ROŽMANOVCI KMETUJEJO ŽE ODKAR POMNIJO
Trdi žulji za skromne denarce
Rožman, mali zaselek nedaleč od Vrz-denca ali tudi Lipalice pri Horjulu, če hočete. je za mnoge Horjulčane kakor nekakšno pozabljeno orlje gnezdo, ki se je kdove kdaj ujelo v pajčevino krute narave in divje samote. Pozabil ga je cesar in pozabili so ga graščaki in finan-carji, kmetje pa so tu ves čas garali in se pehali za svoj kruh in bili srečni, da jim je vsaj bog dal tisto, kar jim ni dala država.
Jože Rožmanec je zrastel s tem prgiš-čem pozabljenih hiš in kozolcev, kakor so zrastle jelše ob bližnji Horjulščici. Že od malega so ga vpregli v delo na domači kmetiji, na polju, senožeti, v gozdu, in delati mora tudi še danes, če hoče, da je pri hiši dovolj kruha in da kmetije sploh ne vzame hudič.
»Pa saj bi človek še z veseljem delal, če bi malo bolje plačali,« se je Jože Rož-manc ves ožgan od sonca in žilav kot dren tudi tega dne jezil pred domačo hišo na ves svet, še posebej pa na tiste zgoraj, ki so si izmislili odkupne cene za kmete, češ da so te veliko preskromne in da prav zato vse gre tako narobe. Njegova doma-čija s svojimi prenovljenimi gospodarski-mi priveski se je kopala v vročem junij-skem soncu, nekje nad Vrzdencem pa so se kot preganjane ovce trgale kope ne-vihtnih oblakov in pretile z novo nevihto. »Poglej, prav vse se draži — gnojila, kr-mila, stroji in vse to, cena živine pa tudi po pol leta ostaja ista,« je vrelo iz Jožeta. »Nekaj časa sem že mislil, da bo v redu, potem pa je vse skupaj .zaštekalo'. Vča-sih je bilo po tej plati bolje; so nas vsaj ,prigmah' pustili. Plačal si davek, potem pa ni bilo nikogar več k hiši. Danes pa še vedno kdo kaj išče.«                            .
Bolj zadovoljen je Rožmanov gospo-dar s kmetijskimi zadrugami: »Te si pri-zadevajo, da bi kaj izboljšale,« pravi, »a kaj, ko oni z vrha nič ne spustijo.« Ven-dar pa pri Rožmancovih nikoli niso raz-mišljali, da bi vzeli v rejo kako živino. V hlevu imajo trenutno 25 glav živine in enega konja, toda to je zgolj za domače potrebe. »Se tako je bolj malo, tisto z re-jo je pa še slabše,« preudarno razmišlja Jože. »Tam ni računice. To svojo živino redimo, ker drugače ne gre, čeprav seve-
Mladi Albin Rožmanec je r veliko pomoč očetu pri delu na kmetiji
da tudi tu ni več pravega denarja. Če bo šlo tako naprej, naj kar računajo, da se bo počasi vse skpaj nehalo.«
Pred njegovo hišo, okoli katere so bili posejani najrazličnejši delovni priključki. pa traktor in stara katrca, se je že pred tem pojavil tudi sin Albin, kajti mrva se je tega dne sušila, da je bilo veselje in bil je že čas, da gresta ponjo. Za petnajst prikolic je je bilo tokrat, je zaupal Jože, ki se je malce pred tem tudi sam vrnil s senožeti.
Rožmancovi si pomagajo pri teh delih s tremi traktorji, ki pa so, kot sta poveda-la sobesednika (Albin je na tem, da ne-koč prevzame kmetijo), že vsi izrabljeni. »Cajti so mimo, ko se je dalo še kaj novega kupiti,« je stoično skomignil z ra-meni mladi postavni Albin.
Pri tolikšni obilici dela pri hiši ni nikoli preveč rok. Poleg Albina je tu še najsta-rejši sin Jože in hči Helena ter mati Francka, medtem ko bo stara mati Francka kmalu dopolnila že 92 let. Vsa ta domača delovna sila (razen babice. seveda) se spopada z 22 hektari zemljiš-ča, od katerega so letos zasejali 3 hektare s koruzo. 80 arov pa z žitom.
»Težko je reči, kakšna bo letos letina,« je rekel gospodar Jože, preden se je sku-paj z ženo, ki je pravkar prišla z njive, izgubil nekje v senu za hišo. »Pokazalo se je kar v redu, vsaj pri koruzi. Kako pa imajo drugi kmetje, pa ne vem.«
BRANKO VRHOVEC