Leposlover\ in znanstven, list?
Štev. v
V Ljubljani i. junija 1888.
Leto VIII.
„Stara pravda."
Venec baldd. IV.
(»S
O'
jkjtoj» tam Mchdvski grad, oj, stoji; Na oknu pa Baltažar Mindorf slom', Baš vstal je iz pernice mčhke.
»Mm, solnce visoko na nebu je že: Po polji Se prazno in tiho je vse, Lenuhov ini ni Še na delo !«
»Oznanil je včeraj pri ccrkvi birlč: »»Td teden na tlako v grad, sicer vam bič Po hrbtih zapoje upornih!««
»No, čakajte, Ičp bomo plčsali ples! Pokažem vam, küjavci, bögme, šc dnčs, Kdo kmet, kdo gospod je Mehdvski!«
»Kaj ?! — Res? — Glej, glej, tam že gred6! Pozabili niso. Četudi poznd, Prihajajo vender na tlako'«
»A tdliko! . .. Prčveč bo dnčs teh ljudij . . . He. vstdnite, deca. ti žena, vsi, vsi! Tlačanov brž gledat pokornih!« —
V zvoniku tam bijejo plat zvond, Po cesti iz hoste roj kmetov vihrd, Vihrd proti grddu nardvnost.
Orodja za tlako vsak nese s seboj: Td s cepcem, td s kijem, tam oni s kostfj, Td z vilami je oljortfžen.
Tlaka, maja. 1515.)
►Ain yeder wolt sich rächen.«
(I. p.»
Na grajskih tam vratih, čuj: buh, buh, buh »Hoj, odpri, Mehdvčan, ki uživaš naš kruh Na tlako smo ravnokar prišli.«
Junaških sto plčč se ob duri uprč — S tečajev na mah ko samč zagrmč: »Tu smo, tu smo! — Dobro jutro!«
»Na tlako mi tvojo smo prišli denčs. Na delo, lenuhi, na delo grad včs ! Ne )& naj, kdor delati neče!« —
»Na delo!« — iz grl sto po grddu grmi — »Da zveste, kje hlebec vaš bčli zori: Na hrastu, ali na hruški.«
»A tlaka v baržuuu in svili — ha-hd! — Nc! Tlaka le v kmečki obleki veljd: Hajd, mčnjajmo, Mindorf, za danes!«
In Baltažar s sinom, s hčerdmi, z gosp«'»j Obleči koj rdševnat mora jim kroj .. . »Sedaj pa le delat — tlačani!«
Za plugom grč Mindorf po brazdi molčč; Sin goni mu \tfli; gospd in hčerč Z motikami tolčejo grude.
»Oh, delati — kaka sramota! — O Btfg Oj. škoda teh bčlih, teh nežnih je rdk ! . . . A kmetje v baržunu in svili ? —
Tam v senci kraj njive sod vinji leži'; Dolenjca pij«'» vsi iz grajske kleti,
Pijo in poj<5 mi veselo.	Gorazd
Vanda.
Povest. Spisal Josip Stare.
VIII.
neg je skdpnel in bila je zopet pomlad. Dežcvdlo je, ko se je pozno popöludne pred Glovackovo hišo ustavila zaprta kočija. Brzi kočijaž skoči raz kozla in odprč vratca. I/, vozä stopi mlad, ves črno opravljen gospod, in za njim tudi v črno oblečena ženska z gostim črnim ovojem, da nisi mogel spoznati obraza. Bila je vsa potrta. Gospod ji je podal rokö, da se je oklenila v njo, in potem sta oba izginila v včžo. Bila sta Žiga in Vanda. Ravno sta se pripeljala od pogreba matere svoje, katero je pobrala prva pomlad. Prišedši v gostinsko sobo, kjer je na steni visela podoba gospč Glo-vacke, vrgla se je Vanda v naslanjač in kar udrlc so se ji solzč, ki jih je med potjo nekoliko zadržavala. Zdaj je na ves glas zajokala, zdaj je ihtela in si z robcem v roki podpirala trudno glavo. Silna žalost ji je pärala srce, a prsi so se ji hitro vzdigale od kratke sape, ki jo je duŠila velika bridkost. Žiga je zamišljen hodil po sobi semtertja, časih se je ustavil pred sestro in jo izkušal tolažiti, pa zastonj. Sele, ko je Neža prinesla luč in jo postavila na mizo, upokojila se je Vanda toliko, da si je z njeno pomočjo odvezala klobuk in se preoblekla. Ali besede nisi mogel spraviti iz nje. Žiga je večkrat začel kakšen pogovor, ali ni dobil odgovora; Vanda je kar v jednomčr molčala in le Časih zgenila z ramami ali pa pokimala z glavo. Naposled je tudi Žiga umolknil in se zamislil.
Nekako čudno tiho je bilo na nekdaj imenitnem Glovackovcm domu. Nič se ni genilo, le stara ura na zidu je oglašala vsako četr-tinko kakor pred mnogimi leti, ko je drug rod štel njene udarce. Tudi Neža je bila nekoliko podobna tej uri, kajti niti ona se ni dala motiti v starem redu svojem, ampak ob navadnem času je pripravila večerjo,
pogrnila mizo in pozvala gospodo. Vanda in Žiga nista mislila na jed; danes ne bi je niti pogrešala; ali molčč sta se tudi onä udala v navado, ki je močnejša od slučajnega stanja človeškega. Žiga niti pri večerji ni zinil besede, dokler ni sestra prva izpregovorila:
»Dan na dan sva z materjo sami sedčvali pri tej mizi, a nikdar nisem čutila te praznine, pred katero me je danes kar groza.«
»To je zato, ker se nam vsa zunanjost sploh kaže le po tem, kakeršno je duševno stanje naše. Veselega človeka vse veseli, žalostnega vse žalosti'.«
»Mogoče; ali tako prazno le nikdar še ni bilo, akoprem smo tu preživeli že hude ure.«
»Smrt gospodinje je gotovo največja izguba za vsako domačnost«, pritrdil ji je brat, da je ne bi z ugovarjanjem še bolj žalil, in zopet sta molčala oba. Vanda je roke križem držala in zrla pred sč, časih pa je vzela robec in si otirala solze, ki so ji vedno znova zalivale oči. Da bi njene misli navčdel na drugo stvar, Žiga zopet povzame besedo in reče:
»Vanda, jaz ne pojdem več v Gorico.«
»Ne?« zavrne mu vprašujč sestra, ne da bi se čudila njegovemu sklepu, ki se ga ni nadejala.
»Sama sva, pa ne kaže, da bi tako daleč bivala drug od druzega.«
»Näme se kar nič ne oziraj. Dokler mi bode usojeno, živela bom tiho in mirno, kakor da me ni več na svetu, ki je zäme tako že zdavna izgubil vso vrednost.«
»Kaj bi tako govorila! Mlada si in zdrava; Bog vč, kaj še pride. Do tja pa je meni, starejšemu bratu, dolžnost, da bdim nad teboj.«
»Hvala ti; z menoj ne bo toliko opraviti, da bi si zarad mene moral drugače uravnati življenje svoje.«
»Kaj opraviti, to je najmenj; le bliže ti hočem biti. Ali se ne spominjaš več najinega pogovora pod zdpriškim gozdom?«
»Ko si mi pravil, da bi se v Kamniku naselil ?« mirno doda sestra.
»Prav praviš! Našla se je lepa prilika zame. Zdpriška gospoda prodajajo mlin na Perovem, pa ga mislim kupiti.«
»Ti da boš mlinar?« čudi se Vanda.
»Zakaj ne? Človeku se poštenega dela nikdar ni smeti sramovati.«
»Resnično, da nc. Ali jaz si le kar ne morem misliti, da bi bilo to zate. c
»Saj ne bom sam vrčč prenašal in prekladal, le nadziral bom delo in delavce. Živel torn na kmčtih v čistem zraku, in v samoti svoji se bom najlože ogibal vsega, kar škoduje zdravju mojemu.«
»Ali pa bodo tudi dohodki po tem, da boš mogel živeti ob njih ?« vpraša ga neverjetno sestra.
»Mene samega bo mlin zmeraj redil. Nikar ne misli, da bom le kmetom mlčl. Pogodil se bom z žitnimi trgovci v Ljubljani, da me bodo na včliko zakladali z delom. Kadar se bo odprla železnica v Trst, utegnilo bi se mlinarstvo na Kranjskem zel6 povzdigniti. Če bo sreče, omislim si sčasom lehko umetnih strojev ter si mlin tako prenaredim, da mi bo dajal zaslužka, kakor parni mlin.«
»Misliš?« seže mu sestra zopet nejevčrno v besedo.
»Upam. Kdor ne vaga, je brez bläga, pravi star pregovor.«
Vanda ga ni zavračala, ampak malo je umolknila, v očeh pa si ji videl, da premišljuje nekaj, za kar ji je bilo veliko mari. Ko je vse preudarila in sklenila säma s seboj, izpregovorila je:
»Žiga, meni je vse jedno; st(Sri, kar hočeš! Le jedno te prosim, vzemi mene s seboj na Perovo.«
Brat jo debelo pogleda in vpraša, kakor je ne bi bil prav umel:
»Tebe?«
»Prav mene, sestro svojo!«
»A kaj boš tam?«
»A kaj bom tu? Jaz se v Ljubljani ne morem žive videti; vse mi je zopcrno, vse mi budi' le neprijetnih spominov. Na Pcrovcm bom zadovoljna in srečna v lepi prirodi božji, in zajedno bom tebi druščina. dokler si ne najdeš druge gospodinje.«
»Vanda! Ali je to resnična volja tvoja?« vpraša jo Žiga in jo preljubeznivo pogleda.
»Resnična!«
»A kaj hiša v Ljubljani?«
»Dve sobi in kuhinjo si obdržim, da bodeva imela kje bivati, če za kakšen dan prideva v Ljubljano. Vse druge sobe bom s pohištvom vred dala v najem. Neža bo pazila na hišo in na gostače ter sploh ravnala po naših naročilih. Tudi nama bo lehko vse preskrbela, če bodeva kaj trebala iz mesta; a kadar bo kdo naju v mestu, imel bo vsaj koga, ki mu postreže «
Žiga je zadovoljen poslušal sestro in ni ji nasprotoval. Izprevidcl, je, da zrinjo res ni, da bi sama bivala v Ljubljani; na kmčtih se bo lože udala v trdo usodo; a če bo malo pozabila najhujših udarcev, našla se bo že kaka prilika, da pojde zopet med ljudi. Snujoča te Čr
teže za prihodnost, upokojila sta se Vanda in Žiga nekoliko od velike žalosti in zmešnjave, ki jih je zadnje dni provzročila materina smrt. Bilo je že pozno, ko sta legla k počitku.
Drugo jutro se je Žiga odpeljal v Kamnik in pogodil se je z zapriško gospodo za mlin na Perovem, ki ga je kar takoj prevzel ter pregledal, kako si na njem uredi svoj dom. Na vrhu mlina so bile prostorne sobe, katere so se lepo dale prirediti za kakega gosta in za sestro, ki tako ne bo zmeraj na Perovem. Zäse pa Žiga ni našel pripravnega stanišča. Pozval je torej palirja in zmenila sta se, kako bi se mlinu takoj pri uhodu dalo prizidati majhno krilo. V dveh mesecih je bilo vse gotovo in urejeno. Vanda je ta čas v mestu vse preskrbela, prednje sobe oddala na mesece, poverila hišo zvesti Neži in se za stalno preselila k bratu na mlin. Le malokdaj, če je imela prav nujnega opravila, prihajala je na kako uro v Ljubljano, ali vselej se je pred nočjo zopet odpeljala, kar jej je Neža večkrat bridko očitala.
Na Perovem se je Vanda hitro privadila; kmalu ji je bilo, kakor bi bila od nekdaj tu domä. Nekoliko se je zmotila z malim gospodinjstvom, nekoliko s Čitanjem. Časih je šla v Kamnik ali na Zäprice, kjer je stari gospodi vsegdar dobro došla, le to so obžalovali, da je ni vsak dan bilo k njim. Toda Vanda je bila zmeraj najrajša domä pri mlinu, in tudi izprehajala se je najrajša v njegovi najbližnji okolici. Žiga je storil, kar je mogel, da se ji ne bi tožilo. Na prostornem dvorišči pred mlinom je pod največjim orehom dal napraviti mizico in klopi, kjer je večkrat poleg sestre scdčval in se ž njo mčnil. Ravno tako ji je ob hladni mlinščici napravil klöpico, da je tudi o včliki vročini mogla biti pod milim nčbom, in za gospodarskimi poslopji je ogradil prijeten vrtec za cvetlice in zclenjäd. Kadar se je solnce nagnilo in ni bilo prevroče, vzela je Vanda knjigo in Peruna, velikega domačega psa, ter šla na izprehod proti der6či Bistrici. Večkrat je čez ozko brv šla na drugo stran proti Volčjemu Potoku ali pa v breg proti Rudniku. Ni si mogla misliti lepšega izprehoda od teh mičnih stezic, ki te peljejo zdaj po bujni zeleni trati, zdaj po mračnem hladnem gozdu, zdaj po ravnem, zdaj na göro. Tu in tam vrvni ljubek studenec, a kadar misliš, da si se že daleč odmeknil od človeških bivališč, spomni te sredi hoste čedna kapelica, da tudi tu bivajo dobri ljudje po volji božji. Vanda je zdaj tu, zdaj tam malo postajala in opazovala prirodo, v tem ko se je Perun zdaj v drznih skokih zaganjal za kakim ptičem, zdaj mirno vohal ali brskal pod kakim grmom. Nazaj gredč pa se je Vanda vselej nekoliko pomujčvala na neki pečinici pri znamenji, kjer se ločita poti na Rudnik in Volčji Potok. Tu je sčdla pred znamenje in
se zagledala in zamislila, in poleg nje je Ičgel spčhani Perun ter po nosno povzdignil glavo, kakor bi včdel, kaj je dolžan imenu svojemu. Večkrat se je samemu Perunu že predolgo zdelo, pa je zopet vstal in poskočil, kakor bi hotel vzbuditi gospodarico svojo iz njenih sanj, ali ničesar ni opravil in znova ji je lčgel pred nöge. A kaj je Vando zadrževalo na tej tesni strmini ? — Zadrževal jo je tisti mir, ki bridko izkušenemu človeku tako neznano dobro d6, kadar v prelepi prirodi božji občuduje soglasje, ki ga ni našel med ljudmi. Kakor skladna glasba je zvenčlo Vandi na uho šumljanje peneče se Bistrice tik pod njo, v tem ko so njene oči bile uprte v zelene holmce in hribe ter v veličanstvcne goličave Grintovca in mogočnih njegovih tovarišev, ki od severne strani obkrožajo prijazno kamniško kotlino, ta mali raj kranjske dežele. Šele ko je zahajajoče solnce daleč na Gorenjskem pozlatilo bele vrhove Triglava in sosednjih mu gora, ozrla se je Vanda na to stran, vzdignila se in šla proti domu. Odhajaic se je nekega dn£ spomnila ciganke na Vrtalici in rekla sdma v sebi: »Ali je mari to prerokovana sreča?«
Tudi po zimi je Vanda na Perovcm bila srečna. Žiga je skrbel za Ičpc knjige in obema je hitro potekal čas; zajedno sta se oba tudi telesno pokrepčala, in ni ga bilo, ki bi jima v mirni samoti mogel kaliti skromno njijino zadovoljstvo. Tako je minevalo leto za letom. V tem je železnica v Trst bila dodelana in Žiga je sprva imel toliko naročil, da jih ni mogel sproti izvrševati. Ko je zadovoljen z uspehom podjetja svojega zopet scdčl pod orehom in pravil sestri o novih osnovah in o Trstu, seže mu Vanda v besedo in ga vpraša:
»Kako daleč pa je po železnici v Trst ?«
»Iz Ljubljane je šest ur.«
»Ne dalje?« čudi se Vanda. »To pa ni, da bi si človek ne mogel pogledati mörja.«
»Ali bi ti šla?« vpraša jo Žiga radovčden.
»Zakaj ne?« zavrne Vanda mirno, kakor da ji ni nič ležeče na tem.
»Dobro; tedaj se pa zmeniva. Najlože pojdeva od dtfma, kadar bosta dva praznika skupaj.«
»Kaj bi hodila; jaz sem se le šalila«, rekla je Vanda malo boječe, da ne bi na prvi mah izdala pravega namena svojega.
»Za to ni treba šale. Bolj ko stvar preudarjam, bolj sem zänjo. Da meni to ni prej prišlo na misel! Mala izprememba v jednako-mernem tvojem življenji ti bo prav dobro dela. Le sdma reci, če ni res takd.«
»Ničesar se tu ne morem pritoževati; ali tega ne tajim, da bi me ne zanimalo videti Trst in mörje.«
Žigi si v očeh mogel videti veselje, ko je čez dolgo časa prvikrat čul, da ima sestra kako željo. Bilo mu je dobro znamenje za prihodnost in na vso moč se je trudil, da bi do dobra raznčtil tlečo iskro.
>To je beseda, ki jo rad čujem iz tvojih ust,« rekel je ves zadovoljen. »Toda dva, tri dni, to je premalo zäte.«
»Zakaj bi bilo premalo?«
»Zato ker ni dosti, da vidiš, kar je vredno, da se vidi. Jaz bi želel, da bi ti delj časa ostala v Trstu, da se tudi nekoliko seznaniš s tamošnjim življenjem, da se malo zvedriš, da se sploh nekoliko časa sučeš v drugem svetu in da prideš zopet jedenkrat med ljudi.«
»Oh, pusti ljudi! Prav nič mi ni mari zdnje!« oporeka Vanda.
»Mari, mari!« ponavlja Žiga malo nejevoljen. »Saj ni, da bi se takoj z vsakim človekom morala sprijazniti. Največji modrijan gre časih rad med ljudi, da jih opazuje in se zmoti, kakor se ti zmotiš, kadar na izprehodih ogleduješ prirodo.«
»Nikar se ne hudüj !« prosi ga sestra, »saj nisem tako mislila. Prav dobro se mi zdi, da si tolikanj skrben ; a da se ne boš mogel tožiti name, povem ti kar naravnost, da pojdem v Trst in da se prav veselim nanj. Le odloči, kako in kaj.«
»Vse bi bilo, če bi imela v Trstu kakih znancev, pri katerih bi se mogla nastaniti.«
»Saj imam Smaragdo!« veselo vsklikne Vanda.
»Pa res; na to sem čisto pozabil«, pritrdil ji je Žiga in dalje delal osnove za sčstrino potovanje.
Takoj drugi dan je Vanda pisala Smaragdi v Trst, razodela ji svoj naklep in je prosila, če bi se mogla za nekoliko dnij pri nji nastaniti. Dva dni pozneje je že imela odgovor. Sestra se sestre ne bi mogla bolj veseliti, nego se je Smaragda veselila Vandinega prihoda. Vsaka beseda v pismu je pričala o veliki in iskreni ljubezni do Vande. Le za gotovo in prav kmalu naj pride, kajti vsi da jo že težko pričakujejo. Vse drugo se bosta potem že ustno zmenili. Vanda se zdaj ni več obotavljala in brž ko se je pripravila na pot, odpeljal jo je Žiga v Ljubljano in jo izprčmil na kolodvor. —
Prav je sodil Žiga, ko je rekel, da Vandi treba izpremembe. Že na Pivki jo je zanimal dotlej neznani svet, ki je čimdalje bolj kazal gola rčbra svoja, dokler brzi hlapön ni prisopihal na pusti Kras. Vse drugačno čustvo pa je prešinjalo mehko Vandino srce, ko se je železnica
obrnila proti Trstu in se je pred njo v čarobnem večernem svitu razprostiralo nepregledno mbrjč. Tako se je bila zameknila v nji nove prizore, da skoraj ni čutila, da se dalje vozi, dokler ji na samem tržaškem kolodvoru niso krasnega razgleda zaprli razna poslopja in prazni vozövi, katerih je brez števila stalo v dolgih vrstah. Zdaj pa ji je srce jelo utripati od velike rddosti, da bo zopet videla staro prijateljstvo. Vse prepočasi se je dolgi vlak pomikal na postajo, in ko se je naptfsled le ustavil, ni bilo takoj služabnika, ki bi odprl vratca. Nikdar Vanda ni bila tako nestrpljiva kakor danes. Srečno je stopila iz vozi, ali v toliki gnčči potnikov, ki so kar vsi ob jednem silili na vrata, ni včdela kam bi se dejala. Hotč ali nehotč je obstala in čakala, da se ljudje malo razidejo. Ni Še dobro stopila čez prag in obsulo jo je od vseh strani j toliko silnih pobalfnov in odrastlih nosdčev, ki so se pulili za njene stvari, da bi jo skoraj na tla podrli. V tem se skozi nadležno druhal prerije gospod, da bi rešil zapuščeno potnico. Že od daleč jo je ljubeznivo pozdravil: »Dobro došla. gospodična!«
Vanda je takoj spoznala Sieminskega glas in predno mu je mogla odzdraviti, stala je pred njo tudi že Smaragda ter jo presrčno objela in jo zopet in zopet poljubljala. »Vanda! Smaragda!« bili sta jedini besedi, ki sta ji prijateljici v prvem trenutku mogli izpregovoriti; a ko sta se malo umirili od prve radosti, hoteli sta si ob jedni sapi vse povedati in nista se genili z mesta. Sieminski je že zdavnaj vse preskrbel in jima prigovarjal, da bi šli, ali zastonj. Zdajci vzame Vando izpod päzuhe in jo pelje k vozu. Veselo smejč je zdaj tudi Smaragda hitro stopila za njima in vsi trijč so se odpeljali na dom.
Vanda je bila čisto izpremenjena in vesela, kakor morebiti ni bila Še nikdar, odkar ie slekla otroško krilo. Zavest, da se smč slo-bodno kretati, ne da bi jo motil, bodisi živ človek, bodisi žalosten spomin, ta zavest dala je duši njeni novih močij in neko samostalnost, ki je dotlej ni poznala. Drdranje po gladkih kamenitih pločah, sijajno razsvetljene ulice, množica hrumečega ljudstva, vse to je že med potjo zjasnilo čelo njeno in zbežale so tožne misli. Na Siemenskega domu sta pozdravila Vando Smaragdina mati in sivobradi ded njen, a vsprejela sta jo tako ljubeznivo, kakor da je došlo njiju dete. Starika sta mnogo mnogo bridkega izkusila v življenji, pa sta bolje nego drugi umela tuje boli in tuje trpljenje.
Ko je Vanda drugo jutro stopila v Smaragdino sobo, zakrožila je izučena papiga kakor nekdaj »dober dan« in tudi sicer je po sobi bilo vse prav tako uravnano in postavljeno, kakor nekdaj na stano-
vanji v Ljubljani. V kotu proti sredi obrnen je stal klavir in bil je odprt, kakor da se še ni zaprl od tistega usodepolnega trenutka. Vanda pogleda odprti list na njem, in bila je ista Chopinova nok-turna, ki je mlado srce njeno odprla prvi ljubezni. Nazaj se je zamislila v tisti srečni čas, sedla h klavirju in počasi in tihoma jela je premikati prste po koščenih tipkah. Sanjaje v sladkih urah skoraj ni zapazila, kdaj je konec nokturne in zopet in zopet jo je skraja igrala. Znani glasovi so privabili Smaragdo v sobo. Tiho je obstala na pragu in opazovala prijateljico, kako ji stari spomini sezajo v srce. Po mirnih očeh je sodila, da je tudi srce prebolelo. Stopi torej k Vandi, poljubi jo in se ji pomenljivo nasmčhne.
»Zakaj se smeješ?« vpraša jo Vanda, ki je dobro razumela poredni nasmeh, pa ni včdela, kaj bi druzega zavrnila.
»Dobro se mi zdi, ko te vidim tako veselo in zadovoljno,« reče Smaragda, da bi zatajila prave misli svoje.
»Zadovoljno!« bridko vzdihne Vanda, na to pa popravi: »Udala sem se trdi usodi, v katero je rod naš uklet: ne tožim več o nji, to jc res; vender da bi bila zadovoljna, tega ne morem reči.«
»Ali še misliš na njega?« radovčdno vpraša Smaragda.
