SVOBODNA LETO (ANO) LXVII (61) • STEV. (N°) 3 ESLOVENIA LIBRE SLOVENIJA BUENOS AIRES • 17 de enero - 17. januarja 2008 IZ ZGODOVINE V PRIHODNOST TONE MIZERIT Teklo je leto 1947. Evropa, ki se je po drugi svetovni vojni že umirila, je skušala celiti rane preteklosti in stopiti na pot razvoja. Na tej poti pa ni bilo prostora za številna begunska taborišča, kjer se je nahajalo tudi tisoče Slovencev, ki so morali pred komunizmom zapustiti rodno zemljo, da so si ohranili življenja in svobodo. Morali so iskati novih obzorij na drugi strani oceanov. V tem letu so se prve ladje s slovenskimi begunci zasidrale v buenosaireškem pristanišču. Njihovo število se je potem množilo in v dobi dveh, treh let se je nad šest tisoč Slovencev znašlo na obali reke Srebra. Treba je bilo začeti novo življenje. A to ni moglo biti kakršnokoli. In zlasti, ne bi bilo zdravo, ne v skladu z njihovim pogledom na svet, da bi prerezali niti s preteklostjo, z izvorom, s svojimi koreninami. Poleg novih ognjišč je bilo treba zgraditi novo skupnost, da bi jih povezovala, jim pomagala pri vživljanju v novi svet in jih vodila po poti spomina in pričevanja. V to so se zaprisegli! Že 25. januarja 1948 je potekal ustanovni občni zbor Društva Slovencev (glej opis na strani 3). S tem je bil postavljen ogelni kamen zgradbe, na kateri od tedaj sloni velik del slovenskega delovanja v Argentini. Prvotno delo se je osredotočilo predvsem v sprejemanju novih naseljencev, pomoči pri iskanju stanovanja in zaposlitve, obrambi proti udarcem tujine, domotožja, izgubljanja v tujem svetu. Organizacijsko, a predvsem človečansko delo je polnilo tista prva leta društva in skupnosti. Nato so se pojavile nove skrbi. Nastajali so šolski tečaji in treba jih je bilo oskrbeti z učitelji in učnim gradivom. Mladinski (šolski) odsek je polnil vrzeli in nadvse uspešno vodil vzgojno politiko. Pokazala se je potreba po skupnem prazniku in nastali so Slovenski dnevi. Izpolniti je bilo treba zavezo pričevanja in rodile so se domobranske proslave ^ Ni šlo brez težav, tudi ne brez nasprotujočih si mnenj, včasih zelo ostrih. A vse se je premostilo, vse dopolnilo. Zrasli so krajevni domovi in pojavila so se trenja, ki jih je bilo treba ublažiti in poiskati novih poti. Dogovor med Domovi in Zedinjeno Slovenijo iz leta 1962 je bil povod za proglasitev krovne organizacije in ustanovitev Medorganizacijskega sveta. Koordinacija delovanja skupnosti je postala eden bistvenih dejavnikov društvenega dela. Ves ta čas ni izostala skrb za kulturne podvige, založniško dejavnost, knjižnico, zgodovino ^ Ko je umrl prvi predsednik DS, Miloš Stare in zapustil tednik Svobodno Slovenijo, je društvo prevzelo na svoje rame še skrb za naš osrednji časopis. Pod njegovo okrilje je stopil tudi slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka. Podrl se je berlinski zid in tudi Slovenija je nastopila pot osamosvojitve. Društvo se je postavilo na čelo podpore, ki smo jo rojaki v Argentini nudili ,,materi domovini" v ključnem trenutku njene zgodovine. Koliko naporov, a tudi koliko sadov v teh 60 letih! Bogu hvala za vse to, in hvala tolikim požrtvovalnim Slovencem, ki so nesebično darovali svoj čas in svoje moči za skupne ideale. Vesel, ponosen in hvaležen pogled nazaj pa naj nam ne prepreči skrbi za prihodnost. V novih okoliščinah moramo biti pripravljeni na nove izzive. Časi zahtevajo iznajdljivosti, iskanja alternativ, sodobnih in uspešnih. Tudi temu se mora društvo posvetiti in voditi skupnost do originalnih poti, ki naj nas pripeljejo do stalnih ciljev, pa četudi bi to pomenilo spremeniti dosedanje oblike. Le eno nam mora biti jasno: društvo mora ,,stati in obstati", v počastitev naših prednikov! Za Slovenijo! Slovensko predsedovanje