350 milijonov ljudij živi jih v Evropi 285 milijonov, v Aziji 798% milijonov, v Afriki 188 milijonov, v Ameriki 74 '/„ milijonov, v Avstraliji in Polineziji 3,850.000. Število jezikov se da tako težko določiti, kakor število živalskih in rastlinskih vrst. Pravijo, da jih je 860, od teh se govori v Evropi 53, v Aziji 153, v Afriki 114, v Ameriki 423 in v Avstraliji 117. Vsako leto umrje okolo 33 milijonov ljudij, torej vsak dan 91.954 ali pa 60 v vsaki minuti. Zdravoslovje. Najimenitnejša zdravstvena pravila. Pripomenki. Pravilno stanje našega telesa, rekše, vseh organov in njih opravil, imenujemo zdravje. Ako hočemo svojega življenja biti veseli in ako hočemo povsem vršiti dolžnosti, ki nam jih nalaga človeška družba, moramo hiti zdravi. Zatorej je človek pred vsem dolžan skrbeti za svoje zdravje, rekše, paziti, da se pravilno telesno stanje ne naruši, in če bi se bilo narušilo, da se zopet vzpostavi. Zaradi tega je pa pred vsem potrebno, da človek v bistvu pozna samega sebe, rekše, svoje organe in njih opravila. Prvi uveli (pogoji) k vzdržavanju zdravja so torej: a) da poznavamo telo in njega organe ter da razumevamo njih opravila; b) da sami sebe opazujemo; c) da se hitro posvetujemo se zdravnikom, čim opazimo, da je pravilno zdravstveno stanje na-r u š e n o. Z dr a vosi o vje je tedaj osnovano na poznavanji človeškega telesa in onih prirodnih zakonov, po katerih se vrši vse delovanje v organih. O tem najvažnejšem delu razpravljali smo uže v somatologiji. Ako tedaj hočemo ustanoviti propise in pravila, katerih se je človeku držati, ako hoče ostati zdrav, more to biti samo z obzirom na prirodne zakone, po katerih organi opravljajo svojo službo. Ker pa je ta knjižica namenjena učilnicam, mora ta nauk biti kratek in obeč. Zdravstvena pravila. Organizem je zdrav, ako ustreza svoji ideji, svojemu pravilnemu tipu. Ker vnanji svet neprestano vpliva na človeški organizem in ker se ti vplivi cesto menjajo, zategadelj je treba, da telo svoje moči proti tem vplivom vzdržava v ravnotežji. To ravnotežje se pohabi: a) ako oslabe organizmove moči, toli telesne, koli duševne, kadar se namreč premalo vadijo; ali pa, ako povsem o n e m o r e j o vsled preve-lieega napora in nodostatnega pocinka; 6) ako telo ne dobiva primerne hrane, bodi si, da je preobilna, ali ne-dostatna, ali slaba; c) ako organizem diha v se pokvarjen vzdiih; d) ako posamične organe kaj moti v ravnomernem razvitku in v njihovem delovanji; e) ako telo biva delj časa na hudem mrazu ali pa tudi v prehudi vročini. Prav tako, kakor smo gradivo razpravljali v somatologiji, razvrstimo si tudi zdravstvena pravila po istih oddelkih in govorimo: 1. O goji gibalnih organov in o ravnomernem gibanji. . 2. O goji hranilnih organov in o tečni hrani. 3. O goji občutnih organov in o duševnem delo v a n j i. 4. O goji telesne kože in o upornosti proti p rito dnim vplivom na telo. 5. Kako je treba umeti življenje s pogledom na višji človeški namen. Glede prvih štirih gori navedenih točk na sploh povdar-jamo, da si vse organe vzdržimo v naravnem in pravilnem stanji najbolje s tem, ako jim skrbimo za primerno hrano. To pa biva, ako telesu dajemo potrebni živež v zadostit i m e r i in v pravi zmesi, ako iz te hrane dobljena ki i more brez vseh zadev prihajati do vseh organov in v njih zamenjavati vso obrabljeno tvarino. Kak6 treba gojiti gibala. Mišico iu kosti. Gibala, mišice in kosti, treba je čuvati vreda. Osobito je tudi paziti na dobro hranitbo, zlasti dete mora dobivati dostatno množino fosiorovokislega apna, sicer ne more utrditi kostfj. Tistemu, ki mora razvijati veliko moč v mišicah in krepko voljo, treba je tečne hrane. Slabo rejen, ma-lokrven in sestradan človek nikdar ne bode in ne more razvijati tiste mišične moči in tiste krepke volje, kakor jak človek, ki se dobro hrani. Ker mišice in kosti dajo telesu postavo, mora se odstraniti vse, kar bi utegnilo ovirati pravilni razvitek kostij in mišic in treba je gledati na jednakomernost v razvitku. Majhno dete naj se ne uči prezgodaj hoditi in nikoli naj predolgo ne sedi, niti predolgo ne hodi. Pri pisanji in pri delu naj mladina ne sedi niti sločena, niti v stran nagneua. Gibanje. Telesno gibanje je toliko potrebnejše in tem važnejše, ker pri gibanji sodelujejo tudi možjani iu gibni živci. Samo takrat, kadar se delovanje vrsti s počitkom, vrši se v telesu izmena snovij, kakor treba. Predolgo in prenaporno gibanje kvarljivo je prav tako, kot dolgotrajna brezdelica. SamohOtna gibanja pospešujejo tudi dihanje, srčno bilo, krvni obtok, prebavo, delovanje telesne kože in izločajočih žlez. Ker pa vsem ljudem ni dana prilika, da Id vadili vsa svoja gibala, zategadelj je takim potrebna telovadba, psi brc/, vseli vratolomnosti in brez prevelicega napora, in sicer v kar koli mogoče čistem vzduliu. Tako imenovane domače telovadbe brez vseli priprav (največ z dvema utežima iu s palico) ni moči nobednemu dosti priporočati. Pri tej telovadbi giblje človek ali stoječ, ali priklenjen, ali čepeč zdaj s telesom, zdaj z lelitmi, zdaj z bodri posamično, zdaj zopet izvaja raznoličua gibanja h krati. Ako je moči to delati na planem, tem bolje. Samo šetanje ne zadostuje. Priporočati je igro z lopto (žogo), kegljanje in zmeren ples v nepokvarjenem vzduliu. Malokrvnim iu na prsih bolnim ljudem odsvetovati je vsako naporno gibanje. Kako treba gojiti hranila. Goja prebavil. Prebavila. Usta naj bodo zmerom čista in zobe je treba uže z mladega negovati s čisto vodo in z mehko ščetico, kajti zobje so potrebni v žvekanje, a to olajšuje prebavo. Vsled prevročih jedil razpoka sklenina na zobeh in na tacih mestih začne zobovina gniti. Tudi kisline razjedajo apnasto zobovino. Da se more prebavljajoči želodec po volji širiti in gibati, ne sme biti goranji trebuh spet in mej jedjo in po jedi je treba odložiti ali vsaj razdrasati vsa stiskajoča oblačila. Želodca ne smeš nikdar z jedjo in s pijačo prenapolniti, takisto moraš želodec kakor tudi trebuh vsikdar toplo odevati, da se ti ne premrazi in da ne dobiš derečine. Primerna telesna gibanja, zlasti telovadba, kegljanje, vrtna dela, hoja na gore in krepko dihanje pospešujejo želodčevo gibanje in krvni obtok v žili vratnici in s tem tudi prebavo. živež ali žitek. Človeku prija jednako živalska kakor rastlinska hrana, samo če ima telo toliko moči, da si iz množine živeža pripravi