214
Andrej Blatnik
VITA ZERJAL,   PLJUSKNEM PREKO OKNA
Pesniški prvenec Vite Zerjal* preseneča v več pogledih: najprej ugotovimo, da drobne (32 pesmi obsegajoče) in okusno opremljene knjižice ni založila katera izmed slovenskih delovnih organizacij, ki so v ta namen ustanovljene. Zdi se, da temu poleg običajnih razlogov ekonomske stvarnosti, ki vse bolj nevarno utesnjujejo slovensko kulturo, botruje tudi dejstvo, da gre za zelo mlado Geta 1963 rojeno) pesnico; in vsi dobro vemo, koga pri krčenju založniških programov najprej izločijo.
Prav zbirka Pljusknem preko okna pa je eden izmed dokazov, da se tako imenovani mladi literaturi (razumljivo je, da s tem niso mišljeni tridesetlet-niki) z omalovaževanjem dela krivica; srečujemo se namreč z izoblikovanim pesniškim izrazom, ki v svojem samo-rastništvu ni podlegel muhavim modnim vplivom, eklektičnemu zasledova-
* Vita Žerjal, Pljusknem preko okna, izdajo omogočila Kulturna skupnost Nova Gorica 1982, likovno opremil Klavdij Tut-ta, str. 36.
215
nju katere izmed uveljavljenih »ženskih« poetik ali številnim pastem problemskega obzorja mladostniškega pesnjenja.
Skoraj dosledno v vseh pesmih je v središčno vlogo postavljen pesničin »jaz« in vsa ubesedenja izraščajo iz razmerja med pesnico kot lirskim subjektom in svetom v najširšem pomenu. Pozicija tega lirskega subjekta je pravzaprav specifična: s svetom se ne staplja povsem, vendar se mu tudi ne postavlja v brezkompromisno opozicijo in ga bodisi resignirano sprejema, bodisi se z njim zagrizeno spopada. Zdi se, da pravzaprav želi razširiti meje svojega sveta, da se želi izogniti položaju, ki je popisan v pesmi Ujeta sem: »Ujet v ta krog / je moj korak le pesek, I ki se pretaka / skozi cedilo težkega spanja.« Videti je, da možnost, kako »pljuskniti preko okna«, Žerjalovi ponuja predvsem narava, pa ne morda v podaljšku Murnovega impresionizma ali še manj v panteistični viziji; narava jo privlači preprosto kot s človeškim grešenjem neoskrunjeni praizvir življenja, tudi človeškega. Vrnitev v naravo pomeni ritualno očiščenje, zato ne presenečajo verzi: »... postanem morje ... postanem obala ... me zemlja rodi... trepetlika sem ... živim med brezami... sama sem drevo, moje veje so zelene.« To so pastelni zapisi miroljubnega sožitja med človekom in naravo, ki ga dobrohotno sprejema, v primerjavi z ljudmi, naveličanimi vsega, ki so »že daleč med hribi, ki jim ne vedo imen, ker so pomembne le ceste.«
Nič manj prosojno zastrta ni govorica Žerjalove tedaj, ko spregovori o ljubezni: »Vedno mi stopiš naproti / od daleč. / Ko ujamem tvojo roko, / sem že upehana. I Potem obmolčim / in sprejmem govorico mraka. / Čisto počasi I se spusti name žarek / tvojega pogleda. I Tedaj vzbrsti večerna roža.«
V pesmih Vite Žerjal se subjektivna in intimistična motivika, ki je pravza-
Vita 2er]al, Pljusknem preko okna
prav značilnost vse njene generacije, učinkovito združuje z značilno tenkočutno in osebnostno upesnitvijo. Zato zbirka Pljusknem preko okna ni le pomemben prispevek k »prihajajoči« literaturi, temveč napoveduje tudi pridruževanje sodobni slovenski liriki in njeno sooblikovanje.
Andrej Blatnik