Evropski uniji naj bi se v zgodovino zapisalo zgolj kot prvo predsedovanje katere izmed novih članic EU, saj naj bi bila večina nalog, ki je pred Slovenijo, rutinske narave, piše ugledni nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ). Po njegovem pisanju naj bi se tega zavedala tudi slovenska vlada. Ta naj bi bila v svojih načrtih zelo stvarna, treznost v pristopu pa je v nasprotju s siceršnjim očitnim ponosom ob pomembni nalogi. Slovenski premier Janez Janša naj bi, po pisanju FAZ, v zadnjih dneh večkrat poudaril, da vidi slovensko vlado predvsem v vlogi ,,poštenega posrednika", saj naj pri svojih odločitvah ne bi bila posebej vezana na nobeno članico unije. S tem sicer zgolj izpostavlja tradicionalno vlogo vsake predsedujoče države EU, a Janša naj bi se po pisanju nemškega časnika tega Stvarni načrti dejansko želel dosledno držati. V prihodnjih mesecih naj po besedah slovenskega premiera tako ne bi šlo za oblikovanje novih ambicioznih vizij in projektov, ampak predvsem za uresničevanje tistih nalog, ki so že na dnevnem redu. Slovenija naj bi obenem predsedovanje povezavi prevzela v trenutku, ko želi unija pred ratifikacijo Lizbonske pogodbe nekoliko zadihati. EU se tako vprašanj neposredno vezanih na uspešno potrditev pogodbe ne bo lotevala, slovensko predsedstvo pa naj bi se zavedalo, da na ratifikacijo Lizbonske pogodbe, ki je sicer ena od njegovih prednostnih nalog, dejansko nima velikega vpliva in da bo do ključnih trenutkov prišlo v času francoskega predsedovanja. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy tako že pripravlja teren za francosko šestmesečno vodenje povezave, saj je svojo vizijo Evrope podal skoraj istočasno kot Janša delovni program predsedstva. Tudi razvoj dogodkov na Zahodnem Balkanu naj po pisanju FAZ slovenskega predsedstva ne bi vrgel iz ustaljenih tirnic predsedovanja. Janša in slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel tako poudarjata, da je treba na reševanje kosovskega vprašanja gledati v širšem kontekstu približevanja regije Zahodnega Balkana EU. Slovenija si želi relativno dobre odnose s Srbijo izkoristiti tudi za približevanje Beograda uniji, pri čemer pa je pred slovenskim predsedstvom po pisanju FAZ še precej dela. Nekatere članice EU si namreč prizadevajo, da podpis sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju, načrtovan za konec januarja, ne bi bil vezan zgolj na ravnanje Srbije v zvezi s Kosovom, ampak tudi na polno sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Nova poslanska skupina Predsednik državnega zbora France Cukjati je povedal, da ni nobenih poslovniških zadržkov, da trije nekdanji poslanci sNs ne bi mogli ustanoviti poslanske skupine nepovezanih poslancev. To skupino, pod imenom ,,Lipa", sestavljajo Sašo Peče, Barbara Žgajner Tavš in Boštjan Zagorac. Kot so povedali v Cukjatijevem kabinetu, to, da je predsednik na kolegiju povedal, da ni nobenih poslovniških zadržkov za ustanovitev nove poslanske skupine, pomeni, da je nova poslanska skupina praktično že ustanovljena. Cukjati je mora o tem zaradi formalnosti sicer pod- »lani nove skupine „Lipa". pisati še uradni sklep, kar je storil v ponedeljek 14. Na seji so se člani kolegija seznanili tudi z željo omenjenih treh poslancev, da se v dvorani državnega zbora z zdajšnjih sedežev presedejo v zadnji levi del dvorane. Gre za sedeže številka 91, 92 in 93, ki so postavljeni za sedeže poslanskih skupin NSi in DeSUS. Njihovi želji ni nasprotoval noben član kolegija. Kolegij je na ponedeljkovi seji tudi sklenil, da bo o morebitnih spremembah v delovnih telesih zaradi izstopov treh poslancev iz poslanske skupine SNS odločal na petkovem kolegiju. Cukjati je sicer na kolegiju povedal, da sta