Tako poje glas večnosti: ne boj se nikoli trenutkov! ' Tagore. « Vsak živ človek mora sredi časa in prostora zavzeti stališče do nujnosti, ki jo čuti razodeto v mirijadali življenjskih utripov. Človek ni sam niti v sebi. Vsa tisočletja kriče in s krvjo in trpljenjem dokazujejo težo vsemirskib komponent, ki se v nas jedri jo v ogromno besedo: odgovornost. To je kraljevski ritem in nepretrgana vrsta vedno do dna zajetih in občutenih trenutkov. V tak i h trenutkih se rode bogonosci in življenjski tvorci. Zvestoba d o samega sebe zahteva stališča do največjega i n n a j m a 11 j šega d e j s t v a. Človek danes lahko marsikaj pohodi. Toda neizmernih odnosov okrog sebe do večnosti ne more ubiti nikdar. Ta transcedenčna prozornost v vesol ju je človeku velik zakon. Za mladega človeka, instinktivno slutečega in neposredno živečega, je to dvakrat zakon. Življenje iz neposrednosti je utripanje kozmič-nosti. Skupnost narave in nadnarave v človeku je šele ž i v 1 j e n j e. Vse drugo je životarjenje, ker je izživljanje iz relativnih osnov. Današnje človeštvo pa hlasta za efekti, rabi nadomestila, diferencira življenje, onemogočuje jasen pregled, menjava osnove kakor obleko, vara sočloveka in samega sebe. Ker pa teženje človeškega lika po božjem liku nikdar ne more umreti (kajti v tem leži zmisel življenja), je naša doba iz krvavordečega, umirajočega osvita rodila bogoiskateljsko besedo. Ne verujemo v golo biološko umiranje narodov, zato tudi ne verujemo v sentimentalno iskanje Boga. Če kdo išče Boga, ima največjo pravico do Njega razbičan in okrvavljen trpin. Kakor je n a j -večja med stiskami božja stiska, tako je n a j v e č j i njen vzrok družabna r a z b i t o s t. Zgodovinski razvoj bo 7 bičem udaril preko oči tistega, ki daje ljudstvu opij in očita nastopajoči povojni generaciji samo trenutno biološko razpoloženje, polno erotičnih izlivov. Vsak duhovni potres je božja zadeva. Nemir v naših srcih je trkanje usodne roke. Sveti Duh išče novega prodora v svet. To je manifestacija božje smotrnosti. Bog je najsijajnejši kulminator bistvenosti v telesnem, duševnem in duhovnem svetu. Duh je, ki oživlja. Gibanja pošilja med človeške otroke in ti prisluškujejo šumu njegovih kril. Malenkosti in nebistvenosti padajo v prah. Ostane vsemi rsko ogrodje pražive bistvenosti. Ostane zmisel za pre- glednost vseli živih pojavov. Bodočnost nosijo klicarji smotrne in v večnost urejene dinamičnosti. Duh veje, koder hoče. Potres obišče dušo in nikdo ne ve ne ure ne dneva. To je jedro te zgodovinsko se ponavljajoče astronomije, da je nagonsko in jekleno nujna, čeravno manjka na prvi pogled razumske razvidnosti. Vsak človeški rod nosi svoje poslanstvo. Veselje, ki je v zgodovini in v psihologiji svojevrstno, nas kliče in mazili v gorečnike. Čim dalje zorimo v žarkem blestenju težke vsebine, tem bolj smo nemirni od zarodkov in osnutkov, ki se hočejo s krvipolno težnjo razviti iz vseh človeških osnov. Že dolgo ni človek tako velikopotezno zastavil svoje harmonične miselnosti, kakor sedanja logično nujna generacija. Kajti največje znamenje našega ž i v -ljenskega podnožja je Človek. Preko te primarnosti ne sme nihče. Vsak izmed nas je najprej človek, šele potem pripadnik konfcsije, družine, naroda, razreda in dobe. Trganje večnosklenjenega kroga v človeku in njegovih primarnih osnov je protireligiozni akt, ker onemogoča zmisel za bistvenost, ki je jedro vsakega odrešujočega procesa. Samotna puščava je mati borcev. Borec je vsak človek, ki mu iz zmagovitega telesa curlja žrtvena kri. Naša pot pelje nujno v puščavo. Vsak med nami se tega dobro zaveda. Morda ima naša puščava pečat pregnanstva, morda očišču joče moderne samote. Razgrebamo navlako in prah ter grabimo za temelji. Vsak pojm gre po novo vsebino. Neusmiljeni kritiki smo dosedanje človekove podobe. Iz subjektivnega absurda in relativnega gledanja hočemo v objektivnost in v absolutnost pojmov. Naše besede so zato drugačne od starih. Žar večnostnega fanatizma in obupa je v njih. Živ človek stoji s svojim življenjem za njimi. Lačna in žejna doba nam jih trga iz src. Po kavarnah in pri pojedinah pravijo, da so nerazumljive in jih grajajo. Če pa govorimo v transkribciji in s posameznikom, celo hvalijo. Pa gre vendar za bistvo besed in za naravnost govorečega človeka. Naša okolica je lakcnična in cinična. Trudnobolne postave vodijo političen ples in vladajo javnost. Trenutni ljudje so človeški sodniki. Biti sodnik je vendar božje. Zgrozi se nam ob tem vesoljno praznoto razodeva jočem dejstvu. Nagnjenje do abnormalnosti je dalo javnosti histerično lice. Kdor je jegulja, se lahko okrona za kralja, kdor je premočrten, je neroda ali revolucijonar. Nismo brez vzroka tudi nujen družaben pojav. Saj se nam je baš sredi tega gnoja uprlo telo. Duša je zakričala s polnim glasom po odrešenju in ognjevita prepričanost iz naših zadnjih atomov je šla s triumfom na življenjsko pot. Kresovi gorijo na levi in desni in razodevajo odločitev: ali umiranje ali življenje, ali duševna smrt in telesni obupen razvrat ali kakor večnost globoke oči in kakor brezbrežnost široke roke. Iz tragičnosti stopamo prostovoljno v visoko katarzis gromke in v človeku umirajoče čistosti. V božjeodrešilnem trpljenju smo kakor antena za skrivnosti Svetega Duha, ki vedno in vedno prihaja. Mi smo tu i n nikdo nas ne more več zanikati. Vsak dan rastemo v novih duhovnih odkritjih in v novih družabnih razočaranjih. In če bodo po danih znamenjih vsa ta razočaranja vršičila v piramidi nasilja, bo naše poslanstvo zavpilo do neba: ..Živi 1 j u d j e smo in ne umaknemo se mrtvemu človeku!" Duhovno središče* Na kateri točki stoji in v kateri smeri se giblje današnje človeštvo? Niso še potihnili otožni glasniki propadajočega zapada, ki opajajo — se zdi — sami sebe z mrtvaško koračnico zgodovine, ki se ima v doglednem času dopolniti s poginom evropske kulture. To se pravi, da se ima kulturni organizem, ki s toliko intenzivnostjo živi že par tisočletij in v katerem še niso zamrli niti utripi antike, v sebi izčrpati in razpasti. In v resnici je vizija takega razvala tako pretresljiva in veličastna, da ni nič čudnega, da je toliko duhov napolnila z melanholijo kulturnega pesimizma. Toda — mladina je optimistična. Ona stoji že na novih tleh bodočnosti, sredi neugnanega vrvenja in vrenja. Ona sliši podtalno grmenje, ki stresa svet in duše, sliši bojne rogove na vseh straneh zemlje. Ona je bojaželjna, polna pričakovanja in radostne aktivnosti, zavedajoča se do dna, da ji je dano in naloženo, ustvariti novo obliko sveta, — tako, ki bo izraz duhovne osredotočenosti in koz-mične zaokroženosti in zaključenosti. Mladina ne pričakuje smrti, marveč novega razodetja božanstvenosti v kulturi, elementarnega izbruha najglobljih, religioznih strasti in sil, ki se ne bodo mogle več zadrževati — niti tam ne, kjer se zdi, da se zaganja duhovni tok baš v nasprotno smer, v boljševiškem ateizmu, ki dosledno — logično gradi svoj sistem z mehansko preciznostjo in preračunanostjo, toda kakor na premikajočem se valju, ki ga bo čez noč prestavil od njegovega izhodišča na docela nasprotni konec. Na vzhodu in zapadu udarja iz globočin, iz maternice kulture nova rast. Svet stoji v ognju zmagovitega spoznanja in dejanja, staro se drobi in melje med dušami, ki jih je Bog zavrtil kakor mlinske kamne. Na mejah zapada se zbirajo graditelji in stavitelji kulture, ki naj v svoji Boga - bežnosti prestavi središče vsega živi jen ja na periferijo, od koder se pogledu zakriva brezmejni horicont vesolj-stva. Toda tudi ti Bogu uporni borci so samo težko kladivo v njegovih pesteh, so slepo pokorni Njegovi hlapci, ki hodijo po stopinjah, od vekomaj zaznamovanih v zgodovini. Zakaj mladina, ki tako neposredno doživlja Boga kot resničnost, ki je z dušo otipljiva bolj kot njena lastna misel, pojmuje vse dogajanje, tudi zgodovinsko, reli- 8 Govor na akademski proslavi 8. decembra 1927. giozno — metafizično in ve, da se ničesar,, tako v nebesih kakor mi zemlji, ne zgodi brez Njegovega skrivnostipolnega sodelovanja. Da Bog vodi narode in kulture po svojih skrivnih potih, le za nas dozdevno skozi noč in brezdna. On uresničuje z nami svoj božanstveno -grandiozni načrt, gradi z gibi naših rok in diiš, od začetka do konca sveta, tempelj Sebi, Sinu in svetemu Duhu. To je globoka vera mladine, zato ona s takim svetim strahom in razigranostjo posluša Njegove korake, ki prihajajo vsak trenutek drugače med našo sredo. Ona ve, da je posvečeno in dragoceno orodje, ki ga potrebuje Previdnost; zato noče in ne more počivati, stati življenju ob strani in ne biti njegov utrip in ritem, marveč hoče in mora biti njegov najviše poganjajoč se val! Mladina hoče korakati z Njim, za Njim — četudi skozi noč! Toda — nam je prihranjena bridka pot skozi noč. Nam je prihranjena bolest dolgega čakanja na Njegov prihod. Adventno razpoloženje našega časa stoji pred izpolnitvijo naših najglobljih, najsrečnejših sanj o svetu. Nam ni treba služiti Gospodu nebes in zemlje kot uporni hlapci, mi stojimo v Njegovi bližini in svetlobi, ko se na Njegov kraljevski migljaj udeležujemo božjega pohoda čez svet. Ne čutimo se nesrečne in prikrajšane, ko slišimo z daljnih poljan bojni vrisk in krik in tek neštetih trum proti najbližnjim mejam bodočnosti. Zakaj, tudi druga polovica sveta stoji v znamenju borbe in veselega prodiranja v novo zemljo. Stari red se podira, Bog grabi vedno sil ne je iu bolj neusmiljeno v duše, ki so kakor grozdje v božjih stiskalnicah. V njegovih vinogradih bo skoraj vse'prekopano, vse pripravljeno za nove mladike. Novi rod se prebuja in preizkuša mlade moči. Strnjeno se zbira okrog Boga, ne kot preplašeni in utrujeni pregnanec, marveč kot njegov kraljevski he-rold, ki se mu utrinja v jasnih očeh neskončnost, v rokah pa drži kladivo, znamenje dela in gradnje, v rokah pa drži sinjo svetovno oblo, na kateri je zarisan božji zemljevid bodočnosti. Na njej so naslikane neodkrite zvezde firmamenta in daljine in vse neznanosti, ki še niso preiskane ... Proč, predpustni, klavrni muzikanti, skrijte pod halje svoja godala, na katera nam brenkate o nekakšnem koncu zapada, ki se presnavlja in obnavlja v največjih globinah — zakaj globoko morajo ležati fundamenti, na katerih se bo znova dvignil tempelj božji! Da, nova mladina ustvarja Bogatežno kulturo, duhovno kozmični red, ki bo zopet obsegal vesoljstvo in prešinjal s centralno močjo celoto življenja. Mladini stoji pred očmi dom,, ki ga bodo v božjem imenu gradili vsi narodi zemlje, gnani od osrednje strasti s smerjo proti večnosti. Naše doživljanje sveta je in mora biti neposredno — religiozno, to se pravi, centralno in fundamehtalno. Naša vera ni abstraktno — pojmovna, ki le mehanično sestavlja pojave življenja, marveč celotno - osebnostna, ki svet organicno zlije v nerazdeljivo enoto, da ga čutimo v sebi neprestano iz središča. Naša vera je vzmet, ki dviga svet, je dno, kamor se steka vesoljstvo, je perot, ki nas nosi v neskončnost. Ona je središče. Brez n je razpade svet v brez-vezne kose, ki jili lepi razum. Brez religiozno-osnovnega dožitvetja sveta stopa naša duša v vesoljstvo kakor z leščerbo. ki razsvetli komaj najbližjo okolico, dočim ostanejo daljna, božja prostranstva v strahotnem mraku. Naša vera pa je blisk, ki ga nosimo dvignjenega v svoji roki, korakajoč in pojoč. V naši duši se prelivata in mešata čas in večnost, ki obliva naše noge. Ob naše duše udarjajo valovi iz onostranosti in zvenijo v njihovi globini kakor v srebrni školjki. Tam notri je naše nam samim skrivnostno in nedoumljivo sozvočje Boga in kreature. Tam notri, v zadnji globini nas samih, je pretajni prožilec našega poleta, naše brezkončne prostosti in radostne borbe. Mladina stoji v središču, od koder gre smer, naravnost skozi Boga naravnana. Vsako drugo izhodišče (gospodarstvo, politika) ima pred seboj le kratko pot, ki se ustavi neskončno daleč pred Bogom — pred duhovnim središčem vsega življenja. Anton Vodnik V luči stoletij „Ne veste, čigavega duha ste." (Luk. 9, 56.) Krivulja, ki jo ritmika v razvoju človeškega življenja črta na barometru stoletij, ostane sodobnosti vedno kakor znamenje nevidno pišoče roke, skrivnost, prav samo zato. ker je kazalec sodobnosti ravno v nas samih. Sodobnost je sicer rezultat prejšnjih dob in razmerja do okolice, vendar nosi hkrati svoje najelemen-tarnejše podtalne kali v nezaznatnih globinah podzavestnega človeškega ustvarjanja. Šele v zrcalu stoletij, ki kažejo to krivuljo kot objektivno rezultanto vsega subjektivnega teženja in udejstvovanja, moramo v linijah, ki izvirajo iz preteklosti v smelo bodočnost, posvetiti tudi skozi lastni nivo, zaslutiti lastno podtalnost in globino. Podoba sodobnega človeka v luči stoletij nam kaže, da živimo v znamenju starca, ki je v s a -moprevari, da je še vedno mlad in rdečih lic — pa se pogledamo v to zrcalo in vidimo, da ne živimo več svojega življenja, ampak smo le okostenela karikatura svojih za stoletja ča-sOvno in miselno različnih „vzornikov", „principov" in kodeksov. Tega pa se ne zavedamo, da je danes toliko oboževana in zaželjena „univerzalnost", „občestvenost" in „zakonitost principov" bila nujna posledica žive rasti njihove individualne duše, pozabili smo, da je bila teocentrično usmerjenemu človeku vedno nujna predpostavka ravno spontano egocentrično izhodišče; in prav zato, ker je danes ■vsa naša individualna duševna dejavnost mrtva, so tudi mladost, 'ljubezen, občestvo, osebnost, krščanstvo, odrešenje in vse naravne vrednote le še prazen logični kalup brez življenja. Kratko: v dobah, ki iz njih izvirajo naši ,,vzorniki", principi in dogme, je bila vse to naravna spontana sila in zahteva po teh vrednotah, pri nas pa zapored kot protinaravno strašilo od zgoraj; takrat je bil človek najprej človek, in je on ustvarjal dogme in zapovedi, danes ustvarjajo zakoni človeka, tako, da postane figura, ki ji pravimo »enakopravni ud človeške družbe". Danes je človek heretik in revolucionar, ako hoče večnostnim. neizpremenljivim resnicam in do gmam vdahniti pristno svojo individualno dejavnost, t. j. ako hoče živeti po njih iz sebe živo življenje, kakor so ga živeli tisti, ki so dogme uzakonili. Dogma je bila samo zunanji izraz življenja človeške narave in kakor je ta v svojem bistvu neizpremenljiva, tako tudi principi, ki po njih živi — toda brez žive, individualne rasti je tudi princip mrtev. Danes živimo iz „strojev", iznajdb. „bontona" in kodeksov, ki ne najdejo v .individualni naravi nobenega odziva, stvarne podlage, marveč jo utesnjujejo in ubijajo. Vsaka slična duševna kriza in ohromelost je v zgodovini nastala takrat, kadar je bilo človeštvo nalik otroku, ki odrašča v moža, t. j. v dobi ko prehaja iz otroško naivnega i n a v t o -r i t a t i v nega p o j m oranja Boga in sveta v kritično usmerjeno i 11 ustvarjajoče teženje, ko je torej nekako v preprijemu iz ene roke božjega varstva v drugo. Kakor posameznik v takem položaju ne najde trdne točke, ne prodre v bistvo stvari, ampak obvisi in usahne na plitvinah, tako taka doba ne more več izmeriti razmerja do absolutno ležečih, večnostnih tečajev, ne spozna več „znamenja časa", ampak se izživi v medel disakord. Tako še današnji, iz srednjeveškega otroško - osrečujočega pojmovanja vzdramljeni človek kljub stoletnim gigantskim poizkusom, najti Arhimedovo točko svojemu stremljenju, ni našel niti samega sebe, kaj šele da bi stehtal ostale vrednote v svojem bistvu. Toda, kadarkoli je v preteklosti linija duševnega razvoja padla ob plitvino in obstala, vedno se je v odbojnem toku odtrgal sprva neznaten val ter ubral lažjo, t. j. naravnejšo pot v novo življenje, kajti: narava sama rešuje »probleme". Vstal je v predkrščanski dobi Sokrat, vstali so pozneje Avguštin in trije Frančiški in možje v spe-kulativni orientaciji (Descartes). — V tem je njih veličina: človek, podaj se zopet k samemu sebi. v svoje bistvo, kajti v tebi je resnica. Začeli so najprej pri sebi, slekli skorjastega človeka, karikiranega starca in odkrili svojo mladost, svojo pristnost. In Kristus — še svojim učencem je očital: „Ne veste, čigavega duha ste"; mislite, da ste Kristusovi v ljubezni in v odrešenju, pa ste še v starozakonski maščevalnosti in farizejski formalnosti, ki misli, da Boga moli, pa le sebe hvali! V luči stoletij je nastopila kriza vedno takrat, kadar se je človek poplitvil in ni razlikoval bistva od pritiklin ne v sebi ne izven sebe. Zato velja tudi danes nam vsem v potencirani meri: Nazaj k bistvenosti! A prva bistvenost, ki moremo do nje priti, je lastna narava, lastna duševnost. To je edino možna izhodiščna točka, odkoder nam je dano izmeriti ostale vrednote, vsaka druga pot je koordinaten sistem z imaginarnim središčem — Človek pa (posameznik tako. kakor cela doba) — je kot individualna enota nekaj tako svojega, da kljub največji sličnosti sebi enakega ne najde več: za individualnost sicer velja, da je v veliki meri odvisna od svoje v vzročnosti zvezane preteklosti (prednikov) in sodobnosti (po priličevanju itd.), in da še povrhu tega delujejo nanjo popolnoma zunanje komponente, ki tvorijo principielno zakonitost stvarstva (v mišljenju in čuvstvovanju in ostali naravi) — da pa je ravno bistvena in odločilna ona individualna komponenta, ki izraža njegovo posebno, edinovrstno individualno bistvo, položeno v naravo neodvisno od vseh ostalih potez. Lastnosti in zmožnosti, v kolikor so odvisne od prvih treh komponent lahko oblikujemo po svojih „vzorih" in ..principih"', ki so nam sonaravni, a tudi le v toliko, da izpopolnimo svojo posebno svojevrstno individualno naravo, ne pa, da jo pod vso najrazličnejšo navlako, zadušimo ter zlomimo vso njeno notranjo dejavnost. Ravno v tej specifični individualni potezi je namreč Air vsej pravi a k t i v n s t i, v njej je tudi skrito spočetje vsega najglobljega podzavestnega ustvarjanja človekovega. Ako torej na ta način izgubimo sled za to svojo glavno potezo, potem je vse naše nadaljnje delo le še kopičenje .jnaterije" na mrtvo individualnost. V tem je že obsežena druga važna, a nam nepoznana resnica, da je bistvo nepotvorjene, pristne človeške narave mladost. Mladost po m eni elementarno iz sveže individualnosti porojeno in v vitalnih funkcijah razodeto duševno aktivnost. Mladost je večna, pač tudi za to, ker je njena najizrazitejša iz skrivnosti v skrivnost zajeta sila — ljubezen — enako večna. Aktivnost, silni tok enostavne podstati, ki bi bila minljiva, je samoprevara. Samo m i danes ne poznamo ne mladosti ne ljubezni: ljubezen nam je nekaj mehkužnega, ko-ketnega, nemožatega, ker ne vemo, da je ljubezen ravno najsilnejša, v dejavnost se pnoča sila v daritev. In kdor ne ve, da ima mladost ravno v tem tisto ustvarjajočo silo, ki spontano in nujno stremi za objektom (v filozofiji danes toliko iskanim), iz individualnosti v občestvo, iz osebnega deja v objektivacijo, iz egocentričnosti v teo-centričnost, ta tudi ne ve, da so ravno najmočnejši duhovi vseh časov bili tudi kot sivolasi starčki „mladini" z ljubeznijo in veseljem v srcu. — brez „penzijona" v žepu. Naš klic in klic vsake „v z g o j e" v najširšem obsegu je torej: nazaj v svoje ,,o t r o š k o" bistvo, sleci krinko, podaj se nazaj v svojo mladostnost in bodi človek, ki bo neomajnim večnostnim principom zopet vdahnil vode ljubezni. Kako pa naj starec dovzame večno mladostnost svete zakonitosti narave in verstva —? Individualna narava v vsej svoji nepotvorjeni svežo s ti je torej naravno naravnana v občestve-n o s t : v o r g a n i č n o , medsebojno komunikacijo ž i v -Ijenskih sil. Tako je tudi vsaka doba kot organična, v sto in sto podtalnih dotokih in odtokih zvezana celota, ki nujno zahteva od vsakega individua enako organičnega. t. j. samoniklega, bistvenega razvoja. Danes pa imamo vse življenje, kakor posameznika tako celo družbo, razčlenjeno v logičnih kalupih po knjižnicah, uradniških rubrikah in „laboratorijih". Znanost, predvsem filozofija, ni več to, kar bi morala h i t i — ne sicer po svojem neposrednem namenu, ampak po svojem značaju — namreč: u č i t e 1 j i c a in vodnica življenja, to, k a r so stari imenovali: i tako postopanje od koga naprej pričakovali. Toda danes nam ni na tem, cla komu kaj očitamo radi krivic, ki so se zgodile. Pravtako se ne bomo opravičevali in branili, saj nam nihče ni povedal, kaj smo faktično zakrivili. Čas bo izkazal, kdo ima prav in obsodbo razveljavil. (Imeli smo že ankete, kjer smo od poklicnih ljudi — želi priznanje!) Važno je drugo vprašanje: komu ta stvar škodi? Vsakdo si lahko sam odgovori, k a m vodi z m o t a i 11 n e -r a z u m e v a 11 j e. — Zato se danes obračamo na vse poštene in krščanske ljudi, ki ljubijo resnico in nočejo delati mladim ljudem Dekleta Beseda o zaupanju očitne krivice. Ne da bi se ponašali, vendar iskreno prepričani sodimo, da se doslej še nikdar v Slovencih ni zgodilo, da bi mladina tako plemenito, nesebično in delavno iskala novih potov, ki jih zahteva čas od njihove mladosti v službi cerkve i n na r o d a. Dejstva so vsem znana. Da je na vsakem izmed nas vse in najbolj prav, ni nihče trdil, pač pa izrecno poudarjamo, da hočemo zmote in napake (v neki meri so te neizogibne, ker nimamo inspiracije) vztrajno popravljati. Zmaguje naj po nas in nad nami čista in neskaljena resnica, to je naše temeljno hotenje! Na podlagi te osnove nas more soditi javnost in zgodovina. In le, ker se godi velika škoda katoliški stvari, izpregovorimo danes besedo o zaupanj u. Da ne bo kdo v zmoti smatral mladih za garjeve ovce, ki bi jih v poznanju resnice iz srca lahko pozdravljal kot kvas bodočnosti! * Ne govorimo pa gotovo ne tistim, ki sami vase nimajo nobenega zaupanja in ki vse svoje upe stavijo le v razne (tudi nepoklicane!) avtoritete in strokovnjake. Ne bi teh omenjali, da niso oni najbolj hiteli izraziti nam svojega nezaupanja — ne da bi jih zato prosili ali vprašali. Ni čudno, da pri teh m i ne uživamo zaupanja, saj sami tudi nimajo pravice, da ga zahtevajo od kogarkoli. Le čemu in zakaj? Tisti, ki niso torej nikake osebnosti, ne pridejo v poštev: toliko, da bomo prijatelji po pregovoru: clara pacta, boni amici. Naša beseda veljaj tistim osebnostim, ki jih spoštujemo in ljubimo in katerih nezaupanje nas boli, zlasti, ker tu gre za pavšalno obsodbo in načelno nezaupanje. Boli nas, ker čutimo in vemo, da je nezasluženo. * Nezaupanje do kake akcije more in sme nastopiti, če ta zasleduje napačne cilje ali pa gradi na napačnih osnovah. O tem se ves čas mi iskreno izprašujemo in ponovno smo tu že prišli do popolne jasnosti. Predvsem smo se brezpogojno in brez oklevanja vsi posvetili službi Cerkve. Mi s polno dušo i 11 ne deljenim srcem stavimo svoje upe v Cerkev božjo, ki jo vodi Duh božji, i 11 v resnico, ki jo o 11 a čuva. Za 11 jo živimo, ker čutimo, da nas (tudi nas in v tem času) rabi. S tem si pa seveda nič ne domišljamo, ne odklanjamo nobenega drugega, le zase vemo, da ji hočemo služiti po najboljših močeh. Okrog nas je morda tisoč boljših, a mi hočemo biti tudi dobri in iskreno vdani njeni otroci. Hočemo postati osebnosti, ki jih budi v življenje skrivnostna moč božja. Drugega nič in to upam. je tudi naša dolžnost. V Cerkvi pa smo vsi drug drugega udje in tako je tedaj naša volja in stalna molitev, da bodi vsak izmed nas in vsi skupaj kot neka nova družina — živi njeni udje, svestni in smotrno delujoči. Tako hočemo kot del Cerkve same — kot živi udje posvetiti sebe po milosti in posvetiti vso našo kulturo po njeni resnici. Zavedamo se, da nas slovenska katoliška kultura nujno rabi za svoje življenje in temu klicu smo se odzvali. S tem je skoro razčiščeno vprašanje, koliko zaupamo sami vase. Za posameznika si nihče ne more in ne sme lastiti sodbe. Vsak lahko odpade ali pa postane svetnik. Odpadel ne bo, če bo zidal in snoval iz božje moči, ki je v njem in je ho lahko prejel še več. Vsak zase ve, kaj je in kaj zmore; iz sebe ničesar, mnogo pa, če je poklican in bo zvest, — kot orodje Previdnosti. Za celoto, naše občestvo, moremo reči več. Vsi verujemo v prenavljanje sveta po Duhu, v resnici in ljubezni. Prerojenje mora priti! Cilj naš je resnica in resnica je le ena in nedeljena. Če je pot do nje dolga, nas ne plaši, tudi o poti ni govora. Resnico hočemo zajeti vso in celo. Vso svojo mladost ji dajemo, ne čakamo, da nas sreča šele po mnogih izkušnjah, ko nam bo energija pošla, da sebe po njej prevstvarjamo. Tudi je za nas že resnica dejanje in življenje, ne šele onemoglo upanje. — Nič nas pri tem ne moti, če poedinec obnemore, tudi večini lahko odpovedo moči. Glavno je trdna vera, da bo p r e r o j e n j e prišlo; najsi tudi izbere druge ljudi, naj tudi najdemo boljše vrstnike, — mi jih pozdravljamo! Nihče pa nima pravice, nas od naše dolžnosti do dela odvezati. Prav zato pa sami brez vsake malovernosti hočemo delati naprej vsak zase (saj smo drug drugega udje!) in potem sejati... Mi čakamo in vstvarjamo (ne samo iz sebe!) veliki dan, ki ima priti. Delamo, se poglabljamo vase in v Dulia, molimo in trpimo, da bo Cerkev v nas zaživela, kleno in močno. Kdaj bo to? Mi se zanesemo, da to življenje že začenja.----- Zaupanja tedaj ne prosimo in ne zahtevamo. Želimo in pričakujemo samo več spoštovanja pred velikim ciljem, ki si ga je prvič med Slovenci mladina sebi postavila in ga z vso silo hoče doseči ! Nemo Gugalnica v Ce bi se to zgodilo v tistih dneh po vojni, bi se morda ne zdelo tako nenavadno. Takrat so vstajali na trgih in v gostilnah ljudje, ki so se jim svetile oči in so govorili čisto nov jezik. Videli smo jih, kako jih je zgnetlo življenje, kako je skrivnostna roka zgnetla žlahten sad in je vrelo iz njih, česar so bili polni od nekdaj, prav iz sredine. Potem pa so se utrudili in razočarali ter je zamrl ta novi jezik. Pozabili so že nanj in na ljudi iz gostiln. Danes pa sem našel zopet enega. Zdi se mi, da je bilo na Marijinem trgu. morda pred pošto ali pa kje čisto drugje. Stala je tam neurejena gruča ljudi, drugi pa so hodili mimo. Mislil sem, da je demostracija za neodrešene brate ali pa za slovensko univerzo. Nekdo je dejal: „Čudni ljudje, da se še niso naveličali teh čudnih neumnosti! Zdaj že skoro deset let... Kakor da smo kje v Rusiji... Saj je vendar že davno minila revolucija in se vsi skupaj lepo vračamo v redne razmere. Ti ljudje tukaj pa se nikakor ne morejo vživeti v mirno življenje in v pozitivno delo. Taki destruktivni elementi! Oblast bi morala pa tudi storiti svoje." Prehitro je izginil, sicer bi ga udaril po glavi. So nekatere besede, na katere ni drugega odgovora ko pest. -V oni gruči sem slišal glas, človeka pa nisem videl, ki je govoril: ..Hodil sem po ulicah in cestah, po paviljonih in po garažah. Zdi se mi, da sem hodil dolgo. Celo zemljo sem prehodil in videl sem vse ljudi. Pel sem in pil. pijanec in trubadur. Vse sem živel. vse. Kadar sem se za hipe zavedel, se mi je zdelo, da se gugam v ogromni gugalnici. ki me vedno bolj omamlja, ki mi jemlje zavest; ne morem iz nje, izstopiti ne morem, sama pa se enakomerno guga, guga ... Prijetno je to guganje. še prijetnejše bi bilo, ko bi čisto zaspala zavest. Pa se kresničasto užiga in me straši. — Nekoč se je gugalnica zadela nekam ob tram in sem padel iz nje. Bil sem kakor pijan. Pa sem se le dvignil iz zbežal. Prišel sem na to križišče in tu se je odprla luč, tako silna in velika, da sem se sklonil do tal. Nato pa sem se dvignil v sveti viziji in v velikem spoznanju. Videl sem se, kakor sem, golega in brez pudra. Stal sem mirno pred Bogom, svojo podobo, in se nisem več gugal. Brezkončno strast sem občutil: v dnu sem, v dnu! . . . Nikoli do sedaj, nikoli do te ure! Do te ure sem živel kakor v sanjah. — Pa sem od radosti stisnil svoje srce kakor polni grozd: našel sem svoj obraz, ki sem ga pozabil v sanjah one gugal-nice: zdaj stoji miren pred menoj in pred vami!" Nad glavami se je dvignil ožarjen steber, kakor solnce v megli in v njej sem videl obraz Človeka. Prišli so mimo novi ljudje, mali in tihi, kakor splašeni otroci. Ko jih je človek videl, je vstal do neba in je zameglil solnčno luč: „Ni dovolj! Človek, dvigni roko in razbij gugalnico in ono, kar jo poganja! Razbij!" Ustvarjanje se začne s tistim hipom, ko se človek v kaosu znajde in se začne boriti z njim in ga gnesti, ko se plavač v toku zave, da hoče drugo kakor valovi, dasi ga kaos in valovi zaenkrat še nesejo s seboj. Eni so se ozrli, drugi so se smejali in niso razumeli. Tedaj je posvetilo solnce in je bil jasen dan. Človeka ni bilo nikjer več in gruča se je razkrojila v solnčni luči kakor megla. Marijin trg je čisto navaden trg in stražnik stoji sredi njega, pa dirigira promet. Mirko Avsenak Zupančičev jubilej Današnja slovenska mladina je na prevesu. Vedno hujše čuti svet kontrastov in vedno dalje gre po življensko modrost. V večne vode padajo stebri starih svetišč in iz domačih trav in barv raste nov človek, ki se vrednoti in tehta v svežih vetrovih. In vidimo pesnika, kako je bil mlad: V velikem idejnem krogu je vrednotil naravnost in odločno. V najraznovrstnejši človeški misli je zvest samemu sebi. Nikdar ni brez težišča. Pesimizma in svetobolja ne prenese. Širok in odprt slovenski fant nikdar ni v zadregi. Zato je vedno enoten, elementaren, pregleden in ploden. Življenje je polno: ne samo sluten j. klicev, zvonenja, tesnobe, vprašanj, marveč krvavih socialnih in metafizičnih bolečin. Podira nebistvenosti, poenoti strašne samote, veruje v življenje, objema družino, usloča hrbtenico kakor borilec in z neskončno radostjo ustvarja. Heroizem mladega Župančiča je postal neštetim novo koordinantno življenjsko osišče. Kakor se nikdar ni mogel povzpeti do odkrite negacije, tako se je njegova organična rast bohotno razrastla v omamljujoče, prekipevajoče ure. V velikem harmoničnem sestavu svetovja je Eros zvezal z vsemi transcedenčnimi odmevi in se mistično poglobil v očiščujoča zrcala božjih srečanj. Danes marsikoga čakamo. V navidez fizično sproščenem narodu se vedno bolj in bolj ziblje podtalno morje bodočih razodetij. Vendar še nikdar ni bila ura rojstev tako težka in žalostna kakor danes. Vsak geysir zabruha človeško kri. In še ta je vzeta iz slovenske matere. Vsi odnosi so ohlapno popustili in slovensko težišče je na povesil. V imenu narodnega genija, ki se v vsaki dobi narodnemu občestvu nujno razodeva, obhajamo proslavo. V imenu Prešerna in najbolj organičnega človeka med Jadranom in Alpami se ustavljamo v zenitu prihajajočega moža in prevzemamo slovenske simbole. V imenu naših grobov, bridke in veličastne smrti, in v imenu naše težke zgodovine Ti gledamo v oči. V imenu novih poti in porajajoče se mladosti in čakajočega narodnega vstajen j a pozdravlja mladina mladega Župančiča. Srečni smo, da smemo stopiti pred jubilarja v dobi. ki sliči njegovemu mladostnemu mil je ju. Mladina, ki ji sloni na ramenih streha največjega slovenskega templja, naj danes hladnokrvno odgrne zavese. Mladost je sicer nepopolnost. Toda nepopolnost je življenjsko vrednotena silnejša od popolnosti. Še je zemlje in kruha za kovače, še je življenja v nas za pet milijonov. Radi vseh naših bolesti in radosti stojimo pred zrelim velmožem in pojemo njegove mlade pesmi. Radi novega poslanstva se oziramo nazaj v mladost njegovo, mu v viharni uravnovešenosti stiskamo roko ter ga kličemo znova na skupne bari- * Konec govora na mladinski proslavi v drami dne 21. jan. 1928. kade. Morda je zopet tema okrog ptiča Samoživa. Morda se skriva za povešeno perutjo težka ura poetova: Ni mira srcu, duši harmonije ... In glej, proroka božjega obraz ne ve oči poslati v pravo stran. In duh njegov nekdaj poln melodije ugiblje zdaj in trudi se zaman razbrati, kar mu razodeva čas. Toda je še silnejši krik naše milijonske družine: O, da nam je priti do svoje podobe... „Naše pismo" bomo odprli, shranili dragocen pečat, brali Tvojo besedo. o knez, in peli Pesem mladine, ki je še vedno slovenska bojna pesem: Mogočen plamen iz davnine šviga, vekove preletel je koprne, in plamen naš se druži z njim, se dviga, in plamen naš pogumno dalje gre, ker neprekinjena drži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne ... In v nove zarje ji h 1e p e oči — tako mladina pesnika slavi! Edi Kocbek Božja rast ..Ali veruješ v kraljestvo božje? Potem se moraš vznemiriti." Bernard. ..Preljubi! Ako nam naše srce nič ne očita, imamo zaupanje v Gospoda." I, Jan. 3. 20. Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo otroci božji. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali preroke, ki so bili pred vami. Mat. 5, 3—12. . A gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili. Gorje vam. pismouki in farizeji, hinavci: ker požirate hiše vdovam, medtem,, ko hinavsko opravljate dolge molitve; zaradi tega boste ostreje sojeni. Gorje vam. pismouki in farizeji, hinavci: ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi. Gorje vam. slepi vodniki, ki pravite: „Če kdo priseže pri templju, ni nič; če pa kdo priseže pri tempeljskem zlatu, je vezan." Neumneži in slepci! Kaj je vendar več, zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? „In če kdo priseže pri oltarju, ni nič; če pa kdo priseže pri daru, ki je na njem. je vezan." Slepci! Kaj je vendar več, dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem; in kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem; in kdor priseže pri nebu, priseže pri prestolu božjem in pri tistem, ki sedi na njem. Gorje v a m, pismarji in farizeji, hinavci: ki dajete desetino od mete in kopra in kuinina, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravico in usmiljenje in zvestobo. To je bilo treba storiti in onega ne opustiti. Slepi vodniki, ki precejate komarja, a velbloda požirate. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker čistite čašo in skledo odzunaj,. znotraj pa sta polne ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej čašo in skledo znotraj, da bo čista tudi odzunaj. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se odzunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe; tako se tudi vi odzunaj ljudem kažete pravične, znotraj pa ste polni hinavšeine in krivice. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ki zidate grobnice prerokom in krasite spomenike pravičnim in govorite: „Ko bi bili mi živeli v dneh našili očetov, bi se ne bili z njimi udeležili umora prerokov"; tako si dajete sami spričevalo, da ste sinovi tistih, ki so morili preroke. Le dopolnite tudi vi mero svojih očetov. Kače, gadja zalega, kako boste ubežali peklenski pogubi? Mat, 23, 13—33. ■k Tega jih opominjaj in jih roti pri obličju Gospodovem, naj se nikar ne prepirajo z besedami. To ni ničemur k pridu, ampak je le v zmoto poslušalcem. Skrbno si prizadevaj, da se skažeš pred Bogom neustrašenega delavca, ki prav oznanjuje besedo resnice. Nesvetega in praznega govorjenja pa se ogibaj; veliko namreč pripomore k hudobiji. Tako govorjenje razjeda okoli sebe kakor rak. Kakor pri Hvmeneju in Filetu, ki sta od resnice odpadla, ker pravita, da je vstajenje že bilo in sta vero nekaterih podrla. Toda božja stavba trdno stoji in ima to znamenje: „Gospod pozna svoje" in „kdor kliče v ime Gospodovo, naj odstopi od krivice." V veliki hiši pa niso samo zlate in srebrne posode, marveč tudi lesene in prstene. In nekatere so častitljive, nekatere pa nečastitljive. Ako se torej kdo vsega očisti, bo častitljiva, posvečena. Gospodu koristna posoda, pripravna za vsako dobro delo. 2, Tini 2, 14—21. * Bog je v vsem. Bog je tudi v nas. V najintenzivnejših trenutkih. Kadar molimo in delamo. Zato je ..