Poštnina plačana v gotovini.
MARIJIN LIST
* EV. 1.
JANUARA 8. 1937.
33. LETNIK
MAR I JI N L I S T
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv- Drtižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tudi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Diihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slfižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih 1 dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom driištyi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkanyi Ernesta v Lendavi.
D a r i.
Na dom sv. Frančiška v Črensovcih so daruvali v Din. sledeči: Škaper Agneš, Francija iz Matjaševec, 21, Horvat Jožef Kotnjek, vreh, Bogo-jina, 2, Maučec Micika, Francija, iz Gančan, 38-50, Kerec Mihal, Francija, 31-25, Franko Anton, Mostje, y zahvalo za ozdravlenje žene i hčeri, 10, Ritlop Martin, Širine, 15, Fujs Adela, Francija, 135, Marič Ivan, Odranci, 10, Hozjan Anastazija, Žižki, iz Francije, 10, Sobočan Marija, Trnje, iz Francije, 31*75, Cigan Martin, Gančani, 2, Ščančar Katarina, Francija, 10, Kerec Irma, Francija, Mostje, 4 50, Mencigar Franc, D, Slaveči, 10, Horvat Ilona, Francija, iz G. Bistrice, 18-50, Horvat Micika, Francija, iz Lipovec, 6,25, Sarjaš Marija, Francija, iz Trnja, 20, f Dorenčec Mihal, Trnje, 20. — Oča sirot povrni vsem obilno. Odbor.
Na siromaško blagajno so daruvali: Bedrnjak Janoš, D. Bistrica, 12 kg. kukarice, Ritlop Martin iz Širine 50 Din., na sirotišnico v Turnišči i prosi po sv. Maloj Treziki za zdravje deteta. Sobočan Marija, Francija, iz Trnja, na sirotišnico Deteta Marijike 32 Din, Sarjaš Marija in Štefan, na čast maloj Tereziki za zdravje 25 Din, N. N. 18 Din, Tretjired, Črensovci, 200 D za krtih siromakov. — Jezušek povrni vsaki najmenši dar. — Izdali smo za 24-50 kg. svinjskoga mesa i 7 kil masti sirotam 260 50 Din. i za 400 žemeo siromakom^200 Din. — Siromaški Jezušek, blagoslovi darovnike. — Odbor-
Na Marijin List so daruvali v Din.: Toplak Anica, Francija, 10, Sarjaš Marija, Francija, iz Trnja 10 Din. — Dobra Mati Marija povrni v obil» ~ nosti. Vrednik,
Mamika, potolaži svojega Jezušeka.
Dobra mati Marija! Pod podobov kruha prebiva tvoj Jezus v Oltarskom Svestvi. Za nas žive tu, med nami v ta-bernakli, naj naše duše hrani za večno živlenje. Osamlen je največkrat. Razžaljen den za dnevom. Oskrunjen neštetokrat. Pozablen od največ liidi.
Mati predobra, na tisto liibezen te prosimo, z šterov si ga svetim trem Kralom na molbo pokazala, potolaži ga. Pri-pelaj njemi dosla poganskih duš, ki ga bodo z svojov goreč-nostjov razveseljavale. Zbiidi dosta misijonskih pozvanj, šterim bodo sledili nešteti mladenci i neštete mladenke se njemi bodo posvetile, naj posadijo v tista srca vero tvojega Jezuša, v šterih je dozdaj kraliivao hudi diih z svojim malikovalstvom, bolvanstvom. Potolaži svojega Božega Sineka, dobra Mamika! Potolaži ga mesto nas, ki njemi dosta žalosti delamo z svojimi grehi. Potolaži ga tudi mesto pravičnih, ki so tiidipuni vse slabosti. Potolaži ga z svojov liibeznostjov i daj nam iz te tvoje goreče liibezni do njega veliki deo, da bomo ž njov napu-njeni i da bomo ž njov živeli samo za tvojega Jezuša i njegove diiše, predvsem, da bomo skrbeli za svojo spopolnitev. Vlej v nas, dobra Mamika, veliko želo po popolnosti. Veliko želo, da mo vsikdar bole ponižni, vsikdar bole krotki, vsikdar bole čisti. Vlej v nas nevgasliv ogenj liibezni do Jezuša i vseh njegovih bratov i sester, do vseh naših bližnjih, da gorimo i z gorimo v toj liibezni.