ga tako Peče kot predsednik SNS Zmago Jelinčič obvestila, da se strinjata s predlogom, da nekdanji poslanci SNS ohranijo zdajšnja mesta v delovnih telesih. Ker temu ni nasprotoval noben član kolegija, naj bi bila odločitev o tem na petkovem kolegiju le še formalnost. Prijetno presenečenje Priznati moram, da me je prijetno presenetil predsednik Danilo Türk, ki je ob zaprisegi v Državnem zboru priznal pomembnost krščanstva in Cerkve za narod in družbo. ,,Etika odgovornosti, ponos nad dosežki, ki jih že imamo, in domoljubje so med najpomembnejšimi tovrstnimi vrednotami. Na tej podlagi gradimo tudi čvrste podlage za sodelovanje med državo in organizacijami civilne družbe, vključno s cerkvami, med katerimi ima Rimskokatoliška cerkev pri nas tradicionalno pomembno vlogo. Krščanski ideali in občečloveška etika so med prvinami, ki bogatijo našo kulturo in naš razvoj, celota vseh civilno-družbenih dejavnosti pa prispeva v našem prizadevanju za kulturno družbo, v kateri bo blaginja razumljena ne le kot materialna, ampak tudi kot duhovna kategorija." Te besede so toliko bolj dobrodošle, ker je po njegovem pogovoru v Delu bilo videti, da zagovarja diskriminacijo Cerkve in državno-upravno oviranje njenih karita-tivnih in šolskih dejavnosti. (Drago K. Ocvirk, v Družini) Prva svojega rodu Prva katoliška osnovna šola v Sloveniji se pospešeno pripravlja na sprejem prvih učencev. Gre za osnovno šolo Alojzija Šuštarja v Ljubljani. Kot je povedala njena ravnateljica Marina Rugelj, so pobudo za šolo dali starši predvsem iz vzgojnih vidikov. Za ravnatelja osnovne šole Prule Dušana Merca pa je ustanovitev katoliške šole neke vrste „nezaupnica državi". V Sloveniji sicer že delujejo štiri katoliške gimnazije, starši pa so po besedah Rugljeve začutili potrebo po ustanovitvi osnovnošolske ustanove na enakih temeljih, ,,saj je z vzgojnega vidika do gimnazije lahko že veliko zamujenega". Ljubljanska nadškofija je pobudo vzela za svojo. Najprej se je konstituiral pripravljalni odbor, ki je oblikoval program devetletne osnovne šole. Program je julija 2007 potrdila tudi država, s čimer je postal javno veljavni program, ki ga država financira v višini 85 odstotkov. Ostalih 15 odstotkov bo zagotovila nadškofija, ki bo poskrbela tudi za infrastrukturo. Starši bodo tako kot v državnih šolah plačevali le nadstandard. V primeru, da bi starši ne zmogli plačevati, pa obstaja sklad za pomoč družinam. Ljubljanska nadškofija je osnovno šolo, ki je dobila ime po lani umrlem upokojenem ljubljanskem nadškofu Šuštarju, kot peto enoto v okviru Zavoda sv. Stanislava uradno ustanovila 1. septembra 2007, od takrat pa so stekle temeljite priprave. Tako so že tudi izbrali učiteljski kader za prvo triletje. S 1. septembrom pa bodo začeli s poukom. Sprva bodo v okviru šole Alojzija Šuštarja delovala dva prva, en drugi in en tretji razred. Posebnost katoliške osnovne šole je verski pouk kot obvezni predmet. Tudi sicer bo šola v znamenju krščanskih vrednot in praks. Šolsko leto bodo začeli in zaključili z mašo, posebej bodo obeleževali tudi cerkvene praznike. BERI^ SPOMIN NA MUČENCA LOJZETA GROZDETA..............2 100-LETNICA ROJSTVA ALEKSANDRA MAJHNA...........3 NOVA ŠOLSKA KNJIGA JE „ARGENTINSKI ŽIVŽAV".........3 ODGOVOR NA NESRAMEN NAPAD V DNEVNIKU VEČER. 4 65 LET MUCENISKE SMRTI Vzornik Lojze Grozde IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI TONE MIZERIT 1. januarja 2008 je minilo petinšestdeset let od mučeniške smrt Božjega služabnika Lojzeta Grozdeta. Grozde se je rodil se je 27. maja leta 1923 v Gorenjih Voda-lah, župnija Tržišče. Živel je v težkih časih druge svetovne vojne. Kot odličen dijak ljubljanskega marijanišča je bil tudi član Katoliške akcije. Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja. Kot dejaven laik je s svojim zglednim načinom življenja, prežetim s Kristusovim duhom, po-božnostjo do božje matere Marije, vsakodnevno dokazoval kako je mogoče tudi kot laik živeti ideal svetosti v vsakdanjem življenju. Ko se je za Božič leta 1942 odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, da bi v krogu družine obhajal božične praznike, so ga na Mirni ujeli partizani in ga pod krivo obtožbo mučili in ubili. Lojze Grozde je tudi v najhujšem trpljenju mučenja iz prezira do vere do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom - odpuščanju in ljubezni do bližnjega. V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Njegovo mučeno truplo, ki so ga kasneje^ našli v gozdu, so pokopali na pokopališču v Šentrupertu. Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero. Njegov grob na je postal kraj številnih romanj tako posameznikov kakor skupin. Dolga leta po končani vojni se o njegovi smrti ni smelo govoriti na glas. Prvo biografijo o Grozdetu je napisal prof. dr. Anton Strle in je bila prevedena v več svetovnih jezikov. Sluh o Grozdetovi svetosti in mučeništvu se je tako razširil praktično povsod po svetu kjer živijo Slovenci. Leta 1992 se je pričel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo, to je da bi ga razglasili za blaženega in svetnika. Ta postopek se je uspešno zaključil leta 2003, ko je bila vsa zbrana dokumentacija t.i. ,,Positio", ki govori o njegovi mučeniški smrti, izročena vatikanski Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu, kjer sedaj čaka dokončne obravnave in potrditve s strani Svetega sedeža. Cerkev v Sloveniji želi Grozdeta naši krščanski mladini predstaviti kot ideal zglednega krščanskega življenja, zaradi njegove popolne predanosti Kristusu in Cerkvi. Njegova mučeniška smrt iz prezira do vere naj tudi pred vesoljno Cerkvijo pokaže na zvestobo krščanskim idealom, ki so jo ljudje na našem prostoru, pogumno izpovedovali tudi v najhujših trenutkih življenja slovenskega naroda. Upamo in molimo, da bi ta zvesti sin katoliške Cerkve bil pred vesoljno Cerkvijo čim prej priznan kot mučenec in dosegel čast oltarja. Ob 65. letnici^ njegove mučeniške smrti Božjega je v župnijski cerkvi v Šentrupertu na Dolenjskem bilo v nedeljo popoldne, 6. januarja 2008, somaševanje, nato pa še molitev na župnijskem pokopališču, kjer je Grozde pokopan. Ob novomeškem škofu msgr. Andreju Glavanu, ki je somaševanje vodil, se je zbralo okrog dvajset duhovnikov, med njimi salezijanski inšpektor dr. Alojzij Slavko Snoj, postulator mag. Igor Luzar in vicepostulator msgr. Franci Vrhunc. Domači župnik je na začetku vse pozdravil ter izrazil upanje, da bomo Grozdeta kmalu smeli častiti na oltarju. Škof Glavan pa je v homiliji orisal Grozdetov lik pričevalca in mučenca Pri maši je prepeval domači župnijski pevski zbor. Ob sklepu so vsi zmolili tudi molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Grozdeta, po maši pa so se verniki skupaj z duhovniki in škofom napotili na pokopališče, kjer je škof Glavan na grob položil cvetje in prižgal svečo, vsi skupaj pa so se priporočili mučencu Lojzetu Grozdetu in Bogu. VTISI IZ SLOVENIJE ARGENTINCI V SLOVENIJI Miklavž in božičnica čeprav sv. Miklavž obišče najbolj skrite kotičke Slovenije in je za božič nešteto pevskih nastopov po cerkvah in kulturnih domih, so si priseljeni rojaki iz sveta zaželeli skupaj pričakati svetnikov obisk ali pa zapeti božične pesmi, ki so se jih kdaj naučili ali slišali. Izseljensko društvo Slovenija v svetu je tem željam poskusilo ugoditi, zato je v soboto, 1. decembra pripravilo Miklavžev sprejem v dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Kar lepo število družin se je zbralo in