-moliti in delati" enako vredno. Težko delo celega dneva in najpreprostejše opravilo je molitev. Vse je od Boga. Ni kakih „ne-častnih" opravil. Jahve, živi Bog, dela vse. Tako so verovali Judje, močni v veri in močni v življenju. Naša družina Ne dajte se nikomur zapeljati s praznimi besedami. Efež. 5, 6. Ne dajajte prostora hudiču! Jak. 4, 7. Modro se obnašajte proti tistim, ki so zunaj in odkupujte čas. Kol. 4, 5. Zemlja slovenska, najlepša in najbridkejša med zemljami, ali veš, kako otožno zvenijo zvezde nad teboj? Kdor se zbudi pri nas opolnoči, se zgrozi. Kakor zločinci smo. Vsi grešimo nad zemljo slovensko in ni ga človeka, ki bi bil brez krivde. In še vedno ne vemo, katero dejanje Prodane neveste pojejo tuji ciniki pod slovensko lipo. * Vse preveč lije v nas rumena reka otrok človeških. In vse premalo čutimo svoja tla pod seboj. Tako zares smo otroci človeški: vse tehtamo, merimo, pre- računavamo in določujemo. In ne čutimo, da hodimo mimo skritih vrat. Tako radi smo učeni in živimo zgolj iz modrosti človeške. Z njeno lučjo svetimo v svoje globine in jih ne vidimo. In tako mali smo ljudje. Iz nature, ki je božja, kakor mrki stolpi, samotni sredi noči, smo drug do drugega, ko da se svetli mostovi ne bi mogli bočiti med nami. Polno je navlake sveta v nas. Da sebe ne zagledamo. Da božje nature ne vidimo. Da do resničnosti ne moremo. Da preprostosti nimamo. Bolno resnost in posvetno preračunanost imamo, le otroštva tako malo. In vendar ne pojdemo v nebeško kraljestvo, če ne bomo kakor otroci. O, mi, ki plug v zemljo zasajamo, le eno je potrebno! * Vsak se naj osvobodi samega sebe. Mnogo nas je in zato bo tem silnejša družina, če se bo Bog mesto nas naselil v naše duše. Kajti vemo iz Pisma: Vsak tako, kakor je dar prejel s tem, da ga vsi v delu uporabljamo drug za drugega kot dobri oskrbniki dragocene milosti božje, če kdo govori, naj govori iz besede božje, če kdo služi, naj bo silen iz moči, ki jo daje Bog, da se v vsem poveličuje Bog po Jezusu Kristusu. * Sicer pa vsak izmed nas izbiraj način po biološki slutnji in iz individualnega objema duše in telesa: igralec, plesalec, pesnik, slikar, muzik, pevec, zgodovinar, filozof in rokoborec. Saj vemo, da otroštvo ni v razposajenosti in v razsipovanju zakladov, marveč v vztrajnem bližan ju svojega lika transcendentnemu žarišču in v plemenitoveselem zadoščenju dobrega človeka, ki je v našem bistvu. * Bratje! Vsak izmed nas je čudež vesolja. Vsak ima svoj začetek in bo imel svoj konec. Med ta dva tečaja je zajeto bogastvo, ki se ne da spraviti v nobene knjige. Človek s telesom in dušo je neizčrpno čudovit pojav božje ljubezni. Nedotakljiv čarovni krog je okoli vsakega človeškega bitja. Vsemirski pojav, ki se v svoji elementarnosti in originalnosti nikdar več ne vrne. Vsak ima svoje kraljestvo, in ni dobro biti dvakraten kralj, kaj šele desetkraten. Še preglasni in vsiljivi odmevi dobre tujine rušijo močno samoniklost domačije. Nekdo mi je povedal na uho, da je videl na ulicah izpraševanje vesti potoni oči. Nisem verjel in sem šel opazovat. In sem se začudil, kajti človek se mi je razodel v novi luči. Oči razodevajo strah v samoti. Kljub zunanji skupnosti življenja so se ljudje razmaknili v nedogled. Telesa so blizu, duše pa so daleč. Le oči jih razodevajo. Iščejo, strmijo, vprašujejo, pričakujejo, prosijo, prosijo. O, ko bi oni vedeli, kako daleč je do nas. In ko bi mi vedeli, kako blizu je do njih! * Edinoresnična in strašna tragedija človeštva se začne takrat, kadar človek izgublja zmožnost ustvarjati veselje. Ne izgubi pa je nikdar. Kajti smo sicer veliko beclnejši kot si mislimo, pa tudi veliko bogatejši in boljši kot si mislimo. * Bratje in sestre! Kraljestvo božje potrebuje nujno novih ljudi, ki hočejo iz zdravja, narave, bistvenosti in nadnarave oblikovati novega človeka v močno samobitnost in v še močnejšo občestvenost Kristusa in narave. Življenje Kdor ne ljubi, ostane v smrti. i, Jan. 3, U. Vse, kar ni iz prepričanja, je greh. Rim, li, 13. Ponudi jim svobodno in ravnodušno svoje čelo! Kaj se bojiš zanj, ko si mi: ga vendar ohranil za znamenje križa. Avguštin. olnce je postalo toplejše in v pomladnih vetrovih vijolice slutimo. Ko pa pride večer, zadehte druge rože in iz krvi seže objem sto kilometrov daleč. Vedno bolj se iščemo. Enega najdemo v veselju, drugega v žalosti, tretjega v iskanju samega sebe, četrtega v raziskovanju vesolja, petega pod krivičnim bremenom, šestega ob robu prepada. In čeravno pride za večerom črna noč, vemo kakšno podobo ima slovenski zemljevid. Kakor v belo izbo gre pot v svetišče slovenske kulture. Tiho se gre vanjo in svečano je pri srcu mladcu, ki ga pričakujejo. Med ljudmi je pa tako, da pričakujejo tiste, ki ne pridejo, pridejo pa tisti, ki jih nočejo sprejeti. Da pa se Modrost še vedno razodeva celo v najmajših zadevah, kaže ..slovenska" javna int zasebna nervoznost. „Jaz, po milosti božji človek Kristusov, velik grešnik po svojih delih, po svojem poklicu romar-brezdomovinec, nizkega stanu, romam od kraja do kraja. To je moja imovina: na hrbtu nosim culo s suhim kruhom, na prsih pa sveto Pismo. To je vse." Tako močno je stremljenje po življenju, da stoje ljudje polni pripravljenosti za novo življenjsko ritmiko. Tako močno je razumevanje prastare bitnosti, da je ves kompleks novega naziranja dobil ime od svojega pojava. „Biocentrična metafizika" je nazor, ki ima v bios-u, v življenju svoje središče in izhodišče svetovnega razlaganja. Rodilo se je novo življenjsko čuvstvo. Ta nova življenjska metafizika je premagala stališče preteklega mehaničnega svetovnega pojmovanja. Organičnost se je pojavila v novi luči. Kajti ves greh pretekle in današnje dobe obstoja v poenostavljanju in s tem v posiljenju vse resničnosti. Poenostavljenje se je razrušilo v neenotnost življenja, ki sestoji iz neštevilnih sredobežnih bitij. Doba nam je a priori vrinila mnenje, ki nas še vedno muči: koristnost. Trgovski duh nas vleče iz trenutka v trenutek. Za vsako ceno in povsod se potegujemo za korist. Ekonomične pojme prenašamo iz telesnega življenja v duševno in duhovno. Ali ni s tem princip avtonomije v človeku surovo ranjen? Polnost posameznega trenutka še instinktivno morda znamo zajeti. Toda, to je * Iz knjige ..Ruski romarji". * relativna organičnost, ki logično spaja materijo. Absolutna polnost, t. j. večnostna organičnost je sicer zarisana v naši duši in na platnu preteklosti, vendar jo je zelo. zelo težko dvigniti iz virtualnosti v božjo resničnost. ■k Nasprotje življenju je smrt. Morda ima tudi med nami svoj šotor. Zavratna je in ledena. Hodi med nami in se spremeni v mrzlo bratovo gesto, v srep pogled, v udarec, v laž, v roganje in v obup. Spremeni se v satana. In ostane satan, kajti smrt ne more biti proti božji pravici in ljubezni. Toda ne bojtuo se. Oba morata biti radi rastočega človeka: smrt in satan. * Varnost našega mladinskega gibanja je v tem — tako se splošno opaža — da smo v glavnem brez konkurence (naša skrb bo, da to ne bo nevarnost za nas). Konkurent bi moral stopiti na isto idejno višino in pokazati kulturno legitimacijo. Seveda je to riskantna zadeva. Zato je verjetno, da bomo ostali še dalje — brez konkurence. * Mladi ljudje hodijo tudi v šolo in nekateri celo na univerzo. Tam opazujejo taktiko pedagogov, še bolj pa zunaj šole, kjer je nepoklic(a)nih pedagogov še dvanajst legijonov. Precej je dobrih, a ne preveč. Nedavno je bila nekje neka anketa; med mladino in starejšimi ni bilo vse prav. Vendar anketa na mladih ni našla nič obsodbe vrednega. Pa so vstali kljub temu vsi ostali nepoklicani pedagogi in rekli, da se sicer ne ve, česa so mladi krivi, le obsoditi jih je treba. •k Ni potrebno, da je kdo že užaljen, če se z drugim ne strinja. Ta ugotovitev bo v tem čudnem ozračju menda prav prišla za začetek razgovorov. Potrebno je, ker prehajajo mnogi radi ene nevšečne besede kar k splošnemu odporu zoper nas. Tem velja: Treba je ozračje razčistiti. To pa le takrat, če od površja prodiramo v bistvo. Tu bomo hitreje prijatelji. Če kdo tega noče, ga obžalujemo in ga — ne zavidamo. -k To pa je težje vprašanje: neprijatelji. Za nekatere nam je žal. le za apriorne ne, ker smo se od njih že poslovili. Ne vprašujmo, kdo je kriv razdora, kajti pred mladimi je težko prikrivati. Samo to: mi hočemo biti neizprosni bojevniki resnice, ne morda apriornih idejnih konstrukcij. Seveda resnica boli, toda veritas libe-rabit nos! # Morda zvenijo vse te besede kakor zagovor. Zato jih berite dvakrat, premislite in dajte odgovor sebi ali nam. Sebi, da bo vsak kakor steber iz zemlje do neba, nam, da bomo z večjo in važnejšo nujnostjo razgrnili listino novega slovenskega rodu. Apologia pro vita nostra ii. ajbolj se zamerja mladim, da iščejo v neko novo svetovnona- zorno smer, da torej načenjajo vprašanje, ki je premnogim že davno končnoveljavno rešeno, češ krščanstvo, kakor ga brani Kristusova cerkev, je v sebi zaključeno, njegov obseg se ne da zvečati ne zmanjšati, a poglabljanje v njegovo vsebino je združeno s premnogimi nemarnostmi za neteologa. Stoji, da je miselnost današnje dobe oni polpretekle dobe v mno-gočem diametralno nasprotna. Preko umetnosti in filozofije, ki sta za take menje najobčutljivejši panogi življenja, nam danes o vsem tem glasno in jasno govore vse vede in vsa usmerjenost življenja. Nimam namena govoriti o teh razlikah, saj se je že tudi pri nas marsikaj pisalo o tem. Opozoril pa bi na tem mestu na važno vprašanje: ali sme in more taka menja miselnosti kakorkoli vplivati na naše pojmovanje in razmerje do verskih in svetovnonazornih problemov tudi pri katoličanu? Na to vprašanje odgovarjamo: da, more in sme. Pa ne zato, ker bi bila resnica v dveh dobah različna, ampak zato, ker je človekovo spoznavanje in spoznanje tako omejeno in nepopolno, da ista resnica kaže vedno in vedno nove globine, neprestano nove zveze. Tega človek ne dodaje iz svojega, marveč na danem odkriva. Zato jasno povemo: k polnosti resnice v Bogu, k globini njegovega nauka ne skušamo in ne moremo dodevati nič novega. Ta polnost resnice, po kateri teži po svoji naravi človekovo nemirno srce, nam je v naši omejenosti in nepopolnosti nedostopna. Toda počasi, po praških vendarle človek kruši od nje. Življenje nam samo neprestano stavija na pot tisoč potreb in problemov, ki jim moramo najti zdravila in odgovora. Vemo, da odgovor je, a treba ga je s trudom poiskati. In tu tiči tista razlika med nami in prednamci. S pojmoma pozitivistični človek in romantični človek bi to razliko skoro najkrajše zajel. Kaj pozitivistični, kaj romantični — krščanski človek boste ugovarjali. Mar mislite, da krščanski človek ni sedaj pozitivističen, sedaj romantičen? Mar boste trdili, da je krščanski človek samosvoj tip, ki je izven zakonov občečloveškega čuvstvovanja in mišljenja? V tem je zmota in razlika med nami in polpreteklostjo. Pozitivistični človek je izločal vse neopredeljivo in imaginarno, računal z umsko dokazanimi in fizično danimi dogodki, urejal in presojal svet po svojem racijonalističnem sestavu. Pozitivizem v svojih najskrajnejših posledicah je spodrezaval versko ko- renino človekove narave, ga s svojim razumarstvom oropal tiste nujne življenjske hrane, brez katere postane življenje le še fiziološko životarjenje. Poiztivistične dobe nimajo smisla za nepoziti-vističen način mišljenja in ga ne doumejo. Zato je samo po sebi umevno, da se mora tudi versko vprašanje uveljavljati s kar moč sodobnemu mišljenju dostopnimi metodami, če naj sploh upa na kak uspeh. Nobena veda pa ni bila v pozitivističnih dobah bol j ogrožena ko prav bogoslovna, kajti skrajnemu racijonalizmu so predmeti teologije imaginarni in ne morejo biti predmet resni eksaktni vedi. V takih dobah zlasti je teološka veda začutila potrebo, da ovrže očitke z metodami nasprotnikov samih. V takih časih se je predvsem dokazovalo in hotelo takorekoč umsko prepričati, da Bog je, da je Kristus^ Bog, da je kat. cerkev Kristusova ustanova itd. Nihče ne bo dvomil o važnosti tako zgrajene umske utemeljitve, a iz nje same vera, odrešilna vera v srečo večnega življenja še ni nikoli zrasla brez božje milosti, brez duha, ki veje, koder hoče; v življenju konvertitov opažamo jiota, ki so kakor posmeh vsej človeški modrosti. Toda v takih duhomornih pozitivističnih dobah človek ne more dolgo zdržati. Duh zahteva svoje duhovno kraljestvo. Znova se sprosti človeku obzorje preko otipljive omejenosti v nedoglednost božjih obzorij, po njih zahrepeni človek brez razlike, tudi katoličan. V taki dobi človek ne računa le s fizičnim svetom in njegovimi silami, realnejše so mu potrebe njegove duhovne narave. Z vso osebnostjo zaživi v svet, ki ga je pozitivističen človek umsko dokazoval. V pozitivističnih dobah so se zato bavili z verskimi vprašanji le strokovnjaki. kajti bogoslovje je bila veda, kakor matematika ali filologija ali naravoslovje. Pozitivistične dobe so dobe tesnega opredeljevanja, vsled katerega so pogosto zgubljale stik s celoto in zato ustvarjale enostranost, konflikte med vedami, konflikte v osebnostih, ki so jim odmirale nekatere življenjske korenine. Dobe pretežno poziti-vistično mislečih ljudi so živele periferno življenje, stremele za periferno ekstenzivnostjo. Nekaj časa zdrav organizem človeške družbe prenese tako izžarevanje sil na periferijo, a kadar je gorišče opešalo, tedaj pride ali do katastrofe na periferiji ali do novega negovanja središčnega ognja. Tako se v zdravem organizmu neprestano menjata sredobežnost in sredotežnost. Mislim, da je to večno omahovanje v človeku utemeljeno v njegovi duhovno-telesni naravi sami, kajti telo teži po ozkem pozitivističnem spoznanju, dočim se hrani duh iz celotne osebnosti, neposredno iz svojega bistva. To razmerje med obema tečajema ni pri vseh ljudeh enako razdeljeno: pri teh prevladuje izrazito pozitivistična smer, pri drugih izrazito romantična; a prav kakor pri posameznikih sedaj jasneje deluje poziti-vistično teženje, drugič zopet romantično, tako je tudi pri raznih narodih in v posameznih zgodovinskih dobah sedaj močnejši ta, potem zopet oni tok. Vse to ima navidezno z našim zgornjim vprašanjem le malo ali nič stika. Pa ni res! Naj je še tako globokoumen ves znanstveni sestav bogoslovne vede, v pozitivistični obliki bo ostajal tuj in malo pomemben romantično misleči družbi, a še bolj bodo gluha poziti-vistična ušesa za romantično miselnost. Gotovo je, da je temeljit znanstven sestav teologiji pravtako potreben kakor vsaki drugi vedi; toda prav tako gotovo je, da je teologija izmed vseh ved najmanj sama sebi namen. Končno se vsa njena pomembnost sodi po tem, v koliko vodi ljudi k Bogu. Če naj teologija hrani religiozne potrebe sodobnikov, mora dihati sodobnost, mora biti ubrana po sodobnih potrebah in sodobni miselnosti. Ne trdim, da je današnja teologija v tem pogledu na slabšem kakor druge vede, trdim pa, da bi bila njena neeasovna ubranost neprimerno usodnejša, kakor je pri drugih panogah, ki nimajo neposrednega življenje oblikujočega namena in pomena v tako vzvišeni meri kakor prav ona. Tiči pa v tem še drug težji problem. Izrazito romantične dobe in osebnosti ne grade iz pozitivnih racionalnih sistemov logično in racijonalno, marveč intuitivno, iz doživetja. Tu prihajamo v še težjo zagozdo. Sistema človek itak doživeti ne more, pač pa lahko doživlja njegove vrednote in njegovo vsebino, da si jo asimilira v lastno osebnost in se organsko zraste z njo. Šele tako asimilirane, čisto osebnostno doživete vrednote kakega svetovnonazornega sestava lahko postanejo princip umetnostnega snovanja, princip kulturnega udejstovanja. Dokler mi ostaja n. pr. krščanski svetovni nazor vna-nje pravilo za moje delo v javnosti, toliko časa lahko delam praktično po teh pravilih tudi brez notranjega, osebnostnega prepričanja, čeprav se bom mnogokrat držal bolj črke kakor duha. Če pa naj se lotim velikega kulturnega dela, zlasti velja to seveda v umetnosti, kjer moram graditi v čim višji meri iz sebe samega, potem mi mora postati krščanstvo osebnostno doživetje, da ne bo nikake razklanosti več, med njim in osebnostjo, osebnost se mi mora sprostiti v krščanstvu. Da je to višja stopinja od prve, je menda vzvišeno nad vsak dvom; da je tako asimiliran je svetovnega nazora težka stvar, da pri vsem tem osebnostnem doživljanju dobe mnoge stvari drugačen poudarek, kakor ga imajo v objektivnem sestavu, da se marsikaj, kar je v objektivnem sestavu važno, umakne na drugo mesto, je po vsem razumljivo, a s tem še nikakor ni rečeno, da kdo zaradi tega že oporeka pravilnosti objektivnega sestava. Če pa naj duh verske vrednote res doživlja, se mora intenzivno ukvarjati z verskimi vprašanji, zvariti jih mora v najtesnejšo celoto z vsemi problemi lastne telesne in duševne narave, sicer ostanejo heterogeni elementi v organizmu. Zato je razumljivo, da more tako delo opraviti samo vsak sam s seboj in Bogom. V taki smeri je treba razumeti vse ono, kar se danes tolikokrat poudarja o verskem doživljanju. Tako doživljanje v našem smislu ni podiranje znanstvenega objektivnega sestava in postavljanje novega, marveč le osebnostno asimiliranje, ki se more seveda vršiti le individualno. Toda čermi se dandanes mladi postavljajo v tako delikate® položaj, kjer je le en napačen korak laliko usoden? Čemu ne hoditi gotovo, utrto pot? Brez dvoma važno vprašanje. Kratek odgovor bi bil;: zato ker čutimo globok prepad med današnjo kulturo in krščanskim svetovnim nazorom. Ta razklanost evropskega človeka je že stara. Enotno ubranost, ki proseva iz srednjega veka, je razbil humanistični val s svojimi poganskimi vrednotami, ki jih takratni na periferiji oslabeli krščanski živelj ni mogel asimilirati in je zato pogosto bratil dvoje raznosmernih sil, ki sta prej ali slej morali dovesti do izrazitega razkola v evropski kulturi. Doživete vrednote antike so neasimilirane pognale korenine novi evropski kulturi, krščanski živelj, ki je prepogosto ostajal le pri priznanju pripadnosti k organizmu cerkve in vnanjem izvrševanju dolžnosti, pa je ostajal ločen od kulturnega udejstvovan ja. Taka razdvojenost je bila možna zlasti v dobah razbite osebnosti, ki je mogla v enem koncu srca delati po čisto drugem principu kakor v drugem koncu. To so zlasti dobe pozitivizma, ki mu je versko ali kulturno ali znanstveno udej-stvovanje čisto avtonomno {jpdročje. V dobah romantike pa je človeku povsem naravno moral žrasti iz take razcepljenosti tragični spor osebnosti. Zato mu je bil prvi problem, da najde sintezo med obema poloma. Takega temelja išče in pogreša danes vsa doba, kajti kulturni osnovi humanizma manjka živost antične religije, a mu krščanstvo ne more nuditi zadovoljivega temelja, ne da bi znatno pre-ustrojil sebe samega, a krščanstvo je v nas izgubilo živo kulturno klico osebnostnega doživljanja, vsled česar je postalo kulturno slabotno. Prva reakcija proti tej razcepljenosti se je pojavila šele po zracijo-naliziranemu 18. s t. v romantiki 19. stol., ki pa je le kratkotrajen pojav, ki ni mogel niti prav razviti svojega poslanstva, kajti čudoviti napredek tehnike in prirodoslovnih ved, strašen pogon, ki ga je francoska revolucija dala družabnemu razvoju, je preprečil njeno rast. Realizem ali še bolj materializem s svojo pozitivistično filozofijo in naturalistično umetnostjo je bil samo do skrajnosti izveden racijonalizem 18. stol., ki je človeka še huje razbil in razcepil. Reakcija na to skrajnost je novodobna miselnost. Pojavilo se je povsod iskanje osebnostnega gorišča; in malodane povsod so se znašli ob vznožju altarja, ki je seveda poznal zelo različne svetnike in bogove. Kaj čuda, če je tudi katoličan pokleknil v tej dobi pred svojim altarjem in zagledal v njem znova silo, ki mu more dvigniti njegove duše zaklad. Njegova naloga je, da sedaj išče in poišče sinteze vsem kulturnim dognanjem in vrednotam v krščanstvu, da bo potem gradil dalje na tej osnovi. Pa bo kdo ugovarjal: saj je vsa resnica v Kristusovem nauku, čemu potem iskati sinteze? — Res je! Vse, kar je resnica, je katoliško, vse, kar je lepo, je katoliško, vse, kar je dobro, je katoliško. Toda s tem ni rečeno, da more te vrednote doživljati samo katoličan. S svojim po naravi po resnici, lepem in dobrem stremečim duhom more vsak človek spoznavati' drobce večne resnice- in doživljati njene vrednote, tudi nekatoKčan in nekristjan. Če katoličani kot srečni posestniki polnosti resnice nismo znali svojih zakladov dvigati, pač ne bomo dolžili krščanstva, marveč moramo dolžiti sebe in svojo neaktivnost. Resnica je le ena in naj dobi nje drobec kdorkoli in kjerkoli in kadarkoli, vedno spada v polnost resnice, ker je odsvit večne, absolutne Resnice. Koliko socialne moči in globine krije v sebi krščanstvo. In vendar nas je moral socializem buditi dolgo vrsto let, preden smo se zganili in začeli dvigati te naši dobi prepotrebne vrednote. Prebivalci Krete so bili najbližji posestniki zemlje, ki je hranila v sebi neizmerne zgodovinske zaklade. V njihovi zemlji so bili zakladi, ki so pričali za sijajno zgodovinsko preteklost njihovega otoka. Bili bi torej v vsakem' pogledu oni v prvi vrsti poklicani, da razkrijejo te zaklade. In vendar so morali priti Angleži (Evans!)-, Francozi. Američani in Italijani, da so jim jih dvignili. Zato pa ti spomeniki nič manj zgovorno ne pričajo za slavno preteklost Krete, a ne Anglije in Francije in Italije in Amerike, čeprav se bo seveda zaeno z izkopinami omenjala njih podjetnost in zaostalost Kreča-nov. Ne smemo biti le brezbrižni prebivalci in leni dediči, ampak podjetni dvigatelji lastnih zakladov, da bomo zaživeli novo osebnostno enotnost v krščanstvu in odtod zrasli v mogočno krščansko kulturo. Iz teh par misli bi bilo, mislim, mogoče vsaj malo uvideti, čemu se toliko ukvarja današnja doba z verskimi problemi, odkod to moderno bogiskateljstvo, ki ga nekateri tako mrze misleč, da je to enostavno trma in napuh, ker ne prevzamejo krščanstva. Do cerkve ne bom posebej omenjal razmerja, ker je po vsem povedanem mogoče uvideti, kakšno bo. Zelo veliko se govori danes o cerkvi kot enotnem organizmu, čigar udje smo. Če govorimo o mističnem telesu Kristusovem, potem pač drži, ker smo vsi mladike njegove, a ne, če govorimo o vidni družbi. Kadar govorimo o poslednji, bi raje rabil primero, da je cerkev božji vrt, na katerem uspeva nebroj individualno in v razne vrste spadajocih rastlin, a vse se hrani jo iz istega temelja, iz istega geološkega sestava, v katerem dobiva sleherna svoji naravi primerne in potrebne hrane. S to primero je skupnost in individualnost prišla na svoj račun. Še več. Lahko raste istovrstna rastlina tudi izven božjega vrta, zato na drugačnem geološkem sestavu, ki pa ima v sebi tudi elemente, ki jih hrani čista cerkev; uspevati more, a razlika med obema bo vendarle precejšnja, morda ji manjka najdragocenejših sokov, ki jih božji vrt hrani v obilni meri. Govoriti v tej zvezi o našem razmerju do stranke in organizacij, se mi zdi pravzaprav odveč, a ker se zadnji čas javlja v tem pogledu neko čudno nesporazumi jen je, naj omenim par besed. Politična stranka je že po svojem bistvu usmerjena v ekspanzivnost bolj ko v intenzivnost; slednja ji je le sredstvo za čim večjo razširitev. Zato je čisto spontano njeno prvo vprašanje ob vsakem pojavu: ali je to moji ekspanziji v korist ali v škodo? Po odgovoru na to vprašanje usmerja tudi svoje razmerje do pojavov. Recimo, da si je to vprašanje zastavila ob „Križu" in križarjih. Ugotovila je, da to niso njeni neposredni agitatorji, da samostojno mislijo, da trdijo, da so in hočejo ostati izrazito krščanski — drugega itak niso mogli nikdar dognati. Če je še ugotovila, da bi bil mlad človek lahko dober agitator za stranko in da ta ..filozofski" pokret absorbira najboljše moči v neko vnanjo neaktivnost, je zvedela vse, kar njo zanima. Posebno vesela torej po vsem tem te svoje „dece" ni, kakor je mati včasih ljubosumna do otroka, ki ni več otrok, podpirala je ne bo, skušala bo celo „razkužiti" mladinske vrste. Mislim pa, da bi morala stranka, ki temelji na volivcih izrazitega svetovnega nazora, vedeti, da je v njenem interesu, če se notranja orientacija sklada z vnanjo, če se svetovnonazorno gorišče njenih volivcev razgoreva v mogočen kulturen plamen. Zato bi morala stranka tak pokret vsaj spoštovati, če že ne podpirati, a najmanj bi ga smela ljubosumno ovirati in zatirati. Tisto malo, kar bi dosegli ti ljudje s svojim vnanjim praktičnim delom za stranko, bo stranki z obrestmi vred povrnjeno, če se bo mogel razživeti mogočen kulturen pokret, ker končno mora vse javno politično življenje stremeti po kulturni rasti in ne le po politični moči, ki je le sredstvo do prve. Prav tako in nič drugačno je naše razmerje do organizacij. Opravičenost ali neopravičenost organizacije določa njen namen, pa ne tisti na papirju, marveč tisti v resnici. Če naj bodo organizacije — česar seveda ne trdimo — le nekakšno sredstvo za ekspanzijo političnih strank, naj to jasno in glasno povedo, da bomo vedeli presojati njih delo, če pa so in hočejo biti posvečene notranjemu oblikovanju osebnosti, naj ta namen iskreno zasledujejo. Povemo odkrito, da organizaciji z notranjo smerjo v Sloveniji krvavo potrebujemo, da pa bi pri teh organizacijah morali uporabljati mnogo svobodnejše oblike in bolj psihološke metode. Naj je tudi nekaterim francoska laksnost malo po volji, vem pa, da dosega lepše uspehe nego naša discipliranost; naj se tudi tako radi ogledujemo ob nemški mogočni ekspanzivni sili. intenzivno jih francoski katoličani daleč prekašajo, pa naj sodimo po svetnikih ali po kulturni rasti, ki so jo naravnost izvažali v Nemčijo ob koncu stoletja. Nismo proti organizacijam, pač pa iskreno želimo, da naši ljudje začno enkrat živeti iz svoje resnične prepričanosti, ne pa iz ljudske navade in tradicije, brez katerih ne obstanejo več na nogah, kar tožijo vsi, ki so kdaj imeli opravka z našimi ljudmi izven mej Slovenije, pa naj bo v Nemčiji, Ameriki, Franciji ali tudi le Zagrebu, Belgradu, kar sem doživel tudi sam. Dokler tega niso začele dosegati naše organizacije, so storile bore malo, pa naj tudi rastejo v tisoče in stotisoče. Teh par iskrenih besed v zagovor nekaterih mnogokrat napačno sumničenili in krivo tolmačenih pojavov pri naši mladini nima namena nikogar žaliti ali omalovaževati. Morda se bo vse povedano zdelo tako jasno in samo ob sebi umljivo, da se bo marsikdo čudil, čemu in odkod toliko hrupa zaradi teh pojavov. Po raznih sestankih se je že vse to in še jasneje povedalo, bili smo si vedno edini, a ko smo šli vsaksebi, smo si stali dalje drug od drugega kakor pred sestankom. Odkod to in čemu to, bi bilo zanimivo vprašanje svoje vrste. £ jakob šoiar. Slovenska molitev V globini se trese: Vodja, ki dobro gradiš in rušiš, ki zlo gradiš in rušiš, ki ves dan molče strmiš na življenje ljudi in ljudskih rodov in nič ne govoriš, sredi noči pa izmeriš vrednost njihovih del, da zjutraj vidimo, kaj so. V svojem molčanju vseeno daj: da v zboru narodov začutimo, kje je naš obraz, da ga vidimo, da zaživimo vanj; da v sfingi življenja in sanj ugledamo, za kaj je rojen naš ljubi narod; da v skrivni samoti ugrabimo tvojemu molku svojo sveto uro! Vemo, vemo: ako bomo v Tebi hodili, bo v življenje šla naša pot; ako ne bomo v Tebi hodili, bo naš delež smrt. Med otrokom in možem živimo: komu naj damo roko!? Vsaj sredi noči nam povej, ali je Tvoja palma v rokah otrok, ali je Tvoja palma v rokah mož . .. Mr/c0 Avsenak. Slovenska zemlja Čudovito govori naša zemlja. Iz pepela in zgodovine govori. Iz svojega sorodstva z zvezdami prerokuje in objema od zibelke do krste tistega, ki jo je zanj Večni prvi dan ustvaril. Vsi prebivalci zemlje izhajamo iz organizmov. Verujemo v fizične in metafizične organičnosti in vemo, da še roža na polju svoj prostor hoče. Vse ima težišče in ničesar življenskega ni, kar ne bi imelo gnezda. In najjasnejše govori božje stvarstvo iz velikih človeških družin. Bog je odredil, da je vsaka mati najlepša v besedi, s katero-nas dviga. Zato verujemo v narod. Bistvo naroda stoji sredi mnogih realnosti in vrednot in je iz njih tako prepleteno z vzroki in posledicami, da je ena največjih svetovnih plodnosti, v kateri in iz katere se človeško gledan je in oblikovanje ureja v enote. Narod je življenjska enota ljudi. Telesa vseh teh ljudi pa so po božji postavi del organske narave. Vendar telesa ne živijo na zemlji, kakor v mirnem in mrtvem prostoru ter ji niso geometrično prideljeni, kajti zveza človeka z zemljo je skrivnosti polna in silna. Zemlja je izraz človekove usode. Človek je navezan nanjo kakor na mater in še bolj. Zato se vsako rušenje te usodne zveze človeka z zemljo maščuje v nepreglednih duševnih in kulturno-socialnih katastrofah. Ista sila, ki deluje v organski naravi, živi v človeških telesih, jih oblikuje, dopolnjuje in razdira. V človeškem telesu ima narava svoj vrhunec, ki sega do meje duhovnega sveta, kakor pred uganko svojega bistva stojimo pred zemljo. Kakor je sama različna in s to različnostjo svoje oblike in vsebine vzgaja, tako je vsaka po klimi, flori, favni in notranji strukturi privezala različne ^judi nase in jim s svojim obsegom dala enotni temelj življenja. Zemlja se narodu razodeva kot realna tla, kot pokrajinsko ozadje in kot političen prostor. Narod, ki živi, živi in dela iz zemlje. Orje, koplje, seje, kosi, vodo zajezuje in se vozi po morju. Vez med temeljem žitja in človekom je delo: z žrtvijo, z naporom in trpljenjem trga sadove iz zemlje. V tej točki leži zmisel kmetske grude. V delu se odkrivajo in oblikujejo vse vitalne in duhovne poteze človeka, kajti če se vse človekove življenjske energije obrnejo v zemljo (ali vsaj nasloni jo nanjo), vzra-ste iz tega strastnega veselja nad ustvarjanjem vez enotne usode in duševnosti, ki prehaja vedno bolj v sproščeno občestvenost. Zemeljska tla in narod torej spadata skupaj, in če narod nima zemlje, nima zdravih pogojev za graditev svojega templja. Narod, ki živi, pa živi tudi iz celokupnega pokrajinskega ozadja. Ni vsaka roža za vsako pokrajino. Tako tudi ni vsak narod za vsako pokrajino. Zato so iskali narodi ob svojem preseljevanju tistih krajev, ki so njihovemu značaju približno odgovar jali. Vedno seveda to ne drži, pač pa je bilo v vsakem narodu vsaj podzavestno vitalno stremljenje po soodgovarjajoči pokrajini. Vsaka pokrajina ima namreč svoje barve, svojo luč, svojo razporeditev, svoj psihološki, umetniški, gospodarski značaj. Narod in pokrajina se nujno dopolnju jeta, kakor oblika in vsebina. Le v svoji pokrajini lahko zaživi narod in se razmahne, le njemu prikladna pokrajina se mu vtisne celotna v srce in mu postane domovina. Tretjič pa živi na zemlji in v pokrajini iz političnega prostora. Logično si vsaka narodna celota (pa četudi majhna, kajti gre le za organsko in zavestno enotnost) mora ustvariti politično obliko, katere izraz je država. Država je najvišji izraz narodne dozorelosti. Takrat, ko mu zgodovina, pokrajina in vseoživljajoči duh narodne družine narekujejo tudi zunanjo zaokroženost, da lahko stopi kot člen urejajoče se družbe na mesto, koristno vsemu človeštvu. Pozicija vsakega naroda je na nek način politična (to je: medsebojne človeške odno-šaje pravilno urejajoča) in ta politična dolžnost vsakega naroda oblikuje tudi njegov značaj. Biti državen narod se pravi ostro razumeti prihajajoče naloge človeštva. . Vse to se je razodelo tudi slovenski zemlji. Bog sam je zarisal mejo našemu narodu in od leta do leta se jedri jo naloge naše družine. Anima. Slovenstvo v mozaiku narodov Aritmetično razmerje med miljonskimi velikostmi drugih narodov in našega, nam nehote napravi vtis, kakor da se Slovenci nalik otrokom le „igramo narod". Toda stvarna, rekli bi, geometrična razmerja, ki nam kažejo gostote narodovih življenjskih sil, vrednot ter njihovo dviganje oziroma padanje vzporedno s številom prebivalstva, so v našem narodu najmanj taka, ako ne boljša od onih pri velikih narodih. Ako torej osredotočimo svoj pogled v osišču poslednjih razmerij, ki so nam zarisana v naših dušah, ki govore iz naših domov, davne in sodobne usode naše zemlje, tedaj je vsak dvom nad lastno narodno samobitnostjo brezpredmeten. Vsi oni namreč, ki življenje narodov opazujejo in pojmujejo samo enostavno aritmetično in mehansko, pridejo nujno do mnenja, da mali slovenski narod nima niti pogojev niti pravega zmisla za življenjski obstoj. Kdor pa je vajen življenje naroda, ki je v mozaiku vseh narodnosti analogno življenju poedinca v družbi, opazovati ne samo v vodoravnem, ampak tudi navpičnem prerezu, temu šele se odpre ogromna zakonitost, ki preveva globine podtalnih sil vsakega organizma. Kakor pozna namreč človek-poedinec svoje rojstvo, rast. dvig, padanje in končno — smrt, slično tudi narod-poedinec. Kdor ni prodiral v zgodovino samo s filozofskim očesom suhih distinkcij, ampak pod vidikom, ki je bil zmožen videti nemirno valovanje življenja narodov skozi stoletja, ta ve, da rojstva narodov niso bila istočasna. Rodili so se narodi, ko so drugi odmirali, na ruševinah že pro-palih so vstajali novi, sveži rodovi, na prsih v višek se pnočih sil enega naroda so se vzgajali še nedoletni in enako po zakonu narave prevzeli njihovo vlogo: v večji ali manjši razvojni krivulji so se razrasli in zopet usahnili. V tem neksusu si oglejmo sami sebe: vlogo in poteze malega naroda. Narod kot organizem je namreč v svoji samobitnosti neodvisen od tega, ali je velik ali majhen. Ako bi namreč obstoj organizma bil bistveno odvisen od velikosti, bi majhen narod sploh ne mogel obstojati; ker pa poslednjemu nasprotuje zgodovina in sodobnost, je nujno, da je kakor velik tako majhen narod vedno nekaj poedi-. nega samo v sebi organično zaokroženega, osnovno samolastnega z vsemi vitalnimi silami in vrednotami, ki so pogoj živega narodnega organizma in ki se zaključujejo v enotnem značaju ter samozavesti. Potemtakem ni samo velikost postranskega pomena, ampak tudi jezik, svetovni nazor i. dr.; odločilne pa so vse osnovnejše, rekli bi, embrionalne psihofizične pravezi, sorodnosti, ki izzvenijo v svojem zadnjem odrazu v enotni narodni samozavesti. Ni torej izključeno, da se kaka narodna skupina svoje enotnosti več ne zaveda, ni pa možno, da bi bila kedaj narodna samozavest zmotna, ker potem bi morala narava sama lagati.1 Toda vsak majhen narod ima vendarle svojo specifično, iz njegove majhnosti izvirajočo lastnost, ki jo mora imeti vedno posebej pred očmi: ta mu mora biti osnova, ki na j okoli nje osredotoči vse svoje narodno teženje in zavest, ako noče omahniti s svojega, v naravi začrtanega, edino možnega tira. To je razlika v narodnem potencialu in kapaciteti. Narod namreč kot naravno občestvo, združenje vseh poedinc-ev nima samo popolnosti vseh poedincev, ampak kot celota ima še vsled združitve novo, nadindividualno in nadča-sovno popolnost: sile in vrednote, ki so v svojem bistvu enako življenjske, kajti so iz njega in zopet za njega. To je vsa ona „nad-produkcija" (idejna, moralna, umetniška, civilizatorična, tehnična itd.), ,.narodno bogastvo" v najširšem zmislu, ki pa je dosledno tem večje, čim večji je narod številčno. Ako pa je narod manjši, je na-ravoma in sorazmerno tudi to njegovo bogastvo manjše. Toda ker je uprav to ono žarišče, od koder izžareva gorkota in moč vsemu narodu in ker vsaj neko minimalno tovrstno bogastvo zahteva narod v svojem bistvu kot organizem brez razlike velikosti in ker te množine v dovoljni meri doprinese vsak majhen narod, sledi, da mu je zato treba veliko več osebne, individualne energije ko pri velikem narodu. Pri majhnem narodnostnem številu je zato ves omenjeni nujni nadpridelek, vse nadosebno narodno bogastvo veliko bolj navezano na energijo in osebno prizadevanje vsakega poedinca. Tako vlada mnogo silnejša napetost med nujno življenjsko energijo, ki jo narod rabi in njegovimi subjekti, nad glavo vsakega poedinca se zbira mnogo več potreb in dolžnosti — nego pri narodu, kjer se ima vsa ta energija priliko porazdeliti na neprimerno večje število subjektov. Pravimo: čim manjša je kapaciteta, tem silnejši je potencial, čim manjša razsežnost, tem večja mora biti gostota, notranja sila, da 1 Umetnim potem se sicer narodna zavest da stopnjevati, toda ako ni zato resnične podlage v naravi, v krvi in duši, je trajen odmev take samozavesti ne-možen. Nasprotno so nam Švicarji točen zgled, kako se narod polagoma „rodi", nastaja: stvari so naravni'organizem, enotna krvna in duševna vez, en čut in poslednji izraz tega, kot posledica se pojavi enotna in neomajna narodna zavest. Švicarji se zavedajo svoje enotne narodnosti kljub razlikam v jeziku — in kdo ve bolje, „da so ali niso narod", ako ne oni sami?! se organizem ohrani živ, čim manjša je površina duhov, in tem neiz-črpnejša mora biti njihova globina. Tega se moramo Slovenci zavedati, potem nam bo umljivo, zakaj je pri nas nujno skoraj vsak škof nekaj sličnega kar n. pr. Nemcem Ketteler ali Kepler, zakaj je pri nas enako večina vseuč. prof. in strokovnjakov hkrati monumentalnih zgraditeljev in ne le mož ugodne „kariere", obenem pa nas mora to navdajati tudi z globoko resnostjo: nas vse, vsakega posebej zadene enaka naloga. Slovenci smo tako radi »univerzalni", črtamo linije svetovnemu razvoju kulture in življenja in vedno jih črtamo mimo oziroma preko sebe. Navadno vse prebrodimo, a domov ne pridemo nazaj, domačih linij ne potegnemo, slovenskih samoniklih globin in iz njih v svetovne višine, kipeče aktivnosti ne stehtamo. Na nas je posebno: da vzdržimo najmanj na isti višini izredno visoko potencialnost, v kateri so pognali rodovi neposredno pred nami našo slovensko rast. Ni sicer potrebno, da bi morali vse, kar so prej ustvarili, prevzemati, toda če se sosednje kulturne in tehnične sile dvigajo, smo celo prisiljeni našo dejavnost stopnjevati. Hujše čase je že preživljal naš narod, a ni propadel, ampak nasprotno: čim resnejši je bil trenotek, tem bolj so se nabreknile maloštevilne mišice, tem bolj se je zastrla naša notranja moč. Ta silna potencialnost, ki je nujna v vsakem malem narodu, nam utemeljuje dvoje: 1. Pristna slovenska duša je kljub majhnemu številčnemu obsegu in mnogim vnanjim in notranjim sovražnim oviram dosegla v svojem razvoju visoke svetovne vrhove, kar razodeva samo bogastvo, izvirajoče iz globin, globin k a k r š n e m o r e imeti le duša v trpljenju rojena in v trpljenju rastoča. Nimajo veliki narodi v vsaki dobi mož kakor mi Slomška, Kreka i. dr.: to je le pri nas: mati slovenska zemlja jih je rodila in jih rodi v vsaki dobi nujno, v boli, v robstvu in preziru spočete! Zato je simbol slovenskega značaja trpin z razoranim obrazom, a z optimizmom v srcu. Slovenski značaj je jekleno resen, vztrajen, trd, a vendar sposoben hkrati za sozvočje najnežnejše melodije, pesmi in govorice naše zemlje. Ali ste že videli kdaj slovenski „original". To so tisti možje, ki so hodili po vsem svetu s svojim duhom in zmožnostmi, ki so odkrivali narodom čuda življenjskega plimovanja in utripanja v tisočletni zgodovini, a so vendar ostali slovenski ,kmetje" v duhu in besedi, v obleki in navadah; to so takozvani „čudaki", „trmasti svojeglav-neži", ki so z jekleno voljo šli preko vseh enodnevnih vsakdanjosti političnega in javnega mnenja ter želi končno občudovanje v harmonični združitvi energije in miline srca, globini duha, pa tudi radi svojega slovenskega ponosa in doslednosti. To je tip slovenske kmet-ske grče! 2. Slovenci se moramo razgledati najprej doma, prisluhniti v tajne naše lastne narave, skozi žarišče svoje lastne narodne individualnosti pronicati vrednost vseh nam nujnih vitalnih sil, celotni pogled po kulturnem horicontu mora imeti izhodišče v slovenskem osišču; ne kakor dozdaj, pod deloma nezavednim vplivom: gromadenje tujih nazorov in slovenskim razmeram neprikladnih načinov; dozdaj smo narobe mnogokrat slovenske razmere in dušo opazovali pod tujimi vidiki. Taka, vseskozi dosledna slovenska orientacija ne izključuje pridobitev tujih kultur in univerzalnega, svetovnega razmaha, marveč ga nasprotno pospešuje, ker je ravno to naj naravne jši in zato najuspešnejši način priličevanja lastnih vidikov o tujini. Ta silna napetost potencialnosti v našem narodu pa zahteva nujno enako skrbnega varčevanja s silami, da ne gredo v izgubo brez potrebe, pa tucli da vsled udobnosti