Vrlemu možu.
(G. A. Jekšetu, dekanu v Kobaridu.)
?>&lata ne išči v teh vodah, (tj)                   .
Zastonj ves trud!
Srebra ne kopiji v teh gorah,
Ne drugih dragih rud!
A več od srebra in zlata
Pri nas doboš, Tu biser drag se lesketa,
Ta biser — blag je mož.
O, vreden, da visoko bi
Najviše stal, Da svit njegov široko bi
Po svetu krog sijal.
Ker sam pa v silni skromnosti
Svoj skriva svit, Naj zdajnosti, potomnosti
Bo tu v izgled odkrit!
Pač mnogo moških, malo mož
Naš vek rodi; A kar nebo nam dalo mož
Med prvimi si ti!
Globok ti um in čut gorak
Odzgor je dan, Značaj si skoval si krepak,
Kot gore nezmajan.
Modrosti uk na srci vgret
Lepo učiš, In kar na srčni seješ svet
Zvesto, skrbno gojiš.
In kar učiš, in kar gojiš
Z vstrajnostjo. Najlepše vedno sam vršiš
S krepko značajnostjo.
Ti oče in vodnik skrbljiv
Si vernikom, Ti vsem si blag in ljubezniv,
Ne le nekternikom.
Ne zreš na lice, ne na rod,
Tvoj sin je vsak! Se ljubši kmet ti kot gospod.
Če vrl je poštenjak.
Pri srci tebi ni denar,
Ne svetna čast, Za vzvišeno le vnet si stvar,
Za bratske sreče rast.
Tako že let nad štirdeset
Deluješ ti, In sile vse za smoter svet
Vesel žrtvuješ ti.
Zato pa meni vzor moža,
Si davno že, — O, srečen kraj, ki te ima,
Presrečni v njem ljudje!
To srečo sem i jaz imel:
S teboj sem žil, 0 žai*kih tvojih sem se gnel,
O njih si um vedril.
Kako sladak mi je spomin
Na srečni čas, Ko v znožji bival sem planin
Pod vodstvom tvojim jaz!
Oj, kolikrat mi v gorsko stran
Plujo oči, Tam trg miran je in krasan
A v trgu dragem — ti!
Pri teh spominih sto čutil
Se vžiga mi. In tisoč gorkih se voščil
Iz duše dviga mi.
O, trosi Bog ti sreče rož
Na vse poti; A nam pa daj še mnogo mož,
Mož vrlih kot si — ti!
S.  Gregorčič.