potrebno živilo. Tako na pr. je v riži 5 odstotkov beljakovin, v govedini pa 17"4 odstotkov. Zategadelj morali bi telesu dati riža 3'/2 krat toliko, kolikor govedine, da bi telo iz njega dobilo isto množino tega hraniva, beljakovin namreč. K temu pa je potrebna večja prebavna moč in ako si more telo to moč vse v dilj vzdržati, potem ostane zdravo in čilo, da li se hrani z rižem ali z mesom. Arabec in Bedimii živi skoro zgol o riži, o koruzi ali o datljih; stanov niči vročili dežel največ o zelenjavi in o sadji, talijanski delavee o makaronih ali o polenti, češki gorjan o krompirji, kruhu in mleku, delavec na severji o krompirji in ob ovsenem ali ječmenovem kruhu. In mej vsemi temi nahajajo se ljudje cvetočega zdravja, silne moči in dolzega vekii. Kdor dobro prebavlja, prebavi z lagotjo večje množine rastlinske hrane, nego človek slabega želodca, prav tako, kakor močan hrust rekel bi v šali privzdigne breme, ki slabiču jemlje sapo. Pa tudi tisti, ki uživa malo ne zgol živalsko hrano, je lehko prav zdrav in krepak, če tudi za to trditev ne nahajamo toliko primerov. Kdor se hrani največ s krompirjem in dan na dan sedi pri delu v tovarni, ali pa kdor o mesnini razkošno živeč sedeva v naslonjači ali za pisalno mizo, ne more svojih močij vzdržati v ravnotežji. Prvi namreč slabo prebavlja in telo mu ne dobiva dosti hraniva, pri druzem pa se z istega vzroka izmena snovij vrši prepočasno in nedostatuo. Krepko gibanje, zlasti na planem in mnogo dobrega vzduha po-moglo bi obema. Hrana bodi prebavna in tečna; ako je jedrena, treba jo je dobro razgrizti, skositi in se slino izpremešati, da jo želodec in čreva do cela prebavijo in se telo z njo do konca okoristi. Kdor si hoče vzdržati dobro prebavljiv želodec, sme uživati tudi teže prebavni živež, toda samo tedaj, ako more prebavo pospeševati z gibanjem in z bivanjem na planem. Ako mu to ni •t I možno, uživa naj lehko prebavno mešovito, živalsko in rastlinsko hrano. Na sploh se rastlinska hrana (tudi močne jedi) teže pre-bavlja, nego živalska. Jako napačno dela tisti, ki si hoče prebavo pospeševati umetno z vsakovrstnimi dražili. Mej pijačami so: čista studenčina, mleko, lehko pivo, plodovni sokovi, z vodo pomešane rastlinske kisline, kakav in druge tem podobne pijače brez kacega draživnega pridava vsikdar zdrave. Mladina naj ne pije vina, žganja, močnega piva, močne kave iu čaja, kajti vse te pijače razdraživajo živčevje. Slabi posledki tacega pitja pokažejo se čestokrat stoprav v kesnejših letih, in mnogokrat se potem šoli daje krivda, kakor da bi ona mladino preoblagala z duševnim delom. Sol, slador, rastlinske kisline in voljna olja so primerna, razgrevajočih zaprav (začimb) čuva naj se zlasti mladina. Izbiraj, kolikor je mogoče, tako hrano in tako pijačo, v katerih je dovolj beljakovin, ogljikovih hidratov in vode, ki so potrebni v zgradbo telesa in v razvoj telesne toplote. Hrano uživaj v dostatni meri, in sicer tem več, čim napornejše je telesno in duševno delo. Da želodec živež laže prebavlja, treba ga jo na užitek primerno pripraviti (kuhati, pražiti ali peči), obeliti ga in začiniti (sosebno se soljo), razdrobiti (razrezati in zgrizti) in naposled tudi s pijačo zaliti. Ne pij in ne jej niti prevroče, niti premrzlo. Predaleč bi zašli, ko bi hteli tu naštevati vse škodljive stvari, ki v jedeh in z jedrni cesto prihajajo v telo. Dosti bodi, ako omenimo, kako pogostoma se ljudje trujejo z gobami, se starimi klobasami ali kuhajoč jedila v slabo pocinjenih bakrenih posodah i. t. d., iu kake opasnosti prete našemu zdravju po glistah vsled uživanja tiihinaste ali ikiaste svinjine i. t. d. Sosebno našim gospodinjam je priporočati, da si pri* svoje potrebno znanje glede primernega živeža in navadnih otrovov (strupov). Kako je treba gojiti dihala. Dihala. Da pluča ostanejo zdrava, potrebne so pred vsem dobre ustvarjene in dovolj gibke ogrodi, močne dihalne mišice in dober in čist vzdith. Paziti je treba, da kri ne navaljuje preveč v pluča, torej ni smeti naporno tekati, v breg ne prehitro stopati, ne laziti na gore, ne plesati, ne telovaditi, ako bi to naporno bilo. Čuvati se je tudi vsake brze premembe mej toplim in mrzlim vzduhom, zlasti ako je človek v toplem vzduliu nekaj časa govoril ali pel. Pogostoma se uže hitro po porodu otročje ogrodi ne morejo prav razvijati, ako se dete pretrdno povija. Se bolj se pačijo ogrodi se zlokobnimi životci na zadrg, s premožnim vezanjem trakov na spodnjih krilili, s pretesnimi oblekami, s pasovi, z uniformami in z vsakovrstnim jernienjem, pa tudi s pogrošnim držanjem pri pisanji in šivanji, katera napaka lehko preide v navado. Krepko in globoko dihanje, in)_>'primerna telovadba krepi in širi ogrodi. Tudi glasno branje, zmerno pevanje, sploh vsaka nepresilna vaja dihalnih mišic je koristna. Vzdiih. Cist vzdiih je najvajžnejši uvet zdravju. Vzduh je dober in čist, ako je v njem pristojna množina kisika, dušika in vodne pare in kadar ni onečiščen z ogljikovo kislino, z ogljikovim okisom, z dimom, s prahom in z druzimi jednacimi stvarmi. Vzdiih na planem, sosebno v solnčnem gozdu je najzdravejši. Tak vzdiih prija vsem bolnikom in pospešuje ozdravljenje malo ne v vseh boleznih. Ugoden vpliv, ki ga imajo kopelji po toplicah in potovanja na zdrave in bolne, ima se v prvi vrsti pripisati čistemu vzduhu. Kjer tega ni, kakor na pr. v tesnih in mračnih stanovanjih in v prenapolnjenih prostorih, onde vse boleha in hira. Zlasti trpe (stradajo) otroci, ako doma in v šoli ni dobrega vzduha. Zatorej užij se vzduha na planem, kadar koli ti je mogoče in zraven se zmerno giblji. V prostorih, kjer biva delj časa mnogo ljudij, pokvari se vzdiih hitro z izdihano ogljikovo kislino in s kožnim izparivanjem. Vrhu tega je še vzdiih večkrat onečiščen po lučih in po plinovih plamenih, z ogeljskim ali premogovim hlapom, s tobakovim dimom i. t. d. Zato morajo take"sobe, sosebno tudi učilnice in delavnice biti; prostorne, dobro prevetrene in prepahaue^ter ne smejo biti prenapolnjene. Pomisliti je samo, da otrok v jedni minuti dahne 14—16krat; ako je torej 40 otrok v šoli, dahnejo ti za jedno uro 33.600 do 38.400krat. Ako temu dodamo še neprestano kožno izparivanje .