^ Glasilo občinske konference SZDL Hrastnik ji Leto 5 • Posebna izdaja e September 1988 BAROMETER KNJIŽNICA HRASTNIK t_ 0) ¥ IM e asu us LO -O ^ 00 00 ^ > sbar Misli predsednika občine mag. Srečko Klenovšek Pogled naprej Načrtovanje družbenega razvoja občine za srednjeročno obdobje od 1986. do 1990. leta in prav tako za dolgoročno obdobje je potekalo v razmeroma normalnih okoliščinah. Tako so posamezne organizacije načrtovale investicije v posodabljanje oziroma v tehnološko modernizacijo (prihranki na energiji — varčevalni programi) proizvodnje. Pri družbenem razvoju pa so nekatere investicije tekle po programih samoupravnih interesnih skupnostih: (družbeno- stanovanjska gradnja, urejanje komunalne infrastrukture). Zelo pomemben vpliv na spremenjen videz naše občine in dvig družbenega standarda pa ima nedvomno že večkrat izražena pripravljenost občanov, da z lastnimi sredstvi ustvarijo tiste dobrine, ki so drugače še nedosegljive, ali pa bi jih v občini uresničili šele v daljšem časovnem obdobju. Vse uresničene naloge iz dosedanjih občinskih samoprispevkov so našo občino tako spremenile, da jo ljudje, ki so jo dobro poznali in se po večletni odsotnosti vračajo, skorajda ne prepoznajo. To nam je z ene strani lahko v ponos, z druge pa te sadove sami uživamo, kar je bil tudi naš cilj. V izvajanju zastavljenih nalog v družbenem planu se nam ob analizi kažejo vse večja odstopanja, ki so tesno povezana s težkim gospodarskim trenutkom. Časovno se odmikajo posamezne načrtovane investicije v OZD, ki pomenijo predpogoj za večji dohodek in na ta način tudi boljši jutri na vseh drugih področjih. Pred nami so številna odprta vprašanja, ki kličejo po čimprejšnji razrešitvi. Naše vse glasnejše zahteve po zdravem okolju so upravičene, vendar pa z druge strani zahtevajo ogromna sredstva za njegovo sanacijo. Prav tako je urejen kraj na komunalnem področju barometer našega vsakodnevnega počutja. Tudi zadovoljevanju naših potreb na drugih področjih si ne želimo odreči, še več, želimo si, da se naše življenje neprestano bogati. Vse večji razkorak med realnimi potrebami in ekonomskimi možnostmi nas sili v razmišljanje kako takšne razmere preseči. Pot je samo ena „združiti bo treba moči in iz majhnega narediti VELIKO!“ Optimalno reševanje tega dela problematike si zamišljamo na že znan način v naši občini: a) Urejanje komunalne infrastrukture občinske ravni bi reševali na sistemsko opredeljen način preko Komunalno-obrtnega podjetja v povezavi s Samoupravno komunalno interesno skupnostjo. b) Vprašanje dviga družbenega standarda in urejanja krajevnih skupnosti v vseh ozirih njihovega življenja pa bi poskusili še enkrat dokazati Letos zaključujemo naloge, ki smo si jih zastavili ob sprejetju zadnjega samoprispevka. Ni treba naštevati, kaj vse smo z združenim denarjem postorili, ker to vsak dan vidimo in uporabljamo. Lahko pa ugotovimo, da so bile naloge iz vseh programov doslej izpolnene. Tudi s precejšnjim deležem dodatnih prispevkov v delu in sredstvih, tako občanov kot gospodarskih organizacij. Nalog pa je ostalo še na pretek. Končno moramo poskrbeti, da bo vsak občan v naši komuni imel urejen vsaj osnoven družbeni standard. To je dohod do svojega doma, elektriko in vodo, ter čim-prej in čimbolje urejeno in čisto okolje. Poskrbeti bomo morali za ostarele občane in glavni delež bi bil vložen v tisti del gradnje doma za ostarele, ki je naša obveza. Za dom ostarelih je treba pridobiti del od skupno zbranih republiških sredstev v pokojninskem-invalidskem zavarovanju, iz katerih se je doslej zgradilo že več kot 40 domov za ostarele v Sloveniji, med drugim tudi v Trbovljah in Zagorju. Potem nam ostajajo še vedno rastoče potrebe v otroškem varstvu in izobraževanju, ki jih je praktično nemogoče urediti drugače. Zavedamo se težavnosti časa, v katerem se bomo odločali za podaljšanje sedanjega samoprispevka z novim referendumom. Vendar ravno v takšnih časih se kaže sposobnost ljudi, da s skupnimi močmi dosežejo nedosegljivo. V dobrih časih, in če bi bilo sredstev dovolj, ne bi bil potreben noben referendum: ne pretekli štirje in niti ne ta, ki je pred nami, v jeseni. Nikakor pa ne bomo, naj bo rezultat kakršenkoli, to pripisali v dobro ali slabo komurkoli, temveč samo večji ali manjši zavesti občanov. Zadovoljevanje skupno ugotovljenih potreb se lahko izreka predvsem na ta način. z odrekanjem od lastnih prihodkov naših občanov — za boljši jutri. • Med nami že dalj časa razmišljamo, kako bi naši starejši generaciji omogočili bivanje na stara leta v domačem okolju. Ob bistvenem deležu sredstev, ki bi jih za ta namen pridobili iz združenih sredstev SPIZ-a bi morali zagotoviti tudi delno sofinanciranje iz lastnih sredstev. • V občini z zelo različno in razvejano sestavo krajevnih skupnosti si ne moremo zamišljati skladnega razvoja le-teh, če ne delujemo po metodi temeljev naše samoupravne družbe, to je po principu vzajemnosti in solidarnosti. Takšen pristop se nam že potrjuje, ko smo to načelo v praksi že uveljavljali. • Nenazadnje je vmesno razmisliti, kako bomo zagotovili normalni potek učno-izobra-ževalnega programa, saj na bodočih kadrih gradimo tudi svojo lastno prihodnost. Pri takšnem razmišljanju ne smemo mimo dejstva, da je težak socialni položaj izredno prisoten in da bo naša skupna odločitev odvisna v največji meri od tega, oziroma s kakšnimi pridobitvami se bodo ta naša sredstva obogatila. Odbor za pripravo programa 5. samoprispevka Ko smo se odločali prvič Brane Milinovič, predsednik skupščine občine 1970—1978: Ko gre za skupne interese in ko prevlada razum, se ljudje zavedo svojih nalog in opravijo delo, ki je videti neizvedljivo. Ko gre za skupne interese in ko prevlada razum, se ljudje zavedo svojih nalog in odgovornosti ter se v še tako težki situaciji lotijo in opravijo delo, ki je videti neizvedljivo. Približno takšna so bila razmišljanja v letu 1971, ko se je pred občinsko vodstvo postavila skoraj nerešljiva naloga, zagotoviti primeren nadaljni razvoj vzgoje in izobraževanja v občini Hrastnik. Situacija v tem letu ni bila rožnata, kajti že tisto leto smo izvajali stabilizacijske naloge, ki naj bi izboljšale gospodarsko stanje v občini, kot tudi v celotni družbi. Kljub temu so se Hrastničani v decembru tistega leta odločili za samoprispevek v višini 1 % od neto