ne ostanejo neuporabljene. Zato zahteva ta napetost predvsem izrazitih sintetičnih, t. j. g r a d e č i h , ne pa r a z d i r a j o č i h duhov. Zato pa je mladinstvo pri nas življenjskega pomena: da smo veliki cenzorji pravega in doslednega slovenstva, ne v teoriji, ampak s svojim lastnim življenjem — in da smo možje dela, žrtve, sinteze. Življenjskega pomena uprav zato, ker je mladinstvo nujna zahteva v popolni razmah se razvijajoče 2uladostne dobe našega naroda. Naš narod se še ni „razživil", ni še izživel" svoje mladostne aktivnosti, ni še izčrpal svojih največjih vitalnih sil, zato še bo živel in zato je ravno ta bodočnost odvisna od pravega organičnega in naravnega pojmovanja življenja, ne pa le od površnega posnemanja abstraktnih in na neživi jen jskih okostenelih ravninah se izgubi jajočih sil, ki so vedno le sad naroda, ki se je že izčrpal in ki nagiba h propadu. Zato je ,,mladinsko gibanje" pri takih narodih le vzbujanje nove narodove mladosti in novih, iz skladja njegove individualne narave in novih razmer rastočih sil, v nov ritmični val. Velja namreč tudi tu vitalni princip: individualno življenje, ki ga je narod že živel2 se več ne da povrniti. Naš narod pa se še v svojih odnosih do narave in njenih življenjskih sil ne samo ni postaral, ampak niti razvil jih še ni, niti viška še ni dosegel, zato še bo živel in se dvigal, toda pomnimo: nujnost tega razvoja je v naši usodi! Tone Trslenjal• Slovenstvo in katoličanstvo „... slovenstvo in — katoličanstvo, oboje, ker ni Slovencev razen katoliških Slovencev." Mladost 1927) str. 213. Pričujoče besede so nezavedni izraz miselnosti, ki s koreninami sega daleč nazaj v temna desetletja slovenske katoliške preteklosti. Zdi se, da še vedno živi tu in tam, pač le v temah nevednosti in čisto zunanjega, političnega fanatizma. Kljub temu osta- 3 Zato je n. pr. pri Nemcih „povratek v življenje in čuvstvovanje romantike in srednjega veka — le utopija! ne jo zgoraj navedene besede izzivajoča priča naše dosedanje kulturne vzgoje, ki se ni vedno vršila v duhu resnice in svobode. Križ, glasnik duhovnega spora sedanjih dni, mora postati zvezda vzhodnica novega slovenstva. Radi tega mora vsak izmed nas, kdor je etično in kulturno zrel, izpodmakniti tla tej miselnosti povsod, kjerkoli in kadarkoli bi se pojavila. Zakaj laž je in zato ji je treba kljubovati. Pisano je namreč, da nas bo le resnica osvobo-d i 1 a. To neizbežnost so slovenski katoličani tu in tam prezrli, radi česar sta tudi življenje in razvoj prezrla nje. Mislim, da to dejstvo pomeni tragično krivdo slovenskega katoličanstva. Iz tega sledi drugo neizpodbitno dejstvo, da namreč v zgodovini kulturnega slovenstva do sedaj ne najdemo elementarne epohe, ki bi bila harmonično katoliška. Katoličanstvo je bilo do sedaj izrazito poudarjeno s k o r1 o izključno le v e k s i 1 u in ob strani je rasla stavba kulturnega slovenstva. Res je, da so bila tri najsvetlejša obdobja naše preteklosti, namreč reformacija, romantika in moderna, odločno antiliberalno, to je sredotežno in bogoiskateljsko usmerjena: a pravtako je res, da je tedaj zorenje slovenskega duha prešlo v konflikt z enostransko-objektivno katoliško tra-dici jo. Ta konflikt pomeni morda najusodnejši, a tudi najresničnejši i 11 11 a j s v o b o d n e j š i notranji spor slovenskega duha. Ta spor se je pričel v trenutku, ko je slovenski človek postal notranje aktiven in sicer iz individualnih in narodnostnih osnov. Radi tega ni nič čudnega, če ta svetli stvariteljski trenutek pomeni rojstvo naše individualne kulture. Iz nje in zaradi nje bo slovenstvo živelo vsevdilj, svetlo in močno iz Trubarja, Prešerna in Cankarja. Kdo si, ki jim odrekaš slovenstvo, kdo si, ki jemlješ slovenstvo v zakup? Poznam te, saj nosiš obraz lažnivega duha — in zato ti kljubujem z vsemi svojimi močmi! # Mislim, da se iz teh izvajanj jasno razvidi d u a 1 i z e m slovenstva in katoličanstva, sveta vitalne in religiozne resničnosti. Izkušnjava, ki so ji tu in tam podlegli nosilci katolicizma, je dvojna: zanikanje narodnosti zaradi verstva ali istovetenje narodnosti in verstva. Prva izkušnjava je potemtakem izkušnjava ekskluzivnega teizma, kar je zanikan je Boga v stvarstvu, a tudi zanikanje krščanstva, ki je svet bogočloveške skupnosti in pomeni rojstvo Boga v človeštvu. Druga izkušnjava pa je izkušnjava istovetenja Boga in kreature, kar je v osnovi zanikanje Boga v eksistenci: tedaj ateizem. Ali ni s tem v skladu prikriti cinizem, ki izhaja iz besed, češ da ni Slovencev razen katoliških Slovencev? Kdo trpi škodo zaradi takega naziranja? Slovenstvo in katoličan-stvo, oboje, ker niti eno niti drugo ne prenese nasilja. Red stvari pa trpi težko nasilje, če kdo zanika svet človeškega zaradi sveta božjega, a še težje, če kdo istoveti oboje. A povedati moramo tudi, da med njima ni nasprotja, saj gre smer življenja h končni enoti. Bogo- človek je pot in po njej se bo povrnil sin zemlje k Očetu ... # Verujemo v o b č e.s t v o in zato odbijamo vsako ekskluzivnost, tudi versko, ker pomeni upor zoper resnico življenja, ki je od Boga. Poudarek verske ekskluzivnosti vodi namreč, po pričevanju zgodovine, v zanikanje človeka, naroda in kulture. S tem se uporno zaustavlja pohod Boga na zemljo, da se razodene v človeštvu in zgodovini. Kajti izpolnjen je božjega kraljestva še ni v z g r a d n j i intelektualnega verskega sistema, marveč pomeni neposredni' in živi. resnični in dejanski objem človeštva in Boga. Religiozno občestvo ni kozmos logičnega, marveč individualnega sveta, človeškega in božjega. Življenje v Bogu pomeni odrešenje, ne zanikanje stvarstva. Toda: gratia supponit naturam. * Križ je izraz borbe za skladnost človeštva in Boga, kulture in religije. Radi tega strastno odbijamo tudi narodno in kulturno ekskluzivnost. Zakaj ideja absolutnega nacionalizma in humanizma je pravtako upor zoper resnico življenja in pomeni nasilje zoper nespre-menljivi red stvari. Pribijmo: ateizem je izkušnjava laži in podleže ji vsak, kdor misli, da sme zaradi službe narodu, kulturi in človeštvu zanikati svet Boga. Gorje mu, kdor se ne izpove kaosa, če ga ni premagal v sebi: kajti na ta način ustvarja pred obličjem zgodovine lažnivi videz, kakor da je človeštvu mogoče najti zadnjo, odrešujočo resnico brez Boga. Is kaj oče ga človeka ne zanikamo, borimo se le zoper n e o d k r i t o s r č n e g a in lažnivega. Ljubimo in iščemo resničnega človeka, zakaj pisano je, da nas bo le resnica osvobodila. Odrešenje bo prišlo, a le po poti svobode, resnice in ljubezni! * Kakor narod, tako tudi narodovo kulturo pojmujemo organi-č n o in zato brez pridržka priznamo ustvaritve našega duha. P o -m n i m o, da nič ni v nasprotju z Bogom, kar je v človeštvu in zgodovini pozitivnega! Iz slovenskih in človeških osnov bomo gradili našo kulturo do najvišjih in najčistejših vrhov: to bo naša priprava za Njegov prihod, hram, ki ga sezidamo, da bo prebival v njem. Epoha enotne religiozne kulture je vizija sanj in verovanja prihajajočega rodu. Ko gradi kulturo, zvest slovenstvu in človeštvu, se ta rod ne izmika zadnjemu, usodnemu vprašanju: „Človek, povej, kako si živel, komu živiš?" — Ivan Cankar, graditelj slovenstva in kulture, je odgovoril: Bogu ! France Vodnik. Naša narodna zavest Kulturno višino vsakega naroda merimo tudi po njegovi narodni zavesti. Narodnost je duhovna vrednota in se mora torej dvigati ali padati z narodovo kulturo vobče. Kakor prebujenje individualne osebnosti porodi samozavest, tako se obudi tudi v narodu, ki je prešel svojo otroško dobo, nujno tudi narodna zavest. In kakor je za posamezno osebnost ta samozavest, temelječa kajpada na objektivni resničnosti, predpogoj uspešnega udejstvovanja v družbi in občestvu, tako je tudi narodu potrebna samozavest, da more vršiti svoje poslanstvo v organizmu vesoljnega človeštva. Človek brez poznanja in izživljanja svoje svojstvenosti ne pomeni nobene socialne sile in narod brez svoje narodne zavesti, zavedne in utemeljene v svoji individualnosti, je mrtva masa in nepotreben, neraben in škodljiv ud na telesu človeštva. Najsi bodo mnenja o bistvu slovenske duše različna, nedvomno pa so bistvene lastnosti slovenskega genija: plemenitost, resnoba in mehkoba. Te prvine so pač vplivale, da se je mogla slovenska čud tolikrat v važnih trenutkih narodovega življenja spačiti v mevžo in tragično določevati našo usodo. Rod, ki je moral reševati nalogo narodove samostojnosti, je bil dovolj zaveden, dasi morda ni razmišljal do zadnjih temeljev svojega narodnega prepričanja. Kadar pa navdušenje ne neti več narodne zavesti, ga mora nadomestiti pravo spoznanje, kako globoko sega v vse početje poedinca in celote narodnost, kako vsi rastemo le iz nje in se moremo le na njej sloneč skloniti preko svojega naroda; poznanje, ki rodi novo in vztrajno narodno zavest, utemeljeno v objektivnosti in njenih vrednotah. Koliko premalo je med nami narodne zavesti, priča najbolj kričeče polminuli besedni boj, smo li Slovenci res samobiten narod. Kdor o tem še dvomi, je svojo narodnost že prodal in le dokazal svoj lastni greh. Da je premalo narodne zavesti v nas, moremo že vnaprej z veliko verjetnostjo sklepati iz površnosti vsega današnjega življenja, izvirajoče iz bolnega družabnega ustroja, ki ne dovoli več, da bi se duhovne vrednote dejansko izživljale v današnjem človeku. Zgolj snov in čutni dražljaji določujejo način mišljenja in delovanja današnjega človeka. Zato je naravno, da z vsemi duhovnimi vrednotami vred peša tudi narodna zavest v preprostem in izobraženem človeku. Dalje svoboda ne zahteva vsak dan borbe za narodnost; zato se narodna zavest ohlaja, ker nam pač ni več prva potreba, vsaj vsem svobodnim ne. Končno iibija narodno zavest vsak družabni nazor, ki ne pozna ali ne prizna organizma, zlasti socialistični, ki obglavlja ne le posameznika v družbi, ampak tudi narode v človeštvu in zjednačuje in mehanizira. Merilo našega narodnega zanosa je predvsem naše narodno obrambno delo. Da to ne cvete v naših dneh, je znano; znamenje, da živo srebro pri nas nizko stoji! Pa tudi opomin! In vendar je vprav narodnost in iz nje rastoča narodna zavest temelj našega življenja in zdravja. Roža ne raste v vsaki zemlji, bor ne zeleni v vsaki grudi in naš človek ne more uspevati izven svoje narodnosti. Iz slovenske grude spočeto se more razviti in razbohotiti edino v svoji slovenski svojstvenosti. Kakor posameznik samoniklo sprejema in si prilikuje objektivne, splošne vrednote, tako tudi narod. Kakor se mora posameznik razviti v samostojno osebnost, svobodno in podrejeno duhu in občestvu, tako mora biti tudi narod kolektivna osebnost, samonikla, podrejena svojemu Pravzoru, od katerega je dobila svoje individualno zvanje, in podrejena občestvu vesoljnega človeštva, kateremu služi, a le preko naroda, tudi individualna osebnost. Podtalno deluje narodova duša v vsem dejanju in nehanju poedinega narodovega člena, iz nje rasteš, misliš in živiš, dasi posestvuješ nadnarodne, večno - objektivne vrednote, ako hočeš. Kozmopolitizem, ki spregleda narodnost, je kulturna smrt, ker si spodreže glavno življensko silo, narodno osnovo. Treba je le živeti nekaj let v tujini, ki izpuli človeka iz svojega naroda, pa ti nedostajanje duševnih tal dokaže, kako osnovnega pomena je narodnost. Polna osebnost ni mogoča brez močnega sidra v narodnosti. Domače seme dozori le na domači grudi do polnega vrha. Zato mora iz spoznanja, kaj pomeni narodnost za posameznika in vso kulturo, nujno in sama po sebi izvirati tudi narodna zavest. Kje pa bomo črpali to zavest drugje kakor v naši narodni samobitnosti? Narod mora najprej sebe poznati, šele potem se more sebe zavesti. Zato ni dovolj, da naša narodna svojstvenost v nas podtalno živi, ampak živeti mora zavedno. Šele potem bomo narod -mož in ne naivni otrok, ki težkih časov ne preživi. Poznati moramo predvsem dodobra slovensko narodno dušo, poznati vse, kar je naše in samo naše. Narodna zavest se bo okrepila med nami le tedaj, ko bomo razumeli dušo našega prirodnega človeka, kmečkega, obrtnega in delavskega fanta, moža in dekleta, dušo slovenskega družinskega življenja, zmisel naše vasi, občine in okraja, zmisel naše zemlje, naših gora, resnih gorenjskih grap in dolin, dekliško mehkih holmov Dolenjske in Slovenskih goric, resno otožnost štajerske ravnine in bridko preteklost naše Krajine, idejo koroškega Roža in Goriške, z lučjo zalite, teh naših dveh zaprtih rajev. Treba je poznati zmisel naših gozdov, božjih domčkov na hribih, zmisel naših običajev, rekov in noše, način našega mišljenja in izražanja, duha našega jezika in svet naše narodne pesmi, lepoto in zmisel našega veselja in praznika, bridki zmisel naše družinske, vaške pa tudi narodne žalosti. In končno tudi našo narodno preteklost do krajevne zgodovine, ki morda najbolj izrazito razgalja našo narodno dušo. Šele potem bomo vedeli za svojo samobitnost in bomo ljubili razsodno in neugasljivo. To spoznavanje vsega našega ni le zanimanje čudakov za svoje marnje, ampak je odkrivanje resničnih vrednot, ki tvorijo obenem temelje kulture. Bolno je le hrepeneti preko* meja svojega naroda in sebe ne videti in samoprevara je mladostna vera, da je le tuj narod resnično velik in zanimiv. Kadar bomo dovolj trdno stali na lastni zemlji, ne bo treba umetno zapirati meja tujim kulturnim vplivom. Ako bomo res doma, bo dalo vse, kar pride od drugod, le pobudo in se bo utelesilo pri nas po naše. Narodu, ki se zaveda svoje samoniklosti, ni mogoče zabresti v kulturno suženjstvo. Vsa ta naša narodna vprašanja se razpletejo sama od sebe, kadar bo naša narodna zavest dovolj močna. Velikost naroda ne odločuje. Majhen človek je pravtako človek z istimi pravicami kakor velik; le njegov poklic je morda drugačen. Enako narod kljub maloštevilnosti ostane narod in ima svoje poslanstvo. Z nujnimi in naravnimi posledicami malega števila se je treba sprijazniti, bodisi gospodarskimi ali kulturnimi. Abotno bi bilo zaradi ozkih narodovih mej le tožiti in igrati lisico pod kislim grozdjem. Modri razume stvarni stan in dela, kajti narodovo poslanstvo nikdar ne presega njegovih zmožnosti, a te bogodane zmožnosti razviti je njegova dolžnost, izvirajoča iz naravnega zakona. Treba je stati na straži. Naša narodna zavest stoji prenizko. Kaj torej? Beseda, ta oživijavec, natisnjena in izgovorjena, mora znova obujati našo narodno samozavest, beseda, ki izvira iz osebnega poznanja našega genija in iz polnega prepričanja o pomenu naše narodnosti in narodne zavesti. Društva, tisk, šola, posameznik mora vzbujati in negovati narodno zavest v sebi in v svojem krogu, ln končno čimbolj se bo krepila med nami vera v duhovni svet, tembolj bo rastla tudi naša narodna zavest. Pa še eno! Kakor se mladinstvo opri jemlje Duha in duhovnega, stremi za osebnostjo, zdravjem in resničnostjo, tako je nujno tudi narodnost in narodna zavest njegova ljubezen, znova zaslutena in odkrita na potovanju po domači zemlji. Komar živi z ljudmi in iz njih, obenem pa seje vanje. Ko se je mladinstvo obrnilo od materijalističnega mišljenja in življenja in se skušalo izviti zmeha-niziranemu socialnemu redu, je oživela vera v duhovno in z vsemi nadstvarnimi vrednotami, ki naj oblikujejo materijalno stran našega življenja, je nujno na novo oživela narodnost in narodna zavest. Zato je kljub medsebojni sorodnosti živelo mladinstvo — ako je bilo pravo — v vsakem narodu samostojno. Še več, vprav dosledno mladinstvo mora vsakega do zadnje sile vrniti svojemu narodu in ga znova organično vcepiti vanj, ako se mu je kakorkoli odtujil. V tem je vršilo mladinstvo drugod in more vršiti tudi pri nas veliko, pozitivno poslanstvo. Se tega zavedamo? To je prvo. A dovolj še ni. Dejanja je treba, ker tudi pristno mladinstvo bomo in bodo spoznali — po sadovih. Jože p0gačnik. Slovenski položaj es svet je občudoval Srbe, kako so v zgodovini neprestano hre- peneli po svobodi in neodvisnosti. Ko še narodnostno načelo ni vzniklo pri velikih razcepljenih narodih, je že v Srbih bilo tako silno, da je objelo vse. Ljubezen do lastnega naroda se je pri njih izražala v stremljenju za samoodločbo in samovlado. Zato je ta ljubezen tudi svoj ideal dosegla, ker je bila živa pri preprostem opan-karju ravnotako kot pri študentu in profesorju. Naša slovenska skupina človeštva je bila preplaha ob sanjah po svobodi in samovladi. Živeti ji je bilo usojeno ob nemali lastni krivdi pod okriljem, varstvom in vodstvom velikih narodov. In tako se nam je miselnost za jedla, da domnevamo, da brez varstva in bergel j ne gre več normalno dalje. Respekt je tako velik, da še niti nismo analizirali pogojev za razvezo s preteklostjo. Tudi se nismo pečali s komponentami samostojnega narodnega življenja. Naša nacionalna zavest je bila še v razvoju. Ker ni postavila in pokazala končnega cilja — samovlade, — ni vžgala dovolj. Ko bo postalo naši slovenski skupini jasno, da je le živa narodna zavest stvaritelj prave narodne ljudske države, bomo njej prav blizu. Zakaj le majhen bo tedaj ta prehod od navidezne narodne države do prave. Blizu nam je že danes ta čas, in veseli moramo biti tega. V zadnjih desetletjih smo mnogo trpeli, a morda ravno radi tega zelo napredovali. Zamisli naših veličin se bodo skoro realizirale. Devetnajsto stoletje nam je prineslo novo formacijo držav. Legi-timitetno načelo je v ostri borbi podleglo narodnostnemu, ki je pretreslo stoletne državne utrdbe in zgradilo nove. Kultura, karakter in temperament so bile gonilne sile narodov v borbi za samostojnost. Notranjim silnicam pa so se pridružile še zunanje: geografski položaj in z njim zvezani gospodarski pogoji za samostojno politično življenje. Narodi z visoko kulturo, izoblikovanim karakterjem in vedrim temperamentom so narodnostno-načelo v politiki najprej udejstvili. Slovenci smo imeli in imamo notranje pogoje za lastno politično tvorbo. Naša nacionalna zavest je že kar zelo močna. Vendar pa smo doslej kljub čvrsti nacionalni zavesti omahovali. Pod vplivom neprestanega prepričevanja s strani naših gospodarjev smo bili mnenja, da je naše stremljenje za narodnim idealom zgolj utopija, neizvedljiva vsled nedostajanja gospodarskih pogojev. Danes nismo več tega mnenja. Spoznali smo namreč, da imamo izvrstne pogoje za ustvaritev, a še boljše za ohranitev in razvoj svoje države. O sili naše narodne zavesti se je mogel v zadnjih letih vsak malodušnež prepričati. Kdor pa dvomi o gospodarskih pogojih, naj preceni naš geografski položaj. Okno v Srednjo Evropo smo. Mejimo na romansko in germansko raso in smo sami odrastek velike slovanske. Zgodovina uči, da so ozemlja, kjer se dotikajo velike narodne skupine, politično zelo uvaževana. Za našo zemljo so se od nekdaj pretepali. Ne sme nas mo- titi, da smo bili vedno mi pri tem udarjeni. Bili smo pač v odločilnih momentih pasivni. Vsled tega nam je po svetovni vojski pridobljena delna svoboda trpko zagrenjena s Koroško in Primorjem. V bodoče pa bomo vedno le aktivni. Hočemo biti v tvorbi, kjer smo danes, to, kar je Evropa v zemeljskem planetu. To moremo in moramo postati. Naša mladostna živ-Ijenska sila nas vodi neugnano naprej. Danes se dušimo. Ne moremo se razmahniti. Temperirajo nas, da bi nam impulzivnost oslabili. Toda, mi hočemo biti močno utripajoče srce, ne pa brezpomembna okončina. Pešanja pri stremljenju za samoohrano in samovlado ne sme biti. Razvojno črto našega gospodarjenja v zadnjem deceniju moramo tako predrugačiti, da bo tendenca kazala navzgor. Poleg vpliva na splošno konjunkturo se bo posebej treba baviti z domačo gospodarsko konjunkturo. Zato, da državna politika preokrene iz dosedanje smeri. Prepričali bomo naše sedanje gospodarje, da je pametneje slovenski živel j krepiti kot slabiti, ker je več vredno bodoče prijateljstvo s sosedi kot trenutno gospodarsko okoriščenje. S tem pa se bo bistveno spremenil sedanji položaj slovenskega kmeta, zlasti pa industrije. Naše kvalificirano delavstvo bo omogočilo silen razmah razvijajoči se industriji. Slika obubožane slovenske žemljice se bo naenkrat predrugačila. Zadosten kruh pri grudi in v tovarni bo dvignil tudi našega duha. Za ta cilj se mora najti neka osnova v svrho zedinjenega prizadevanja zanj. Da ne bo več med Slovenci raznih neslovenskih orien-tirancev. Naj pomislijo, da bodo sicer oni ravno tako berači kot mi. Menda je pomislek, da vsled malega štev ila Slovenci ne moremo sami živeti, že davno zginil. Mogel je eksistirati nekaj časa po vojni, dokler ga ni življenje zavrglo. Zgledi baltiških obrobnih držav so sijajen nauk za nas. Isto število, podobna lega, skoro enaka kultura; desetletni obstoj tamkajšnjih povojnih političnih tvorb je odstranil najtehtnejše pomisleke; seveda pri tistih, ki kaj opazujejo krog sebe. Pri drugih, ki ne opazujejo dosti, a mislijo pa le nekaj, so padli pomisleki, če so jim pravili, da živimo Slovenci od darov, ki nam jih daje Macedonija, Srbija, Črna gora, Hercegovina in Lika. Za Slavonijo in Vojvodino so namreč vedeli, da dajeta le na jugovzhod in ne nam. Vse te skušnje so nas dovedle do tega, da prav cenimo našo grudo, naše delo in našo kvalifikacijo. V tem pa je jedro za pravi razplet. Francozi so nam Ilirijo zamislili, mi jo bomo pa v življenje spravili. Ne tako kakor je bila francoska; boljšo, lepšo in drugače oblikovano. Baza nam bo naša utrjena kultura. Iz nje bodo sami solidni in sposobni tvorci. Ti bodo zamislili novo formo za našo skupnost. Tako, da bodo naše sile služile le sebi. Premog, vodne sile, les in gruda bodo objekt udejstvovanja sposobnih slovenskih ljudi. Že obstoječa prometna sredstva se bodo podesetorila in izpopolnila; ustvarile se bodo trdne in zanesljive zveze v trgovini z bližnjimi in daljnimi prijatelji. Naša deželica bo postala čudovito ognjišče, pri katerem se bomo greli vsi domači in povabili tudi one nazaj, ki so morali radi toplote čez morje. Naši vidci so nam to že davno kazali. Mi pa jih nismo dobro in dovolj razumeli, ker smo bili premalo pazljivi. Jug smo zamenjavali z jugovzhodom. Naše tvorbe jedro bo slovensko Primorje, vanj bo pa tudi Koroška gravitirala. Kulturno bo ta tvorba pristna in ne zma-ličena umetnina; gospodarsko pa zavidljiva zaokroženost brez nedo-statkov. Razvoj v tej smeri je neizbežen. To instinktivno čutimo. Na nas pa je, da ta razvoj pospešujemo; da z vso brigo in sposobnostjo ustvarjamo v nas dispozicijo za novo dobo. Pridni delavci moramo biti za našo samoohrano in svobodo. Pa neodvisnost in samovlado moramo doseči! Prej se ne smemo postarati! , ~ b Savi, Dravi, Muri in Soči je vzrastel tekom stoletij narod, ki je obrnjen s svojim delovnim obrazom v zemljo delal in molil. Od takrat, ko so se naši pradedje vselili v to pokrajino in vse do polpretekle dobe, se je v tem rodu začelo enotno snovanje in razgrnilo vsaki prihajajoči generaciji prostor, kamor naj postavi nogo. Življenjska usoda, ista kri, ki se je iz stepske tegobe in počasnosti tiho prelila v iskro, pestro in skoraj sramežljivo slovensko ekstazo, prostorska vezanost, svetovna poklicanost v duhovno harmonijo človeštva, vse to je klicalo vedno bližje nad čakajoči rod slovenskega V tem razodevanju leži težišče slovenstva. Kajti niti krvno sorodstvo, niti kak drug pojav empiričnega kroga ne tvori jedra narodnosti, marveč skrivnostno objemajoča sila duhovne enote. Narod je predvsem duhovni organizem, poln duhovnega življenja. To je tista od vekomaj določena sila, ki nas je v pradedih podzavestno jemala iz zemlje, zaznamovala telesa, zvezala duše in nas peljala po njih v vedno bolj določene obrise prihajajočih nalog. Slovenski genij je kot nevidno sijoči božji prorok privzemal zemljo, jo oblikoval in ji dal pečat slovenstva. Vemo, da živi od goriških Brd pa do prekmurskih vinogradov slovenski človek in nikdo razen satana ga ne taji. Kdor vstopi v noč in v zvezde gleda, postane vsega tega vesel. In iz zgodovinske smotrnosti preprost človek v slovenstvo najsilneje veruje. Kajti prečudno smo se ohranili do danes. Od tistih romantičnih časov geografsko enotnega slovanstva pa do poloma evropske civilizacije nas je naš genij pustil v miru in nas pogreznil v podtalno snovanje slovenstva. Ves čas se ni iz naročja mističnih podtalnih skrivnosti narodovih energij vzdignil z elementarno silo niti enkrat gon po zunanji formi enotnega slovenskega rodu. Politična skrb se kljub močni energiji naroda ni prebudila, pač pa se je slovenski člo- Ljudje slovenski! genija. vek z vsem svojim žitjem postavil med Boga in zemljo, srkal zemeljsko roso, ljubil grudo in letne čase, preklinjal telo in iz občestvene domačnosti in pokrajinske pestrosti oblikoval svoje najslajše: religioznost. In v tej realnosti je iz srednjega veka stopil v novega v naj-vernejši slovenski revoluciji: reformaciji ter začenjal v vsem obsegu graditi stavbo slovenske kulture. Živa in samonikla slovenska vera je ohranjala tradicijo v polni svežosti in nam ustvarila vrednote, ki so nujno zahtevale organične zaokroženosti: umetnost, znanost, modrost. In so prišli možje in fantje, prišle so matere in žene in prinesle zvezd v naročju. In njihov spomin je blagoslovljen in proti njihovi veličini greši, kdor danes v tuje zvezde gleda. In veliko je tistih, ki grešijo nad lastno krvjo, ki plešejo tuje plese in teptajo naše rože. * Zato je morda nujna ta beseda: Kakor bi se budili iz spanja sredi noči. se nam drugemu za drugim razodevajo črne podobe in s strašno brikostjo razumevamo, da se nam majejo tla pod nogami. In kakor bi gledali v tajne knjige prerokb in bi nam kdo trgal toplo srce iz prsi, strmimo pijani v vrtinec teh dni. Tavamo po žalostni zemlji in ne vemo, da niti ptičke pri nas več ne pojo. Kadar namreč Gospod ljudi prebuja, jim pošlje smrt. Kajti človeka slovenskega je prijelo, kakor mrtvaški trepet in preko gora in voda se je priplazila pogrebna slutnja. Sredi visokih kulturnih vrednot slovenstva praznujemo letos osemdesetletnico slovenske politike. Danes smo prišli do točke, kjer nas iz teh dveh besed udari kontrast v obraz. To je sicer kratka doba in kolebanje je vedno znak pijane negotovosti. Toda boli nas ta današnji trenutek, ki je trikrat bolesten: tri je državni mehanizmi so nas razdelili po telesu in duhu, v največjem delu pada zavest kulturne o r g a n i č n o s t i, • in v tretje je sploh umrla slovenska državna zavest. V fizični izžetosti in v duhovnem kaosu narodu na podlagi trgovsko sklenjenih računov bodočnost diktirati, je umor. Narodu po zastopnikih dati samoodločbo, je goljufija. Narod peljati iz teme v mrak in reči očem: svoboda, je laž. Vsaka druga krivica na svetu kriči, slovenska molči. Vsak črv išče do konca, mi smo zaprli oči, položili obup vase in onemeli v topo brezodzivnost. Kje je naša narodna energija? Kje je neukročena korajža? Sami delamo meje. Bolesti bratov nas je sram pred drugimi brati. O, ali smo že pozabili, kaj je trpljenje? Naš kmet več trpi, kakor dva sina na fronti. Dekle je bolj zagrenjeno, kakor tri nezakonske matere. Mrak je krog naših ognjišč in dobri ljudje se tresejo od groze. Oče teptan, sin opljuvan, hči osramočena. Radi svoje materine besede. Narod joče po Jeruzalemu. Vso božjo in človeško pravico ima. Toda Jeruzalem greši. Mi smo namreč čudnega vina pijani. Med nami sicer ni meje, pač pa čudovit prepad. Od takrat, ko so se slovenski tabori začeli, smo pijani. In od deklaracije smo pijani. In v pijanosti se jočemo in delamo šale. In v tej pijanosti zamenjujemo prvi in osmi december in vsi od literata do prekmurskega juda se gremo osvobojene in odrešene ljudi. V naše duše se je zajedla največja evropska ne-resnost. Od vzhoda prihaja razdirajoč element, kakor rja na železo. Vsi smo posedli po zofah; kadar pa vstanemo, bežimo. Trdovratna in odporna rast je padla v zemljo, kakor tetiva na zlomljenem loku. Blesteča duhovnost enotne slovenske družine je ugasnila. Na njeno mesto je stopila umetna barva svetovne mondenosti. Glavni besedi nadebudne mladine sta šport in politika. Da, politika. Ali res ne vemo, da prenašamo težišče slovenstva na rob prazne sklede? Ali veste, ljudje, kakšna je sodobna slovenska mladina? Kogar je mati kmetska s poljubom poslala z doma, hodi danes po pogorišču in nikdar ni človeku težje pri srcu radi mladine, kakor danes. Uradniška. medla deca prevzema vrednote slovenstva in jih meče v blato. Človeku, ki veruje v božje stvarstvo in v bodočnost, se režijo. Bratje, marsikak osvobojenec ubije samega sebe. Premalo nam je suženjstva. Medtem, ko govorimo po shodih, umira naša slovenska molitev, umira naš slovenski učitelj, v strašni puščavi žeja slovenski duhovnik, obupava slovenski profesor, izginja slovenski študent in narašča srednješolska masa. Medtem, ko z mrzlično naglico gradimo stavbe in sisteme, da se pobahamo, bredemo v slovensko praznoto. Svet nas pozna po bolestnih sunkih, sami pa se med seboj rokujemo in pozdravljamo na pariški način. Vse prevzemamo, vse govorimo. Le molčati ne znamo. In iskati samoniklih trenutkov za vedno višje razodetje in za vedno silnejšo rast ne znamo. Vsa široko zajeta kulturna pripravljenost ljudstva, potencirana v letih nasilja, je počasi in sigurno skopnela. Bratje, to ni morda kaka »slovenska kriza", to je usodna ura slovenstva. Zvon bije, kaos raste, slovensko meščanstvo postaja simbol, mi vsi pa ne vemo, kako ogromno, kako težko in globoko je slovenstvo. Naj se nikdor ne čudi, da ga ne najde v dnevnem papirju. Morda je v našem narodu par tihih mož, ki delajo in gradijo, česar ne vidimo, medtem ko vsako parlamentarno debato na izust ponavljamo. Vsa slovenska kultura se snuje oficielno. Baš v tem trenutku, ki je padel iz trpljenjskih in žrtvenih rok v uradne in parfumirane roke, leži naš kulturni tragos. Slovenska umetnost izgublja na potencijalu. Univerzo poznajo v Stockholmu, naš nižji narod komaj ve, da obstoja. Na kupe revij imamo, ki nas s plehkostjo in trmo žalijo in pačijo. O, matere, ali ste tak rod vzgojile? Z meglenim zanesenjaštvom gradimo pot v močvirje. Da, bratje, pot v močvirje. In sedaj se ruši in bo ostalo toliko, kolikor bodo drugi hoteli. Tisti bodo pa hoteli, da bomo dobili počasi nov sramoten žig. Samo tisti je lahko naš brat, ki je čist. Bratje, težko je govoriti. Naj- težje takrat, ko se slovenska kri ubija in prodaja. Kdor ima pamet, naj pogleda v račune. Kdor pozna gradbo naše hiše, naj pove, kje je streha! Žlahta govori osemdeset let o programih, pa ne misli iskreno niti skice. Zemlja uboga in prevarana, nisi še imela popolnoma slovenskega in doslednega politika. Deset let je treba pri nas, da spoznamo, kaj je svoboda in da se zgrozimo nad ujedinjenjem. Deset let je treba, da bomo zopet zaman govorili. In kdor ve, da je ta mladi krik še dvakrat strašnejši radi pušk in plinov, ki grozijo nedolžnim življenjem, bo v resnici od žalosti pijan. Kdor pa se vsega tega ne boji, temveč zaupa v troedinega Boga in v plemenitega človeka, ne bo nikdar klonil na slovenski zemlji in izginil, marveč vstal kakor očiščen in z notranjim bleskom dvigal vso slovensko družino. * Ljudje božji! Nikar nam ne zamerite odkritosrčnih besed. Kaj moremo mi za to, če vse to in še vse več vidimo. Kaj more mladina za to, da vidi, česar drugi niti ne otipajo. Radi vstajenja kričimo te besede. Radi novih dni kličemo Matjaža. Radi prerokb verujemo v znamenja. Prišla bodo in prinesla poljub miru. Zato vstanite, ljudje slovenski, vzbudite se vendar in poglejte v božji obraz. Dvignite glave, poglejte v nebo in stojte na zemlji. Bog je ukazal in mi smo otroci: nočemo umreti, mi hočemo slovensko živeti. In če je še med nami kdo, ki nam grohot meče pred noge, pa ne ve, da je v tla zabita naša beseda in da se satan reži grehu, ta naj gre in se razgali do kraja, kajti bolje je, da odkrito živi in umrje. £d[. Kochek Besede slovenskega učitelja „Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov." # Ivan Cankar, Hlapci. Ne vem, če je prebolelo slovenstvo brez posledic že kedaj v svojem žitju kake krize. Dandanes jo strahovito preživlja. Zato bi se do skrajnosti pregrešil, kdor bi primerjal naše današnje slovensko življenje s tistim iz let pred takozvano osvoboditvijo izpod tujega jarma, oziroma pred u jedinjen jem, ker ni bilo v naši „domo-vini" nikdar tako strahotne ironije kot je danes, ko ubijamo, objemajoč se z neznanci, naše ubogo, razbičano telo, ki sta mu odsekani desna in leva roka. # Zdi se mi, da bo praznoval naš narod letos desetletnico svojega Vstajenja. Ker so jubileji narodov velika stvar, je treba ob njih temeljitega razčiščenja, rigorozne bilance izkušenj in najrazličnejših prilik in neprilik, da ne bo bodočnost naša tako ostudno prazna kot je bila preteklost. * Res je, da so rodoljubi vzporedno z navideznim razvojem slovenske kulture in razvojem slovenskega človeka ustvarjali neko slovenstvo ter mu dajali oblike in imena. V resnici pa je naš svet (in danes še celo) pust in prazen, kakor ob prvem dnevu stvarjenja. Ni kultura kup knjig in nekaj šol in trije posamezniki, ki regirajo z našim javnim miši jen jem; kultura je človek, ki tvori svet in življenje! Praznota pa je zrasla v nas — slovenske ljudi — in to v času, ko najbolj kričimo o svobodi in kulturi in slovenskih idejah. # Kdo je danes slovenski človek? Slovenstvo, ki ga pojmujemo, je naša večna nesloga, danes politična borba dveh ali treh političnih, žal, zelo materijalističnih strank, ki so si s hinavsko besedo, z lažjo in licemerstvom, vzele v duševni zakup našega, socialno razbitega, sentimentalnega, površnega in danes zatiranega slovenskega človeka. Ta nesloga ni kakšno hrepenenje po individualistični samožitnosti posameznih edinic, tudi ni znak slovanske mističnosti in duševne razsežnosti, to je tipična, nenaravna, iz bolne krvi podedovanan slovenska bolezen. # Človek, ki prešteva naše glave in študira slovensko sedanjost, ne more doumeti, kako da smo tako zaostali, da smo padli s take višine, kakršno so ustvarili naši velemožje sedemdesetih let. Kako smo zašli v to brezdno neznačajnosti in hinavstva, bijoč samega sebe po obrazih in še bolj po možganih! Kdor pa vidi medlo vsakdanje življenje, kdor vidi ljudi med nami, ki govore iz poze in dnevne veličine, kdor čuti daleč, daleč pod nami skrito globino božjega slovenstva, ta je danes žalosten in njegov pogled joče kakor slovenska harmonika v voščenem večeru. # Greh posameznika nad narodom je največji greh! Mar smo vsi pozabili na trpljenje, na ječe in verige? Kdo je pozabil povest o Kajnu in Ablu? Brat je pretepal brata, izdajal ga tujerodcem, da je mogel pobrati tri drobtine, ki so padle z mize bogatinove. In da bi se še bolj prikupil, je zatajil svojo kri in svoj jezik in ukradel duši nerazumljivo, iz tujega telesa rojeno besedo! In da bi bil popolnejši, je rodil tisoče in tisoče sinov in hčera, da so opljuvali in pretepali svoj rod ter ga gonili kakor živino v ječe in na vislice! Starejši ljudje pripovedujejo' bajke o vojniB grozotah, o strelskih jarkih, o ječah, o denuneijacijah, o žrtvah, ki so umirale zaradi' svojega slovenskega prepričanja. Zato vam povem strašno vprašanje: Se Ii je izplačalo trpeti in umirati našim dobrim ljudem, ki so z nadčloveško voljo prenesli sramotno smrt, izbičani kakor Kristus na križu, zavoljo svoje velike Slovenske Vere? Kje si. življenjski ponos, ki si ravnal krmilo naše revščine v veliko zarjo Vstajenja in Odrešenja? # Slovenstvo, kakršno si danes, umri! Dvakrat umri! Da bo smrt popolnejša! Albin Podjavoršek. Sedem pisem Me smo večno slepe; ničesar ne vidimo. Ne gledamo kakor vi;, naš pogled je zabrisan in oko vidi več navznoter kakor v jasni svet. Ničesar se ne zavedamo; v spanju in sanjah hodimo vse svoje dni, vso svojo pot, V sanjah trpimo, v sanjah uživamo. Ne razumemo, kar govorite vi. Le valove Čutimo, ki nas zib-ljejo kjerkoli in kadarkoli, in dobre roke, ki nas iz daljave in iz bližine vsak hip objemajo, in tisoč vedno novih skrivnosti, da nas izpolnjujejo, da nas hranijo. Opoj, opoj in sladke skrivnosti, in življenje, življenje! * Ne vem, kaj je to domovina. Zdi se mi, da jo gledaš veliko in široko, ogromno kakor gore in reke in dimniki v mestih; raztegnjeno ... široko . .. daleč so ji meje in v svoji notranjosti je vsa sploščena, izravnana in prazna. Nikjer ni doma. nikjer malih hišic in mehkih oči, ki skozi okna gledajo. Tvoja domovina je prevelika, da bi jo moglo obseči moje srce; ne veš, da je majhno naše srce, v daljavo ne more objeti ničesar in le to ljubi, kar je blizu in je majhno. Morda pa je domovina to, kar živi v meni in v čemer sem vsa: hišica ob poti in vrtec pred njo in rože v njem in mati in prijateljice in fant in bodoči moj mož, ki pride in bova zgradila dom in živela v njem in on bo moj dom. Preširoka je domovina, o kateri govoriš, da bi jo moglo objeti moje srce. Majhno je naše srce in na daljavo ne more ljubiti! * Bela hišica. Ti si mož in jo hočeš veliko, ogromno in silno, vladajočo nad sosedi, do neba rastočo, zgrajeno kakor grad na hribu, bogato kakor graščina. Tudi jaz si včasih želim bogastva, moči, a vedno le, da bi okrasila hišico in da bi bilo lepo, prijetno, toplo t njej. Ko sovražim svojo sosedo, vidim, da delam to iz svoje slabosti, ki je v moji naravi; iz dobrega se meče v zlo. V meni ima ljubezen in sovraštvo isto korenino; včasih zašumi veter v enem, trenotek nato v drugem vrtu. V samoti trpimo radi tega. — Tebi raste domovina iz njiv in dela na polju, iz šumenja gozdov in kričanja voznikov, ko nalagajo in vozijo hlode, iz vina in dima neštetih tovarn, ki sega k nebu, iz strojev in tekem in vojn in v pogonu modrosti in znanja, da bi osvojil svet, zrastel, zrastel v mogočen grad. Moja ljubezen je bila hišica ob poti. Mož, zakaj si odšel med ljudi zopet, zakaj odhajaš, vsak dan in vsak trenotek? Zakaj ne ostajaš tukaj, kjer je naš dom? — Celo to me vprašuješ, zakaj ne grem nikoli s teboj, da bi se borila. O, čuj! Me se z nikomur ne borimo... Ničesar ne tvorimo in ne gradimo. Včasih, ko sem sama doma in se dolgo ne vrneš k meni, vidim