štirdesetih otrok, moramo priznati, da otroci v taki, če tudi prostorni, pa slabo ali prav nič prevetreni sobi sedeči morajo uže za jedno uro dihati vzdiih, ki je uže večkrat šel skozi pluča družili in vrhu tega je še onečiščen po kožnem izparivanji. Potem ni čudo, če otroci, dihajoči ure in ure tak vzdiih, kmalu ovene, postanejo malokrvni, nervozni i. t.d. Listnate rastline v taci h prostorih so jako koristne. V zaprtih prostorih onečisti tudi vsako gorenje in vsaka svečava vzdiih z ogljikovo kislino. Ako peč nema dobrega prepaha ali če se zaklopiiica zapre, dokler je še živo ogljije v peči, napolni se prostor lehko več ali menj z ogljikovim okisom, kar je jako pogibeljno in je uže mnogokrat ljudi miušilo. Onde, kjer rabi svetilni plin, dogodi se lehko, da iz odprtih pipic ali iz počenih cevi uhaja plin ter je potem opasnost, da se ne samo ljudje vduše, temveč da se plin zapali in razpokne. Na vso srečo ovadi se ta plin uže po neugodnem vonji. Kako je treba negovati kri. Vse, kar je v našem telesu obrabljenega zašlo v kri, mora se odstraniti. V p lučih izloča se iz krvi ogljikova kislina, za- tegadelj nam je sosebno paziti na to, da vzdržimo zdrava pluča in da dihamo čist vzduh. Jeter in žile vratniee v njih delovanji ne smemo motiti s pretesno obleko in se slokim držanjem telesa. Obisti izločajo iz krvi sosebno neporabne tekoče in trdne raztopite snovi, in izvestno je, da, pijoč vodo v pravi meri, pobujamo obisti na delovanje. Toda tudi v tem držati seje stare poslovice: „kar je preveč, je odveč". Pomagala, ki ženo na vodo, kakor so na pr.: zelena, pastrnak, sparga. poper, brinje in kar je še druzih tacih, naj se ne uživajo prav nič. ali pa jako zmerno. Ker je tudi koža izločujoč organ, treba je takisto i njo negovati. Pomagal (čajev), ki bi čistila kri, ni nobenih. Kako je treba gojiti občutila. Ker je vse naše duševno delovanje osnovano na občutili, zategadelj je treba gojiti možjaue, živce in občutila v jednaki meri. To pa delamo, ako je branimo vnanjih pretresov, pa tudi močnih in dolgotrajnih razdražb, ako je pristojno in pravilno vadimo, ako je z neprestano in malo po malo rastočo pobudo pri-učamo na delo, pa dati jim je tudi potrebni počitek. Goja možjanov in živcev. S preranim naporom ni smeti možjanov motiti v njihovem razvitku. Sploh je treba ogibati se vsega, o čemer nas je izkušnja poučila, da goni kri v glavo. Tudi v poznejših letih je vsaka črezmerna ali tudi prejednostranska duševna delavnost opasna in je cesto vzrok neozdravnim duševnim boleznim. Od-goja je dolžna pospeševati in nadzirati razvoj dušnega življenja s pogledom na osobno sposobnost. Samo ob sebi se razumeva, da ima nedostatna duševna delavnost tudi slabe nasledke. Na črez razvijo se možjaui stoprav s koncem sedmega leta na toliko, da morejo resno in vztrajno delati, in stoprav tedaj je otrok sposoben za šolo. Zatorej se ne bi pred imenovanim letom smelo pričeti z rednim poučevanjem, in to tem menj, ker šola od otrok vse več in več zahteva, in tudi mora zahtevati s pogledom na vsestranski napredek. Pri poučevanji je pa posebno imeti na umu, da se v otroku vse tri glavne duševne zmožnosti, namreč: mišljenje, čustvo in hotenje razvijajo v lepem skladu in ne jedna na kvaro drugi. Otrok se mora privaditi, da sam misli, sam čuti in sam hoče, se ve, da po zakonih blago-nravnosti, kajti samo tedaj se ne izneveri svojemu višjemu namenu. Pri vzpri- 9i jeniajočeni delovanji, pri čitanji in poslušanji, tedaj piti Šolskem poučevanji, gledati je kolikor mogoče na večjo izpremeno, kajti samo tak pouk oživlja in je sploh dobrodejon. Tako na pr. ne bode jezikoslovni, dve uri trajajoči nauk nikdar imel tacega uspeha, nego ako se na jedno uro prekine ter se vmes vrine kak drug predmet, recimo prirodopis ali zemljepis. V spodnjih razredih bi še celo na vsake pol ure bila izpremena primerna. Pri proizvajajočem delu, kjer ni treba nove tvarine vzprijemati, temveč samo uže znano premozgavati in presna-vati, je daljša, jednolična delavnost celo koristna. Kako nam je gojiti čutila. Od prvega trenotka, čim stopimo v življenje, deluje vnanji svet po čutilili na naše možjane in vsled tega vzbuja se v njih duševna delavnost, Čutila so torej prvi uvet duševnega življenja in zategadelj jih je treba brižno gojiti, zlasti pa oko in uho. Oko. Oko nam je braniti od praha, dima, jedkih par, pre-studene vode in od prepaha, paziti nam je, da kaj ne zaide v oko in sploh ga je čuvati vsacega vreda, tudi udarcev po glavi. Največ pa mu škoduje premočna in prerezka svetloba, ki mrtvi mrežnico. Ne glej nikdar brez vsega orodja v solnce, v ogenj in na zrcaleče se ploskve, ne čitaj, ne piši, ne šivaj na solnci. Kvarljiva je tudi somraena, gomoleča in mešovita svetloba, rekše dnevna in svetloba od luči. Luč bodi bela, ker pa je v njej preveč rumenih žarkov, pokrije naj se se zvoncem od mlečnega stekla, ki je na notranji strani omodren (kot nebo) ali pa zunaj z motnim, sivo modrim zaslonom od papirja prekrit. Kdor misli, da ne more biti brez naočnikov, posvetuje naj se poprej s kacim zdravnikom za oči; čim menj rabiš operno kukalo, tem bolje. V učilnicah in v delavnicah prihaja naj svetloba zmerom od leve strani ali pa od zgoraj. Uho. Pazi, da se ti vnanji sluhovod ne zagati z izsušenim ušesnim maslom ali pa s čim družim, kajti vsled tacih zagat nastajejo pogostoma vnetice, gnojni iztoki, ušesni hruš, in na-gluhost. Notranje uho je uže po svoji leži v skalnici dobro ohranjeno, a paziti je, da je ne pohabi kaka vnanja sila, na pr. udarci na glavo. Ušesa ni smeti razdraživati s premočnimi in s pretencimi glasovi, zlasti ako se hitro in nahodoma menjajo, pa tudi ne z dolgotrajnimi prejakimi zvočnimi dojmi. Ostala čutila čisti, ne razdraživaj jih in vadi jih primerno. Učilnica je osobitno dolžna skrbeti, da se deci čutila, zlasti vid in sliih sostavno ali sistematično urijo in ostre. Zategadelj vzprijela je tudi risanje in petje v svoj učni črtež, po prvem naj bi se ostril vid, po druzem sliih; žal, da sta ta dva predmeta še vse premalo cenjena kot sredstvi v obra-zovanje. Sestavno obrazovati in nsovršiti pa čutil drugače ni mogoče, nego na planem v priredi. Prav bi torej bilo. ko bi bil naš učni črtež tudi vzprijel tedenske izlete učencev z učiteljem, kar se izvestno zgodi prej ali slej. Do dobro-dejnih uspehov, ki jih imajo taki izleti v tem in v mnogokacem drugem pogledu, ni moči z lahka priti po drugem potu, zlasti ako se ob tacih izletih pohajajo tudi bližnje tovarne in drugi obrtni zavodi, Ogledovanje tega ali onega