Narodna stranka na Štajerskem in šolstvo. Iz poročila tovariša Vekoslava Strmška na ustanovnem shodu nNarodne stranke'. (Konee.) V tesni zvezi s šolstvom je učiteljstvo. Učitelj je duša šolft. »Narodna strauka" bo torej tudi delovala na to, da dobe naše šoli dovolj dobrih učiteljev. Sedaj se pripeti večkrat, da ostavijo ravno nadarjeni učitelji svoj stan in se posvetijo drugemu poklicu, a splošno se tudi opaža, da starši ne dajo radi svojih dečkov v učiteljišča, in tako pomanjkuje učiteljev vedno bolj. Naši nadzorniki si pomagajo na ta način, da nastavljajo takozvaue pomožne učitelje. Pri nas uporabljajo za to le razne dijake, ki iz katpregakoli vzroka niso mogli nadaljevati svojih študij, in pri tera gg nadzorniki ne zahtevajo ravno preveč. Poznam n. pr. pomožuega učitelja, ki deluje že tretje leto kot učitelj, a je dovršil sarao peti razred gimnazije. So pa menda tudi taki, ki niso dospeli uiti tako daleč. Manjka jim torej še mnogo splošne naobrazbe in vse strokovne usposobljenosti, in da taki učitelji ne morejo biti najboljši, je očeviduo. Vzrok pomanjkanja učiteljstva pa tiči v slabih plačah. Ni ga stanu, kjpr bi tako naporno delo in pri toliki naobrazbi, kakor se zahteva od učiteljstva, plačevali tako slabo. Zaradi teh neprimernih plač živi mnogo učiteljev, posebno onih, ki morajo skrbeti za otroke, v velikpm uboštvu, drugod se pehajo učitelji za postranskim zaslužkom in nekateri prejemajo celo Judeževe groše od zloglasnega Schuhereina. Uboštvo pa zatira navdušeDJe, ono podkapa značaje in mori veselje do dela. Taki učitelji ne poučujejo z vnetostjo, oni ne morejo vzgajati značajne mladine in je navduševati za vse dobro, plemenito in lepo, ker, česar človek sam nima, tega tudi drugira ne more dati. »Narodna stranka*1 se bo torej potegovala z vso vnemo tudi za zboljšanje gmotnega stauja učiteljstva. S tem bi bila moja naloga pravzaprav končana, a zdi se mi pctrebno, da omenim še nekaj. Eekel sem sicer poprej, da se nNarodna stranka" ne bo vtikala v notranje šolske zadeve, vendar sta dve točki, ki jih ne moremo prezreti, namreč v e rouk in nemščina. Od gotove strani se trdi, da so svobodomiselne stranke brezverske, ki hočejo iztrgati posebno otrokom vero iz srea, ki gonijo verouk iz šole, se bojijo križa itd. Prepričan sem, da bo zadelo tudi nas isto prokletstvo, a gotovo po krivici. Uverjen sem namreč, da labko izjavim v imenu nas vseh in sploh naše stranke: ,,Narodna stranka" ne bo nikdar gonila verouka in molitve iz šole. Mi želimo temveč, da se verouk prav pridno in temeljito. poučuje, da se goji prava pobožnost in blažijo značaji. In če se bodo naši otroci naučili in navadili izvrševati največjo krščansko zapoved: -Ljubi Boga čez vse, svojega bližnjega pa kakor sampga sebe", bomo starši dotičnim gospodom katehetom prav od srca hvaležni. V zadnjem času zahtevajo tuintam starši in drugi več nemškega pouka v ljudski šoli. če pa natančneje pregledamo provzročitelje takih klicev, vidimo, da tega ne store nikdar dobri narodnjaki. Največkrat so pravi provzručitelji različni agenti, mašetarji ia drugi nemaniči, ki se po krčmah in drugod šopirijo s svojo nemščino ter grajajo učitelje, da oni nočejo učiti nemščine, ker hočejo gospodje pridržati ta blaženi jezik zase. Takim ljudem verjamejo nerazsodni starši, ki mislijo, da bi se otroci res lahko takoj naučili nemščine, in taki, ki bi radi z gospodo kramljali po tuje ter tako pokazali, da so imenitnejši od drugih, potem pridejo še tisti, ki so služili cesarja, in še taki, ki imajo mnogo pri sodniji opraviti, in prošnja se skuje rn podpiše. A poglejmo si stvar iz narodnega in šolskega stališčal