pričakalo svetnikov obisk, ki je prišel v spremstvu angelčkov in nepogrešljivih parkljev. Vsak je užival po svoje, tudi potem, ko je bilo prireditve konec in so se navzoči ustavili ob pecivu in pijači ter se razgovorili. Pobuda za božičnico pa je prišla skoraj mimogrede. Pri novembrski argentinski maši je bila javno izrečena in je hitro prerasla v konkreten načrt. Navdušena koordinatorka projekta je bila Nani Šušteršič Rezelj, pevsko plat pa je prevzel dirigent Fernando Mej^as. Janez Cerar CM je dal na razpolago dvorano v Študentskem domu Vincencij, za kar smo mu nadvse hvaležni, saj smo na ta način ob nedeljah popoldne lahko vadili. Najprej je vadil otroški zbor štiri folklorne božične pesmi, odrasli pa so se posvetili učenju treh del Ariela Ram^reza iz opusa Navidad nuestra: La peregrinacion, El nacimiento in Los Reyes Magos. Spremljava ni mogla manjkati, predvsem kitare, boben in drugi folklorni ritmični pripomočki. Kljub dobri volji pevcev in naporov dirigenta, da bi stvar speljali čim boljše, so bile potrebne nekatere poenostavitve, a dali smo si duška, da smo ta dela zapeli. Solistične vložke sta odpela Bogdan Magister in sam Fernando. Pohvaliti je treba pevce, ker so na vse vaje redno hodili, pa tudi dirigenta, ki je iz skupine ljudi, ki jim je všeč petje, izoblikoval pevsko skupino, zbor in to v zelo kratkem času. Običajno je argentinska maša vsako tretjo nedeljo v mesecu v župni cerkvi Šentjakoba ob Savi, a takrat še ni možno peti božičnih pesmi. Tudi mašnika Tonija Burje CM ne bi bilo, ki je šel na pastoralno potovanje v Kanado, zato je bila prestavljena na zadnjo nedeljo, 30. decembra. Božič-nice je bil vesel tudi sedanji šentjakobski župnik Vlado Bizant in na njegovo pobudo je bila božičnica nastavljena ob koncu njihove običajne nedeljske maše in pred argentin- sko. Istočasno pa je bila to priložnost, da smo se tako župniku kot župniji zahvalili za to možnost, da se lahko enkrat na mesec zbiramo v njihovi cerkvi. Prepevanja argentinskih božičnih pesmi se je udeležilo lepo število faranov, predvsem pa - seveda - pre-seljencev iz Argentine. Ker je mašnik Toni podaljšal svoje potovanje, nam je spet priskočil na pomoč prijatelj Janez in daroval mašo po argentinsko. Tudi med njo smo ob spremljavi običajne skupine pevcev prepeli nekaj argentinskih božičnih. Po maši je kljub mrazu bilo vsem toplo pri srcu. Zadovoljni s tem, da smo peli, se večkrat videvali in tudi drugim posredovali svoje znanje, smo si izmenjali voščila za božič, pa tudi že za novo leto, ki je bilo pred nami. Nekateri pa so še ostali in imeli skupno kosilo v veroučnih prostorih, da so podaljšali lepo nedeljsko, božično, prijateljsko vzdušje. Vročina zadnje tedne hudo pritiska, vzporedno pa pojenja politično delovanje. Ne da bi se ustavilo - to je nemogoče. Deluje pač v omejenem krogu tistih, ki si niso vzeli počitnic. Na vrsti je dialog. Zaplet in spopad med avtonomno vlado prestolnega mesta in sindikatom občinskih uslužbencev se je končal prav tako hitro in nepričakovano, kot se je začel. Takoj po prvi stavki in pred izvedbo druge, že napovedane za 72 ur, je vodstvo sindikata pristalo na pogajanja, ukinilo vse uporne akcije in napovedalo „sodelovanje". Kaj so sklenili? V bistvu, da bodo pregledali vse uslužbence in za vsakega ugotovili, če res dela in če je njegovo delo potrebno in uspešno. Zakaj je tako hitro nastopil red in mir? Na eni in drugi strani bojne črte se zavedajo, da spopad obema škodi. Predvsem pa sindikalno vodstvo dobro ve, da je mnogo korupcije in primerov izrabljanja, in da nima smisla to braniti, če je vodstvo mesta pripravljeno spoštovati tiste, ki delajo po vseh pravilih. Vodja vlade pa tudi ve, da bi ga nenehen spopad zelo onemogočil, in da