predmeta in nekoliko izjasnjujočih besedi je dostikrat več vredno, nego mnogo ur šolskega nauka. Pri tacih prilikah vadi in razvija se v otrocih opažljivost, otroci se 11 če presojati razdaljine in razločati podrobnosti na polji, na senožeti, v gozdu i. t. d. rčitelju je tu pogostoma prilika popravljati otroško sodbo ob opazovanih predmetih. S Č n. Vsako delo utrudi malo po malo možjaue in živce, pa tudi mišice, in telesu je potreben sen. Čim več so se za budnosti možjani napenjali, bodi si z duševnim delom, bodi si z dušnimi potresi, in čim delavnejše so bile mišice, tem mirnejši, trdnejši in trajnejši mora biti šen. V tem ko telo počiva v snu, nadomešča se tvarina možjanom in mišicam. Utrujenost, starost, životni ustroj in način življenja ima odločiti, kako dolgo mora sen trajati, o čemer smo uže preje govorili. Zdravju ne prija niti prekratek, niti predolg sen. Predno se človek vleže spavat, ne sme si prenapolniti želodca, a čnvati se mu je tudi razburljivih misli (čitanja) in močnih dušnih potresov. Ležišče ne bodi niti prekratko niti preozko, niti premehko niti pretrdo. Najprikladnejše ležišče je modrac se žime ali od morske trave, odeja pa bodi z vato podstavljena ali volnena. Vzglavje mora biti višje in hladno. Pernice ne veljajo, takisto tudi ne postelje z nebom. Nezdravo je, ako več osob leži v isti postelji , zlasti, ako mladi leže pri starih. Nočna preobleka bodi oplavna (ohlapna) in čista, takisto tudi posteljina. Majhni deci, malokrvnim in slabičem naj se postelja pogreje, in taki ljudje sploh naj spe v toplejših posteljah. Kak6 je treba negovati kožo. Da je koža sposobna opravljati svojo službo, zlasti da izloča znoj (pot) in izparo, morajo na njo brez vse zadeve delovati zrak, sobice in voda, a pristojna obleka in zdravo stanovanje mora jo braniti od kvare. Negovanje kože. Kožo je treba čistiti od praha, pota, prhljaja, starega kožnega loja in posušenega pota. Takisto jo je braniti vsega, kar bi na njo kvarno vplivalo', kakor na pr. vsakovrstnih vredov, prevelike toplote, prehudega mraza, prehitre mene topline. Splošna čistota je tu prvi uvet zdravju. zato se je treba večkrat kopati ali se vsaj prati. Pazi, da potne kože prehitro ne ohladiš, kajti to je jako pogibeljno, časi celo smrtonosno. Kar se tiče topline, ki naj bi jo imela voda za pranje in kopanje, ne da se nič izvestnega reči, tu odločuje telesni ustroj in navada. Malokrvni in na živcih slabotni ljudje naj dndd mir mrzli vodi. Sploh so koristne kopelji od .'52— 31)° f\ Mrzle kopelji in pranje z vodo od 15—19° C, s katerimi nameravamo ožikati si kožo in utrditi jo proti nahodom (katarom), nazebam (rcvmatizmom) in proti živčni boli, so časi koristne, ali kopati se je samo takrat, kadar se človek čuti zdravega in telo mora so malo po malo privajati večji mrzloti. Večkratno in premočno razdraživanjc kože z mrzloto moti časi možjane in živce v njihovi delavnosti. Jako blagodejno vpliva na kožo tudi vzdiih in solnce (vzdušne in solnčne kopelji), oboje oživlja in pospešuje njeno delavnost. Mogočni vpliv, ki ga imajo solnčni žarki na vse organizme, ceni se še vse premalo, zlasti z obzirom na slabotno otroke. Samo ob sebi se pa razumeva, da solnčni žarki nikoli ne smejo obsevati gole glave. Obleka. Oblačimo se največ zato, da nas obleka brani od škodljivih vremenskih vplivov, sosebno od prevelike vočine in od prehudega mraza. Naša obleka je se slabih prevodnikov toplote. Po zimi nas čuva od prevelike razhlade, da namreč naše telo ne oddaje mrzlemu vzduhu več toplote, nego je more nadomestiti, po leti pa nas brani od prevelike vročine, da namreč telo posredno in neposredno ne dobiva več solnčne gorkote, nego je more prebiti, a vzpomladi in jeseni nam je zaščita od prehitre mene v toplini. Po zimi nosi temno, po leti svitlo obleko, a niti zimskih niti letnih oblačil ne odlagaj prehitro, temveč telo naj se malo po malo priuča vremenskim premembam. Kako se je oblačiti posamičnim ljudem, odloča osobnost in delo. Obleka bodi ohlapna in topla, a mladina naj se oblači zmerom oplavno in ne pretoplo. Preobleka (perilo) naj se menja kolikor mogoče po-gostoma. Noge, trebuh, hrbet in piizuhe naj bodo kar mogoče tople. Slabotni in bolehavi nosijo naj volnene nogavice, pasico ali haljinec na goli koži. Majhni otroci in matori ljudje zdravstvujejo samo v toploti, mladina pa in ljudje srednje dobe oblačijo naj se zmerno toplo. Glava bodi lehko in hladno pokrita, a vendar ohranjena od mraza in vetra. Vratu ne stiskaj nikdar in ne zavijaj ga v tople ■ovratnice, uže z mladega ga imej odprtega in golega. Prsi oblači ohlapno in ne pritiskaj jih sč životei na zadrg in s tesno spetimi suknjami. Goranjega trebuha z jetri, se želodcem in se slezeno nikdar ne stiskaj. Bombaževe nogo-viee so boljše od prtenih, a kdor se v noge poti, nosi naj zgol volneno nego-vice. Podveze veži vselej nad kolenom. Pazi, da si nog ne zmočiš, a če si jih zmočil, premeni nogoviee čim preje. Stanovanje. Človeško telo more se samo v zdravem stanovanji krepko razvijati. Zdravo se pa sme stanovanje imenovati samo tedaj, ako ima čist vzdith, pravo svetlobo, zmerno toploto in ako je dovolj suho. Stauovišča (sosebno učilnice, spalnice in delavnice) naj so, ako je količkaj mogoče, obrnena proti jugu, tudi pristojno visoka ter prostorna, in z ljudmi naj niso prenapolnjena. Tudi morajo imeti dobro napravo v prevetrovanje, s katero se vzdiih obnovi, ne da bi nastal prepah. V stanovanji in tudi zunaj v obližji ne smejo ležati nikakeršni iztrebki, niti smeti, niti gnijoče organske tvarine. V stanoviščih, kjer delamo in se pri delu gibljemo, bodi 17° C, onde pa, kjer sedeč delamo, 20° C. topline. Po otroških izbah in v spalnicah naj ne rabi svečavni plin, ker potroši preveč kisika, ker trnje vzdiih in ker se lehko upali. Pri umetnem ogrevanji stanovanj paziti je na to, da se vzduhu ne vzame potrebna vlažnost, zlasti v učilnicah ne, kar sploh biva pri ogrevanji z vročim vzduhom. Stene ne smejo biti prerezko našarane in namaz ne sme imeti otrovnih barvil (Sclnvein-furtskega in SeheeFovega zelenila i. dr.). Spalnica bodi prostorna in suha, ter nf^pfaod ali na jug obrnena, po zimi imej kaeih 15° C, po leti pa bodi kolikor mogoče zmerno topla, vsikdar pa čista. Izparivanje ninozih osob v isti izbi, nef'sta preobleka, nočne posode, luči, kurjava in dišave kvarijo vzdiih v spaluiea?i. Blizu