osebnih dohodkov. S tako zbranimi sredstvi in s prispevki gospodarstva smo v petih letih zgradili sodobne učilnice' na šoli heroja Rajka na Logu, adaptirani so bili prostori posebne osnovne šole in zgrajeno je bilo pokrito kopališče, poleg tega pa je bila adaptirana tudi šla na Dolu. Skupni interes občanov in delovnih ljudi ter zavest o tem, da moramo za bodoče generacije poskrbeti so rodili sadove, ki jih sedaj skupno uživamo. Žal pa se tega premalo zavedamo. V letu 1976 so bile tako uresničene vse naloge po sprejetem programu prvega samoprispevka v naši občini. Prvi samoprispevek se še ni iztekel, ko smo konec leta 1976 ugotovili, da moramo za normalen nadaljnji razvoj občine storiti kaj na področju zdravstvenega varstva. Objekti in oprema, s katero je takrat razpolagalo naše zdravstvo, so bili v takem stanju, da smo morali o tem vsi resno razmisliti. Kljub zaostrenim gospodarskim razmeram in dejstvu, da v srednjeročnem obdobju od 1976 do 1980 niso bile več mogoče investicije v zdravstvene objekte iz redne prispevne stopnje, kot je bilo to mogoče prej, smo se ponovno odločili za uvedbo drugega samoprispevka in sicer za leti 1977 in 1978. Tudi ta program smo realizirali in s tem zagotovili tej dejavnosti ustrezne delovne pogoje, občanom in delovnim ljudem pa sodobno zdravstveno varstvo. Že pred uvedbo obeh samoprispevkov pa smo enako z lastnimi finančnimi sredstvi zgradili prenekateri objekt, ki ga danes uporabljamo^ združevanjem sredstev našega gospodarstva preko sklada za negospodarske investicije. Vidimo torej, da so občani in delovni ljudje Hrastnika v letih od 1971 do 1979 prek različnih oblik združili pomembna sredstva in zgradili ter opremili mnoge objekte brez katerih si današnjega Hrastnika in življenja ne moremo niti zamisliti. Uspeli smo, ker je šlo v vseh primerih za programe, za katere smo bili zainteresirani vsi in uspeli bomo tudi v bodoče, če se bomo dogovorili za program, ki je sprejemljiv za večino delovnih ljudi in občanov. Pri tem ne sme biti ovira trenutna situacija, ki je gotovo izredno težka, temveč moramo gledati in razmišljati o drugačnem in predvsem boljšem jutri, ki ga pa ne bo, če k temu ne bomo prispevali vsi, ki živimo in delamo danes. Vsi učenci tudi plavalci Niko Toplak, učitelj telesne vzgoje: Danes z veseljem poudarjamo, da po končanem šestem razredu med učenci ni neplavalcev. Dolga leta so bili Hrastničani, če so si zaželeli rekreacije v vodi, prisiljeni odhajati v kopališča drugih krajev. Ko je bilo leta 1974 iz sredstev prvega samoprispevka v Hrastniku zgrajeno sodobno pokrito kopališče, smo v kraju pridobili pomemben rekreacijski objekt, v katerega danes zahaja veliko število občanov. Bazen pa je velika pridobitev zlasti za šolsko mladino, saj je pred njegovo izgradnjo osnovnošolske klopi zapuščalo kar 60 % otrok neplavalcev. Po izgradnji bazena in uvedbi petindvajset rednih ur telesne vzgoje na leto za vse oddelke od petega do osmega razreda, pa smo odstotek neplavalcev že v dveh letih praktično izničili. Še več, z uvajanjem vsakoletnih dvajset urnih tečajev v tretjem razredu, lahko danes z veseljem poudarimo, da so že po končanem šestfem razredu praktično vsi otroci plavalci. Do konca osmega razreda pa se naučijo še najmanj dve tehniki plavanja tekmovalno (prsno, kravl), dve pa informativno (hrbtni kravl in delfin) ter spoznajo osnove reševanja iz vode. Šola je postala večja za eno nadstropje Šolsko poslopje na Dolu je bilo zgrajeno leta 1928 in tedaj namenjeno kakšnim stopetdesetim učencem. Z razvojem kraja se je tudi število učencev večalo. Za več kot tristo učencev, kolikor jih je bilo na šoli leta 1970, pa je bilo že veliko pretesno. Tedaj se je občinska skupščina odločila, da problem rešimo z nadzidavo stavbe, s čimer je šola postala večja še za eno nadstropje, v njem pa smo pridobili tri kabinetno opremljene učilnice; za matematiko — fiziko, slovenščino in biologijo — kemijo, poleg tega pa še nekatere nujno potrebne funkcionalne prostore. Ni bilo lahko v času, ko so tekla dela, kajti nenehni hrup zaradi vrtanj, podiranj in še česa, pa prah in mraz, vse to je otežkočalo vsakdanje delo učiteljev in učencev. Po večmesečnem delu je končno prišel dan, ko smo svojemu namenu izročili adaptirani del šole. Bilo je za dan OF leta 1972. To ni bila le pridobitev za učitelje in učence, pač pa mnogo več. Bila je to ena prvih nalog, ki smo jih v našem kraju realizirali iz sredstev, ki so jih v prid šolstva zavestno zbrali občani Hrastnika, s tem pa naredili prvi korak k stvaritvam, ki so tudi v kasnejših letih nastajale iz sredstev samoprispevka. Božena Tušar: tedanja ravnateljica: Šolska zgradba na Dolu je bila zgrajena leta 1928. Nova in bogata preizkušnja Ko smo načrtovali prvi samoprispevek v zvezi s šolstvom, takratni predstavniki družbenopolitičnih organizacij niti niso verjeli v uspeh. K sreči se je izkazalo nasprotno. Občani Hrastnika so se med prvimi v Sloveniji odločili za tak način zbiranja sredstev za šolstvo. To je bilo za tiste čase zelo pomembno, saj smo morali rešiti več problemov šolske mreže: • nadgraditi šolo na Dolu, da smo lahko uvedli enoizmenski pouk; • razširiti poslopje na Logu, da je prešla na enoizmenski pouk predmetna stopnja; • v enake pogoje šolanja vključiti tudi učence podružničnih šol s Kala in Turja. Po osmih letih intenzivnega vlaganja v šolstvo se je pričela akcija celodnevne šole, kar je pomenilo ponovno širjenje šolske mreže. Ocenili smo, da za take širitve ni pogojev. Za tako vlaganje sredstev tudi ne bi dobili primerno povečanih vzgojno-izobraževalnih rezultatov, kar je praksa celodnevnih šol do sedaj to potrdila. Čeprav vemo, da so nastopili težki časi, je vlaganje v znanje ne glede na družbeno situacijo vedno potrebno. Zato upam, da se bomo pravilno odločili tudi pri novem samoprispevku. Valter Moljk, tedanji ravnatelj šole: Občani Hrastnika so se med prvimi v Sloveniji odločili, da s samoprispevkom zberejo denar za šolo. Človek človeku ■ Človek Razpis dveletnega namenskega samoprispevka za gradnjo II. faze zdravstvenega doma v Hrastniku 1977/78 so povzročile objektivne okoliščine, v katerih je delovala zdravstvena služba: • stanje obstoječih zdravstvenih zmogljivosti in opreme (zastarelost stavb, neustreznost prostorov in opreme, dislociranost zdravstvenih enot, pomanjkanje