skozi slutnjo vrsto mož, tesno sklenjeno vrsto mož, ki so sredi borbe: rama se dotika ramena, iste udarce udarjajo in isto trpe, vsem žare oči v istem ognju, v isti cilj so uprte in v isto smer. V oči pa drug drugega ne vidijo ... Nimajo časa, ker nimajo pokoja. Njihova je samo borba. Me ne moremo tako. Prijela bi sestrico za roko in ji gledala v oči celo življenje . .. Vso dušo bi ji dala in iz nje bi izpila vso ... V Središču in v Metliki in na Paki in v Brežicah in v Črni in v Ložu in na Viču in v Naklem imam sestre. Za mamo pa ne vemo ... Tudi v Labinu in na Proseku in v Borovljah. Sestre so! Saj vem, da se mi je ob njihovem trpljenju odprlo, da smo sestre. Poznamo se po duši. Za mamo pa ne vemo. Vemo pa, kdo je naš. Njegova ne bi mogla biti vsa, kdor ni naš! Vidimo vrsto borcev; vidim žene, ki si zro v oči. # Meni je težko do obupa. Na samotni šoli sem, prvo leto sem učiteljica. Ob dolgih večerih me obiskuje stara učiteljica; morda je ona, morda je le težka misel. Čudno ji bleste stare oči; tam v globini nekje vztrepetava plamenček, kakor metulj, ki se brani umreti, ko pridejo hladni dnevi. Kakor bi umiralo nekaj, kar še ni živelo. Kadar odhajajo, me je groza. Ne, ne! jaz hočem živeti! V meni je vse razgibano, razpete so strune in čakajo. Pridi, da jih ubereš v sladek akord! Pridi, ki boš izpolnil mojo večno sanjo! Ne pusti, da ovenem, da umrem kakor roža, ki ni nikomur cvetela. — Oni dan si mi pisal o žrtvi in o žrtvovanju. Strah me je bilo, dasi nisem razumela. Trpim in trpljenje razumem, žrtve pa ne morem razumeti. Ali ne bi bil to greh nad seboj? Vse storim za svoje učence, trpim in napore prenašam rada, celo rada jih imam. Nekaj pa ne morem, ne morem: nočem izgoreti kakor sveča, ki je samo drugim gorela. Bilo bi grozno; ako bi se morala vsa povžiti v tem življenju. Ne dopusti tega! Hočem ti biti dekla: samo pridi! P. S.: Pišeš, da se hočeš odpovedati vsej osebni sreči in da se misliš popolnoma žrtvovati za vse ljudi. V tem hipu si se mi zdel kakor« bog in več kakor človek. Jaz tega — ne morem! In Ti — Ti ne smeš, ne smeš tega. Ti si moj! Ne smeš!! Mesto je kletka, sestoječa iz brezizraznih palčic in deščic. Ko sem prišla prvič vanj, se mi je že v prvi ulici zazdelo, da je za menoj utonilo vse, da je mrtvo vse okrog mene. Nisem ga razumela in ga še danes ne. Nisem mogla razumeti, kako sploh živijo ti ljudje. V mestu sploh ne živijo celi ljudje; samo del življenja živijo, samo obliko živijo. Brezbarvni so. Jokala sem v prostih urah v svoji neokusni, navlečeni sobici. Nad njimi, ki bodo šli iz življenja in se ne bodo zavedli, kaj je pravzaprav v njih. In nad seboj, ki ne morem živeti sredi svojega življenja, ki je globoko in srečno. To življenje je tam na valovih naših hribov in polj, v belini vabečih sten in v okencih z zelenimi rožami. O, in v polju med žitom in znojem, v dišečem senu in v odmorih pod drevesom pri matici, ko zrahljam bluzo in zrem v nebo ... Tam je življenje, globoko in polno, celo in zdravo: tam je dom... Umiram za materjo; ne za ono, ki me je rodila, nego za ono, ki me je uvedla v vso polnost tega življenja; ki me je dela učila in dobrote, umevanja ljudi in trpljenja, veselja in še lepote mi kazala. Iz nje sem rastla ravno taka kakor ona, in iz zemlja in iz dela: obe sva dom. Življenje, globoko in polno. Kjer je ono, tam je dom. # Zgradila sva hišico, malo in belo. Dobro je pri nas, lepo in toplo. Uredila sva izbo. Ob možu slonim. Delava, trpiva, živiva. Dva sva in vendar eden. In mi vsi. Stara mati in oče, in tete in bratranci, in še svakinje. Eno življenje. Naše so. Glej, mnogo je domov, kjer so moje sestre; od Črne do Metlike skrivnostne vezi. Naše so. Sestre so. Sami domovi. — Vse življenje presanjamo in nikoli ne mislim o tem, kaj je to narod in kaj je to domovina. Samo ljubimo. M. A. Skrivnost in Oznanjenje V pradavnim si se igrala na krogu zemlje s prvimi klicami življenja in ker si prisluhnila v rast, nisi opazila, da si najslajša misel stvarjenja. Iz svetih vod je vstala tančica tvojega telesa, a razkošje tvoje duše je zaročni dar Troedinega iz večnosti. Ti lotosov cvet, pohlevno čist nad globino! Ti prelestna tajna posmrtnih daljav! Naj te slutimo v najsvetlejših urah, naj ti služimo, o edina Gospa! Nas vse si prekosila v pričakovanju življenja. Tako ponižno si se nagnila nad pričetkom, da so ti vzklile lilije v dlaneh. Tvoja mladost se je začudila v molitvi nad Skrivnostjo, in nikdar še ni bilo žene bolij voljno vdane kakor si bila ti iz Jeruzalema v Nazaret. Vdanost, ki jo nosijo vse žene življenju nasproti, je bila pri tebi tako jasno izčiščena, tako s solncem prepojena, tako zmagoslavno utrjena in tako čudovito posvečena, da ji je angel prinesel pozdrav in razodetje. Vsi bregovi so vzcveteli pod tvojo nogo. Vse ozračje je zazvenelo ob zvokih tvoje hvalnice. O da bi nam zaplala kri v ritmu Oznanjenja, ki je našlo tebe, o da bi zastavili korak v tvojo rožnato sled! Ne bi več rdela Skrivnost ob sramotnem stebru in ugasnil bi smeh, ki se ji roga kakor šarlatanu. Obuj nam lahne čeveljčke, Marija, obleci nam beljeno haljico in vodi nas po vonjavi svojih stopinj. Skleni nam roke, da ponižno molimo ob virih življenja in resno služimo Skrivnosti iz velike vere in ljubezni. Slovenska legenda Kopljemo v globino. V svojo, v zemeljsko in božjo. Do pasu v zemljo, ker je iz globine pot v višino. V plitvini rast zamre od lastne nemoči in vihar jo zruši. Zgodbo povem. Kristus je šel čez svet in se ustavil pri nas. V vedre gore se je ozrl in v zelenino trav in njiv, posluhnil za mlado fantovsko pesmijo in dejal iz globine: „Pa če bi še enkrat moral na svet, bi se tu rodil. Zaradi zdravja teh ljudi in zaradi vedrine." Potem je šel dalje in videl trpljenje človekovo, peklo duha in telesa, videl smrt, čakajočo na čas, pa iz vsega hudega in težkega je valovila trudna pesem o dolgi rajži, težki poti in o Mariji. „Resnično, da bi tu sem hotel," se je raznežil Krist. „Zaradi trpljenja in vernosti." Potem je pa videl tegobo mestnih zidov in trpkost izgubljencev. In iz vsega je kipelo visoko navzgor drevo, nedeljska rast. Iz modri-janove in svečenikove besede, iz delavčevega krika, iz kmetskega vonja in še iz študentovske bolnosti je hotelo vse v zorenje, rastlo, padalo, da je potem še huje vzplamtelo v hrepeneči ogenj. Čez vse pa je bdela nevidna zarja in odsevala iz vseh oči: „Joj, kako je blizu Lepo!" In Kristus je dejal: „Resnično, tu ostanem. Zaradi zdravja in vernosti v Mene in svojo rast." Ko pa je videl vdanost mladčevskih in dekliških oči in tiho molitev mož, se je razjokal od ganotja. In je ostal pri nas. In nismo imeli kralja in ga ne bomo razen njega. Ne poznamo slave svetov, ker je On noče. Veliki smo v trpljenju, kakor je bil On. Ko pa je trpel in umrl, je čez tri dni vstal. Da bi tudi mi. Radi prednamcev, ki so bili verni vase in v Njega. In so bili zdravi v trpljenju in bolesti. Vsaj radi naših najmlajših, da ne bodo omahnili z zemlje in zavrgli Besedo. V vsakem izmed nas so namreč sokovi, da raste v zemljo in v nebo. Kjer pa so korenine plitve, pade drevo čez svet in ugasne. Strašna je bridkost gasnočega rodu. Hujša od greha. Bridko je, kadar omahnejo veliki radi naučene besede in radi nasmeha orjakov krog nas. Še bridkejše je, če kdo iz sebe obupa v teh dneh nad Besedo. Obup bo tudi njemu delež in ne bo zrl vstajenja Človeka, Besede in Rodu. Slovenstvo je namreč zdravje in vernost v Bogu in v svojo rast. Brat Vaclav. Slovenska katoliška renesansa Preprosto dejstvo je, da naše mladinsko gibanje pripravlja in začenja v; Slovencih katoliško renesanso. Tudi o tem smo si prilično na jasnem, če in kdaj bo imela ta akcija uspeh. Dvoje vprašanj je tu ločiti in posebej razmotrivati: imanentne zakone vsakega katoliškega gibanja in slučajno valovanje evropskega duhovnega sveta. Zveza obeh vprašanj se nam po sebi ne zdi nujna, čeprav njuna vzporednost potrebuje razjasnitve. Gotovo je, da naše gibanje ne bo dovedlo do katoliške renesance, ako ne odgovarja cerkvenemu organizmu v svojih osnovah in svojih ciljih. Le tedaj bo uspelo, če je pokret živo življenje organizma samega, neposredno in spontano iz njega vstalo — in torej ni vanj vnešeno kot nekaj tujega in ž njim ne združljivega. Zavedamo se: Nisi Dominus aedificaverit domum, in vanum laboraverunt, qui aedificant eam (B. 126, 1). Pri vseh človeških slabostih in pri mnogih naravnih elementih pokreta je vendar vitalni njegov živec religioznost, a to črpamo lahko iz pravega ali napačnega vira. * Razpravljanje o tem vprašanju mora biti in ostati spoštljivo. So stvari, o katerih moramo varovati iskrenost in plemenitost, kjer mora nehati razboritost, — ker lahko žali v najbolj vzvišenem, kar imamo v svojih dušah. Mi o tem nismo radi razpravljali javno, ker si nismo upali govoriti brez površnosti, a vedno je vsak izmed nas — vsak, kdor je res naš — p rej imel polno jasnost v tem vprašanju, predno je kaj spregovoril. Zato tudi danes ne dopustimo, da začnemo o tem kako časnikarsko polemiko, ker predmet tega ne dovoljuje. V polemiki se more več ali manj komu podtikati, iskati prilike, da nasprotnika zalotim v nepazljivosti ali zmoti, da ga strmoglavim. — Po drugi strani vemo le predobro vsi, kam take polemike vodijo. Imeli smo jih že več, glede umetnosti, krščanskega socializma, tudi v politiki — in uspeh? Brez ozira na navidezni rezultat, je šla življenjsko močnejša in resnici bližja miselnost svojo pot naprej in danes se samo še sprašujemo in se čudimo, kako da ji je mogel kdo resno zastavljati pot! — Precej davno je v „Slovencu" izšel dobronamerni članek, ki je analiziral po svoje odlično dobre in nevarne strani našega mladega gibanja. Odslej do danes mnogi z mrzlično skrbjo skušajo „odkriti" tisto slabo v nas, ki se je zdelo možno (dobrih posledic ne negiramo). To precej komodno pa malo hvalevredno delo je vstvarilo strupeno atmosfero, ki ubija vso ljubezen in plemenitost in je v bistvu sorodno z nelepo polemiko... Zato smo prisiljeni, da z odporom v srcu spregovorimo še enkrat, ne da bi se spuščali v filozofsko in teološko stran vprašanja, ki nas zanima morda le posredno. — Vsakemu drugemu se sme in mora verjeti, da misli in dela katoliško in dobro, morda že zato —, ker nam to negira, zato se nam zdi skoro odveč, da povemo kaj drugega kot lastna opazovanja. Drugega varuštva ne potrebujemo kot božjo in Cerkveno avtoriteto. Naše gibanje je vzbudila v življenje elementarna zavest prve realnosti — resnice o živem, osebnem Bogu, da Cerkev vodi in oživlja sv. Duh in je ta poklicana, da vodi k odrešenju v Kristusu tudi sedanjega človeka in človeštvo, — in da ima vsak od nas dušo, žejno resnice, dobrote in lepote božje. Odtocl naš življenski imperativ in veselje do dela. — Ta zavest mora biti le dobra in prava in je nikdo ni mogel iz nepoznane daljave nam sugerirati! V katolištvu smo zrli razodetje božje resničnosti, ki nujno zahteva od nas sebi odgovarjajočega stalnega čustvovanja in življenja. Naše delo je subjektivna prisvojitev objektivne verske resničnosti in osebnostna rast iz religiozne osnove. Nekaj drugega je na pr. modernizem in protestantizem, kjer se resnica vedno lahko preliva in spreminja. Vglabljanje v resnico in lastno osebnostno bogatenje iz nje pa je direktno nasprotje k temu! Ni nam resnica zavisna od čustvovanja, ampak vendar obratno! Bistveno je za nas, da nismo in nočemo biti zadovoljni, da je verska resnica samo dogmatično ugotovljena izven nas, ona naj bo z milostjo živa v nas kot polno in stalno žarišče vsega mišljenja in čustvovanja, pa tudi vsakega dejanja. Ne sme biti le objektivacija, ampak življenjsko vrednotenje, recimo smelo: čim intimnejša personifikacija, kot jo zremo v popolni pred seboj kot vzor vresničeno v osebi Kristusa, Boga-človeka. * Davno že za nas ni dvoma o tem, da-li je Kristus Bog ali ne, ali je Cerkev božja ustanova ali ne, kako je z milostjo, zakramenti in večnim življenjem, ali je kaka dogma resnična in kako jo je uineti. Zopet vse to ni le relativno resnično, ampak absolutno in nedeljivo. Zanima nas samo vprašanje: koliko temu odgovarja naše osebno in javno skupno življenje? Tu je iskati živec našega gibanja, ne drugod; kdor ga išče drugod, ga lepo prosimo, naj se nikar zastonj ne trudi! Celotni verski resnici torej priznamo pravico in dajemo možnost, da oblikuje vsako osebnost; logična posledica je, da je naš skupen cilj oblikovanje vse naše kulture v istem zmislu. Kat. slov. kultura naj se preosnuje na čisti resnici — brez tujih in kvarnih elementov! Če gledamo v verski resničnosti neko statično energijo — in to v primeri smemo —, hoče naše mladinsko gibanje vstreči njenemu nujnemu teženju, da se uveljavi kot kinetična energija. Vsakemu rodu je dan ukaz, da si jo osvoji kot življenjsko silo — in nič manj ne sedanjemu! * Nemogoče je, da bi o tem osnovnem razpoloženju bilo kaj bistvenega od zunaj vnešeno ali celo brez kritike in mehanično sprejeto. In vendar se zdi, da je ostal še temu nasproten videz. Treba je, da tudi tega pokažemo v pravi luči in vrednosti. Pripetilo se je, da je v našem listu kdo šel iz središča zavedoma tudi na periferijo ali ga je pa slučajni študij vodil v duhovni svet, kjer je našel našemu hotenju sorodne gibajoče sile. Mogel je te primerjati z duševno smerjo našega časa v obče in stavljal iz tega kroga na nas posebne postulate. Če pa je s tem dal razpravljanju drug okvir, ne da bi vedno iznova razkrival lastno duhovno žarišče — s tem slednjega ni še negiral! Dobro se zavedamo, da noben drug duhovni krog z našim ne more biti identičen. Edino Cerkev je v posesti popolne resnice, čeprav k njej težijo prav mnogi izven Cerkve. Z naporom se bližajo resnici, četudi pogosto črpajo le iz skaljenih virov. Vsakdo lahko uvidi, da imajo pri tem včasi lepe uspehe. Če jim trud in uspehe priznamo, s tem menda nismo prevzeli vse njihove miselnosti! Prav to nas mora siliti, da katoliki sami izrabljamo čudežne zaklade v Cerkvi, kjer je resnica neizčrpna in vsak čas življenjsko polna. Ali naj mar stojimo leno ob strani, pustimo iskati le druge, med tem ko čas beži mimo nas neizrabljen? * Če se je kdo mimogrede ozrl na duhovno gibanje krog nas, s tem ni rečeno, da so že heterogene sile v nas na delu. Ta videz mora pasti, mora pa pasti s tem tudi vsako oklevanje na naši strani. Odkupujmo čas! m j* Drage sestre! Zavriskali so fantje;, razprostrli roke in zapeli himno. Tudi me, katoliške deklice, smo zahrepenele v novi svet, ker smo začutile v sebi svobodo kato- lištva. Tudi nam se je zahotelo samorastlega osebnostnega življenja, ki ga je sveti Duh osvobodil, posvetil in mu odkazal smotre, ki jih more duša le v svoji individualnosti doseči. V svojem religioznem življenju čuti zato vsaka izmed nas silno odgovornost in nikdo nas ne more nadomestiti: niti mati. niti svečenik. Vedno večja zavest dolžnosti se nas polašča. Živeti moramo v ljubezenskem stiku z družino, s Cerkvijo, z narodom. Ljubiti moramo slehernega človeka, tudi sovražnika. In vendar nam je včasili težko v duši. Tako je moralo biti Izraelkam, ko so zapustile svoje domove in se podale skozi široke puščave in jezne viharje obljubljeni deželi naproti. Lepo je stati na pragu iz ene dobe v drugo, a vendar je dekletom to težavno. Me težimo iz časov, ki so za ženo zunanjetelesni in zato strašni. Proti svoji volji so postale dekleta simpatične igračke in bitja, ki so se duševno dala spačiti v poljubne kalupe. Do svojega individualnega dna ni moglo priti nobeno dekle, še naj inteligentnejše so bile zgolj intelektualno natrpane raznih nazorov in mnenj. Danes se ob naši strani pojavljajo tipi modernega dekleta. Tesno nam je pri srcu, ko jih gledamo v strastni zavestni in podzavestni borbi za zunanjimi pravicami. Skozi zunanjost gredo v vedno večjo praznoto. Ali mislijo, da bodo s cigareto v ustih priborile ženstvu novih pravic? Te naše sestre pozabljajo, da je ogromni zaklad samonikle ženske kulture še bore malo odkrit. Za skledo prazne vsakdanjosti prodaja emancipirano dekle prvorojenstvo svojega naravnega poklica in tepta božje darove, ki so vsajeni v žensko dušo. Me pa protestiramo proli" nepravilni vzgoji, ki izvršuje nasil je nad svobodno človeško dušo. Kajti samorastlo in osebnostno hočemo religiozno živeti iz objektivnih osnov Cerkve. Dobro vemo, da je naloga ženske mladine ta, da dvigne vse notranje vrednote ženske miselnosti in ustvari pristno, iskreno in iz religioznih globin izvirajočo žensko kulturo. Me mlade križarice hočemo vedno bližje k Bogu. Z radostjo ustvarjamo svoj novi življenjski slog in iz svojega mladega dekliškega srca oblikujemo večno ženskost, služimo Bogu, ljudi ljubimo in v svojih življenjih gradimo svetišče svetega Duha. Veliko je namreč naše poslanstvo v tem rodu. ki postavlja temelje za novi s\et. Lepe so naše naloge. Najlepša je ta: zbuditi moramo v sebi idejo o splošnem s v e č. e n i š t v u. Sama vem, da marsikatero dekle z bridkost jo premišlja o tem, da je žena izključena od cerkvenega svečeništva. Žalostna je zavest, da radi svojega deklištva ne bom nikoli smela držati Jezusa v svojih rokah. Zakaj so nam zaprta vrata v Najsvetejše? Razveseliti pa se moramo, ako čitamo pismo apostola Petra, ki pravi, da smo vsi verujoči v Bogu živeči »sveti rod", ..kraljevsko svečeništvo". Ta zavest je skrit biser, ki je bil globoko zasut pod plastjo historičnega duševnega varuštva. Sestre, me ne smemo več tako tradicionalno in mrzlo duhovno živeti. Ne, me nismo le „pasivni laikat", ki sme v Cerkvi le organizacijski živeti in molčati. Vsi verniki smo živo občestvo. Tudi me smo živi udje Cerkve, ki smo ž njo tesno združene v trpljenju in radosti, ki se od Nje hranimo in iz Nje rastemo. Radi svojega apostolskega in dekliškega življenja smo svečenice, kajti vedno bolj se oživlja splošno svečeništvo vseh živili udov mističnega Telesa Kristusovega. To naše svečeništvo naj odseva iz vseli naših dejanj v domu, šoli in družbi. V nas vseh se trgajo megle in vstaja jasno poslanstvo. Od tihe deklice preko razgibanega dekleta do mlade matere. Kajti največja svečenica je mati, ki duhovno rodi krščansko dušo in zida v otroku božje svetišče. Poglejte, sestre, koliko zvezd nam sije! Katarina O pridi, Duh stvariteljni! V naših dušah se je vzbudil svet nemir, ki nas žene bližje, bližje k Bogu in plaho stopamo naprej po novih stezah. V tej duhovni samoti so nam zazveneli na uho zmedeni glasovi svarilcev. Saj niso sami zagrenjeni nasprotniki in ne hva-livci starih cest, ne, med njimi čujemo tudi glasove svetih, ki se ljubeče bojijo, da bi se naše duše ujele in umrle daleč od hiše Očetove, od cerkve. Prav je in se spodobi, da ne gremo naprej brez porazmisleka in opomnje, zakaj vedeti moramo, da nosimo visoko odgovornost, ko odpiramo stezo za cele katoliške rodove, ki bodo šli za nami. Pošto jmo za hip, dvignimo obličje k zvezdam in prosimo: O pridi, Duh stvariteljni! Ustvari v nas čistost občestvenega mišljenja: da bomo vsi bratje in sestre križarske družine stremeli vedno in izključno za tem, da, tesno oslonjeni ob občestvo cerkve, svobodno rastemo po tvojem navdihnjen ju. Ustvari v nas resničnost mišljenja: da bomo zapolnili prepad med besedo in dejanjem, med spoznanjem in voljo, in se bomo v plamenečem dihu tvojem prelili v enovite osebnosti in bomo pričali o resnici z novim slogom krščanskega življenja. Ustvari v nas moč, da bomo z jasnimi očmi in vedrim zaupanjem nosili v seli i široki svet polaritet, objektivno normo religije iu subjektivno življenje iž n je, križ in radost, krhko snovnost zemlje in angelski polet duše, neizprosno borbenost in neizčrpno usmiljenje, ves vseobsežni ..katoliški" svet vrednot, ki jih ti uredi v nas v enovit organizem. O pridi duh stvariteljni — posodo marmorno razbij! Zakaj sodobno krščansko dušo oklepa zemeljska okamenina. Plast za plastjo je zrasla v teku stoletij: preživele plasti oblik, zamrle nravstvene ocenitve, ki so bolj izraz socialnih potreb veliko-kmečkega in malomeščanskega stanu pa se istovetijo z nravstvenimi zakoni, formalizem verskega udejstvovanja, — vse to in še mnogo drugega je okamenelo v posodi, v kateri ječi mlada krščanska duša. Ti duh neizmerne in vendar določene Svobode, ti milostni pre-rojevavec, ki oblike presnuješ, objektivno jedro pa ohranjuješ, odpri to ječo nam in milijonom drugih duš, da vera ne bo več breme in dolžnost, ampak naše osvobojen je, ki pretvarja ves tragos življenja v večno radost, za kar je tudi umrl Jezus. In osvobojena duša bo zletela iz ječe kakor golob in bo molila svojega Boga: V božji cerkvi, ki ji ne bo le pravna organizacija vladajočih in podložnih, delivc-ev in prejemajočih, ampak ljubezensko občestvo, ki je Kristus sam, razvijajoč se s svojimi udi trpeč in veseleč se z njimi. V naravi, ki jo duša z ljubavjo objema in raste ob njeni lepoti, pa se tudi vedno bolj zaveda svojih kraljevskih odlik, ko posluša ječanje neodrešene narave. V zakonu, zakramentu ljubezni in trpljenja, ki si ga podeljujeta mož in žena, enota v dveh pred obličjem božjim. V političnem življenju, ko bo v osvobojenem, po Duhu preši-njenem človeku ugasnilo poželenje po oblasti in politično delo mu je le služba božja v okviru velikega občestva. V gospodarstvu, ko bo meril in tehtal vrednote v duhu obče-stvene ljubezni, kakor oskrbnik, ki mora za vsako zrno dajati odgovor večnemu Gospodarju. V življenju narodov, ko bo osvobojeni otrok božji objel v svojem srcu vse narode — in se bo boril v sebi, s svojimi in z drugimi za to, da se evangeljska misel ljubezni v vsem obsegu tudi tu uresniči. Tako naj raste pod tvojim plamenečim dihom katoliški, vso hi-jerarliijo vrednot in ves kozmos polaritet obsegajoči človek, in po njem prenovi obličje te stare, razpadajoče zemlje. O pridi Duh stvariteljni — posodo marmorno razbij — v plamenu svojem nas užgi! Gorica, na velikonočno nedeljo 1928. Janko Kralj Misli o novem človeku. Dom je topel. A vendar pride čas, ko gre človek z doma, s polnim pričakovanjem, ljubezni iskat. Ko pa prebrodi ves svet, se utrujen vrne domov. Takrat mu postane novo sladko razodetje. Človek je odšel iz božjega doma. Novega, boljšega je šel iskat. In ko je prehodil vse, pa se nikjer ni mogel ustaviti v svoji prevari in hrepenenju, se je ustavil ob sebi, sedel na cestni kamen (o, po kakih cestah je iskal svojega odrešenja!) in se zamislil. Kakor je prej zdvomil nad vsem, utajil vsemu življenske vrednosti, je zdvomil — v razdirajočih mislih — nad samim seboj. A ko se mu je zdelo, da je podrl zadnje meje resničnosti, se je mehko začutil v božjih rokah. „Moj Bog, priznam: Ti moreš razsvetliti mojo temo. Priznam: to moreš le Ti. Glej, rad bi. da mi temo razsvetliš." (Newman.) Ali ne razumeš, brat, kako hoče človek naravnost v Boga v tistih trenutkih, ko je zdvomil nad vsem svetom in nad samim seboj, kako se ga hoče dotakniti, se ga okleniti, Njega, edine, velike, žive resnič- nosti, ne da bi potreboval ljudi in zlatih kelihov misli in božjih stvari ? Bog pa je dober. V veliko milost nam da sladko prevaro ljubečega. V veliko milost, ki je kakor močna zemlja, da utrdi v svetlo resničnost spoznanje Njega in ga hrani v polnejšo rast za Njim. Iz mistične ljubezni „samo Ti in jaz" je z mlado silo zaživelo hotenje za novim človekom. Uprla se je človeku laž in dvojnost današnjega vsakdanjega življenja. Prvi časi krščanstva so bili drugačni. Otroška leta so najlepša, ko so Še vsa v Bogu, in ne vedo ne za dvojnost ne za nasprotja življenja, ampak vzemo še sen in pričakovanje v svoj del. (Ali ni bilo tako v onem času pričakovanje, da skoro pride Bog?) Rast pa je bridka; in najbridkejša takrat, ko se zlaže človeku življenje in ga prestavlja iz nasprotja v nasprotje, iz ločenosti v ločenost, v duši pa je še medel spomin davne enotnosti. Ali rastemo danes iz „žiArljenja", iz dneva, ali iz vere? Ali se ne gromadimo kakor stolp, proč od Boga? Ali nismo vzeli jutru solnca? Ali ni danes tako daleč roka roki, pa bi se morali skleniti v zvesto molitev pred Bogom? To je bridko izkustvo, prevara najmanjšega vsakdanjega življenja. A rast mora biti bož ja. Mora biti od otroških dni ne v zlo nasprotje, razdvojenost, nebogljenost, ampak „v dorasle može, do starostne mere Kristusove polnosti; da ne bomo več otroci... marveč da bi se držali resnice v ljubezni in rastli v vsakem oziru vanj, ki je naša glava, v Kristusa." (Pavel.) A če smo danes slabi, nebogljeni, prihaja tudi tisto davno hrepenenje iz evangelija in pisem, po pre-roditvi (janež), po novi ustvaritvi (Pavel), za tem, da postanemo vsi božji (Peter). Prihaja domotožje iz evangelija: ko smo poslušali Jezusa in mu gledali v dobre oči, se nam je zahotelo, da pride vnovič med nas, da nas še enkrat blagruje in nas vodi. izgnance, v božje kraljestvo. Naše pa je brezpogojno, zadnje darovanje Bogu: „Zase si nas ustvaril. Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v Tebi." Uprla se nam je dvojnost. „Človek, ki je religiozen, je religiozen v jutro, poldan in večer. Njegova religioznost je značaj, oblika, ki jo morajo prevzeti vse njegove misli, besede in dejanja: vse so le deli ene in iste celote. Boga vidi v vseh stvareh. Karkoli naredi, zveže z duhovno vsebino, ki mu jo je Bog razodel. Vsak dnevni dogodek, vsako osebo, ki jo sreča, vse novice, ki jih sliši —: vse meri po božji volji." (Newman.) Kdor torej živi v Kristusu, je nova stvar; staro je prešlo, glej, vse je prenovljeno! (Pavel.) Čisto božji otroci bi bili radi. Kakor z veselo trditvijo jemljemo ves svet iz božjih rok: Vse je vaše, vi pa ste Kristusovi." (Pavel.) S frančiškansko otroško ljubeznijo gremo k solncu, k zvezdam, h goram, k smrekam, k studencu, k travi, k rožam, s sladkim imenom: ,,Bratec, sestrica, dajmo, hvalimo Očeta!" Zvesto verne nas vodijo vse pridobitve in čudeži naših dni v tiho misel o velikem božjem stvar- stvu, o velikem razvoju in redu v njem in o njegovem zadnjem zmi-slu in določenosti. „Saj vemo, da vse stvarstvo vzdihuje, kakor v porodnih bolečinah. S hrepenenjem pričakuje razodetja božjih sinov." (Pavel.) Po Bogu, z Bogom, v Bogu. V nas je želja, volja in moč za pre-obrazitvijo. Vse bi hoteli napolniti s svojim delom, vse bi hoteli dvigniti z njim, vse približati Bogu, v daru jočem delu „vse prenoviti v Kristusu", vzeti vse stvari od najmanjše do največje kakor bel prt in ga pritisniti z Veroniko Kristusu v obraz, da se On sam upodobi in ostane v vsem. Mi nismo malikovavci dela. Mi hočemo odtrgati človeka iz tesnega oklepa zemlje, da mu bo zemlja le pot, prva misel in prva vsebina pa božje kraljestvo. Mi hočemo odtrgati človeka iz ubijajo-čega trušča strojev in temnih rovov, da ga ne bodo s svojo premočjo vsega stesnili in ubili, ampak da bo zaživel v božjem solncu tudi on življenje božjega otroka. Mi hočemo odtrgati človeka iz razdirajoeih misli duha in ga uravnati v zidanje in ustvarjanje iz božjega bogastva. Da nas razumete prav: brez števila je krajev, domov, dela in dolžnosti ljudi, en pa je svetel cilj, v katerega se mora umeriti in usmeriti vse in pred katerim morajo odpasti vse ovire: božje kraljestvo. „Božje kraljestvo ne pride tako, da bi vzbujalo pozornost: tudi ne bodo govorili: ,Glej, tukaj je!' ali: ,Tam je!' Zakaj, glejte, kraljestvo božje je med vami." (Luka.) Morda že davno čutite vse to? O. pa imate res toliko hotenja, tako močnih želja in mladostnega ognja? Ali ste krščeni z ognjem Mt 3. 11.), ali ste prestregli ogenj, ki ga je vrgel Kristus na zemljo, da vzplamti (Lk 12. 49.), ali ste goreči v duhu (Rim 12. II.)? Ali pa se nam hočete pomilovalno nasmehniti: mladega mošta so se napili . . . O. šele ko omahnemo v boju, nam zapojte pesem o brezplodnem zaupanju in idealizmu! Mi ne merimo vas in se ne merimo ob vas: vsakemu človeku da Bog svoje naloge in vsakemu času. In vsakemu da tudi svojih milosti. Življenje iz bogatih virov Kristusovih, iz njegovega mističnega telesa: to je temelj vsem religioznim gibanjem. A vendar ima vsako svoje posebno lice, svojo glavno misel, svoje glavno hotenje. To pa je naše hotenje: da bi bil vsak izmed nas religiozno-aktivistični človek, ki druži kakor v svetli mavrici vero in življenje in svet z veselo trditvijo, kako da Duh prenavlja ves obraz zemlje; religiozni človek, ki se je zatekel z vsemi močmi v zadnjo veliko resničnost, Boga, ki pa mu je Bog „zasijal v obrazu Jezusa Kristusa, čigar telo je cerkev"; ki tako hodi vso dolgo pot od mistične bližine in osamelosti z Bogom preko občestva, po bratih, z brati, do zadnje postaje, da je zopet ves sam z Bogom: religiozni človek, ki zraste iz tega občestva molitve, žrtve, bogastva, polnosti, luči, v občestvo svetih, v sveto božjo bližino; ki mu je postal zakrament občestva, evharistija, tesna, živa vez, ki ga veže z vsemi in odloča vse njegovo življenje z drugimi, vsak hip in vsak dan, ki izključuje vsako nasprotje in boj, in veže vse v „občestvo resnice v ljubezni", v cerkev, v eno telo, ki mu je glava Kristus; r e -1 i g i o z n i človek, ki je začutil v sebi apostolskega ognja, da gre do zadnjih in najmanjših, in se vsega daruje delu zanje, da bi jih pridobil za Kristusa; ki ni več ne oče, ne bližnji, ne svetovavec, ne uradnik, ne oskrbnik, ne delavec, ampak najgloblje: brat; človek. ki ni le kristjan, ampak Kristus. (..Bratje, ali pojmite to božjo milost? Začudenje in veselje nas morata prevzeti ob misli: Kristus smo postali". Avguštin.) To je naše hotenje, to je tvoje in moje hotenje. „Ne pravim, da sem cilj že dosegel in da sem že popoln. Pač pa hitim za njim, da ga dosežem, kakor je tudi Kristus Jezus mene dosegel. Bratje, ne domišljam si, da sem ga že dosegel. Eno pa delam: Pozabil sem, kar je za menoj; s ciljem pred očmi hitim za bojnim darilom, za kar me je poklical Bog tam gori, po Kristusu Jezusu. Kolikor nas je torej popolnih, bodimo teh misli." (Pavel Fil.) Vital Vodušek. Omnia vestra sinit, vos anteni Christi. Nas katolike čas vedno prehiteva. Odkar ima življenje ta nagli tempo; odkar komaj v mislih sledimo drznemu poletu novih sil in novih vrednot, smo katoliki v neki osupnjenosti. Vsaka iznajdba nas iznenadi, vsaka nam nekoliko zmeša naše račune, nekoliko oslabi našo energijo. Potihem si citiramo Kristusove besede o otrocih tega sveta, ki so modrejši. kakor so otroci luči. In se nam zd i, kakor da imajo te besede neko skoraj dogmatično veljavo, tako da bi se zdelo kakor herezija, ako bi se ,,otroci luči" z vso svojo energijo zarili v skrivnostni svet božjih zakonov, ki so skriti v naravi, in bi oni, kot božji ,,prvorojenci" presenečali z novimi odkritji in novimi uporabami. Krščanstvo je kraljestvo otrok božjih... Krščanski človek je človek volje in iskanja, ako pravilno pojmuje Boga, Kristusa in Cerkev. Bog zahteva od nas, da v popolnem zaupanju v Njegovo modrost in dobroto sledimo zakonom, ki jih je vtisnil v našo vest, pa tudi v naš razum, v našo voljo in v našo ljubezen. Samo ena stvar je zabranjena božjemu človeku: biti nelogičen, pustiti pota božjih zakonov in delati proti njim. Vse drugo pa je naše, popolnoma naše, in to se pravi, da je naše vse, kar je pozitivnega... Boj proti vesti, razumu in ljubezni je stvar, ki je do svojih najglobljih temeljev nelogična in zasmeh zakonom razuma. Zato kristjan nobene take nelogičnosti ne more opravičiti, je ne more narediti dobre, logične in ji ne more slediti, ako hoče biti zvest zakonom svoje duševnosti. S to priprosto resnico je v svojem bistvu začrtan krog našega udejstvovanja. Kar je izven kroga božjih vrednot, ni naše. Na nelogičnosti, večni kontradikciji, večni sovražni napetosti, in uporni absurdnosti je zgrajeno samo eno kraljestvo, kraljestvo nereda in zlorabe svobode, ki mu pravimo kraljestvo teme. To kraljestvo teme ima svoje trabante v naši kulturi, ki jim mi le preradi prepuščamo krščanski svet v blazno eksploatacijo. Oni dajejo smer in direktive, gradijo mesta in zabavišča, gledališča, kino, radio, urejujejo in izdajajo revije, časopisje in knjige. Mi pa stojimo ob strani, gledamo in se čudimo in čakamo, da mine podoba tega sveta. In ker se tek sveta vendarle ne ustavi, ker drvi življenje svojo pot naprej, ker podira stare forme in išče novih razgledov, se naveličamo čakanja in posežemo sami v razvoj dogodkov. Žal da navadno prepozno in preboječe. Kje je vir teh dejstev, kako je prišlo do tega? Prvo je bojazen Cerkve, tistega dela Cerkve, ki ima težko breme učeniške službe. Cerkvena oblast ne more mnogo preko nivoja svojih navadnih duhovnikov, duhovščina pa je zopet v mnogo-čem vezana na ljudstvo. In vsakdanja modrost zahteva, da se reši vsaj to, kar je bistvenega, neobhodno potrebnega, da se realizira Kraljestvo božje v srcu duhovščine in ljudstva. Globoka s o c i -alno-kulturna akcija katoličanstva zahteva izbor no šolano in sveto svečeništvo. Brez tega je vsa krščanska kultura prevara. Gledati v obraz življenju, kakršno je v svojih nižinah in višinah, udejstvovati se na tako različnih poljih aktivnosti človeškega uma in pri vsem tem ostati priprost in dober otrok božji, to je naloga, ki je mogoče težja, kakor živeti za mirnim samostanskim zidom in se z ljubeznijo spominjati bratov in sester, ki blodijo in iščejo poti. Vendar pa ostane res, da je posvečen je vsega človeškega življenja, vsega kulturnega udejstvovanja, cilj. ki ga bo morala krščanska družba prej ali slej uresničiti. Cerkev se boji za svoje svečenike in za svoje ljudstvo. Cerkev ni nasprotna misli, da morajo katoliki poseči v polnost življenja in iskati novih poti v božjem stvarstvu. Toda merilo njenih želj in nasvetov je ljubezen. Ljubezen pa ji brani, da bi pustila na nevarno pot človeka, ki se bo skoraj gotovo ponesrečil, ker ni dovolj pripravljen. Vse to je povsem logično. Vprašanje mora rešiti svečeništvo samo s tem, da se bo izkazalo globoko v veri in trdno v krščanski ljubezni. To je edino možna pot. Brez sodelovanja duhovščine pa je vsak katoliški pokret prazen. Drugo, kar nam nekoliko krivi pogled v življenje, je o z k o -srčno pojmovanje „s v e t a". To so tisti, ki niso sprejeli Kristusovega nauka. Pozneje so kristjani ta pojm ,.sveta"" razširili tudi na slabe kristjane. Tako se je „svet" vedno večal in včasih se je zdelo, da sploh samo on živi. Nočem trditi, da so ti mrzli in mlačni kristjani po vsej krivici dobili ime, ki je bilo namenjeno izrazitim nasprotnikom krščanstva. Zdi se mi pa. da bi morali še večkrat pov-dariti resnico, da so vsi ti površni kristjani ostali naši bratje in sestre, da spadajo k družini, da so naši in da je njihovo mesto pri nas. Ta naša globoka antipatija do onih, ki po našem mnenju ne spadajo k družini in ne tvorijo z nami ene in iste zajednice, se prenese tudi na njih napor, delo in trud. Tako dobita „svet" in ..napredek" eden in isti pomen, postaneta ena in ista realnost. To zamenjavanje je postalo tekom stoletij zelo boleče. Na eni strani odpor, na drugi privlačnost (ki je zgrajena mnogokrat na dobrih tendencah) in poleg vsega tega neka nejasnost, neka tiha misel, da mora imeti to vprašanje neko boljšo rešitev, ki bo obenem trdna in velikodušna. Krivda ni samo na nas, ni samo v „svetu", ampak je skupna stoletjem in jo bo le težko popraviti. Toda kljub temu mora biti v našem novem domu prostora za vse. Ves ta svet, (ki je vsaj tuintam krščanski) m o r a m o nositi v svojem srcu. ko bomo govorili v luči Kristusove ljubezni s s v o j i 111 neskončno dobrim Bogom. Tistih, ki tvorijo predmet naše molitve, ne moremo zaničevati in ne sovražiti. Sv. Avguštin pravi, da naj imamo s temi svojimi brati usmiljenje in sočutje, ker niso nikoli srečni. In dokler se sami niso za vedno izbrisali iz knjig večnega življenja, nimamo pravice, da bi jim odrekli svoje krščansko bratstvo, da bi jim zaprli pot proti rodnemu domu. ali pa da bi jim s svojo obsodbo zagrenili vsako misel na dom in na Očeta. Tako ljubezni polno krščanstvo ni brez vsakdanjega mučeništva, a je brez dvoma zadnja beseda našega spoznanja in ravnanja. Težka je ta pot, a je edina. In neka razdvojenost bo ostala v vprašanju kulturnih pridobitev in verskega doživljanja vse do konca dni. Veselje in žalost, zadovoljnost in nemir. Vedno bomo imeli neki čudni občutek, neko globoko nezadovoljnost pomešano z odkritim, tihim veseljem. Kakor nam je pri srcu, ko gledamo v „Metropolis" Brigito Helm, kako igra v istem času dve vlogi, ki sta si tako neizmerno tuji. Saj je tako malo stvari, ki bi jih ne bilo mogoče zlorabiti, in istotako malo, ki bi jih ne bilo mogoče posvetiti v ljubezni božji in v bratski dobrotijivosti. Da človek jasno loči slabo od dobrega in koristno od škodljivega, je treba da ima zdrave duševne oči: Potrebno je, da je dovolj svetlobe božje. Včasih je težko povedati z vso jasnostjo, ali je ta ali ona stvar dobra ali slaba, da koristi ali škoduje itd. Mnoge stvari imajo samo subjektivno veljavo. Zato je tako težko dati splošne norme in predpise. Kar je za enega dobro, je lahko za drugega slabo. V teh vprašanjih je edina pot: jasne duševne oči, ki bodo ločile solnce od senc in bodo vodnik tvoji vesti, in pa ljubezen do sočloveka. ljubezen, ki zahteva včasih velike žrtve; kajti tudi med odraslimi je mnogo otrok, ki nikdar ne dospejo do polnosti let krščanskega človeka. Omnia vestra sunt, vos autem Christi. Ako bomo z vsem srcem živeli to globoko resnico skupnosti s Kristusom, bomo tudi svet gledali v pravi luči. In bomo tako našli pravo pot. Pot, ki bo vodila v živo življenje, kjer bomo mi sami gospodarji, kjer bomo mi sami najbolj poznali zakone lepega božjega sveta, kjer bomo mi sami gradili stavbo novega rodu. Kaka bo ta stavba, kako bo to delo, to bomo videli, ko bomo zidarji prave krščanske kulture. Vse, kar bo dobrega, to bo naše in mi bomo povsod, kjer bomo lahko storili kaj dobrega. Zdi se pa, da bo edina možna rešitev zidanje in graditev lastnega. Kar je, ima preveč poganski obraz. Krščansko delo in krščansko veselje je drugačno. Vemo, kakšno bi moralo biti. a treba ga bo šele ustvariti. Dosedaj imamo v vseh teh stvareh mnogo preveč dvojnosti, preveč