Ta naša prošnja naj bo že en deo tiste tolažbe, štero smo dužnl dati tvojemi Sineki, našemi Gospodi Jezuši Kristusi, ki nas je rešo večne smrti. Mamika, tolaži svojega Jezusa i pomagaj ndm, da ga bomo znali tolažiti tudi mi z svojim svetim i vsikdar svetejšim živlenjom.
Živlenj e Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža slllžbenica: Marija z Agrede ) Tretja kniga.
21. Sv. Elizabeta prosi prettsto Devico, naj njoj pomaga pt i porodi.
Marija je preživela skoron dva meseca pri Elizabeti. To je zaskrbo Marijin odhod i žalostila se, da nede več vživala takše blaženosti. Skrivoma je jokala, ar ne znala, kak jo naj zadrži pri sebi. S skuzami je molila Gospoda, naj vsadi Mariji v srce želo, da je ne ostavi samo. Ar je občutila tak globoko slast družbe s prečistov Devicov, se ne mogla ločiti od nje. Da ublaži svojo bolečino, se je odločila, da zaprosi Marijo, naj ostane pri njej. Z genlivimi rečmi njoj razodevala, da nemre živeti brez nje, pa njoj predložila, naj pride tudi Jožef, da Marija ž njim staniije kak v svojem lastnom domi, a Elizabeta de njima dvorila kak sliižbenica. Marija njoj zagotavlala, da je njena žela Bogi po voli, ali da moramo vse svoje odloke i brige predati i odzvati se najprle Njegovoj svetoj voli. Ar je ta dužnost splošna, zato je Marija znala, da ona dugiije Bogi več, nego vsi drugi, ar jo odlikuvao na poseben način z raznimi dobročinenji, za štere se mela odužiti z zahvalnostjov. Zato ona Elizabetino želo prikaže Bogi i včini, ka On odredi. Ravnotak mora čuti svoga zaročnika, ar je prav, da poslušamo onoga, ki nam je poglavar. Tem predlogom se Elizabeta popunoma podvrgla, samo je zaprosila, naj Marija to dopiisti, da ona more viditi svoje dete na rokaj presvete Device, na šterih de počivao Bog, ki je stvoro nebo i zemlo pa jih vzdržava s svojov Rečjov. Marija svojoj tetici toga ne štela odbiti. Obedve sta šle v sobico i klečeč predložili Gospodi svojo molbo. Marija je pri tom spadnola v zanesenje i razsvetlena spoznala živlenje i zasluge Ivana Krsti-tela, ki je bio odrejeni, da pripravi pot njenomi lastivnomi sini. Ravnotak je zvedila za svetost Elizabete i da ta naskori i pred Zakarijom merje. Bog je Mariji nazvesto svojo volo, naj pomaga Elizabeti pri rojstvi deteta, ki pride na svet za osem dni. Po Ivanovom obrezanji pa naj se povrne k svojemi zaročniki Jožefi.
Sličen nalog je bio v molitvi odkriti tudi svetoj Elizabeti. Gda je Marija povedala svojoj tetici, ka njoj je objavleno, se je ta zviinredno obradiivala pa se začnola pripravlati na težki den.
2akaj iubim svojo Cerkev?
Cerkvi na veke veren!
Katoličanec sem i bom na veke/
Katoličanske Cerkve, ki je nositelica božega obečanja, ne-mre nišče porušiti: »peklenska vrata je ne premagajo". Cerkev neitire nikdar prepadnoti, &li poedini katoličanec more prepad-noti. Cerkev ostane nositelica prave Kristušove vere, ali poedini katoličanec more zgubiti to pravo vero. Razveselivo se čte, da se na Angleškom vsako leto jezere protestantov povrne v kato-ličansko Cerkev, a v Ameriki povprek šče več, nego od toga, da je dvakrat ali trikrat teliko katoličancov odpadnolo od svoje Cerkve, se malo guči. Zato postavim tU šče namenoma edno poglavje z napisom: Cerkvi na veke veren\
Vera je milost. Jaz pa pravim: Prava vera i da spadamo k pravoj Cerkvi, to je najvek&a milost, ki nam jo je Bog mogeo pololiti v zibeo. Očevje i matere nemrejo svojoj deci zapustiti vekše sreče i bogatejše herbije, kak je prava vera i liibav do svete Cerkve. Znabiti je siromaška, zakajena, nizka kuča, v šte-roj vmira oča a okoli njega stoji objokana dečica, nego te, ki zdaj vmira, je rešo svojim najvišiše i najvekše, ka jih more osrečiti v živlenji i smrti, to je sveto vero. »Zato ga sprevaja v grob blagoslov njegove dece; zato njemi bodo ednok s skuzami zahvale kinčili z venci grob".