Star in resničen je pregovor: Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš. A to ne velja samo za nas, ampak tudi za druge narode, in vendar ne vidimo pri nobenem drugem narodu, da bi se v 1 j u d s k i š o 1 i učil še tuj jezik. — Naši Ijudje večkrat pravijo: Slovenski že otrok tako zna, naj se v šoli uči nemški. Da, kaj nemški otrok ne zna nemški in vendar se uči v šoli samo nemški, italijanski samo italijanski, madjarski samo madjarski itd. Bi li ne bilo dobro tudi za te, da bi se ucili še enega jezika? A tega ne storijo, ker vedo, da se ne da služiti dvema gospodarjema. Oni vedo, da ni tisti najboljši gospodar, oziroma delavec, ki zna govoriti nekaj tujih besed, ampak tisti, ki zna dobro in pravilno misliti in računati, ki zna svoj čas in svoje blago prav obrniti Oni pa hočejo, da se njibovim otrokom bistri v prvi vrsti um in se jim blaži srce, kar se pa more zgoditi le v maternem jeziku, zato pa nočejo drugega jezika v ljudsko šolo. Oe vidimo, da se pri nas nekaterim Nemcem bolje godi kakor Slovencem, ne smemo tega pripisovati nemščini, temveč njibovi boljši naobrazbi. Oni so pač obiskovali boljše šole. Veliko jim pa pomaga tudi naša stara bolezen, da rajši podpiramo tujca kot domačina. Med domačini pa lahko pogosto vidimo, da pride navadno hitreje na boben domačija onega kmeta, ki se zna dobro nemško odrezati, kakor onega ki tega ne ume. Vsak dan slišimo tožbe, da so sedaj hudi časi, da se ne da več živeti in gospodariti po stari navadi, vse se izpreminja. Živimo pač naglo. in vsak dan nam priuese kaj novega. Nove iznajdbe vplivajo odločujoče na naše življenje in le, kdor se bo znal pravočasno okoristiti s temi iznajdbami, ostane na površini. Prišel je čas, ko bo moral vsakdo, kmet kakor gospod, pazljivo brati časopise in knjige, če bo hotel svoje delovanje urediti času primerno. Naše šole morajo torej sedaj v prvi vrsti gledati na to, da privedo učenee tako daleč. da se bodo mogli potem sami izobraževati, t. j. da bodo mogli knjige in časopne s pridom čitati. To je pa velika in težavna naloga, ki jo doženemo le tam, kjer je šola v ugodnih odnošajih in kjer ne tratimo časa z manj potrebnirai rečmi. Smelo in odločno trdim, da ne more tega smotra doseči nobena ljudska šola, kjer poučujejo v tujem jeziku. To mojo tiditev jasno potrjujejo naše Schulvpreinske šole. 81> venski otroci, ki so jib obiskovali, ne znajo potem ni v slovenskem, ni v nemškem jeziku svojih misli prav izražati in ravnotako ne razumejo misli drugih; njim je torej pot do lastne nadaljne naobrazbe zaprta. Ravnotako se godi in se bo godilo otrokom na slovenskih šolah, kjer je v najvišjem razredu nemški učni j_ik. Oni se bodo pač naučili malo uemški brbrati, a prav ne bodo razumpli nobenega jezika, ker pač tudi mi slovenski učitelji ne znamo delati čudežev. Bodo pa tem naširn otrokom tiste nemške besede res toliko koristile? Sedaj nismo vee pod oblastjo nemških graščinskih valpetov. Oblastnije morajo z nami uradovati v našem jeziku, kupci iu prodajalci pa znajo tudi prav dobro po naše govoriti, če imajo le kaj prida od nas kupiti ali če vidijo naš denar. — Kolikokrat pa so te priučene besede ljudem v kvar! Kolikokrat se posamezniki zaradi njih napibujejo in se celo odtujijo svojemu narodu? Kolikokrat se z njimi tudi korenito osmešijo! Ne glejmo torej v prvi vrsti na to, da bi se naši otroci naueili v ljudski šoli bogve koliko nemščine, teraveč zahtevajrao, da si pridobe tam kolikormogoče temeljito splošno naobrazbo, ki jib usposobi, da bodo kdaj značajni, samostojno misleči, delavni Ijudje in trdni gospodarji. To pa doženemo le s poukom v maternem jeziku!