»Ce mislim na njega? Moreš li o tem dvojiti? Ali ti ravnokar prebiranje na klavirji ni izdalo mislij iz dna duše moje?«
»Zdelo se mi je, pa sem se hotela do dobra uveriti, če prav sodim.«
»Prav sodiš, prav! Bodi uvčrjena, njega ne pozabim nikdar.«
»Saj sem si zmeraj mislila, da je tako. Toda, duša draga, ali nimaš nič upanja, da bi se še kdaj mogla združiti ž njim ?«
»Upanja?« ponavlja Vanda z zategnenim glasom. »Upanju se človek nikdar ne sme odreči.«
»Ne tako. Hotela sem včdeti, če imaš kaj gotove podlage; če včš, kje je, kaj počenja, kako se mu godi?«
»Odkar je šel iz Ljubljane, nisem čula glasu od njega, razven tistega, s katerim ga je grdo kovarstvo hotelo izruvati iz srca mojega. Nadejala sem se, da pri tebi kaj zvčm o njem.«
»Pri meni pač ne boš ničesar zvčdela,« zavrne ji Smaragda in nagubdlo se ji je gladko čelo. »Saj včŠ, da si mož moj s prijatelji svojimi ne more dopisovati, kakor drugi ljudje. Še danes mi je uganka, zakaj jc Borovski tako neutegoma moral iti iz Ljubljane.«
»Brez spletke to ni bilo,« doda Vanda.
»Gotovo ne, ali rada bi včdela, kdo je tu prčdel hudobno
zvijačo.«
Vandi se razsvetijo oči, kakor bi bila rešila uganko, potem pa vsklikne:
»Smaragda, ne motim se, tudi to je Mačkovo delo!«
»Mačkovo!« čudi se Smaragda.
»Prav Mačkovo je! Ta grdi sebičnež, ki nima ni jedne plemenite misli, ta hlapčevska duša, ki nima toliko poguma, da bi kdaj o kaki stvari sodil po svojem prepričanji, ki ga menda sploh nima; ta lizün je vsak čas pripravljen, da z ležj6 in natolcevanjem očrni naipošte-nejšega človeka, zlasti Če je na poti sebičnim njegovim naklepom.«
»A kako bi bil on Borovskega izpodkopaval?« vpraša Smaragda.
»Kako? Tega jaz ne včm; to je njegova stvar, o kateri bo gotovo molčal vse svoje žive dni'.«
»Po čem li sodiš, da ga je on očrnil?«
»Vedno se mi je Čudno zdelo, da sta zajedno morala iti iz Ljubljane; vender danes šele mi je prišlo na misel, da je Maček pokojni materi moji že pred odhodom pravil o nekakem prijatelju v Veroni. To bo prav tisti, ki mu je potem pisal o nekaki vdovi. O, ni golo naključje, če ima kdo baš pri policiji najboljšega prijatelja svojega!«
»To je vse mogoče in cclö verjetno; ali dokazano ni.«
»Marsikaj bi bilo drugače na svetu, ko bi človek mogel vse dokazati. O, ko bi jaz včdela, da jc bilo vse laž, kar so pravili o Bro-nislavu! Ko bi včdela, da ni oženjen in da še misli ndme! Šla bi za njim na kraj svetä. Ali ne, ne, to ni mogoče! To bi bila prevelika sreča, kakeršna v našem rodu nikomur ni usojena.«
»Vanda, Vanda!« zapreti ji Smaragda. »Malo prej si rekla, da se človek nikdar ne smč odreči upanju, zdaj pa säma obupavaš. Kaj je to ?«
»To bi bilo nasprotje. Toda jaz nikakor ne obupavam, le vere nimam.«
»Zdaj si pa začela zämc preučeno govoriti. Včš kaj, Vanda, pustiva to pa pojdiva rajši na izprehod, da si malo ogledaŠ mesto, ki ga še Čisto nič ne poznaš.
Vanda je takoj pritrdila prijaznemu nasvetu, in kmalu sta prijateljici druga kraj druge veselo stopali po dolgih tržaških ulicah.
(I)alje prihodnjič.)
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Janez Trdina. 40. Kocančža.
akor da ta svet ne bi bil solzna dolina, živel je gospod Šale v podgorski pristavi svoji brez brig in nadlog, brez dušnih in telesnih bolečin in boleznij, ki stiskajo po vsi zemlji ubogi človeški rod. Razven dohodkov," koje mu je dajalo zemljišče, imel je lčpo in lehko službo, ki ga je oslobodila vseh skrbij za vsakdanje potrebe. Povse naravno je bilo torej, da ga dobra volja ni nikoli minila. Znal pa jo je zabeliti prav obilno tudi z bistroumnimi dovtipi in burkami, kojim se je moral smijati vsak človek, pa naj je bil čmeren in star, kolikor mu drago. V hiši njegovi je vladala pristna, slav-janska gostoljubnost. Za Šalčtovo mizo so se zbirali jako pogostoma dolenjska gospoda na vesel pomenck, na oduševljeno popevanje, na živo pretresovanje političnih in ndrodnih razmer, na korenit dogovor, koga bi trebalo izvoliti za poslanca v dežčlni ali državni zbor. Njega so zmatrali rodoljubi tega prostranega okraja malo ne za stožer narodnega gibanja in za glavnega podpornika slovenskemu slovstvu in vsem prosvetnim zavodom našim. Kdor je dlje časa občeval Ž njim, ni mu mogel prehvaliti poštenja, istinitosti, blagodušja, sösebno pa iskrene, bolj nego bratovske prijaznosti, s kojo je vsprejemal in pogo-ščeval vse mnogobrojne prihodnike svoje. Po deželi je šla prelepa govorica, da so mu vsi znanci zajedno tudi prijatelji. Trdilo se je sploh, da Salč nima nobenega sovražnika, in res ni se za nobenega včdelo, dokler ni začela hoditi v kuhinjo njegovo po ostanke dolgopčta Kocčnova Neža, kojo so zvali zabavljivi Dolenjci s skračenim imenom K o can č ž a. Ta baba ni bila beračica. Prosila ni nikoli ničesar. Ona je zahtevala, da jo hranijo drugi, ker je bila uverjena, da je to dolžnost njihova. Hvalila seje: »Jaz služim noč in dan Bogu in molim za vse ljudi, ali bi ne bil v nebo vpijoč greh, ko bi mi ne dajali za to tiste mrvice živeža, ki ga potrebujem ?« Podgorci so jo sodili različno. Nekateri so jo imeli za blazno, drugi za prekanjeno sle-parico, ki pokriva lenobo svojo z ruhom svetosti, zvečine pa so ji vender verjeli, da je res jako pobožna žcnsk^i, čeprav so se jim zdele nekoje navade njene nedoumne ali trapaste. Domd ni šla skoraj nikoli k maši. Ob dveh, najkesneje ob treh zjutraj je zapuščala stanovanje svoje, podedovano po materi, in dirjala čez hribe in jarke v Kosta-
njevico, Novo Mesto ali kamo drugamo, kakor ji je treščilo v glavo. Tamo je ostala po več ur v cerkvi, potem pa hajdi zopet domöv in — v posteljo! Često se je že naspala, ko se je storila komaj noč. Ini vaščanje so se polegali, ona pa je vstala in šla molit na bližnje pokopališče ali pa h križu, ki je stal na samotnem razpotji pol ure od sela. Pobožnost svojo pa je opravljala tako natihoma samd take dni, ko ni mogla dobiti društva, na pr. o včlikem delu po leti. Skupno molitev je razglašala za najugodnejšo Bogu ne le zato, ker so jo priporočali duhovniki, ampak tudi iz čestiljubja in radi gospodljivosti svoje. Kadar so se zbrale pri hiši njeni tercijalke, razvrstila jih je sparoma po velikosti in dobi in odvedla izprevod do kake daljne cerkve ali kapelice, ki je bila posvečena Materi božji. Korakala je pred njimi brez para. Držeč v desni roki zastavico z Marijino podobo molila je z grmečim glasom rožni venec ali litanije. Očenaš njen se je odlikoval z dodatki, kojih ne pozna katoliška cerkev, n. pr: Bog oče naš, kir si v svetih nebesih, posvečeno bodi prccartano tvoje ime i. t. d. Tudi je klicala rada na pomoč svetnike, kojih Slovenci ne čestč dosti in so jim največ povse neznani, n. pr. sv. Elijo, sv. Dfzmasa, sv. Semposa, sv. Pafnucija in Benucija(l) i. dr. Kocančža je pazila strogo, da se je krdelo njeno ponašalo na poti spodobno in popolnoma po njenem vzgledu. O najmanjšem neredu, ki se je pripetil, skočila je h grešnici, očitala ji brezbožnost in prerokovala večno pogubljenje. Kadar se je prav ujezila, zgrabila jo je tudi za vlase in ušesa ali pa jo kaznovala z brcami in pljuskami. Večkrat je vzela v ta namen s sabo šibo ali palico ter jo vihtila brez milosti nad glavami in pleči podložnih ji tovarišic. Marsikdo se je čudil, da se ji ni nikoli nobena izneverila navzlic tem surovostim in grdim priimkom in psovkam, s kojimi jih je neprestano pitala in pikala. Tercijalke so ji oprostile rade vsako razžaljenje zato, ker so imele vse trdno vero, da pridejo po milosti in s pomočjo njeno gotovo v nebesa. Kar izkušale so se med sabo, katera jo bo spoštovala z večjo udanostjo in jo pogostila s slajšimi založki. Volja njihova je bila brez sumnje dobra, ali ponuditi so ji mogle skoraj le proste jedi, kakeršne uživajo kmetje, Kocaneža pa je mislila, da so zasluge njene vredne boljše postrežbe. Seznanila in sprijaznila se je torej s Salčtovo kuharico, ki je bila v daljnem rodu ribniški Lenčiki in se je bila navzela tudi nje bogosluž-nega duha in pridiganja. Od nje se je dobil vsak dan krožnik dobre juhe in kos govčdine, često pa tudi rezanj pečenke in kupica izvrstne starine. Sal£ ji je privoščil na dči iz srca rad ostanke obedov svojih, vender pa se ni mogel premagovati, da bi ji ne bil večkrat kaj po-
magal in jo podražil zabavljaje nje čudnim običajem in pustolovskim pobožnim vajam. Kocančža ga je pogledala srpo in zlobno že precej prvi pot. Ko pa so se šale njegove ponavljale in bivale vedno ostrejše, počila je z nogo ob tla, zagrozila mu se z visoko vzdignenim prstom in zakričala, da jo je razžalil poslednjikrat. Od tistega dnč ni se prikazala več v njega kuhinji. Jeza njena zdela mu se je jako kratko-časna in smešna, kar ni bilo baš pametno. Da bi jo še bolj razpihal in užgal, naprosil je prijatelja svojega, uradnika Rogača, ki je bil pesnik, da mu je zložil ujedljivo zabavljico, v koji je bilo opisano vse življenje Kocančžino. To pesem hodili so ji prepevat fantje pod okno, kmalu pa se je razširila tudi po bližnjih župnijah in sčasoma po vsi Krški dolini. Kocančža je prčcej ugenila, od koga ji dohaja to zasra-movanje. Pihala je po gadje in snovala osveto. Čez nekaj dni sklicala jc bogomolno vojsko svojo in začela rtfmati z njo od cerkve do cerkve, od župnije do župnije. Povsod je dala župniku goldinar, da bi se brala zanj maša »v dober namen«. V kakov dober namen, pa ni hotela nikjer povedati. Četa pride z Marijino zastavo tudi v Vohu-novče. Dekla sodnika Pižma je poznala jedno teh römaric ter jo vprašala, kaj pomenja ta božja pot? Tercijalka ji veli: »Me r6mamo v dober namen.« — »V kakšen dober namen?« pobara jo radovedna služabnica. Blcbetavasta znanka se zasmeje in pravi: »Viž v tak, da bi poginil Kocančžin sovražnik z naglo smrtjo, brez izpovedi, brez kc-sanja in torej brez upanja da bi se mogel kdaj vzveličati.« — Dekla se strese od groze, teče domöv in naznani gospodarju, kar je zvedela. Pižem se spomni raznih paragrafov, ki prepovedujejo strogo vsako oskrunjenje veže in časti božje. Brž pošlje po römarice biriča in obsodi Kocančžo v zdpor. PrebivŠi kazen napoti se vsa poklopljena nazaj v Podgorje, tamo pa jo dohiti nova nesreča. V temni noči zaskočila sta jo dva hrusta in tako namahala, da jc ostala komaj živa. Dejala je: »Ta lopova je najel Šale, toda gorje mu, jaz mu moram priti do živega, če mi je zapraviti tudi dušo in nebesa.« Ležala jc bolna cele kvatre. Ko se je zopet okrevala, bila je vsa izpremenjena. Molitev ji je mrzela, cerkve in križa ni marala niti videti, prejšnjih tovarišic se je ogibala. Ker je obupala, da bi se mogla maščevati s podporo božjo, zatajila je Boga in sveto vero, zapisala se je Hudobcu in pridružila copemicam. Stanovala je odslej, kadar je bila domä, v gorjanskem brlegu. Denarja in dragotin je imela, kolikor je hotela: v vseh žepih žvenketali so ji zlati in tolarji. Po gosposko oblečena vozila se je v kočiji od vasi do vasi in povpraševala, kje bi mogla dobiti črnega petelina. Česar jc iskala, našla je v žumberških
Vlahih, ali gospodinja ji veli, da črnega kokca svojega ne more dati izpod petih goldinarjev. Kocaneža se zagrohota in ji naštcjc zanj sto rumenih zlatov. Vzame ga s sabo v Gorjance in pita v temi s čarobnimi zelmi in vivodinsko starino tri leta in tri mesece. Četrti mescc četrtega leta ji iznese debelo jajce, ki je bilo žolto kakor žveplo. To jajce začne goditi Kocančža v najglobočji rupi podzemeljskega brloga svojega. Prebivališče zapustila je zdaj za malo ur samo takrat, kadar si je šla kupovat hrane in pijače. Kocančža imela je mladega, jako lahkoživnega žlahtnika, Trampuševega Jurija, kojemu je bila tudi botra. Jurij je dobil po bratih, ki so mu pomrli za kolero, 1200 goldinarjev. Ker so mu pomagali prijatelji in ljubica, zaluckal in zatratil je te lepe denarce v nekoliko mesecih, potem pa je bil zopet tako suh in prazen kakor nekdaj; ni prijatelji nI ljubica niso ga hoteli poznati, nikari mu vrniti dobrote z dobrotami. Fant začne premišljevati, kamo bi si šel iskat dela in zaslužka. Dejal je: »Ako najdem kmalu v štiri pcrcsca deteljo, pojdem še danes na Hrvaško.« — Gledaje po detelji zapazi na tleh neko zlato reč, ki je bila podobna na jednem konci ključku, na drugem pa kurjemu parkeljcu. To čudno dragotmo vtakne v žep in se jame znova ozirati po njivi. Predno bi naštel do dvajset, najde deteljo ne le v štiri, ampak v pet peresec! Preleti ga slutnja, da ga čaka morda še večja sreča, nego si jc želi'. Stopivši s polja na cesto kar ostrmi, ker ugleda Kocančžo, ki se je na bližnji vrbi obešala! Jurij jo vpraša, zakaj se ji je življenje zamerilo? Baba zajaska: »Izgubila sem dragoceni svoj ključ, kakeršnega ne zna narediti nobena človeška roka. Brez njega ne morem odpreti stanovanja svojega, v kojem ležč vsi moji zakladi. Joj meni!« —Jurij ji pokaže najdeno zlatnino. Starka ga vsa zamaknena objame in mu se zareže, da za ta ključek prejme od nje nagrado, ob koji bo mogel živeti brez sile do smrti svoje. Hitro namaže pod pazuho z nekako mastjo sebe in njega in zdajci dvignila sta se v zrak in odfrčala v Gorjance. Kocaneža odpre tamo z zlatim ključkom brlog in razkazuje fantu zaklade svoje, ki so bili neizmerni. Opozori ga tudi na žolto jajce in mu povč, da se prav kmalu izleže iz njega Mal i če k, ki povrne Salčtu z obrestmi vred vse, kar mu je dolžna. Ponudi mu potem tri reči, izmed kojih naj si za plačilo izbere tisto, ki mu najbolje ugaja. Vpraša ga, če hoče tako korenino, da ga ne bo videl noben človek, kadar jo bo imel pri sebi? Ali ga mika morda bolje prt, ki se pogrnen na mizo napolnjuje kar sam z najslajšimi jedmi in vini? Ali pa bi mu bil nemara najljubši oni le umazani mehur? V njem je samo jedna šestica, ali če jo vzame iz njega, nadomesti se precej z drugo in tako si na-
bere lehko polne vreče drobiža. Jurij veli: »Ne maram nI korenine ni prta, daj mi mehur! Za denar, če je prav majhen in "droben, kupim si vsega, česar koli mi poželi srce.« Čarovnica mu da blatni mehur in in ga hoče pregovoriti, da bi žel tudi on v cöpernike. Fant jo pobara porogljivo: »Kako pa se pride v tak imeniten stan?« Baba hiti: »Na, tu ti je lonec. Zdaj pa reci: »Jaz ne včrujem v Boga nego v tä-le pisker. To je vsa coperniška vera in molitev! Razven te poglavitne reči so še neke malenkosti, koje ti razložim pozneje.« —Jurij, ki je bil lehkomiseln dobroživček ali Čvrst kristjan, prime lonec in zavpije, da se je razlegalo do pol Gorjancev: »Jaz včrujem v pravega Bogä, v td-le pisker pa se —.« Srdita copcrnica zgrabi bič, da bi ga ošinila. Jurij skoči iz brloga in pobegne proti mestu ves vesel, da si je rešil neumrlo dušo. V mestu si kupi lepo mošnjo, kojo napolni s šesticami, mehur pa si prišije k dnu malhe, da ga ne izgubf. Živel je odslej brezskrbno in prijetno kakor ptica pod nebom. Po dnevi je kaj malega delal, da si je kratil čas, zvečer pa je jedel, pil in se dobrovoljil. Dostikrat je najel kakega slovečega godca, da mu je godci, pel in pripovedoval burke in bajke. Kadar mu je zaigrala mlada kri, šel je tudi plcsat, ali vselej brez para. Spominjaje se nehvaležnih prijateljev in nezveste ljubice, bal in ogibal se je skupnih veselic in mlade druščine. Vsakemu revežu in beraču je podaril šestico in za nameček še kupico vina, proti vsem drugim ljudem pa je bil skopih r6k in ka-menitega srca. Zaman so se mu dobrikali pijančki, zaman ga je lovil sleparski gospod Katilina s sladko prijaznostjo in hvalo in mu ponujal cel6 bratovščino svojo. Njega se je odkrižal Jurij z zabavljivim odgovorom : »Bratovščine Vaše se nc branim, ako bom pil potem jaz pri Vas, ne pa Vi pri meni.« — Brez uspeha so se mu nastavljala tudi dekleta, in nc le kmetska.	(Konec prih.)
Usehli cvet.
'a mano lepa je dolina, Za mano je planinski svet, In srečnih prešlih dnij spominja Us&hli me le zimski cvet.
Ljubeče mehki cvet ograja Tcmnozeleni rožmarin In v duši žalostni poraja Ljubezni mlade mnog spomin . . .
Ok<5 porušeno s solzami Z bolestjo tiho zrö pred sč, A daleč, daleč za gorami Nadčje so in pa — željč.
Pa te naddje za gorami Spomin mor» prihodnjih let: Ok<5* porošeno s solzami Zrč trudno na — usčhli cvet.

L-j-
Na Gosposvetskem polji.
^omladnn zora na okoli Oživlja gdro in ravan, A jaz ob kamnatem prestoli Sam sredi cvetja zrčm teman.
Molčč še drobne ptice v gaji, Po drevji listje še molči. I.e kamen, kamen tu v ograji, On gldsno, jdsno govori.
On govori, in v času davnem Ostavlja duh mi svoj poglčd, Ko v Korotanu staroslavnem Kmet bil gospod, gospod je kmet.
. . . lapiclcs clamabunt.
Luk. XIX. 40.
Ko sveti veri in pravici Prostd izbrani knez udan S kaljenim mečem je v dcsnici Za pravdo vdove stopal v bran.
Sedaj ? — Sam samcat na planjavi. Mogočnih dedov boren vnuk, Spominjam se o prošli slavi Sedanjih bed, sedanjih muk:
»Ma sveti veri« samosilnik, »Ma sveti veri« v kruto moč, S katero na podanca tilnik Poklada jarem stiskujoč.
Ne brani tu se pravda vdove, Rodü se pravda tu teptd — Kdaj pač otrla boš okove, Ti Večna Pravda iz nebd? . .
Zorislav.
J-
Zla beseda.
0
a znala bi, kako me spekla Iz tvojih ust l>eseda zl?t, Nikdar nc bila bi je rekla In ne mučila mi sred.
Cc v noči mrzla slana pade, Cvetice pestre pokončd, In z žitom kmetu zlate nadc Uniči toča iz nebd.
Valčč se z gore plaz sneženi Pot dela si podirajoč, In iz oblakov blisk ognjeni Vzdigujc plamen iznad koč.
A kar nam slana strč in toča; Kar blisk uniči ali plaz, Nesreča je siccr pekoča, A hiter ji zdravnik je čas!
Heseda zl.\ pa s kruto silo Pekoč in žgoč nam v srci tli, Zdravilo ji je pod gomilo, Zdravnika ji na zemlji n(!
Fr. Gestrin.
Belokranjsko kolo
oslušajmo!
in nekoliko drugih närodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J. Navratil.
/. Metliško kolo. (Dalje.)
Mera v /., 2. in pesmi n d rod na jugoslovanska: —O I — U ! —U I — V
Crn'ga, mal'ga Vogrančicka. Lčpe moje bčle roke, Koga bödo öbjemäle ? Crn'ga, mal'ga Vogrančfčka. Lčpe moje bele noge, Za kom b<5do pohajale7)? Za8) črnim, malim Vogrančičkom.
i.
Igraj, kolce, nč postävaj! Nišam došal kola1) igrat; Neg' sam došal divoj'k 'zbirat Ni divojka nakinčena. Nit' vescl'cc pozlačeno.
3-
V grddu so visoka vrdta,
Na njih sedi črna Kata;
Na vrtu je troje zčljc,
Troje zčlje i korenje,
Vsi poHčkom pred sodiČkom,
Z bčlim hlčbom, žoltim sirom
Mlinarica žlčb zaperje;
Näj zaperje i odperje.
Bog ti pläti, stär' na konju«)!
2.
Komu mörams) ljuba biti? Crn'mu :i), mal'mu Vogrančičku Kč b' imela črne oči, Veljala1) bi krdljgospona I njegove svetle sablje. Lčpe moje črne očir'), Koga bödo pögledväle ? Črn'ga, mal'ga Vogrančička. Lčpa moja sladka vusta, Koga bödo kuševdla?
') Nekdaj dosledno: »kolca«, kakor v prvi vrsti »kolce« (um. kolo).
а)	Po domače »m<5rem« kakor drugod po Slovenskem.
3) Zdaj popevajo (ne gleačč na mčro) tako: »Črnemu, mal'mu (sic) Vogrančičku« (t. j. Ogru; samo še v tej pesmi), prim, tudi nsl.: voger, vogrin, vogrinec, vogrič, vugrin,
vugrinčič. Miki. lex. 1162 p. b. &rpll!l*k agfinT», hungarus).
A) »Valjala bi« itd. popevalo se je še za mojega detinstva.
б)	üj, bujne domišljivosti! Malo poprej jih je zaželela; zdaj jih pa že ima. in '•) Po domače: objemale, — pohdjale.
s) Zbog tega »za« je jeden zlog preveč; pa v popevki tega ne čutiš. Tudi Vuk se toži na tako pokvaro t r č h zadnjih vrstic mahom v 2. pesmi. I. (1841); str. 2 (2.0p.).
*') Zna se i tej pesmi, da ni cela. Pogrešamo sdseb med zadnjo in predzadnjo vrstico, kaj je storil ta »star' na konju« komu . . . dobrega ka-li, da mu Bog plati. To nam pravijo zadnje vrste v srbsk. n. pj. Vuk, I. 294 (br. 400). Priobčiti jo hočemo pozneje na pripravnem mestu.
4-
(Kola zavrŠetek.)
Mera v prvih dveh vrsticah: o - I o— J u— I o; v zadnjih štirih:
—V I u— I W- I —
Odprite niša vratca1)	Rdčča zlätca nosimo,
Cez tri rdčča zlätca2)	Okol' sebe srebrn päs,
Sive konje3) vodimo	V vsäkem žepu stö dukat.