lahko prve cilje mirno doseže po poti dialoga. Celoten dogodek pa je izzvenel kot uspeh za Ma-crija, ker tudi ni obnovil pogodbe tistim polemičnim 2000 uslužbencem in dosegel, da je mestni parlament odobril njegov predlog intervencije ustanove socialnega skrbstva občinskih uslužbencev. Pot spopada. Zanimivo ob tem je, da je sindikat državnih uslužbencev (ATE) v podporo občinskih delavcev stavko napovedal in jo potem tudi izpeljal, kljub nasprotnemu stališču občinskega sindikata. Ko so eni že sedeli za mizo dialoga, so drugi trmasto protestirali po ulicah. Pač različno gledanje na to, kako najboljše reševati probleme. Je pa za tem mestna vlada objavila vrsto primerov korupcije preštevilnih uslužbencev. Plačo so prejemali še uradniki, ki niti ne živijo več v Argentini. Drugi so se že upokojili in prejemajo pokojnino, a ker jih ni ,,nihče odpisal", še naprej vlečejo tudi plačo. Ko je novo vodstvo nenapovedano prišlo v nek urad, je bil od desetih uslužbencev samo en na svojem mestu; o ostalih devetih ni bilo ne duha ne sluha (kot v svetopisemski zgodbi). V drugem uradu je od štirih izmenoma prihajal samo eden, ker je bil ,,za vse štiri samo en računalnik". In še bi lahko dopolnjevali to sliko korupcije argentinskega javnega uradništva. Vsa čast Macri-ju, da si je upal dregniti v to sršenje gnezdo. Je pa tudi edini način, da se napravi vsaj nekaj reda. Macri dobro ve, da če mu uspe vzpostaviti red in uspešno vodstvo v prestol-nem mestu, se mu na široko odprejo vrata do možne predsedniške kandidature, kar je njegov končni cilj. Prijatelji, zavezniki, nasprotniki. Je pa ta dogodek okoli prestolnega mesta pokazal še drugo plat zvona. Po eni strani se Macri vedno bolj kaže kot vodja opozicije sedanji vladi. Po drugi strani pa so zanimive povezave, ki jih dosega. Ker nima lastne večine v mestnem parlamentu, je iz-posloval podporo skupine, ki jo vodi Elisa Carrio in s temi glasovi dosegel potrditev osnutka. Ta povezava pa ni naletela na odpor v občinskem sindikatu, temveč v zvezni vladi. Niso se spravili na Macrija, ampak na gospo Lilito in to z najhujšimi oznakami, ki jih dovoljuje nižja stopnja kulture. Ker jim je doslej na vsedržavni ravni uspela politika ,,deli in vladaj", in jim prinašala največje obresti, jim je trn v peti vsako združevanje opozicije. Delno zaradi današnjega položaja, še več pa z vidika prihodnosti. Vsi že mislijo na leto 2011. Po stari poti. Druga vroča točka tega poletja pa so cene goriv. To ni nov problem, saj se je s silo pojavil že sredi preteklega leta. Kljub temu, da je vlada trdila, da ni povišic, in jih resnično tudi ni dovolila, so cene nafti in gasoilu nenehno raste. Začelo se je s pomanjkanjem predvsem ,,težkih" goriv, ki jih uporabljajo kmetijski stroji. Za pomanjkanjem je kmalu bilo dovolj goriva - a za višjo ceno. Ti dogodki so se nenehno ponavljali in cene gorivom so v teku lanskega leta zrasle kar za 30 odstotkov. Ko je v prvih letošnjih dneh kazalo, da se bo ta razvoj nadaljeval, je posegla vlada. Državni tajnik za trgovino, Gillermo Moreno, ki je propadel v boju s proizvajalci mleka, se je hotel oddolžiti s petrolej-skimi družbami. Ko je znova začelo primanjkovati goriv, je enostavno prepovedal izvoz petroleja, dokler se notranja ponudba ne uredi in cene ne padejo 15 odstotkov. Prišlo je do pogajanja in dogovora s petrolejci, ki so pristali na vladne zahteve. Ostaja pa še vprašanje, ali bo stvarnost odgovarjala dogovorom. S tem imamo namreč v Argentini slabe izkušnje. Se bo vrnil? Gotovo je mnoge presenetila novica dejstvo, da se bo v vlado gospe Cristine vrnil znani piketerski vodja Luis D'Elia. Odplavilo ga je njegovo zagovarjanje Irana in nasprotovanje judovske skupnosti. Bo cena za delni mir na cestah