prostorov za redno in v perspektivi razširjeno dejavnost, nefunkcionalna razporeditev delovnih prostorov v matični stavbi, ekonomsko in strokovno neutemeljene investicije v adaptacije; • značilnosti občinskega območja, družbenoekonomski vidiki srednjeročnega razvoja, struktura ter zaposlenost prebivalstva, splošna in specifična obolevnost; • spremenjeni način financiranja zdravstvenih objektov, ki je zahteval lastno udeležbo, kakor prt objekt, velik 2160 mI. 2 3, z vrednostjo 33.696.118 dinarjev. Zdravstveni prostori v poslovno stanovanjskem objektu na Dolu so bili predani svojemu namenu 1983. leta. Tako je bil uresničen temeljni, prostorski pogoj, za uspešno delovanje zdravstvene službe; ta pa žal ni edini. V kronološkem pregledu ne morem prezreti nekaterih tematskih sklopov, ki so se pojavljali v pripravah na referendum in v razpravah, starih več kot 10 let, a še vedno aktualnih: sodelovanje zdravstvene službe pri zaščiti človekovega okolja, razširitev dejavnosti zdravstvene službe in uvajanje novih oblik predvsem specialističnega zdravstvenega varstva, sodelovanje občinske zdravstvene skupnosti z" ostalimi samoupravnimi interesnimi skupnostmi, samoupravna organiziranost zdravstva in vloga občinske zdravs- Prednostne naloge zagotavljanja pozitivnega zdravja so še vedno: • ohranjevanje in krepitev zdravja, e humanizacija dela, e ekologija delovnega in bivalnega okolja. Uspešnost uresničitev tega na področju zdravja je odvisna od splošnih skupnih in osebnih pogojev v družbi in v zdravstvu. Načini za doseganje ciljev: skrb za lastno zdravje, kurativno in predvsem preventivno delovanje zdravstvene službe, dispanzerski način dela, zdravljenje in nega na domu, stopenjska diagnostika in terapija, kompleksna socialno medicinska obravnava zavarovancev in bolnikov. Načini so torej znani, vprašanje je, v kakšnem obsegu in kdaj so lahko v celoti uresničeni; ko Martin Mlinarič, zdravnik: Ko razmišljam o drugem samoprispevku, moram ugotoviti, da je bila takrat izkazana solidarnost v največji možni meri. tudi potrebe po celovitem reševanju zdravstvene problematike v občini. Po razpravah v KS, na zborih delavcev, na zborih društev upokojencev in skupščinah SIS od 13. 11. do 27.11.1976 je bil 8.12.1976 in 12.12.1976 z 86,5 % izglasovan samoprispevek. Sredstva samoprispevka, Regionalne zdravstvene skupnosti Ljubljana in ZD Hrastnik so omogočila, daje bil na občinski praznik leta 1979 od- tvene skupnosti v družbenopolitični skupnosti, odnosi zdravstvenih delavcev do zavarovancev. Zdravstveno varstvo je ena osnov socialne varnosti, zdravstvo pa sestavni del družbene reprodukcije. Zakaj to omenjamo? Zato, ker se pojavlja človek kot aktivni ali pasivni subjekt tako v družbeni reprodukciji, zdravstvenem varstvu kot v zdravstvu. Cilji, uresničeni s samoprispevkom, namreč sami še niso garancija za boljše zdravje. premišljam o določenem samoprispevku, moram ugotoviti, da je bila tudi takrat izkazana solidarnost v največji možni meri in zato v reševanju različnih problemov, s katerimi se srečujemo in ki jih bomo še imeli ne more biti bistvenih ovir za njihovo uspešno realizacijo, dokler je ČLOVEK ČLOVEKU — ČLOVEK — z veliko začetnico in dokler na tak način izpričujemo svojo pripadnost in svojo solidarnostno zavest. I. SAMOPRISPEVEK (1972—1976) 1. dograditev osnovne šole na Dolu 2. zgraditev novih učilnic v šoli na Logu 3. zgraditev zaprtega kopališča na Logu II. SAMOPRISPEVEK (1977—1978) Sofinanciranje II. faze Zdravstvenega doma v Hrastniku (vključno z Dolom) lil. SAMOPRISPEVEK (1979—1983) 1. otroška varstvena ustanova (vrtec) na Logu 2. asfaltiranje cestnih povezav: — Birtič—Cesta padlih borcev — Taborniška pot—Pot F. Pušnika — Dol—Novi Dol — Rinaldo—Kolar — Zdravstveni dom—Novi dom — Marno—Brdce — Grajska pot — Malovrh—Klančišar — Klemen—Grča — Log—Novi log—VVZ 3. posodobitev cest, ki so jih izvajale krajevne skupnosti Z veliko volje v lepše življenje Ko sem bil povabljen, da bi v pripravah na naslednji samoprispevek v naši občini prispeval krajši zapis za naš občinski časopis, mi je spomin segel nazaj v leto 1978, ko smo z veliko volje in željami, izboljšati pogoje življenja v naši dolini, pripravljali takratni referendum. Tedaj smo se odločali za nove prostore otroškega vrtca na Logu in posodobitev cest v vseh krajevnih skupnostih. Spominjam se, da sta bila razpoloženje in pripravljenost večine občanov in delovnih ljudi za ponujeni predlog izredno pozitivna. Brez dvoma je prevladovalo med nami spoznanje, da program odseva naše dejanske potrebe in zahteve. Odziv in opredelitev občanov za uvedbo samoprispevka je bil zavidanje vreden, saj se je zanj odločilo več kot 77 odstotkov. Kje smo lahko iskali vzrok za takšen uspeh glasovanja? Prav gotovo v vsebini in prepričljivosti programa, v dejstvu, da so tudi vse predhodne — s samoprispevkom načrtovane naloge bile korektno uresničene in izpeljane. In kar je po moje še zlasti pomembno — naše življenje je bilo tedaj vendarle dosti lažje, niso nas pestile tolikšne težave vseh vrst kot danes, bilo je več materialne brezskrbnosti in jasnih vizij. Sedaj — deset let zatem, je vse bistveno drugače. Pritiskajo nas resne težave, povečuje se zaskrbljenost ... Kar slabe volje smo spričo tolikšnih pretresov v družbi, ko je navidez tako malo oprijemljivih skupnih točk, jasnih pogledov v bodočnost, medsebojnega zaupanja, sumničenj in kar je še takega, kar nas razdvaja, namesto, da bi nas združevalo. Toda če se vrnem k osnovni zamisli tega zapisa — ali smo tudi danes, v svojem ožjem okolju, Srečen začetek Vročega julijskega popoldneva sem se sprehodila po naši dolini s posebnim namenom. Zaprosili so me, naj obudim spomine, ko sem bila še polna delovnega zanosa in skrbi za razvoj predšolske vzgoje otrok. Minilo je delovno obdobje, Samo Logar, predsednik skupščine občine 1978—1979: Kdo nam bo pomagal v upravičenih težnjah po izboljšanju življenjskih razmer? svoje poslanstvo dela z otroki sem zaključila, danes živim v pokoju. Kljub že odmaknjenemu času, se pogosto srečujem z otroki in njihovimi starši, z vzgojiteljicami kolegicami iz vrtcev. Spominjam se generacij otrok, ki sem jih kljub vsem resnim zadregam in če nas povezuje skupen interes, še pripravljeni združiti sile in hotenja, da bi družno uresničili nekaj, kar potrebujemo, kar