Ko začne »vojarinka« popevati: »Odprite (nam) naša vratca« .. . vzdigneta zadnja »kolaša« (predzadnji desno, a zadnji levo roko z raztegnenim robcem k višku, stoječ vsaksebi, kakor ,podboja' pri vratih) in zdaj teče »vojarinka«, — vodčč za seboj vso, ž njo vred neprenehoma popevajočo vrsto skozi ta odprta »vratca«; zadnja dva se previjela, in pri tej priči izginejo tudi »vratca«.
Kolo je pri kraju; pa se je letos ponavljalo vsem mnogo-brojnim gledalcem in gledalkam na veliko radost.
Zdaj se začenjajo prave igre s petjem. — Predno razložim č. čitatcljem postanek ali početek Metliškemu »kolu« (pesmi), pazimo poprej, kako igrajo in popevajo ,Metliški dekliči' najprej »Reščtca«, a za njimi »Most«.
5-
R e š 61 c a.
Ta igra z naslednjo popevko vred zove se tako zato, ker stojč pri tej igri dekliči v eni vrsti, in to: »dčkle za deklčtom« kot reščta (rcščtca) na sejmu.
Zdaj pride »vojarinka«, držeč se samo z enim dekletom ,za roke' in hodčč okoli vrste poje s tovarišico vred, kot da so prišli ,prošnjači' (snubači) snubit. Ženska prošnjača prosita; — ,mati4 (ki si jo moramo pa le misliti poleg vrste) pa odgovarja (»odpeva«) z vsemi hčerami (»hčermi«) vred tako:
Mčra različna; v prvih štirih vrstah:
—u I —v I —v;
v peti in sedmi vrsti:
—U I —u I —U I u;
v šesti in osmi vrsti:
—U I -u I -v;
dalje nepravilno.
*) Os&lobi popevajo: »Odprite nam naša vratca.«
-') Ne misli na »zlatce« (n.), nego na »zldtac« (m ), -tea = zlrit (dukat) in za ?rb.-hiv. poselmoj-t pri sUanji s šte\ilcm tri; n. pr. »tri velika zcca.«.
y) Nekdaj: »kßnjce« (izr. kojnee).
Pr.1) Mi bi rad' 2) dekliča.	Pr. Z Bügom, z Bügom
M.3) Ja jo nedam možu.	Vsem včrnim slugom
Pr. Če jo nedaš sä m a,	Ki°) ste nam dali,
Vzamem ti jo sama.	Da pöjdete z nami.
M. Pojdi, pojdi, moja hči
Skoraj nazaj pridi4).	(Tekajoč okoli vrste):
Suha hruška zacvete,	H in dr, handr, žumbr7)
Ondaj nazaj pridi'*)!	Vsake žuinbrske družine8).
(To pesem ponavljajo na isti način za vsako »hčer« posebe, dokler vojarinka ne izprosi vseh) tako kot je izprosila prvo, samo da vodi vsak pot po eno izprošeno dekle več sabo okoli one vrste, dokler ne predobi vse vrste, tako da hodijo zdaj vsi (izprošeni) dekliči ž njo vred veselo popevaje svoj: »Hindr, handr, žumbr«, za njo, a zdaj ti je konec »reščtcem«. — Zgodi se pa tudi, da pobere ,vojarinka' zadnje dve ali tri dekliče na enkrat, kot stolaravnatelj, ki — imaj<5Č veliko društvo, a malo časa — naposled na enkrat napije dvema ali trčm.
6.
Möst»).
3» 4» 5 parov samih dckliČev ali pa dekličev in dečakov postavi se za roke držeč proti solnčnemu vzhodu; — tem nasproti postavi se tudi toliko parov (z ,vojarinko' v prvem paru), ki so tedaj razdeljeni na dva zbora ali dve stranki, tako:
(I. znači vojarinko II. pa nasprotno stranko,)
Potčm začno vrstčč se (vprašajoč in odgovarjajoč) popevati tako:
(Mera v i., 3., 12. in 13. vrsti):
-U I —U I —U I —;
oil 4. do 7. pa:
U - I V— I u—; (dcugo nepravilno).
') Pr. = prošnjači.
-') Zdaj popevajo ne gledč na mero: »Mi bi radi dekliča.«
a) M. = mati.
•') Po teh besedah loči se prvo dekle (spredaj) od vrste in prime 2a roko tisto dekle, ki hodi z »vojarinko«, in vse tri hodijo zda; okoli vrste, pojoč: »Z Bdgom, z Bügom itd. (Drugače pravijo Metličani in okoličani: z Bogom!)
•') Kazumevaj tako: »Kcdaj (sic) suha hruška zacv&te, ondaj n&zaj pridi! t. j nikdar.
*) »Kteri« — popevajo osčdobi, ne gledčč na ničro.
:) Čudne, nerazumljive besede, s katerimi smo dici nekdaj oponašali in dražili . . Kočevarje.
Cuje se tudi: »drožina« (nm. družina)
'•) Po domače: must, mosta ... 4. ski. must, 5. ski. (pri) mostu itd.
I.	Je-li trden tä vaš möst? Praroža roža, p rungär je naš.
II.	On je trji kakor1) kost,
Prar6ža roža, prungär je naš2).
I.	Iz česa ste ga dčlali? P rar.
II.	Iz zlata, srebra delali. P rar.
I.	Komu ste zlato pokrali3) ? P r a r.
II.	Gospodu1) I— pokrali. P rar.
I.	Mi smo njih(o)vi kmetiči, Mi črno gospödu povedat*). Vi ste držljiva °) gospoda7), Käj nam mite däjete8)?
II.	Črnoka dčklica.
Taka bila mi je poslana lani ta pesmica, ki bi bila po moji razdelitvi povse razumljiva, samo da bi se v zadnji vrstici moralo popevati: »Črnooko deklico«.
Tako (4. sklon) Čitaš tudi v češko - slovenski (slovaški) igri in pesmi: »Krälovnä« ali »Hoja D'und'a« v zadnjih vrsticah o »zlatem mostu9) iz »marvan (marmor) kamena«:
Čo nam za dar nesiete10)? »Cernookč dievčatko n).«
(»Prostonarodnie običaje, povery a hny slovenskč.« Usporiadal a vydal Pavol Dobšinskv. Turč. sv. Martin, 1880; 153).
Prim, tudi v »Slovansk. Šborn.« 1884; str. 133: »Co bychme Väm za to daly?« »Cernojoku devulenku.«
') Namesto: »nego«; v navadni govorici Metliški: »trji kot küst« (2. kdsti itd.).
-) Nekdaj je pa odpeval in ponavljal II zbor za vsakim odgovorom tako: »Prc-roža roža, pitngrt jc naš.« — S časom, da bi se bil prevrgel tedaj »püngrt« v čudni, nerazumljivi »prungdr« (?); a zarad isto tako nerazumljivega »praroža« ali »preroža, roža« prim, č.-slovenski izrek: »bože, prebožc!« (»Slovansky Sbom.« 1884, str. 134. Zaslran besede »prungar« prim. stsl. »prag-!)« = srb. »skakavec« (iz korena »preg«) springen.
s) V navadni govorici: pokrdli.
l) Po domače: gospudi (1. göspud, 2. gospoda itd.). Imenuje se tü kakšen bogat gospod, bodi si Metličau ali tak, kateri vsaj živi ondaj v Metliki.
5) Po navadi: ,povedat1.
*) Brez dvojbe skrajšano iz: »darežljiva«, t. j. po sedanji govorici okoli Metlike »poddtna« (freigebig), najsi je tudi »darežljiv« stsl. beseda. Miki. 153 s. v. dar'1»
■) Zdaj: gospoda.
*) T. j. Koliko mite (da bodemo molčali)? Tako bi sodil človek po tej vsebini. Pa primeri dodatek malo dalje.
Uprav »pozlačenem«.
,0) in »j S pripevkom za vsako vrstico: »Iloja D'und'a hoja!«
Letos sem pa dobil k »Metliškemu mostu« nov dodatek. Nalašč sem ga ločil od prvega podatka, da bi se videlo, kako nastajajo ,inačice' — tudi po pozabljivosti iste osebe, katera nam je bila kako narodno pesem priobčila ~ prvič. Kaže nam pa ta dodatek i tujega vpliva prvi sled (ki ga zasledimo kesneje še pri nekem drugem »mostu« belokranjskem). Z zmislom vred bride zdaj tudi red nekoliko drugačen, nego je v prvem podatku. Cujmo!
Za besedami, ki jih je popevala vojarinka in njena stranka ali I. zbor:
I.	Mi smo njihovi kmetiči,
Mi č'mo gospodu povedat'. Praroža itd. odpeva dalje II. zbor:
II.	Vi ste držljiva gospoda;
Käj nam mite dajete? Praroža itd.
I.	Ččtc nas pustit' trikrat skoz,
Da si .zofräna' nc zmočimox) ? Praroža itd.
II.	Žiher2) presk6čitc trikrat skriz,
Da si ,žofrana' ne zmočite. Praroža itd.
Tako poj6č vzdignejo vse visoko roke, in vojarinka ,pelje' s voj e ,skoz'; a zdaj gredo 6 n i na poprejšnje vojarinkino mesto, vojarinka ostane pa tu, kjer so stali rini poprej, in igra se znova začne. Ne začne je pa vojarinka. nego rini, mahajc z rokami in ponavljaje isto pesem:
Jeli trden ta vaš mrist? Praroža itd. Vojarinka s svojimi jim odgovarja tako, kakor so poprej oni njej.
• Tako se vrste dalje, a naprisled gredo vsi ,skoz most', pojoč:
»Črnooka deklica3).«
Kako so nekdaj tudi Jugoslovani čislali »črne oči«, slišali smo že v drugi pesmi Metliški. To nam dokazuje i pesem (»kolo«) iz »gor-njega primorja.«
Fatajte se bjele ruke, Ko ne ljubi črne oči, Gledajte se črne oči; Pada li mu san na oči itd.4)? Tako čitaš ondi na str. 336 (br. 461):
»Još da imam črno oko,
Sve bih Turke premamila.«---
>) V žofranu si mnogi kuhajo in barvajo Se zdaj o veliki noči »pisanice*, ki so potlej lepe /.olte (izr. žoute).
s) »Slol>odno« ... ali »smete preskočiti« . . . vel? trd Slovenec, a sdsebno med Belimi Kranjci.
a) Mislimo si tedaj: A za mi t o mora bit' črnooka deklica.
*) Vuk I. (1841); 174 (br. 256).
Kako se je Metliško kolo za mojih mladih nog završevalo stoprav v mestu zvečer o »Zdravi Mariji«, priobčil sem bil že v »Vedežu« 1. 1849, J- polov., str. 117, a lani v »Letopisu« z bajeslovno razlago vred. Dodajem, da se dovršuje v novi dobi kolo (z igrami vred) že na »püngrtu«, da se dečaki več nc preskakujejo, in da niso kakor lani, tako ni letos nosili več takozvanega »turna«. Znspala je tedaj i ta stara narodna navada 1. 1887. menda na veke.
Tako ginejo po malem stari narodni običaji. Upajmo, da b6dc trajalo naše staro in mično »kolo« še mnogo let.
Naposled bodi očitna hvala in pohvala naši vredni, stanovitni »vojarinki«, tako i njenim včrnim tovarišicam in novim tovarišem, pa i vrli mestni glasbi, ki je letos po novi, hvale vredni šegi. svirajoč na »püngrtu« vso uro, ugodno poveličavala to narodno slavnost, katere se brez dvoj be spominjajo z veseljem vsi gledalci in gledalke.
Vpraša se zdaj: od kod in kedaj se je to kolo presadilo na slovenski — belokranjski svet?
Odgovor na prvo vprašanje. Pregledujoč in premišljujoč jezikovne oblike v prvi pesmici, pravem kolu, ki ima v sebi uprav samo pet vrstic (jugoslovanske narodne mčrc), moramo se uveriti, da so te oblike bolj hrvatske (»čakovske«) nego slovenske ter se .večinoma' nc strinjajo s sedanjo govorico Metliško, ki ,zvoni' na sluh tako: Jigraj *), kolce, ne postdvaj! Nisem pršo kola j igrat, Nek sem 2) pršo dek'le3) 'zbirat (t. j. izbirat).
Beseda »divojka« (oziroma: devojka, djevojka) ne rabi v navadni • govorici Metličanom, kar že vemo; pa po dosedanjih verodostojnih pis menih poročilih nc rabi ni drugim Belim Kranjcem. — Isto tako ne čujc.š zdaj v Metliki in njeni okolici v domači govorici nikdar besede: »na-kinčiti«, niti »nakinčati«, pa ni »kinčati«, niti »kinč«, (ki ni domače korcnikc4).
»Nit' veselcc pozlačeno« — te besede umč zdaj malokateri Beli Kranjec, uprav zato nc, ker pesmica »kolo« očividno ni cela, in se v popevki zarad mere izgovarja: »veselce« namesto: »veslice« (veslo).
') Ta \ je po glasu nekako na sredini med I in med poluglasnem e, ter se nc dd natanko označiti ni s sedanjajo abecedo, n\ s »cirilico«.
s) Ta »sem« in »nisem« zvonita tako kakor (do malega) po vsi kranjski deželi, t. j. e je poluglasen.
3) jDckličcv' — velijo zdaj po navadi, posebno' v e 1 i k i m ; napisal sem »dek'lč (= dlkltc) samo zarad mčre.
') Miki. »Fremdw. in den slav. Sprachen«, 1867; 26.
Vidi se, da prva pesmica ni cela, da se ji je s časom več vrstic pogubilo, pozabilo, — da ni zato med prvimi tremi in zadnjimi dvema vrsticama nikake zveze, a zato ni v njej pravega zmisla. Tčmo razjasniti in dopovedati nam, kako je postalo i Metliško kolo, utegne pa dna pesem, ki jo je priobčil Vuk I (1841); 372 pod br. 59 in naslovom: »Ne gleda se ruko1), več stas2) i obraz«, ter se začenja tako: Igra kolo u Ercegovini Pred dvorove bega Jovan bega U tom kolu nema muške glave Do djevojke i nevjeste mlade3) Otud ide neznan dobar junak. Pripoveduje se dalje na drobno, kako krasno je bil ta dobri lepi »junak« opravljen od glave do 116g, tako i konj, na katerem je jahal. Ustavi se kolo vse presenečeno in začne gledati tega lepega, a neznanega junaka.
,AV govori neznan dobar junak4: ,Al' govori iz kola djevojka': »Igraj, kolo, a ne gledaj na me, »A ne luduj, mlado neženjenol »Ja ne gledam zlata ni bisera	»Ni mi mlade konja ne gledamo
»Ni lijepe svile ni kadife;	»Ni na konju rahta4) ni pusata 5)
»Vcčc gledam lijcpu djevojku	»Več gledamo lijepa junaka,
»I lijepa stasa i uzrasta	»Za kim čemo ostaviti majku
»I lijepa boda i pogleda,	»I lijepo carstvo djevojačko.
»Staču majci u dvore dovesti,
Zdaj nam je jasno, kako je postalo i Metliško kolo, ki se pričenja stoprav z dobrega, lepega junaka besedami, ki jih je govoril dekliškemu kolu:
Igraj, kolo, ne postavaj itd. Očividno je, da je to isto, kar v Vukovi knjigi:
Igraj, kolo, a ne gledaj na me itd. Ista misel povedana je z drugimi besedami tudi v Vukovcm »Kovče-žiču« na 51. strani v takozvanem vlaško arbanaškem kolu, v katerem je igrala (če je res), tudi prekrasno opravljeno bčla vila:
>) Oprava (obleka). -) Hilst.
!f) »Nevjeste« tu = »snahe« ali »mlade«, t. j. mlade žene (k večjemu leto po svatbi); a vender se imenuje tako kolo srb.-hrv. . . . »djevojačko« (dekliško). Tako je zdaj tudi Metliške kolo.	•
4) Raht. in. (tuja beseda) = »nakit konjski«, Vuk. rj. 64
J) Piisat m. (tudi tujka): v »konska odora (uzda in prsine), Pferdegeschirre. Ondi 622. Ta beseda rapi po Vuku v Scnju.
»Igraj, kolo, naokolo, ne gledaj na me, »Nišam doš'o,da ustavljam kolo djevojak, »Neg' da prosim djevojčicu vilu bijelu »Na kojoj su tri kavada *) od suva zlata2) itd.
Tako govor/ »djcvojačkemu kolu« ob taki priliki »turško momčc«, drugi junak, tudi silo lepo oblečen in jezdeč na prekrasno opravljenem konju. Pa ta junak veli z drugimi besedami na ravnost, da prosi (snubi) belo vilo, zato ker ima na sebi toliko zlatine in drugih dragotin (tedaj zato, ker je tako bogata).
Prvi naš junak pa ne gleda dragotin ali bogatstva na »djevojki«, nego zagledal se je samo v n j o zbog njene lepote; a tako bi si rad izbral — v zäkon3).
A ba.š po zadnjih dveh vrsticah v Metliškem kolu sodim, da si je bil i naš junak (v našem kolu) izbral ubogo, a lepo nevesto ter odpeljal v ladij i — najbrže po morju — k svoji materi na dom1). Zato so popcvalc zavidljive ji tovarišice:
»Ni divojka nakinčena r,)t »Nit* veselce °) pozlačeno.
Po čakavskih oblikah in po navedeni vsebini sodim, da je nastalo Metliško kolo vsakako med Hrvati (čakavci) ter prispelo s časom v Metliko s hrvatske strani, kakor jc n. pr. leta 1878. na sv. Jurija dan (24. apr.) prišel v Metliko Blaž Kos iz Novakov na Hrvatskem tri ure od Metlike, ,župe' Pribičke izpod sv. Križa, ter v Metliki prvič popeval čakavsko (pa s kajkavščino pomešano) narodno pesem: »Zeleni Juraj«. Gl. Letopis Maticc slovenske, 1879; str. 217.
Res, da se ta (z 6nim običajem hrvatskim vred) ni prijela mahom kot vrba; kajti zdaj, ko pojemajo stari närodni običaji, ni doba za to; a vendar so se bile malo let poprej prijele ondi nekatere hrvatske närodne pesmi (čakavskega značaja); kajti slišal sem 1. 1867. in 1872. v
') Kavftd, m. Art weiblichen Oberkleides. Vuk, rječn. 257.
'-) Od suha (suhoga) /.lata.
•"■) Kcsneje zvemo, da biva tak običaj med nekaterimi Belimi Kranjci (v Starotrški župniji) še dan danes; dočim je bela vila v omenjenim vlaško-arbanaškem kolu pošteno ostela »turško momče« ter odpravila nculjudno, rekši, da se deklice (»djevojčice«) ne prosijo v kolu, nego pri svojem očetu.
') Kakor čilaš pri Vuku I. (1841); str. 4iS — 419 v pesmi: »Majkin svjet« (od Dubrovnika): »Zaveze tanka vesoca Pa pojde z blagom na dvore«.
6) Ilrvatski-srbski bolje: nakičena.
,!) Iz prvine brez dvojbe hrvatski (čakavski): »vesalce = srb. včsavce (nsl. včslice, izr. včselce, uprav: ves'lee).
Metliki säm, kako radi in po gostem so jih prepevali moški in ženske, med katerimi sem se bavil po več tednov.
Pa to ni nič čudnega osčdobi, ko so se prebudili že vsi Slovani ter popevajo zavedni narodnjaki in narodnjakinje uzajemno i drugih bratov slovanskih pesmi (närodne in umetne), ne samo v prevodu, nego tudi v izvirnem jeziku ali narečju. To se godi od znamenitega leta 1848. — ne samo v »beli Ljubljani« in v sosednem Zagrebu — nego na slovanskih veselicah tudi v cesarski prestolnici, v »zlati Pragi« itd. itd. Lčta 1874. pravil mi je (na Moravskem) neki učitelj, da prepevajo naš »Naprej« celd kmetske deklice po Češkem v izvirnem (slovenskem) jeziku.
Popravek. Na 295. str. v 5. vrsti čitaj: .... na na vuzrimsko nedeljo i n vuzamski ponedeljek itd.	(Dalje prihodnjič.)
Misli.
i.
2.
gladka pijača je
Opojno-mamljiva je tudi; Prijetna vživalcu nje slast, A mozeg in moč mu razgrudi.
5a je strast,
Da za resnico so vneti, Takih je morda obilo; Da bi jo mogli vstrpeti. Teh je le borno število.
3-
Jcdnako je z bedo na sveti Kot 7. ledom je svetca Matije: Dokler r«£vo imd kdo trpeti, Hiti, da iz nje se prebije,
Ko že zložno bi mogel živeti, Pa v bedo nazaj ti spet rije.
Y.
Spomin na zimski večer.
rok<5 si m&hko me objela, Na mčni, deklica, slonela,
In ljubo sem se nagnil nrftc, Poljubil te na laske zldte.
Tiliotno bilo je po vasi, Kot je navadno v zimskem časi* Polndč je ura v stolpu bila, Midva pa sva se še ljubi1«
Prvi bolnik moj.
I lumorCika. Spisal A. Planinec.
es mesec že je bila pribita na hiši pod oknom stanovanja mojega svetlo-črna tablica z zlatim napisom: »Univ. med. dr. Josip Zoran.
- I. nadstropje. Ord. od i o. — 12. ure dopöludne in od 2.—4. ure popöludne.«
Strogo sem naročil stari svoji služkinji, naj gotovo teče takoj po postreŠčka, ki stojč na oglu, da me ta poišče, če bi me slučajno kam poklicali h kakemu bolniku, kadar ne bi bil doma, in jej redno vselej povedal, kam grem ter katero pot bom hodil. Sam sem se dal pod nekako policijsko nadzorstvo stare svoje Uršike, da bi mi ne ušel noben bolnik, ki bi želel zdravniške moje pom6či.
Ves razburjen sem že bil od samega nevstrpnega čakanja in bal sem se skoro, da se mene samega poloti prvega bolezen in da bodem le jaz nehotč dal zaslužiti kakemu tovarišu svojemu.
Kaj mi pomaga, da mi jc sam slavni dr. Hillroth, ko sem srečno in z najboljšim vspehom dovršil stroge izpite svoje, vročivši mi doktorsko diplomo, rekel laskave besede:
»Čestitam Vam, gospod kolega! Vi se odlikujete ne le kakor teoretik, temveč tudi kot praktik. Sijajna bodočnost Vam je zagotovljena.«
Tudi vsi drugi profesorji so mi čestitali z jednakimi ali šc prijaznejšimi izrazi.
Kaj imam tudi od tega, da mi je predstojnik dunajske bölnice »Rudolphinum«, kjer sem bil skoro dve leti asistent, pri slovesi zagotavljal, da mu ic v resnici jako žal. ker tako izvrstna zdravniška moč zapušča zdvod, in mi priporočal, naj se naselim na Dunaji, kjer imam toliko dobrih prijateljev in vplivnih znanccv med profesorji na univerzi in med kolegi.
Toda vleklo me je v domovino, da bi med rojaki svojimi koristil ne le zdravnik, temveč po svoji moči tudi drugače. Vse zastonj! Kako hitro so mi minile vse lepe nädeje, ko sem bil komaj jeden mesec v Ljubljani.
Sitno mi jc bilo, če me je na ccsti srečal kakšen prijatelj in me vprašal:
»Kam pa tečeš, doktor? Ali imaš toliko bolnikov?«
Bolnikov 1 — Da bi le jednega imel! Legati sem seveda moral, da imam sila opravila. Opöluclne pri kosili v gostilni sem prodajal leži' svoje že kar na debelo.
»Danes sem bil pozvan k nekemu bolniku v res prav zanimivem slučaji,« začel sem pripovedovati in povedal kako zanimivost iz b61niške svoje prakse na Dunaji.
Nobenemu človeku ni mi smeti odkriti notranjih svojih muk in prevar in morečih skrbij. Smijal bi se mi vsakdo, ime moje prišlo bi na slab glas, rekalo bi se, da sem zdravnik brez bolnikov, zdravnik, komur se nikdo ne zaupa.
Saj mi še ni toliko za denar. Imel sem toliko svojega, da bi lehko Čakal še tudi jedno leto. A če je človek zdravnik in se je toliko in toliko let trudil in resno trudil, da bi kdaj koristil bolnemu in nesrečnemu človeštvu, grize ga in peče, ako v resnici ne more ničesar druzega storiti, kakor čakati in zopet le čakati.