Vera je milost, prava vera je najvekša milost. Nego človek lejko postane nevreden vsake milosti, lejko jo zaigra, zgubi. Nega zato dvoma, da more krščanska hiša, krščanska družina, da lejko poedini človek pa tudi cele dežele i narodi postanejo nevredni vere i jo zgubijo. — Kda so židovje ne šteli vervati Zveličiteli, njim je povedao strašno reč: Kralestvo bože se vze-me od vas i da se liidstvi, ki obrodi njegov sad". (Mat. 21,43).
V ednom listi sem čteo ednok od misijonov med pogani v Afriki. Kak je znano, je te velikanski deo zemle šče v mraki poganstva, ali v zadnjem časi je evangelij tam znatno napredii-vao. Če bo pokristjanjenje poganskih narodov nešternih afriških krajov šče nadale tak naprediivalo — se je tam čtelo — te bi za petdeset let zvonovje zvonili v nedelo zajtra v vsakšoj vesi i čarni prebivalci juga bi se v veselih čuporaj paščili v boži hram. — Ali pri tom mi spreleti v glavi težka, težka miseo. A tu? Kak bo pri nas za petdeset let? Bojim se, da ne bi angeo plačila stopo ednoga dneva pred tvojo hišo, zapretio s prstom i pravo: Siromaški dom, postao si nevreden milosti vere. Kralestvo bože se vzeme od tebe i od tvoje dece i da se ta prek morja, v dalešnjo Afriko, čarnoj kuči, ki da sadove kralestva božega. Ta pokrajina katoličanskih far, vzgojena na vretini milosti i obdana ž njov, ma dostakrat katoličance, šterim je vse preveč: molitev, spoved, post, nedelska meša, a od kakših da-
v.	f,	•	I
rov za Cerkev nega guča. Odzviina se šče tiipatam šteri dela za katoličana, kda je ravno prilika, ali llibavi za Cerkev nema, drži se pametnejši od nje i je teliko osamosvojeni, da je zdaj ne potrebuje. O, bojim se angela plačila ! On lejko eden večer, kda mrak spusti svoje peroti na ženilo, stopi pred tvoj dom i zajoče: Siromaški dom! Stoletja so šla prek tvojega praga, celi rodovi so preživeli tu v veri svojih očov i srečno v njoj mrli; nego te rod se je pokazao nevreden vere i zato se dnes od njega vzeme kralestvo bole.
A tomi ne trbe ravno dosta. — Ne trbe niti ednoga brez-verskoga očo ali hladne, ravnodušne matere. Sinovje jako radi zaobrnejo na levo. Naj sfa oča i mati samo brezbrižniva v veri, da živeta samo za svet i za svoje peneze, da nemata ltibavi do Cerkve, čiravno šče kaj včinita dobroga, — o, bojim se angela plačila 1 Te se lejko ednok na Dušni den spusti iznad novih grobov takših starišov, ki so vmrli pomirjeni s Cerkevjov, pa strosi nebeško roso s svojih srebrnih peroti i pove: Siromaški oča, najsiromaškejša mati! Teliko sta se starala v živle-nji, teliko blaga sta zapustila deci i lepi dom, nego edno sta zanemarila: „najbole božansko na tom sveti" — sveto vero. Nikdar nesta bila naklonjeniva svojoj Cerkvi, vdablala sta novine, ki so napadale vero, a kda vaj je plebanoš od toga odvračao, sta ga psuvala i kričala, da se bavi s politikov. Ovo, vajna deca bodo šla nadale po toj strmini i va\ni vniiki več ne bodo vervali v Kristusa/ Kralestvo boie se vzeme od te hiše i da se v dalešnjoj
Ugandi driilini, ki je zato zahvalna i da sad kralestva boiega.