gledanja na .,0110 .stran ", ki ni naša. To je davek poganstvu, ki si ga prav po nepotrebnem nalagamo. Ko govorim tako, nisem v nasprotju s samim seboj, kakor da sem to simpatiziranje zagovarjal, ko sem trdil, da so ti, „ki so na oni strani" naši bratje, ki jim ne smemo onemogočiti vrnitve. Ta resnica ostane. I oda mi rabimo miru srca in vesti, mi rabimo dober milje, ki nas bo dvigal v nedogledne pokrajine božje dobrote. Zato moramo hoditi svoja pota, čeprav na ljubezen do brata nikdar ne smemo pozabiti. Mi rabimo lepo umetnost, iz katere bo vel duh božje lepote, rabimo v Bogu ukoreninjeno znanost, ki nam bo razkrivala božje tajne, rabimo krščansko veselje in zabavo, iz katere bo žarela velika misel našega bratstva in sesterstva v Kristusu. Ivan Cankar ni obsegel vse resnice, ko je rekel, da „je slikal temo, da bi srce zahrepenelo po luči" in je iz tega naredil neko umetniško normo. Preveč teme le prerado otopi naše hrepenenje. Predolga noč umori upanje na jutro in solnce. Bolj kakor tema zablode nam je potrebno solnce veselja. Treba nam je moralnega zdravja. Tega pa ne bomo ohranili v okuženem ozračju. Stalni vir današnje pomanjkljivosti je tudi okorelo p o j 111 o -vanje tradicije. Tradicija je naša velika sila, je znamenje našega duševnega zdravja, tradicija je vez krščanskih generacij in globok izraz našega bratstva in ljubezenske skupnosti, pa je tudi vir slabosti, kadar ni povsem pravilno pojmovana. Kdor hoče tradicijo do dna izkoristiti, ne sme zgodovinskih vprašanj statično pojmovati. Zgodovina človeškega rodu je dinamika, pogon naprej in navzgor. Resnica se sicer ne izpreminja, toda nove vrednote se odkrivajo 111 stare se uvrščajo na druga mesta. Pravo pojmovanje tradicije je v tem, da se ščiti in varuje večnostni značaj vrednot vseh vrst. Kar je pridobljeno, kar je odkrito, kar je zaznamovano z znamenjem pozitivnega človekovega dela, to je in ostane pozitivna vrednota. Kar je bilo dobro in resnično, to se pravi, kar je imelo svojo istinitost in vrednost nekdaj, je dobro tudi danes, čeprav nima istega pomena, kakor ga je imelo nekoč. Toda mi navadno nagibamo k temu, da se držimo tradicije kot tradicije. To se pravi, da želimo ostati tam, kjer se je ustavila tradicija, da hočemo oživiti kos zgodovine, ki je za nami. Hočemo pravzaprav posnetek dogodka, sliko dobe, kraja in razmer. Toda vse to so iluzije. Zgodovina se ne ponavlja, kulturne dobe istotako ne. Zato je tako okorelo pojmovanje tradicije zelo, zelo revno v svojih posledicah. Iz dob. ki so odhitele mimo nas, je treba z veščo roko izluščiti vrednote, ki ostanejo. Dogodki sami pa so lahko lep spomin (kakor so spomini mladosti) in drobec mozaika v ogromni sliki človeškega rodu. Cerkev nam te vrednote podaja strnjene v dogmatičnih in moralnih resnicah in to je, kar tvori našo življenjsko silo. Reproduciranje tradicije, kot popravljene tradicije pa je delo posameznikov, ki se jim navadno ne more šteti v veliko zlo, ako niso gledali resnici do dna. D i n a m i č no po j m o v a n j e zgodovine in jasno ovrednotenje tradicije je modernemu katolicizmu nujno potrebno. Še eno veliko oviro moderne katoliške aktivnosti bi bilo treba omeniti: to je n e s o c i a 1 n o mišljenje »katoliškega kapitala." Nočem delati nikakih posebnih očitkov. Vem, da je kapitalizem sistem, ki ni izšel iz naših vrst. Njegova temeljna misel je vse prej kakor krščanska. Vem tudi, da redki katoliški (v resnici katoliški) podjetniki ne morejo z lastno močjo spremeniti družabnega reda, ki ni kakor ni naš ideal in na jbrž tudi n jihov ne. Krivda je v preveliki uniformiranosti z modernim kapitalizmom, v tem, da ne poskušajo kljub vsem oviram pokazati svojega krščanskega srca in velikodušne nesebičnosti niti v stvareh, ki bi jih lahko storili. Tako, da je delavec pri njih ravno tako malo zadovoljen kakor drugod, in ima katoliška akcija od njih skoraj ravno toliko kakor od nasprotnika. V tem je krivda. Gre za globoko krščansko dolžnost, ki jo je treba čutiti. Časi so silno resni. Socialna revolucija je začela svoje delo v človeških srcih in ga bo nadal jevala. Naj vsakdo, ki nosi Kristusovo vero v svojem srcu, gleda, da njegova vest ne bo obtežena, ako napoči ura. ki ji pravijo „ura pravice." Slan ko Ca jn kar. ..Ljudje so več od predmetov. Ti se morajo dati usločevati, upogibati, vzgajati, zato da ljudje lažje živijo. Ljudem pripada zemlja, vsa zemlja s pomladjo. Zato luči za njihovo deco! Prostora za družine! Reda v gospodarstvo! Svobode v življenje! Disciplino v državo! Zadnji cilj mora biti omogočenje izvrševanja desetih božjih zapovedi. S tem ne razbijamo teh plošč. Krščanstvo je namreč socialna dinamika. Njegovi principi so v svojih globinah sve-tovnoodrešilni. Zato tudi nedotakljivi. Struktura občestvenosti, politike, gospodarstva se mora preoblikovati. Krščanstvo brez socialne gonilne sile n i krščanstvo. Je samo okvir brez Kristusove slike. So pa tudi Kristusove slike brez okvirja. Marsikje je taka slika. Kakor v ječi. Z ustmi jo ljudje sicer odklanjajo. V svojem svobodomiselstvu Galilejca preganjajo. Pretijo njegovi Cerkvi in stremijo po moči, da bi jo premagali. Dela njihovih rok pa stoje tesno ob Nazarencu. Tudi njihove roke vihtijo v svojih iskrenih trenutkih Novi Testa m e n t." (Dr. Sorinenscheiri.) rp • • • Li in jaz. Stoj, kot drevo brez zavetja! Višji si, bolj te pretresa vihar, višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko ... O. Župančič. Blizu sva si in vendar najino razmerje je tako daljno. Poznam te, brat, razumem te, a nečesa nama manjka. Poznam te s ceste. Morda si najnižji uslužbenec. Včasi prideš tudi k meni. Imaš ženo, otroke; premoženja nič. Morda sediš za mizo in pisariš, navadno zelo odgovorno. Videl sem te že tudi kot vestnega uradnika podjetja, ne zase, da so mogli živeti i drugi. Pa sem i tebe srečal v vrsti onih, ki so si podajali kljuke. Še čujem glas rajnke matere otrokom: Asakega bom izučila v kakem poklicu, pa Vam bodi to dota. Nisi se motila mati, ker si verovala v pravico, samo, da slednje ni več med nami; nekam smo jo zakopali in je ne moremo najti. Ne moremo? Ljudje z istimi mislimi se iščemo med seboj. Ne gre nam za ime. To smo srečno rešili. Pravi se nam: človek XX. stol. Njegov obraz je izmaličen. Dva antipoda. Dva bregova. Kot da je sovraštvo gibalo življenja in življenje: ali izživljanje ali pa umiranje. Ni mostu, ni brvi. Vedno močnejše valovanje deroče reke, ki trga obal, kos za kosom in jih grmadi na eno stran. Ni ga, ki bi zgradil jez. Ob tulenju valov je pobesnel še človek sam in si želi bivališče, ki mu gre na božji zemlji. Piskanje siren in brnenje strojev se kakor radio pretaka širom sveta. Ta klic čujemo vsi. Ob tej godbi pa neslišno gine božja podoba človeka, ki je največji „disharmonični akord", ki ga ne čuje vsakdo, ker je potrebno doživetka v to smer. Človek XX. stoletja vstani! Pišemo o katoliški renesansi. Morda je noben rod ni tako doživljal v svoji dobi, kot jo sedanji. V razdobju gotovih let se nujno pokaže potreba poduhoviti svojo smer, da ne zastanemo, oziroma obstanemo. Današnji čas stavlja prav posebno še na nas katolike odločne zahteve, ker tirja praktično rešitev vprašanj, o katerih so naši prednamci večinoma še samo razpravljali, dočim je tekom teh let kopica vprašanj zaživela v resničnost življenja, ki zahteva danes korekturo. Korekcija življenja pa je najtežja. Nudi pa vpogled v naše snovanje in delovanje, pred katerim stojimo prepogostokrat razočarani. — Zopet postaja glasan klic: več luči; a zdi se mi, da gre zahteva dalje: več življenja v krščanski luči. To je preporna točka glede nas samih. Morebiti še ni prerarajoče se katoliško življenje našlo toliko jakega odziva v dušah mlade generacije kot danes. Vendar ne gre za pozo; v dušah se trga uovo življenje, ki hoče novih hotenj in udejstvovanja, kot so pred nami le redkokdaj snovali naši borci. Značilno je za nas katolike v povojni dobi, da smo ves čas iskali medsebojne sinteze za razna vprašanja javnega dela. Vsa naša kulturna orientacija je imela v teh letih smer navznotraj. In še danes nismo prišli preko tega. To je znamenje konsolidacije, ako je sploh potrebna. Nekatere ideje kličejo preko. — * Brezdvomno je naša socialna orientacija v trenutni krizi. Na nas katolikih je, da smatramo to smer za najnujnejši postulat današnje dobe in da tu začrtamo jasen program. Evolucija programa je dopustna. Krekovo zapuščino smo resnično zanemarjali. On je vse, kar je ustvarjal, ustvarjal pod socialnim vidikom; kar je Krek ustanovil, je nosilo pečat socialnosti v čisti luči Kristusovega evangelija. Katoliki so bili vedno pionirji vseh socialnih ustanov. Kjer ni mogla zadostiti socialna pravičnost, je vzklila navadno cvetka: krščanska karitas. V karitativnosti je bilo katolištvo vedno veliko. Najnujnejšo bedo bi lečila še danes lahko pri nas enako karitativna organizacija. Za revno deco stori mnogo, potreboval bi jo tudi starejši rod zase. Vendar socialnega vprašanja, ki pa je prekruto življenje za marsikoga, ne bomo reševali samo karitativnim potom. V današnjo družbo moramo povrniti pravičnost, da bomo na tem krščanskem principu osnovali družabni red, ki ne bo brezsrčen stroj, ki počasi, a sigurno trga kose življenja, marveč nov družabni red, kjer bo človek zopet človek z vsemi pravicami do častnega življenja. Na nas katolikih je, da damo socialističnemu preosnovanju človeške družbe svojo katoliško noto. To bomo dali, ako bomo sodelovali in se zavedali, da je to naša najvažnejša naloga v novi renesansi. Življenje samo ustvarja renesanso. Nova renesansa ne sme biti samo navznotraj, ampak enako nazven. Pridobivljanje novih ljudi, novih duš. Nositi luč vere in zlasti življenja po veri v ljudi v pomanjkanju in v trpljenju. Naša pozicija je med najbednejšimi. Za tem gre krščansko socialističen družabni red: podreti umetni most med ljudmi in dati slehernemu, kar mu gre. Nihče ne sme živeti na. škodo bližnjega. Še manj pa sme trpeti kdo zato, ker nekdo drugi prijetno mozga njegove moči za svoje prekomerno uživanje in izživljanje. Socialnost je življenje. Socialen program Leona XIII. mora preiti v življenje. Diferenci jacije, ki so se izkazale tekom 40 let, bodo program le izpopolnile. Uveljavljanje v življenju bo združilo zopet ljudi, ki se sovražijo, ker se ne poznajo. Gorje trpljenja je danes na vrhuncu in tu se moramo strniti vsi, da rešimo človeka XX. stoletja gotovega pogina. Socialni preokret ni mišljen zgolj v delavstvu, danes so na tem vsi sloji, ki ne posedujejo ničesar. Mi ne bi razumeli časa in bi prelahko vzeli odgovornost za prihodu jost, ako bi prepustili najvažnejšo nalogo nasprotni ideološki struji, ki izključuje pozitivno religijo, ki mu je katoliški moralni nauk zasebna zadeva. In v toku časa so zlasti materijalistično socialistične ideje zajele i našega človeka, ki nosi v svoji duši po večini še krščansko kulturno zavest in je še veren, a je na tem, da odpade, da vzcvete i na naših tleh moderno poganstvo. Zato nam je pri srcu posvečati vse svoje delo za del onega našega rodu, ki meni, da zanj Cerkev nima srca, nima ljubezni in ne časa, da bi ga skušala razumeti in delati zanj. Mladi rod razume svojo nalogo in jo vidi v tej smeri. Z propagandnim delom in še bolj s praktičnim poukom in življenjem za najbednejšega hoče iti na izvršitev krščanskega socializma. Program je tu, gre za praktično delo. Izpeljal ga bo. kdor je silnejši ne po moči telesa in tudi ne samo duha, m a r v e č i s r c a, — Spričo nezaključene svetovne socialne revolucije, mora i katolik zavzeti odločivno postojanko, da bo. črpajoč iz neusahljivih virov Kristusove vere in njegovega socialnega nauka, dajal odrešivno smer in se bo sam boril za one, ki trpe. Treba je iskrenosti, žrtev in vztrajnosti za zgraditev kršč. soc. reda. Katoliška inteligenca, ki se čuti skupno s proletariatom, kmetskim in delavskim, vidi pred seboj novo delo, ki je bistveni setavni del katoliškega obnovitvenega gibanja: novi krščanski človek dvajsetega stoletja. V d n e v i h pred K r i s t u s o m : Narodi široko in lagodno razmahnjeni žive sredi pomladi, poletja, jeseni in zime. Instik-tivno slutijo in iz narave mislijo ter govorijo. Čez oči leži davna koprena. Iz zvezd in solnca vprašujejo po Bogu. Streme po telesni lepoti. Iz prevdarnega dolgočasja poženo cvetovi: modreci. S silno slutnjo vrtajo v nejasnost in se mučijo z vozli. Čutijo večnost, pa ne morejo do nje. Mala Grška, zajeta ocl morja in neba umira za bogovsko lepoto in krasi zdravo, krepko življenje. Indija, zamišljena vase, Kitajska, potopljena v enovit nagon rumene rase, Egipet, tegobno vprašujoč ob piramidah. Nedaleč od njih vstanejo gigantski preroki in gredo pred daljna vrata, da se odpro. V dnevih po Kristusu: Srce Boga - človeka je prebodeno. Nebo in zemlja sta se poljubila. Staro zagrinjalo se je pretrgalo in Bog je postavil svoje bivališče v šotoru narodov. Človek postane * A. Korclin. duhovno razgiban. Razgrinjajo se dragoceni zakladi nevidnega človeka. Človeštvo je božje kraljestvo: Cerkev. Golgota je simbol krščanstva. Telo gre v puščavo. Samostanska šola je priprava na a ečnost. Učenost se nabira v težkih bukvah. Modreci postanejo svetc-i. Prevladujejo vonji samostanskih hodnikov. Latinska molitev v večerni gotski katedrali. Nato pride hudič in glej, bratje so razprti, telo se upre in v prelomu se bliža Bog. Bodoči dnevi: Vedno več zvezd je na nebu. Vedno več ljudi je na svetu. Ni več romarjev. Življenje je delo. Ni več nikjer puščav. Vse je pregledano. Odpre se nova, neznana stran. Iz svetovnih tvornie se slišijo kladiva. Resničnost potrjujejo. Nov prodor Svetega Duha oznanjujejo. Ne Golgota, marveč Aleluja. Ne Peter ali Pavel, marveč oba in še tretji, Janez, ki je imel Videnje. Boga doživljamo na besni lokomotivi. Boga ljubimo, če lopato zasadimo in sedanjost objamemo. Učenost je v kratkih stavkih. Vse je enovito. Zvon in sirena sta brat in sestra. Človek se bo radi Boga vrgel v stroje. Tehnika in mistika gradita svetišče. Svečeniki delajo v rudnikih. Vse je delo in molitev. Edi Kocbek. Krščansko - socialistični pokret. Vtoku zadnjih let je takorekoč čez noč buknil med nami nov pokret. Geslo temu pokretu je človek. Ne človek iz prsti, ampak človek, ki je odsev podobe božje, brat in ud Kristusovega telesa. Geslo temu pokretu je človek, svoboden in enakopraven v človeški družbi, ne le pri delu, ampak tudi pri odločevanju in vladanju. Zato je naš klic: Kristus vsepovsod. Pa zakaj? Človek je bil suženj, ko še ni bilo Kristusovega nauka. Po Kristusu sta bili postavljeni dve fundamentalni ideji, ki obsegata in obenem rešita ves družabni problem: Vsak človek ima po naravnem in n r a v n e m pravu pravico do eksistence in do človeškega dostojanstva. Dokler družba čuva ti dve fundamentalni načeli, je red in pravičnost med človeštvom. Kadar gre preko njih, se pričenja nesreča. Današnja družba je nesrečna. Ona ne sloni več na naravnem in nravnem pravu, sredstva sedanje družbe so besedolomstvo, laž, goljufija, gazenje dogovorov, odiranje, umori, uboji, sploh izrabljanje vseh sredstev, da more streči svojim pokvarjenim nagonom. Kdo bi se tedaj čudil sliki današnje družbe! Na eni strani bajno bogastvo z vsem razkošjem — na drugi strani nepregledna množica izsesanih lic brez vseh najpotrebnejših sredstev. Pogled teh množic je mrk, njihove pesti stisnjene, usta zaprta, toda na njih se reži brezmejen gnev, če se pa odpro, bruhajo prek! in jeva nje, se rogajo Bogu in družbi. Te mase so obupane. Za nje ni Boga. Kako to? Ali je bil Kristuso nauk za poganske proletarce? Ali so bili le ti poklicani, da postanejo enakopravni člani krščanske družbe? Priznajmo odkrito. Kristus je za vse. Toda družba, ki Kristusa priznava, ga ne oznanjuje s svojimi deli. Največje zlo za človeško družbo je nesoglasje med krščanstvom in prakso. Največje zlo za nas katoličane pa je, da je dobila v vsem našem udejstvovanju glavno besedo politika. Krščanstvo uči, da mora biti v privatnem in javnem življenju isti duh. Politika razlikuje med privatnim i 11 javnim življenjem in dovoljuje dvojnega duha, dejansko dvojno moralo. In navadno imajo ljudje z dvojno moralo najvplivnejšo besedo v javnosti. Masa to vidi in čuti. Zato je izgubila vero vase, pa tudi v družbo in Boga, ki ga družba oznanja, za njegove zapovedi pa se ne briga in ga je iz javnega življenja, iz politike, iz socialnega in gospodarskega popolnoma izločila. Masa je razbičana, nepokorna in nepo-trpežljiva. Pa kljub temu vpije v globini svojega srca po Kristusu, po ljubezni, ki ne usahne, po luči, ki ne ugasne. Dejstvo je, da je marksizem v krizi. Njegovi misleci priznavajo, da se mora graditi socializem na etični podlagi, ugleden belgijski marksist gre še dalje. Junaško pribije, da se mora postaviti socializem na verski temelj, sicer ni upati velikega in trajnega uspeha. In masa? Tudi. Ali ni dovolj jasen dokaz za to, da je toliko struj in toliko razprtij med marksistično orientiranim delavstvom? Ta položaj znači velik klic! Ali ga bo katoličanstvo razumelo? Ali je katoliško orientirana družba dovolj jakega duha, da napravi korak naprej, da odpre nastežaj vrata zakladnice katoliških naukov in da pusti ta vrata trajno nastežaj odprta, da se razlijejo v mogočnih tokih med najbolj zatirane, pa kljub temu graditelje bodoče družbe? Ali je dovolj silna, da se bo sama izpremenila v svoji tudi materialistični miselnosti in nekrščan-skem ravnanju z bližnjimi? Da bo priznala množico, njene upravičene potrebe in zahteve? Da bo šla med njo, da ji bo pomagala dvigniti se? Moramo. To je naša sveta naloga, pa tudi naša bodoča usoda. Vemo, da se ta naloga ne bo izvršila niti danes niti jutri. Lahko pa položimo temelje za konec. Največja sodobna napaka naše družbe je, da goji nezaupnost, večkrat celo odklonilnost napram delavskemu gibanju, pa naj si bo napram gibanju krščanskega ali marksističnega delavstva. Zelo radi vidijo gotovi krogi, predvsem pridobitni, v vsem delavskem gibanju brez izjeme boljševiške tendence, pa tudi o hereziji se slišijo govorice. To ni pametno. Tako mišljenje ne bo nikoli vodilo do zaupanja delavskih mas. Vzrok takemu mišljenju je razredni interes in strah pred raburkanjem gnjilih voda današnjega svetovnega reda, v katerem se počuti dobro le kapitalist in duševna lenoba ter egoizem. Večina tudi ne razume govora proletarcev. Njihove besede so rezke, kratke, pa jedrnate. Mi se pa tako ogibamo jasnosti. Tako r a d i o p e r i r a m o s če, a k o , naj, itd. Tak govor je govor kapitalistične družbe. Naravno, da ima večina pri raznih razmerah nekak strah pred besedo socializem. Ne pomislijo pa, da socializem ni last le enega razreda, ampak vseh slojev, ki hočejo pošteno in pravično družbo. V enem se pa ne motijo: Socializem zahtevka, da stopimo do njega v pozitivno razmerje. Ali smo za njega, ali proti. Če hočemo iti ž njim, potem vstran s cincanjem! Tudi političnih socialistov ne mara socializem. Socializem zahteva od katoličanov, da pretrgajo vsako enostransko zvezo z meščanskimi strankami in da izbegavajo tudi le videz take zveze. Naloga nas katoličanov je, da pokažemo izkoriščanim in zatiranim, da sedanji družabni red ni od Boga hoten, ampak da je ta družabni red protikrščanski. Najglavnejše pa je, da zavlada med nami pravi apostolski duh, odkrito socialno razpoloženje, kajti le tako razpoloženje nas more voditi med mase. In to je imel gotovo tudi veliki socialni papež Leon XIII. v mislih, ko je vzkliknil pri neki priliki: „Ven iz zakristij, med ljudstvo." Toda kako? Katoliška mlajša duhovščina v Avstriji je izjavila sledeče: „Dasi imamo mi duhovniki polno pravico do politike, vendar je boljše, da se posvetimo dušnemu pastirstvu, kajti to postaja danes važnejše od politike in bo čedalje bolj važno. Mi vsi se moramo zavedati, da je naša doba doba velikih gospodarskih in socialnih bojev, vsled česar je nujno, da bodo valovi socializma še visoko pljuskali čez bregove človeške družbe. Te valove bo mogel vravnavati le apostolski duh, ne politika. Nastop politike je grob, mrzel, brez ljubezni, na udarec odgovar ja z udarcem, spletkari, demagogira. Duh pomeni pa žrtev, ljubezen, je brezobzirno resničen, ne pozna varanja in mu ni za nadvlado, ampak za srečo bednih in osvoboditev tlačenih duš. Če nas bo nosila ideja Duha, potem bomo vedeli in čutili, da je naše mesto pri proletarijatu, da moramo biti kot neustrašeni vojaki le na proletarski bojni fronti." Prijatelj, vprašaš me, če imamo že voditelja za to fronto. Idejno da, Kristus. Njegovega izvrševalca še ne. Če pa kdo govori o voditeljih krščanskih socialistov, se moti. Naša dijaška in akademska mladina je brez dvoma poklicana, da deluje v tem smislu. Prepričan sem, da bo prišel iz njene srede tudi voditelj. Toda le, če bo v njej vedno živ in goreč duh požrtvovalnosti in apostolstva. V ta namen je pa potrebna nele zaroka, ampak poroka s proletarijatom. Anton Marinček. V okraju gobavih. Ali si bil že zunaj v okraju gobavih? Kako, da si tudi Ti Jeru-zalemčan, pa ga nisi še videl? Sinoči sem bil tam: Oddaleč sem gledal in od groze sem se zavijal v plašč. V zašlem solncu je stal vrh skalne grmade mož, roke dvignjene, a divje skrivenčene, kakor da je v zvezi z svetovi; morda je bila ta kontura kdaj veliki duhovnik. (Ne smej se, človek: jaz sem se sinoči stresel ob tej misli!) In je padel na zemljo in jo grebel z rokami kot žival. In je nato začel vpiti: Izkopal bi jamo v zemljo; izkopal do dna, zvezal bi misel z že-lezjem in jo vanjo pokopal. Skalo kot piramido zavalil bi nanjo, da bi ne vstala nikoli več! Ali pa bi privzdignil sklade gora in jo podnje izkričal v blaznem trganju in blaznem veselju, da jo bodo zmrvile, strle, zmlele, jo udarile, razobličile njo, ki me obiskuje, da bi me umorila. Pa se vrača, vrača ... Zopet prihaja, da bi me objemala... Vsak dan jo ubijem, a vedno zopet vstaja in me gleda in noče biti mrtva. Že je tu!" Kot vzmet se je dvignil. Glas mu je postal liripav in ves je hreščal, skušal bežati in prosil: ,,Kamenjajte, ljudje, ako sem še vaš brat! Vzemite kamenje in vrzite vame! Razbijte lobanjo; razbijte, da se razsule bodo misli, da se bodo razteple po vsemiru, da bodo umrle —• — umrle!" Za trenotek je padel na kolena, potem se je zrušil na obraz, človek. na svoj božji obraz. Približal sem se: ležal je na strani ,skrčen kot človek, ki spi; tudi oči je imel zaprte in grgral je nerazumljivo. Od časa do časa se mu je telo sunkoma streslo in se potem treslo nekaj časa. Nagnil sem se čisto k njemu, približal svoje uho prav do njegovih ustnic, da bi razumel besedo, ki ugaša, skrivnost ki se brez koristi izgublja v vesolje. Kmalu sem sam zaprl oči. In misel, tista misel, ki je plahutala okoli in oblegala in prežala na dušo. se je zgostila na njegovih ustnicah: „Ali si mislil, da boš ubožal, ko si lagal, ko si lagal, vse svoje življenje. Igralec si, recimo dober igralec, ki tako igra, da kar naenkrat pozabi, kdo da je pravzaprav. In potem hodi okoli in se mu še samo prav redkokdaj zazdi, da je v svojem začetku neka j drugega in da le igra. Pa mu čez to videnje kar kmalu planejo vali igranja ter mu potopijo oči v vodi. da jih mora zapreti. — Pa bi to še ne bil največji greh, ker ljudje smo in ljubimo, varan je in prevaro. Ti pa, človek, si bil ponosen na svojo igro in si šel v svetišče, da izoveš Boga na dvoboj. In si ležal pred njim na obrazu in si — molil. Vsa grešna in v blatni zemlji je tičala; ti — igralec — si dejal, da je vsa čista in lepa in božja ter si — molil. Mislil si na to, da je Bog kriv tvojih grehov, in si sanjal o novih sladkostih stranpoti; dejal pa si — igralec — da se kesaš za svoje slabosti. — V božje Oko si upal svoje in ga skušal upogniti in zlomiti: preigrati si ga skušal, dokazati mu, da nisi igralec. Bog pa je dober in te ni zlomil s svojim Očesom: razšla sta se kot tekmeca po neodločeni borbi in ti si triumfiral! Oko je ostalo hladno, mrtvo. Potem pa je prišlo. Ni to oko pozabilo na te, nego ti je poslalo dvom in vzbudilo v tebi k življenju Sfingo. Šele tu je konec one borbe, šele tu." Človek se je skrčil in prsti so se mu zvili kot kremplji umirajoče u jede. S težko sapo je bruhal iz sebe: ..Razživela sta se v meni kot kislina, ki razkraja in uničuje vse. kar sem postavil." -.Ali bo kaj ostalo, kar bi še moglo živeti?" Utihnil je. Hotel sem se dvigniti. Takrat je odprl oči... — Udaril sem z glavo ob zemljo in prste zagrebel vanjo. Kakor da hočem vanjo izkričati svoje zadnje, Najgroznejše. Največje... Na potu domov sem srečal človeka, ki me je hotel tolažiti: „''l isi i tam je vsak dan tako." Udaril sem ga. Kaj mi le to govori: vsak dan tako. Mirko Avsenak. ..Ali mislijo revolucionarji v resnici odstaviti Boga? Ali hočejo marveč odstraniti tujega boga, ki ga častimo mi vsi poleg resničnega Boga in ki nas prav nič ne vznemirja v naši krivici, laži. izmozgavanjn in ostrosti in ki ga rabimo, da ovekovečimo „od Boga postavljeni družabni red", razkošje na eni in glad na drugi strani? Ako je Bog Bog ljubezni, potem je tudi v tisočerih srcih komunistov, potem je ..neznani bog", ki so mu v svoji iskreni ljubezni do človeštva postavili oltar, — kakor nekoč v Atenah." (Neuland 1927.) ..Povejte, zakaj smo katoličani tako negativni? Kje so sintetične, odrešujoče sile katoliške univerzalnosti? Kje je svet objemajoča genialnost katoliške svobode in ljubezni? Ali 11 i s m1 o odgovorni 111 i, če hodi socializem kriva pota? Ali ni naše meščansko stališče in njegovo istovetenje s krščanstvom večja herezija kakor socializem? Ravno tu je potrebno spraševanje vesti. Potrebna je generalna revizija vseh političnih dogem, ki smo jih katoličani že skoraj v katekizem sprejeli." (Neuland 1927.) O pravičnem redu. Stojimo pred enim največjih prelomov v zgodovini, pred dobo, ki bo mnoge zgradnje dosedanjega sveta premaknila v temeljih in bodo pognale rasti občestvenega življenja iz povsem novih tal. Govorimo o prodoru družabnega reda kot o gotovem bodočem dejstvu, o nujnosti, ki mora priti že vsled vzročnosti članih razmer, pa tudi radi obče človeške blaginje. Kaj je družabni red? Pojem je širok in pod njim razumemo vse družabne ureditve, zakone, pravila, običaje, ki urejajo zunanje življenje družbe oz. človeka v družbi, torej tudi moda. takt. tradicija itd. Dokaj ožji pojem pa je pravni red, ki je sicer poglavitni sestavni del družabnega reda in ki v neki meri daje tudi podlago, smer in obliko vsemu družabnemu redu; pod njim pa je razumeti le celokupnost zakonitih norm, ki na izsiljiv način urejajo zunanje življenje družbe oz. človeka v družbi (urejajo odnošaje človeka do sočloveka in družbe ter odnošaje stvari do človeka). V naslednjem se bom omejil le na pravni red kot poglavitni sestav družabnega reda. Ne omejim pa se pri tem le na pravni red naše države, temveč označujem s pravnim redom ali pravom veljavno pravo vseh današnjih kulturnih držav, ki je v svojih osnovnih načelih itak povsod enako. Gotovi pravni red mora biti. Brez njega bi vladala anarhija, v kateri bi bilo življenje nemogoče. Možno bi bilo le tedaj, ko bi bili vsi ljudje plemeniti in dobri, to je brez slabosti; a človek je že po izvirnem grehu nagnjen k slabemu in zato je vsak anarhizem utopija, sovražnik človeške družbe. Pa tudi po božji volji mora obstojati na zemlji red in zato je položil Bog v dušo človekovo svoj večni zakon, ki loči pravo od nepravega., pravično od krivičnega. Ta večni zakon je izraz volje božje za red v človeški družbi in zato mora biti podlaga vsakega prava; pravo, zakon, ki ne temelji na tej bazi, je krivičen, nasproten človeški blaginji. Le v pravu torej, ki je z vsemi svojimi zakoni v skladu z večnim božjim zakonom ali mu vsaj ni protivno, moremo reči, da je pravično. Iz pojma pravičnega prava pa izhaja nujnost, da mora zasledovati in jamčiti obče dobro in občo blaginjo. Primeren način tega jamčenja pa je v raznih dobah različen; zato mora pravo vedno odgovarjati potrebam svoje dobe in se mora v tem smislu časovno izpreminjati; le-to daje zmisel vsemu pravnemu redu. Mar današnji pravni red ni pravičen? Glavna temelja prava sta oseba in stvar. Bistveno važno za zgradnjo prava je razmerje teh dveh med seboj in način, kako se to razmerje ustanavlja. Staro germansko pravo je poznalo skupno lastnino rodbine, rodu ali plemena. Podobno staro grško pravo in prava vseh primitivnejših narodov. Racionalistično rimsko pravo pa je prineslo s seboj popolnoma nasprotno razmerje: neomejeno lastnino posameznika. In tu je bila vsajena kal današnjega kapitalizma, ki je s časom vedno bolj rastel ter s postopno silo objemal v svoje klešče vse svetovno gospodarstvo, dokler ga ni popolnoma osvojil. Pa ni zajel le gospodarstva, zajel je vse državno in zasebno, da, celo duhovno življenje. Pogansko rimsko pravo je vrnilo zopet suženjstvo, le da v drugačni, a še strahotnejši obliki. Z recepcijo rim. prava pa je izgubila tudi Cerkev skoraj ves svoj socialni vpliv na gospodarstvo, ki ga je imela v toliki meri pred recepcijo. Zunanji efekt: na eni strani je nakupičilo gore zakladov in bogastva v rokah četrtine človeštva, tri četrtine pa pahnilo v skrajno uboštvo. Z življenjem je Bog vsakemu bitju dal tudi sredstva za življenje. Tako tudi človeku, najpopolnejšemu bitju v stvarstvu. Ta sredstva za človekovo življenje pa so zemeljske dobrine; so torej radi človeka, da si po njili pripravlja živež za svoje telesno in s tem duševno življenje. Dočim so te dobrine ostalim bitjem v neposredno hrano, pa si mora človek svoj kruh šele sam pridobiti. Iz vsega tega pa izhaja dvoje osnovnih človekovih pravic: pravica do zemskih dobrin, kolikor jih potrebuje za svoje delo oziroma pravica do dela in pravica do tega, kar si je z delom pridobil; na drugi strani pa nalaga dvoje dolžnosti: dolžnost do dela in dolžnost do priznanja delovnega zaslužka v lastnino onega, ki je delal. Iz tega sledi, da je delo in samo delo tisto, ki daje upravičenost lastnini in jo posvečuje. In samo ta lastnina je utemeljena v božjem pravu, ne lastnina iz obresti, rent, dividend ali dedovanja. Upravičena bi bila lastnina iz obresti le tam, kjer ni zmožnosti za delo (n. pr. pri pohabljencih, bolnikih, nedoraslih otrocih) ali kjer služi kot pripomoček do vredne eksistence (dota, renta za dijaka do dovršitve študij), toda nikdar ne kot pripomoček do kupičenja odvišne lastnine (ki je krivična, ker je vedno v škodo družbe)* ali podporo brezdelnosti (drugo je brezposelnost!). Zakaj do konca sveta velja za človeštvo usodna beseda božja: „V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh." Današnji družabni red pa je zgrajen na popolnoma nasprotnem stališču. Ne le, da ščiti vsako, — ne sicer s tatvino ali goljufijo pridobljeno lastnino (v smislu konvencionalne morale!) in lastnino, ki doteka sama po sebi izven lastnega dela (obresti etc.), temveč celo ščiti in pospešuje pridobivanje lastnine iz dela drugih, kar je še krivičneje. Ali je torej tako pravo pravično? Pravično pravo (kar bi moralo biti vsako pravo, kajti vprašanje je, ali je nepravično pravo sploh še pravo, ali je le potvara prava! —) mora jamčiti obče dobro ter pravice in bremena sorazmerno deliti. Današnji pravni red pa, kot smo videli, ščiti in pospešuje baš najhujše krivice. Odvzema zemske dobrine ljudstvu, kateremu so namenjene ter jih zaklepa v last nekaternikov. Tak pravni zistem je zmožen, da pripelje slednjič do tega, da bo pol Evrope v lastnini dveh ali treh ljudi! Večni zakon pozna le enega človeka. Moškemu kot ženski nalaga iste pravice in dolžnosti. Današnje pravo pozna dvoje ljudi in to v več pogledih. Predvsem je današnje pravo moško pravo. Ozir in zaščito nudi v prvi vrsti •moškemu, v drugi vrsti šele ženski (vzemimo samo slučaj nezakonstva otrok ali ■detomora). Sicer so prava nekaterih držav v tem pogledu naprednejša oz. pravičnejša (n. pr. francosko), a do bistvenega popravka v tem pogledu še ni nikjer prišlo. Dalje loči pravo med višjimi in nižjimi stanovi (gospodar — služinčad * Pod odvišno lastnino razumem lastnino, ki presega življenske potrebe posameznika ali njegove družine oz. onih, za katere ima skrbeti. Toda povdarjam, da se višina življenjskih potreb ne meri po posameznih konkretnih slučajih, temveč po višini potreb, ki jih zahteva človeka dostojno življenje. Te pa niso samo hrana, obleka in stan, zdravje in razvedrilo, temveč tudi ostale potrebe, ki služijo v oporo zdravega duševnega in telesnega razvoja. Vsote za kritje vseh teh potreb, med katero štejem še rezervo za slučaj bolezni, raznih nepredvidenih potreb (za slučaj raznih nesreč), za preskrbo dostojne ekzistence otrok itd., pa zaslužek kakršnegakoli delavca ne bo kmalu presegel. Seveda bodo morali zakoni v tem oziru urediti zaslužek sorazmerno s potrebami delavca (n. pr. samec ali oženjeni, oče več ali malo otrok). Z omejitvami glede odvišne lastnine pa bi navajali delavca, da tudi temu primerno uredi svoje potrebe (da jih koristno poveča), kakor se mora baš v nasprotni smeri danes odrekati izven najnujnejših vsem ostalim, za zdrav razvoj nujnim potrebam. Taki zakoni bi brez dvoma imeli silen vzgojni pomen za vso družbo. —Morda bo moral bodoči družabni red računiti celo s skupno lastnino in bo radi splošne blaginje omejil privatno lastnino acl minimum. To ne bo škodovalo, če bodo na drug način zagotovljene osnovne pravice človekove. oz. delodajalec — delojemalec). Enemu daje večje pravice, drugemu več dolžnosti. Enemu spregleda, kar drugemu šteje v zlo (sicer je pravno načelo, da so pred zakonom vsi državljani enaki, pa in concreto to vendar ni). Uče, da je namen prava, da ščiti pravne dobrine in interese državljanov in države. A če premotrimo vrednost teli pravnih dobrin ter v razmerju njih vrednosti jakost njih zaščite, nam vzbudi pozornost sledeča značilnost: da so nekatere pravne dobrine manjše vrednosti jačje zaščitene kot druge dokaj višje vrednosti (gledano seveda z višjega, ne materijalističnega stališča). A kar je tu najznačil-neje, je to, da je med najjačje zaščitenimi pravnimi dobrinami baš privatna lastnina. Ni moj namen, odvzemati pravu upravičenost te zaščite; hočem povdariti le karakteristikon in nepravično razmerje zaščite z ozirom na vrednost pravnih dobrin. Čudovito je, do kolike svetosti je kapitalizem pripeljal privatno lastnino, koliko jo je dvignil nad vse druge dobrine. Kako silno je potem to vplivalo na mišljenje in čuvstvovanje vse družbe, sledi iz naslednjega: Delikti zoper tujo lastnino se smatrajo v očeh konvencionalne morale kot najhujši delikti. Kdor se okrivi s tem zločinom, je za vedno izvržen iz človeške družbe, brezčasten, socialno mrtev. V takozvani družbi mu kvečjemu preostane še dvoje: da se ustreli ali izseli. Očitni zakonolomec, zvodnik, bogokletnik itd. pa seveda ostane časten in vreden član družbe. Živi nekje srečna družina. Pride človek, izneveri možu ženo, pokvari otroke in povzroči razprtijo v družini: napravi iz srečne hiše takorekoč peklo na zemlji. Njegovega stališča v družbi to prav nič ne omaje; morda bo žel od nje še kako priznanje. Nato pride drugi in ukrade isti družini malenkostno vsoto denarja, pa je za večno izvržen iz človeške družbe! Bog ne daj, da bi količkaj zagovarjal kako tatvino! Hočem le povdariti kapitalistično mišljenje današnje družbe, ki polaga vso svetost le v privatno lastnino, vse ostalo pa ji je podrejene vrednosti. Da je do tega v precejšnji meri pripomoglo pravo, je gotovo, saj smo to videli že iz zgornje razlage. Oporekal bi kdo, češ, da je to potrebno radi javnega reda in blaginje. Prav. Toda ali niso še druge stvari, ki so morda še bolj nevarne javnemu redu in blaginji, n. pr. neposredno skrunjenje duhovnih dobrin v zavratni in omamni obliki. Toda cele knjigarne frivolnega čtiva ne povzročajo pravu toliko skrbi za javno blaginjo kot n. pr. mala tatvina krompirja. Po mišljenju današnje družbe in pravnem načelu moreš učiniti zločin le na tuji lastnini, na privatni le v toliko, v kolikor oškoduješ ali postaviš v nevarnost tujo pravno dobrino. Toda meščanska morala pozablja, da je možen zločin tudi na svoji lastnini (in ti se danes pogosto dogajajo!). Iz pojma krščanske lastnine pa sledi, da je delikt proti sedmi zapovedi možen celo tedaj (kar je v današnjih časih izključeno!), kadar bi s tem ne bila oškodovana niti družba. Po mišljenju današnjega prava ozir. družbe pa je večji delikt, če ukrade lačen prosjak kapitalistu malenkost, kakor če ta radi nizke cene cele zaloge žita izpre-meni v kurivo, torej odvzame stvar svojemu, po božji volji določenemu namenu, (kar se je 1. 