bo naše, kar nam bo bogatilo in lajšalo življenje in končno, utrjevalo občutek plemenitosti in lastnega odločanja? Trdno sem prepričan, da je odgovor, da to zmoremo, na dlani. Saj gre za vse, za kar se program novega samoprispevka zavzema, za nas same, za naše otroke, za našega občana in delavca. Zakaj bi morali naši ostareli občani na jesen svojega življenja, ko so pred tem pustili vse moči v tej dolini, iskati svoje zadnje zavetje v tujem kraju, ko pa jih prav vse veže na ta njihov kraj. Z graditvijo doma za ostarele, ali kot tudi drugače rečemo — socialnega doma, jim omogočamo prav to. Ali, zakaj ne bi s solidarnostjo pomagali ustvarjati kolikor toliko zadovoljivih pogojev šolanja in izobraževanja naših otrok — od vrtcev do osnovne šole. In končno, ali se ne jezimo mnogokrat na vse tiste komunalne in infrastrukture dobrine, ki jih nikoli ni dovolj, ki nikoli niso dovolj dobre in nam poleg vseh drugih nevšečnosti dodatno grenijo življenje. Kdo nam bo v teh upravičenih težnjah in zahtevah po izboljšanju razmer pomagal? Le sami si lahko pomagamo in sami to zmoremo. Res živimo v vse težjih časih, toda prav to nas more združiti v upravičenih hotenjih za uresničitev — s samoprispevkom začrtanih ciljev, da bi nam vsem skupaj bilo življenje vendarle lepše in boljše. Trdno sem prepričan, da se v oceni takšnega razpoloženja ne motim in da bo odločitev večine Hrastničanov, ko bo čas za ‘to, da na referendumu izpričamo svojo voljo — pozitivna. spremljana na življenjski poti otroštva. Otroci so zrastli v žene in može, odraščajočo mladino — šolske otroke. Srečanje z njimi je vedno prijeten, srečen občutek, še vedno se prepoznamo, se pozdravljamo, z mnogimi tudi pogovarjamo o življenju in delu, izobraževanju, radostih in problemih njih in njihovih otrok, obujamo spomine na dneve otroštva — na pretekle čase. Veliko se je v treh in več desetletjih spremenilo v naši občini. Utesnjena dolina se je ustvarjalno razširila in zrasla v mesto z novimi pridobitvami na vseh področjih. Veliko je med njimi takih — in lahko nam je v ponos — ki smo jih zgradili na temeljih solidarnosti — po poti samoprispevka. Spominjam se srečnih trenutkov, ko smo v letu 1981 v tednu otroka s sredstvi samoprispevka dogradili novo sodobno ustanovo na Novem Logu, za 150 predšolskih otrok vseh starosti. Ob otvoritvi smo se zbrali — srečni; otroci s starši, babicami in dedki, bratci in sestricami. Našemu veselju se je pridružilo veliko občanov, ki so želeli videti nov vrtec in spoznati, kako je vložen njihov denar, namenjen predšolskim otrokom. Tisti dan je našim otrokom igrala godba, peli in plesali smo na igrišču do noči. V novem vrtcu smo na razstavi „Vse za otroka“ prikazali kaj vse potrebuje otrok pri igri in delu — kaj vse so zanje izdelale vzgojiteljice — varuhinje, kot svoj lastni prispevek ob tem svečanem dogodku. S posebno radostjo se spominjam, kako so prvi delovni dan 9. oktobra ob 5. uri zjutraj prišli v vrtec prvi otroci, 8 mesecev stari dvojčki Gabrič iz Marnega. Vzradostili smo se ob njihovem prihodu do solz veselja in rekli: „Srečen začetek za delo in bodočnost generacij“. Vida Logar, tedanja ravnateljica VVO: Spominjam se srečnih trenutkov, ko smo ob tednu otroka leta 1981 na Logu dogradili novo sodobno ustanovo za 150 predšolskih otrok. Težki časi so vedno združevali ljudi Franjo Krsnik, predsednik skupščine občine 1979—1984: Svetla opora za nov samoprispevek so tudi realizirani programi dosedanjih samoprispevkov. Izteka se sedemnajsto leto, ko neprekinjeno vgrajujemo lastni prispevek za ustvarjanje boljših pogojev za delo in življenje. Vse pridobitve so lahko v ponos vsem, posebej še neposrednim koristnikom. Družbenoekonomske razmere nam niso bile nikdar posebej naklonjene, saj naša bazična industrija ni bila nikdar toliko akumulativna, da bi z združevanjem sredstev delovnih organizacij lahko v takem obsegu in dinamiki reševali probleme družbenega standarda. Materialni položaj združenega dela, visoka stopnja solidarnosti naših delovnih ljudi in občanov, ki je zgodovinsko pogojena in hotenja po hitrejšem razvoju so bila (in so tudi danes) glavna opora za uvedbo samoprispevka. Predsedoval sem odboru za pripravo in izvedbo referenduma za samoprispevek v letih od 1979 do 1983 in v času ko smo pripravljali program za 4. samoprispevek. Lahko trdim, da nam tudi takrat družbenoekonomske razmere niso bile naklonjene, še zlasti to velja za program (1984—1988), ki se izteka. Leta 1983 nas je drugič prizadela svetovna energetska kriza, ki je neposredno vplivala na materialni položaj delavcev Tovarne kemičnih izdelkov in Steklarne, zaostrovale so se razmere na Kosovu in sprejet je bil dolgoročni program gospodarske stabilizacije, ki je že takrat od nas zahteval drugačna ravnanja in obnašanja. Žal ga nismo dovolj resno jemali in dojeli, posledice pa so tu. Opiranje na lastne moči je bilo, in bo še naprej vodilo našega razvoja, pri čemer ni izvzet tudi samoprispevek katerega koli obdobja. Težki časi so vedno združevali ljudi v iskanju izhoda iz težav in za dosego višjih vrednot življenja, to naj bo tudi ena od opor za pripravo programa prihodnjega referenduma. Druga svetla opora za nov V. samoprispevek pa je: — da že drugi program samoprispevka v celoti realiziramo, — da so programi samoprispevka združili ljudi v krajevnih skupnostih v skupnih hotenjih, — da so sredstva samoprispevka bila oplemenitena (ali s prostovoljnim delom, ali z družinskim deležem v sredstvih), — da smo s to obliko solidarnosti uresničevali policentrični razvoj občine. Naš pozitiven odnos do lastnega razvoja je bil deležen tudi širšega razumevanja (plazovi, ceste od Zagorja do Zidanega mosta). Če trezno ocenimo naš razvoj na področju družbenega standarda in v tem vlogo sredstev iz samoprispevka, potem ni razloga da z nalogo ne nadaljujemo. Jutrišnji dan je čas naših otrok Oziram se po domačem kraju, razmišljam o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Misel se mi ustavi tudi ob samoprispevku, tej veliki vrednoti, ki jo delovni ljudje in občani Hrastnika gojimo že od leta 1972 naprej. Prav zaradi njega — samoprispevka je naš kraj postal bogatejši za številne objekte, kar je v mnogočem na lepše spremenilo tudi naše življenje. Krajevna skupnost Steklarna je industrijska cona, a njeni prebivalcu