Stokrat sem preklel v teh dnčh nesrečno to besedo »čakanje« in če bi bilo po mojem, izbrisati bi se morala ta beseda ne le iz slovarjev vseh jezikov, temveč še celrt za pojem čakanja nehati bi moralo imeti človeštvo razum.
Grozno pa je bilo tudi stanje moje. Pomislite! Ne le, da sem vsak dan natanko in točno od 10. do 12. ure dopöludne in od 2. do 4. ure popcSludne presedeval in Čakal domd, še cclö ves drug svoj čas si nisem upal, da bi brezbrižno pohajkoval po mestnih ulicah ali po izprehajališčih. Kolikokrat sem zavidal tiste dm' najgiupcjšega filistra, ki smč sedeti v krčmi pri svojem kozarci piva ali vina, ne meneč se za kaj druzega, nego za to, zakaj pač oni le tam večerja danes kisle ledvice in ne jčtric, kakor druge večere. Zame je bila taka sreča nedosežen idejal. Kosil sem v hitrici in isto tako večerjal; saj sem moral kazati, da nisem svoboden gospod časa svojega, temveč da mi je izročena skrb za smrt in življenje bolnikov mojih, katerih pa seveda nisem imel. Kar vdse sem metal jedi, popil hitro jedno ali dve čaši piva, pogledal na uro, hi»ro vstal in tekel iz gostilne. Ako mi je kdo prijateljev mojih zaklical:
»Ostani, ostani še nekaj trenutkov, doktor, pojdeva skupaj!« odgovoril sem:
»Ne utegnem. Točno ob tej uri mi je biti tu ali tam.«
In tekel sem, da bi me tfni še ne mogcfdohiteti, ko bi prav hotel.
Tako je bilo tudi danes zvečer. Ze ob devetih sem zapustil vsakdanjo druščino svojo ter hitel domov, rckši prijateljem, da moram
jutri na vse zgodaj peljati se na kmčte, da obisčem tam nekega prav nevarno obolčlega posestnika in da moram seveda točno ob desetih dopöludne biti zopet v Ljubljani, ker imam takrat ordinacijskc svoje ure, in mi ne dopušča včst, da bi jaz kot začetnik pustil čakati le jednega bolnikov svojih, ali da bi celo kdo zastonj prišel, če bi me ne bilo domd.
Odšel sem in sedel domd sam, kadil iz dolge svoje dijaške lule, dolgočasil se in jezil sam nase. Čitati ali učiti se ččmu ni se mi poljubilo, saj tudi nisem bil dovolj miren za kaj tacega.
Bilo je sredi junija meseca. Po dnevi je bilo precčj soparno. Odprl sem okno in gledal na ulice.
Ako je kaka dčkla mimo tekla in slučajno pogledala hišo, v kateri sem stanoval, mislil sem si:
»Aha, morebiti ta išče zdravnika. Gotovo je kdo nenadoma zbolel. Morda se zateče k meni!«
Čakal sem in čakal. Zdajci bode prijela za moj zvonec — pa zastonj vsakatero upanje! Šla je mimo hiše, ne zmenivši se niti za zvonec moj. ni za mojo tablico, na kateri se je lesketalo v zlatih črkah moje ime.
Že sem hotel zapreti okno in iti zopet v krčmo, da si med prijatelji pri vinu razpodim bčdaste misli. Kar zapazim tam v nasprotni hiši v prvem nadstropji, kjer so bila tudi radi vročine odprta okna, nemirno tčkanje iz sobe v sobo.
»Morda je kdo obolel,« rekel sem sam v sebi. »Kaj, ko bi sam tj;\ šel in ponudil v sili zdravniško svojo pomoč!«
Ves govor sem si osnoval že v mislih, kako bi govoril o tej priliki.
»Oprostite, da sem tako drzen.....«
Pa zdaj so se že zopet pomirili tam.
Včdel sem, ker sem bil večkrat tako indiskreten in sem zvečer gledal v stanovanje nasprotne hiše, da stanuje tam neka stara baronica. Želel sem ji, da bi jo začel viti krč, želel ji Še Bog včdi kake bolezni, pa ne iz hudobnosti, ne, sam6 radi tega, da bi imel jaz zdravnik priliko ji pomagati.
Toda ne samo stari baronici, vsemu mestu sem želel v pesimističnih mislih svojih vse bolezni: osepnicč, vročinsko bolezen, davico, azijatsko kolero, kugo in vse takšne pošasti, sam6, da bi se lehko odlikoval kot zdravnik.
Ne včm, kake grozne misli bi se mi bile še porodile v glavi, pa zdaj so zopet tam nasproti začeli tekati semtertjä.
Aha! Zdaj gre dčkla celö iz stanovanja in celö doli po stdpnicah. Prav gotovo je kdo bolan! Te stalne misli se nisem mogel iznebiti.
Zdaj je z lučjo pri hišnih vratih ter jih odprč. Dvč dčkli sta. Pa seveda babi morata še dolgo klepetati, ko njih gospä trpi grozne bolečine, ko morebiti umira! In jaz zdravnik tu nasproti čakam, da bi ji olajšal bolesti, rešil ji življenje!
Posvetujeta se menda, po koga bi šli. Zaklicati sem že hotel:
»Mene pokličita! Saj znam več, kakor <5ni stari doktor s svojimi homeopatičnimi krogljicami, katerega često vidčvam, da obiskuje baronico!«
Glej, zdaj teče starejša čez ulice in — ali je res, je li mogoče? — naravnost na hišna moja vrata, zijä jih in zijä in zapazi mojo tablico in zvonec moj.
»Cin, ein, tin-tin-cin!« —
»Oj, sladki glas! Ali vender kdaj!« vzdihnil sem radostno in plesati bi začel od samega veselja. »Pa mirno, brate 1 Zgrbanči v resne modre gube svoj obraz!«
To bi se mi še posrečilo. Ali srce mi tako utriplje!
»Hladnokrvnost, to je conditio sine qua non, to je najimenitnejše pri zdravniku,« rekal mi je vedno moj »šef«, predstojnik bölnici na Dunaji.
»Pa ostani miren! — Prvi toliko časa zaželeni bolnik moj!«
Sčdel sem vender le mirno za mizo in navidezno čital v knjigi, ki je ležala pred menoj.«
Zdajci prisopiha z mojo Uršo baroničina hišna v sobo.
»Gospod doktor, prosim, gospod doktor! Oh, uboga naša gospä baronica!« ihti stara devica.
Jaz sem se že popolnoma pomiril, ko sem videl ihtečo dčklo in včde), da me kliče dolžnost k bolniku.
»Kaj pa je? Povčdite le, kaj se je zgodilo, da morda vzamem kakih instrumentov ali zdravil s seboj!«
»Oh, dävi se, pravim jaz. Gotovo je kako kost nerodno požrla rčvica. Toda milostiva gospä baronica trdi, da jo vije krč.«
Dosti sem včdel. Vzel sem s seboj, kar sem mislil, da bodem potreboval, in šel sem ž njo.
V svesti si odgovornega poklica svojega sem korakal za deklama po stopnicah k bolni baronici.
Starejša, ki me je prišla klicat, vede me v sobo.
Pred divanom, na katerem sem videl veliko belo blazino, klečala je stara baronica.
»Oh, ti rčvica, ti ubožica, kako se moraš mučiti! S čim si pač zaslužila te grozne bolečine, katere trpiš? Oh, že zopet nov napad!« ječala je na blazini sloneča stara gospa.
Zazdelo se mi je, da je baronica bolna na duhu.
»Gospod doktor jc prišel, gospa baronica!« oglasi se za menoj
dčkla.
Baronica skoči po konci in mi prihitf naproti.
»Hvala Bogu, da ste prišli! Ali ji bodete mogli pomagati? Jcdino zvesto bitje jc na sveti, katero imam. Rešite ji življenje!«
»Gotovo, gotovo, gospd baronica, vse storim, kolikor mi bode mogoče. Prosim, le peljite me k bolniku, da.....« tolažim gospo.
»Prosim, gospod doktor, evo ga,« reče stara gospa in me pelje bliže k divanu.
Zopet sem začel misliti, da se ji blede, kajti nisem videl nikjer nikogar. Pač, zdaj ugledam na beli blazini — veliko belo mačko l
Groza me je stresla in grizla me jeza. Kar zagrabil bi bil najrajši nesrečno žival in jo trčščil stari prismojeni baronici pred noge — toda premagal sem se!
»Še pred jedno uro je tako rada jedla, zdaj pa umira. Oh, uboga Micika moja! Pomagajte ji, gospod doktor!« tarna baronica, vrže se zopet na kolena pred mačko in joka.
»Oprostite, gospd baronica, jaz nisem živinozdravnik,« ujunačim se zdaj in govorim prav mirno, prikrivaje notranji svoj srd.
»In Vi ubožici ne morete pomagati? — Saj trdite vi zdravniki, da je človek ali žival vse jedno. Oh, uboga Micika moja, umreti bodeš morala!« in obupno se zopet obrne k maččtu, ki je z izbuljenimi očmi ležalo na svileni blazini in pojcmaj6č izkušalo si nekako samo pomagati z nogami.
»Nimate li nič srca, doktor? Če umejete res Človeku pomagati, pomagajte tudi ubogi nedolžni živdlci, saj vidite, kake bolečine trpi'!« obrne se jezno baronica proti meni, ki sem še vedno pred njo nepremično stal in nčm gledal ta silno smčšni prizor.
Najrajši bi se bil zdaj smijal. Minil me je že ves srd.
Stopim še bliže k divanu in primem mačko za glavo.
»Kaj pa jc žrla ta zvčr danes,« vprašam popolnoma resno.
»Zvčr?« začudi se baronica.
»Pišččta so ji dali gospä baronica in gotovo je rčvici obtičala kakšna kost v grlu,« oglasi se hišna, ki je stala pri vratih.
Videl sem tudi sam kmalu, da mora biti kaj takega. Poskusil sem s prstom poriniti kost v grlo. A mačka, dasi se je zdelo, kakor ne bi mogla nič več, pokaže mi kremplje.
Rečem torej dčkli, naj jo prime, sam pa stopim k mizi, ker sem prej videl, da še niso pospravili po večerji, in vzamem ž nje žlico. S to drčgnem mački v grlo in res se mi posreči kost poriniti dalje v grlo.
Mačka je grdo zamijavkala, pihala proti meni, ker sem ji bil tuj, in videlo se je, da sem »ubogi nedolžni rčvici« rešil življenje.
»Tako, rešena je!« rečem z resnim glasom. »Le mleka ji dajte zdaj piti in zdrava bode in živela še mnogo let sebi in drugim v veselje.«
Prinesli so ji mleka in prav v slast ji je šlo. Ko se ga je napila in zavohala, da jc na krožniku poleg nje mcs6, katero je najbrž prej popustila, prijela se jc tega in žrla, ne meneča se za ravno prebito smrtno nevarnost.
Kako se mi je začela zdaj baronica zahvaljevati, tega opisati ne vzmore moje per<5. —
To je bil prvi bolnik moj!
Vender mi ni smeti nehvaležnemu biti usodi. Baronica, vdova nekega visokega uradnika, imela je dovolj znanja po vsem mestu. Prosil sem je sicer, ko mi je v hvaležnosti svoji zagotavljala, «da me bode vsakemu priporočila, naj zamolči, pri kakem bolniku sem si pridobil zaupanje njeno, in držala se je tudi danega svojega občta. Njeno priporočanje pa mi jc lc pomagalo. Jeli so mc ljudje klicati zdaj k temu, zdaj k önemu bolniku, in ko so videli, da res käj znam, bil sem kmalu na gläsi kot najboliši in najsrečnejši zdravnik v mestu.
Minilo je že mnogo lčt, kar se je dogodila ta resnična povest, in zdaj sem obče čislan zdravnik, a večkrat se še spominjam hvaležno stare baronice in njenega mačeta, prvega bolnika svojega, katerih obeh že davno ni več med živimi.
Iz domače zgodovina
Piše Ivan Vrhovec.
III.
Francozi v Novem Mestu.
oliko vrišča, strahu in trepeta, kakor 1. 1797., na Kranjskem že dolgo ni bilo, že od takrat ne, ko so zadnje turške hlače bežale čez mejo. Že dolgo let ni bila prilomastila v deželo sovražnikova vojska; sedanjih ljudij se ni spominjal nobeden več, kakšna je ta huda šiba božja; izkusil je ni nihče, slišali so o nji le pripovedovati. A 1. 1797. je vrščala zopet čez deželo in vrščala je grozno, kajti prihajali so Francozi, ki so si neki hoteli ves svet spraviti pod noge. Na tem svojem poti jih je zaneslo tudi na Kranjsko.
Vrtoglavi in razburjeni Francozi so bili že pred petimi leti zgrabili orožje, da se ubranijo nemškega cesarja, ki jim je zažugal, da jim razdere Pariz, kjer ne bode ostal kamen na kamenu, če se ne streznijo. Toda stvar se je zasukala popolnoma drugače. Francozi so se s cesarjem tako čvrsto spoprijeli, da mu niso le zastavili poti v Pariz, ampak mu vzeli celö lčpo in bogato deželo Belgijo, ki jo je dobil le še jedenkrat za par mcsecev, potem nikdar več nazaj. V vojsko zapleteni niso hoteli Francozi prej mirovati, dokler nemškega cesarja popolnoma ne pripognejo k tlom. L. 1795. zagrabijo ga na treh strančh, celö na Laškem. Spočetka so imeli Avstrijanci tu srečo in so Francoze nekatefikrat dobro pretepli, a huda jim je jela presti, ko je prišel spomladi 1. 1796. Napoleon na Laško ter prevzel poveljstvo nad sestradano in razeapäno francosko vojsko.
Predno je minilo leto, pomčtel je vse avstrijanske polke z Laškega in jih zapodil v tirolske in goriške hribe. Po zimi 1. 1796. na 1797. umikali so se Avstrijanci z Laškega preko Kranjskega s svojimi pobitimi četami in ranjenimi vojaki nazaj. Meseca marcija 1. 1797. umekniti se je moral Napoleonu celö sloveči nadvojvoda Kari, cesarjev brat. Bežal je s svojimi četami Čez Vipavo in Opčino na Kranjsko. Za njim pa so drli Francozi v deželo, kjerkoli je peljala kaka cesta vdnjo. Prvi je bil general Bernadotte, ki je prilomastil dnč 23. marcija v Idrijo; pet dnij za tem so se pokazali Francozi zdajci v Postöjini; pripeljal jih je general Mu rat. Sel je pred njimi tolik strah, da je bežalo iz Postöjine vse, kar je le bežati moglo, v bližnje hribe.
Ko so Ljubljančani to zvčdeli, obšel jih je velik strah. In kako naj bi jih ne! Saj so se umeknile iz Ljubljane zadnje avstri-janske čete ter odšle na Štajersko prčcej, ko je počil glas, da so Francozi že v Postöjini. Ljubljančani so bili torej popolnoma zapuščeni. Slišali so pa o francoskih »brezhlačnikih« toliko groznih pripovedij, da jim v mestu ni bilo več obstanka. Kdor je imel kaj svojega, po skril je in bežal iz mesta. Skoraj polovica Ljubljane se je izpraznila. Francozi so se trudili prestrašeno ljudstvo pomiriti; še predno se je pokazal v ljubljanski okolici kakšen Francoz, pisal je general Bernadotte Ljubljančanom, nai jih Francozov vender ne bo tolika groza, in Napoleon sam jim je poslal iz Celovca 30. dnč marcija pomirljivo pismo, v katerem jim je obetal, da se jim ne bo pri krivil niti las na glavi.
Drugi dan 1. aprila primarširala je iz Logatca prva francoska četa z muziko v Ljubljano. Vodil jo je Bernadotte, ki je dal takoj po svojem prihodu razdeliti po mestu v treh jezicih pisano oznanilo, da bo skrbel za najlepši red in gledal 11a to, da se ne stori nikomur niti najmanjša krivica. In res, dokler je bil Bernadotte v mestu, ni se bilo nikomur pritoževati.
Dva dni pozneje, nego v Ljubljani, ugledali so Novomeščanje prve francoske vojake v mestu. Dnč 3. aprila zvečer je prijčzdila francoska patrulja, ki je štela štirinajst glav. Avstrijanski generali niso nikakor pričakovali, da bodo prišli Francozi tudi semkaj. To njih prepričanje se je pokazalo najbolj v tem, da so odposlali iz Ljubljane, ko so se ji bližali Francozi, 24.278 stötov za vojsko potrebnih stvarij na Dolenjsko, češ, naj bi se spravile in skrile v Novem Mestu. A do sem se te stvari niso pripeljale, izgubile so se na poti, toda kje in kam, tega ni včdel pozneje nihče povedati, kar je jako čudno, zlasti če se pomisli, da je bilo treba za tako težo nekoliko sto v6z.
Prihod 6nih štirinajstih Francozov je napravil v Novem Mestu grozen, toda nepotreben strah. Mestna gosposka, ki* je pozneje poročala o teh stvarčh višjemu oblastvu v Ljubljani, dejala je, da so se vedli ti ljudje jako dobro; nikoli bi Novomeščanje o njih kaj takega ne bili pričakovali in to moramo potrditi tudi mi; sevčda, vojska je vselej huda stvar in Bog nam je ne daj še kmalu, vender bi se bili Francozi v Novem Mestu nosili lehko sovražneje, kakor so se. K sreči je ohranjen protokol seje, h kateri je novomeški mestni odbor poklical vse tiste, katerim so Francozi napravili o prihodu svojem kaj škode.
Za koliko so oškodovali meščane? Nekov Jag er, kotlar in zajed 11 o pivovdr, moral je dati, ko je prišla patrulja v mesto, vina, piva
in kruha, ki mu ga sevčda ni plačala. Odkod je patrulja prišla, ni povedano, a četudi ni bila lačna in žejna, reči moramo, da je bila zelo zmerna. Vso škodo, ki mu jo je napravila, cenil je Jager na i gld. 2 kr. Denar je imel takrat sevčda veliko večjo ceno, in vino in pivo in kruh so imeli tudi nižjo ceno, nego danes: za 10 kr. se je dobil bokal vina. za 4 kr. bokal piva. A četudi! Štirinajst morebiti še upehanih in trudnih ljudij je použilo samö za i gld. 2 kr., jeden sam torej še za 8 kr. ne. Popili so 3 bokale vina po 10 kr., 2 bokala piva po 4 kr.; snedli so za 14 kr. kruha in vzeli prazen bokal s seboj, ki je bil vreden 10 kr. (starega denarja).
Drugi meščan, ki so ga oškodili, bil je neki usnjar France Papež. Ta je mestni gosposki tako-le pravil: »Dnč 3. aprila, ko je bila francoska patrulja tukaj, prijezdili so k mčni trije konjiki (chc-vauseurs). Jeden teh stopi raz konja, nastavi mi golo sabljo na prsi, z drugo rok6 pa me zgrabi za rame ter zakričf: »Denar sčm!« V tem pa opazi, da imam uro pri sebi; seže po nji in mi jo iztrga iz žepa; zatem pa me zopet zgrabi in zahteva znova denarja. Jaz, da ne, on, da, in tako se mikästiva nekoliko časa. V tem pak je pobegnil sosed moj, čevljar Valenčič, ki je bil po naključji pri meni, iz sobe. To vidčč me Francoz izpusti in gre s pritličja gori v prvo nadstropje.
V tem so zagnali sosedje moji hrup, da so tolovaji tu. Vrišč in krik je najbrž Francoze odgnal, kajti pomeknili so se vsi drug za drugim iz hiše. Spotoma je še jeden potegnil materi moji turško ruto z vratu.
Da se je res tako godilo, priča temu je sosed čevljar Valenčič in dolga moja bolezen, ki se me je prijela zarad prebitega strahu in ki me je stala mnogo mnogo denarja. Škodo pak, ki jo imam, cenim na 38 gld. Srcbcrno uro s tremi pokrovi kupil sem od pokojnega Str-bcnca za 31 gld., včlika ruta matere moje pak je bila vredna naj-menj 7 gld.«
To pripöved Papeževo je potrdil sosed Valenčič, kolikor se je je godilo, dokler je bil on v sobi, kot od besede do besede popolnoma resnično.
Prvi pot Francozi torej Novomeščanom niso storili Bog si ga včdi koliko škode. Razven te patrulje, ki je drugi dan 4. aprila prčcej dalje odšla, 1. 1797. ni bilo nobenega Francoza v mesto. Že tri dni zatem je bilo v Ljubnem na Štajerskem sklcneno premirje in Francozi, kolikor jih je prišlo na Kranjsko, jeli so se počasi pomikati iz dežele.
Tudi v Novem Mestu so hitro zvedeli o sklenenem premirji. Prinesel ga jim je poseben kurir. Ta z veselo novico došli vojak pak je bil mnogo nezmernejši v telesnih svojih potrebah, nego dnih štirinajst Francozov, sovražnikov. Mestna gosposka je izdala zanj za hrano, vino, punč, kavo, rozdlijo in za krmo njegovemu konju 13 gld. 40 kr.
V ravno tistem protokolu je popisana tudi škoda, ki so jo napravili domači avstrijanski vojaki, ko so kmalu zatem marširali tod skozi. Ta protokol je zanimiv zarad tega, ker dokazuje, da so se domači vojaki vedli huje od sovražnikov; dalje pa dokazuje tudi, da so bili Novomeščanje reveži, naj so popotovali skozi prijatelji ali sovražniki.
Škodo, ki so jim jo storili domači vojaki, oznanili so mestni gosposki n. pr.:
1.)	Krčmarica Barbara Kut jar o. Ko so Hrvatje šli skozi mesto, prišli so k nji pit prostaki in oficirji. Plačal je samö »Oberstwacht-meister« Marquis de Belcredi zase in za jednega oficirjev, drugi so pa »odšli vsi le tako« in ji napravili škode 13 gld. 40 kr..
2.)	Ključdr Mihael Wolf. Temu so ukradli vojaki Alvincijevega polka višnjev predpasnik in cinasto skledo in krožnik, ki ju je cenil na 2 gld. A vojaki Estcrhazijevega polka so použili pri njem kruha in vina za 2 gld., ne da bi kaj plačali. Škode je imel 5 gld.
3.)	Klari Peri nov i so ukradli Jclačičcvi vojaki 12 lotov surove, 4 gld. vredne svile.
4.)	Voncrju so izmeknili pri njem nastanjeni Esterhazijevi vojaki za naj menj 7 gld. svinjine in slanine.
5.)	Jakopu Prunku, klobučarju, odnesli so puško, za katero mu je ponujal ključar Preme malo prej cekin, pa mu je ni hotel dati.
6.)	Urarju Juriju Gradinu so ukrali vojaki sreberno žepno uro z dvema pokrovoma, ki mu jo je prinesel popravit neki Skrem. Izginila je, ko so se pridrčvili v njegovo prodajalnico dva korporala, trije prostaki in še jedna ženska ž njimi. Gradin je naznanil to takoj adjutantu. Ta je dal preiskati samö jednega dnih treh prostakov, ne pa tudi ženske, na katero je najbolj letela sumnja, da je uro ona ukradla. Ker je Gradin le molčdoval in moledoval, obetal mu je adjutant, da bo oglasil stvar polkovniškemu svojemu poveljniku. A tega ni storil. Gradin se je pritožil pri polkovniku samem; tudi ta mu je dejal, da bo dal preiskati vse vojake, toda ker ne utegne prčcej, šele na prihodnji pohodni postaji, kadar pridejo tjakaj. Da Gradin o ukradeni uri ni dobil nI duha nI sluha, razumno je samö po sebi. Imel je škode 30 gld.
7.)	Pri Unterlokauerji sije izposodil stotnik pl. Ulrich voz ter jc odšel ž njim v Maribor po monturo in strelivo. Obetal je, da bode, predno mine mesec, gotovo že nazaj. V tem so prišli Francozi v deželo, stotnika pl. Ulricha je vojskina sapa zanesla Bog vč kam, Unterlokauerjev voz pa je izginil za vselej.
