Stev. 32
Leto III.	V LJubljani, dne 11. avgusta 1927
Naše
noše
Star pregovor, ki pravi: »Obleka dela človeka«, ima dvojen, zelo zelo važen pomen. Tolmačimo si ga lahko, da je človek dosti prijetnejši kadar je dostojno oblečen, pa tudi tako, da obleka in okus do iste pokažeta, s kom imamo opravka.
Naši dedje so nosili tako zvano narodno nošo, ki pa prav za prav ni bila sestavljena od našega naroda, marveč deloma povzeta od drugih narodov. Baš radi tega najdemo mnogo tako zvanih narodnih noš najrazličnejših in včasi zelo oddaljenih pokrajin, ki so zelo podobne nošam, nošenih od naših pradedov.
Gotovo pa je, da se je, če tudi iz tujih krajev, razvil lep, okusen kroj, ki se je prilagodil naj si bo po obliki, uporabnosti ali po trpežnosti značaju in razmeram naših ljudi.
Čim bolj pa so naši ljudje prihajali v dotiko s tujci, tembolj so jeli zamenjavati in zametavati naš kroj. Je res, da so se z dotiko s tujci, ki je bila povzročena deloma z mešanjem v naše krak prihajajočega vojaštva za časa vojn, posebno pa z otvoritvijo železnic, izobraževali naši ljudje, ali poleg dobrega, so sprejeli tudi mnogo slabega. Poštenost in značaj našega starega kova je jel izginjati. To je zel uplivalo tudi na kroj. Ljudje so se pričeli sramovati svojih starih navad in tudi svoje stare domače noše.
govcem, ki jim je bilo samo do kupčije in dobička. V svoji nesramnosti, nerazsodnosti in otopelosti do vsega lepega, so hodili od vasi do vasi, od hiš« do hiše in pregledali vse omare ter preiskali vso podstrešine, kje je kaj obšitega z zlatom ah s srebrom; posebno dobrodošli pa so jim bili srebrni ter zlati pasovi in razni dragoceni sklepi. Blago obšito z dragoceno kovino so sežgali in iz pepela pobrali vrednosti. Tako je bilo uničenih mnogo dragih narodnih zakladov. Šele v poznejših letih, ko je bilo že preoej kasno in so izginile že najlepše starinske obleke, so jeli vzbujati čut za naše lepo narodno blago, ali največ tujci in prišlo je deloma iz čuvstva, mnogo
mnogo pa zopet, ker je bilo moderno, do nabiranja in shranjevanja narodnih noš.
Z narodno zavednostjo je jela naraščati tudi noš-nja domačih starih krojev,
posebno pri raznih slav-nostih, ali pri tem pa je mnogo velikih pogrešk in večkrat bi bik) bolje, da bi ljudje to opustili, kakor pa, da se oblačijo povsem neskladno z lepo nošo. Dogodi se, da moški obleče k narodni noši zelene nogavice, ženske k gorenjski noši kratka ozka krila itd. Take stvari se ne smejo dogoditi, kajti s tem pokažemo, da nimamo prav nič okusa in skladnosti.
Pa tudi radi današnjih oblek, posebno po deželi bi bilo mnogo za pripomniti. Pa naj si bo pri moških kakor pri ženskah. Ker nimajo prilike zasledovati in razumeti modnih krojev pa spravijo in zvla-čejo vse skupaj, tako, da nima nazadnje ne nog in ne glave. Vsi se hočejo ravnati po mestni, večkrat izredno neokusni modi.
Naši podeželani naj si zapomnijo, da je gotovo zelo lepo, kar hrani naš narodni značaj, odnosno je pripravno in preprosto. Seveda moramo gledati tudi na dobro blago. Zelo neokusno je gotovo tudi to, da so pričele podeželanke štuliti na glavo navadno nadvse stare in neokusne klobuke, dočim je znano, da je najbolj zdravo za glavo, da je brez pokrivala.
Na sliki vidimo kako so bile naše dedinje okusno oblečen«. Nahajata se ob kolovratu, ki je bil gotovo spadal med najvažnejše predmete stare slovenske hiše, kjer je bilo v tisti dobi gotovo lepše in prijaznejše življenje kakor danes. Pripravljata domače platno, ki je bilo sioer nekoliko bolj grobo, toda dosti bolj trpežno kakor današnja tovarniška roba in tudi bolj zdravo. Prav tako kaktor platno so pripravljali tudi domače sukno, katera izdelava je prešla v to domačo tovarniško izdelovanje, ki ga najdemo sedaj v nekaterih gorenjskih vaseh. Sedanje sukno, izdelano r domačih podjetjih pa je prav pripravno za trpežna oblačila.