močnejša kot pritisk Judov? Po počitnicah bomo verjetno že lahko zapisali odgovor. SLOVENCI V ARGENTINI OBLETNICA 60 LET USTANOVITVE Društvo Slovencev - Zedinjena Slovenija 100 let rojstva Aleksandra Majhna Po končani drugi svetovni vojni je mnogo Slovencev moralo zapustiti domača tla. Po letih begunskih taborišč je krmilo številnim izmed njih kazalo južno poloblo. Tako je Argentina za velik del slovenskih beguncev postala dežela, kjer so se naselili in od tedaj naprej skrbeli za vsakdanji kruh. Prvi rojaki so prihajali že leta 1947. Takoj so začeli premišljevati o usodi in delu novonastale skupnosti in načrtovati neko organizacijo, ki naj bi družila Slovence, ki so se zaradi političnih razlogov morali naseliti v nepoznani deželi, a so imeli iste verske in narodne vrednote ter v duši globoko utrjen čut do domovine. V Zborniku Zedinjene Slovenije je, med drugimi, opisan pomemben zgodovinski dan, v katerem je slovenska povojna družina v Argentini našla svojo oporo. Dne 25. januarja leta 1948 se je v dvorani župnije sv. Julije zbralo 110 novih vseljencev na občni zbor, ki ga je pričel predsednik pripravljalnega odbora Kluba slovenskih beguncev Janez Hladnik. G. Hladnik je pozval navzoče ,,naj si postavijo temelje organizacije ter požrtvovalno vsi pri tem sodelujejo, kar bo gotovo v skupno korist vsem slovenskim beguncem". Po njegovih besedah so bili izvoljeni v vodstvo občnega zbora Ladislav Lenček CM kot predsednik, Tone Skubic in inž. Avgust Vivod pa kot zapisnikarja. Nato so poročali člani pripravljalnega odbora. Ta odbor je predložil ustanovnemu občnemu Del prvega odbora Društva Slovencev zboru v potrditev pravila, ki jih je bil predhodno sestavil. Po kratki debati so bila sprejeta Pravila, a ni bilo sprejeto predlagano ime „Društvo Slovenija" temveč se je večina odločila za naziv „Društvo Slovencev". Nameni novoustanovljenega društva so bili v Pravilih takole določeni: Nuditi gospodarsko in moralno oporo; Zastopati koristi članov; Združevati vse slovenske begunce v Argentini; Pomagati slovenskim beguncem pri vselitvi; Gojiti verske, kulturne in nacionalne vrednote. Tako je bilo ustanovljeno Društvo, ki je leta kasneje spremenilo ime v Zedinjeno Slovenijo, a tistih pet namenov je še naprej ostalo kot temelj, na katerem letos praznujemo že 60 let delovanja. Javna zahvala je bila tedaj izrečena Janezu Hladniku, ki je bil zaradi svoje skrbi in požrtvovalnosti imenovan za častnega predsednika Društva Slovencev. Sledile so volitve, ki so določile, kako se bo sestavil prvi odbor: predsednik, Miloš Stare; 1. podpredsednik, inž. Albin Mozetič; 2. podpredsednik, Jože Albreht; tajnik, Tone Skubic; blagajnik, Lado Lenček CM; gospodar, inž. Avgust Vivod. Odborniki: dr. Bojan Ribnikar, inž. Jože Brodnik, Stanko Škrabec in Marija Petelin. Nadzorni odbor: dr. Vinko Zorc, dr. Milan Komar in dr. Janez Janež. Razsodišče: dr. Franc Mihelič. Novo izvoljeni in prvi predsednik Miloš Stare je dejal prisotnim, naj posvetijo svoje moči, da bo novoustanovljeno društvo uspešno delovalo v prid slovenskih beguncev, ki so še v Evropi in vseh tistih, ki se bodo naselili v Argentino. A dneva še ni bilo konec. Župnik sv. Julije, g. Figallo je izročil Staretu ključe posojenih prostorov, na ulici V^ctor Mart^-nez 50, in tako je Društvo dobilo začasni sedež, ki je kmalu bil za vse Slovence v Argentini poznan kot ,,Martinc". Ko se danes kot osebe in skupnost ponašamo z uspehi našega dopolnilnega šolskega sistema je pravično, da se spomnimo tistih, ki so mu postavili temelje in ga začeli graditi. Med njimi je gotovo izstopal nadzornik Aleksander Majhen, čigar stoletnice rojstva se letos spominjamo. Rodil se je 15. januarja 1908 leta v Sp. Voličini 3ri Št. Rupertu na Štajers-