*
* *
A ka vam je včiniti, očevje i matere i ti, draga mladina, da vera v vaših domovaj ne vmerje i da Iubav do Jezuša Kris-tuša i Njegove Cerkve osveži i razveseli vaše srce ? Najprle morate moliti za milost vere.
Poznao sem edno gospo, mater številne dece. Kda je najšla kakši prosti hip sredi telikih skrbi i opravil za družino, je po-kleknola v hiši i molila z razprestretimi rokami. To je bio prizor, ki mi ostane nepozableni. Pa zakaj je molila? Kakpa, za zemelsko srečo i blagoslov, nego tudi za to, da bi Bog obču-vao njenoj deci vero i bi je v onoj Cerkvi, ki jo je ona tak jako liibila, pelao skoz to živlenje. Vsaki večer se je molilo v toj družini skupno čislo, a končavalo se je: zdrži nas v pravoj veri. Nego dobroj materi to je ne bilo zadosta. Ravno te je besno kulturni boj i oster severnjak je zapihao skoz 1900. letno steblo Cerkve bože. Zaječale so veje, suhe so se spotrle i doli spad-nole. Te odloči pobožna gospa, da se za naprej moli: „ Zdrži nas v pravoj, rimskokatoličanskoj veri!"
Trbe zato moliti i moliti1 Kak lepo je, kda mladenec i mladenka na den sv. obhajila molita ne samo za blagoslov zemel-ske sreče i za minlivo zemelsko blago, nego tudi zdigneta k oltari oči i srce i molita: Gospod občuvaj v nas pravo vero naših dragih roditelov i našega oiinskoga doma, vodi nas v svdjčj Cerkvi skoz to livlenje, da se ednok blaleni vidimo vsi na lepšem krajil
Kak lepo je, kda oča i mati, prepojeniva s prisrčnov lii-beznijov do Cerkve, zdigneta svoji roki h Gospodi, moleč: »Čuvaj najin dom, najino deco i najine vnuke vse do zadnjih rodov v pravoj katoliianskoj veri!" Gde verni roditelje tak molijo za svojo deco, tam, si mislim tudi jaz, so vsikdar zbrani angelje boži.
Drugo, delajte tak, kak potniki na Fuhrichovoj sliki, od štere sem že v začetki pripovidavao: oni klečijo okoli samotne šumske cerkvice, a duhovnik jih hrani s kruhom živlenja za težko pot romanja. Te pa se ide nad groznimi globočinami i po str-* mih soteskaj proti nebi. Ali šče znaš, zakaj teliki odpadnejo od vere? Ne je tomi kriva znanost, ne njihovo jakostno živlenje, nego je navadno kriv greh. Odstrani zato greh iz svojega srca, operi dušo po spokornoj spovedi v krvi Jezuša Kristuša i nahrani jo ž njegovim telom za večno živlenje, te ne zgubiš tak lejko vere pobožnih dni svoje mladosti. — Sveti Don Bosko je bio priznani majster v vzgoji, pa ka je on pravo? »Gosta spoved i obhajilo je edina mbčna podlaga prave vzgoje. 7o odpraviti pomeni, nejakosti odpreti vse dveri".
Pokaži mi ednoga mladoga dečka ali edno deklino, ki pogosto i vredno prihaja k svetim svestvam, teva se ne obračata na levo, to je v greh i ne živeta kak neprijatela Cerkve i ne odpadneta od nje. Zaman jiva /ščcš na levici Takšim mladim ludem postane prilubleni oltar i tabernakel, kak vrabci njegovo gnezdo i golobi njegovo prebivališče. Oni ostanejo Cerkvi vsikdar verni. Samo v njoj najdejo pomirenje z Bogom i srečo svojega srca, mir svojoj duši, ja i isto večno lubav v presvetom Olt. Svestvi. Vsaka vredna spoved je tesnejše zveže s svetov Cerkvi j ov; vsako sveto obhajilo je božanska vez lubezni do nje.
Nazadnje tretje: morate se truditi, da livete po veri, da spunjavlete njene zapovedi i da njoj delate čest s svojim jakost-nim iivlenjom. Ne je zadosta samo poznati pravo pot, nego tudi iti po toj poti. Naša vera mora prinesti sad. Jaz ravnotak ver-jem, da je planet Jupiter vekši od naše zemle, da je Triglav višiši od Srebrnoga brega, da je Mura bole globoka kak Črnec, nego ta vera me neha ščista hladnoga i ne vpliva na moje živlenje. Nego če verjem, da je Jezuš Kristuš, Bog, nastavo mojo Cerkev, da je vera, štero moja Cerkev glasi, Kristušova vera, te moram po toj veri delati i biti njoj na čest s svojim živlenjom.