spalnice ne sme biti zatohlih in smrdečih suhofc. Premogove iu ogeljske pare (ogljikove kisline in sosebno ogljikovega okisa iz pečij se slabim prejiahom ali z nedostatnim zaporom) so je skrbno čuvati. Ne spavaj pri odprtih oknih, niti tik kake mrzle stene, niti na prepahu mej okni in vrati. V spalnico ne postavljaj nikakeršnih rastlin. Odrasel človek bi moral v spalnici imeti vsaj 2 5, otrok pa 1-5□ metra prostora, ter bi v sobi 4 metre dolgi in 3 metre široki smelo spati največ 5 odraslih ali 8 otrok. Na konci naj še opomnimo, da smo tukaj razpravljali samo obča zdravstvena pravila, na katera se pa ni treba pre-boječe vezati, smatrati jih je samo kot vodilo po zlati sredi. V vsem našem življenji vlada naj neki red, od katerega ni smeti tako lehko odstopiti, ne da bi pa zategadelj zopet malosrčno, okorno in nialostno cepidlačili. Kako je treba umeti življenje. Življenje ima tudi mhogokako osorno stran, mnogo protislovij, prevar, grenkosti in viharjev, in vse to človeku močno potresa Somutol.urija, i 98 telo in duh, izpodkopava mu zadovoljnost in zdravje in naposled uniči slabiča. Življenje nam je podobno razburkanemu morju in kdor se zna s temi valovi umno boriti, ume tudi živeti. Kdor se brezvoljno poda valovom življenja, utone, pa tudi tistega, ki se jim objestno upira, zagrnejo valovi. Le onemu, ki ne precenjava svojih močij ter se premišljeno z valovi bori, posreči se zvršiti svoj namen. Tega namena pa ne sme iskati samo v tvarnem ali materijalnem uživanji, temveč sosebno v tem, da duševno uživa sam in drugi poleg njega. Glavni namen našega pozemskega bivanja, namreč duševni napredek na blagonravni p odstavi poleg telesnega zdravja ne sme se nobenemu izmeknoti izpred očij. človek ne bode lehko zašel s pravega pota, ako se s prirodnimi zakoni ne stavi v opreko, ako v sebi goji in razvija blage kali in ako pri vsem dejanji in nedejanji misli na občo blaginjo. V celoti je vsacemu odmerjena neka naloga, katero vrši, ako v pravem spoznanji blagih namenov človeške družbe bistri svoj um in krepi svojo voljo ter se tako ujunači do bla-g o n r a v n e delavnosti. Popravki. Na 15. strani v 1. vrsti od zgoraj čitaj: vtaknene namesto: utaknene. „ 15. ,, „ 7. ,, „ - „ „ solzovod namesto: solzovod. ., 18. ., „ 7. „ ,. spodaj „ vglobljene namesto: vgljobijene. „ 30. „ „ 2. „ „ zgoraj „ snovij namesto: snovi. ,, 30. „ „ 12. „ „ „ „ srčni namesto: ušesni. „ 52. ,, ,, 2. „ „ ,, „ Živčevje namesto: Živčevje. ,, 01. ,, 3. „ ,, „ „ Ootlla namesto: Čutila. Kazalo in tolmač. ■ Strun Stran A.. Bravina, Schöpsenfleisch, llaiiiaiel- 82 51 Albuuiin..... . . . . ti Brböncica, die Papille 1. . . . 70 Altajci...... ■ • • . 83 Brezdeliea, das Nicbtsthun. 4 Brižen, žua, o, sorgsam, sorgfältig 84 44 82 51 Apno fosforovokislo, phosphorsaurer 82 Kalk; a. ogljikovokislo, kohlei - Buška lasna, die Haarpapille . . 74 7 C. 82 Aramejei..... .... 82 Čašica obistna, der Nierenkelch . 35 82 Celnica, das Stirnbein . . . . 13 82 Celjlistnica, der Kieferknochen 14 84 82 84 Oesi........... 82 IJ. Cešerika, die Zirbeldrüse . . . 54 Barvilo, das Pigment. Oetverobrdje, die Vierhügelplatte . 54 82 Cetvornik, die Vierhügel.... 54 Bedro, das Bein . . * • . • 19 Omar, m. der ürimmdarm . . . 33 Bil. i, der graue Staar ■ 64 Copoläs, a, o, büsehelhaarig . . 81 Beljakovina, das Eiweiss bul j akovuat i Orevniea, das Darmbein .... 21 eiweisshälfcig. črevo, der Darm; č. tenko, der Dünn- Beločnica, die harte Aug Hihaut (Sek1 darm ; debelo č., der Dickdarm 32 61 tešee č., der Leerdarm, vito č., 82 der Krummdarm, slepo č., der Besnost, die Easerci. Blinddarm....... 33 Betviea lasna, der Haarsehaft . . 74 čreva, die Gedärme. 31 83 Bilo, der Pulsschlag . 42 Cut životni, der Vitalsinn . . . 71 Blaginja, das Wohl, die Wohlfahrt. Cutila, die Sinnesorgane .... 61 Blagonraven, vna, o, gesittet, blago nravnost, die Sittsamkeit. r>. Bobnič, das Trommelfell 65 Dalekovidnost, die Langsichtigkeit 64 Bradavica ostrovasta, die umwallte Dänka, der .Mastdarm .... 33 69 . 83 100 Stran Stria Deročimi, der Durchfall, die Diarrhoe. Gladek, dka, o, schlicht (o laseh). Dihala, die Athemorgane . . 29, 42 Glasilka, die Stimmritze .... 43 Dihanje......... 45 Glasotvörnica, das Stimmband 43 Dläcnica, die Haarzelle .... 66 13 Dlan, i, die Mittelhand .... 20 Glavonoša, der Träger .... 18 Dno želodčevo, der Magengrund . 31 Gleženj, ni, der Knöchel . . . 21 Dogled, die Sehweite..... 64 6 Dojeni, dojuia, der Reiz, der Ein- Goja, die Pflege. druck. Golenica, das Schienbein . . . -21 Dojenče, ta, der Säugling . . . 75 Golša, der Kropf...... 44 Dolgoglavci, Laugköpfe, Dolicho- Golt, m., der Schlundkopf . . . 31 80 Gombela, der Wirbelbogen . . . 17 83 Gomoleča svetloba, flackerndes Lieht. Dražilo, das Reizmittel. 51 Drevce životno, der Lebensbaum . 55 Gonilo, das Triebwerk, die Triebfeder Drgäl, i, die Mandel, Tonsille 31 51 Drob, in., die Eingeweide . . . 29 Gčžva sklepna, die Gelenkkapsel . 11 Duplina, die Höhle. Dupl. bobničeva, die Trommelhöhle 65 Greben lopatieiii, die Schultergräthe 19 Dupl. prebavna, der Verdauungs- 30 Griz, ni , der Speisebrei, Chymus 48 Dupl. predzobna, die liackeiihöhle 30 82 Dupl. prsna, die Brusthöhle . . 29 82 Dupl. trebušna, die Bauchhöhle . 29 Dupl. ustna, die Mundhöhle . . 30 Grödniea, das Brustbein . . . 18 Dušik, der Stickstoff; dušičnat, stick- Gruda krvna. Blutkuchen . . . 40 stoffhaltig; brezdušikov, stiek- Gvanm.......... 7 6 H. Dninik, die Luftröhre .... 43 Dvanajstnik, der Zwölffingerdarm 33 Haljinec, nca , das Unterjäekchen, E. Leibchen. 84 82 1\ 82 7 7 6 7 7 82 85 83 Hranila, die Ernährungsorgaue . 29 G. Hrbtenica, die Wirbelsäule . . . 17 82 Hrbtenjača, das Rückenmark . . 55 Gibala, die Bewegungsorgane . . 10 Hripelj, lja, der Nasenscheidewand- 27 68 Gibanje odsevno, die Reflexbevve- Hrustaiiee, der Knorpel, hrnstan- 58 eevina, die Knorpelsubstanz. 101 Stran Brust, kolobarčust, det' Ringknorpol 42 Hrust, kopitast, dur Giesbeeken- knovpel........ 42 Hrust, ščitasti, der Seliildknorpel 42 11 niš ušesni, das Ohrensausen. Hrvati.......... 82 I. indi .......... 82 Indogermaui........ 82 Iranci.......... 82 Izdih, m., die Ausathuiung ... 45 Izločilo, das Absonderungsorgan . 33 fzpotezniea, der Hervorzieher (Muskel) ......... 24 Iztrebilo , das Ausseheidtingsorgan 35 Izvestno, gewiss, bestimmt. Izvračalka, der Auswärtsdreher (Muskel) ....... 