1919., v času tolike bede in pomanjkanja godilo v Ameriki). Seveda, ker „s svojo lastnino lahko razpolagam, kakor hočem!" Zato je današnje pravo brez žive korenike in zato za nadaljni "razvoj mrtvo. Treba ga je premakniti v temeljih, dati mu živo koreniko, ustvariti pravičnejše razmerje med osebo in stvarjo, v katerem bo oseba pred stvarjo in na tej podlagi graditi nov, pravični red. Vprašanje je zdaj, kam je treba dati večji povdarek, na izpremembo mišljenja in čuvstvovanja družbe ali na dejansko preureditev pravnega reda v že omenjenem smislu. Gotovo je, da bi izprememba duha v človeštvu sama po sebi dovedla tudi do izpremembe pravnega reda. A dejanska i z p r e m e m l> a pravnega reda bi brez dvoma vplivala tudi na mišljenje, kot je vplivalo tudi racionalistično rimsko pravo na razvoj današnjega mate- rialističnega mišljenja. Gotovo je, da sino baš mi. katoličani v prvi vrsti poklicani k aktivnemu sodelovanju na izpremembi sedanjega in gradnji novega, pravičnega reda. Edino mi lahko poenotimo življenje, zvežemo človeka s stvarjo in uničimo motive za današnjo dvojno moralo. Zakaj ravno krščanstvo je zmožno dajati pravec pravičnemu redu. Kakor je duh v tesni zvezi s telesom, tako se tudi mi katoličani ne smemo omejiti le na golo duhovno polje; življenje zahteva več. Vse življenje je rezultanta tudi realnih komponent, katerih ena je pravo. In to pravo naj vzgaja ljudi k dobremu in pravičnemu ter dviga človeški pogled višje kot na zeinske dobrine. Današnji pravni red človeka tlači k tlom, mu obrača pogled le na zemljo — novo pravo mora obrniti človekov pogled na višje dobrine, in tako pospešiti njegov duševni polet. Da 1) o podlaga mlademu, božjemu veku! — Vombergar Jože. Obresti. (Cerkev — Marx.) Silen razmah zavzema v današnjem gospodarskem sistemu protikrščan-sko stremljenje po uživanju, po izžemanju bližnjega. Vse misli, teženje in hotenje je usmerjeno zgolj na denar, na dobiček, visoka in blagodejna pesem Krista o pravičnosti in ljubezni je le še medel spomin. Mamon zasužnjuje človeka in ubija v njem Krista, njegove večne postave. Posledice niso izostale, kajti človek ne more teptati božjih postav nekaznovan, ker so baš večne in take morajo ostati; le neumnost in človeška pohotnost jih more popačiti in blagodejno skrb in uvidevnost Vsevednega izpremeniti v7 strašni bič božje jeze. Jasna zapoved Boga — v potu svojega obraza boš jedel kruh — človeštvu ni ugajala in zato se je skušalo trdim besedam izogniti na ta način, da je delu vzelo del zaslužka, to se pravi, oskrunilo je naravni zakon, da more le delo roditi kruh. da je delo moralna dolžnost vsakogar, zapoved Boga. Pomen in vrednost dela je danes pod ničlo, krivični in proti-krščanski prisvojeni del delovne vrednosti pa raste v neizmerno bogastvo — poedincev, lenuhov, kršiteljev božjih postav! In ta zločinski, protinaravni dohodek so obresti! Obresti so strup za narodno gospodarstvo, strup za socialno moralo, ki je baš radi obresti, obrestnega sistema tako razruvana, da mirno in brez očitanja motri številne žrtve. Obresti so za človeštvo največja nesreča, ker so najtrdnejša opora kapitalizma, strup vsemu delu, ker so ravno one vir krivičnosti, pohlepa in odvisnosti! Po njih in radi njih se uravnava produkcija, iz obresti izvira brez-pokojnost dela, strast po denarju, razredno sovraštvo. Dejstvo je: Obresti so nenravne, ker nasprotujejo jasnim besedam Gospoda, so protina-ravne, ker ubijajo človeško družbo. Samo v ilustracijo: Rodbina Rotschild poseduje okoli 4*0.000 milijonov, ki jih je „zaslužila" približno v 100 letih. In to premoženje se vsako leto — ker se seveda ne porabi — obrestuje, torej pomnoži za približno 3000—4000 milijonov! Brez komentarja! Preteklost in njeni globoki misleci so obresti odklanjali in kaznovali .jemanje obresti celo strožje kot tatvino. Stari testament je strogo zabranjeval jemanje obresti vsaj med rojaki, Plato in Aristoteles sta jih obsodila v svojih spisih in slednji celo pravi: „Obresti so v najvišji meri protinaravne, ker temelje na nenaravni predstavi, da denar more denar roditi." Še strožji so bili stari rimski misleci kakor Cato in Cicero, ki soglašata, da pomeni jemanje obresti — ubijanje človeka. Cerkveni očetje in kanonsko pravo stoje v tem oziru na popolnoma istem stališču kot misleci klasičnega starega veka in znameniti rimski pravniki; od slednjih se razlikujejo samo v tem, da so odklanjali vse in vsake obresti a priori in brez izjeme. Sv. Avguštin imenuje jemanje obresti celo „ars nequitiae", torej nekako spretno sleparijo. Cerkev je prepovedovala jemanje obresti absolutno, bogatinom in ubogim, zmerne in pretirane, pojm obresti in oderuštvo se v cerkvenem jeziku krijeta. Tudi „usurae licitae", ..dovoljene obresti" rimskega prava je cerkev označila kot nedovoljene, pregrešne in oderuške, ker cerkveni očetje so učili, da oni, kdor jemlje obresti, zanje, kjer ni sejal. Jasno je, kako težavna je bila naloga Cerkve, da radikalno izvede svojo upravičeno prepoved, zlasti ker so bile obresti že precej ukoreninjene in sankci-jonirane po rimskem pravu. A Cerkev je kljub temu vztrajala, zavedajoča se svoje naloge. Znatno lažje je postalo stališče Cerkve, ko so si rimsko državo podvrgla germanska plemena, ki niso poznala denarnega gospodarstva in se po po-kristjanjenju lažje in hitreje sprijaznila s cerkveno zapovedjo. In že v 9. stoletju je Cerkev s svojo odločnostjo in strogostjo dosegla, da se je uresničila njena zaliteva: „Nikakih obresti ne trpim od vzhoda do zahoda, kamor sega pesem sv. maše." Z lepo, vzvišeno mislijo je Cerkev na ta način izrazila, da povračevanje porabe tujega kapitala obsoja kot protipravno in grešno. Svetna zakonodaja je to stališče Cerkve v polnem obsegu adoptirala in ravno to dobo smemo upravičeno imenovati dobo največjega napredka evropske civilizacije. A družabne razmere modernih tkzv. civiliziranih narodov so tekom poznega srednjega in začetkom novega veka krenile v tako smer razvoja, ki ji Cerkev ni hotela in mogla slediti. Da, 14. stoletje je pričetek one strašne dobe, ko je človek razgalil vso svojo grdo nehvaležnost materi Cerkvi, zavrgel ali brezobzirno kršil njene pravične, od Krista ji izročene ideje in stopil na pot krivičnosti, strasti in pohlepnosti po denarju, uživanju in izkoriščanju in s tem vrgel v svet seme za današnje nevzdržno in strašno stanje v kulturnem, socialnem in verskem oziru. Točno: Izrael Nove zaveze je storil isto kot poklicni Stare zaveze. Z zmanjševanjem papeške avtoritete, ugleda apostolske stolice, z omalovaževanjem in preziranjem edino resničnega in pravičnega nauka Cerkve, se je vedno bolj in bolj krhala cerkvena disciplina, višji in nižji kler je postal močno posvetnjaški. Zopet je oživel duh poganstva, poganska sebičnost in uživanje. Kot strupena kača so si obresti zopet utrjevale pot v gospodarstvo, bodisi prikrito ali pa kar formalno! In praksa je s spretno potezo potisnila v ozadje lep in vzvišen nauk Cerkev o obrestih, — človek se je uprl Bogu — in končno potegnila s seboj takratne učenjake. Trgovci in bankirji so označevali steriliteto denarja kot neumnost in zmoto, češ da oni kot praktiki to bolje vedo kot razni teoretiki, filozofi in teologi, ki o praksi niti pojma ne morejo imeti. Cerkev je sicer še vedno energično branila svoje stališče, a v 15. oziroma 16. stoletju je začel tudi učenjaški svet močno popuščati in s tem zakrivil strašno napako, ki tepe in ubija človeštvo. Ne morda iz prepričanosti, ampak bolj pod vplivom takratne prakse so zatrjevali in učili, da je denar pod gotovimi okolščinami vendarle več kot samo denar, da pri gotovih pogodbah izpremeni svoje svojstvo in more postati produktiven. In ni čudno, da se je svetna zakonodaja postavila zopet na stališče rimske cesarske zakonodaje in uzakonila 5 do 6% obresti! Zadnja obširnejša beseda papeža o obrestni prepovedi je enciklika „Vix pervenit". ki jasno izraža, da je bistvo oderuštva v tem, da kdo zahteva nazaj več, kot je posodil. Četudi se oficielna Cerkev izraža v poznejših, za to encikliko izišlih izjavah glede obresti nekoliko milejše kot takrat, je še vedno dovolj jasno in razvidno, da v bistvu ni nikdar odstopila popolnoma od svojega prejšnjega striktnega in edino krščansko pravilnega stališča, da so namreč obresti proti-krščanske in nenaravne. Še v „catechismus romanus" prišteva pri 7. zapovedi k roparjem in ubijalcem — oderuhe, ki izmozgavajo ljudstvo z obrestmi. In Leon XIII. rabi zelo krepke izraze v encikliki „Rerum novarum" o bednem stanju, ki ga dan za dnem povzročajo požrešne obresti. Vendar je Cerkev v novejšem času, bodisi radi svetne zakonodaje, bodisi radi vladajočih narodno-gospodarskih razmer, bodisi ker se je z ozirom na navedeno tudi sama že precej zapletla v nastavljene ji mreže obrestnega sistema, morala vedno bolj omiljevati svoje staro strogo stališče. A vendar je za nas jasno in uvidevno: da Cerkev nikdar, tudi v najtežjih časih, ko so ji hoteli njeni lastni otroci z učenimi teorijami vsiliti prepričanje, da more svoje stališče, t e m e 1 j e č e na sv. pismu, Kristusovih besedah in naukov cerkvenih očetov, glede obresti i z p r e m e n i t i in korakati popolnoma vzoredno s svetno zakonodajo, ni izgubila poguma, da bi bolj ali manj precizni obliki ponovila svoje besede o obrestih. Zato velja za nas: Obresti so strup za narodno gospodarstvo in človeštvo sploh! Rešitev bližajoče gospodarske katastrofe je odvisna — od nas! In naša zahteva mora biti: Hočemo od Boga hote no, splošno s t i koristno i 11 ljudskim potrebam uravnano gospodarstvo! Naša dolžnost pa je, da strgamo masko z obraza m a 1 i k o 111, katerim sedanjost prisega u d a n o s t i 11 jih razgalimo do mozga, kot je to storil pred 60 leti — Marx! Ne Marx kot filozof ali historični materialist, ker je njegova materialistična filozofija nekonsekvetna in zato nevzdržna, ampak Marx kot ekonom. V svojem delu „das Kapital", ki je na polju ekonomske znanosti pač silnega pomena, je postavil točne in jasne pojme o delu, vrednosti in nadvrednosti. Vsi nasprotniki Marxa so edini v tem, da je fundamentalni nauk njegove kritike kapitalizma nauk o vrednosti. Ni je sicer Marx iznašel, ampak samo razvil in izpopolnil, ker nauk o vrednosti je produkt zdravega človeškega razuma! Jasno je, da vrednost in cena produktov zavisita od množine dela, ne pa — kot trde liberalno-buržujski ekonomi — od ponudbe povpraševanja ali celo od redkosti. Da danes večina oficielnih ekonomov tkzv. vrednostno teorijo dela zanikajo in izpodbijajo, ni vzrok v njej sami, ampak v tem, ker na njej in iz nje izhaja, oziroma sledi nauk o nadvrednosti. ki je kardinalna točka Marsove teorije! Kdor seveda bistva vrednosti pravilno ne pojmuje ali noče pojmovati, ta tudi ne more razumeti, kaj je dobiček, obresti, renta itd., in obrestni problem je ravno problem vrednosti. In danes je tako! In posledica? — Današnji kapitalistični gospodarski sistem! Zloben človek odklanja nekatere evidentne resnice in jih obsoja kot zmotne ali iz nevednosti ali ker se mu zde „nevarne" ali pa ker jih lahko zlorablja. In k slednjim gotovo spada Marxova kritika kapitalizma, ki s stališča moderne ekonomske znanosti ni nič drugega kot izčrpen, temeljit in neovržen dokaz za ne-dvomljivo pravilnost vseh gospodarskega življenja se tičočih naukov, ki so jih postavili že cerkveni očetje, kanonsko pravo in sholastika ter jih s teološko-moralnega stališča utrdili in dokazali, kolikor je bilo to v takratni dobi mogoče. Grozna in neznosna je nekaterim misel, da bi visokočislana sholastika imela vsaj nekaj skupnega s „strašnim" Marxom! Vendar kljub vsemu upiranju drži dejstvo, da so največji sholastiki kot Albertus Magnus in Tomaž Akvinski vrednostno teorijo o delu pojmovali tako kot klasična ekonomija, saj sholastika uči, da je delo pod vsemi okoliščinami pravi faktor vrednostnega izkaza. Glavna zasluga Marxovega dela ..Kapital" pa ravno obstoji v tem, da znanstveno dokaže, da ni kapital, ampak le človeško delo tvorec vjednosti, ali z drugimi besedami, da znanstveno zopet ponovi isto kot sholastika! To večno resnico potrdi in prizna tudi veliki socialni papež Leon XIII. v encikliki ,.Rerum novarum", kjer jasno pove, da izhaja bogastvo držav, družbe le iz dela delavcev. S tem seveda ni rečeno, da so vse dobrine, ker so produkt dela, last delavcev. In tega tudi Marx ne trdi, kar mu sicer kritiki iz vrst liberalno-buržujskih ekonomov podtikajo, ampak Marx je s tem hotel samo povdariti in podčrtati silen pomen dela, ki se v današnji kapitalistični eri tako podcenjuje. Današnji delovni zaslužek je anormalen. neka vrsta suženjstva, delovna sila je blago, ki je izpostavljeno kolebanju trga in cen, človek - podoba božja — se indentificira z blagom, je nekaka pritiklina delodajalčevega »kapitala" — kot v poganski dobi suženj del gospodarjevega premoženja. Čim številčno manjša je ta pritiklina, a po delovni sili večja, tem večji je dobiček — kapitalista! To je formula kapitalistove kalkulacije za profit! Profit pa je pribitek, brezdelen dohodek, zločin proti pravičnosti. Na tem principu temelji srednjeveška cerkvena in svetna zakonodaja o prepovedi ode-ruštva. Cerkev je obsodila jemanja obresti, ker je pravilno pojmovala pojrn vrednosti, nadvrednosti, dobička in dela, Marx stopa v ekonomiji sigurno po stopinjah svojih prednikov največjih mislecev. Zato je upravičena trditev da je Marxovo delo ,Das Kapital" najčistejša in najlepša apologija cerkvene doktrine o oderuštvu in obenem ogledalo za našo korumpirano, mamona obožavajočo družbo, ki je radi denarja — zavrgla Boga. Ako obsodimo Marxovo teorijo o vrednosti in nadvrednosti, potem je vsa srednjeveška cerkvena doktrina in zakonodaja o obrestnem vprašanju živela v težki zmoti, napačno pojmovala v varstvo in razlago ji izročen nauk. Gotovo je, da so današnje obresti, ako motrimo stvar teoretično in praktično, ravno isto, kar je cerkvena in svetna zakonodaja do 16. stoletja obsojala — namreč oderuštvo. Koren Vili. načilno je dejstvo, da se danes duhovni ljudje vedno bolj oddaljujejo od politike in da se do nje postavljajo celo v odklonilno stališče. Ta odklon se ne razteza samo na zrele, samonikle osebnosti, marveč se razširja celo preko akademske mladine do preprostega naroda. Preprost človek je vedno bolj tih in se razočaran pomika v ozadje. Kričeče, vsiljivo in malenkostno govoričenje ter povzdigovanje smešnih relativnosti v absolutnost vedno bolj izbegava ter se iz trenutne trudnosti dviga k osebnostnemu življenju. Z umaknitvijo vseh duhovnih osebnosti iz političnega življenja se politično življenje vedno bolj plitvi in postaja gola taktika, interesni boj in borba za brutalno premoč. Ves ta proces je nezdrav. Materialističen življenjski nazor se je oprijel podzavestno vsega javnega življenja in pije kri vsakemu pozitivno gradečemu odnosu osebnosti do javnega življenja. Duhovna sfera človekova se je začela vedno bolj odmikati realnemu življenju. Ta kretnja je namreč nujno utemeljena v tradicijsko-družabnem človeku. Vsakemu javnemu delavcu otrpne zmisel za organičnost življenja in brez čuta za človekovo dostojanstvo ne čuti potrebe, da v intimni zvezi s transdendenco resnično ustvarja in oblikuje podobo medsebojnega sožitja, marveč podre vse motive do odgovornosti in vrednoti vse zanj v poštev prihajajoče pojave po vprašanju koristi ali škode. Ta princip je temelj egoizma. Iz kapitalizma in materializma rastoča družba se bori zoper duhovnost in njene nosilce. Od njih zahteva največje dolžnosti, ne da jim pa pravic. Duhovni človek ima morda danes največ pravic in zahtev do m e d s e b o j 11 e g a družabnega položaja. D u h ovni človek ima danes nujno zahtevo posebno do politike. O 11 hoče. da ga poslušajo. V iskreni zavesti svoje organičnosti. zahteva od soljudi, da ga v njegovi samoniklosti razumejo. Težko je iti posebno tradicionalno pozitivnemu politiku (recimo: zunanje in nepristno živečemu konfesionalnemu politiku) mimo duhovnega človeka, ki gradi svoje življenje enotno in doživeto iz zveze narave ter nadnarave. Kadar gre namreč mimo njega, je vsa politika zgolj materialistična mehanizacija. Med duhovnim in političnim človekom mora vladati soglasje. Sfera praktičnega in osebnostnega krščanstva naj bo plodno polje politične modrosti. Danes so krščanski politiki po vsem svetu zgolj lokavi, izurjeni in taktični zastopniki gotovih materielnih interesov, niso pa modri, odkriti in naravnostni državniki. Zato stojimo v krizi parlamentarizma in demokracije. Duhovni človek v politiki. ukor takrat ob Jordanu: Janez, Zaharijev sin. velikan puščave. stoji ob vodi in se pogovarja s hribi iti dolinami. Živi v solncu. žeji in gladu. Bori se z vetrom in nočjo, s telesom in samoto. Kakor cvet divje rože razširja glas. Karavane potujejo in ga obiskujejo. Janez veže zemljo in nebo in govori o bodočnosti. Ljudstvo, zakleto v suho nerodovitnost. maje z glavo. Janez pa govori s strastjo in čaka preloma. Čaka. da se poljubita čisto telo in sveta duša. To, kar danes prihaja, še nima imena. Proroške besede gredo od človeka do človeka, razgrinjajo zavese in pripravljajo pot. Ne gre zato, da oči dovolj jasno in daleč zro, ali da jezik od veselja pravo govorico jeclja. Gre za doživetje božjega duha. ki zemljo objema. Gre za vesoljni potres človeštva. Gre za ljubezen, ki življenje vodi. Gre za dan, ko smo se vzeli iz mrtvih noči v svobodo. Rodilo se je iz niča. to je iz volje božje. Razvilo se je in zagrabilo kot plamen. Črpa iz neznane podzavesti. Bojuje boj kakor vse novo: klevetanje in besedičenje ozkosrčnežev in nezaupl jiv cev se podira v prah ob silnem navalu. Ne vemo za uro prodora: ali danes je tu in pronica kakor voda skozi apnenec. V naše življenje prihaja. Predhodniki po vseh zemljah mu prožijo roke. Eno so z nami in isti jezik govore: v Ameriki, Avstraliji, Japonski in Evropi. Nosna materija dviga in usloča hrbtenico v solnce. Trpljenje in bolest nas dvigata iz zemlje. Vesoljni božji duh se iz blaženosti in miru niža k zemlji. Že vidimo odtise tega novega hotenja v arhitekturi, umetnosti, v od solnca ožganih telesih, v kretnjah in slutnjah. Radi tisočih bodočih človeških radosti v nas se odpravljamo na pot: orjemo zemljo, brazdimo vode, naskakujemo solnce in plavamo v zraku. Naravnost izsesati hočemo vso toplino, okleniti se vsega stvarstva, zahoteli po nadstvarstvu s srcem angela božjega in živeti, živeti. Ritma, stvarnosti, zdravja, lepote, prožnosti notranjega in zunanjega človeka hočemo. Glejte, plitvi in lahkomiselni človek v lenobi in za-vratnosti umira. In glejte, že prihaja svobodni, sproščeni človek. Peruti mu rastejo in energije se nabirajo v njem. Z jadrno nogo stopa v nove svetove, kjer ga čaka Bog. Kruh in Vino se spreminjata v marmor in zlato, v bron in brnenje neslišnih sil. Telo je danes težišče zlomljenih ur in vendar naše središče. Telo je naše življenje in je vendar več od telesa. To življenje bije ob bregove; jezovi in nasipi so že prebiti. V teku in skoku, v plesu in godbi, v solncu in vodi, v kriku in čolnu se danes bliža Bog. Pojdimo mu naproti. Ovenčajmo se s cvetjem in pesmijo, razvijmo prapore in jadra, naoljimo svoja rjava telesa in tečimo naproti. Njegova milost prihaja. Božje kraljestvo prihaja. In čista telesa nosijo njegovo zlato streho. B iocen tri či i a me tafizi k a. Na vseli poljih človekovega ustvarjanja se javlja na podlagi razvojne zakonitosti nov kompleks pojavov, ki razvijajo silno dinamiko. Vsi li pojavi dobivajo s človekovim soodgovarjajo-čim duševnim obrazom iskanja, poglede, upanja, razmotrivanja, ki so vzmet in pogon njegovega duhovnega ustvarjanja, znak novega življenjskega naziva kot nujna reakcija na brezživljen jsko smer naše dobe. Dosedanja smer človekovega življenja in priličenja narave je šla v prazen, mrtev prostor, lmanentna smer, dana vsakemu bitju in predmetu, ni smela do veljave; zato je prišlo človeštvo do krize. Duševna plastičnost evropskega človeka, potrebna za konkretna izhodišča, se je silno zmanjšala po prehodu iz srednjega v novi vek. Takrat je zazijal prepad med hotenjem in resničnim življenjem. S tem se je olajšala rast kapitalizma, ki je prepad še povečal in človeški idejni usmerjenosti odmaknil dejanski stan. Kakor povo-denj se je razlila nad človeštvom pestrost zunanjih efektov in razodetij materialne kulture. V zmagoslavnih njenih korakih se je slišal groteskni smeh vsej duhovnosti in harmoničnemu razvoju na račun. V tej vročici evropske bolezni se je na ekstatičen način raz-vezala materialna dobrina za dobrino in v resnici očarovala človeka. To samo na sebi objektivno dobro (ali vsaj indiferentno) dogajanje v materialnem svetu pa je dobilo drug predznak z ozirom na celoto življenja, ki se je razdrla. Kadar pa človek (ali njegova doba) ne živi iz vsega obsega in vseh svojih sil, takrat postane njegovo udej-stvovanje delno in zato mehanično. Vse življenje nosi pečat eno-stranosti. Ta poteza pa dobi jasnejše obrise v posameznih sektorjih življenja. Kakor je filozofija polna neživi jen jskih napetosti in daleč od modrosti in daje videz analitično-mehanične učenosti, tako je suha in bolestna vsa znanost v svoji tankovestni psihologičnosti; tako je bila mukotrpna vsa trenutna eksotičnost atomističnega impresionizma; tako je še danes podvržena silnim vplivom mehanične materialnosti vse gospodarsko in socialno življenje: bodisi liberalizma. bodisi socializma. Celo v religioznem življenju je prevladala etično-voluntaristična smer in se oddaljila od prakrščanske bitnosti neposrednega otroštva božjega. Najbolj neživljenjsko pa so tolmačili pojave v naravi. Biološka znanost je od mehaničnega tolmačenja prirodnih pojavov prevzela analitično metodo opazovanja in jo prenesla v svet organizmov. Organizem so smatrali za fino izdelan stroj; vse izrednosti (ki jih v biologiji niso mogli tajiti) so smatrali za slučajne izraze splošnih mehanskih zaknov. Vse notranje duševno izkustvo pa so proglašali za vzporedne pojave gotovih možganskih procesov. Iz takih osnov se je oblikovalo vse javno življenje in nujno prešlo v bolne kontraste in nesomerna razmerja. Okolica in raz- položenost sla tlačili živega človeka v protiorgansko smer. Zločin naše dobe o b s t o j i v m e h a n i č 11 e m poenostavljen j 11 in posiljenju vsake resni č n o s t i. Vsak mehanizem gleda le na kvantiteto; in baš zato, ker tak vidik izključuje čut za kvaliteto, za individualne poteze in znake raznih bitij, zato jih ne vidi v njihovi pestrosti in bogastvu ter jim izpodmika tla za harmoničen razvoj. Kakor pa ne pridemo življenju do bistva s kemičnimi formulami, tako ne oblikujemo resničnosti z mehanizmi. Naše javno življenje je matematična konstrukcija. Človek se lovi v abstraktnem svetu in nima stika z biološkim razvojem svetovja. Vse je razdeljeno v kategorije. V človeku je prodrla na dan absolutistična strast po vladi in znanju. Ni več rast primerna, marveč zakon. Kadar pa slišiš zakon, ki nima stika z razvidnostjo ali pa je zakon jasno protinaraven. se postaviš do njega v hladno, statično razmerje. Saj služi danes skoraj vsak zakon suhi. oficielni svrhi življenja, je torej mehaničen, konstruiran, brez živega, polnega ozadja in ne more vzbuditi organskega soodnosa. Večina življenjskih form je brez zvoka, brez odmeva v večno se prelivajočem življenju. Zato je moralo priti do elementarnega prodora vseh vitalnih sil. Mehanski svetovni nazor postaja mrtev in vstaja nov: organski. Ljudi se je polastila silna žeja po življenju: odtod tako silne afirmacija življenja v vseh poljih svetovne resničnosti: odtod tako pogosti pojavi življenja, obnove, razvoja, občestva, gibanja, rasti, razcveta, umiranja itd.; odtod utemeljitev socialnega etosa; odtod svetovna mladinska revolucija; odtod val telesne kulture, ki se meče vedno višje in širje in postaja centralna misel biološkega človeštva; odtod organološko pojmovanje v vseh duhovnih vedah; odtod umir-jenje bolne ekstatične umetnosti. Ti pojavi dajejo obrise novemu življenjskemu pojmovanju. Biocentrična metafizika je nazor, ki ima v biosu, pojavu organskega življenja, središče in izhodišče za enotno in zaokroženo pojmovanje sveta. Ta visoka vrednota nujno zmaguje nad mehanskim svetovnim nazorom. Ta nova življenjska smer ima za temelj najnovejšo biološko vedo, ki je zamenjala mehanično pojmovanje in razlaganje življenja z organičnim. Zopet je odkrila kvalitativni značaj biologije. Zato je miselnost nove biologije organološka in širokogrudna. Vsako razlaganje življenja se začne v naravi; tukaj se polagajo temelji svetovnim nazorom. K najvažnejšim kvalitetnim kategorijam teh temeljev spadajo pojem celote, pojem dejavnosti in pojem individualnosti. Vse vesolje je živ organizem: nosi v sebi organske odnose in se giblje iz sebe; zato nima zmisla za slučaje in mehanska gibanja. Vsako gibanje povzroči nek notranji akt iz notranje polarne napetosti. In baš ta ideja splošne polarnosti pojavov je pravitalno gibalo ritmike vseh življenjskih pojavov. Danes stojimo pred modrostjo organičnega življenja. Varnost, resničnost in božanska slutnja se nam razodevajo v naravnih prc cesili. Primat ljubezni vlada z neomejenim imperativom v kozmičnih antitezah in v polarnosti življenja. Čut za življenjsko plastiko se zopet razvija. Kot silna reakcija se dviga življenje v vsej svoji polnosti in lepoti. Pedagogika, medicina, sociologija, telesna kultura slede svojim jedrovitim silam. Vsi li viialni utripi pa silijo v območje najvišjega kroga: religioznega in se ustavijo pred misterijem. In kakor se mora umakniti temu valu nasilna voluntaristična smer, tako se odkriva z revolucionarno krščansko vitalnostjo večno pra-bistvo človeštva: otroštvo božje. Javljajo se nove realnosti: preroje-nje iz zakramentalne polnosti Cerkve, mistično - realno odrešilno delo v misteriju; božje kraljestvo na zemlji. Z božjo pomočjo pre-lamljamo nasipe na vsej črti. štejemo utripe božjega obiska, rušimo laž ter nenaturnosf in nosimo triumf. Edi Kocbek. Metafizika telesne kulture. Skušali bomo vzporediti novo pojmovanje telesnosti med ostalo kulturno valovanje, da bonu) tako razvideli vso nujnost in globino tega gibanja. Da ne bomo mislili o telesni kulturi kot o kakšni malenkostni zadevi. Vsi časi so poznali neko telesno vzgojo; stari vek bolj od srednjega. Da je to spremljajoči pojav vsakega človeškega žitja, moramo iskati vzrok ne toliko v želji po telesni moči, kot v prazakonu vsakega organizma, v imperativu gibanja. Ta imperativ je bil v različnih dobah različno tolmačen in različno vpoštevan. Vendar pa ni ta zahteva po telesnosti skoro gotovo še nikdar zavzela znanstveno takih dimenzij kot dandanes. Zato bomo skušali iz polpretekle dobe razbrati tiste komponente, ki so dale temu valu ravno tako lice. V drugi polovici 19. stoletja je pričela z neverjetno naglico rasti industrija. Mesta so požirala ljudi. In vsem, od intelektualca do tovarniškega delavca, vsem je grozil telesni pogin. Človek je našel neko odpomoč v telovadbi. Ali racionalistična doba je računala tudi na delovne sile in obrambno moč ter je to telovadbo čisto militari-zirala. Pravim, da je to bila doba racionalizma in materializma. Človeški duh je neizprosno računal in konstatiral, veroval v svoj »nezmotljivi" razum in spiritualne procese materije. Za njega ni bilo tajne življenja. Vse je hotel zmagati, vso temo je hotel razsvetliti. Svet je bil pijan od zmag svoje mrzle preračunanosti in ni vedel za drugo, kot vsemogočni intelekt. Tehnika je osvojila svet in svet ni hotel videti za strojem človeka. Samo mehanizem. Zato je zahtevala doba z voljo prepojeni mehanizem. Za obvladovanje in vodstvo vseh teh mirijad strojev, ki delujejo noč in dan, je potrebovala odličnih, odpornih, spretnih, sigurnih ljudi, s prisotnostjo duha. In tako je nastal šport, kakoršen je v praksi še danes. Tehnika in šport sta otroka istega duha. Obema je lastna vol ja, moč, pozornost, sigurnost in obema je blizu neduhovnost in surovost, sila. Stroji so sicer na- domestili ude; ali vendar je eksaktnost, tempo, ki ga je človek podaril stroju, potegnil človeka s seboj. Z vsemi sredstvi vse druge zmagati. Vse obvladovati, vse moči, to je bila deviza tehnike in športa. Živo telo racionalizirati v mehanizem je morala pomagati anatomija, biologija, kemija, fizi jologi ja, mehanika. In kot se trudi tvor-irica letal, da zviša število propelerjevih obratov, tako skuša povišati brzino svojega tekalnega aparata rekorder. Boj in zmaga. Zmaga mehanizma nad mehanizmom. Ista imena v športu kot v gospodarstvu, industriji, tehniki: metri, številke, minute, runde, bilance in statistične tabele. In v tem triumfu racionalizma se je naenkrat uprlo telo; telo, samo mehanizem, samo kompliciran aparat. V naši najnotrajnejši notranjosti se je rodila žgoča bol. ki je dušila telo, ki pa je končno privedla do peripetije. Vsa krčevita zvezanost se je zrahljala in pot pripravila. Iz nepoznanih pokrajin človeškega organizma so prihajali vedno novi impulzi. In tako smo pričeli skušati izkopavati ono, kar je bilo že dolgo zakopano. Logika telesa. Ravno naš čas dela z neutrudljivo paznostjo in odkriva. V svojem jazu smo spet naenkrat zaslišali zastrte, daljne glase. Ta jaz je telesno-duševno. V sredi vsega divjanja je lastno uho slišalo sebe samega. Duhovno je prejelo zopet odnos k telesnemu. Posebne vrste odnos. Vsa ta odkritja vpi jejo proti športu v marsičem. Tako nastopa novo pojmovanje telesnosti. To pojmovanje je posledica velike vojne. Saj vojna je tudi zavrgla ra-cionalistične in materialistične nazore 19. stoletja. Kajti človek je spoznal, da pluje za stroji le živa kri, ki ima svoje zakone in da se bogastvo duše, ki je več od samih eksaktnih stavkov. Velika vojna je zopet vpostavila odnos med iraci jonalnim in racijonalnim. med kaosom in kozmosom. Zato smo danes mnogo resničnejši od polpretekle dobe in morda mirnejši in bogatejši v ustvarjanju. Impo-zanten ples pleše zapadli i človek: n jegov duh je poln kritike, tolerance in načrtov. Brez domišljavosti in z največjo eksaktnostjo gradi nove teorije. Razkriva in ureja. Brnenje propelerja mu je muzika in velemesto v luči žarometov kot sanje futurista. I11 vendar v iskanju naša doba ni materijalistična. Četudi je tehnika najvišji materijalni izraz racionelnega principa, kar ga je sploh kedaj videl svet, je vendar duhovne narave in se zaveda (to je važno), da je rojena iz iracionalnega kaosa z usodno nujnostjo. Geniji tehnike morajo slediti podzavestni stvariteljni sili. Ves abstraktni svet tehnike in znanosti je le površina, le mrena pod katero je temna masa, ki jo racijonalistični človek ni hotel videti: kaos. In če prejšnja doba ni hotela vedeti nič o hudiču niti Bogu, je današnja, kljid) vsej praktičnosti le bogotežna. In tudi telesna kultura je izraz tega iskanja. Kajti telo je bilo odkrito kot nekaj avtonomnoživega, kot celi nepoznani svet, medtem ko je bilo pred vojno le stroj, mehanizem. Zu nanje propada in vse, kar je vitalnega pomena za človeka, je naenkrat zavzelo neverjetne dimenzije. Novo pojmovanje telesnosti išče zvez s podzavestnim in iracionalnim. Najčistejši izraz te nove miselnosti, ki se še razvija, je gimnastika in ples. Prejšnji (ali boljše še vedno živeči) šport pa se počasi preori jeni nje in postaja vedno bolj kot ples pojmovan. Kajti dobro ve, da 11111 bo zmanjkalo živili sokov, če bo še nadalje vztrajal pri duhomornem samo rekordu, ki je produkt raci jonalizma. Novi šport mora postati zveza med avto-nomnotelesnim. impulzivnim k hotenemu, k volji, intelektu. In zato bo tak šport obnavljal in poživljal ljudi tehniškega stoletja. Gimnastika je impulz, šport pa je volja. Red. ki ga je po človeku ustvarila zemlja, drvi. Kolesja se vrtijo in le močni organizmi bodo zmogli vodstvo. Vse pa, kar je trhlo, bo zmleto. Vse, kar ni izurjeno za ta divji tempo, bo podleglo. Le celotni, zdravi individuum bo dal lahko vse sile. In to je morda metafizika telesne kulture, da prihaja klasika 20. stoletja: filozofija tehnike, iskanje človeka in Boga, nova harmonija med telesnim iii duševnim. Zato propad ekspresionizma v umetnosti in pričetek novega stila in nove, stvarnejše linije. Pia. Kulturn a usmerj en ost. V današnjih dneh se moraš vsega naučiti. Naučili smo se tudi. da sestoji človek iz telesa in duše, pa ne tako, da bi bili to dve plati človeške osebnosti, marveč da sta to dva povsem ločena dela. Telo je le potrebno zlo. ali pa vsaj nekaj manjvrednega, kar ovira dušo pri njenem razmahu. Zato nič čudnega, če je veljalo samo mrtvičen je telesa za krepost. O telesu so govorili le v zvezi s spolnostjo kot izhodiščem vsega greha, ali pa če so mislili na akro-batstvo razvitega človeka. Telo je le ovira in človek je nesrečen, ker se ga drži ta nepopolnost. Na drugi strani pa se je pod duševnostjo pojmovala le razumnost. Da obstoje pojavi, ki nosijo v sebi počela obeh, tega nam ni nikdo povedal. Kolikokrat se zgodi, da še celo danes ..učeni" ljudje imenujejo močno razgibanost tvoje duše le delovanje hormonov ali napetost vericae sensualis. Pretirana enopolnost je imela za nujno posledico materialistično pojmovanje. Da je temu tako, naj navedem samo en primer: Poleg govora izraža človek svojo notranjost gotovo najlažje v kretnjah. Zato smemo prištevati ples med prve umetnosti, ki jih je gojil človek. Najvišja duhovna vrednota pa, ki jo nosi človek v sebi je gotovo religija. Zato nič čudnega, če prvi plesi niso bili erotični, marveč religiozni. Tako dobimo narode, ki poznajo samo take plese. Ne vprašajo te. kakšnemu narodu pripadaš ali kakšnega boga častiš, marveč kaj plešeš. Taki so izvenevropski narodi. Vprašanje je. zakaj je pri nas ples, ta barometer telesno-kulturne usmerjenosti, na tako nizki stopnji. Strašno je to. da se telo in duša drug drugega bojita, da se krivata in se v samotnih urah sploh več ne znata in ne. moreta po- govarjati. Ee v opojnih urali potencirata svoje intenzivnosti v goljufiv objem, ki mu sledi vedno večja utrujenost. Poudariti je treba, da utrujenost duše do telesa ne izhaja od religioznega udejstvovanja, pač pa od areligioznega. Centralnost religioznosti, ki se na novo svita v naših dušah, dosedaj ni bila me-rodajna pri določevanju kulturne smeri. Zato je treba poiskati način dosedanje religioznosti, ki je povzročil to nenaturno enopolarnost. Odgovori so jako različni. M e. r e ž k o v s k i j misli, da je to napeto enostransko naziranje ostanek židovske mentalitete, ki so ga s krščanstvom vred prevzeli drugi narodi. Šele sedaj se je azijska rasa odpomogla od tega strupa. Temu nasprotno smatra S t a h 1 i n . da je to naziranje prišlo k nam z renesanso, je to izraz nekega ..Welt-angsta", ki ga je občutil antični človek ob pogledu na naravo. S p e n g 1 e r pa razlaga ta pojav iz strukture sedan jega in antičnega človeka. Antični človek je bil plastično misleč, sedanji pa je abstrakten. Temu mnenju odgovarja pri Grkih visoko razvita, upodabljajoča. pri nas pa glasbena umetnost. Drugi razlagajo zopet to nasprotje kot notranjo napetost med duhom na eni in ostalo dušev-nostjo ter telesnim na drugi strani. V glavnem je vzrok v evropski r a f i n i r a n o s t i lenobno in d u h t) v n o v e d 11 o manj intenzivnega življenja, ki je prestavilo težišče života rjenja v telo in ga osvobodilo vse metafizične intenzivnosti. P a p i n i kaže ostro na telesnega človeka v civilizaciji: „Ta bedna civilizacija monstruoznih odkritij najbrutalnejše tehnike, civilizacija neizmernega dela in nikdar nasičenega progresa; civilizacija večnega nastajanja, ki živi iz nonsensa, da živi in proizvaja le zato. da proizvaja, ne da bi pustila za duha eno samo okno duška, se mora povrniti in porušiti v svojem embriju in umreti z ropotom, kot je začela. Nič ni dala, kar bi bilo vredno, da podpre duhovne vrednote, nič ni pustila za uteho srca in duše." Zle posledice obojestranskega naziranja so se namreč kmalu pokazale. Mnogim je začela presedati ekskluzivna duševnost in vrgli so se v drugo skrajnost in narobe. Življenje ekstremov se je začelo, kjer je sicer biološka polnost, ne pa življenska. Materiali-zem je bil nujna posledica prvotne duševne prenapetosti. Nič čudnega torej, če so vse panoge, ki obravnavajo materijo in telo, zapadle materializmu. Tako je seda j svet razdeljen v dva tabora. Enim je vse, kar je s telesom v zvezi grdo in grešno, drugim je telo višek bla-ženstva, poezije in življenja. Oboje: surova me se no s t in prevelika občutljivost sta z 11 a k ene in iste d e g e -n e r i r a n o s t i in sestavni deli iste kulturne usmerjenosti, ki je p r o t i k r š č a n s k a. Praktično je danes najaktualnejši naš odnos do telesnih zahtev. Čeprav stoji današnja kulturna usmerjenost v principu sovražno napram telesu, vendar ne more preko njega. Zahteve telesa so tukaj. Zato se je kot vitalna reakcija vzbudil šport, ki zavzema večji obseg. Vendar pravijo, naj športnik vadi le iz higijenskih predpisov, zaradi zdravja, ali pa radi kakih od zunaj vnesenih smotrov, 11. pr. rekorda moči, časti. S tem se je v človeku zopet začela razdvojenost. V naravi človekovi pa je, da želi in hoče enostavnega naziranja o vsem, da išče resnice, ki hi bila v vsem isto in hoče. da l)i se z vsem bitjem predal takemu dognanemu spoznanju. Dognano je, da človek v udejstvovanju henološkega principa tudi največ zmore, ker se je zastavil ves za ves ideal. Kadar pa človek nima enotnega smotra, ni tvorec. Zato je naša naloga, da si v tej razdvojenosti in enostranosti današnjega časa poiščemo zopet enotno kulturno usmerjenost, ki se bo ozirala ravnotako na telesno stran naše osebnosti in bo zavzela pozitivno stališče do snovnosti. Vsak kristjan ima že to naziranje, samo da leži globoko v podzavesti, kamor ga je vrgla a religiozna kultura. Ta zaklad dvigajmo v solnce. Bodimo tvorci enotne kulture, katere sijaj se boči k nam iz časov Frančiška Asiškega, ki je imenoval solnce in zemljo, rastline in živali svoje brate. Ta zavest prihaja zopet. Vedno bolj se zavedamo, da tvorimo z vsemi živimi bitji veliko družino, in da smo po telesu del tega sveta. D o s t o j e v s k i pravi: ..Ljubite živali, ljubite rastline, ljubite vsako stvar, kajti če boste ljubili vsako stvar, se vam bo razodela božja skrivnost v stvareh. In končno boste ljubili ves svet z vseobjemajočo popolno ljubeznijo." Zdaj torej vemo, da nam telo ni v breme, marveč v dobro. Ni samo spoznano dejstvo, ki se mu ne moreš več ogniti, ni samo del mojega in tvojega žilja. marveč druga plat človekove osebnosti. S tem prehajamo iz mehanične kulturne usmerjenosti v vitalno-orga-nično. In samo tukaj se lahko dvignemo iz narave v nadnaravo. Mirko Pokom. Ubrana pesem lokostrelca. O Gospod. v telo si me postavil, da sem. Kot prožno jeklo si mi usločil hrbtenico in ramena kot bronast lok. Z veseljem si napolnil moje tekanje in kot vriskanje si napravil moje skakanje. Rokam si zaukazal, da Te hvalijo in v dlani si mi položil tiho govorico. Z dragocenim sokom si me pobarval. in srce obdaril s praritmom. Iz zemlje si me zaklical in zemlja, mi je mati. Silen in strasten je njen klic. Silnejši in strašnejši pa je Tvoj protiklic. O klic Luči! O Gospod, k, si morje in nebo in si vendar nad vsem. O Nerazumljivi, (lov rekovo telo si si izbral kol prebivališče in poveličal si ga po svojem Vstajenju. Pino Mlaker. Laični ples. (Pod tem naslovom mislim