Biti katoličan ... pa le obsojati papo i škofe, zametavati verske istine, družiti se s tistimi, ki se z vere norca delajo — to nikak nejde vkup.
Biti katoličan ... pa v nedelo ne iti k meši „ziavolo sa-moga silnoga dela", biti katoličanec, a y petek jesti meso, — kak to ide vkup?
Pitao sem ednok ednoga staroga človeka pri njegovoj smrti, če je vsikdar spuno svojo vuzemsko dužnost. „Sema, odvrne starec, nikdar nesem šteo ležati zviin črede. Te odgovor me je jako začudivao i premišlavao sem od toga, ka je starec mislo.
„A ja", sem pravo, „vi ste šteli povedati, da spadate v čredo ovc Cerkve bože?" — „Se razmi, gospod župnik!" —
Potrebno je zato, da kak katoličanec gučiš, delaš i živiš! Potrebno je katoliško živeti, katoliško delati, „da bodo vidili Iii-dje vaša dobra dela i slavili vašega Očo, ki je v nebesaj" Mat. 5,16).
Ja, s prisrčnov molitevjov, pogostim i vrednim sprejeman-jom svetih svestev, s poštenim obnašanjom, da bodemo s svojim dobrim živlenjom v čest svojoj veri, ostanemo vsikdar verni ka-toličanskoj Cerkvi.
Sveti Paveo je zazavao na konci svojega bogatoga živlenja * pri premišlavanji: „Občuvao sem vero!" (2 Timot 4, 7).
Ali bom, s srečnov diišov, tudi jaz ednok spremenjeni v večernom siji živlenja i po žmetnom romanji sklonkao na vozke dverice i smeo zezavati: „fidem servavi, občuvao sem vero."
Dilexit ecclesiam.
Na rimskom pokopališči „Campo santo" pri sv. Lovrenci je grob velikoga Švicara, kardinala i ženevskoga škofa Mermilloda. Nagrobni spomenik je ščista preprosti, a napis ščista kratek. Grob toga velikoga škofa krasi ščista ednostavni spomenik, a na njem so sklesane reči: „Dilexit ecclesiam, liibo je Cerkev."
Najlepša reč na grobi človeka katoličanca! Gde nega lii-bezni, nega navdušenja, .navdušenje je sunce, ki oploja živlenje, ga napaja i segrevle v vseh prilikaj" (Zedlitz, Totenkranze). I gde nega navdušenja, tam nemre biti tudi dobrih del.
V teh člankaj smo deloma spoznali Cerkev i njeno delo. Kda je grofica Hahn - Hahn, ki je potiivala mnogo let po sveti, iskajoč istino i mir, nazadnje oboje najšla v katoličanskoj Cerkvi, je vzkriknola: „0 sveta Cerkev! Grdijo te samo zato, ar te ne poznajo. O, če bi te mojsterska roka umetnika prikazala v tvojoj čiidovitoj lepoti i bi to sliko obesila na čarobno vrvico nad vsem svetom, da bi jo vse oči mogle viditi: vsi ludje i vsa kolena bi se pripognila pred njov!"
Mi smo tu gledali njeno sliko i zato z vsem srcom vzlii-bimo svojo drago Cerkev. Kak verna mati nas ona vodi od krst-noga studenca do triige, z lubeznijov nam sveti s svetlostjov vere v temnih globinaj smrti, blagoslavla naš grob i kda ob ločitvi naša duša trepeče, klone, se boji i se viipa, jo Cerkey sprevodi do trona božega.
„Kak se Ti zahvalim? Toga nemrem niti povedati, a kak da bi se Ti zahvalo. Nego moja liibav se črstvo naj ovije okoli Tebe i Ti verno služi do poslednjega zdiha."
Ja, ta liibav prinese sad.
Ona nas bo vodila, da ostanemo kStoličanci, da živemo katoličanski, da po katoličansko delamo, da katoličanski vmer-jemo i nazadnje da zaslužimo, da nam na prosti grobni kamen napišejo:
„Dilexit ecclesiam, Hibo je svojo Cerkev."
