X
Tone  Gaspari:  Pesmi  splavarjev.
K
in po naglosti korakov sem sodil takoj, da mora biti ženska. Ker ljudje, zlasti ženske, tamkaj v zimskem času najraje ostajajo doma, se mi je zdelo čudno, kdo naj bi bil. Zato sem postal in sem se ozrl. In čisto zoper svoje hotenje in kljub vsemu upiranju, sem bil ne* nadoma ves neznaten in majhen, ko sem res ugledal žensko, ki je hitela, na vso moč hitela za menoj. Sunkoma in ne da bi bil vedel kako, sem se domislil Martine. Stal sem kakor pribit, nisem mogel naprej in nisem mogel nazaj, — ženska pa se mi je bližala s tako naglico, kakor da gre za pol sveta. V svesti, da zrem Martino pred seboj, sem ne vem po kakšnem nagonu zatisnil oči in sklonil glavo. Obhajalo me je tesno, neka dotlej neznana muka, a koraki so se bližali vedno jasneje, dokler nisem razločil izmed hreščanja^snega mehkega šušljanja ženske obleke. S silnim naporom sem dvignil glavo in odprl oči. Pred menoj je stala istinito — moja žena in mi je vsa razgreta pojasnila:
«Cigarete si pozabil doma, pa sem stekla za teboj. Kaj bi počel na potu brez tobaka?«
.«**•**¦«>*»»¦»*¦•¦*
Tone Gaspari:
Pesmi splavarjev.
1.  Odhod.
Sv. Marka sam na bron udarja:
«Hoo, splavarji, Sava pada, pada,
vali več ne svedrajo uporno,
v ozke struge so prelili se pokorno
in hitijo s cesto od zapada
tja, kjer zgodnje, zlatokrile
bliske ustvarja vztočna zarja ...»
Žile so splavarjev se krvi napile,
vesla so zavzdihnila... In splavi
so zleteli kakor čiger jata bela —
z vodo so prekrižali splavarji čela:
«Daleč doli solnčijo se srbska sela,
sv. Marka, tebi bodo pesmi tam zvonile,
če nas srečno spelješ po hrvaški Savi.»
2.  Slovo.
Ob kolenih Savinja kakor žolč še rohni črez tolmune —
236
X                                    Tone  Gaspari:  Pesmi splavarjev.                                    x
tri dni in tri noči moj dom bo splav, ki me pelje v Romune.
Zahod je še teman,
ali na severu
se obzor že umiva —
moja ljubica,
ki poje sopran,
se rada z zidano ruto pokriva.
V nedeljo pri maši
bo na kelihu
in na koru pri nas solnce zapelo —
v Romuniji bo sejm,
in pri prvi časi
se bo moje srce za ljubico razbolelo.
3. Vožnja.
O, koliko je čeri!
Pa stisnemo pesti
in mišice skočijo
in vesla počijo
ob valove —
splav se zaziblje,
se vzpne,
se razgiblje
in pade — blusk! —
voda po dilah
spet v štiri strani
odbeži —
še enkrat
v mišicah in žilah zagori —
in splav mirno
po gladki Savi zdrči...
Daleč za nami
nas mrko zrejo čeri. —
4. Misli ob vrnitvi.
Kot leteči zmaj vlak hiti, beži... v Savi vsepovsod tvoj obraz blešči...
—   237   —
X
Milan Fabjančič: Pod Kamnom.
X
ti boš kmetica moja,
jaz tvoj splavar,
ti boš rodila jih v zlati pšenici,
jaz jih bom v Savi krstil,
ti boš dojila jih v vinski gorici,
jaz jih bom v šumi učil
vezati splav ...
to rod ne bo sanjav:
kot polje, Sava, vinograd in gozd
tako bo zdrav! —
¦ »*«*¦»***¦¦¦»»¦*»¦¦¦«¦¦»¦>¦¦•¦¦¦«¦«¦»«¦* »!»¦¦»«»«¦*¦*¦«¦¦¦¦¦¦¦*¦**« »»¦»¦*¦¦¦¦¦¦«¦•>«
Milan Fabjančič:
Pod Kamnom.
(Tragedije  zadnje  dejanje.)
Osebe: Invalid  (na berglah in  z  zavezanim očesom;  29 let).
Njegova žena   (27  let).
Otrok v zibelki. Čas:       Zimski večer.
Podstrešna soba z oknom v ozadju in vrati na levi; sredi sobe gola miza z dvema stoloma in prižgano lučjo; ob steni odprta prazna omara; v kotu gaš* perček. Žena sedi za mizo, krpa invalidove hlače; pri postelji, po kateri je nametano nekaj obleke, cunj in kuhinjske posode, nizka kmečka zibel. 2ena je nekoliko trenotkov sama. Zunaj se začuje štorkljanje z berglami po stop* nicah. Invalid vstopi, žena se ne ozre. Oblečen je v zakrpano vojaško obleko, na glavi   ima   pokvečen   klobuk;   vinjen.
Invalid (postoji in gleda ženo): Bog daj dober večer! (Ni odgo* vora.) Nič za to, četudi ne odzdraviš; saj se poznava! (Pride k mizi, se^vsede in položi bergle na mizo.) No, vidiš, to je pa moja tretja in četrta noga. Štiri noge imam kakor konj in vendar hodim pokoncu. (Iz malhe, ki je ne odloži, pri^ vleče steklenico žganja in jo postavi na mizo.) Tole sem pa danes priberačil in toliko sem že spil; dobra bera je bila, kaj?!
Žena (vzroji): Ti si kupil žganja, krava pijana...
Invalid (se pikro zasmeja): Kajpak, sem vedel, da ti bom ustregel! Na, pij!
Žena: Žri sam!
Invalid: Ne bodi tako huda, saj nisem mnogo pil; malo sem bil s prijatelji... Tako v temi šivaš, saj nič ne vidiš, revica! Bom pa jaz postregel, takole ... (privije luč). Kako je sedaj svetlo!
—   238   —