kljub temu živimo v okolju, bogatem s cvetjem in zelenjem. To je rezultat dela in prizadevanj krajanov samih. So pa tudi stvari, ki so našo krajevno skupnost obogatile še drugače — s samoprispevkom, kar nam je omogočilo ureditev nekaterih krajevnih poti, ob zadnjem četrtem pa smo lahko uredili klub za upokojence. Ob njem so tudi pletilje dobile svoj kotiček, v katerem je enkrat tedensko knjižnica. V letošnjem letu je na mestu, kjer je že dalj časa kvarilo podobo kraju staro razpadajoče kegljišče, zraslo novo balinišče, ki krajanom nudi rekreativno in zabavno preživljanje prostega časa. V Prtiči so naposled najmlajši dobili svoje igrišče, del sredstev iz samoprispevka smo namenili tudi brodarjem, ki obnavljajo svoj dom. Ko delamo obračun vsega, kar smo doslej postorili iz sredstev samoprispevka v naši krajevni skupnosti in tudi občini, je verjetno za vsakogar prijetno spoznanje, da še kako drži tisti stari ljudski pregovor, da iz majhnega zraste veliko. Letošnje leto se je že prevesilo v drugo polovico in pred nami so tudi razmišljanja ali bomo še sa-moprispevali. Res je, da smo ta čas v krizi, da ta-korekoč cela Jugoslavija nima denarja, pa vendar mislim, da je za nas krajane vse to kar smo doslej naredili s samoprispevkom najboljša spodbuda, da po tej poti stopamo tudi v prihodnje in da zgradimo še tisto, kar najbolj potrebujemo. Navsezadnje pa jutrišnji dan ni le naš. Je tudi čas naših otrok,vnukov — generacije, ki prihaja. Tudi nanjo smo dolžni misliti, ji kot družba dolžni pustiti „dostojno dediščino“. V meni je globoko prepričanje in zaupanje v ljudi, da smo združeni v svojih hotenjih sposobni narediti marsikaj, kljub temu da so časi zares težki. Dora Godicelj, KS Steklarna: Prijetno je spoznanje, da še kako drži pregovor — iz majhnega raste veliko. Urbanistične zasnove opredeljujejo smeri razvoja pred več kot petnajstimi leti. Objekti, za katere smo ugotovili, da so nujno potrebni, so bili predvsem: — razširitev šol v Hrastniku in na Dolu, — razširitev zdravstvenega doma, — zaprti bazen, — telovadnica, — vrtci na Dolu in v Hrastniku. Ob objektih je bilo potrebno reševati tudi infrastrukturo, ki je sestavni del urejenega prostora in nujno potrebna občanom. To so predvsem vodovodne naprave in cestno omrežje. Lokacije in oblike objektov — šol so narekovale oblikovne in funkcionalne posege na dozidavah, da so objekti uporabni kot kvalitetne funkcionalne celote. Koncept združevanja šolske in športne dejavnosti s potrebami športnih klubov in rekreativcev je dal kvalitetno prostorsko rešitev, v kateri sta bazen in športna dvorana dopolnila manjkajoče zmogljivosti in zaključila celoto tega kompleksa Hrastnika. Vrtec smo postavili tam, kjer so raziskave pokazale največjo možnost kratkih poti otrok in tam, kjer je gostota prebivalstva največja. Z zgraditvijo doma za starejše občane ter večnamenskim objektom za kulturne in zabavne potrebe mladih, bi se lahko pohvalili, da bi imeli v občini vse objekte, ki jih rabimo za prijetno življenje občanov. Vendar, tudi skrb projektantov je bolj čisto okolje v mestu — tako zrak kot voda. Še tako lepo zgrajeno in opremljeno mesto brez teh osnovnih zahtev ne obstaja, ampak odmira. Sodobna cestna povezava z dolino Normativne urbanistične osnove za potrebe pro- gih parametrov število in velikost objektov za storskega razvoja občine Hrastnik predvidevajo skupne potrebe občanov. Te potrebe smo kon- na podlagi števila prebivalcev in nekaterih dru- ceptualno rešili v prostoru občine Hrastnik že Ivo Maurovič, arhitekt: Potrebe smo konceptualno rešili v prostoru občine Hrastnik že pred več kot petindvajsetimi leti. V februarju smo uresničili 15-letno obdobje želja krajanov Krnic po sodobni cestni povezavi z dolino. V promet smo dali 2,5 kilometrski odsek posodobljene ceste od Krnic do železniškega podvoza. S tem je bila uresničena še ena izmed nalog 4. občinskega samoprispevka. Krajani Krnic sami takšnega zalogaja ne bi zmogli. S solidarnostjo vseh delovnih ljudi in občanov pa smo hribovit kraj približali dolini, delovnim mestom in drugim objektom, ki zadovoljujejo vsakdanje potrebe. Krnice — Savna peč je hribovita in do nedavnega odmaknjena krajevna skupnost z 280 prebivalci. Pred leti je že bila obsojena na propad in izumiranje zaradi onesnaževanja iz trboveljske termoelektrarne. Zrak se je po postavitvi velikega dimnika izboljšal, ljudje pa so iz krajevne skupnosti še naprej odhajali zaradi nepovezanosti z dolino, pomanjkanja zdrave pitne vode in še česa. Krajani smo si postavili dolgoročni načrt razvoja naše krajevne skupnosti, po katerem bi krajevno skupnost komunalno uredili. Najprej smo se lotili telefonske povezave z dolino in sosednjimi krajevnimi skupnostmi. V to smo pred leti vložili več kot 15 tisoč prostovoljno opravljenih delovnih ur. Naslednja naloga je bila ureditev vodovodnega omrežja, pri katerem smo tudi prispevali svoj delež. Tretja naloga izpred let, ki se nam je uresničila letos, pa je cesta. S pripravami na zelo zahtevno gradnjo smo začeli v letu 1983, ko so bili narejeni prvi osnutki trase. S tem smo se vključili tudi v program 4. občinskega samoprispevka. Od referenduma do začetka gradbenih del smo v krajevnih skupnosti pripravili izvedbene projekte, dobili vsa potrebna soglasja lastnikov zemljišč in železniškega podjetja, ter pripravili vse potrebno za razpis, s katerim smo poiskali izvajalca. Najugodnejša ponudba, skoraj dvakrat ceneje od drugih, je dala zasebna gradbena skupina Debevc iz Ljubljane, s katero je bilo dogovorjeno, da opravi vsa gradbena dela za 10 odstotkov ceneje od projektne vrednosti in na ključ. Sama gradbena dela so se začela v avgustu 1987. Prvi metri so napredovali zelo hitro, kasneje pa se je delo zavleklo zaradi plazu in pozno v jeseni še zaradi neprimernega vremena. Zima je bila vendarle ugodna za gradnjo. Pri nekaterih delih smo krajani sodelovali s prostovoljnim delom (npr. posek grmovja, zavarovanje trase, prestavitev drogov, vodovoda itd.). Gradbena skupina, s katero smo dobro sodelovali, je izkopala več kot 50 tisoč prostorninskih metrov zemlje, izsekala 50 m trase v skalnatem terenu, vgradila več kot 250 m cevi za odvodnja-vanje, utrdila nabrežine in navozila 3400 kubičnih metrov gramoza. Gradnjo je pocenilo tudi to, da smo gramoz prispevali iz krajevnih peskokopov. Za