Molila sam na grobi sv. Ivana Vianneya, da tudi vi dobite za večnost tisto čast, štero je on dobo. (Izseljenka dtihovniki SI. krajine).
Sv. Ivan Vlanney, arskl plivanoš.
Či se gda zgledneš v toploj poletnoj noči na zvezdnato nebo, gde migeče na miljone i miljone zvezd, bo odkrilo tvoje oko, da so ne vse zvezde vednako velke i svetle. Velka vnožina jih je malih, štere trepečejo nekdi daleč, daleč, komaj jih opazi tvoje oko; med nje pa so nametane velke i blesteče, da ti na prvi pogled spadnejo v oči. I med temi je pali edna, štera se prva zasveti na nebi v večerno m mraki, se blišči celo noč do beloga dneva, kda so že obledele vse druge zvezde.
Tak se mi vidi živlenska pot preprostoga veškoga plivanoša Vianneja, ednoga najvekšegasvet-ca vseh časov. Že njegova rana mladost je bila kak bliščeča zvezda med driigov decov, štere svetlost je čiduže bole svetila, do-keč je ne obledelo vse, ka je bilo poleg nje.
Lani je ravno minolo 150 let, gda je prvikrat zajokalo dete, bodoči arski plivanoš Viannej, dika sveckih duhovnikov.
Naj nas zato ne bo vtraga se napotiti gledat njegove živ-lenske stopaje.
Detinska leta i prvo sv. prečiščavanje.
V vzhodnom tali Francije leži velki varaš Lyon. Kde je ravno razprestreti te varaš, to bi nam znali dosta bole povedati naši izseljenci v Franciji, ki so raz-tepeni tam okoli, ali pa se vozili tam mimo. Nas bole zanima
ves Dardilly (Dardili), štera je raztegnjena po bregačaj severozahodno od toga varaša.
V	toj vesi je vertivao dober^ krščanski kmet Peter Vianney i njegova žena Marija Charavay (Šaravej). Na njegove dveri so vsakši večer poklonkali popotni siromacje, ki so prosili žlico župe i seno ali slamo, kde bi spali.
Ednoga dneva se je znajšeo med temi kodiši Benedikt La-bre (Labr), čudno oblečeni na prvi pogled: prek ram je bila oprčena torba, okoli šinjeka njemi je visilo čislo, na prsaj pa kuferni križ. Nišče ne znao, da je to svetec, ki obiskavle peški vse romarske kraje, ka jih pozna Francija, Švica i Italija i zdaj je na poti v Rim.
Vert ga je sprijao, kak druge sirmake. Domača deca so si ga ogledavali, kak nekaj zanimivoga i novoga, samo Matjaši se je smilo te kodiš, šteroga prsti so vsikdar prebirali jagode na čisli, ne da bi znao, da bo on oča vekšemi svetci. Opravili so skiipno večerjo i večerno molitev i se razišli spat. Ves genjeni od gostoliibja je proso te svetec Boga, da bi blagoslovo to hižo.
Osem let po tom se je Matjaš oženo z Marijov Beluso (Beluz), ki je bila doma iz Ecullyja (Ekiili-ja), sosidne vesi. Najlepši deo, ki ga njemi je prinesla mlada žena, je bila krščanska vornost i pobožnost. Bog jiva je blagoslovo s šesterov dece, štere sta vse zročila preblaženoj Devici, šče prle kak so prišli na svet. Ivan Marija je bio štrti, pred njim je bio Franc, šteri je bio določeni za verta po oči, za njim je bila Margetica, ki je za duga leta preživila svojega brata Ivana Marijo, arskoga plivanoša.
Leta 1786. je zagledno svetlost toga sveta. Kuma pri krsti njemi je bio stric Ivan Marija Vianney, ki njemi je dao tudi svoje ime.
Komaj se je rešo povojov v zibeli, je že kazao znamenja prišestne svetosti. Mati njemi je razkažiivala svete kejpe i razpelo v hiži, prvi gib ž njegovimi rokami je bio križ i prva imena, štera ga je navčila mati, so bila Jezuš i Marija.