8.)	Matevžu Vengerju so odnesli pri njem nastanjeni vojaki čisto nov plašč (16 gld.), vijolino (6 gld.), šestilo (cirkel) od medf, likdlo (Bügeleisen) z jeklom vred (3 gld.), svetilnik od medf, 7 steklenic in svileno rdečo čepico. Vse jim je bilo všeč. Cel6 ženska obleka je šla ž njimi, če so jo kje dobili, kajti takrat so hodile z vojaki tudi njih ženč in dobivale ravno tako vojaško stanovanje, kakor oni. Da ne bomo vsakega NovomeŠČana in vsake Novomeščanke z njih pritožbami posebej omenjali, našteti hočemo le stvari, ki so izginile v globokih malhah skozi potujočih Hrvatov: vsakovrstna moška in ženska obleka, perilo, platno (nekemu tkalcu so ga ukradli cel6 s statev), steklenice, kozdrci, noži, vilice, sklede, krožniki, svinjina, slanina; mimo tega pa tudi kolesa od vdz, glavniki, krtače, sekire itd. Napravili so meščanom škode za 263 gld. 51 kr., torej precčj več, nego Francozi.
Da sc domači polki niso vedli bolje, nego bi se vedel sovražnik sam, zvedamo od ravno tistega Jagra, pri katerem se je ustavila 6na francoska patrulja. Par mesecev zatem je šlo skozi na vozčh kakih sedem sto Hrvatov. Bilo jc po noči. Ker so videli pri Jagru luč, vsula se jih jc k njemu vsa tolpa, ki je kakor burja naglo zahtevala od njega pijače. Jager je poslal hlapca v klet po vino. To vidčči udarijo vojaki za njim, vržejo hlapca iz kleti in mu vzamejo še klobuk. V kleti so popili, nekoliko pa po tleh izpustili nad štiri včdra vina in tri vedra piva. Vrhu tega so vzeli s seboj osemindvajset kozdrcev in tri prazne bokale. Pri tem pak je moral Jager molčati in še vesel biti, da so ga pustili v miru.
Drugikrat so prišli Francozi v Novo Mesto 1. 1805. Sklenili so bili namreč 1. 1797. z Avstrijanci mir v Campo Formio, a ni jim bilo do miru, ampak samö do tega, da so dobili nekoliko duška. Ko so drli namreč preko Kranjskega in Štajerskega proti Dunaju, uprli so se za njihovim hrbtom Italijani v Benetkah. To je bilo za Francoze kaj nevarno in Napoleon je hitel s sklepanjem miru, kar se je dalo.
A Francozom, kakor rečeno, ni bilo do mirü; 1.1799., torej prčcej dve leti zatem je že zopet zagrmelo na vseh straneh: pokalo je na Nemškem in Laškem. Francozi so Avstrijance, ki so bili zvezani vrhu tega še z Rusi, spravili navzlic temu v tako zadrego, da so morali od vojske odjenjati, skleniti s Francozi mir 1.1801. ter jim ustopiti mnogo
lepih dežel. A tudi zdaj še niso dali miru. Delali so celö v mirnih časih po Evropi toliko krivice, da je bilo evropskim oblastim to napösled venderle preveč. Zato so se dogovorili Avstrijanci 1. 1805. z Angleži, Rusi in Švedi, storiti vender temu večnemu rogoviljenju konec. A grozno so se opekli. Francozi so jih tako do dobra otepli, kakor doslej Še nikoli ne. V najhujši zimi, dnč 2. decembra ugonobil je Napoleon avstrijansko in rusko vojsko pri Slavkovem (Austerlitz) na Moravskem polji tako zelö, da je moral dčti av-strijanski ccsar Franc I. orožje iz r6k in skleniti z Napoleonom mir, kakor ga je ta sam hotel. Dnč 26. decembra 1. 1805. podpisal je ta mir avstrijanski cesar v Požunu; izgubil je mnogo lepih dežel, med njimi tudi Tirole.
Na Kranjsko so pridrli Francozi to leto še nekaj dnij pred ono odločilno bitko pri Slavkovem. Pokazali so se na Notranjskem proti koncu meseca novembra, v Ljubljani dnč 28. novembra 1. 1805.
NovomcŠčanje so jih ugledali dnč 16. oktobra. Prišlo jih jc se-demnajststo glav, ki so posedli vse Dolenjsko doli do hrvaške meje. Vodil jih je general d'Espagne, ki si je izbral Otočec za stanovanje svoje; vsi drugi so ostali v Rudolfovem. Tudi to pot je bilo njih vedenje takšno, da se meščanom zarad tega ni bilo pritoževati.
Sevčda, česar so potrebovali zdse in za živino svojo, izterjävali so od njih z vso vojaško ostrostjo, siccr pak so puščali ljudi pri miru. Deset dnij po njih prihodu je bil sklenen mir v Požunu in počasi so se pripravili za odhod. Dnč 4. januvarija 1. 1806. pomeknili so sc iz Ru-dolfovega »popolnoma mirni«, tako so poročali mestni očetje višji svoji gosposki v Ljubljano.
V novomeškem arhivu je še shranjen natančni račun o troških, ki jih je imelo mesto s francoskim sovražnikom. Odkod so dobivali potrebni živež, ne včmo povčdati; v računih ni o njem nikjer govorjenja. Zaznamenovano je le, da je izdalo mesto zänje za kavo, sladkor, rum in jednake potrebščine 265 gld. 25 kr. Njih poveljniku v mestu, stotniku Fallionettiju so morali plačevati po 6 gld. na dan obed nine (Tafelgelder). Kupili so zänj sedem srebernih žlic (40 gld.), sreberno uro repetirko (125 gld.), prisilil jih je, da so mu preskrbeli »ein spanisches Rohr« (6 gld.) in obleke za 133 gld.
Tudi general d' Espagne v Otočci je porabil priliko, da se je okoristil pri prestrašenih Novomeščanih. Napraviti so mu morali kočijo za 736 gld. in novo konjsko opravo za 132 gld., v denarjih pa je izžulil iz njih 2134 gld. 37 kr. za svojo osebo. To so bili njegovi »Tafcl-gelder« za kratki čas od dnč 17. decembra pa do dnč 4. januvarija.
A tudi posamezni meščani so trpeli precčj škode, zlasti krčmarji, ker so jim francoski vojaki ostali na dolgu vse, kar so zaužili, rokodelcem so dali v popravo svojo raztrgano obutev in obleko, vzeli temu ali onemu kako lepo puško itd. Vsota, za katero so Francozi posamezne meščane oškodili, znašala je 2009 gld. 26 kr.; v vsem skupaj pak so odri i mesto za dobrih 6000 gld. Da so se Novomeščanje dne 4. januvarija 1. 1806. od njih radi poslovili, verjame se takoj na prvo besedo.
Kakšen razloček pač med občti, ki so jih delali Francozi, in med njih ravnanjem! Ko so prišli prvikrat na Kranjsko 1. 1797., razdal je Napoleon Bonaparte tak-le razglas:
»Prebivalci Kranjske!
Francoska vojska ne prihaja k vam, da bi jo podjarmila, ne, da bi le količkaj izpremenila včrske vaše navade, šege vaše! Ona je prijateljica vseh ndrodov, posebno pa vrlih ndrodov nemških.
Izvrševalna oblast francoske republike, direktorij, poskusila je vsa pota, da odpravi reve, ki tako zelo težč vse dežele. Da, odločila se je cel6 sama prvi korak storiti v ta namen ter poslala pooblaščenca svojega generala Clarkeja na Dunaj, da bi pripravljal tamkaj mir. A na cesarskem dvoru ga niso poslušali, ampak se ccl<5 izrekli, da francoske republike ne priznavajo. Zatem je zahteval general Clarke potni list, da govori s cesarjem samim, ali ministri so se bali in to po pravici, da bodo skromne njegove ponudbe cesarja nagnile k miru; varali so, sleparjeni z angleškim denarjem, cesarja in državo; sami niso imeli nobene svoje volje več, ker podkupili so jim jo nezvesti Angleži, strah Evropin.
Prebivalci Kranjske! Včm, vi sovražite Angleže, kakor mi — ljudstvo, ki vleče dobiček svoj iz te vojske, ravno tako kakor ministri, ki so vsi podkupljeni. Sest let se že vojskujemo, a mi včmo, da te vojske ni kriv ni vrli Oger, nI bistri prebivalec dunajskega mesta, nI dobrovoljni in nepokvarjeni Kranjec.
Toda pozabimo Angleže, pozabimo cesarske ministre in bodimo si prijatelji. Francoska republika ima pravico postopati z vami, kakor zmagälka. Toda sporazumljenje, ki nas oboje veže, odpravilo bo to pravico. Vi se ne boste vtikali v vojsko, kateri ne pritrjujete, dajali nam boste potrebnega živeža, jaz pa bom branil vašo vero, vaše navade, imetje vaše. Naložil vam ne bodem nobenega vojski nega davka. Ali ni vojska že sicer in sama po sebi strašna dovolj ? Ali ne trpite po nedolžnem že dovolj za zmote, katerih so krivi drugi? Davki, katere ste do zdaj plačevali cesarju, po-
krivali bodo vso škodo, ki vam jo bode napravljala skozi deželo pomikajoča se vojska in ž njimi se bode plačeval tudi živež, ki nam ga bodete dajali.«
Tako je govoril Napoleon 1. 1797., tako pa, kakor je bilo prej rečeno, godilo se je 1. 1805. Sevčda je minilo v tem dvanajst let in Napoleon se je povzdignil ta čas do cesarja in njegova čudovita sreča gaje tako omamila, da je pozabil vse, kar je občtal 1. 1797.
A prišli so še hujši časi! L. 1809. prilomastili so Francozi tretjič na Kranjsko.	(Konec prili.)
Naturalizem.
Spisal Fr. Svetič.
I.
ko primerjamo slovstva evropskih ndrodov, vidimo, da ni nikjer večje razlike in več menjave v vsebini in v obliki med zdelki posameznih dob nego v književnosti francoskega naroda. Drugjč je razvoj jednakomernejši, jednakoličnejši; francosko slovstvo zadnjih dvesto let pa je delalo, rekel bi, skoke. Njegova zgodovina bi se v tem dala primerjati državni in družbeni povcstnici francoskega naroda od Ludovika XIV. do danes. V obojem se nekako razodeva znano omahovanje galskega značaja. Absolutno ali naravnost despo-tično vlado zadnjih Ludovikov trešči ob tla včliki prevrat in s prevratom pride anarhija in ohlokratija od leta 1789 — 93; — kmalu potem položi Napoleon železno svojo pest na državno krmilo, — za Napoleonom se povrne zopet »ancien rčgime«, — potem pride zopet prevrat, — za njim še jedenkrat kraljevstvo, — zopet upor, — za tem macchiavcllistično gospodarjenje tretjega Napoleona, — po njegovem padu tretja ljudovlada s svojimi zdaj zmernimi, zdaj radikalnimi mini-sterstvi, --in če politično vreme prav kaže, pričakovati je v kratkem zopet samovlade. Lehko se reče, da včliki prevrat traje že blizu sto let in da še dandanes ni končan.
Ne dosti menj menjave je tudi v slovstveni zgodovini: za klasiki so prišli racijonalci, — za racijonalizmom je nastopila romantika, — romantiko je izpodrinil realizem in naturalizem najnovejšega časa. Kakšno nasprotje n. pr. med odrvenčlim klasicizmom in'burno, vihrävo romantiko, kako protivje med romantiko in naturalizmom, ali pa med naturalizmom in klasicizmom! Kakö se menja ukus! Kakšen razloček med lcposlov-
nimi nazori »precijozne« gospode za Ludovikov in med njenimi potomci najnovejše dobe! Oni so se branili Shakespeareja, tega »divjaka«, in se strašili njegovih anatomiških grozovitostij; ti pa pridno sezajo po Zolovih knjigah in se nc plašijo mnogo ostudnejših patologičnih gnusob, katere se nahajajo v naturalističnih spisih. Še zantmiveje je pa, da taisto ljudstvo, ki poželivo čita Zolo in ga semtertjä tudi v gledališči posluša, zmeraj še ne mara za Shakespeareja, ki se do danes še ni mogel udomačiti na odru francoskem.
II.
Slovstveni ukus, o katerem govori ta sestavek, je pri večini čita-jočega občinstva in leposlovnih sodnikov na slabem glasu. Nekateri ga kar načeloma obsojajo, da je Škodljiv, nenraven, zamčtajo ga kot negnusen izrod, katerega je iztrebiti iz književnega pölja. Menj ostri nasprotniki pa z glavo zmajujejo tem najmlajšem prikazu v slovstvu in menijo, da je zabloda, jednodneven pojav brez pomena, ki se bode kmalu preživel — če se že ni — in brez sledu izginil. Protiv-nikom, ki naturalizmu odrekajo pravico do obstanka, odgovarja se lehko, da sploh ni reči, ki nc bi imela vzrokov in tedaj tudi podloge in pravice bitja svojega; tudi naturalizem mora imeti to pravo. Opomnilo bi se lehko dalje, da se je naturalizem že razširil, da je naturalistično slovstvo naraslo, da se njegov vpliv ne dä tajiti. Smelo bi se omenjati, da, čeprav naturalizem že pojema, vender to še nikakor ni dokaz, vsaj da ni imel življenja moči. Tudi romantika je imela svoj čas, njen cvet je trajal sam6 nekaj desetletij; nekaj desetletij pa tudi naturalizem že živi. Kdo bi sodil, da je romantika brez pomena, ker je cvetela samö svoj čas? — Kdo rnčni tedaj prav, ali nasprotniki, ali prijatelji in gorečneži, ki trdno včrujejo na bodočnost in konečno poveličanje naturalističnega ukusa ter zavestno zagotavljajo, da bode zmagal in da mora zmagati na vseh strančh beletristične umetnosti? Še več: Zola si misli naturalizem tudi kot državno, včrsko in družbeno prenaredbo. »Ljudovlada btfdi naturalistična, ali pa je ne bödi!«
Po tem, kar se je že izjavilo, sklepa se morda, da je pisalec tega sestavka pristaš naturalističnega nauka, da hoče nanj opozarjati in ga širiti, ali vsaj, da mu je dobrohoten zagovornik. Ne! Tudi pisatelj je protivnik tega ukusa in mu nikakor ne prisoja trajne moči. Kakor se bode razvidelo iz naslednjega, ustavlja se samö temu, da se naturalizem ozkosrčno obsoja. Premisliti ga je z drugačnega stališča. Naturalizem je zanimiv pojav v slovstvu, ki je vreden resnega razmotravanja in ki zaslužuje, da se knjige in novine menijo o njem že blizu dvajset
let. — Zadnji čas se zopet mnogo piše o Zoli, ker se je nedavno njegov »Germinal« v Parizu spravil na oder. Vender se je naturalistično valovje že zelö pomirilo, kakor se zagotavlja, in zato je zdaj morda tem primerneje in lože izreči nepristransko sodbo o njem.
III.
Prve kali naturalističnega ukusa je že takrat iskati, ko je Balzac romanopisje zavel na realistično pot, že o času. ko je še romantika krepko stala na nogah, in ko je Viktor Hugo z občino svojo gospodaril na polji lepega slovstva. Čitajoče občinstvo se je naveličalo pre slastnega sanjarstva in je zaželelo krepkejše, realistične dušne hrane. To željo izražajo, kakor se mi zdi, tu in tam cel6 pesniki, ki so prištevati romantični šoli, n. pr. Byron, ki pravi, da je resnica čudnejša »Kot sanje so: če smela bi na dan, Kak<5 ves drug bi zdel ljudem se svčt! In koliko pridobil bi roman!«
(Don Juan, XIV, 101.) Naturalizem bistveno ni druzega nego skrajni realizem. Balzac se tedaj lehko imenuje oče ne le realizmu, ampak tudi naturalizmu. V tej trditvi me zlasti še podpira naslednja njegova izjava:
»Ni več živalij kot jedna. Stvarniku je rabil jeden sam in taisti vzgled za vsa živa bitja. Žival je zakon, ki dobiva od sredine, v kateri se ima razvijati, zunanjo svojo obliko, ali natančneje: razlike svoje oblike. Živalske vrste so nasledek teh razlik... Po mnenji mojem je družba v tem podobna prirodi. Ali mari ne napravlja družba iz človeka z vplivom okolice (milieu), kjer se razvija delovanje njegovo, toliko različnih ljudij, kolikor je izpremen v živalstvu.-«
Zadnje besede so, kakor znano, izmed glavnih naukov naturalističnih; zapisal bi jih bil lehko Zola sam.
Kakor naturalisti, tudi Balzac človeške prirode nima v čislih. Za vsakim človeškim dejanjem sluti sebične nagibe, dobra dela so mu le slabost. Značaj mu ni druzega nego proizvod zunanjih vplivov. —Jasno je, da se je moral zavoljo takih nazorov popis postranskih razmer spoznati silno važnim za roman. Ozirati se je na kraj, na prizor, na hrano, obleko, občevanje i. dr. Zato Balzac v povestih svojih posebno živo in natančno, kakor kakšen nizozemski slikar, riše notranjo opravo v stanovanjih, »intčrieurs«. Svčt, v katerem se sučejo povesti njegove, zvečine ni lep, toda resničen. Balzac se drži bistveno prirode in popisuje, kar jc imel vsak dan pred očmi'. Razločuje se pa v tem od
naturalistov, da za dejanje stavi še splošno resnico, da tedaj ne goji golega prepisa.	1
Dalje na realistični poti je stopil Flaubert. Njemu so strasti bolezni. Trpel je na živcih, kar je pač vplivalo na značaj njegovih spisov. Ko je bil dal na svetlo roman »Madame Bovary«, ki ima za predmet bolezen neke ženske, poklicala ga je gospöska na odgovor. Sicer so ga oprostili, ali nejevolja na njega je bila splošna. Ljudje takrat še niso bili vajeni takim povestim, niso včdeli, kaj jih še čaka, kadar Zola zastavi perd! — Flaubert razodeva veliko umetnost v duše-slovnem popisu, vender že začenja pretiravati in se rad mudi' s popisovanjem grdih rečij. Niti jedna njegovih oseb ni prikupna; kar je dobrih značajev, ti so premehki; drugi so podli.
Za Flaubertom je nastopil Feydeau, ki ga je hotel še preseči. — Zopet dalje sta šla brata Goueourt, ki trdita, da je naloga romanova znanostna analiza človeške družbe in da sme kakor znanost povedati vse.
Tudi pri pesnikih v ožjem pomenu kaže se naturalistični ulcus. Baudelaire je v pesmih svojih tako drzen kakor naturalisti. Ko je dal na svetlo zbirko »Les fleurs du mal«, zaplenili so jo in šele, ko je izpustil nekaj pesmij, smela se je zopet natisniti. Baudelairjcva lira opeva bedo, hudobnost in grdobo vsakdanjega življenja, priljubljeni so ji trivijalni izrazi, nikdar se ne popne do česa višjega. Kakor naturalisti ima takisto Baudelaire pesimistične nazore o življenji in človeštvu; tudi njemu je sebičnost povod vsakega dejanja.
Pred Zolo je bilo tedaj že dovolj pisateljev, ki so širili naturalistična načela in pripravljali pot prvaku »poskusnega« romana.
IV.
Emil Zola se je porodil leta 1840. v Parizu. Oče je bil iz Trebiža (Trcviso) na Beneškem, stara mati z otoka Kandije; v Zoli se tedaj pretaka laška in grška kri. Otročja leta je preživel v Aixu na južnem Francoskem, kjer je imel oče kot inženir opraviti. Po očetovi smrti sta se z materjo, ki je bila v pravdi izgubila vse i menj e, zopet vrnila v Pariz. Mladi Zola je stopil v gimnazijo, pa je ni dovršil. Klasične omike tedaj ni veliko užil, mogoče da ima zarad tega premalo razuma za lepoto in vzor. Služil je potem v neki knjigarni, pozneje je bil dopisnik nekaterim novinam. Izkusil je mnogo bridke revščine, stanoval v daljnih predmestjih v podstrčšnih sobicah in se pri tem seznanil z bedo najnižjih stanov, kar mu je pozneje dobro služilo za popise v povestih njegovih. Iz teh tožnih časov mu je morda ostala tista grenkdst in mračnost, ki se razodeva v njegovih romanih.
Opozoril je svet nase leta 1867. s povestijo »Therese Raquin«. Čeprav je bil že Flaubert občinstvo navadil na dokaj krepke reči, vender je bila nejevolja na ta roman silna. V tej knjigi Zola prvikrat jasno kaže, kakšno si misli novejšo beletristiko.
Vse romanopisje, kar ga je pred njim, obsoja in zametava. Pravi, da je v prejšnjih romanih sestava popolnoma napačna; povest se godi, kakor se pisatelju ljubi, tedaj prisiljeno. Dokler je bil roman samo v oddahnilo in zabavo, dokler se je zahtevala samö mičnost in nekakšen povspčn, morala je biti živa domišljija in bogata izumljivost glavno svojstvo pisalčevo. Tudi v zgodovinskem in tendenčnem romanu je imela domišljija še glavno nalogo. V naturalističnem romanu, ki sloni ves na podlagi opazovanja in analize, so pa uvčti drugačni. Domišljija se odpravi, romanopisec samö nahajaj, ne pa izumljaj; piši logično, in ne izmišljaj; samö pripoveduj, kar vsak dan vidi in doživlja, kar se godi na ulicah. Povest ne bödi samö obraz življenja, temveč življenje samo. Pripovednik bödi včsten fotograf, ki pa mu ni smeti nikdar popravljati podobe; odreci se megleni domišljiji, zbiraj samö dejanja, ki bodo že zdse govorila. Tudi o najnegnusnejHh rečeh mu je smeti govoriti in jih popisa vati, samö da se doseže resnica. Kajti vse, kar je, istinito je in mora biti vredno, da se popiše, čeprav je grdo, ostudno, podlo. Kolikor natančneje se popisuje istinitost, tem bliže se pride resnici, jedinemu zmotru in koncu vsega pesništva. — V prejšnjih povestih, pravi dalje, je ozadje nekako zasukano in megleno; pisatelji nimajo razuma za prirodo. Samö videti ni dosti, treba jc znati tudi popisati. Popis je silne važnosti v povesti; popis ima resno nalogo, ker okolica (milieux) je največjega pomena. Resničen pa in natančen mora biti popis zmeraj; resnična tudi sestava in misel; resničen in dosleden razvoj značajev.
Dalje hoče Zola, da si pripovednik ne jčmlji za predmet le posameznih oseb, temveč vse družine, skupine in stanove. Premišljuj in popisuj telesne in dušne bolezni in temperamente. V predgovoru, katerega je pridejal glavnemu svojemu delu »Rougon-Maccjuartovi« pravi Zola, da hoče kazati, kako se jedna rodovina, jedna majhna skupina giblje v družbi, kako se širi in pošlje med svet deset do dvajset posameznikov, kateri se zdč na prvi pogled različni, ali so vender v ozki zvezi, če jih pogledaš bliže; iskati hoče nit, ki vodi matematično od druzega do druzega in sledeč ji rešiti dvojno vprašanje prirodinih osnov in okoliščin; in kadar bode imel v roki vse konce in pred sabo družbeno skupino, pokazal bode to skupino v svojem dejanji in nehanji kot zastopnico zgodovinske dobe; pokazal jo bode v
različnih svojih namčrah in zajedno preiskal, kako se izgublja volja posameznikova v občnih težnjah vse družbe. Rodbina, katere zgodovino hoče pisati, podedovala je bolezni na živcih in na krvi, bolezni, katere so se najprej zarad telesne poškodbe pokazale pri rodni materi in ki pod vplivom okolice pri posamezniku tega plemena delujejo na vsa javljanja človeške njegove prirode, to se pravi: na kreposti in pregrehe njegove.
Zola zahteva dalje, da roman btfdi znanosten; da hoče slovstvo določeno po znanosti, da v povestih svojih namerava porabiti napredek novejše znanosti in razviti značaje resničneje. Do zdaj, pravi, se je samö opazovalo; treba je pa tudi poskusov, kateri nam kažejo življenje od novih stranij. Eksperimentalni pripovednik naj si izvoli posebne razmere, natanko znana tla in tja naj postavi ljudi z natančno določenimi značaji. Vpraša se: kako se bodo ti ljudje v tej in tej okolici vedli? Posledek se bode dal znanostno določiti. Zola si misli, da kemija navaja do životoslovja, životoslovje do ljudoslovja, ljudoslovje do družboslovja in družboslovje do poskusnega romana t. j. do preiskave in razlage človeškega uma in človeških strastij.