listo, kar imenujejo drugi ritmično gimnastiko, izrazno gimnastiko, simbolične vaje itd. Torej ne kakšen družabni ples, ki ga prinese moda.) To je gotovo, da ne more ostati telesna vzgoja vedno zgolj pri muskulaturi, pri zdravju in pri uspehih v merah, temveč da bo človek hotel to svoje telo rabiti tudi za kaj višjega, za pesem, za ples. Kajti to je krona vse telesne vzgoje. Tu se pričenja poduhovljen je materije. Saj tudi tisti, ki se uči petja ali pravilnega izgovarjanja, ne bo ostal samo pri tonih in vokalih, temveč bo hotel nekaj več, bo hotel končno enkrat vendarle recitirati ali peti pesmi. In takrat, ko bi pričeli enkrat tudi laiki plesati, hi telesna vzgoja z; ubila oni surovi, zgolj materijalistični videz in hi postala resnična kultura! Kakšen pa naj bo laični ples? Analogno kol laično petje bi dejal, ali boljše laični plesni zbori nekako tako. kot so pevski zbori. Sodelujoči bi se vežbali v posluhu in harmoniji gibanja. Njihove kretnje bi postajale vedno bolj čiste, vedno bolj kultivirane in bi končno zaživele celo v konstruiranih ritmih. Recimo, da bi plesal i vsi en gibalni tema. ali da bi se delili v dve skupini, ali tri ali več kot bi pač zahtevala glavna misel. Kaj bi pa lak plesni zbor sodelujočim konkretno nudil?: Prvič bi nadomestil gimnastično uro, ker bi se pri plesu telo razgibalo čisto nezavedno; vsi sklepi, vsa musku-latura. vse živčevje, vsi notranji organi bi čisto harmonično stopili v akcijo. Drugič bi se individuum razkričal v tem. kar ga duši v njegovi duševnosti. Vsa podzavestna prikrivanja in krčev i (osti bi dobile nekak izhod, možnost prikritja in razrahljanja. V človeku bi nastopilo srečno sproščenje. Najbolj razvite individualnosti bi se iz-kričale v podzavestni kretnji. (Primerjaj psihoanalizo!) In glavno, kar bi ravno šele stvorilo plesni zbor, pa bi bil tisti zborovni duh, tista skupnost. Skupnost enega ritma. Individuum je zgrabljen, obseden od skupnega ritma in pleše, pleše — in čim bogatejši in čim večji je plesni zbor, tem silnejša je lista tajna sila ritma. Poleg glavnega ritma bi valovali vzporedno še drugi. Individuum bi moral žrtvovati vso pozornost in celo svoj mali jaz tej celoti, temu zbo-roveinu demonu. Vsi sodelujoči bi s časom zrasli v tako harmonijo, da bi lahko plesali cele plesne kompozicije. Seveda so plesne kompozicije za laične plesne zbore drugačne od tistih, ki se plešejo na odru v gledališču. Saj laični plesni zbor noče ničesar predstavljati, se noče producirati, temveč pleše radi sebe. radi užitka samega. Ne prenese publike kot gledalca, temveč zahteva, da tudi publika pleše. Ravnotako kot se tudi nočejo producirati cerkveni pevski zbori (iz katerih se je pozneje šele razvil posvetni zbor), temveč žele, da poje cela cerkev zraven. In to je tisti veliki moment, ko začutijo vsi navzoči en ritmus, eno nerazumljivo vsebino, eno lepoto, ob-čestvenost, življenje. Čim bolj vzgojena bi bila telesa, čim elemen-tarnejši bi bil plesni tema, tem lepše, tem impozatnejše bi bilo doživetje take plesne svečanosti. Plesni režiser pa bi moral biti tak gle-dec. da bi razbral iz plesnih motivov teh ljudi glavno misel in da bi znal tako usmeriti ves ples v en ritem. Gledal sem proletarski otroški plesni zbor, ki je plesal v največji resnosti celo uro in kjer so otroci kar sami od sebe razvijali plesni tema naprej. Tak laični plesni zbor bi bil lahko moški, ženski, otroški ali mešani. Največja težava pri realiziranju takih plesnih zborov pa bo gotovo čudna usmerjenost današnjega zapadnega človeka. Ta usmerjenost je namreč čisto individualistična. Zapadni človek ne pozna več monumentalnosti v občestvu. Vsaj meščansko-liberalni tip ne. Saj ne zmore nobenega pravega društva več, nobene družabne (resnično družabne!) prireditve v večjem stilu, nobenih družabnih plesov kot so bili „četvorka", ,.beseda" i. dr. Pri nas fantje že skoro ne znajo več peti v zboru kot preje nekdaj. Edino izjemo tvorijo tu proletarski krogi, zavedno prole-letarski, ki imajo neverjetno mnogo razumevanja za občestveni ritmus. Le Slovani smo ohranili, odnosno je naš bistveni dar kolektivnost, občestvenost in (kar je s tem v zvezi) teatralno gledanje ^sega življenja. (Za primer naši fantovski zbori, ruski zbori in igralske skupine in ruski teater in film.) Ruski sovjetfilm pozna cele igrokaze brez kakega filmskega igralca; stotine in tisoči igrajo: delavci, delavke, študentje. Zato pa ni več to le igranje, le teater, temveč življenje. In. ali ni ta naval, to tekanje, (o vrvenje teh mas že ples? Da, to so plesni zbori. Pino Mlaker. Drobna študija o plesu. (Konec.) Plesna umetnina in gledalec. Umetnina je neizčrpna. Nikdar čisto ,,razumljiva". Koli-korkrat že čitamo kako pesem, vedno najdemo nove momente, jo vedno znova doživimo. In kakor pravi prejšnje poglavje, plesa še celo ne moremo »razumeti". Vendar hoče današnja publika ravno to; ples uživati kot film: ta gib pomeni to, ta to. Kot da bi v noveli »razumevali" besedo za besedo. Današnja publika ne zna umetnine doživeti kot celoto. Umetnino pa lahko le doživimo ali bolj intenzivno in resnično ali manj. V prejšnjem poglavju smo dejali, da je uživanje in dojemanje plesa plastično-ritmično. Za primer samo en napon, rezultat tolikih: sunkoma se vzpni na prste desne noge, suni levo novo visoko nazaj, roki v nekakšnem oclročju. Izvedi vse to kot naval: psihično-fizično doživiš nek duševni napon, ki bi ga imenoval krik. Pa ni to doživetje samo kot beseda krik, temveč še vse kaj drugega. Nobena umetnost razven plesne umetnosti ne more izraziti tega. Gledalec, ki ni neproduktivni plesalec, bo sicer videl ta gib in ga tudi nekako „razumel"'; ali vse drugo, ono neizrazno ne bo doživel, ker mu je tuje plastično-ritmično dojemanje. Tuje radi enostranske vzgoje in civilizacije. Naraven človek je drugačen. Ali novi ples ni več primitiven in zahteva od gledalca veliko. Kot druge umetnosti. In vendar je današnji človek vsaj kolikor toliko vzgojen za umeva-nje višje glasbe, literature in likovne umetnosti. (Šola da nekaj, javno življenje nekaj.) Za novo plesno kulturo je še nekultiviran. Zato je navadnemu gledalcu absolutni ples tuj in nerazumljiv! Za pravo uživanje plesne umetnine mora biti gledalec tudi sorodno uglašen. (Tudi literarnega motiva ne moremo doživeti, če je čisto tuj naši duševnosti.) Gledalec, ki hoče plesno umetnino intenzivno uživati, jo mora takorekoč sam plesati, sam doživljati vse psihofizične impulze, napone in popuščanja. Samo to je čisto „razume-vanje" plesa. Vsako drugo uživanje, bodisi samo pautomimno, bodisi muzikalno ali estetsko je le okrnjeno, delno. (Če pa se kdo naslaja nad telesom, ta sploh ne vidi plesa, temveč meso. Zato ne govorimo o takem uživanju umetnine.) # Plesna kritika. Kritika je najobčutljivejši, najbolj vzgojeni gledalec. Kritika je most med umetnikom in ljudstvom. Pri nas plesne kritike sploh še nimamo. Ker tudi ples kot umetnost še nima izvojevanega mesta. (Tudi to je naloga mladine.) Danes je mnenje, da lahko operni kritik (ker pozna ravno balet in opero) natrosi tako mimogrede tudi kaj o plesu. Zato je tudi tako diletantstvo. Plesna kritika pa se mora zavedati samostojnosti in resnosti ravno tako kot glasbena, literarna, ali likovna kritika. Ker je kritika (najbolj vzgojeni) gledalec, velja tudi za njo vse, kar stoji v prejšnjem poglavju. Plesna kritika mora ločiti med ple-salcem-umetnikom in plesalcem-kričačem. Mora ločiti med morjem in gnojnico, med umetnino in šundom. Plesna kritika mora vzgojiti publiko tako, da bo izžvižgala vsakogar, ki bi želel prodajati svoje meso ali kazati svoj diletantski ples. Ob času novih odkritij je predvsem potreben goreč in jasen sodnik. Plesna umetnost gre danes čisto nova pota. Publika pa živi še pri starih opernih in operetnih baletih. Umetnik se rodi in nastopi, četudi nima predhodnika in vzgojene publike. Slovenci imamo tudi svoje plesalce (Vlček, Wisiakova, Vav- potičeva itd.). Če pa hočemo tudi resnično plesno kulturo, potem rabimo, krvavo rabimo tudi resne, izobražene, prave plesne kritike. # Razne misli in pomisleki. Dasi avtonomna, vendar ni nikdar umetnost izolirana od ostalega življenja. Da. celo lahko trdimo, da je umetnost najvišja in najčistejša oblika kulturnega valovanja. In če študiramo hotenje mladinskega gibanja, današnje zahteve po telesni kulturi, tehnični napredek, film i. t. d. lahko sklepamo na novo dobo plesne kulture. Zato nikar ne mislimo, da je to novo hotenje po plesni umetnosti le produkt nekaternikov in nobeno resno stremljenje. Vse velike kulture 111 vse velike dobe so poznale tudi plesno umetnost. Egipčani in Izraelci, grške drame in krščanstvo, Medicejci, ki so zgradili Firenze, in danes še najstarejše kulture na vzhodu (Kitajska, Japonska, Java). Ne mislim tu na narodne plese, ki so lastni vsem rodovom zemlje, dokler je zdravje v njih in pesem. Ne, na veliko plesno umetnost mislim, ki je kot služba božja. Evropski ples se je pomehkužil zlasti za časa ,solučnega kralja', in spričo tega dejstva je bila moška osebnost odrezana od njega. Balet je postal igračkanje in erotika. Nič več ni bilo živih in revolucionarnih sokov ustvarjajoče sile moškega. Evropska plesna umetnost je skrahirala. (Kaj bi bilo v drugih umetnostih, če ne bi bila ravno moška osebnost gibalo?) Čisto drugače pa je na Kitajskem. Japonskem in Otočju, kjer poznamo predvsem moške plesalce. (Tudi ženske vloge v drami igrajo moški igralci!) Nov čas je prinesel tudi pri nas preokret. Vedno večje je število moških plesalcev in vedno več vsebine. Ples je sama telesnost in seksualnost, to je vsakdanji očitek. Težko je sicer dokazati nasprotno tistemu, ki hodi okoli in preži, k je bi se naslajal; pa naj bo to na ulici, v umetnostni razstavi, naj bo lo glasba ali ples ali roman. Ker pa je ta očitek na vsakem oglu, moramo spregovoriti tudi o tem. Radi tega, ker je ples telesno izražanje, še ne mora biti seksualen. Potem je seksualna vsaka telesna kretnja, celo liturgija, ki je tudi ples. Morda pa nima gledalec drugega užitka kot seksualnega? Če je temu tako, potem je seveda krivda pri njem in ne v plesu. Ali ni lahko ravno tako s skulpturo, novelo in drugimi? Vsaka umetnina pa mora imeti veliko prepričevalno silo. Zato bomo dejali: Plesna umetnost je služabnica božja kot vse druge umetnosti, četudi so jo oskrunile že tolike bajadere s svojimi poltenimi plesi. Sicer moramo biti dosledni in zavreči vse umetnosti, radi perverznega šunda, ki je vsepovsod. Iz vsega je torej razvidno, da moramo ločiti umazano od čistega, obrt in blago od umetnine. Umetnost človeka osvobodi, razveže in dvigne. Umetnost očiščuje. In kdor je že kedaj videl plesati plesalca-umetnika. bo pritrdil. # Ker je nova doba pred nami, in ker mora mladina izvojevati to, kar je še neizvojevanega, in ker so mi vse te misli tako blizu in ne po knjigah nabrane, zato je to napisano. Pino Mlaker. Telo v Bogu. Samo človeku je dano. da snov, tudi najbolj težko in okorno, poduhovi in oplemeniti. To poduhovljenje navadnih snovi kamena. ilovice, lesa in sličnega imenujemo v širokem pojmovanju umetnost, ustvarjanje. Tudi molitev, tudi iskreno jecljanje v telesnost ujete duše, njeno iskanje je umetnost. Vsaka zasebna molitev ima svojo posebno obliko, ima nek slog, neko aromo in še neko povsem osebnostno, enkratno potezo. Pač je vsebina in oblika premnogih zelo sorodna, ne da bi pri tem izgubila tisti osebnostni čar, ki je delo Boga samega. Poda. če motrimo obliko in nijanse posameznika in iščemo obojega pri najglobljih osebnostih, najdemo neko skupno linijo, ki izzveni tudi v slično poduhovljeno telesno obliko, ki se v gotovih močnih momentih nekako notranje nujno ponavlja in obnavlja istočasno v svoji zadržani telesnosti isto duševno porajanje, ki je to obliko rodilo. Čim večji je misterij. čim globlje sega osrednja misel izražene molitve, tem močnejše, tem izrazitejše, tem bolj izklesane so tudi oblike, geste, ki obdajajo dragoceno jedro. Pri nas katoličanih je to dragoceno jedro, to središče in žarišče Evharistija. Iz tega jed m se obnavlja vse naše življenje, ki po pravici nosi to ponosno ime. Ni čuda. da so stoletja, ki so znala najbolj globoko moliti, obdala ta misterij s prekrasno zunanjo obliko, ki je vsa polna globoke simbolike. In ta simbolika, sodoživljena in pravilno umevana mora v nas analogno sprostiti tiste latentne, sorodne duševne sile in jim dati prav poseben pogon navzgor, kvišku. Pri obnav l janju večno - mladega, centralnega misterija je vse telo duhovnika, ki opravlja v imenu mnogih to skrivnostno žrtev ena sama telesno - duševna umetnina. Simbolika rok se spreminja, od ponižne kretnje trkanja na prsa. prehaja v prosečo oranto in se stopnjuje v velevajočo, zapovedu-jočo blagoslova, posvečevan ja. In zopet sveti strah pred Jagnjetom, zopet udari na prsa — Agnus Dei, qui tollis peccata mundi, mi-serere nobis — tu se roke razklenejo in v slovesni liturgiji preidejo v objem vsesplošnega medsebojnega miru, odpuščenja, zavesti, da smo vsi bratje in sestre enega Očeta. Poklek, globoko sklonjeno telo, in zopet proti višavam kipeče, oko sedaj povešeno, sedaj zopet zroče v sliko Križanega, vse služi kakorkoli stopnjevano, osrednji skrivnosti evliaristične žrtve. Zato zahteva cerkev od slehernega duhovnika neke notranje priprave, da se duša pripravi na misterij. da je telo potem nekako ubrano. Zakaj duhovnik, ki resno opravlja presveto delo. drugače izgovarja prosilne, zadostilne. posvetilne besede kot nepripravljen in ves ujet v vsakdanjost. Njegove kretnje dihajo drugačnega duha. kot jo imajo morda iste ob drugačni priliki izvajane. Sleherne snovi smoter in odlika je, da služi duhu. Duh je bil. božji Duh, ki je snov ustvaril in zato ima vedno duh od Duha pravico. da snovi vlada in postane snov tako nekaka vidnost duha. Kdor hoče v slovesni, strogi, pobožni, proseči, velevajoči, blagoslavljajoči kretnji pri božji službi izraziti duha, mora biti močan v duhu. poln božjega Duha — enako pa mora biti tudi sodoživl jajoči. sodarujoči. žrtev soobnavljajoči kristjan in kristjanka v srcu čist in v duhu neomadeževan. Zakaj neprozorno in zastrto steklo ne propušča žarkov svetlobe, ki je od Boga in se k Bogu vrača. Dr. Roman Tominec, 0. F. M. Življenje s cerkvijo. O cerkvi se je v naših mladinskih vrstah že mnogo razpravljalo. „Križ" je prav temu vprašanju posvetil posebno pozornost in v njem je za naše razmere nenavadno mnogo misli in raz-motrivanj o Cerkvi. Vse to priča, da živo čutimo, kako globoko sega Cerkev v naše življenje. Vse to pa priča tudi o prizadevanju, tla vzpostavimo pravo in iskreno razmerje do Cerkve. Za io pravo razmerje (do Cerkve) je predvsem potrebno, da Cerkev pravilno pojmujemo, da gledamo v Cerkvi to. kar je po svojem bistvu. 1. Cerkev — mistično telo Kristusovo. Te blagovesti se je križarstvo z veseljem oklenilo. Cerkev nam ni le formalna ustanova, ni le smotrni vzgojni zavod, ni le moralično-juridična družba, temveč je nadnaravno, organsko občestvo verujočih v Kristusu, je bogo-človeška biološko-organska edinica. Zato je naše zaupanje in naša ljubezen do Cerkve večja kakor pa je zaupanje v vsako drugo družbo. V drugih družbah, v društvih in strankah smo ljudje združeni med seboj lr po moralnih vezeh avtoritete, dolžnosti in pravic, v Cerkvi pa nas vežejo stvarne, žive organske vezi. v nas se pretaka isto nadnaravno življenje: zato je Cerkev družba, jc občestvo kateksohen. In sicer božje občestvo! Prav to božje v Cerkvi je treba dandanes posebno povdarjati. Prav te božje osnove, to nadnaravno življenje dviga Cerkev nad vse svetne organizacije. Ta nadnaravni značaj, občestveni značaj Cerkve nam je razodel in pojasnil Kristus v primeri o vinski trti. Vsi verniki smo združeni med seboj in s Kristusom v Cerkvi, kakor mladike s trto, ne le na zunaj, temveč tudi na znotraj! Kakor se življenski sokovi pretakajo iz trte v mladike, tako poteka nadnaravno življenje iz Kristusa in prešinja vse verujoče: ..Jaz sem prava vinska trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem. ta rodi obilo sadu: zakaj brez mene ne morete nič storiti." (Jan. 15. I—6). Izredno živo in nazorno je razvil ta nauk Pavel, ki v svojih pismih imenuje Cerkev telo Kristusovo. Ni to le lepa in duhovita govorniška primera, ne, mi vemo, da je to metafizična resnica (So-lovjev). „Vsi smo eno telo v Kristusu, posamezni pa drug drugega udje." (Rim 12, 5). V ta skrivnostni organizem vstopamo v sv. krstu. Tu umiramo s Kristusom in vstajamo k novemu življenju. „Če pa kdo živi v Kristusu, je nova stvar; staro je prešlo, glej, vse je postalo novo." (2 Kor 5. 17). V tem zakramentu se stvarno, organsko združimo s Kristusom in postanemo deležni njegovega božječloveškega življenja. ..Svet se preraja v Kristusu in s tem se nekako izpopolnjuje rojstvo Kristusa v svetu," kakor to lepo pojasnjuje Solovjev. Božanstvo, ki je nekoč postalo meso v Kristusu in se je pojavilo materialno, to odu.ševljeno in obožanstveno meso je ostalo božja substanca cerkve, da bi mogla kot rodovitna krščanska mati posredovati svobodno oboževanje človeštva. (Grivec). Ta proces se začenja v našem krstu in se nadaljuje v našem življenju s Cerkvijo. Cerkev ni le namestnica Kristusa na zemlji, temveč Kristus sam se javlja in deluje v njej. Isti Kristus, ki je hodil po Galileji in Judeji, oznanjal evangelij, ozdravljal bolnike, odpuščal grehe, isti Kristus polaga na nas roke, nam odpušča grehe, nas uči in vodi in nam daje življensko moč. Tam je Kristusovo pravo telo posredovalo ljudem božje življenje in moč in rast, tu posreduje to življenje skrivnostno telo, vidni ljudje in vidne stvari v sedmerih zakramentih. Kristus nas v nadnaravnem življenskemu toku milosti presnavlja, oživlja, nt rja in pospešuje ,da rastemo v popolnega moža, vanj, ki je glava tega telesa. In višek doseže to združenje v sv. evharistiji. kjer nam daje Kristus svoje lastno fizično, a poveličano telo v hrano in kri v pi jačo, da tako raste n jegovo mistično telo v nas. V tem skrivnostnem telesu, v Cerkvi smo vsi ljudje eno, vsi krščeni, bodisi Grki ali Judje, bodisi sužnji ali svobodni (l Kor 12, I"5). Tu prenehajo vse nacionalne, socialne in seksualne razlike: vsi smo bratje in sestre (Gal 28). Tu ni nereda, razprtij in sovraštva, temveč vzajemnost in ljubezen. Saj smo po zakramentih vsi vedno bolj enega duha, enega življenja s Kristusom (I Kor), enega duha tudi med seboj. In udom, ki se manj cenijo, je dal (Kristus) večjo čast, da ne bi bilo nereda v telesu, marveč da bi vsi udje enako skrbeli drug za drugega. In če trpi en ud, trpe z njim vsi udje, a če je en ud v slavi, se vesele z njim vsi udje (I Kor 12). Tu ne odloča časi ali nadarjenost ali bogastvo, marveč le življenje po veri. V tem občestvu ima zadnji revež, zadnja preprosta ženica lahko večji vplivna cerkveno življenje in splošni blagor, če sveto živi, kakor pa vsak svetni ali cerkveni poglavar, če mu tega manjka. Avtoriteta v Cerkvi ne izhaja, od grešnih ljudi, temveč jo daje Kristus. Nihče nima te oblasti radi svojih človeških sposobnosti, temveč je to oblast prejel od drugih, ki so jo mu posredovali od Kristusa. Kristus ukazuje, njega ubogamo in ljudi le. ker njegov nauk nčc in ker nas on po njih vodi. Hierarh ne oznanja sebe, ne dela v svojem imenu, temveč oznanja njega, ki ga je poslal (Solovjev). Seveda je Cerkev tudi vidna družba z v nanjo hierarhično uredbo, ker je pravo družabno telo. A to je le zunanja, vidna stran Cerkve, pri kateri ne smemo obstati. Glavno je nevidno življenje Cerkve, je Kristus, ki v njej živi, ki prcšin ja njeno skrivnostno organizacijo in nas vodi, oživlja in posvečuje. Vsi vemo in verujemo, da ta identiteta Cerkve in Kristusa ni le pretirano mistično razmotrivanje, ni le metafora, temveč pristna krščanska resnica, ki so jo mnogi premalo upoštevali v zadnjem času. Ta resnica mora zopet preiti v praktično zavest ve r u j o č i h kak o r je živela v Pavlu in v p r v i li kristjani h. Ne zadostuje pa le zavest v Cerkvi, marveč potrebno nam je tudi življenje po tej zavesti, življenje s Cerkvijo. Ne gre le za nauk ali duhovito razpravljanje, četudi je pravo pojmovanje zelo važno, gre za resnico, ki dobi šele v življenju pravi pomen. Šele, če smo življensko združeni s Kristusom, s Cerkvijo, šele potem smo deležni njenega življenja. 11. Življenje s C e r k v i j o. Tega drugega dejstva ne smemo prezreti in misliti moramo, kako bi temu življenju dali večjo moč in razmah. Guardini je to v nemškem mladinskem gibanju odločno povdaril. ..Ta zavest o Cerkvi se mora vstvariti ne le v knjigah in govorih, ta zavest se mora vstvariti tam. kjer nam je Cerkev dana: v domači župniji, v fari." Vernik mora s svojo župno cerkvijo živeti, zanjo delati, z njo čutiti, to je merilo njegove prave — ne samo zunanje — cerkvenosti. Ovire zato so mnoge in vseh ne bo mogoče odstraniti, a vendar se moramo tudi truditi, da dosežemo vsaj to. kar je mogoče. Predvsem je važno, da bi vsaj v naših vrstah izginili predsodki pred občestvenim cerkvenim življenjem domače župnije. Res so tu včasih tudi žrtve potrebne, zlasti še, ker tudi dušno pastirstvo še ne more vsega dovolj upoštevati, kar bi izobraženi želeli. A vkljub temu bi moralo biti več stika z domačo župnijo! Odtujen je Cerkvi se začne često pri domači Cerkvi. Najprej zgubljamo tu domačnost, dokler ne postanemo splošni brezdomovinei. To občestveno sožitje z domačo' župno cerkvijo, vsebuje in pospešuje življenje s Cerkvi jo v liturgiji. Liturgija je javna služba, ki jo opravljajo verujoči v imenu Cerkve Bogu v čast in sebi v zveličanje. Ni le zgodovinska oblika, ni le zunanja skupina obredov, temveč je izvor moči: v liturgiji se nadaljuje Kristusova odrešilna dejalnost na zemlji. Zato liturgija ni le razmišljanje, razglabljanje, tudi ni le čustveno, estetsko dojemanje. V tem je bistvena razlika med profano umetnostjo in litur-gijo. V gledišču rastemo kvečjemu moralno, a stvarnih vplivov med predstavo in gledalci ni. liturgija pa nam posredu je religiozno živ-Ijensko silo. vžiga religiozno življenje, ga oblikuje, hrani in jači. Liturgija je nastajanje, rast, zorenje v Bogu (Guar-dini). Zato nam sv. maša. liturgija kateksohen. nudi življensko energijo. nadnaravno milost, četudi pri tem ne doživljamo Palestrine ali Mozarta. To so sicer stvari, ki so nam na prvi pogled jasne, pa jih vendar včasih ljudje ne razumejo in zamenjavajo. Vsebina liturgije je Kristusovo življenje v Palestini in n jegova smrt in vstajenje za nas. Pa ne le to! Liturgija nam predstavlja tudi Kristusovo življenje v Cerkvi, nadaljevanje njegovega odrešilnega delovanja (v zakramentih). V tem oziru nas vedno tesneje združuje s Kristusom in pospešuje rast njegovega mističnega telesa — intenzivno in ekstenzivno. Ožarja pa tudi s svojim svitom končno naše poveličanje in vstajenje, veselo upanje popotnih (Grivee). Kristus nas uči, mi ga poslušamo: zakaj cerkveni nauk je božja beseda. Kristus je vse leto v naši sredi kakor nekoč med učenci: z njim darujemo mi vsi — tudi laiki na svoj način — sv. mašo nebeškemu Očetu, njegovo telo prejemamo pri obedu ljubezni. Kristus nas posvečuje, naš razum in našo voljo. Kristusov duh poglablja liturgija v nas in nas prenareja v drugega Kristusa (Stonner.) Cerkveno, liturgično občestvo oblikuje človeka, bolj in globlje kakor vsako drugo občestvo. To občestveno in obnavljalno moč liturgije pojasnjuje Stonner s precej drastičnim primerom. Kakor magnet uvrsti raztresene železne opilke v eno vrsto, kakor magnet vse te delce obrne v eno skupno smer, k enemu cilju, tako nas liturgija preuredi, preusmeri in preoblikuje v Kristusu. Skupna liturgija, zlasti tedenska maša, je tisto, kar nas najbol j drži skupaj, pravi Stonner v svojih krožkih. To skupno liturgično življenje, to življenje s Cerkvijo daje najmočnejšo osnovo in največ življenskih energij vsakemu občestvu, kakor tudi vsakemu posamezniku. Zato je tako važno, da p r e b u j e n j u c e r k v e v n a š i h dušah sledi tudi prebujenje življenja s Cerkvijo, prebujenje 1 i t u r -g i č n e g a ž i v 1 j e n j a. Velikemu delu, našega slovenskega izobraženstva je cerkveno življenju postalo tuje in mnogim je to le mučna dolžnost. V cerkvi in njenem delu vidijo često le mrtve forme, s katerimi ne vedo ničesar začeti. Hodijo v cerkev, pridejo It krstu, poroki, a v vsem čutijo nekaj tujega, pogrešajo pravega življenskega stika in razu- mevanja. In kadar postane ta odtujenost, ta distanca prevelika, obrnejo hrbet Cerkvi, ne vedno iz slabili namenov ali sovraštva1 Cerkev sega globoko v življenje in kulturo vsakega naroda, tudi našega. Naše ljudstvo je do zadnjih časov živelo s Cerkvijo in našlo lepše razmerje do nje, kakor velik del izobraženstva. Danes pa se tudi ljudstvo že odtujuje, stara domačnost v Cerkvi izginja. In vendar je naša moč in naša bodočnost le v Cerkvi! Zato je tako važno, da se zavedamo tudi te važne naloge, ki jo stavlja čas našemu pokretu. Križarstvo je občutilo, da ima Cerkev za nas vse večji pomen kakor vsak drugi literarni, umetnostni ali znanstveni pokret. To zavest je treba vstvariti v dejanju! A pri vsem tem je brezdvoma glavno in prvo, da živimo sami po tej prebujeni zavesti in skušamo v ta krog z dejanskim vplivom, ne le z besedo in pismom, pritegniti tudi druge: da vsi v Cerkvi ne bomo le životarili, temveč res živeli iz njene božje substance v nov aktiven rod, v popolnega moža v Kristusu. Dr. M. D. 1 Zato nam je tako potrebno dobro religiozno in liturgično slovstvo. Naš izobraženec še niti danes nima popolnega liturgičnega molitvenika v narodnem jeziku. Maša v čast našima apostoloma je prestavljena šele v Apostolskem 1110-litveniku. In Slovani imaino celo svoj liturgični jezik! Katoliška liturgija in mladinstvo. „Moje življenje je Kristus." (Fil. 1, 21.). Mladina je svojemu mladostnemu in eruptivnemu življenskemu hotenju, dokopati se iz plitvin sodobne subjektivistične brezpredmetnosti do skrivnostnih globin vseh vrednot, našla višek v katoliški liturgiji. Ako namreč po-vdarjamo poduhovljenje in poživitev življenske dejavnosti, potem gotovo najdemo ravno v liturgiji združene vse vrednote v en sam nasprotni, namreč objektivni pol. ki se vanj iz ozke egocentričnosti težeča navdušenost sodobne mladine hoče in mora izliti. Akoravno je danes še marsikateri mladec trenotno od svetovnega greha in trenja neskladnih sestavov kakor raztrgan in v samem sebi neusmerjen. vendar je ena izmed bistvenih sil v nas vseh: duh sinteze, iskanja sozvočnih komponent na zmedenih, vsled enostransko prenapetega življenskega potenciala zrušenih silah — teženje po harmoniji. Zavedamo se namreč, da oceno vsake dobe izrekajo vedno vse naslednje s svojim lastnim življenjem, t. j. neživljenske sestavine nujno prej ko slej odpadejo in zato obdrži vsaka doba. ki hoče ostati vsaj na minimalni stopnji svojega obstoja, vedno neko srednjo, večno ontološko maksimo življenja. Ta maksima, ki se po njej ravna vsa vrednostna lestvica je izražena v razmerju narave in nadnarave, bistva in pritiklin, objekta in subjekta, — skratka v vseh takih zakonikih polarnosti ogromnega reda stvarnosti. In vsa ta veličastna in zakonita skladnost, ki jo današnji človek na novo išče, odseva najlepše iz katoliške liturgije. 1. Občestvo ljubezni in idealna osebnost. Svet govori dandanes silno veliko o občestvenem duhu in v ospredju vseh moralnih vprašanj je vzorna osebnost, toda ni ne prvega ne drugega. Odkod ta neuspeh? Pač zato. ker niti pravega pojma o občestvu nimajo. Občestvo ni fizična celota (skupina) ljudi, sestoječa se iz posameznikov kot integralnih delov, ampak je družina istili misli in iste ljubezni, tako da je bistven del, združevalna poteza, ki strne družbo v živ organizem: ideja in ljubezen, t. j. pravi duh, ki ne vidi samo sebe, ampak nasprotno, ki se vedno zaveda svoje dolžnosti napram družbi. Obenem se pa zaveda, da je občestvo brez njega bilo prej in bo tudi slej, da torej posameznik v tem zmislu niti integralni, sestavni del ni, kaj šele bistvena podlaga v enoti občestva. Ravno ta zavest, da je občestvo v svojem bistvu popolnoma neodvisno od posameznika in da ostane v vsem neokrnjeno, ako ta ali oni odpade, ga napolnjuje z duhom ponižnosti. In to sta bistveni dopolnilni potezi: duh ponižnosti in ljubezni, ki jih dodaje vsaki individualni osebnosti še občestvo. Tako občestvo je občestvo kat. Cerkve. Kristus je tisti, ki stori iz fizične družbe duhovno družbo, občestvo ljubezni: on je naša nevidna glava, on tisti, ki nam vliva in pošilja v duše pravega duha — ponižnosti in ljubezni, mi pa smo posoda njegove milosti, njegov rod, tempelj božji, udje skrivnostne združitve Boga, večne ljubezni s človeštvom. Kakor pa posameznik časti in moli Boga, tako ga moramo tudi kot udje njegovega cerkvenega občestva moliti in mu skazovati božje češčenje: in ta molitev cerkvenega človeštva je liturgična molitev. Kristus je sicer zgodovinsko živel samo enkrat, toda v katoliški Cerkvi nadaljuje svoje življenje, ona je nadaljevanje Njegovega življenja na zemlji, On naše življenje — a mi Njegovo skrivnostno telo (Corpus Christi mvsticum). Kakor pa je posameznik dolžan svojo osebnost izpopolnjevati v smeri, da čim bolj izkleše v sebi živ Kristusov lik, da postane ..alter Christus", tako je zlasti Cerkvi treba, da to Njegovo življenje vedno obnavlja, t. j. treba je občestvene, liturgične molitve in daritve. Šele tu dobi naša zasebna molitev svoje nujno dopolnilo; saj molitev v bistvu ni nič drugega ko stremljenje iz ozke subjektivnosti v širino večne objektivnosti nebeškega Očeta, iz malenkostnih zasebnih potreb do ši-rokodušnega. nesebičnega duha žrtve in občestvenosti. Kdor spozna silo občestve-nega duha, žrtve, ki se nam v liturgiji razodeva, je ne more smatrati za goli formalizem; tu mora človek pozabiti nase, se vživeti v mišljenje in čustvovanje vsega cerkvenega občestva, moliti za potrebe Cerkve in na način, ki mu morda trenutno niti ne ugaja — hkrati pa ga navdaja prijetna zavest, da se blagoslov, ki prihaja iz njegove molitve na druge, obenem povrača na njega samega, pomnožen s stoterimi molitvami drugih, zlasti pa z milostjo najvišjega duhovnika, Kristusa, ki je kot nevidna glava našega telesa — hkrati naša daritvena žrtev pred večnim Očetom. Tu dobi mladi idealizem, ki svoje dlani tako rad razprostira v brezbrežne daljine, opore in potrditve, ko ga liturgična molitev uči: Človek nisi samo zgodovina", pojav od danes do jutri, ampak del tvojega bistva je v nadčasovnem redu, tako dolgo si" v samoprevari, dokler nisi odprl svoje strani — — — Danes se tako radi udajamo mističnemu razglabljanju, tako da celo v vzhodni, bolj k misticizmu nagnjeni duši, iščemo doživetij in vsebine (Rabindranad Tagore), - samonasebi ni slabo — toda pomisliti moramo, da nam ravno katoliška liturgja v svoji občestveni ideji, ki ji je podlaga, nudi neizčrpne globine najveličastnejših misterijev; saj so ravno iz nje vzrasli največji mistiki skozi vsa stoletja. 2. Narava, kultura, nadnarava.1 Nadnarava in kultura nujno predpostavljata naravo, nadnarava pa kulture ne predpostavlja nujno, pač pa jo zahteva zase, da ji pripravi v naravi čim pri-pravnejša tla. Kultura brez pravilne ontološke usmerjenosti, t. j. brez pravilne življenjske podlage, položene v naravo vsega stvarstva, ni opora skromni naravni rasti, ampak okov, ki pod njim nujno ohromi vsako življenje, pomeni smrt. Enako pomeni popolen preobrat in pravo tiranstvo, ako bi hoteli vsiljevati na šablonski način nadnaravne dobrine človeku, ki njegova narava sploh ni sprejemljiva za gotove načine in zanje nima potrebnih zmožnosti in nagnenj. (Prim. pokristjevanje ,.z mečem" v roki, ali: aracionelno „posnemanje" svetnikov, ki so po duhu časa 1 Nadnarava: mišljen je tukaj ves nadnaravni red v odnosu do človeka. ter osebnem značaju in zmožnostih popolnoma različni od posnemovavca). Litur-gična molitev pa kaže ravno v tem, da nujno predpostavlja zasebno molitev in da je pravzaprav samo njena izpopolnitev, pravo razmerje med naravo in nad-naravo. Pa tudi v celotnem sestavu liturgije kaže, kako čudovito je strnila v idealno celoto naravo, izobrazbo in nadnaravo. Zavest občestva zahteva namreč predvsem tudi individualnega, naravnega, osebnega izpopolnjevanja, kajti ako je naša duša mrtva, smo samo škodljive suhe veje na telesu Kristusovem; zato je v liturgiji vedna izprememba v molitvah, v času in načinu, tako da vsi začutijo elementarno sozvočje s svojo lastno individualno naravo in teženjem, obenem / zavestjo občestvenosti. Ravno misel, da je liturgija za vsakega in hkrati za vse. daje oni čar. ki vleče na sebe omikanega in neomikanega, ubogega in bogatega. In koliko kulturnih vrednot je nakopičenih v liturgiji. vsa stoletja so položila vanjo svoje najboljše: vsa teologija in veliko filozofije, upodabljajoča umetnost, glasba in poezija (samo Confiteor — naj bi bliže ogledali in videli bi čudovito zgradbo!). Odvzemimo današnjemu bogoslužju globoko v naravi utemeljen sestav cerkvenega leta in vso to kulturno zgradbo, ki jo je liturgija zgradila na temeljili narave v nadnaravnem redu — in vsa naša molitev bi usahnila ter se izživljala \ brezizraznosti. Posameznik ali pa tudi družba more shajati kratko dobo hipnega navdušenja — brez kulture — a trajno in za povprečnost to ni mogoče.2 3. Duša in telo. Boga, ki je zgolj duh, je zato treba tudi v duhu in resnici častiti — ne pa z vnanjimi znamenji — tako se glasi moderni ugovor nasproti liturgiji. To je ugovor janzenistično pobarvanega protestantskega duha. ki misli, da je višek pobožnosti. ako zatre vsako telesnost. To je nepravilno pojmovanje razmerja duše in telesa, ki — priznajmo si — še globoko v nas vseli tiči. Toda dejstva, da vlada med našo dušo in telesom vseskozi čudovita analogija in da je pri tem duša forma telesa, ni možno tajiti. Saj vsaka naša duševna izprememba, vsaka misel, čuvstvo daje svoj izraz tudi na zunaj, bodisi na obrazu, ali v kretnji, glasu in na neštete načine; vsaka misel se nehote prelije v svoj telesni korelat. Da, reči moramo, če bi tudi Cerkev ne imela liturgije. kakršno ima. bi pa še gotovo nastala, ozir. bolje: tisti, ki je ne priznava, bi si jo v svojem privatnem verskem češčenju nu jno sam napravil, niti zavedel se ne bi. kda j je vzrasla ž n jim v red. To še večina priznava, a mnogim se zdi neumljivo. zakaj se vsaj v gotovih dobah i liturgija ne izpreminja, ko pa je vendar človeška duševnost, koje odraz je ravno telesno znamenje, kakor vedno tekoč flnidnni prožna in izpremenljiva; zato da se ne da uspešno navezati na nikdar izpremenjene in zato okorne vnanje > like. To je torej nekako nasprotni ekstrem: prvi hoče popolnoma nepremostljivega prepada med dušo in telesom, ta pa svojevoljnega, mehkužnega zlivanja enega v drugo, kar je tipični znak sodobnega človeka. Temu moramo odgovoriti, da ima duša poleg svoje prožnosti vedno svojo, do neke stopn je strogo začrtano zakonitost, zlasti je to ona. ki je namenjena skupnosti, občestvu. Tudi tu namreč velja, da je treba z ozirom na skupnost vedno žrtve, človek mora opustiti nekatere svoje individualne posebnosti in se ravnati po točno začrtanem, vsem umljivem izražanju. To je šola altruiznia. družabnosti in le tako more zavladati duh skupnosti in gorkota ljubezni. Pa tudi zato. ker med duševnostjo in telesnostjo omenjena zakritost tvori vendarle neko razdaljo, neko. rekli bi sveto spoštovanje, ki obstoja v tem. da je telo le sredstvo za razvoj duše. da torej to nista vzporedno stoječi vrednoti, ampak telo je le izvrševalec duševne zakonitosti. 