Tak je raseo, začno hoditi po hiži i okoli hiže. Dostakrat, kda je bila mati voni pri deli, ga je vzela s sebov i ga pri tom navčila moliti Oča naš, Zdravo Marijo i s preprostimi rečmi njemi je vlevala prve podobe od Boga i diiše v srce. Mali pa jo je pobožno i zavervano posliišao.
V	delavnij dnevaj je oča znao rano oditi na njive. Potli je šla tudi mati z decov. Starejšiva sta s šibov v roki gonila krave i ovce, za njima je pomališou oslek, z Ivanom Marijov i Mar-geticov na svojem hrbti. Dostakrat se je potli zmislo na to i pravo: — Kak srečen sam bio te, kda sam paseo samo tri ovce i osleka. Lehko sam po miloj voli molo Boga.
Kda so^prišli na pašnjek, so veselo skakali po trati i pazili na živino. Ciravno je bio preči živi i vroče krvi, si je že od rane mladosti znao zapovedavati. Zato ga je mati rada stavlala v peldo bratji.
— Vidite, — je pravila, či so ne šteli včasi bogati, — Ivan Marija je bole vrli, on včasi vse napravi, ka njemi velim.
Ednok njemi je dala leseno podobo blažene Device. To je skrbno čuvao i gda je začiio prvi vdarec zvona za Marijino po-zdravlenie, je šo v hižo v kakši kot, djao podobo na stolec, poklekno pred njov i zbrano molo.
Kdekoli je bio v hiži, v ogradi ali na vulici, se je vsikdar prekrižao, kda je začnola vora na tormi biti, zmolo Zdravo Marijo i gda je henjala biti, se je pali prekrižao: tak je vido svojo mater, ki je posvečiivala vsakšo voro. Kda je to ednok vido sosed, šteri je delao v ogradi, je pravo njegovomi oči:
—	Ti, jaz mislim, da me vaš mali ma za hiidoga.
Oda je oča to povedao doma, je mali sramežlivo pravo:
—	Sam ne znao, da me sosed gleda. Ka se ne trbe pred i po molitvi prekrižiti? — je pitao nedužno.
Lepota njegove duše je bila jako draga v maternih očaj i čuvala jo je vsakše sence greha.
—	Viš, — njemi je večkrat pravila, — či bi tvoja bratja razžalila Boga, bi mi bilo jako žmetno. Ali dosta bole žmetno bi mi bilo, če bi to ti napravo.
Jako rada je hodila k meši, gda je samo vtegnola. Kda je zaran zazvonilo k meši, je štiriletni Ivan Marija večkrat zaproso mater, da bi ž njov smeo iti k meši. Sedo je v klopi poleg matere, gledao duhovnika v lepom gvanti, gledao dečaka, kak je dvoro pri meši, oblečeni v rdečo janko i belo robačo. Brez dvojbe se njemi je že te porodila žela, da bi smeo dvoriti pri meši. Ali njegove roke so bile šče preslabe za mešno knigo.
Deteti, štero je melo tak dobro mater, se je na hitro pri-liibila sv. meša.
Marija Vianney šče ne stopo v šesto leto, gda je francoska vlada, ki je prišla na vodstvo države po strašnoj revoluciji, spo-zaprla vse cerkve v Franciji. Od vseh duhovnikov jc zahtevala prisego, da bodo delali tak, kak bodo šteli ministri. Velka vno-žina duhovnikov ne štela prisegnoti na to, zato so jih krvavo preganjali, obsojali, razpisavali velke nagrade na njuve glave, či jih šteri zgrabi, celo tiste so preganjali, ki so na skrivoma dali tem duhovnikom streho.
Vse to je vido mladi Vianney i ravno iz teh žmetnih dnij je zraslo njegovo zvanje.
Zavolo toga je bilo več far v lyonskoj piišpekiji združenih v misijonske enote. I središče edne takše misijonske enote je bila ves Ecu!ly, ležeča med Lyonom i Dardillyjom. Kakpa so bili vsi tej duhovniki vsikdar v nevarnosti, da jih ne bi što ova-do: njuvo živlenje je vsakši den visilo na niti. Kem vekša je bila nevarnost, tem vekšo gorečnost so kazali tej farni misijonarje. Zato nam je razutnlivo, zakaj je meo kesnejši arski pli-vanoš tak zvišeno gledanje na duhovniški stan, gda je vido v teh nevarnih letaj tak vrelo delo duhovnikov.