cesto Krnice—Železniški podvoz smo občani Hrastnika iz samoprispevka prispevali 78 milijonov dinarjev. To je tudi zaključna cena posodobljene ceste. S tem denarjem, ki nam gaje širša družbenopolitična skupnost zaupala, smo v krajevni skupnosti dobro gospodarili. Kljub veliki inflaciji se gradnja naše ceste ni podražila. Teren pa je narekoval nekatera dodatna dela in teh je bilo za 8 milijonov dinarjev. Naj se ob tej priložnosti zahvalim v imenu krajevne skupnosti Krnice—Savna peč in vseh krajanov Krnic, vsem občanom Hrastnika, ki so solidarnostno prispevali sredstva, projektantom in odboru za izvajanje 4. občinskega samoprispevka. Franci Kreže, KS Krnice — Šavna peč: S solidarnostjo vseh delovnih ljudi in občanov smo hribovit kraj približali dolini. Zadovoljstvo in ponos Hrastnika V decembru leta 1986 smo občani Hrastnika prvič stopili v veliko večnamensko telovadnico na Logu, ali kakor smo jo sami imenovali „v našo športno halo“. Sama zgradba je bila zgrajena s sredstvi samoprispevka in kasneje opremljena tudi ob pomoči našega združenega dela, lepo dopolnjuje kompleks športnih objektov na Logu. Njena vrata so odprta za vse. V dopoldanskih urah vanjo hitijo učenci osnovnih šol k rednim uram telesne vzgoje, v zgodnjem popoldanskem času v njej trenirajo košarkarji in rokometaši in na večer v njej najdejo ure sprostitve delavci naših delovnih organizacij. Vse več je tistih, vseh starosti in spolov, ki so uvideli, da je najlepši zaključek dneva rekreirati skupaj s prijatelji in sodelavci. Tudi ob sobotah in nedeljah dvorana ne sameva. V dopoldanskem času v njej igrajo tenis, tekmujejo v športnih igrah ali so v njej večje prireditve. Menimo, da ni Hrastničana, ki si ne bi ogledal vsaj eno med njimi, saj so zaradi svoje kvalitete privabile v naš kraj mnogo Zasavcev. Pa se jih spomnimo: — košarkarska tekma med reprezentanco Jugoslavije in univerzo Michigan iz ZDA — spopad med ekipo hrastniških košarkašev in ekipo zagrebške Gibone — državno prvenstvo v košarki za kadete — košarkarski tabor kadetov Slovenije — gostovanje rokometne reprezentance Italije — republiško prvenstvo v namiznem tenisu — gostovanje več evropskih namiznoteniških ekip — republiško prvenstvo delavcev ONZ Slovenije v judu ter še mnogo tekmovanja. Vsi tisti, ki ob športu uživamo tudi ob kulturnih prireditvah, smo napolnili dvorano ob koncertu Lepe Brene, predstavitvi ljubljanske plesne skupine Kazino in jubilejnem koncertu Avsenik. Po ocenah organizatorjev si je vse prireditve ogledalo približno 17.000 obiskovalcev. To pa je število, ki nam bi ga zavidal že kak večji kraj. Ker je oprema telovadnice taka, da omogoča hitro pokritje parketa, so v njej lahko tudi prodajne in zabavne prireditve. Tako je veliko smuči zamenjalo lastnika na smučarskem sejmu, zavrteli so se Kaveljci in Korenine na večeru športa in glasbe, naši najmlajši so se na tridnevnih prireditvah ob prihodu novega leta srečevali s pravljičnimi bitji in dedkom Mrazom. Hrastničani smo lahko zadovoljni, da smo se že pred leti modro odločili. Pa ne le zato, da smo si postavili telovadnico, ker jo drugje že imajo, temveč zato, da tudi mi lahko živimo boljše kultur- no in športno življenje. To zdaj dokazujemo vsak dan s svojim obiskom v njej. Vemo, da je potrebno še marsikaj postoriti: kupiti ustrezno reflektorsko razsvetljavo, vgraditi pregradne stene, da bo telovadnico lahko koristilo več ljudi istočasno ... Vendar pustimo času čas. Hrastničani smo taki ljudje, da smo pripravljeni dati denar, to velja za vse tisto, kar imamo radi ali za tisto, kar nam naš denar tudi vrača. Alojz Deželak, KRC 14. oktober: Hrastničani smo lahko zadovoljni, da smo se že pred leti modro odločili. Prireditve, ki so se doslej zvrstile v telovadnici, si je doslej ogledalo več kot 17.000 obiskovalcev. Takšna pa naša večnamenska dvorana je. Nova večnamenska dvorana je velika pridobitev tudi za šolsko mladino oziroma njeno telesno vzgojo. Po otvoritvi nove dvorane se je vanjo preselila vsa telesna vzgoja na predmetni stopnji, staro šolsko telovadnico pa so tedaj začeli uporabljati učenci od prvega do četrtega razreda, ki so prej telovadili kar v razredih. • • • O telovadnici, kot veliki pridobitvi za telesno vzgojo otrok, govorijo tudi rezultati testiranj. Štiri leta namreč na šoli testiramo gibalne sposobnosti učencev, teste pa potem obdela Fakulteta za telesno vzgojo v Ljubljani. Letošnji rezultati o gibalnih sposobnostih učencev iz višjih razredov so veliko bolj spodbudni od tistih izpred štirih let. Z gotovostjo lahko trdimo, da so pozitivni rezultati odraz uporabe telovadnice, saj imajo učenci predmetne stopnje večjo izbiro športnih panog in boljše pogoje pri samih urah telovadbe, učenci razredne stopnje pa s staro šolsko telovadnico normalne pogoje za izvajanje rednih ur telovadbe. Poleg teh najvažnejših aspektov pa je treba poudariti, da se je z zgraditvijo nove telovadnice močno razširila in izboljšala dejavnost šolskega športnega društva, ki ima zares izvrstne pogoje za svojo dejavnost. Vse to se je pokazalo že v letošnjem letu z uspehom mladinskih košarkaric, Niko Toplak, učitelj telesne vzgoje: ki so dosegle 4. mesto v republiškem merilu, kot O telovadnici kot veliki pridobitvi za telesno vzgojo otrok govorijo tudi rezultati testiranj. tudi rokometašev, ki so bili četrti v Zasavju. Ne prvi, niti zadnji Razširitev telefonskega omrežja na Dolu, Brnici, Novem Dolu, Čerdencu, Blatnem, v Turju in Gorah je za ta naselja sorazmerno velika pridobitev, kar so omogočila sredstva sedanjega samoprispevka, seveda le za položitev glavnega kabla. Že na samem Dolu, ki je imel pred razširitvijo telefonskega omrežja le 50 telefonskih naročnikov se je njihovo število petkrat povečalo, v drugih naseljih pa je bilo pred razširitvijo omrežja njihovo število simbolično. Pomembnost pridobitve je tudi v dejstvu, da so dobili telefonske priključke občani, ki žive zunaj središča Hrastnika, kjer so strnjene dejavnosti skupnega pomena in možnost komuniciranja lažja. Telefon bo ljudem prihranil marsikatero pot in strošek, omogočil pa jim bo stalno, hitro in učinkovito vez s svetom in okolico. Pri razširitvi telefonskega omrežja so pomembne še tri stvari. Prva, je izredno razumevanje vodstva družbenopolitične skupnosti, druga, solidarnost med naročniki in v