26 J. Jabolčica sklepna, der Gelenkkopf 11 Jäbolka......... 51 Jabolko, der Kehlkopf .... 42 Jajca ptičja........ 50 Japonci......... 83 Ječmen.......... 51 Jedek, dka, o, ätzend. Jederce. Kernkorpercbeu .... 5 Jedro stiiuično, der Zellkern . . 5 Jetra, die Leber...... 34 Jezerce solzno, der Thränensee . 64 Jezičec, das Zäpfchen .... 31 K. Kafri.......... 85 Kamčadali........ 84 Kamenci žolčni, die Gallensteine . 34 Kamenčki slušni, die Gehörstein- chen, Otolithen..... 66 Kapljica tolščna, Fetttröpfchen . 5 Kasejin......... 6 Kavkazci, Kaukasier..... 82 Kelti.......... 82 Kijast, a, o, keulenförmig. Kimavka, der Kopfnicker ... 24 Stran Kisik, der Sauerstoff..... 6 Kislina kremikova, die Kieselsäure 7 Kisi. mlečna, die Milchsäure . . 7 Kisi. mravska, die Ameisensäure . 7 Kisi. ocetna, Essigsäure .... 7 Kisi. ogljikova, die Kohlensäure . 7 Kisi. sečna, Harnsäure .... 7 Kisi. solna, die Salzsäure ... 7 Kisi. srešna, die Weinsäure. Kisi ščavna, die Kleesäuro. Kisi. žolčna, Gallensäure ... 7 Kita, die Sehne....... 23 Kitajci.......... 83 Kladvece, der Hammer .... 65 Klej hrustančni, der Knorpelleim 7 Kl. köstni, der Knochenleim . . 7 Klica zobova, der Zahnkeim . . 16 Ključnica, das Schlüsselbein . . 1!) Kljukica, die Ellbogenspitze . . 20 Kodroläs, a. o, lockenhaarig . . 81 Köcnjak, der Backenzahn . . . 16 Kolčica lopatična, die Schulterhöhe 11t Kolk, die Hüfte....... 20 Konica, der Schwertfortsatz . . 18 Konopec, pca. der Strang. Kosmič, das Bündel, prvotni kosmič, das Prinütivbiindel .... 22 Kosozobi, Scuicfzäliner, Proguathi 81 Kost križna, das Kreuzbein ... 17 Kosti lične, die Gesiehtsknoehen . 14 Koščice slušne, die Gehörknöchelchen ......... 65 Kot lični Camper-jev, der Camper - sehe Gesichtswinkel .... 79 Kot vidni, der Sehvvinkel ... 64 Kotanja obistna, das Nierenbecken 35 Koža, die Leibeshaut..... 71 Koželnica, die Speiche .... 20 Kožica vezna, die Bindehaut . . 63 Krača, der Unterschenkel ... 20 Kratkoglavci, Kurzköpfe, Brachyce- phali......... 80 Kratkovidnost, die Kurzsiehtigkeit 64 Krčljiv, a, o, zusammenziehbar; Stran krčijivost, die Fälligkeit sieh zusammenziehen zu können. Kreatin......... 7 Kremik, der Kiesei..... 6 Kreoli . .......... 85 Kri, das Blut....... 3,9 Krivina želodčeva, die Magen- kriimmung....... 31 Krompir......... 51 Kruh pšeničui....... 51 Kuretina......... 51 L. Labirint......... 65 Lajno, n. der Koth, die Exeremente. Lasje.......... 73 Leča.......... 51 Leča kristalna, die Krystallinso . 62 Ledje, die Lende; ledveno ali ledvično vretence, der Lendenwirbel, ledvena mišica, der Lendenmuskcl i. t. d. Lebet, leb ta, der Ellbogen ... 20 Lehti, f. pl., der Arm .... 19 Lebti gornje, der Oberarm ... 19 Lehti spodnje, der Unterarm . . 19 Lčpek, ka, 0, klebrig. Lepenje, Krautblätter..... 51 Ličnica, der Backenknochen . . 14 Lobanja, der Schädel, lobanjske kosti, die Sehädelknochen . 13 Lojniea, die Talgdrüse .... 74 Lopatica,1 das Schulterblatt ... 19 Liičiea lasna, die Haarzwiebel . 74 M. Madjari ......... 83 Malaji . . ......... 83 Margarin......... 7 Maslo očesno, die Atigenbutter . 63 Mäz sklepna, die Gelenkschmiere 31 Meč, das Sehwert...... 18 Meča živčna, das Nerveiimark . . 52 Medenica, das Bocken .... 21 Mediost, i, die Mattigkeit. Stran Mehur, die Harnblase .... 35 Melmrec plueni, das Lungenbläschen 44 M. tolščni, Fettbläschen .... 5 Mejstaničnina, der Zwischenzellstoff 5 Meljäc, der Mahlzahu..... 16 Mesö.......... 50 Mesopotamjani....... 82 Mestici.......... 85 Mešiček lasni, der Haarbalg . . 74 Meš. mezgovnj, der Lymphschlaueh 39 Mozdra, das Unterhautzellgewebe 72 Mezga, der Milchsaft, Nahrungssaft, Chylus.......39, 48 Mezgovnica, das Lymphgefäss . . 39 Mezgovod prsni, der Milchbrustgang 39 Migetalka, die Flimmerzelle, das Flimmerhaar. Mišica golenična, der Schieiibein- muskel........ 27 M. guzna, der Gesässniuskel . . 27 M. kapasta, der Kappenmuskel . 24 M. koželuiciia, der Speichenmuskel 26 M. krojaška, der Schneidermuskel 27 M. küpasta, der Rautenmuskel . 24 M. ledvena, der Lendenumskel . 27 M. löhtna dvoglava, der zweiköpfige Armmuskel....... 26 M. lehtna troglava, der dreiköpfige Armmuskel....... 26 M. niečna, der Wadenmuskel . . 27 M. pilasta, der Sägemuskel ... 24 M. počelna, der Stirnnmskel . . 24 M. pokožna, der Hautmuskel . . 24 M. prečna, der Qnermuskel . . 24 M. prsna, der Brustmuskel ... 24 M. roena, der Handmuskel ... 27 M. senska, der Sehläfenmuskol . 24 M. stegenska, der Schenkelmuskel 27 M. šijina, der Nackenmuskel . . 24 M. trebušna poševna, der schiefe Bauchmuskel...... 24 M. trikotna, der Deltamuskel . . 26 M. uzdasta, dar Jochbeinmuskel . 24 M. zatilna, der Nackenmuskel . . 24 103 Stran Mišice gUstnste, die Sjmhlmuskoln 27 M. mejkostne, die Zwisehenmuskeln 27 Mišičje, das Muskelsystem ... 22 Mleko.......... 50 Mleko kravje.....: . . 51 Mleonjak, der Milchzahn ... 17 Mlohäv, a, o, schlaff. Mokrila, die Harnorgane ... 85 Mokrina prekatna, das Kammer- wasser........ 62 Mongoli......... 83 Most Varolijev , die Varolsbrücke 54 Mozeg prodolženi, das verlängerte Mark......... 54 Možjani, das Gehirn, m. veliki, das Grosshirn, in. mali, das Kleinhirn ......... 54 M. čelesni, das Stirnhirn; temenski, das Scheitelhirn, m. zatil-eui, das Hinterhirn; m. senčni, das Sehläfenhirn..... 54 Mrenica stänicna, die Zellmembran, Zellhaut........ 4 Mrenica živčna, das Neurilemma . 52 Mrežica laskovična, das Capillarnetz 37 Mrežnica, die Netzhaut, (retina) . 62 Mrkva, die gelbe Ebbe .... 51 Mulati.......... 85 rsr. Nadlehtnica, der Oberarnikiioehen 19 Nagluh, schwerhörig; nagluhost, die Schwerhörigkeit. Nahödoma, unverhofft. Nakovalce, der Aniboss .... 65 Nämaz, m. der Anstrich. Käfer, m., die Anstrengung; naporen, na, o, anstrengend. Närt, m., die Fusswurzel ... 21 Natezniea, der Streekmuskel . . 23 Navrhovätiti, v. pf. über einander schiebten. Nehnica, der Gaunienknocheii . . 14 Nebö, n., der Gaumen. Strau Nedostaten, tna, o, unzulänglich. Negovati, negujem, v. impf, pflegen. Nehoten, na, o, unwillkürlich. Nemci..........82 Nesvest, i, die Bewustlosigkeit. Nizozemci.........82 Niztezniea, der Niederzieher (Muskel) 24 Noga, der Fuss.......20 Nohti..........73 Nosäö, der Atlas......17 Nosnica, das Nasenbein .... 14 Nosnica, die Nasenhöhle. Novorojence , ta, der Neugeborene 75 Nozdrv, i, das Nasenloch . . . 68 Nubijani.........83 O. Občut, die Empfindung .... 