Na to misel o poskusu v romanu je privedel Zolo nekov fizijolog. Claude Bernard, ki uči, da se mora poskusni način, kateri je imel do zdaj opraviti samö z neživimi stvarmi, v prihodnje razprostrčti tudi na živa telesa. — Zola se opira še na druzega učenjaka, na Taineja, za katerim hodi v svojem tako priljubljenem mu nauku o vplivu okolice in o človeških izpričalih (documents humains). Taine je bil namreč spoznal, v kako tesni zvezi je zdelek pisateljev z njegovo domišljijo, domišljija s temperamentom, temperament s plemenom, pleme z okolico in dčdnimi vplivi.
Če hitro pregledamo, kar se je do zdaj reklo o Zolovem nauku, povzeti se dadö načela njegova kratko takole: v povesti je treba resnice, same gole istinitosti brez vsega sanjarenja ; zahtevati je živega in natančnega popisa, slikati je smeti tudi grdey negnusne reči, ker je okolica tolike važnosti; premišljevati in preiskavati je dubie in telesne bolezni, ozirati se je na prirodino osnovo, temperament, in na vpliv podčdovanja; in pri vsem jc postopati v soglasji z znanostjo sedanje dobe.
(Konec prihodnjič.)
Prilogi k Presirnovemu životopisu.
Priobčuje Fr. Leveč. IV.
Dr. Fr. Preširen, praktikant pri c. kr. kamorni prokuraturi v Ljubljani.
(Dalje.)
Nr. 1506.	4.	1829.
[: Gubernium:]	Koncept.
Nachdem man in Folge der mit hohem Dekrete von 7/9 Mai 1. J.
/ Z. 9707 erhaltenen Bewilligung an den Dr. Franz Preschern das Dekret rücksichtlich Aufnahme als unentgeltlichen Conceptspraktikanten über vorläufige öwochentliche Praxis ausgefertiget, und von ihm am 9. Mai 1. J.
7. den Verschwiegenheits-Eid abgenohmen hat, legte er das in /. anruhende Gesuch um definitive Aufnahme in besagter Eigenschaft ein, in welcher ihm der Dr. und hiesige Advokat Baumgarten den erforderlichen Unterhalt für den Fall zusichert, wenn seine eigene Subsistenzmittel während der unentgeltlichen Dienstleistung erschöpft werden sollten. Geruhe demnach das hochlöbl. k. k. Gubernium an den Bittsteller, dessen unentgeltliche Dienstleistung willkommen seyn muss, das Anstellungsdekret auszufertigen, und das Nöthige wegen dessen Beeidigung um so mehr zu verfügen, als er die Probezeit in jeder Beziehung zur Zufriedenheit bestanden, und Beweise an den Tag gelegt hat, class er sich zu einem geschickten Geschäftsmannc ausbilden werde.
L. den 3. Juli 829.	Die k. k. Kammerprokuratur:
Scribatur!
Scheuchensiuel m. p.
Gubernium, Bericht der k. k. Kammerprocuratur
rücksichtlich der von dem Dr. Franz Preschern zur Zufriedenheit zurückgelegten Probezeit.
5-
(Kolek za 6 kr.)	Original.
Löbliche k. k. Kammerprokuratur!
7. Nach Beweis des hohen Dekretes vom 9. May 1829 Z 1042 sub /. bin ich gewürdigt worden als Konceptspraktikant bei der löblichen k. k. Kammerprokuratur aufgenommen zu werden, und habe laut der auf diesem Dekrete sich l>efindlichen Bestätigung bereits am 9. May in dieser Eigenschaft den Verschwiegenheitseid abgelegt.
Da seit dem die vorgeschriebene sechswochentliche Probezeit verstrichen ist, so wage ich'die unterthänigste Bitte um definitive Aufnahme in der bisherigen Eigenschaft.
Für den Fall, dass meine Subsistenzmittel während der Praxiszeit erschöpft werden sollten, wird mir der erforderliche Unterhalt von dem Herrn Hof- und Gerichts-Advokaten Dr. Leopold Baumgarten zugesichert, von welchem zum Beweise dieser Zusicherung das gegenwärtige Gesuch mitgefertiget wird.	Franz Piefhdrn,
Laibach am 30. Juny 1829.	Dr. <l«r Rechte.
An	Dr. Jwopold Baumgarten.
die löbliche k. k. Kammerprokuratur in Laibach. Franz Prof hern, Dr. der Rechte, bittet um definitive Aufnahme als Koncepts-Praktikant. Mit orig. C. sub 'j.
Pri pomnja: Prošnja je pisana s Prcširnovo roko in oba podpisa sta svojeročna.
6.
Nr. 15.074.	(Kolek za 15 kr.)	Original.
Da nach der vom Fiskalamtc mit Bericht vom 3. d. M. Z. 1506, dessen Beylagen im Anbuge zurückfolgen, abgegebenen Bestättigung, der Dr. Franz Preschern die mit Verordnung vom 7. May d. J. Z. 9707 bewilligte Probezeit gut l>estanden, und Anlagen zu einem geschickten Ge-schäftsmanne an den Tag gelegt hat; so wird dessen wirkliche Aufnahme als beeideter Concepts-Practicant der hiesigen Kammerprokuratur bey dem ferneren Umstände, als er sich auch wegen seiner Sustentation während der Conceptpraxis ausgewiesen hat, nunmehr genehmigt.
Das Fiskalamt hat ihm im diesortigen Namen das diesfällige Anstel-lungs-Decret auszufertigen, ihn in Eid zu nehmen, und das Eidprotokoll sammt dem in Ansehung der geheimen Gesellschaften auszustellenden Reverse anher vorzulegen. — Laibach den 7. July 1829.
In Verhinderung Sr. des Herrn Gouverneurs Excellenz v. Fradenek.	R. v. Ziegler
Dem k. k. Fiskalamtc	G. R.
hier.
Gubernium. An
das k. k. Fiskalamt zu
Laibach.
Exoft'o. Nr. 15.074.
7-
Nr. 1686.	(Kolek za 15 kr.)	Koncept.
An
Herrn Dr. Franz Prefhem
hier.
Nachdem man in Folge des hohen Gubern. Dekretes vom 723. d. M. Z. 15074 ermächtiget worden ist, Sic in Berücksichtigung Ihrer während der Probezeit an Tag gelegten Fähigkeiten und guten Verwendung bei dieser k. k. Kammerprokuratur als unentgeltlichen beeideten Conceptspraktikanten auf- und in Eid zu nehmen; so werden Sie hiemit in Erledigung Ihres Gesuches von 30. Juny 1. J. unter Rückschluss der Beilage als diesämtlicher unentgeldlicher Concepts-Praktikant mit dem Beisatze aufgenommen, dass Sie sich wegen Ablegung des Diensteides morgen um 10 Uhr früh bey dem gefertigten Amtsvorsteher zu melden und den vorgeschriebenen Revers hinsichtlich der geheimen Gesellschaften mitzubringen haben.
Laibach am 23. July 1829.
Die k. k. Kammerprokuratur: Scribatur! Scheuchenstiiel m. p.
8.
Nr. 1691.	Koncept.
[: Gubcrnium:]
In Gemässheit des hohen Dekretes von 7/23. d. m. Z. 15074 hat man an den Dr. Franz Prcschern das Aufnahmsdekret als diesämtlichen uncntgeldlichcn Concepts-Praktikanten ausgefertiget, und von ihm den Diensteid am 24. d. M. abgenohmen, daher das diesfallige Eidesprotokoll ■/. in •/. und dessen Revers wegen der geheimen Verbindungen in '//. ge-•//. horsamst vorgelegt wird.	Die k. k. Kammerprokuratur:
L den 31. Juli 829.	Scribatur:
Schcuchenstiiel m. p.
[: Gubernium :] die k. k. Kammerprokuratur
unterlegt das mit dem Concepts Praktikanten I)or. Franz Preschern aufgenohmene Kidesprotokoll sammt dessen Revers wegen der geheimen Verbindungen.
9.	Original.
»
Protokoll!
Welches in Folge hohen Gul>er. Dekrets vom 7ten July 1. J. Z. 15.074 mit dem Concepts-Praktikanten Dor Franz Prcfhčrn über die Ablegung des
Eides bei der hiesigen k. k. Kammerprokuratur unterm 24. July 1829, aufgenommen wurde.
Gegenwärtig:
Herr Anton v. Scheuchenstuel, k. k. Gubernialrath und Kammerprokuratur.
, I)or. Anton Debellak, k. k. Fiskaladjunkt.
» Johann Pichler, k. k. Fiskalamts-Protokollist.
Sie werden schwören zu Gott dem Allmächtigen, dem allerdurchlauch-tigsten Herrn Herrn Franz dem Ersten, Erbkaiser von Oesterreich, König von Jerusalem, Hungarn, Böheim der Lombardey und Venedig, von Dal-matien, Kroatien, Slavonien, Gallizien und Lodomerien, dann von Illyrien, Erzherzog von Oesterreich etc. etc. unserm allergnädigsten Landesfürsten und Herrn, und den aus dessen Geschlechte nachkommenden Erben getreu, gehorsam und gewärtig zu seyn, und da sie vermög hohen Guber. Dekret vom 7. July 1829 Z. 15.074, zum Concepts-Praktikanten bei dem k. k. Eiskaiamte allhier ernannt worden sind, Sie sich nicht nur allein den Ihnen anvertrauten Amtsgeschäften willig unterziehen, und dieselben mit Treue, Fleiss, und Genauigkeit zu besorgen sich beeifern wollen, sondern auch Ihrem vorgesetzten Herrn Gubernialrath und Kammerprocuratur in Dienstsachen die schuldige Parizion zu leisten, die Dienstgeheimnisse jederzeit zu verschweigen, und davon weder aus Freundschaft, noch aus was immer für andern Absicht Jemanden etwas zu offenbaren, auch sich sonsten von der genauesten Erfüllung Ihrer Pflichten auf keinerley Art abwendig machen zu lassen, überhaupt aber sich jederzeit so zu betragen, wie es einem im Dienste Seiner Majestät befindlichen Beamten geziemt, und es sowohl durch die Amts-instruetion, als auch andere erfolgte, oder noch zu erfolgende höchste Anordnungen vorgeschrieben ist, oder noch vorgeschrieben werden wird.
Sie werden auch schwören, dass sie dermallen mit keiner geheimen Gesellschaft, oder Verbrüderung, weder im Inn- noch Auslande verflochten sind, und wenn Sie es auch wären, Sie sich allsogleich davon losmachen, und für das künftige in dergleichen geheimen Gesellschaften oder Verbrüderungen unter was immer für einem Vorwande nicht mehr einlassen werden , Was mir anjetzo vorgehalten, und ich zu thun angewiesen worden bin, dem allen will ich getreu nachkommen.* So wahr mir Gott helfe!
Laibach am 24. July 1829.	Franz Prefhcrn m. p.
Nachdem Dor. Franz Preschern vorstehenden Eid abgelegt hat, wird gegenwärtiges Protokoll mit dieser Bestätigung gefertiget.
Dr. Debellak m p.	v. Schcuc hens tue I m. p.
J oh. Bap t. Pichler m. p.

I O.
Nr. 17442.	Original.
Das mit dem Berichte vom 31. v. Mts. Nr. 1691 hieher überreichte über die Beeidigung des dortigen neuen Conceptspraktikanten Dr. Franz Preschern am 24. v. Mts. aufgenommene Protokoll wird dem Fiskalamte
•/. im Anschlüsse nach genommener Einsicht zur Aufl>e\vahrung in den dort-ämtlichen Akten wieder zurückgestellt. Der gleichzeitig hieher vorgelegte Revers des genannten Praktikanten hinsichtlich der Entsagung aller geheimen Gesellschaften wurde aber hierorts zur weitem Einsendung an die hohe Hofkanzley rückbehalten.
Laibach am 3. August 1829.
Schmuiburg m. p.	v. Fradenek m. p.
Gubernium
An
das k. k. Fiskalamt hier.
ExolTo Nr. 17442.
11.
Nr. 1801.	[: Gubernium:]	Koncept.
Der dicsämtliche unentgeldlichc Concepts - Praktikant Dor. Fran/.
7. Preschern hat das in ■/■ mit Beilagen 7. bis 5/ instruirte Bittgesuch um gnädige Verleihung der bei dem k. k. Klagenfurter Fiskalamte erledigten mit dem adjuto von 300 fl. verbundenen Conccptspraktikantenstelle zur diesämtlichen vorwortlichen Einbegleitung hieher eingelegt und man nimmt nicht den mindesten Anstand ihn der gnadigen Bedachtnahme um so nachdrücklicher zu empfehlen, als für ihn seine rühmlichen Studienzeugnisse, das erlangte Doctorat und seine Dürftigkeit das Wort führen, und seine bisher erlangte Ausbildung verbunden mit einem anständigen und sittlichen stillen Betragen zur Hoffnung berechtiget, dass er sich in Kürze zu einem sehr brauchbaren Geschäftsmanne bilden werde.
L. den 7. August 1829.
Gubernium Bericht
der k. k. Kammerprokuratur mit Vorlage des Gesuches des Concepts-Praktikanten Dor. Franz Preschern um Verleihung der bei dem Klagenfurter Fiskalamte mit adjuto pr 300 fl. erledigten Con-cepts-Praktikantenstelle.
Die k. k. Kammerprokuratur Scribatur! Scheuchcnslucl m. p.
12.
Nr. 21.144
Original.
Im Anschlüsse wird dem Fiskalamte das hierorts beschiedene Gesuch des dortämtliche» Konccpts-Praktikanten Dr. Preschern um Verleihung des l>ey dem Klagenfurter Fiskalamte in Erledigung gekommenen für einen Koncepts-Praktikanten systemisirten Adjutums zur Zustellung an den Bittsteller zugefertigt.
Že v 4. številki letošnjega »Ljubljanskega Zvona* smo ob kratkem naznanili, da so prišle na svetlo Jos. Cimpermanove »Pesmi*. Izborna vsebina, s katero je napolnjena ta pesniška knjiga, daje nam pövod, da danes znova nänjo opozarjamo Slovence.
Jos. Cimperman je star znanec vsem prijateljem lčj)e književnosti naše: z neznatnimi stvarmf, z literarnim drobižem se on nikdar ni ukvarjal, j>o najvišjem umetniškem vzoru je kopernela samostvorna njegova duša. In v tej knjigi nam podaje sad in trud večletnega pesniškega svojega stvarjanja in dela.
Razven uvodne pesmi ^Strunarjeva tožba*, obseza knjiga dva cikla večinoma erotičnih poezij pod skupnim naslovom »Listi ljubezni' in »Pod kostanjem*; dalje „Usčhlo cvetje', venec 26 sonetov, in »Kristäle* z 38 soneti; za temi se vrsti 107 modrih raznoobličnih izrekov — pesnik jih imenuje »Ivčri* —, osem »Gazel*, osem elegij z nadpisom ,l)istihi* in šc nekoliko posamičnih pesmij.
Imbach den 24. 7ker 1S29. Schmidbnrg m. p. Fiskalamt Laibach!
Gubernium. An
das k. k. Fiskalamt zu
Laibach.
Kxoflfo. Nr. 21144.
Fiat Zustellung an den Herrn Dr. Preschern.
Schcuchcnstuel m. p. Das Gesuch sammt Beilagen empfangen.
Dr. Prefhdrn m. p.
v. Fradcnck m. p.
(Dalje prihodnjič.)
Jos. Cimpermanove »Pesmi«.

Že ta kratki pregled kaže, da je elegična, refleksivna lirika, lirika premišljevanja v »Pesmih4 bogato zastopana. Naravno! Kajti ako nam vsak pravi pesnik opeva to, kar sam resnično čuti, resnično sam izkusi in prebije, potem je morala tudi našega pesnika s trnjem posuta življenja pot zavčsti na vrt, kjer rastö ,mokrocvet<3če rož'ce poezije4 — sonet, elegija in refleksivna lirika sploh.
Obče je znano, kakšna žalostna usoda je odmčrjena g. Cimpermanu. Komaj je zvršil osnovne šoie, ko se ga loti mrtvoudna bolezen in ga pohabi tako, da se že blizu trideset let brez tuje pomOči ne more geniti niti s stola, na katerem sedčva. Tudi ,zlatih darov* mu niso pred prag položile Rojenice. Toda Bog mu je dal bister um, moško voljo in krepko dušo, in čudovito je premagal vse raznolike neugodnosti bitja svojega, osvojil si bogato literarno omiko ter povspčl se na vrhunec slovenskega pesništva. Ako kdo med nami, pesnik naš bi bil upravičen na ves glas tožiti in opevati res bridko usodo svojo in vsak čutčč človek bi bil o taki tožbi preverjen z Juvenalom: ,Nemo dolorem fingit in hoc času.* A dasi vso knjigo prevčva elegičen ton, izvirajoč iz resnične nesreče pesnikove, dasi nam tožba njegova seza globoko v srce, vender nam blagodejno objema dušo, ko vidimo, kakö ud a no, kakö moško nosi pesnik svoje gorjč!
j A naj življenje, kri naj jaz žrtvujem, Redu svetovnega izpremeniti Ne morem, ako noč in dan vzdihujem.* In kakö nam pretresa sreč sonet:
.»Nesrečnik sem, nesrečnik še ostanem I)o meje dnij težkč noseč okove, Rešitve ni mi upati gotove, Nikogar z bolečino vso ne ganem.
Iz snä moreeega po konci planem, Ko zör premagal je noči strahove; Izgine dan, temč je strah me nove, In truden zjutraj spet oči si manem.
Bolestim zlahka mojim ni primčre, In ker ni upa mini se rešiti, Sreč trö bridkobe tisoččre.
A hujše ndme še trpljenje pridi,
Značaj si moški včm jaz ohraniti, In potlej dan poslednji meni vzidi!* Takö trpi, takö gorjč svoje nosi — mož!
In kaktf iskreno hvaležen je vsakomu, kdor pesniku v nesreči njegovi pokaže nesebično sočutno srce, kdor mu pomaga nositi ali mu vsaj lajša težko breme življenja njegovega! Soneti, katere je pesnik posvetil dobrotniku in prvemu blagemu rešitelju svojemu pokojnemu dru. R. J. Razlag u, spadajo med prave pesniške bisere ne samö v tej knjigi, ampak v pesniškem slovstvu našem sploh. In kogar ne gane pesem ,Sestri svoji*, ta nima srcä! Kakö lepö slavi pesnik tudi spomin matere, svoje:
„Gospä mi imenitna in učena Bilä ti nisi, draga moja mati, Pridčvkov teh ni moči ti dajati, Ker prčprosta si bila kmetska žena.
A tvoja neucnö mi govorjena Beseda jela v srci käl je gnati, In tvoji so pouki blagi, zlati Sveti mi kakor knjig modröst nol>ena.
Ljubezni do ljudij me ti učila, Odstrla ti življenja si mi ničnost, Mož biti in pošten me ti prosila.
Kažoča laž, hinavstvo in sebičnost Dostavljati mi nisi ti zabila: Vračuj s pravičnostjo vsckdär krivičnost!"
Duša njegova je vneta za najlepše in najvzvišenejše vzore človeštva, za resnico, lepoto in pravico in to plemenito mišljenje svoje na razne načine opeva v prekrasnih svojih , Sonetih« in »Distihih«, ki so sploh najlepši del njegovih poezij. Ne poznamo pesnika slovenskega, razven Preširna, ki bi v pretežki obliki sonetovi tako plastično izražal raznovrstna čustva in misli svoje, kakor Cimperman v »Kristalih« in »Usehlem cvetji«. Za njimi bi takoj uvrstili ,Ivčri« — pravo knjigo modrosti, kateri v našem slovstvu včmo samö jedno vrstnico — zbirko klasičnih I^evstikovih »Lesnik«, katere se od Cimpermanovih »Ivčrij* odlikujejo po prijetnem svojem humorji, kateri naravno ni dän našemu pesniku v toliki mčri, kakor Levstiku, dasi tudi on navadno ubere pravo struno in pogodi pravi glas, ki v satiri in ironiji šiba mnogovrstne napake in grehe naše. V toliki množini izbornih stvarij je težko izbirati in reči: to je najlepše! Kakö dobro zasolf mladim pesnikom našim:
„Od kod mladenič snovi jemal, Da pesmi dobre bi nam »koval«? Zatö naj toliko vsaj počaka, I)a brada pogrinja, ne mišja dlaka;
A če se posreči mu pesem izvirna, Vsak misli, da že je dosegel Preširna!"
In kako perččo resnico izražajo stiki:
„Duhovnik o službi žfvi oltarja, Perö pozvanega hräni pisarja, Beseda moža, ki v bučanji viharja Sovražnega pravdo rodii poudarja, A zaničujmo iz srca sleparja, Ki rödu v kvaro sebično se vkvarja, Slepflca, ki »vero, dom in cesarja* Imd za ščit, da išče denarja!"
Primerno menj srečen je pesnik v erotičnih pesmih. Res da jih moramo prištevati lepšim pesniškim proizvodom te vrste v leposlovni književnosti naši, vender z njegovimi soneti, elegijami in z »Ivčrimi* se ne morejo meriti. S temi tremi pesniškimi vrstami si je Cimperman osvojil v pesništvu našem častno mesto med prvimi pesniki slovenskimi.
In akö poje:
„Kar Eve je slabih otrök nas pod nčbom, Prosjäka ob cesti, v grädu gosjxwla Usmrti zdajci lčhko nezgoda, A huje nego telesno umreti, Sam sebe dušno je preživeti! Zatö se dušne le smrti bojim In prosim Bogd ter vroče želim, Da sam bi za svojim ne šel pogrebom! —*
. . . želimo vrlemu pesniku od vsega sreä, da bi ga Bog ohranil še dolgo vrsto let duševno takö krepkega kakor doslej na čast in srečo lepi knjigi naši.
A ne samö izborna vsebina, tudi od konca do kraja vzgledna tehnika jasno priča, kakö svet pdsel je pesniku našemu pesništvo. Dikcija lepa, stiki vsi polnozveneči, po nekatera mesta naravnost nenavadni, originalni — brez najmanjše hibe; pesnik suče jezik, kakor ga je volja — vsega ima v oblasti. Licentia poetica v jezikovnem zmislu je njemu neznana stvar.
V formalnem oziru je knjiga njegova prava učna knjiga mlademu pesniškemu narastaju našemu in želimo, da bi, kar se tiče dikcije in oblike, našel vsaj toliko naslednikov in posnemalcev, kakor jih je našel Gregorčič v zloženih svojih stikih in v svojih zateglo naglašenih vokalih, ki zdaj tako neprijetno odmevajo po pesniškem logu slovenskem. I lic Rhodus, hic salta!
Nismo pisali teh vrstic, da bi ž njimi ocenili Cimpermanove »Pesmi* . Pisali smo jih samo zategadelj, da bi ž njimi opozorili vse prijatelje slovenskega pesništva na knjigo, ki nam v prelepem torilu podaje venec prekrasnih slovenskih poezij. Kdor jo prebere, gotovo jo z zadovoljstvom uvrsti v tisti predal, kjer hrani našega Preširna in Stritarja, našega Levstika in Gregorčiča, našega Jenka in Vilharja in druge izvrstnjake slovenske.
Cesarjevičevi spisi. Gospod» profesorju Hubadu v Gradci je Nj. kr. vis. cesarjevič blagoizvolil dovoliti, da sme posloveniti in v okrajšani obliki dati na svetlo njegove spise »Orientreise«, »Jagderlebnisse« in sploh vse, kar je cesarjcvič spisal sam. Preverjeni smo, da g. prof. Hubad iz teh opisov priredi knjigo, ki bode diČila slovstvo naše.
Bibliografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
—	Naš cesar 1848—1888. Spomeniški spis za slovensko mladino priredil učitelj. Tiskala in založila Ign. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1888, 8, 32 str. Cena 15 kr. Tako je naslov jako lični, v lepi slovenščini pisani in s pravim patrijotičnim ognjem navdahnem knjižici, ki je te dni prišla na svetlo s tem namenom, da se p štiridesetletnici presvetlega vladarja našega razširi med mladino slovensko. Knjižici je spredaj pridejana cesarjeva podoba v krasnem barvenem tisku in s snimkom cesarjevega podpisa, v tekst so pa vtisnene te slike: avstrijsko-ogrski grb, razvaline Habsburškega gradu z grbom habsburške rodovine, več podob predstavljajočih zanimive dogodbe iz cesarjevega življenja (tako n. pr.: nadvojvoda Franc Jožef obdaruje vojaka, nadvojvoda Franc Jožef v bitvi pri Sv. Luciji, Franc Jožef I. o nastopu vlade, cesar Ferdinand se odpovč vladi, poroka cesarja Franca Jožefa I. s princesinjo Elisabeto Bavarsko, povodenj v dunajskem predkraji Brigittenau l 1862., Franc Jožef I , kralj ogrski 1. 1807.), dalje podoba Dunaja 1. 1848. in leta 1888., avstrijska cesarska krona z žezlom, grbi vseh avstrijskih dežel, železnica čez Semering, ljubljanski »Rudofinum«, bitva pri Visu 1. 1868., TegetthotTov spomenik v Mariboru, cesarjevič Rudolf in cesaričinja Štefanija. Zares lepi knjižici želimo, da bi jo dobil v roke vsak slovenski otrok!