skupnosti, tretja, pa je dejstvo, da so krajani KS Marno, Turje—Gore in Novi Dol z izredno dobro organiziranimi in učinkovitimi akcijami prostovoljnega dela in s prispevki (drogovi) veliko prispevali k uspešnosti in nižjim stroškom izgradnje. Rezultat tega je bila sorazmerno nizka cena priključka, ki je v podobnih krajevnih razmerah drugje po Sloveniji bistveno večja. Številčno pomeni razširitev telefonskega omrežja pridobitev 400 novih priključkov, kar nas po številu telefonov na število prebivalcev še ne uvršča v svetovni vrh, v solidno povprečje pa vsekakor. Srečko Koritnik, KS Dol: Telefon bo ljudem prihranil marsikatero pot. Nekatere želje uresničene, druge še ostajajo V občini Hrastnik se izteka IV. samoprispevek. Svojemu namenu izročamo zadnje objekte, zgrajene iz sredstev vseh občanov, razmišljamo o programih in pripravah za nov samoprispevek. Za ali proti? Razmišljamo. Razmišljamo o vrtcih, šolah, telovadnicah, zdravstvenih ustanovah, cestah ... v katere je vtkan prispevek občana, krajana, zbran v obliki samoprispevka. Torej tudi moj. Ko hitim mimo vseh teh ustanov, ko si nič več ne razbijam čevljev na makadamskih cestah, ko ... v tem hitrem tempu življenja hitimo kakor tujci drug mimo drugega, ne- mislim na nič, še najmanj pa, na kakšen način in iz kakšnega vira sredstev so zrastle te mogoče stvaritve. Krajevna skupnost Marno — na začetku manjša obrobna krajevna skupnost, je danes že precej večja. Želje krajanov so iz dneva v dan večje, želimo si boljše urejene krajevne poti, društva želijo delati v boljših pogojih, želimo si trgovine in morda še kaj. Metka Gabrič, KS Marno: Mislim, da v ljudeh še živi tista moralna vrednota, da si moramo pomagati med seboj. Nekatere želje so se delno že uresničile. Imamo asfaltirano cesto čez vas Brdce, treba bi bilo urediti še druge. Na Marem je zrasla nova stavba — večnamenski objekt krajevne skupnosti. Tisti, ki smo aktivni v kulturnem društvu, kar ne moremo verjeti, da bomo resnično lahko delali v novih prostorih. Če pomislimo, v kakšnih pogojih smo delali do sedaj! Prostori so bili majhni, temni, vlažni, velikokrat smo v njih „zmrzovali“, ko smo vsak teden prihajali na vaje ... Tega je sedaj konec, dobili smo novi „dom“ — kot mu rečemo krajani, zgrajen iz sredstev samoprispevka, v katerem bo imelo svoje prostore tudi naše gasilsko društvo. Kaj pa naprej? Naša največja želja je trgovina. Ampak kako? Na eni strani tarnamo — vse je drago, osebni dohodki so majhni, pa naj bi dajali še za samoprispevek. To je sicer res, na drugi strani pa bi radi še to in ono; družba, delovne organizacije pa so ravno tako v finančnih stiskah. Kaj nam je storiti? Ljudski rek pravi, da je v slogi moč in ta sloga se kaže pri realiziranih programih iz samoprispevka. Torej? Odgovor prepuščam vsakemu posamezniku. Mislim pa, da v ljudeh še živi tista moralna vrednota, da si moramo pomagati med seboj, bodisi pa ta ali na oni način. Vsak dinar je obrodil sadove Jože Žibret, predsednik odbora za realizacijo 4. samoprispevka Prav je, da se sedaj, ko se čas 4. samoprispevka nagiba proti koncu, spomnimo, katere naloge smo v njem opredelili in kako smo jih tudi realizirali. 1. Sofinanciranje novih zajetij vode in vodovoda V letih 1984 in 1985 je Komunalno obrtno podjetje gradilo novo zajetje „Pekel“ in glavni vod za povezavo z Dolom. S tem posegom je bilo zajetih 20 l/s vode. Ta dodatna zajetja vode so odločilno prispevala k temu, da v zadnjih letih kljub skopim padavinam v poletju ni večjih izpadov dobave vode porabnikom. Razmere se bodo še izboljšale s povečanjem propustnosti cevovoda od Dola do Hrastnika. 2. Sofinanciranje pridobivanja prostorov za potrebe DPO in upokojencev V KS Dol je bila adaptirana bivša ambulanta, v kateri so dobile prostore vse DPO in pododbor Društva upokojencev. Nabavljena je bila tudi potrebna oprema. V KS Steklarna so dobili preurejene prostore v nadstropju gostišča za Savo. Prostore uporablja pododbor Društva upokojencev in izposojevali-šče Ljudske knjižnice Hrastnik. Preurejeni so bili prostori za potrebe DPO v KS Boben in nabavljena potrebna oprema. Za Društvo upokojencev Hrastnik je bila nabavljena oprema. Te naloge so bile realizirane v letih 1984 in 1985. 3. Adaptacija TVD Partizan Hrastnik Dela so pričeli izvajati v marcu 1986 in so bila zaključena v oktobru 1987. Opravljena so bila zelo zahtevna sanacijska dela in številna nepredvidena dela, ki so se pojavila v času same adaptacije. Za lažjo realizacijo te naloge je upravni odbor TVD Partizana zainteresiral Rudarski šolski center, kot enega izmed bodočih souporabnikov objekta. V mesecu marcu 1988 je bila sklenjena ustrezna pogodba med upravnim odborom Par- tizana in Rudarskim šolskim centrom o smoter-nem koriščenju in vzdrževanju objekta. 4. Sofinanciranje glavne PTT kabelske kanalizacije na Dolu Sterni sredstvi je DO PTT Trbovlje zagotovila kabelsko povezavo z Dolom. Ta investicija je omogočila razširitev telefonskega omrežja na področju Dola in povezavo z vzhodnim delom občine, to je proti Marnem in Turju. 5. Sofinanciranje izgradnje Srednješolskega centra Trbovlje Obveznost je izhajala iz dogovora zasavskih občin o sofinanciranju objektov-za izvajanje srednješolskega pouka v Trbovljah. Naloga je bila realizirana v mesecu januarju 1986. 6. Sofinanciranje telovadnice na Logu Pred pričetkom gradnje je bilo ugotovljeno, da je z oziroma na trenutne razmere v OŠ NH Rajka v Hrastniku bolj nujno pridobiti primerne prostore za pouk telesne vzgoje, kakor pa nove učilnice, kar je bilo predvideno v programu samoprispevka. Zato je bila po strokovnem mnenju delavcev šole in stališču Občinske izobraževalne skupnosti sprejeta sprememba odloka, tako da so se sredstva iz programa za osnovne šole in telovadnico združila za gradnjo sodobne šolske telovadnice, ki kot večnamenski objekt služi tudi drugim nalogam v občini. Gradnja telovadnice se je pričela v letu 1985, v uporabo pa je bila dana decembra 1986. Iz samoprispevka smo zanjo zbrali 98.063.108 dinarjev. 7. Sofinanciranje prostorov za delovanje krajevne skupnosti, gasilskega društva in kmetijske mehanizacije v KS Mamo. Že v letu 1986 je bilo iz sredstev samoprispevka odkupljeno zemljišče za gradnjo večnamenskega objekta ob gostišču Marno. Leta 1987 je bil izdelan projekt. Predračunska vrednost gradnje je bistveno presegala možnosti soinvestitorjev. Zato je gradbeni odbor s posebnim sklepom (17. 