58 Občut mišični, dieMuskelempfindung 58 Občutila, die Empfindungsorgane . 52 Obara, die Abkochung. Obel, bla, o, rund, kugelig. Obist, i, die Niere......35 Obitelj, i, die Familie. Obkrajen, a, o, peripherisch. Oblica, die Kugel, öblieast, a, o, kugelig. Oblök, der Bogengang .... 66 Oblök nebni, der Gaumenbogen . 30 Obrtee, der Bollhügel.....21 Obtočila krvna, die Blutkreislauforgane ........29 Obtok krvni, der Blutkreislauf . 41 Obt. plueni, der Lungenkreislauf . 41 Obt. telesni, der Körperkreislauf . 41 Oddušje, das Athemsystem ... 42 Odrastek prečni, der Querfortsatz 17 Odrvenelost, die Erstarrung Odteznica, der Abzieher (Muskel) 23 Odvodnica, die Schlagader, Arterie; 37 veneasta odv., die Kranzarterie; obvratna odv., die Halsarterie; ključnična odv., die Schlüsselbeinarterie; mejreberna odv., die Zwiscbenrippeiiarterie; 104 Siran kolena odv., die Hiiftarterie; medenična odv., die Beeken-arterie; bedrena odv., die Beinarterie; [ilnena odv., die Lungenarterie. Ogljik, der Kohlenstoff .... 6 Ogroili, f pl, der Brustkorb, Thorax Ii» Okence jajasto, das ovale Fenster 65 Okence okroglo, das runde Fenster 65 Okö........... 61 Okostje, das Knoehensystem . . 10 Oköstnica, das Skelet..... 13 Okrcpeneti, v. pf., erstarren, fest worden. Okretiie, der Dreher..... 17 Okus, fit., der Geschmack . . . 69 Olein.......... 7 Oinäuiiea, die Ohnmacht. Omloliaviti, omlohavim, v. pf,schlaff werden, erschlaffen. Omotica, die Betäubung, der Schwindel. Opäsen, sna, o, gefährlich; opas- nost, die Gefahr. Opažljivost, die Beobaehtungsfähigkeit. Opip, m., das Gefühl.....70 Oplaven, vna, o, weit (von Kleidern). Opna , die Membran , možjanska opna, die Hirnhaut; o. čvrsta, die harte H.; üpnica mehka, die weiche H.......53 Opnica nadanja, die Grundmembran 66 Opomjak, das Gekröse .... 33 Organ Corti-jev.......66 Organi osnovni, Elementarorgane . 4 Org. sestavljeni ....... 9 Osebiti, v. p., absondern, osebljen, abgesondert. Osnövniea, das Grundbein ... 13 Osrčnik, der Herzbeutel .... 36 Osrednji, a, e, central. Otline možjanske, die Hirnhöhlen 55 Otröba, die Eingeweide .... 29 Ozel živčni, der Nervenknoten, Ganglion.......57 Stran J?. Pajčevniea, die Spinnewebenhaut 58 Papuvani......... 85 Pečal, i, der Gram, der Kummer. Pečica, das Netz...... 33 Pega rumena, der gelbe Fleck . 62 Pega slepa, der blinde Fleck . . 62 Pepsin.......... 7 Petnica, das Fersenbein .... 21 Pijače.......... . 51 Piščal, i, das Wadenbein ... 21 Piano, das Freie; na planem, im Freien. Plast, i, die Schichte; sluznična pl., die Schlehnhautschichte; mišična pl., die Muskelsehiehte. Pleče, die Schulter......19 Plesno, der Mittelfuss .... 21 Pletež živčni, das Nerveiigeflocht . 57 pl. lehtni, d. Armgefl.; pl. ledvični, das Lendengetl.; pl. kolčni, das Hüftgefl.; pl. srčni, das Herzgerl.; plet. želodečni, das Sonnengott........57 Plodovi mesnati, fleischige Früchte 51 Plojka zavojita, das Spiralblatt . 66 Plošček, der Wirbelkörper ... 17 Pluea, n. pl, die Lunge ... 44 Pobuda, die Anregung. Pödlanka, das Flaumhaar, das Grundh. Podlehtniea, die Elle.....19 Podöcniea, der Baekenknoeheii . 14 Podöenjak, der Eckzahn .... 16 Pogačica, die Kniescheibe ... 21 Pogibelj, i, die Gefahr; pogibeljen, ljna, o, gefährlich. Poklopee jabolčni, der Kehlkopf- deckel ........ 43 Poköstniea, die Beinhaut ... 11 Poljaei.......... 82 Polüta, die Hemisphäre. Polutani, Bastarde ...... 85 Polž, die Schnecke..... 66 Pomisel, sli, die Vorstellung. Pomolek vidni, der Sehhügel .. .55 105 Stran Stran Ponvica sklepna, die Gelenkpfanne 11 Prodolžek, die Verlängerung. 51 Progast, a, o, gestreift. Potrebüsnioa, das Bauchfell . . 33 Prohod, m., der Gang, Canal. Pövlak, m , der Ueberzug. Proizvajajoč, a, e, produktiv; pro- Povöjnica, die Paserhant, die Faseie 72 izvod, Produkt. Požiravnik, die Speiseröhre. . . 31 Prosojen, jna, o, durchseheinend. Prainenoläs, a, o, straffhaarig . . 81 Protejinine, Protei'nkörper . . . 7 Pravilen, Ina, o, normal. Protoplasma........ 4 Prebavila, die Verdauungsorgane 29 Prozoren, rna, o, durchsichtig. Prebavje, das Verdauuiigssystem . 30 Prsnica, das Brustbein . . . . 18 72 20 66 51 Predor, m., die Oeffnung, das Loch, 7 der Durchbruch. Preinačiti, umwandeln. IS. Prekat, die Herzkammer . . . 36 Prekat očesni, die Augenkammer 62 Rälo, n., das PfHigscharbein . . 14 Prekiuoti, v. pf., unterbrechen. Raza, der Spalt', Rolandova r., der Prem, a, o, gerade. Rolaudospalt; Sylvijevar., der Premozobi, Geradzähner, Orthognathi 81 Sylvische Spalt..... 54 Preobleka, die Wäsche. Uazdräsati, v. impf., auflockern. Prepäh, prepäha, der Luftzug. Razhod, in., <1 ic Ausgabe. Prepona, das Zwerchfell . . • . 24 29 Razmnožitev notranja, endogene Pretin, m., die Scheidewand. Zellbildung....... 5 Pridav, m., die Zugabe. Razprati, razporjem, v. pf., auf- 36 schneiden, aufschlitzen. Prihod, in., die Einnahme. Rebra, die Rippen; prsna rebra, Prijati, prijam, v. impf., wohl tlmu, dieBrustrippen; trebušna rebra, zusagen. die Bauehrippen..... 18 Prilagoditi se, sich anbequemen, sich aeeomodieren. Rep konjski, der Pferdeschweif . 55 Pristajati, pristajem, v. impf., 33 passen, eingepasst sein. Rezka svetloba, grelles Licht. Priteznica, der Anzieher (Muskel) 23 51 Privodniea, die Blutader, Vene 38 Rilček, der Milchzahn .... '7 velika privod., die Hohlvene; 51 plašna privod , die Lungen- 18 vene; grlovna privodniea, die Rogovina, der Hornstoff .... 7 Drosselvene; kljiičnična priv , 19 die Schlüsselbeinvene; brez- Roženica, die Hornhaut .... 61 imenska priv, die iinbenannte 82 Vene; stegenska privod., die Runoläs, o, o, vliesshaarig . . . 81 Schenkelvene; kolčna privod., Rupa zatilna, das Hinterhauptloch 14 die Hüftvene. 82 106 Stran Sainohöten, na, o, willkührlich. Saniojedi.........83 Samosvest, i, das Selbstbewusstseiu. Sanje..........60 Sarkoda ......... 4 Scalo, das Harnrohr.....35 Seč, ni. der Harn. Sečnina, der Harnstoff .... 7 Sečovod, ni., der Harnleiter . . 35 Sodnica, das Sitzbein .... 21 Sekavee, der Schneidezahn ... 16 Semena oljnata, ölige Samen . . 51 Semenje žitno.......50 Scmiti..........82 Sen, sna, der Schlaf.....60 Sence, n., das Schläfenbein . . 13 Singalezi.........83 Sir...........51 Sirišče, das Lab; siriščna žleza, die Labdtüse ....... 32 Sirnina, der Käsestoff. Sirotka, die Molken ...... 51 Sirotka krvna, das Bliitwasser, Serum........50 bitka, das Siebbein.....13 Skälnica, das Felsenbein ... 