4. Samonamen duhovnih vrednot, zlasti pa liturgije. Moderni, v materialistični mehanizem zajeti človek se vsepovsod vpraša: kaj mi to koristi, kakšen praktičen pomen ima, skratka, v svojem oportunističnem mišljenju povsod išče le smotra, name na. ki bi se dal izrabiti. „eksploatirati". - Začetki puščavniškega življenja v Egiptu itd. Na ta način jc ponižal vse duhovne vrednote zgolj na stopnjo sredstev, ki imajo le še slučajno vrednost. Sv. pismo pa pravi: „Bila sem pri njem, \se ž njim tarnala in se vse dni pred njim igrala, igrala na krovu zemlje..." Tu je hkrati izražen najgloblji /misel liturgije in vseli ostalih duhovnih vrednot: umetnost, znanost itd. V tem je odgovor onim, ki se jim zdi liturgija brezpomembno, nekoristno in zato nespametno igračkanjc: pri vsaki stvari je razlikovati dvoje, zmisel in smoter. So stvari, ki imajo globok življenjski zmisel, a posebnega smotra nimajo (seveda z ozirom na čast božjo ima vsaka stvar svoj smoter, a to je zadnji, ki ga zdaj neposredno ne upoštevamo), toda kdo bo rekel, da so zato nespametne. Nasprotno, veliko stvari, ki ima sicer vseskozi izrazito smotrnost, nima nobenega globokega zmisla. Tudi liturgija nima nobenega neposrednega praktičnega smotra, niti vzgojnega, moralnega ne (razen pri delitvi zakramentov). Da se človek razveseli pred obličjem božjim svoje mladosti, da se v polnosti obiskan j a na vriska pred njegovo svetostjo, da postane takorekoč igrača v rokah bv. IJuha in začuti lepoto nadnaravnega otroštva božjega— to je najgloblji zinisel liturgije. Odtod ona pestra simbolika, in ..razkošje", okraski, igra in veselje mladosti otrok božjih. Ker pa je vse naše naravno življenje le odsev, odraz 111 delež tega nadnaravnega, vsa igra in veselje naše mladosti le predokus onega veselja »bivati med človeškimi otroki ' in »igrati se na krovu zemlje", zato oni globok zmisel, oni samo-namen, »avtonomija" naše liturgije. Kdor torej vprašuje, zakaj spomladi toliko ..nepotrebnega" cvetju in razkošne lepote, ki se pozneje nič ne »izkoristi" in ue donese nobenega sadu, ta se nuj zaveda, da njegovo vprašanje ima sicer smoter — a kljub »smotru" je — nezmiselno! Ves način tega izražanja pa vzame liturgija iz umetnosti. Kdor je vsaj enkrat svoje pojmovanje 111 opazovanje, n. pr. slovesne sv. maše poglobil preko vsakdanjega, čisto mehaničnega in topega gledanja, temu se je gotovo odkrila nenavadna lepota; pri sv. maši je na idealen način združena resničnost in umetnost, in umetnik, ki je to simboliko strnil v umetnino, je Sv. Duh sam, večna modrost katoliške Cerkve. Najgloblji zmisel vsake umetnosti je zato tudi v svojem najtišjem bistvu vedno v živem odrazu umetnikove duše, je resničnost in lepota stvarstva — izkristalizirana v žarišču umetnikove duše. To je povdarek pravega vrednočenja duhovnih vrednot nasproti janzenistično moralizujočemu in mehansko poplitve-iemu svetu, isto velja tudi za duhovne vede, saj umetnost, spoznavanje resnice v svojem zadnjem ontološkem bistvu 111 nič drugega, ko odraz božjega stvaritelj-skega akta, ki je stvari ustvaril samo: da so. Vsi drugi — nameni jim pridejo le per accidens. (Socialni in moralni pomen umetnosti, vede itd.). Objektivno ocenjevalno merilo umetnosti pa je liturgija tudi napram drugemu ekstremu: esteticizmu. Današnji, samega sebe obožujoč človek rabi neokusno besedo: „11 ž i v a t i" lepoto. Povsod išče le lepotnih likov in mamil ter se tako končno res ..použije" in usahne v samem sebi — tako da se končno v isti plitvini znajdeta obu ekstrema: spiritualistični in materialistični egoizem. Kdor bi prisostvoval — in veliko je takih — liturgiji samo radi njenih bogatih estetičnih vrednot, ta bi ne častil Boga, ampak žalil, ker mu je osebno čuvstveno razpoloženje več, ko resnost resnice, ki te lepotne like izžareva, ker mu je lastna narava več ko nadnarava občestvena enota, ker preobrača večno vrednotno lestvico. Kdor namreč tega ne razume, mu je prikrita tudi lepota večne molitve, tihih redov vednega češčenja, neznane so mu globine in temelji vsega našega življenja, ne razume kraljestva otrok božjih, kajti vse to je prikrito modrim tega sveta in razodete le malim... Tone Trstenjak. % Kultura in krščanstvo. Ciiu intenzivnejše postaja naše življenje, s čini večjo jasnostjo razbiramo zmisel vesoljstva, s tem večjo nujnostjo zadevamo oh ovire hotenja, kot verniki in pristaši razodete religije čutimo v sebi še enega človeka, ki hoče biti ustvarjalec in oblikovalec v drugi smeri. Vedno ostreje in točneje se kaže v nas ta odnos: religiozno živeči in kulturno ustvarjajoči človek. I'a odnos postaja celo nasprotje. Zato to razmerje išče rešitve. Kaj je kultura? Kultura obsega celokupnost pojmov, ki označujejo vrsto dejstev od čiste narave (človeka, vode, zrak, rudnine, rastlinstvo, živalstvo itd.) do privzgojene narave, t. j. do takozvane kulture. Torej vsoto neposredno danih realnosti v človeku in izven njega in obseg vrednot, ki jili človek iz pristne priniarnosti dvigne v nekem razvoju. Krščanstvo pa nam ni samo filozofska, zgodovinska ali psihološka vsota vrednot, marveč ves obseg religiozne konkretnosti: zgodovinska oblika in vsebina razodetja od osebnosti Kristusove do individualnih doživetij. Da bomo spoznali objektivnost razmerja med kulturo in krščanstvom, je treba, da spoznamo najprej obliko in vsebino naravne religije in šele potem razodete religije. Torej dvoje vprašanj: 1. Razmerje religije sploh do kulture. 2. Razmerje krščanstva do kulture. t. Religija je odnos do absolutnosti. Toda vsak odnos še ni religija; u. pr. metafizično mišljenje. Religija zaživi v človeku, kadar zaživi \ njeni ta odnos do absolutnosti. Takrat, kadar stopi osebni človek do osebnega Boga. Religija pomenja torej živo razmerje konkretnega človeka do živega Boga. Kak je odnos take religije do kulture? Pripomniti je treba, da je vsaka religija dinamična, da spoznava, teži, vrednoti človekova dejanja z ozirom na zadnje vzroke. To primerjanje z absolutnim pa se tudi v naravni religiji križa z relativnimi smotri in vzbuja konflikte: bodisi v umetnosti, politiki, gospodarstvu, znanstvu itd. Konkretno: večja ali manjša predaja posameznih osebnosti, snovnosti ali nadsnovnosti. Ali: avtonomno vrednotenje v snovnem krogu ali odvisnost od nletafizičnega vrednotenja. Zdi se torej, da leži vse razmerje med dvema izrazitima možnostima. Prva je identiteta ali vsaj sorodnost med religiozno dejavnostjo in vrednostjo in med kulturno dejavnostjo in vrednostjo, tako da prehajajo posamezni akti drug v drugega. Druga možnost je razmerje izključevanja ali razvezovanja med obema. Oba ekstrema sta se pokazala na historičen način v budizmu1 in v religiji severnjakov. Že v področju naravne religije vidimo nesigurnost razmerja religije in kulture. Celo to moremo reči, da religioznost vsrka vase kulturnost, ali pa kultura preganja religijo. Vendar so ta nasprotja bližja, kakor si mislimo. V temeljili so si celo sorodna. To pa zato, ker leže vsa ta nasprotja na isti ravnini: religioznost in kulturnost sta v tem svetu možni in verjetni. Ves kompleks nasprotij leži kot možnost v območju svetovnosti. Kljub velikim napetostim energij ni med obema možnostima absolutnega razmerja, marveč le relativno. Ne prevladuje izključevanje, marveč antivalenca posameznih vrednot. Torej sta religioznost in kulturnost včasih istomiselni, včasih protimiselni sili v območju iste skupne celote. Težišče leži bolj v načinu: bližanje in oddaljevanje od materije, kakor v avtonomnem vrednočenju. Ekstrema energij sta torej: religiozna kultura — kulturna religioznost. 2. Drugačno postane razmerje med religijo in kulturo, če religiji priznamo značaj resničnega razodetja. Taka religija je krščanstvo. Takoj pa se nam odkrije zanimivo dejstvo, da iz zgodovine ne moremo razbrati potez enotnorastoče ' 1 Heiler: Die Buddhistische Versenkung, Miinchen 1922. kulture. Prakrščanska doba je najbolj oddaljena od kulture. Šele v srednjem veku se je razmerje umirilo v asketičnem pojmovanju življenja, ko pa je reformacija avtonomizirala kulturo in uničila vse psihološko-zgodovinske vezi med kulturo in krščanstvom, stopamo zopet v labilno in kritično dobo. Zdi se, da to skeptično razmerje določa neka neznanka, ki ne pripušča definitivne rešitve. Najprej je jasno, da razmerje krščanstva do kulture ne moremo spraviti v prej navedeni kalup naravne religije. To, kar krščanstvo bistveno označuje v novem razmerju, ni samo kaka posebna oblika odnosa, ki bi jo določala bodisi kaka silna osebnost, bodisi znamenita situacija. Kajti krščanstvo ni religiozno-kulturni tipus med ostalimi drugimi. Pač daje neko zgodovinsko dejstvo bistven pravec krščanstva: historična osebnost Jezusova. In to enkratno zgodovinsko dejstvo nosi celo splošno-nonnativen značaj. Individualnost Jezusova je namreč krščanska temeljna kategorija.2 Zato je nemogoče spravljati krščanstvo na kake splošne verske, etične ali socialne pojmovne tabele. Bistvo krščanstva je zgodovinski Jezus. Šele ta konkretna kvaliteta podeljuje visoko vrednost vsem ostalim naukom, merilom, zakonom in napravam krščanstva. Vendar ta konkretna kvaliteta (v našem slučaju zgodovinska oseba) ni od tega sveta. Neka nova, neznana realnost je stopila v svet. Pozna se ji, da ni od tega sveta. Drugačna je v svojem bistvu in živi iz lastne moči. Vemo, da stojimo pred večnostnim dejanjem. Resnični sin božji je stopil iz večnosti v čas in prostor ter postal kos relativne zgodovine. Razmerje do take realnosti je torej drugačno od vsake druge svetu iina-nentne naravno-religiozne realnosti. Tudi razmerje krščanstva do kulture se zaobrne v drugo smer. Celotno religiozno življenje dobi značaj resničnosti tro-edinega Roga. Tu vlada resnična, absolutna transcendenca: ne samo relativna budistična ali novoplatonska, ki pade vedno v imanenco. Isto velja o vsebini krščanstva; vse realnosti, ki verujemo vanje: vrednote, resnice, dogme, zakoni dobe od tega sveta različno kvaliteto. Postanejo namreč nadnaravne. Kakšno je torej razmerje krščansko - božanskega do naravno - kulturnega? Vemo, kaj je bistvo krščanstva. Zato lahko rečemo: krščansko-božanski moment je od naravno-kulturnega kvalitativno različen. Dva različna svetova. Tega razmerja pa ne določa samo ta razlika, kajti sicer pridemo do absolutnega dualizma (montanizem, donatizem, Luther, Kierkegaard itd.). Taka rešitev problema zaokroži krščanstvo v neprijemljivo skrivnostnost in ga loči od vsega, kar pomeni svet, vesolje, naravo, kulturo itd. V resnici pa gre za problem analogije. Guardini3 navaja v svoji razpravi o istem problemu tale primer: Specifično-biološkega, t. j. življenja ne moremo ločiti od kemično-mehaničnega. Oba obsega tvorita kvalitativno različno samostojnost, izmed katerih je prva višja od drugega. Kemično-mehanične lahko prenašamo v biološko polje. S tem, da pridejo pod biološko kategorijo, dobe nov značaj. To pa se ne zgodi potom mehaničnega prenosa, marveč potom priličenja. Ta analogija dobi svojo upravičeno razvidnost tam, kjer gre za odnos Boga do stvarstva. Bog nam ni dan neposredno, marveč v končnosti, v notranjosti in zunanjosti. Bog je pravzrok vsega končnega. Vse, kar biva in je, biva in je po udeležbi na božjem bistvu. Vse, kar biva, je bistven odtis božje praslike. Iz tega je razvidna tesna zveza stvarstva s Stvarnikom in dan temelj za rešitev razmerja. Potom analogije se dvigne naše mišljenje od ustvarjenih kvalitet do neustvar-jenih. Vsebine končnih predstav razvezujemo in jih dvigamo na ravnino abso-lutnosti. Med Bogom in končnostjo je torej odnos analogije: Odnos gre od Boga do stvarstva v obliki odtisa, prerojenja in ustvarjanja. Vrača pa se od stvarstva k Bogu v obliki spoznanja, ljubezni in popolnosti. Vsebine odnosov gredo skozi nek transformator analogije. Ista analogija obstoja med razodetjem in naravno- - R. Guardini, Sozialwissenschaft und Ordnung unter Personen, 1926. 3 Guardini R.: Das Verhaltnis von Christentum und Kultur, 1926. kulturnim. V časov nos t stopivša božja realnost je nosilka milosti. Narava ji je sorodna in čuka nanjo. „Cratia supponit naturam et perficit." Po vsem tem je razvidna neka avtonomna vrednost naravno-kulturnega v krščanstvu. Kristjan priznava naravo iu kulturo. Priznava njene vrednote in njihovo relativno samostojnost. Sploh spada k najglobljemu bistvu prave religije priznanje relativne samostojnosti posameznih polj. Nasprotno dela integrali/eni, ki razvezuje vse nereligiozne napetosti v neposredni religioznosti.4 Res je sicer, da doživljajo vse zemeljske vrednote svoje razvrednotenje od neke izvensvetovne nujnosti. Ta nujnost pa obenem prepoveduje kristjanu smatrati svet za bistveno brezvrednoto. Beseda Očetova leži v Stvarstvu, zato se ne sme ločiti od Odrešenja, kajti Odrešenje se dogajo \ Stvarstvu.5 Dolžni smo torej vnašati krščanske elemente v kulturo. Saj že iz \ erske narave stremi vernik po vnašanju nadnaravnih motivov v socialne probleme. Kadar je ves življenjski in s tem odrešilni proces v zastoju in nerodoviten (kakor danes), tedaj je naravnost volja božja, da verniki pomagajo do ravnotežja iu k razodetju ljubezni in pravice. Enako je s filozofijo, umetnostjo, znanostjo itd. Vendar razne katoliške kulture postanejo kaj rade program. Zdi se pa, da je težišče take kulture bolj \ dinamični bogotežni usmerjenosti, kakor v statičnem objet ju rezultatov na podlagi kakega programa. V tem zadnjem slučaju je vse preveč formalizma, tradicionalizma, ekscentričnosti in obteženosti z relativizmi: manifestacijami, obhodi, programi, politiko. Ravno tako pa smo dolžni vnašati kulturo v krščanstvo. To je oblika za krščansko vsebino. Kultura pomaga odpirati cvetove. Pomaga pri razvijanju, urejevanju in oblikovanju. Pri spoznavanju, vrednotenju in delovanju. Takrat, ko vstopajo historični, filozofski, psihološki rezultati v službo razodetja. Treba pa je vendar paziti. Obstoja nevarnost, da se prestavi težišče religije v kulturo. Primat žive blagovesti še vedno več velja od teološke preciznosti. Primat molitve, duha in resnice pred hieratično kulturo. Primat krščanskega občestva in osebnosti pred juridično točnostjo. Razodetje prizna naravo in kulturo. Išče naravo in ji nudi svoje vsebine. Vsa narava je dvignjena v območje visoke realnosti: milosti. V milosti se razodeva tista bitnost božja, ki ni neposredno razodeta v stvarstvu. Guardini imenuje milost v nasprotju z razodeto realnostjo „skrito realnost božjo". Sv. Pavel ima zato poj m: nviv[Mtixov t. j. duhovnost, ne v nasprotju s telesnostjo, marveč z naravo. To je kvaliteta, ki jo prejme odrešeni človek iz prerojenja: kot posameznik in kot celota. Zdaj vemo, da gre v razmerju krščanstva do kulture za višje resničnosti, kjer se uporabljajo kvalitativno nova merila. Neka izv en-sv etovna in različno-oblikovana vsebina naj bi se izrazila v svetu lastni in materielno ustvarjeni obliki. To nasprotje pa je povečano še po revolucionarnosti smrtnega greha. In še to vemo: vsaka nadsvetovnost se lahko izrazi v svetov nosti in v naravi takrat, ko ji da obenem nujen predpogoj: milost. Ta milost pa vsebuje v sebi antinomijo: narava — nadnarava. Podoba Kristusova kot jedlo vseh naravnih čutnih podob pa ostane v veri zakrita in čaka na sprostitev razodetja v času poslednjih ur. Vsa dejavnost sloni na upanju. Kraljestvo božje gre skozi zgodovino kot dediščina in rezultat zato gre v vsakega in se v vsakem na novo poveliča. Vsak dan lahko v posamezniku ugasne: smrtni greh povzroča smrt. Toda po kesu pride vedno vstajenje. Božje kraljestvo se poraja i/, ljubezni. Gradi se na ljubezni posameznika in Cerkve. Zato je kraljestvo božje vedno na pohodu. Prihaja tudi v kulturi. E. K. 4 To je religiozni absolutizem, ki je škodljiv v svoji fanatičnosti in ki ne mislimo nanj, kadar govorimo o slovenski katoliški kulturi. 5 Guardini, istotain. temelji krščanskega svetovnega nazora. Nedvomno jasna je v človeku dvojnost: aktivni, samolastni in silni duševni princip in silam podvrženi telesni princip. Aktivni princip pa nujno ni le sam v sebi aktiven, marveč precej določno vpliva tudi na pasivni princip, na telo in more v telesu delovati proti fizičnim silam, ki jim je telo podvrženo, kar dokazuje vsak telesni gib. Če namreč v kakem telesnem gibanju pogledam za vzroki giba, najdem kot zadnji materielni vzrok kemično izpremembo v možganski snovi, ki ni bila povzročena po nobeni materielni izpremembi, zavedam pa se. da sem hotel povzročiti ta gib. Hotenje je torej izvensnovni vzrok možganske spremembe. Pod vplivom mojega hotenja se je med osnovnimi sestavinami možganske snovi, med elementarnimi bitji te snovi, izpremenilo razmerje snovnih sil. Nujno moram torej v duši suponirati moč, ki more z njo duša na elementarna snovna bitja svojega telesa vplivati urejajoče. Z urejanjem teh elementarnih bitij ustvarja duša novo. dasi le relativno novo bitnost. to se pravi bitnost, ki je pod vplivom duševne moči nastala iz bitij, ki so sama bivala že prej, a v drugačnem medsebojnem razmerju. Duša vpliva torej na telesno snov relativno stvarjajoče. S tem proizvaja v telesu določeno razmerje elementarnih tvarnih bitij v določeno razmerje telesnih sil. Snovna elementarna bitja pa niso podvržena samo vplivom duše. ampak obenem vplivu izventelesnih ma-terielnih sil. Izventelesni materielni svet more torej po izpremembah, ki jih v razmerju telsnih sil povzroča, nekako motiti delovanje duše v telesu. Po teh motnjah ga duša zaznava. Obratno pa more duša posredno po telesu na način, ki je zgoraj povedan, vplivati na zunanji, materialni svet. Po izpremembah, ki jih človek po svojem telesu v materialnem svetu izven lastnega telesa (torej tudi v telesni snovi sočloveka) more povzročati, more vplivati človek na sočloveka: po tem vplivanju se morejo ljudje medsebojno zaznavati. Ko pa človek zaznava zunanja bitja in sočloveka, spozna: tudi jaz sem eno izmed bitij, tudi jaz bivam kot ta bitja in sem močan. Ta zavest je veličastna: zavest o bivanju in moči. Zato želi človek, da čim več moči v sebi zazna: najbolje pa more njihovo silnost in njihovo številnost spoznati, ko jih udejstvuje. Njemu najneposrednejša pa je sila, s katero more vladati med materialnimi silami lastnega telesa neposredno in po njem dokazovati nadmoč bivanja izven sebe. Udejstvovati se pa more le po ustvarjanju relativno novih bitnosti v snovi lastnega telesa in posredno po teh stvaritvah šele v zunanjem svetu. V telesnosti je torej utemeljeno njegovo samostojno udejstvovanje; v močni telesnosti pa, ki mu bo nudila dovolj elementarnih bitij za ustvarjanje relativno novih bitnosti, je pogoj močnega udejstvovanja v vnanjem svetu, kar pa je zopet pogoj čim močnejše zavesti v lastnih silah, kakor sledi iz zgornjih tez. Ker je torej le trajna zveza močne duše z močnim telesom pogoj trajno močnega udejstvovanja sil. trajni zvezi pa zopet pogoj močilo telo. to je: telo, ki more nuditi zadosti sokov stvarjajoči duši, ker duša telesa ne zapusti, dokler ji telo more nuditi gotovih sokov v zadostni meri. zato stremi človek notranje nujno za tem. da telo čim bolj okrepi. Telesni moči pa morejo biti služne nekatere snovi izventelesne stvarnosti, zato si jih človek hoče podrediti. Iz teh dveh razlogov: da napravi izventelesno snovnost služno lastni moči in da Svojo moč pred seboj in sočlovekom izpriča, t. j. se je torej upravičeno zave. Pri tem pa neprestano zadeva ob tvorbe nekega aktivnega principa, ki ni ž njim in ne s sočlovekom in sploh z nikakim njenim neposredno zaznavnim bitjem istoveten. Pač pa je ta princip od vseh njemu poznanih močnejši: že po svojem relativno stvarjajočem delu more kot brezpogojno močnejši vplivati na njegovo delo pospešujoče, pa tudi zavirajoče in ga more celo uničiti. In še nekje se razodene moč tega bitja, ki je človek sam pri sebi ne pozna: to bitje more namreč proizvajati absolutno nova bitja. Človek namreč pogosto zaznava, kako se izven njega začno urejevati elementarna tvorna bitja pod novim, enovitim principom, ki ga, kot kažejo na njeni opaženi pojavi, ni istovetiti s kako skupnostjo snovnih sil, ker je samolastno aktiven in enovit, relativno ustvarjeno bitje pa je sestavljenost elementarnih bitij. Jasno je torej, da je ta princip absolutno nov, da je bivanje samo dobil od nekega bitja, ki more dajati bivanje samo, t. j. absolutno ustvarjati. To bitje pa mora zmagovati nad nebivarijem do tiste meje, da nebivanje docela premaga, da zanj ni razlike med bivanjem in nebivanjem, ampak je vse izpolnjeno z bivanjem. Če pa vse napolnjuje z bivanjem, more biti absolutna polnost gibanja, Bog. Ker biva Bog, polnost bivanja in polnost zmaguje nad nebivanjem. je \ njem vsak trenotek vse bivanje absolutno trdno utemeljeno in ni trenutka, ko ne bi bilo, to se pravi, utemeljeno je večno. A izven njega ni nikakega bivanja in bivanja nikake utemeljenosti. Jasno je torej, da je bivanje prejel od njega tudi človek; saj se zaveda, da je, a da je bil trenotek, ko ga ni bilo, in je torej — po vsem zgornjem — bivanje prejel nujno iz Boga. Tako stojimo pred zadnjo utemeljenostjo svoje moči: bivanje, ki je iz Boga. Bog ji je torej zadnji temelj. Človek, ki to spozna, stoji na razpotju. Prej je iskal trajne utemeljitve svoje moči v močni duševno-telesni zvezi, kar je končno isto kot močno telo. To moč pa more stvarjati z lastno močjo iz izventelesnili elementarnih bitij, torej končno s svojo močjo. Če prizna, da je vsa utemeljenost njegove moči izključno v Bogu. je zanikal pomembnost lastne moči; če tega ne prizna, zanika polnost bivanja v Bogu, torej Boga po njegovi lastni naravi. Človek more izbirati med dvema vrednostima, je torej v položaju, da se svobodno odloči in da prednost eni ali drugi: božji moči ali svoji moči. Če se človek odloči za zadnje, to je, če hoče utemeljiti in utrditi trajno svojo moč z lastno silo in s tem zanika absolutno polnost bivanja v Bogu, torej njegovo pravo božjo eksistenco, tedaj postavlja napačno tezo v lastni moči in svojo moč pretirava.. Še več: moč, ki jo hoče videti in jo v velikem obsegu afirmira, je v tej potenci docela umišljena. Že v naprej je jasno, da gradi tak človek v prazno. Jasno je, da je negacija, ki jo s tem postavi, nedvomna žalitev za Boga. Jasne pa so tudi posledice že iz bistva stvari same. Ker je namreč Bog absolutna polnost bivanja, ne more imeti končno nobena stvar namena izven njega; le ob njem more tudi človek doseči notranji namen svojih sil: da jih v silnem vzvalovanju čim globlje spozna in se jih čim globlje zave. Če torej človek vzvaluje svoje sile le s tem namenom, da utrdi svoje samostojno bivanje in svojo moč z lastnimi silami, razvidimo dvoje: da za ta smoter sil ni prejel v tolikšni meri, da bi mogel zanj uspešno delati, ker namen stoji docela izven Boga in Boga negira, in drugič: da ne vzvaluje vseh sil, katere so mu dane, kajti ne more se jih zavedati vseh v njihovi silnosti, razen ob smotru, ki so mu zanj dane. Prave svoje moči torej v takem slučaju nikdar ne spozna, z onimi močmi pa, ki se jih zaveda, samolastno stavljenega smotra ne more doseči, kaj more biti končni rezultat takega ravnanja? Edinole zavest slabosti. In še eno: neprestano se mu vsiljujejo v vnanjem svetu spoznanja stvari po njih lastni bistvenosti, ki po njej nujno kažejo v smer proti Bogu, ker je tudi te Bog mogel ustvariti edinole zase. Vidi v takih trenotkih, da bi mogel svoje silo vzvalovati v drugi smeri širje in silneje, da je torej sam kriv, če ni mogel vseh svojih sil vzvalovati v njihovi polnosti, sam kriv, da more pred samim seboj priznati svojo slabotnost. Zavesti .slabotnosti. nemoči, se pridruži še zavest krivde. Brezpogojno jasno pa se svoje slabosti in krivde zave v trenutku, ko izgubi duh moč nad telesom, torej vso moč, na katero se je zanašal, in vidi Boga, ki ga je negiral, pred seboj v vsej njegovi bitnosti. Vidi. da je s tem, ko je negiral božjo utemeljenost svoji moči in bivanju, negiral edino pravo utemeljenost: da se je odrekel vsej moči. ko se je odrekel božji moči in se odločil za svojo. Občuti strašni predokus absolutne nemoči: nebivanja, uničenja. Čuti moči, a ve, da so brc/ vrednosti, ve, da je po svoji krivdi do skrajnosti onemogel: zavest slabot-nosti in krivde v najvišji stopnjevanosti. To sledi z brezpogojno nujnostjo osebno za človeka, ki se je odločil za svojo moč proti božji. Velike so pa tudi posledice za občestvo, ki v njem ta človek živi. Zakaj, ta silni upor je za polslepega človeka, ki je še sam v boju za zadnjo odločitev, nekaj veličastnega; res je tudi tale umišljena, a radi tega nič manj vplivna. Razen dejstva, da že s stvarjo samo vpliva na soljudi, hoče ta človek, ki ga zato. ker .se je od pravega svojega notranjega bistva obrnil k zgolj zunanji moči, imenujemo zgolj zunanjega človeka, svojo namišljeno moč izkazati pred seboj in soljudmi. Zato išče v zunanjem svetu le stvari, ki morejo temu namenu služiti: čezmerno išče zlasti telesne moči, kar sledi nujno iz tega, da je močno telo pogoj trdni zvezi duše in telesa. Svojo moč hoče izkazati tudi nad soljudmi: zato jih hoče napraviti sebi složne, kar doseže v gospodarski ali politični nadmoči. Da pa vsaj ne bi kdo njegove namišljene moči nadkrilil, zato tlači moč svojega bližnjega in ovira v/valovanje njegovih sil. To se godi na polju pridobivanja materialnih dobrin in v boju za politično premoč, najstrašneje pa v tem. da odvrača sočloveka od vzvalovanja njihovih moči od zatrjevanja božjega bivanja do negacije, od prave moči do absolutne nemoči. Če si torej predstavimo občestvo zgolj zunanjih ljudi, dobimo uničujočo sliko: vsak osebno zagrenjen v zavesti nemoči in krivde, vsaj v končnem živ-Ijenskem rezultatu; v skupnosti pa strašen boj za umišljeno zunanje človeško moč. To je težka slika iz kraljestva duha negacije. Kdor pa se odloči za božjo moč, kdor samo v njej išče utemeljenosti svoji moči in trajnemu bivanju, se popolnoma izroči Bogu in prizna popolno nepo-membnst svoje moči. Ve. da mu je edino Bog vir. temelj in smoter moči. Temelj, ker ve. da Bog ne bo dopustil, da bi zmagalo nebivanje nad bitjem, ki mu daje pričevanje, da Bog ne bo uničil pričevanja lastnemu bivanju. Zakaj duhovni princip. duša, more propasti samo na ta način, da se potopi v morja absolutnega nebivanja; razpasti, kot razpadejo v svoje osnovne sestavine relativne stvaritve v materialnem svetu, pa duhovni princip ne more. ker je docela enoten, kakor to dokazujejo pojavi, ki jih na njem opazujemo. Prenehati more torej ta princip le na ta način, da mu Bog bivanje sploh vzame in ga absolutno uniči. Tega pa ne bo storil, kakor nam je sam razodel. S tem absolutno trdnim zaupanjem, da nam moč ne bo odvzeta, da je trajno utemeljena, se združi še drugo spoznanje, ki sledi iz dejstva, da je Bog polnost bivanja. Samo v Bogu more namreč dosledno po tem imeti njegova moč smoter. Bog more torej biti edini realni smoter vsemu vzvalovanju človeških moči. Pa kako naj bo Bog to. če ne po svoji najgloblji oznaki, v kolikor je nam dojeten: absolutna zmaga nad nebivanjem in s tem brezpogojno trdna utemeljenost vsakega bivanja, tudi našega. Človek torej v vsem svojem bivanju išče Boga. vedno globlje spoznava v njem utemeljenost bivanja in moči in se predaja Bogu v absolutni, neomajni vdanosti, želeč. da se čim trdneje sklene ž njim, da postane v vsem svojem mišljenju in hotenju čim bolj eno s to prečudovito polnostjo bivanja (ker realno z njo ne more postati enota), in da postane v čim višji meri deležen zmagoslavja nad nebivanjem. Tako stopi človek z Bogom v razmerje vrednega sinovstva. Objektivno ostane namreč vedno sin: vedno priča Očetu o njegovi naravi s tem. da od njega poseda zavestno bivanje, kar je v najvišji polnosti bistvena oznaka božje narave. Pričuje torej Bogu o njegovi naravi s tem. da jo v neki meri poseda. Kdor pa mi pričuje o moji naravi s tem, da jo od mene poseda, mi je sin. Vreden sin pa je tisti, ki nie prizna za očeta. Človek, ki Boga ne prizna za edini vir svoje moči in bivanja, ga ne le ne prizna za Očeta, marveč taji njegov obstoj kot obstoj Boga. Kako naj bo torej vreden sin? Je sicer sin in ostane, toda radi svoje nevrednosti nikdar ne more stopiti v čudovito vdano sinovsko razmerje z Bogom. Človek pa, ki stopi v sinovsko razmerje z Bogom, hoče vse svoje sile, spoznavne kakor hotenjske, vzvalovati v Bogu kot polnosti bivanja. Če jih »dejstvu je v zunanjem svetu, išče le prave bistvenosti vseh stvari; ve namreč, da so v svoji pravi bistvenosti vse stvari ustvarjene edino za en smoter: Boga. ker izven njega ni realnega smotra nobeni stvari. V svoji najgloblji bistvenosti kaže torej vsaka stvar v smer proti Bogu, proti polnosti bivanja. V tem more svoje spoznavne sile razviti do najvišje možne stopnje in jih spoznati: nobene mu ni treba ovirati, kajti nobeno spoznanje ga v njegovi osnovni trditvi ne more postaviti na laž, kar se godi zunanjemu človeku. Vendar ni treba, da bi notranji človek zavrgel svojo telesno moč. Zanika jo le kot temelj trajne moči. Pač pa mu more dobro služiti v svrho spoznavanja zunanjega sveta in dosledno Boga. Zakaj zunanji svet more zaznavati le po izpremembah, ki jih povzroča zunanji svet v razmerjih njegovih telesnih sil. Jakost dojma ne bo odvisna le od jakosti, ki ga povzroča zunanji svet, marveč tudi od jakosti vpliva, ki ga telo po svoji moči more prenesti. Da bo čim močnejše orodje duši pri spoznavanju zunanjega sveta, zato notranji človek telo krepi in se zato v zunanjem svetu udejstvuje. Tnko človek izgibava vse sile pod enotnim vidikom in sicer takim, ki more po svoji silni globokosti vzvalovati v njem vse sile. Ako jih vzvaluje prav do zadnje potankosti, dojame na eni strani čudovito utemeljenost svoje trajne moči. na drugi strani pa spozna vse svoje sile. vsako zase in vse kot urejeno celoto. Dosegel bi čudovito brezskrbno zavest trajne moči. ki ji je temelj Bog; s čudovito silo bi se mu torej v vsem svojem hotenju priličil. A usodno je tudi za notranjega človeka, da je od občestvenega greha prvega človeka nagnjen k službi zunanjemu človeku. Zato se neprestano, predvsem radi preslabega spoznanja izključno prave moči v Bogu (torej radi prenejasnega spoznanja v Boga), odvrača k službi zunanjega človeka in to često tako. da sam komaj zazna. Zato ne pride nikdar do tega. da bi vse svoje sile vzvaloval v Boga, dokler je samolastno močan. Po istem kot osebno, je določeno tudi občestveno udejstvovanje notranjega človeka. Ker more vsak človek tudi zavestno, osebno ljubezensko gorko in ne le objektivno hladno pričevati in Bog tega pričevanja želi (sicer bi človeka ne bil ustvaril), zato gleda notranji človek, da pritegne čim več ljudi v to ljubezensko vdano pričevanje. In zato stremi za tem, da čim več ljudi vzvaluje v smeri proti P>ogu in končno ob Bogu samem. To pa more storiti le na ta način, da svoja spoznanja o vrednosti tega vzvalovanja priobči sočloveku. To stori po posredovanju materialnega sveta: v svrho tega posredovanja se zopet udejstvuje v zunanjem svetu. Vsako močno vzvalovanje sil sočloveka v tem smislu mu je v radost; more mu biti tudi v korist, a nikdar v škodo. Zakaj ob njegovem so-človekovem spoznanju more svoje spoznanje okrepiti in krepkeje vzvaloviti svoje sile, jih globlje spoznati ter spoznati tudi njili utemeljenost in trajnost v Bogu. Tako se v tem občestvu notranjih ljudi ljudje medsebojno podpirajo, da končno v polni ljubezni skupno pričujejo Boga kot svobodni in vredni sinovi. Ti, polnost bivanja, bivaš in mi bivamo po Tebi. Njih medsebojna ljubezen pa je utemeljena v tem: vsak. kdor priča Bou: polnost bivanja si, pričuje tudi človeku bivanje in ž njim moč. ki je absolutno utemeljeno. Pričuje mu torej resničnosti tega. kar si človek najbolj želi. To je torej življenje notranjega človeka: absolutna vdanost Bogu. vzvalo-vanost vsega njegovega bitja, spoznanje vseh sil v neizmerno jakem vzvalovanju: .spoznanje popolne trajne utemeljenosti bivanja in zavest popolne, močne zmage nad nebivanjem. V snovi deluje le s tem namenom, da se temu končnemu stanju čimbolj približa in da svoje spoznanje priobči sočloveku in pomore občestvu do enotnega sinovstva. Moč in silna, uspešna vzvalovanost vseh sil v osebnem, ljubezen in medsebojna podpora v občestvenem življenju, to označuje notranjega človeka. To so torej tri dvojnosti v svetovju: duhovnost — tvar. Stvarnik — stvar, zunanji človek — notranji človek. Ztnisel prvotne duhovnosti, neustvarjenega Boga je: polnost bivanja in absolutna zmaga nad nebivanjem, ztnisel stvarjenja aktivne, zavestne duhovnosti je sinovstvo, a zntisel snovnega sveta pa je ta, da človek more prvotno zaznati Boga le kot aktivni, urejajoči in stvarjajoči princip v njej, ne pa neposredno. Obenem s snovnostjo mu je dana možnost, da si sani utemeljuje svojo moč in jo manifestira, dočiin more končno vendarle spoznati, da je utemeljenost bivanja (in s tem moči) končno le v Bogu. Tako vidi pred seboj dve dobrini, ki more med njima svobodno izbirati in svobodno postati sin božji. More pa božje sinovstvo zavreči prav radi svobode, ki mu jo pri volitvi omogoča snovnost. Namen človekovega udejstvovanja je torej vredno sinovstvo, pomen snovnosti je možnost svobodne odločitve in občestvenega sinovstva, a pomen božjega bitja je absolutna zmaga nad nebivanjem. utemeljenost ter smoter vsemu, kar biva. To so temelji krščanskega življenjskega nazora. Jožef Kunstelj. Svetišče Svetega Duha. 1'red Gospodom hočem igrati in plesati. Kralj David. Ne veste li, da tisti, ki na tekališču teko, vsi šifer teko, a le eden prejme darilo? Tako tecite, da ga dosežete. Vsak pa. ki se tam bori, se vzdržuje vsega: oni seveda, da dobe strohljiv venec, mi pa nestrohljivega. jaz torej tečem tako, ne kakor na negotovo; tako se borim, ne kakor bi po zraku mahal, temveč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako. ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv. 1 Kor 9, 24—27. # Prosim vas torej, bratje, po mnogem usmiljenju božjem, da podaste telesa svoja za žrtev živo, sveto, prijetno Bogu: to bodi pametno vaše bogoslužje. In ne ravnajte se po tem svetu, temveč premenite se po obnovitvi uma svojega, tla izkušate, kaj je volja božja dobra in prijetna in popolna. Rimlj 12, 1—2. * Božje kraljestvo ne pride tako, da bi vzbujalo pozornost: tudi ne bodo govorile: ,Glej tukaj je!' ali: ,Tam je!' Zakaj, glejte, kraljestvo božje je med vami. Luk 17, 21. * Iščite najprej božjega kraljestva iu njegove pravice, in vse se vam bo navrglo. Mat 6. 35. # A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi v me verovali, da bodo tudi oni v nama eno. da bo svet veroval, da si me ti poslal. Jan 17, 20—21. # Bolje je, da je kdo reven pa svež in zdrav, kakor bogat in bolan. Biti zdrav iu svež je bolje od zlata in zdravo telo je več od velike dobrote. Nobeno bogastvo se ne more primerjati z zdravim telesom. # Sir 30. I-t—16. Samo naporne telesne vaje vodijo v plemenitost iu dobroto. Zanemarjanje telesa je škodljivo duši. Sokrates. * Pozdrav bratom liovomašnikom! Pozdrav vam pojemo, bratje, ki boste živega Boga v kruhu delili in božjo kri pili: Blagor vam in srečo na posvečeno pot! Sacerdos Christi in aeternnm — quid liaec vox clamat! Vidimo vas sredi veličja in veselimo se, ker vas je Kristus vzel iz naše srede in vam dal toliko oblast. Največja je ta. da morate ostati tudi v naprej iskreno čuteči bratje vsem soljudem. Poglejte: vsega imamo v naši veliki družini božji. Samo dovolj ljubezni nimamo. Žejamo za njo in v množicah slišimo umirajoče krike. Prosimo vas, da nam ostanete bratje z vsem svojim človeškim občutjem. Niste več sami v sebi: kajti Kristus uči, dela in živi v nas. Ostanite bratje vsem bednim, ogoljufanim, beračem in otrokom. Manj razumemo od vas, toda vemo trdno, da morate postati vsem vse: vsakega razumeti, vsakega ljubiti in vsakega k Bogu peljati. iskreno gledamo na vašo pot: Izrael želi vodnikov iz teme egiptovske. V našem Bogu pričakujemo božjih bratov, ki ne bodo mogotcem najemniki in beračem sodniki. Bodite kakor plamenice, ki se povživajo v mraku človeškem. Težka je vaša pot in lahko nam je govoriti. Toda Kristusovi ste, mi pa smo vaši. Oznanjujte blagovest, da bodo odpadle luskine iu trhli plotovi. Delite dobrote in ljubezen, da bo zapela slovenska zemlja in bo vaša stopinja blagoslovljena: Blagor našemu narodu po vas, bratje! In blagor nam, ki vas v molitvi podpiramo in vas za Kristusovo ljubezen prosimo. „Slovenska religiozna lirika". V pretekli dobi smo zgubili sveža merila za čudovit svet imaterialne resničnosti. Saj smo iz prevelikega zaupanja istovetili celo v drugih področjih spretno prijemališče sodobnih idej s samoniklimi miselnimi dogajanji. Zato čutimo danes v najvišjih človeških vrhovih: v religioznem doživljanju tisto najglobljo srčno substanco, ki je ne more nadomestiti nobena literarna spretnost. Povsod iščemo novih meril; polagoma novo vsebino novi obliki; v vrednotenju religiozne umetnosti se bližamo razvezovanju polaritet in s tem vedno novi duhovni plodnosti. Pesem in molitev: obe čutita tajno sorodstvo, obe rasteta iz nasilno deljenih svetov v skupen cvet in dajeta zgodovini človeštva pečat božje nezlomljivosti. Vsa druga ozemlja svetovnosti in resničnosti dajejo pričevanje Neznancu, ki prebiva v šotoru narodov, najbolj pa umetnost, kajti v njej je laž najusodnejša. Čim izraziteje in globlje umetnik doživlja, tem bolj se dotikajo njegova doživetja večnih misterijev nadčasovnega sveta. Četudi se mudi umetnik na periferiji nemira, vendar ga srečavajo polni trenutki, ko mora pogledati Nekomu v obraz. Kdor iz takih ravnin golči, ta najresničnejše golči. Transcendentalna modrost je poslanstvo umetniško ustvarjajočega človeka; kdor more to modrost osebno ujeti v končne oblike, je glasnik večnosti. Religiozno občutje ne more biti tuje nobenemu umetniku, drugače zanika samega sebe. Religija je odnos do absolutnosti. Temeljni nagib umetnika pa mora biti teženje po absolutnem. Pobožnost nad-zeineljskih skrivnosti poljublja človeka, rastočega iz lepote v resnico. Za nas ni nasprotja med umetniško in religiozno naravo. Pač pa je to nasprotje izhodišče velikim dušam: iz dileme med modernim duhom in med normami religiozne odgovornosti stoje pred nadosebno, večno, božjo nujnostjo. Kakor je R. J. Sorge z ogromno energijo težil iz individualne mistike k objektivnim simbolom večnosti, tako je v Werflu najgloblji motiv groza pred mejami človeške samote.Iz napetosti se razveže v teženje po mistično-socialnem občestvu odrešenja. Nobeno nebo ni bogatejše od krščanskega; noben svet ni dramatično bolj razgiban kakor svet demonov luči in teme; nobeno dejstvo ni polnejše dejavnosti od odrešilnega dela Sina božjega; nobena zgodovina ni večja od krščanske. Umetnik, ki ljubi in živi iz resničnosti, bo nakazal zmisel vsakega motiva na metafizično usodnem ozadju in mu dal značaj vesoljne formule. Sijaj božjega erosa mu podeli še dar proroštva, da govori iz Sinaja v Obljubljeno deželo. Iz tega kroga in iz teh polnih duhovnih trenj se nam je rodil prvi sad. Vzradoščeni stojimo pred Slovensko religiozno liriko in vidimo v njej utelešeno vso širokost in globokost naših teženj. Zbirka pa nima samo tega zgodovinskega pomena, da je prvi vidni idejno-življenski rezultat križarske ideologije, marveč dviga svoj pomen iz vsega slovenstva, kajti zbirka je prva res organska sinteza religiozno-umetniških elementov slovenskega duha. Duhovni obraz slovenskega človeka se nam je razodel v čudoviti lepoti. Imamo precej drugih antologij, toda vse so brez notranje vezi in zato po zunanjih smotrih mehanično ustvarjene celote. Lirika noče človeka zaposliti le estetsko, marveč religiozno. Ne daje pa le nejasnih postulatov, kozmičnih sanj, brezizraznih kultov ali kake demonične mistike, temveč nas približuje katoliški objektivnosti, ne toliko v zmislu konfe-sionalne dogmatičnosti, kakor vesoljne resničnosti. Lirika nam je ravno v sijajen dokaz, da krije v svojem skromnem obsegu večji obseg resničnosti, kakor katerakoli druga organska zbirka. Bližanje osebnih žarišč Pražarišču skozi drhtenje, grozo, strah, ljubezen, trpljenje in veličastvo. Kakor pred davno in ljubo domovino stojimo, pa vendar smo pred najmodernejšim dejstvom v naših dušah. Kot posredovalci večnih simbolov ugnetamo življenje in vemo, da je taka zbirka, ki tekmuje z vsemi na svetu, Milost nad slovenskim narodom. E. K.