—	Šolske pesmi. Nabral in izdal Gabrijel Majcen. Prva stopnja. Založil Th. Kaltenbrunncr v Mariboru 1888, m. 8, 38 str. Cena 15 kr. — V tej knjižici so zbraue in uglasbene vse šolske pesmi, kf so natisnene v Miklošičevi »Začetnici in prvem berilu«, v Praprotnikovem »Abecedniku«, v Razinger-Žumerjevem »Abecedniku« in v »Prvem berilu« istih dveh sestavljateljev. Knjižica jako dobro dojde vsem ljudskim šolam slovenskim, kajti ž njo v rokah bodo učenci vse pesmi, katere ber<» v zgoraj naštetih učnih knjigah, tudi lehko prepevali.
—	Postojina in sloveča postojinska jama na Kranjskem. S črtežem vseh razdelkov jame. Po raznih virih sestavil J. B. Tisek in založba Šeberjeve tiskarne v Postojini 1888, m. 8, 52 str. Cena 25 kr. Knjižica obseza jako dobro sestavljen kraje-pisni in zgodovinski opis Postojinc in postojinske jame, katerega je toplo priporočati vsakemu, kdor se hoče natančneje seznaniti s tem v marsikaterem oziru toli znamenitim in zanimivim okrajem lepe domovine naše.
L.
LISTEK.
—	Zgodovina farä ljubljanske Škofije. Peti zvezek: Zgodoviua Šmarješke fare na Dolenjskem. Spisal f Janez Volčič, župnik. Lastna založba. Tiskal J. Krajec v Novem Mestu (tandem alupiando!) 18*7, 8, 129 str. Cena 60 kr. po pošti 65 kr. — Pokojni Volčič je zadnje mesece pred smrtjo svojo preprosto in ljubeznivo, kakor je bila navada njegova, opisal v tej knjigi faro svojo ter s tem spisom župljanom svojim ostavil lep spomin. Spisu pa je pater Florentin Hrovat dodal točno sestavljen životopis pokojnega Volčiča, v katerem na drobno našteva vse mnogovrstne spise Volčičeve. Mimogrede omenjamo, da je napčno pisati Vin/vrh, Martin/vrh ; iz vino -j- js> Martin -f- j«, kar daje samo Vinj Vrh, Martiuj Vrh.
—	Grška mythologija. Po nemški mythologiji Grkov in Latincev H. V. Stolla poslovenil Lavoslav KoprivSek, c kr. gimn. profesor. S podobami. »Narodne biblioteke« 27., 28. in 29. snopič. Natisnil in založil J. Krajec. Novomesto (sic!) 1888, m. 8, 1 I4s'r' Cena 45 kr. — Gospodu profesorju Koprivšku moramo od vsega srca biti zahvalni, da nam je v slovenščini priredil znano in jako razširjeno Stollovo kujigo, ki bode posebno dobro služila odraslim dijakom slovenskim, in o kateri želimo, da bi se razširila tudi med razumništvom našim.
—	Zbirka domaČih zdravil, kakor jih rabi slovenski narod. S poljudnim opisom človeškega telesa. Izdal in založil D. Hribar; tiskala »Narodna tiskarna« v Ljub Ijani 1888, 8, 74 str. Cena 45 kr. Rokopis je prebral prrd tiskom brat Edvard IJene-dičič, nadzdravnik usmiljenih bratov v Sent-Vidu na Koroškem, ki daje izdavatelju spričevalo, da v njegovi knjigi ni nobene škodljive ali napačne domače pomoči nasvetovane.
—	Koroške bukvice slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas. Izdaja in zaklada Filip lladerlap Jurjev v Celovci, 7. in 8 snopič po 10 kr. Tiska J. Krajec v Rudolfovcm 1888, m. 8, str. 193 256, Denaer se poštila pod napysom: »Filypij II?iderlhp, pisaitel v Celovci.« Za poskušnjo le to: Izvirne ugainke.
Kamnütcn muož na varh gorijc, Imai lcsicno kaepo, Kai doabrcga nam tai povie, Ko klyče na vso saepo? itd. itd.
Bog pomozi!
,,Razne pravljice in povesti". Natisnili in založili J. Hlasnikovi nasledniki. — V Ljubljani 1887. 12, 54 str. Neznani, ali vsaj nepodpisani nabiratelj podal nam je v mali lični knjižici sedemindvajset mičnih pravljic in povestij, nekaj domačih, največ pa takih, ki jih je nabral v drugih ndrodih, kajti že imena: Lowas, Palita, liha-ratid, čandala, Čaudraka, Marita iu druga, znana v indijski basni, pričajo nam, da je nabiratelj pravljice prelagal. Te pravljice so res krasne. Niso sicer namenjene kritičnemu občinstvu, nego navadnemu čitateljstvu, katero take stvari prebavlja brez kritike, vender mislimo, da bodo opomnje pod vsako pravljico vsakomu dobro došlc Nabiratelj bi bil še bolje storil, da jc pravljice označil s števili in te opomnje potem priddl v predgovoru ali v posebnem dodatku. Opomnje so kritične in každ, da so mdžu znane pravljice raznih udrodov A jezik, v katerem nam nabiratelj podaje te pravljice, ni tako kritičen. Na vsaki stranici vidimo, da pisatelj takorekoč ne živi v naši dobi; vsi uspehi slovnice iu skladnje niso vplivali nduj čisto nič, in tako so te pravljice iu povesti, ki so same ob sebi mičue in zanimljive, spisane v nepristojni in neprijetni obliki. Ne mogli bi navajati vseh nedostatnostij; še tacih ne, katerim bi se lehko izognil »vsak boljši prvošolec, kakor n. pr. »privolim*, »čebulovet, »prek/zsiti« (nam. prekositi), »kralji/na« (nam. kraljiČ/na), »k bogat/mu« (nam* k bogatinu), gen. plur. »drvi« (nam. drv)., »k loncu, stoječ//// nad ognjem« (nam. stoječ.*///«), »zapopad vseh pism/"« (nam. vsebina vseh pis«vw), iu še mnogo jednakih spak,
katerih bi danes morala biti čista vsakatera slovenska knjiga. — Toda naši založniki so samo praktični ljudje; gledajo jedrno tia to. da zdelke moje izpečamjo, a ne skrbc za to, da bi te zdelke pošiljali med svet v dostojni obliki. In takšna je do malega vsa naša drobna, narodna književnost. Baš v pravopisji, torej v prvih elementih, nimajo Slovenci nobene vesti, kakor n. pr. Nemci in Francozi. Neka francoska igralka, kateri je gledališki oce-njevatelj očital v listu, da ne zna ni pravilno pisati, tožila je tega occnjevatelja radi raz-žaljenja častf. Ali Slovenci niso tako tankočutni' Ne bi jim škodovalo, ko bi skrbnejc negovali prelepi jezik svoj. A vrnimo se spet h knjižici. Opazili smo, da slovenski pisatelji postavljajo pred besedico ter včjico; pišrf n. pr. »videl je, ter odšel«. Ter je spona, ki veže stavke; opravlja v stavku isto službo, kakor nje sestra in. Ni torej nobenega pravega razloga postavljati pred ter včjico. To bi bilo samo tedaj umestno, ako je med stavkoma, ki sta spojena s ter, še kakšen drug stavek. — Govoreči o kaki novi slovenski knjigi, pisati nam je o nji posebno poglavje, katero govori o germanizmih, in to o takih, katere smo že mnogokrat grajali in katerih, kakor vidimo, ne more prepoditi nobena književna graja. Slovničarja danes ne posluša svet, le nekdaj so bili tdli mogočni, da so mogli zapovedovati vojskam in vladati državam! Dandenašnji — nc pošteva in ne sluša slovničarja živ krst. Kolikokrat smo že rekli, da so izrazi: obnašati se, zadržati se, grdi germanizmi, brez katerih prav lehko izhajamo, ker imamo lčpo besedo: vesti se, a veČina nima odprtih uščs za te nauke, ki jih je že Janežičev »Glasnik« širil, oznanjamo jih mi, oznanjali jih bodo bržkone še zanamci naši, toda brez uspeha. Večina pisateljev nima zmisla za take navadne stvari. Čuli smo tudi že tolikrat, da obdati = umgeben ni slovenski, ker imamo zato več svojih izrazov, n. pr. obkrožiti, obkoliti, ali da bi se tudi v obče pisale te besede, tega ne! Obstajati == bestehen je takisto tujka, n. pr. v stavku: »Kar govoriš o mini in prijateljstvu, ki bi obstajalo kakor med ženo in otrokom,« za kar imamo besedij na izbor! PodleČi = unterliegen je tujka od nog do glave! Takisto je po tuje mišljen stavek: »Kadar razumni iščejo svoje koristi« (nam. ra/.umniki ali razumni ljudje). Greščvamo v prošnjah pišoč: »Podpisani prosi to in to«, ko bi morali le tako pisati: »Podpisantr prosi to in to«. To zahteva slovenščina in pravilo si najde zlahka vsakdo. Ali kaj čemo še dalje grajati! Vseh napak itak nc moremo našteti; o stilistiki slovenski, ki je ravno v rečeni knjižici našla pravega pačitelja, i/.pregovoriti ne moremo nI besedice, ker mislimo storiti to o drugi priliki, in bi le želeli, da bi si pisatelji mi-norum gentium vtisnili v glave dobrohotne opomnje naše.	A. Trstenjak.
— »Razne povesti«. Abel. Očetov maček. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. V Ljubljani 1888. 12, 39 str. — Drobna knjižica, brez sumnjc namenjena mladini, obseza dve povestici: »Abel« in »Očetov maček«. V prvi je precčj na široko narisana svetopisemska dogodba o Kajnu in Abelu, le preveč drastično po nekatera mesta, zlasti tam, kjer se prikazuje Lucifer Snov drugi povestici »Očetov maček« je zajeta iz domačega življenja. Evo v kratkem vsebine.' Bolantač je bil rokovnjač ter je kradel in jemal po sili ljudem denarje. Rokovnjaški denar svoj je skrival pod desko za pečjo. Umirajoč je povedal vse to sinu svojemu Matijcu, ki je odtrgal desko pod pečjo, in kar in kolikor je našel ondu, povedal ni nikomur. Matijec si je zgradil lepo hišo, da so ljudje kar strmeli, in se je jeseni poročil s Primoževo Reziko, katere nc bi bil dobil nikoli za ženo, da ni Matijec bil petičen, kakor je bila petična i zala Rezika. Ljudje so sicer govorili, da je Matijcu nosil denarje škrat ali neki maček, vender se nam dozdeva malo čudno, da ne rabimo ostrejšega izraza, kako more pisatelj zahtevati, naj včrujemo, da .je rokovnjaški denar mogel prinesti blagoslov božji Matijcu v hišo. Podstava povestici je tedaj zel<5 nemoralna, ker ui dovoljeno, da bi se bilo Človeku smeti lastiti krivično pridobljenega denarja Kar je moje, ni tvoje. To načelo veljij v vsakdanjem življenji, kakor
v povesti. Iz tega tehtovitega vzroka obsojamo povesti vsebino, ker »očetovega mačka« nam ni smeti priporočati nikomur v posnemanje.
Jezik ni črvivega oreha vreden. V povestici nahajaš oblike: nevolj»/*, za do v olj/«, minuti, posi/uje, popoln// (nam. popoln), tu/enje, nekdo od nji jo- (!), in še mnogo takih, katere nam pričajo, da je povestico pisal okreten in malovčsten pisatelj. Kamo li pisatelj! Pravi pravcati šušmdr v slovenščini! Pisatelj piše: »grem ga iska//«, »nepopis£>V« ko je že zdavnaj dognano, ksij je prav. Namesto: »nepopis^>V« pišemo: nepopisc«, was sich nicht beschreiben lasst; »nepopisljiv znači: kdor ne more popisati. O tej stvari je že davno dokaj iasno pisni pokojni Levstik, ž&l, kakor se kaže, zaman V povestici beremo celd stavek: »ko pa se u//xrjo6 še enkrat ozre proti nebu« (nam. umirajoč, ker tedaj, kadar kdo umrje, ne more več gledati k nebu). Popolnoma je zmešal pisatelj nekatere besede, pišdč: * Pre m d a ako bi se prepričali z lastnimi očmi«. Jeziku v&či Slovenec bi rekel: »Četudi bi se uverili s svojimi očmi,« ali: »na svoje oči«. Pisatelju rabi tudi brez vsakeršne potrebe tuja beseda: »kaša«, kakor bi ne imeli ldpe svoje domaČe blagajniee\ takisto piše: »ob<5-no!« po nemški »O weh«, in mnogo jednakih — recimo odkritosrčno, nepotrebnih izrazov, katerih vseh ne navajamo, akoprein vsi glasno vpijejo, kako ubogo malo je slovenščini v&šč malomarni pisatelj. Dalje nemčuje v stavkih: »Kaj li hoče z njegovimi liesedami« (nam. »svojimi«). Seveda nemški »sein« prelaga malone dosledno z našim zaimkom: njegov. Tako Še n. pr.: »dovelj me je ie žalil z njegovim (t. j. svojim) očitanjem«, itd. Vedno še straši v slovenščini iz nemščine utihotapljeni izraz: »za božjo voljo«, ki je takov, da je strah in da se ga sramüj vsakdo, komur še rabi! Ako res le že ni drugače, pišimo vsaj: »za Bdga« ali k&j takšnega, ker to je pravilno in takisto tudi govor d in piš<5 Srbi in Ilrvati. Ne pačimo si jezika še bolj, nego nam je že spaČen ! Namesto »zamoči* (vermögen) pišimo samo in vselej *moti«, ker je to dovolj. Tudi še dokaj drugih hib ima silno površno sestavljena iu samo na gmotni dobiček gospoda založnika preračunjena knjižica, toda, mnogokäj bi nam bilo ponavljati, ali knjižica sama, kakor smo rekli, tega ni vredna n\ po vsebini nI radi jezika O slovenskem zlogu se pisatelju do danes niti sanjalo ni.	A. Trstenjak
Spisje. Priredil P. Miklavee. „Narodne biblioteke" Krajčeve 24. snopič. Natisnil in založil J. Krajec v Novomestu (Quousque tandem !) 1886, 12. 67 stranij." — V „Spisji" je jedenajstäro povestic, in sicer deset krajših in jedua daljša. Odkod jih je vzel pisatelj in „priredil", tega nam ni v knjižici povedal, četudi je to prva dolžnost pisateljeva. Kako naj si mislimo ta obični „priredil"? Ta pojem je tako dolg in širok, da tiči v njem lehko deset in še več pisateljev. Ali bi ne bilo bolje, da je pisatelj rekel: to sem preložil iz poljščine (n. pr. „Janka muzikanta"), to iz nemščine, a to zopet iz katerega drugega jezika? Tako bi olajšal delo literarnemu zgodovinarju in sam bi pač storil to, kar je storiti dolžan. Toda nekateri pisatelji, zlasti dni. ki naznanjajo svetu, da prelagajo iz raznih „slovanskih" jezikov, tako so oprezni, da ne ovajajo radi sami svojih virov, iu sicer zato ne, ker slovanskih jezikov ne znajo in navaduo prelagajo iz — nemščine • Tako se je pripetilo tudi g. Miklavcu. Vzel je nemške knjige in nemške prevode ter je tako slovenil. Odprimo knjižico na kateri koli strdni hočemo, povsod vidimo nemško skladnjo in nemško stilistiko, in vsega tega v tolikem izobilji ter v takšnem duhu, kakeršen je samo v nemškem jeziku. In kdj ima pisatelj od tega! Nič. Sam se ovaja pred svetom, knjižica kaže za njim in mu glasno očita: zakaj si me tako popačil in me tako spačeno poslal v svet! Slovenci hočejo tečne slovenske hrane. .Toda danes je le tako, vsakdo hoče biti „pisatelj", bodi in živi na Krasu ali na Pohorji, četudi nima nobene zmožnosti v to. Vsakdo misli, ako spleteniči nekoliko vrstic, da bode potem takoj prišlo na Kras ali na Pohorje »Slovensko pisateljsko društvo« iz Ljubljane in mu v hišo v/.idalo spo-
minsko ploščo! Da tako rastf nepozvani pisatelji, temu je tudi pač mnogo krivo to, ker še nimamo primerno urejenega, slovenskega založništva in pisateljstva. Govorimo jasneje. Kiivo je, ker slovenski založuiki nimajo toliko sposobnosti, da bi mogli izbirati rokopise in jih presojati. In tako se lehko prigodi, da založnik kupi slab rokopis, ako ga le ceneno dobi. Vsak založnik pri nas bi moral imeti sposobnega pisatelja, kateremu bi izročal rokopise v presojo, da mu o njih svetuje. Le tako bi mogli dobivati boljših knjig za prosti ndrod, le tako bi mogli preprečiti književno povtfdenj, ki nam popjävlja in mori vse zale cvetke na književnem polji, katere so nam usadili trudoljubni in brižni pozvani pisatelji naši.
Kadarkoli nam je torej ocenjati takšnih pisateljev proizvode, tedaj je tudi čisto umdvno, da moramo pisatelja opozarjati na najnavaduejše nedostatke, in še nc včmo, ali s tem khj koristimo; kajti naša ocena podaje mu premalo šole. Podaje mu sicer naukov, vender pomisliti je treba, da vse te nauke nahaja v knjigah, v slovnicah, in zato bi pač bilo najbolje, da taki pisatelji vzemö slovnico v roke in da se učč. Ako tega ne storč, potem je zaman ves naš trud in šola naša. Toda tudi slovnica daje premalo šole; pisatelju je posezati še po drugih pomočkih, po občni književnosti.
Oglejmo si torej našega pisatelja jezik! Piše: „k tlam", „go/zd" in „gozd", ,,ua tem« svetu", „pri njem«", „v ov/m blesku", „v cel/m dvoru", „fantekov", in še mnogo takih oblik. V „Spisji" nahajaš takisto oblike: „«n", „čimu", s „ps<rmi" (groza!) pisatelj ne razlikuje niti predloga „z" od „s"; zdaj piše „takega", zdaj „takega"; zdaj „v rori", zdaj „v ro£i" itd., torej nc poznaje nikakeršne jednotc in doslednosti, ki sta glavni uvčt v književnem jeziku. Človek bi lehko mislil, da so to takozvane „tiskarske" napake, ki jih nekateri pisatelji preradi zapisujo na rovaš stavcem in tiskarjem ; ali ako jih nahajamo pogostoma in po mnoga mesta, potem nam je vender smeti pograjati za-nikarnega pisatelja. Ko bi le naša graja khj koristila! Navadno si i njo nakopavajo sovraštvo occnjevatelji, nakopava si jo tudi list, na kateri se potem srdč takovi „pisatelji".
Videli bodemo dalje, da g. Miklavcc ne pozna nobene jednote i kar se tiče rabe glagolov. Še danes piše: ,,min/do" (nam. „minolo" ali če hočete „minilo" po kranjskem narečji), „prenapoWno" (nam. „prcnapol///cno"), „zaraüfcn" (nam. „zarast'), „zadof/uje" (nam. „zado//nje"), ker je pravilno od glagola zadostiti nedovršna oblika: „zadoščati, zadoŠčevati"; dalje mu rabi: „izpolnovati" (nam. izpolwycvati"), „god/lo" (nam. „godlo", od gosli, godem), „razum/l sem" (nam. ,,razumel"), ccld: „pojasn<wwjoč" (nam. „pojaš-njujoč"), ravno tako, kakor pravimo premisliti, premišljevati. G. Miklavec uvaja cel<5 čudne oblike: „sliševati", „obečevati", „zrvši", ko imamo „obečati" in „obetati"; piše dalje „oneČas/cnje", ko je le jedino pravilno „onečaVenje. Uvaja „botaiico", ko imamo dobro „bdlnico", piše: „sodnija", katero smo zamenili s „sodiščem", dalje „popolnem" (nam. .popolnoma"), „vnovič" (nam. „novič"), „vzdihljeji" (nam. „vzdihljaji"), ,,na p<Slou (= halb, nam. „ua pol", kajti „na pdlo (reete: „na polo") značilo bi „auf den Bogen"). Stopnjevanje pridevnikov mu je nejasno, piše namreč: „širokeje" (nam. ,,širje"), „gostejše" (namesto „gošče"), „tihejše" (nam. ,,tiše") in dr., tako da res vidimo, da se pisatelj ne drži književne pisave in da mu je radi tega ves jezik čuden sprimek zastarelih in preperčlih oblik, kakor bi pisatelj niti ne živel med nami in kakor da mu ni m6či ničesar zvedeti o napredku in razveji slovenščine.
Slovenske stilistike lepota zahteva, da ne mešdjmo v jezik nepotrebnih tujih besedij, za katere imamo primernih nadomestil. Zatorej je čisto neupravičeno pisati: „korepetytor", „kategorija", „rangelje" in dr., ker imamo namesto teh besed na izbor slovenskih besedij. Slovenska stilistika tudi tčrja, da se pisatelj oprezno izogiblji vsem germanizmom. G. Mi-
klavec piše namreč: „zopcrstaviti se", „zoperstati čem«4', „zuabiti" (nam. morebiti" = es kann sein; v navadnem govoru čujemo često: „ti znaš priti" = du kannst kommeu; pravilno slovenski je: lehko prideš, moreš priti), „podati se", „duhoven" (nam. duhovnik), „dopadati se", „izgledati", „obdati", „obstajati" (bestehen). Od vseh teh izrazov bodi svobodna vsaka slovenska knjižica, vsak slovenski sp\s.
Oglejmo si še nekatere stavke, da se do dobra uverimo, kako ščpava je skladuja pisateljeva. Ti stavki bodo nas najjasneje poučili, da pisatelj ni prelagal slovanskih spisov iz izvornika, a nemške da je prelagal (ali kakor sam pravi), „prirejal" po nemški skladnji.
Stavke zaznamenujemo s številkami, i.) „Tako se pojde iz tega sveta." 2.) „Ljudje, katere je s prosjatenjem nadlegoval . . Prav: „prosjačžč". 3.) „Razjoka se kralj tez svojo osodo." Prav: „radi svoje usode." 4.) „Čuditi se tez to." Prav: „Čuditi se čdmu."
5.)	„Povsem ni bil takšen, kot drugi otroci, bil je bolj podoben njegovim goslim, ki so komaj Škripale. Naposled je tudi umiral od gladu, kajti živil se je največ z svežim ovočjem in od težnje posedanja gosli." To je gola nemščina Pisatelj bi btt moral zapisati: „svojim goslim" (seiner Geige), „živilo ga je sveže ovočje in težnja imeti gosli", kajti „posedati" ne znači „besitzen" (hrv. posjedovati), ampak zdaj tu, zdaj tam seddvati, v obče pa je nemogoče jezika količkaj vzmožnemu Slovencu pisati: „težnjo posedanja gosli."
6.)	„Imeti usmiljenja nad otroci (prav bi le bilo: otrobi). Prav: „z otroki", ali pa: „usmiljen biti komu." 7.) „Položaj bil je istinito brez izhodišča." S.) ,,Ob življenje pripraviti." 9.) „Mislim tudi, da pedagogika bolje izpolnuje (izpolnjuje) svojo zadačo, ako se tuli otrok sprovajan od nje nežno ..." — popolnoma nemški. 10.) „In fantu stopile so solze v oči, in jaz, namesto ga zadrževati, bežal sem ..." II.) „ . . . jezik, katerega ni za-dostovalno ovladal" = die Sprache, die er nicht hinreichend beherrschte. Prav: „v oblasti imeti käj." 12.) „Bog se usmili nad menoj." 13.) „Na moj ugovor so odgovarjali Nemci trditev, da . . ." Čudna sddrga! 14.) „Prišel je do prepričanja." Prav: „uveril se je." 15.) „Oh koliko trap jaz narejam materi " 16.) „Ubraniti koga pred čim." Prav: „ubraniti česa — torej brez prc^lloga. 17.) „A pri razoblekanju sem se sočutjem gledal na njegov«.* shujšan* kolena." Prav bi bilo: „A ko se je razobldčil (ali slačil), gledal sem sočutno na njegova shujšana kolena." 18.) „In vsa duša ji je vniila v nje v mene vprte oči." (!) 19.) „S težavo zreti v nad njim sklonjeno lice." 20.) „Roke bile so brez vlade." (!) 21.) „Druzega dne se je prikrila truga (t. j. rakev, krsta) s pokrovom, pritrdila z žeblji in bila odueiena na pokopališče." Prav: tvorno. 22) „Te nade v to se niso dozdevale biti prazne." Da preveč ne utrudimo potrpežljivega čitatelja, zato završujemo.