Nova moda, ki je bila v mnogih primerih res bolj pripravna kakor naša domača, je izpodrinila staro nošo. Največja pogreška pri vsem pa je bila, da ljudje niso gledali toliko na pripravnost kakor pa na modo, mislili so, ako oblečejo tuje cape, pa so že tudi vse bolj pametni in mnogo več vredni. Glede blaga pa seveda še za primerjati ni bilo domače robe s tujim slabim blagom. — Da so naši dedje svojo narodno nošo zavrgli tako hitro, pa je bil še drugi zelo vpliven povod. V tisti lepi stari dobi je bil vsak stan oblečen po svoje, toda vsak dostojno. Meščani, trgovci, rokodelci itd. so nosili svoje vrste kroj, kmetje zopet drugačnega in industrijci pa so se tudi ločili po obleki od ostalih stanov. V novi tuji modi so si postali vsi precej podobni; mnogi so se žal sramovali pripoznati svoj stan, kar se dandanes še rajše dogaja kakor v tistih starih časih.
Narodno nošo so pričeli opuščati, domače sukno in platno je izpodrinilo razno slabo, tovarniško blago. Niti najmanje se naši dedje niso zavedali, da so bile njihove narodne noše mnogo dragocenejše kakor nove; na starih oblekah je btto mnogo dragih vezenin hi tudi zlata in srebra ni manjkalo. — Opuščanje in zametavanje naših dragocenih narodnih noš je posebno dobrodošlo raznim židovskim tr-
Levo:
Godba gasiln. društva v Cirknici na Notranjskem.
Kopalno življenje "v Novem mestu.
V vro-ih poletnih dneh hiti vse v hladne valove Krke, ob kateri k> si novomeščanj zgradili prav prijetno moderno kopališče v bližini železniškega mostu, raz katerega plavači skačejo v vodo. Pa tudi v čolnih prebijejo Novomeščanj lepe poletne popoldneve.
Kristine Demšarjsve sedemdesetletnica. —
Rojena je bila 1. 1857. v Železnikih in se
posvetila učiteljskemu stanu. Delovala je v šoli in izven šole za dobrobit našega naroda in si pridobila ne-venljive zasluge. Sedaj uživa težko zasluženi pokoj na Bledu.
Levo:
Spomenik v svetovni vojni padlim prebivalcem mesta Neaux. —
Kakor pri nas tako po-stavljao tudi v Franciji lepe spomenike svojim dragim padlim junakom
Desno:
Razstava učitelj, ročnih del v Srednji tehnični šoli. Učitelji se vežbajo med počitnicami v izdelovanju raznih ročnih del, katere bodo učili med šolskim letom podeželsko mladino. Zelo koristno je, ako se mladina nauči že v mladih letih vsaj nekaj osnovnih pojmov o rokodelstvu. Vsak dober gospodar mora znati prijeti, ali vsaj nadzorovati za hišo potrebna dela.
40 letnica novomeškega Sokola
Tribune za gledalce na sokolskem telovadi šču na Lofcr-
Pogled na Novo mesto, ki je središče prometa in trgovine naše prijetne Dolenjske.
Dr. Rosina, narodni preporoditelj in prvi starosta novomeškega sokolskega društva.
Sokolski dom v Novem mestu.
Leon Štukelj, ki je ponesel slavo Sokolstva v daljmi svet in s svojo krasno telovadbo opozoril ves svet na naš, sicer zelo majhen
narod.
Dr. Ivan Vršič, župni starosta novomeškega
Sokola.
Lj. Papež, načelnik novomeškega Sokola.
Desno:
Cerkev, U so io zgradili naši državljani ▼ Ameriki in h kateri priključi jo tudi samostan, kjer bodo imeli lastno šolo.
Notranja oprema letala, ki prevaža potnike.
Pritlikavčki doma iz
Kočevja sede pred piramidami na kamelah
Desno:
Anarhista Sacco (zgornji) in Vanzetti (spodnji), ki sta b9a obsojena od ameriških sodnij na smrt in bosta te dni najbrže usmrčena kljub temu, da se je izkazaio, da sta nedolžna
Levo:
Kapniki v jami Logarček pri Planini. Slika nam priča, kake krasote se nahajajo v podzemskih globinah naše zemlje
Mojo Zacchini je zlezel v za to pripravljen top, iz katerega so ga izstrelili, ne da bi se mu kaj zgodilo. Odneslo ga je 100 m daVeč in 35 m visoko, padel pa je