14 Skaudiuavci ........82 Skläd čepkov, die Zapfensehichte 62 Skläd paličic, die Stäbehenschiehte 62 Skläd zrnati, die Körnerschichte . 62 Sklenina, das Email.....16 Sklep, m., das Gelenk .... 11 Sköcnica, das Sprungbein ... 21 Sköljcuica, das Musehelbein . .14 Skositi, v. pf, zerstückeln. Skiilica, die Ampulle.....€6 Slädor, der Zucker. Sladoiöd, in., das Glycogen . . 34 Slanina, Sclnveinspeck .... 51 Slepič, der Wurmfortsatz ... 33 Slepota črna, der schwarze Staar 64 Slezena, die Milz . . . . . .34 Slok, a, o, gebeugt, gebückt. Stran Slovani . . . •.....82 Slovenci.........82 Slina, der Speichel.....33 Slinavka, die Speicheldrüse . . 33 ustna slinavka, die Mundspei- cheldrüse.......33 trebušna slinavka, die Bauchspeicheldrüse ......34 Slizek, zka, o, schleimig. Sluh, das Gehör. Sluhovod, der Gehörgang ... 65 Sluznica, die Schleimschiclite . . 72 Sočivje, die Hülsenfrüchte ... 50 Sogibanjc, die Mitbewegung . . 28 Sok črevesni, der Darmsaft . . 48 Sok želodečni, der Magensaft . . 82 Sokrvea, die Lymphe.....3!» Sölznica, das Thränenbein ... 14 Solzovöd, der Tliränengang, — canal 64 Soobist, i, die Nebenniere ... 47 Sovršen, a, o, vollkommen; usovr-šiti se, sich vervollkommnen. Spojina, die ehem. Verbindung. Spöna, die Verbindung, das Band. Sräumiea, das Schambein ... 21 Srbi . . . . ,......82 brce, das Herz.......36 Srednjeglavci, Mittelköpfe, Arthoce- phali.........80 Sredozemei, Mittelländer .... 82 Srkalica, die Saugader .... 3!) Stänica, Zelle.......4 Stänica amebna, amöbide Zelle . 4 Stänica mätica, die Mutterzelle » 5 Stänica živčna, die Nervenzelle . 52 Staničnina, die Cellulose ... 51 Stearin..........7 Stebelčje, die Krautstengel ... 51 Stegnenica, das Oberschenkelbein 21 Stegno, der Oberschenkel ... 20 Steklovina, der Glaskörper ... 62 Stik, m., die Symphyse .... 11 Stožer živčni,, der. Axencylinder . 52 Stremen, der Steigbügel -, ,t . 65 lor 3tran ■ Stran Svčst, i, das Bewusstsein; osvestiti 64 zum B. Illingen; osvestiti se, Upodabljati, assimiliren. z. B. kommen. Upogibnica, der Beugemuskel . . 23 51 Upor, m., der Widerstand; upornost, die Widerstandskraft. m. 83 Sarenicn, die Regenbogenhaut . . 62 Usnjica, die Lederhaut . . . . 72 11 Usovršen, vollkommen. šev venčasti, die Kronnaht; Usta, der Mund . . . . . 30 šev strelni, die Pfeilnaht; šev Ustje želodčevo, der Magenuiund 31 potilkov, die Lambdanalit . . 14 Ustrezati, ustrezam, v. impf., ent- 82 sprechen. Ustroj, Organismus; ustrojen, or- T. ganisiert. Telesce krvno, das Blutkörperchen 39 Ušee srčno, das Herzohr . . . 36 Telesce mezgovno, das Lymphkör- Utež, i, das Gewicht. 40 Utripanje žile, der Pulsschlag . . 37 Telesee tipalno, das Tastkörperchen 70 Uvet, m., die Bedingung. 51 Temenica, das Scheitelbein . . . 13 V. Teneica, die Oberhaut, das Epithel 72 Vdih, in., die Einathmuug . . . 45 Ttkanina, das Gewebe; vezna tka- 63 nina, das Bindegewebe; mi- Vek, in , die Lebensdauer. šična tkanina, das Muskelge- Venec zobov, die Zahnkrone . . 15 webe; živčavna tkanina, das Vez, i, f, das Band..... 11 8 , Vezivo, das Bindegewebe . . . 8 Tog, a, o, steif Vid........... 61 Tolstnica, die Fetthaut . . . . 72 82 Tolstotvor, m., der Fettbildner 51 Vlaknina, der Faserstoff. Trepalnica, die Augenwimper . . 63 Vlakno živčno, die Nervenfaser . 52 42 Vodik, der Wasserstoff . . . . 6 Trnek, der Dornfortsatz .... 17 Voluoläs, a, o, wollhaarig . . . 81 Trobilka, der Trompetermuskel 24 Vonj, m, der Geruch . . . . 67 Troblja ušesna, die Ohrtrompete Vozger, gra, der Nasenschleim . 68 Trtica, das Steissbein . . . . 18 31 Trüp, der Rumpf. Vrätniea, die Pfortader . . .34, 38 83 Vred, m, die Verletzung. Tvarina, die Masse. Vretence, der Wirbelknochen . . 17 Tvorina, das Gebilde. Vrtiljka, der Rollmuskel . . . 23 Tvorivo, Bildungsstoff . . ,. . 4 Vrtoglavost, der Taumel. I.'. Vrzeljäk, der Liiekenzahn . . . 16 Vsebina stauična, der Zellinhalt . 5 Ud, das Gliedmass. Vzdižnica, der Aufheber (Muskel) 24 Uhelj, die Ohrmuschel .... 65 Vzdiih. m., die atmosphärische Luft. 108 Vzprijemajoč, a, e, roecptiv. Vzvod, m,, der Hebel. Z. Zdravoslovje, Gesundhcitslehre . Zdriz, m , die Gallerte. Zenica, das Sehloch, die Pupille Zglöb, in., das Gelenk . , . Znoj, der Schweis« .... Znöjniea, die Schweissdrüse . Zniijenost, i, die Beklommenheit Zobovina, die Zahnsubstauz Zrklo, der Augapfel .... Ziiluvaui........ Zadeva, das Hindernis. Zadnjica, der After .... Zagatiti, verstopfen; zagata, die Verstopfung. Zitgözdnica, das Keilbein . . Zaklopec, der Deckel. Zaklöpnica, das Ventil. Zakrknoti, gerinnen, fest werden. Zalogäj, der Bissen. Zamurci, Neger..... Zapestje, die Handwurzel . . Zapornica, der Schliessmuskel . Zäprava, das Gewürz. Zatilniea, das Hinterhauptbein Zavoj, die Windung, die Spirale zavojit, spiralförmig. Zavračalka, der Einwärtsdreher (Muskel;...... Zavrei se, zavrženi se, entstehen zametek, das Embryo. Sirtin 87 62 11 73 72 16 61 85 30 13 . 84 . 20 . '23 . 13 . 27 Z. Želodec, der Magen.....31 Žica, der Draht. Židje........ Žilje, das Gefiisssystem . . Stran Ziiuiea, die Aderhaut (choroidea) 61 Žitek, žitka, das Lebensmittel, die Nahrung.......35 Živčevje, das Nervensystem . . 52 Ž animalno, ž. vegetativno . . 57 Ž. drobovno, das Eingeweidenervensystem ........57 Z. ozlato, d. Giingliennorvensystem 57 Z. simpatično, das sympathische Nervensystem......57 Živec, der Nerv. Ž. dovodni, der zuleitende Nerv . 58 Ž. hrbtenjači)!, der Büßkeninarknerv 56 Z. občutni, der Empfindungsnerv ; ž. gibni, der Bewegungsnerv 58 Z. niožjanski, der Hirnnerv . . 56 Ž. vidni, der Gesichtsnerv ; ž. raz-trojeni, der dreigetheilte N ; ž. slušni, der Hörner v; ž. okusni, der Gesehniacksnerv; ž. obhodni, der umherschweifende Nerv .......56 Živež, m, das Lebensmittel. Živila krvotvorna, blutbildende Nahrungsstoffe; živ. snovotvorna, stoffbildende N.; živ. dihalna, Athmungs-N.; ž. toplotvorna, wärmebildende N.....14 Živilo, der Nahrungsstoff' ... 49 Žleza, die Drüse. Žleza mezgovna, die Lymphdrüse 39 Žleza solzna, die Thränendriise . 63 Žlička, die Magengrube .... 31 Zmüla, die Wulst; žuuilast, wulstig Žolč, i, die Galle......34 Žolčni mehur, die Gallenblase . . 34 Žolčovčd, der Gallengang ... 34 Žrelo, der Bachen......31 Žvekalka, der Kaumuskel ... 24 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000236858 A00000236858A