Že ti vzgledi každ tchtovtto, kako nejasno, neslovenski piše pisatelj. In to nikakor niso vsi vzgledi! Zdaj pa Čitaj takšno po nevednosti ali zanikamosti spakudrdno slovenščino v hasek svoj, mladina slovenska! Ali je potem smeti pričakovati kakega napredka? Pisatelj piše tudi: „najbolj š* vreme'4, „vse je bilo primrzneno" (primrzA»), „raz pleČ" (nam. „raz pleča"), „raz njegovega obraza." V obče je v knjižici mnogo in premnogo sintaktiških hib, katerih ne moremo naštevati vseh, ker jih je premnogo. Takisto ne govorimo nI o stilistiki njegovi, katere uprav n\ zapazili nismo. Toda upajmo, da bode pisatelj sam včdel, kdj mu je storiti, in ako pogodi pravo on, pravo bode i uam
A. Trstenjak.
»Beatin dnevnik.« Roman. Spisala Lujiza Pes ja kova. Že predzadnjič smo naznanili ta roman, ki je izšel v Krajčevi „Narodni biblioteki41; a zdi se nam potrebno izpregovoriti o tem delu nekoliko obširneje, in to ne ld z ozirom na dobro znano ime slovenske pisateljice — najrodovitnejše, kar jih imamo — nego tudi zaradi tega, ker je s tem romanom po mnenji našem prišlo v slovensko slovsivo nekaj novega, česar sicer do sedaj — nismo pogrešali, a tudi ne posebno iskali.
Kdo v nas nemščini veščih Slovencih, zlasti med izobraženimi zastopnicami krasnega spola ne pozna imena ,,B. Marlin", pred letom umrše pisateljice v vseh delih svetd, koderkoli zveni „die deutsche Zunge", znane pisateljice še bolj znanih ..Gartenlaube-romanov"? Uspehi, ki so jih doživeli njeni spisi in ž njimi vred Keilov list „Gartenlaube", ki jih je prvi prinašal, bili so v materijalnem oziru velikanski: — nad 200.000 izvodov je romalo vsake številke na vse štiri strani svetd, in ni je bilo morda izobražene nemške rodbine, kjer bi ne bili nevstrpno pričakovali nadaljevanja in zopet nadaljevanja povesti, ki so nosile firmo „E. Marlitl". Umevno, da se ji je rodilo brez števila epigonov, po-snemalcev — dobrih, srednjih in slabih! Se dandanes je čutiti nje vpliv v veČini peri-jodičnih leposlovnih listov v Nemcih, akoprem Marlittovkina dela že skoro zapadajo usodi marsikaterih genijalnejŠih spisov, da bodo v kratkem stala zaprašena in pozabljena po predalih knjižnih starfnarjev in posojilnih knjižnic.
Nemška leposlovna kritika se navzlic oduševljenemu občinstvu ni nikdar sprijaznila ž njimi. Dejalo se je sicer, da so to povesti, katere sme vsak svoji hčeri dati v roke, spisi „für die höhere Tochter"; pri poznavalo se je, kako skrbno, morda cel<5 z nekako pri-derijo se varuje pisateljica nedostojnosti, nenravnosti. pohujšanja. Toda s tem še ni zadoščeno terjatvam, ki jih zahtevamo od umotvorov! Značaji, ki se nam tu predstavljajo, zvečine so problematični; mnogokrat ne vemo, ni kiij pomenijo, ni kam bi jih deli; — konečno seveda se pokažejo skoro brez izjeme kot gole — blage duše. Zlasti moški so vsi nekako nerazumljivi: goste temno-rjave brade imajo, visoke rasti so, jahati, plavati, slikati, gosti znajo, da nobeden tako, ali pa so učenjaki, da jim ni nihče kos; a nad vsemi visi nekaj temnega, neumevnega, kar jih morda v domišljiji sedemnajstletne deklice dela še idejalnejše, vzorne, vzvišene, v tem ko zrel mož polaga smehljaje knjigo iz rok, češ — taki nismo, taki nismo bili in takšni nikdar ne bomo! Kar se tiče ženskih značajev, bila je pisateljica nekoliko srečnejša; opazovala in risala je ostreje in videti je, da je stvarjala mnogo na realnih tleh, iz svoje izkušnje ali vsaj iz svojega srca. Dobila pa sta se vselej in v vsaki Marlittovkini povesti — namreč on in ona! Da je še toliko zaprek — poroka je gotova, in to je tudi nekaj! Omenjati nam je še, da je E. Marlittovka včdela vselej vplesti v povesti svoje kako aktuelno dnevno ali socijalno, časih politično vprašanje, bodisi protestantovski „muckertum" ali kakega jezuvita, bodisi aristokratsko samozavest ali oholost denarnega parvenu-ja — in to ni bilo ravno najmenj vzrok, da je vse tako hlastno sezalo po njenih knjigah: tendenca, ta daje v očeh množice pravo barvo — a pravi kritik jo sovraži'
Toda zakaj smo toli obširni o Marlittovkinih delih, ki jih bodo Nemci skoro pozabili? Ker se nam vidi, da imamo v „Beatinem dnevniku" nekaj sličnega pred seboj, kar so v preobili meri sadili v Nemcih Marlittovkini epigoni.
Guvernanta — sicer tudi Marlittovki et cons, jako priljubljena junakinja — guvernanta Beata pride v graščino Š. h grofici — imena zadnje sicer ne zvemo, kar je pa vse jedno, — da vzgaja njeni dve hčerki. Tu prične pisati svoj dnevnik, iz katerega pozvemo vse, kar nas more zanimati, a tudi ne — vsega. Jasno nam je pred vsem to le: grofica je vdova, izobražena gospd, mehkega značaja, ki sediva zvečer pred salonsko lčvo (kamin) in posluša Beato, ki ji čita Byronovega „Maufreda". Mimogredč zvemo, da je v obližji gradu podrt mlin, kjer stanuje blazna starka, ki vedno kriči po svoji Anici, katera se je utopila, ko se je neki gospod iz grada oženil — ne vemo pa, je li bil to ranjki grof, niti ne, če se je to zgodilo o prvi ali o drugi ženitvi njegovi, kajti pokojnik je bil dvakrat oženjen, in otrok prvega zakoua je omožena baronica Dora, katero s teto kneginjo Pavlov uo pričakujejo na posete. Obe prideta z gospodično Zoe de Latour, spremljevalko stare knc'
ginjc. V grad pa prihaja tudi mlad, bogat, izobražen posestnik Kihard iz obližja, in iz izpo-vedeb stare pestunje Ivane, vestno zabeleženih v dnevniku, poz vemo, da sta se Rihard in Dora ljubila, da je le stroga beseda pokojnega grofa pretrgala to vez, in da se je Dora omožila 7. baronom Fedorjem, katerega pa nikdar ni izza kulis. Rihard je bil prej rejenec starega bivšega grajskega učitelja, ki je bil hipno podedoval veliko imetje, katero je ostavil Rihardu. Ko so oni gostje v grddu, oglasi se tudi Rihard, in nekega večera se poslavljata Dora in Rihard v navzočnosti guvernante Beate — uovič za vse življenje. ,Jutri, Beata, vsprejmete dokaz zaupanja mojega!" reče nesrečna Dora po tem kočljivem sestanku. A druzega večera zvemo samö to, da Dora podd Beati pisemce za Riharda, katero mu mora Ona izročiti, ako bi Dora — umrla. Čuti, da se bliža ura, ko bode dala življenje novemu bitju. In to se vse že tisto noč zgodi! Dora »n njen otrok umreta in dan pozneje pod d Beata Rihardu pismo; on pa dobi vročnico in Beata mu streže. Sedaj stoprav naletimo v skromnem kotiČi na besedice, katere v svojih blodnjah govori v jedno-mer Rihard: „Mir najinemu očetu!" Tu šele se odpre faznemu čitatelju — toda le faznemu — pogled v konflikt, katerega smo po prejšujih 123 strančh iskali zaman. Povpraševali smo se, zakaj sc jc grof — sicer menda jako plemenit mož — protivil tej ljubezni, ko je vender očetovsko skrbel za Riharda, učiteljevega rejcnca; zakaj se je Dora kar tako meni nič tebi nič, po kratkem razgovoru z očetom, o katerem zvemo le, da , se je vršil, a ne — kakö se je vršil — odpovedala Rihardu? In zakaj je vzela Fedorja, tega kvartopirca, ko je vender nihče ni silil v to. Samica bi bila lehko ostala, ali pa šla v — samostan, kajti vse bi bilo naravnejc, nego ta možitev. Vse nam jc tu uganka. In cel<5 sedaj bi nam ostalo vse uganka, ko bi ne bili tako silno pazno čitali tega romana ! Iz teh skromnih besedic: „Mir najinemu očetu", katere bi sicer dali kar na rovaš vročinske bolezni, ako bi se jih ne oklenili, kakor utapljajoči se človek slamnate bilke, iz teh besedic moremo potem dalje ugibati in morda ugeniti: da jc ranjki grof zapeljal mlinaričino hčer Anico, da je Rihard njiju otrok, da se je Auica utopila, ko se je grof drugič oženil — stojte! To se pa kar nehotč povprašamo — koliko let li ima Rihard, koliko Dora? Radovčden čitatelj hoče vedeti vse — in tu nc vemo. kdaj se je Anica utopila, o prvi ali o drugi ženitvi grofovi? To je važno, tla vemo razliko v letih med Rihardom in Doro. Uganemo seveda, pa važna dejanja, važne razmere prepuščati čitatelju, da jih ugiba — to ne gre! Tu jc vse tako temno, kakor bi bil grad opdsan s kitajskim zidom, celd stara Ivana — o kateri časih mislimo, da bo kij razodela — nc y6 ničesa o vseh teh skrivnostih, teh tragedijah; — „vsaka hiša ima svoj strah" in stari posli vedo vse, a tu ne vč nihče ničesar. Le dne tri besedice razodenejo — smelo trdimo — jednemu izmed desetih čitateljev — ves konflikt in — kar je tudi tehnična napaka — ta konflikt zajedno tudi poravnajo „The rest is silence" — Rihard vzame guvernanto Beato.
Kaj bi rekli na kratko o vsem tem dejanji ? Pravi roman, prava tragedija, vse dno, kar budi strasti, vsi duševni boji, vse grozne muke in lx>lesti, ki so naklonjene Človeškemu srcu, ubogemu in bogatemu zemljanu v leseni koči in v mogočnem grddu — vse tisto jc v tem romanu že — bilo; vse je minilo. Tu čujemo le temne, nezvoke, nerazumne odmeve nekdaujih dramatičnih dogodkov, katere moremo in moramo le slutiti; nekaj mehkega, nemoškega, resigniranega, časih celd osladneg» je leglo na to družbo, katera nam je poleg vsega tega, da so to dobri, izobraženi, po nekoliko nesrečni ljudje, ne more izvabiti pravih simpatij. Ko bi bil ta roman le zadnji oddelek romana, ki bi se moral pričeti „im stillen Grunde" z mlinarjevo Anico, in ko bi bili prvi oddelki — snovi primemo pisani s krepko l>esedo, ki umije dati duška strastim in krvi, potem bi morali mi drugače govoriti in soditi.
In zakaj smo gori omenjali E. Marlittovko? Zato ker v tem delci sledimo korak za korakom njeno epigonstvo.« Celd osebe so ram znane: kneginja Pavlovua — sicer jako srečno in z duhovito satiro risana, nahaja se mutatis mutandis „Im Hause des Kommerzienraths" — guvernanta Beata — koliko jih je v „Gartenlaube romanih" in Rihard? Vsak junak Marlittovkin mu je sličen. Tu pogrešamo le <5nih genijalnih darov, ki značijo Marlittovkina dela, namreč: tehnike, zamotanega dejanja in — moči, močf in strasti! Brez teh Marlittovka ni bila, a epigonov jih nima nobeden in nobena v njeni meri.
Pripoznati pa moramo, da ima delo mnogo dobrega, in da je v Slovencih mnogo slabejših povestij, nego je ta. To je knjiga za izobraženo ženstvo, in ker je ravno v kočljivih nje delih tako temna, kakor smo gori omenjali, smeti nam jo je dati v r<5ke tudi odrasli svoji hčeri — brez pomisleka. Dijalog je časih jako duhovit, škoda, da je tdli francoščine in angleščine v njem. Najboljša oseba, kolikor töli originalna, je Francozinja Zoe de Latour. Tu se je karakteristika pisateljici jako posrečila in jc ostala povsem dosledna; ne moremo si khj, a ta ,,pauvre fran^aise" nas zanima od konca do kraja, in zakaj ? Zato ker je skoro jedina popolnoma realno risana. A še nekaj! Kmetica — pestunja Ivana je jako dobra poštena žena, kateri radi vse varujemo, samd tega ne, da jc katerikrat v svojem življenji dejala: „Rihardu jc lazven Dore takoj minila—vesoljnost!" Tega, te fraze ne moremo prav umeti, še menj pa verjeti, da jo je zagrešila — pestunja
—	kmetica! Takega govorjenja nahajamo mnogo — a v tem čestita pisateljica ni osamljena v našem slovstvu; malo jih je, ki se veseli onega božjega dard, ki jim veleva in omogoča tako pisati, kakor ljudje v istini govori. Jako ljubezniva, simpatična, in recimo kar odkrito — nedosežna v nas Slovencih pa je pisateljica v prizorih, kjer nam predstavlja in riše mladi dvojki, dckletci Rozo in Vijolo. Ostro in dobrohotno opazovanje otročjega življenja in dno blago čustvo, ki mu pravimo: mdteriua ljubezen — le ta dva moreta roditi in primerno slikati tako nežne, ljubeznive prizore, kakor jih nahajamo v tej knjigi, koderkoli nastopata imenovana dva otroka. Te umetnosti pa — E. Marlittovka ni umela, saj ni bila nikdar — mati.
Krivično bi ravnali, ko bi tej povesti ne želeli dobrega uspeha.	B.
Levstikova literarna ostalina. Pokojni Levstik je ostavil te spise:
A) Slovarsko gradivo: j.) Izpiski iz slovarskih del (slovanskih, nemških, italijanskih) s primerjanjem in razlaganjem slovenskih in zlasti tujih v slovenščini se nahajajoČih besed. Gradivo jc nabrano iz naslednjih del: Miklosich, lexicon paleoslovenico-graeco-latinum (na majhnih listkih); Kurelac, Vlaške rčči u jeziku našem (Rad jug. ak. XX.) (2 poli); — Matzenauer, Cizi slova (5 pol); — Schmeller, Bayerisches Wörterbuch (161 pol); — Schmeller, Cimbrisches Wörterbuch, Sitzgsber. XV. (15 pol); — Stalder, Schweizerisches Idiotikon (31 pol); — Castelli, Wörterbuch der Mundart in Oesterreich u. d. Enns (6 pol);
—	Weinhold, Beiträge zu einem schlesischen Wörterbvche, Sitzgsber. XIV., XVI. (5 pol).'
—	Elze, Gottscheerisch (31 8 pole): — Grafi', Althochdeutschcr Sprachschatz (2 poli); — Bennecke, Mittelhochdeutsches Wörterbuch (24 pol); —Schopf, Tirolisches Wörterbuch (12 pol); —Boerio, Dizionario del dialetto veneziano (134 listov vel. osni.); — Mussaiia, Beitrag zur Kunde der norditalischcn Mundarten im 15. Jahrh. üenkschr. XXII.; Monu-menti antichi di dialetti italian. Sitzgsber. XLVI. (9 pol); — Flaminio da Sale, Lingua retica o griggiona (50 pol); — Hahn, Albauesisch-deutsches Lexicon (v. »Alb. Studien«) (7 pol).
2.) Izpiski iz naslednjih slovenskih knjig:
Recelj, Gome bukve (na majhnih listkih); — Evangelij, rokopis ljubljanske lic. biblijoteke, morda iz 16. stoletja (51 pol); — Kuzmič, Novi Zakon in Evangeliom
pouleg sv. Mataja (5 pol); —Schonleben, Evangelia inu listuvi (27 pol); — Vocabolario da Fra Gregorio Alasia (4*/t pole); — Kastelec, Sv. pismo, (2 poli); — Vodnikov rokopis (10 pol); — Kopitar, Grammatik (vvod) (3*/® pole); — Male povesti za mestne Sole. 1. 1826. (na malih listkih); — Fr. Prešerna poezije, p. i—49 (34 pol).
3.)	Prepisi slovenskih ali slovenščine se tičočih knjig:
»Gornih bukvi« (»Bergrecht«) prepis (12 pol) in opomnje k njemu; — Jarniko-kovega rokopisa »Wörter, die im Gailthale gebräuchlich sind« prepis in opomnje k njemu (4 pole).
4.)	Začeto slovarsko delo: A — aklen, nekaj besed pod A, B, C spadajočih (kakili 23 polupopisanih pol); — nekoliko malih listkov s slovarskim gradivom.
5.)	Razlaganje geografskih imen, največ starih, iz: Zahn, Urkundcnbuch, Muchar, Geschichte der Steiermark itd. (na malih listkih).
B)	Študije (največ primerjanje litevšČine s slovanščino), pos.: Razlaganje imen v Caesarji se nahajajočih iz litevščine (u pol).
C)	Kazni spisi, neurejeni in nepopolni, tičoči se slovenske slovnice. Podoba je, da je hotel pokojnik nekdaj izdati slovensko slovnico, slovenski pisano; pa rokopisa se je mnogo pogubilo.
D)	Prepisi neslovenskih knjig: Hrvatska «poštila« iz 1. 1627 (14 pol); — hrvatska pridiga »na rojstvo Isu Krstovo» (2 poli); — Listina Grgura kneza Blagajskega iz leta 1453. (i pola); — Listina kralja Štefana Tomaža Ostojiča (2 poli). Prepisan je tudi (toda ne z Levstikovo roko) »Vocabolario italiauo e schiavo«, ki ga je spisal Fra Gregorio Alasia da Sommaripa. Razven tu omenjenih stvarij je med ostalino še mnogo menj važnih drobnih spisov, zapiskov, konceptov jezikoslovne vsebine itd.
E)	Butelstvo. Po izkušnjah in besedah retijskega bučelarja Jožefa Oblaka spisal Fr. Levstik (kakih 30 pol). To delo je hotel Levstik natisnit dati, ker je je začel pre-pisavati. Tega nedokončanega prepisa je 18 na pol popisanih pol; našlo se je tudi že nekaj na čisto tiskanih pol iz Kleinove tiskarne. A nadaljevanje tiska je Levstik ustavil, ker se je založnik skujal.
F)	Vodnikova prozajična dela s komentarjem in komentar k Vodnikovim pesmim. Izvirne listine Vodnikove.
G)	Gradivo za izdavo slovenskih in nemških poezij Prelirnovih s komentarjem.
II) Levstikove pesmi, zbrane, do malega vse že natisnene, z raznovrstnimi vari-
jantami: vseh bode okoli 250.
I) Levstikoviprozajicni spisi (Martin Krpan, Doktor Bežanec, Pot iz Litije do Čateža; razne kritike, uvodni članki, listki itd.), večinoma zbrani in na Čisto prepisani, a vsi že natisnem po raznih časopisih. Med temi spisi se nahaja tudi konec spisa: »Mojima gospodoma nasprotnikoma«, katerega si Jancžič 1. 1859. v »Glasniku« ni upal natisniti vsega in pa daljša doslej še ne natisnena kritika o Ceguarjevem »Pegamu in Lambergarji«.
J) Privatna pisma, največ Stritarjevih, Erjavčevih, Cimpermanovih in Zamikovih. Več takšnih pisem je Levstik pred smrtjo svojo sam sežgal
Vsa ta literarna ostalimi Levstikova se je nahajala po raznih mizuicah, škatljah in zabojih in stalo je mnogo truda, predno se je uredila. Tega nemalega dela sta se lotila s pravo plemenito prijateljsko požrtvovalnostjo gg. c. kr. finančne prokurature adjunkta Emil Guttmun in dr. Jos. Stare, za kar jima bode vsak prijatelj slovenske knjige in vsak čestitelj pokojnega Levstika vedel veliko hvalo. Č. g. adjunkt Guttman je prevzel tudi ne
m v uo prijetni posel, da je v imeni oddaljenih dedičev lepo in za pokojnika častno uredil tudi vse druge stvari, katere je bilo po Levstikovi smrti se urediti.
Kazven omenjenih dveh gospodov so literarno ostalino potem, ko je bila že urejena, pregledali še gg. prof. M. Pleteršnik, Ivan Železu i kar in Fr. Leveč Vsi jezikoslovni spisi, tukaj našteti pod točko A do D, izročili so se g. prof. Pleteršniku, da jih porabi za novi slovenski slovar, ostale spise (pod točko F do /, razven privatnih pisem) je pa, kakor čujemo, kupil ljubljanski knjigar Hamberg ter se zavezal, da vsaj pesmi Levstikove izd d do novega leta.
»Die praktische Philosophie und ihre Bedeutung für die Rechtsstudien.«
Ein Beitrag zur Reform unserer Universitäten von Dr. Eduard Feehtner. Wien. Alfred Holder l8»8 , 8, 87 st rani j. Cena 80 kr.
Šolsko vprašanje je v naši dobi na dnevnem redu. Na vseučiliščih je pravniška fakulteta reform najpotrebnejša. Ker juristi vladajo v pravnem in državnem življenji, zato je učna vzgoja tega stanu silno imenitna, in najslavnejši modrijani so pogostoma kazali na nedostatek pravnih študij. Kako hočejo v ozbiljnih časih pravo pogoditi možje, ki poznajo le od mogotcev kodilikovane zakone, na podlagi rimskega prava, ki razločuje slobodnjake in robove? Le vladajoči ndrodi so pisali zakone, nikdar vladani, da si zagotovi svojo nadvlado! In le modrijau, ki samostalno iz človeško nravi išče zakonov za človeštvo, ki z napredkom v prosveti in znanostih izkuša približati se končnemu idejalu (od tod sicer nestalnost njegovih sistem, a neprecenljiva vrednost je že v str-mljenji samem!), modrijan je poklican, kazali pravo pot bodočemu pravništvu, ako se hoče človeštvo kedaj rešiti od pamtiveka zakonitih krivic, ki še tarejo ne samrf poje-dince, nego cele narode! In slutnjo, da bode Slovan še rešitelj svetu, v čem jo iskati, kakor v prepričanji, da teptani rod (in kdo je bil huje teptan od Slovana, po kojem so si ndrodi prikrojili izraz za robstvo?!) bo priboril trpečemu človeštvu — spasiteljne zakone. Pisatelj, sam Slovan, vplel je v misli svoje obilico izrekov najslavnejših mož ka-žoč, kako je praktično modrozuanstvo ali etika juristom najpotrebnejša.
Ker pa se propedcutika uči že po gimnazijah, razpravlja zadnji oddelek modro-slovni pouk na nji. Pri tej priliki spominja, kako sedanja gimnazija abiturijentu ne dd niti najmanjšega navodila v bodočnost, da nevčdna mladost izbira in določuje narastaj učenih stanov. Naloga profesorju modroslovja naj bi še bila, maturantom podajati pregled raznoterih strokovnjaških študij in vlada bi po njih lehko vplivala na razmemo razdelitev, kažoča: tu je pomanjkanje, tam izobilje kandidatov.
Modrijan je idejalist, dostikrat nepraktičen, ali po idejalih se razcvita, iž njih do zoreva boljši sad — lepša bodočnost naša! Idcjalno pisana knjižica zaslužuje, da jo preči-lajo višji in najvišji vzgojevatelji mladine, v obče gg. profesorji. Dr Fr. Simonič.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki še dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna* v Ljubljani.