10. 87) obvestil Odbor za nadzor nad zbiranjem in uporabo s samoprispevkom zabranih sredstev, da odstopa od začetka gradnje v tem letu. V marcu 1988 je bil dokončno izbran nov projekt in določen izvajalec del (SGD Beton). Objekt je bistveno manjši, ker so v njem le prostori krajevne skupnosti, DPO in gasilskega društva. Predračunska vrednost večnamenskega objekta brez ureditve okolice je znašala 85.088.724 dinarjev. Krajani so brezplačno zagotovili les za ostrešje, ga postavili in pokrili. Objekt so odprli ob Dnevu vstaje, 22. julija 1988. 8. Modernizacija cest v krajevnih skupnostih Ta program zajema po sklepih pristojnih organov posameznih KS: a) Posodobitev ceste v Krnice v makadamski izvedbi. Modernizacija in delna novogradnja ceste v Krnice se je pričela v avgustu 1987, cesta pa je bila dana v uporabo v februarju tega leta. Predračunska vrednost del je znašala 63,068.446 dinarjev. Končna vrednost opravljena dela pa znaša zaradi povečanega obsega izkopov, sanacije plazov in minimalne dolžine zaščitne ograje — 80,081.678 dinarjev. b) Asfaltiranje ceste skozi Turje Zaradi predložitve gradnje večnamenskega objekta na Marnem je KS Turje-Gore takoj pričela posodabljati cesto na odseku Turje-Završnikov ovinek s priključkom k bivši osnovni šoli. Predračunska vrednost omenjene posodobitve je znašala skupaj z ustreznim odvodnjavanjem 58,139.161 dinarjev. Končna vrednost skupaj s stroški nadzora pa znaša 58,135.446 dinarjev. Izvajalec del je bilo Cestno podjetje Celje. c) Razširitev cestne ožine v Tohju Predračunska vrednost del, ki jih je izvajalo Cestno podjetje Celje je 86,956.982 dinarjev. Finančna konstrukcija zajema sredstva samoprispevka, programska sredstva krajevne skupnosti in sredstva za plazovje. d) Iz objektivnih razlogov (funkcionalnost in cenejša izvedba) so se predstavniki krajevne skupnosti Dol in pristojnih organov Skupščine občine Hrastnik dogovorili, da se peš pot na odseku Dolska cesta—Brnica vključi v posodobitev regionalne ceste na odseku Križišče—Dol v obliki ustreznega pločnika skozi naselje Brnica. Po naročilu strokovnih služb Republiške skupnosti za ceste so že izdelani idejni projekti, trenutno pa Investicijski biroji v Trbovljah priprav— Ijajo glavne projekte za razširitev te ceste skozi Brnico, katere sestavni del je tudi pločnik, financiran iz samoprispevka. 9. Sofinanciranje rekreativnih površin v KS Rudnik, Steklarna in Dol a) V KS Rudnik smo sofinancirali gradnje otroških igrišč pred Log 20 in med Log 7 in 12. b) KS Steklarna: — sofinanciranje adaptacije društvenih prostorov Brodarskega društva; — sofinanciranje gradnje balinišča pri prostorih Društva upokojencev; — ureditev otroškega igrišča v naselju Frtica pri Taborniškem domu. c) KS Dol — pričetek gradnje rekreacijskega centra ob Partizanski cesti. V prvi fazi bi v ta namen združili tudi sredstva Samoupravne stanovanjske skupnosti, namenjena kot nadomestilo za odvzete rekreativne površine v letu 1974 ob izgradnji četrtega stolpiča na Dolu. V sklopu nalog „modernizacije cest v krajevnih skupnostih“ sta bila v preteklih letih delno opravljeni dve nalogi, zato jih je bilo nujno v letošnjem letu dokončno urediti. 1. Izgradnja ceste Montigny-en-Gohelle je bila realizirana že v letu 1985. Ker cesta še ni tehnično prevzeta, je bilo v tem letu treba izdvojiti del sredstev, potrebnih za dokončanje del, da bo cesta lahko tudi tehnično prevzeta in dano uporabno dovoljenje. 2. S samoprispevkom predvidena ureditev cest v KS Prapretno je bila v glavnem realizirana iz drugih virov. Na osnovi doslej opravljenih del in predvidena dinamika priliva sredstev ter nalog, ki se izvajajo v letu 1988, odbor ugotavlja, da bo program v celoti in pravočasno realiziran. Odbor je mnenja, da dosedanje skrajno odgovorno ravnanje s sredstvi IV. samoprispevka, ki je omogočilo popolno uresničitev zadanih nalog ter sprotno in celovito obveščanje občanov, vzbujajo zaupanje in pomenijo enega izmed pomembnih dejavnikov za odločanje o naslednjem V. samoprispevku. To je hkrati tudi učinkovita oblika neposredne solidarnosti v naši občini, ki jo sestavljajo zelo neenakomerno razvite krajevne skupnosti z različnimi pogoji delovanja. Pridobitve dosedanjih samoprispevkov koristno prispevajo k bogajtejšemu življenju občanov Hrastnika — težko si danes predstavljamo življenje brez njih — to dejstvo pa je hkrati naša zaveza, da s ponovno odločitvijo za samoprispevek zgradimo še tiste objekte in naprave, katerih doslej zaradi številnih drugih potreb nismo uspeli zagotoviti. Predsednik odbora skupščine za nadzor nad zbiranjem in uporabo s samoprispevkom zbranih sredstev Jože ŽIBRET Sklepna misel Tokratno — posebno številko Našega barometra smo zasnovali v odboru za obveščanje in propagando 5. samoprispevka, z namenom, da bi v času, ko razmišljamo ali bomo iz potreb in želja občanov Hrastnika sestavili še en program, ki bi ga realizirali po tej poti, naredili celovit prikaz vsega, kar smo naredili od takrat, ko smo se v našem kraju prvič odločili „ZA“, pa do danes, ko končujemo še zadnje, v programu 4. samoprispevka začrtane naloge. Ni nam uspelo, da bi vse kar je bilo doslej na tak način narejeno v naši občini, predstavili v sliki in besedi, kar seveda ne zmanjšuje pomembnosti kateremu od neprikazanih objektov. Tudi dejstvo, da smo nekaterim pridobitvam odmerili nekoliko več prostora jih s tem ne poveličujemo. Rečeno preprosto, prikazali smo le izsek pridobitev — pri tem so nam pomagali tudi ljudje, ki so v preteklosti bili na določen način vključeni v uresničevanje posameznih nalog — iz sredstev, ki smo se jih občani Hrastnika zavestno odrekli, oziroma jih namenili za skupno dobro. Tako bodo morda tudi razmišljanja in opredelitve o vsebini prihodnjega programa nekoliko lažje. Glasilo „Naš barometer“ izdaja občinska konferenca SZDL Hrastnik. Uredniški od- nje Slavko Marčen. Fotografije Branko Klančar. Tisk v nakladi 4200 izvodov tiskarna bor te posebne izdaje: Marjan Dolanc, Mili Kobal, Stane Laznik, Slavko Marčen, Partizanska knjiga v Ljubljani — Po sklepu republiškega komiteja za informiranje je Marko Planinc in Breda Vidmar. Odgovorna urednica Mili Kobal. Ideia in oblikova- glasilo oproščeno davka od prometa proizvodov.