V to ves je hodila Vianneyova družina. Tak na večer so znali oditi. Mali Marija Ivan je črstvo hodo s svojimi malimi stopaji, bratje pa so včasih mrmrali, da je to daleč. Mati pa
jim je pravila: — Poglednite maloga Ivana, kak je vsikdar prvi.
Duhovnik, zmantrani od brige ali z blaženim nasmehom na viistnicaj, jim je v kakšoj slabo razsvetlenoj hiži davao vii-panje v predgi, nato pa mešiivao na pripravlenom oltari. Vse to je bilo tak, kak v katakombaj prle, kak so zgrabili krščenike i jih mantrali.
Kakši hipi so mogli biti to za maloga Vianneya! Klečao je poleg matere i molo kak angeo, jokao, či je vido, da tudi drugi jočejo.
Domača cerkev pa je bila zapreta. Po vseh hižaj so mogli sposkriti svete kejpe pa razpetja. V žepi na kaputi je Ivan noso i čuvao podobo Matere Bože. Samo svetišča srca so šče ne bila oskrunjena.
Gda je Ivan Marija dopuno sedmo leto, je paseo po zelenih pašnjekaj dardilskih brežčekov. Gono je na pašo ovce, krave pa osleka i vodo za roko mlajšo sestrico Margetico. Gda sta prignala na pašnjek, sta pokleknola i se priporočila Bogi, nato sta pasla i pazila, da ne bi štera krava napravila škodo sosi-dovoj svetvi.
TU jo je včio moliti i njoj davao navuke na lepo obnašanje v cerkvi.
Včasih njoj je pa pravo: — Ti, sedi tu i pazi, jaz idem k jarki molit. Tam je bila stara, razdrapana vrba; Ivan Marija je položo Marijino podobo, ki jo je vsikdar noso v žepi, v votlino, jo okinčo z mehom i zelenimi vejkicami. Nato je poklekno v travo i prebirao svoje čislo.
To je bio kraj, šteri njemi je nadomeščao cerkev, ki je bila zaklenjena.
Iz domače vesi so tudi bili pastirje njegovih let ali to so bila deca, štera so mela popuno neznanje v verskih stvareh. Tej so ne najšli v svojih materaj dobre vzgojitelice: bila so kak čreda brezi pastira.
Oni so prišli k njemi, občiiduvali njegov zeleni oltar, ga spitavali, ka to i ono znamenuje. On njim je odgovarjao i tak je pomali postdo, ne da bi sam znao, njuv apoštol.
Stao je poleg oltara i probao šče ednok povedati to, ka je čilo v tihoj noči, včio jih je molitve, štere ga je navčila mati. Po dečinsko njim je včasih predgao:
— Bodimo dobri, dragi moji, bogajmo stariše, ne čeme-rimo se, ne preklinjajmo i lubimo dragoga Boga.
Med temi vrbami kre jarka je dozorevalo duhovniško zvanje toga maloga predgara.
Nieden med temi poslušalci se ne tomi smejao, on pa je vlevao čisto i velko lubezen v njuva srca. Kak vesela je bila mati, gda je vidila, kak prihajajo iz teh mladih viist tali krščan-skoga navuka do teh pastirov, ki so ne smeli meti verskoga na-vuka v domačoj cerkvi.
Ž njimi je prirejao tudi prošecije. Dva po dva so se razvrstili za križom, napravlenim iz dveh prečnih palic i šli po dolini, gda so po vsoj Franciji bile prepovedane telovske prošecije.
Molili so na čislo i spevali dečinske pesmi. Potli je dosta-krat z veseljom pravo: — Jaz sam bio vsikdar plivanoš.
Na pašo je večkrat prineso velki falat kruha, i ga je raz-delo med sirmake. Ta liibezen do drugih njemi je davala moč, da se je vupao skregati nad tistimi, ki so s palicami bili druge pastire ali živino, či so se kaj razčemerili:
—	To nesmite delati, to je greh. I nišče se njemi ne viipao proti postaviti.
Vlada je mislila, da vniči vsakšo božo službo, či zapre cerkve ali najlepšo jakost krščanske vere — liibezni ne mogla vni-čiti. Ta je cvela v Vianneyovoj družini. Sirmaki brezi hiže i ko-diši v razcapanom obleči so vsikdar najšli streho pri toj družini.
Vianneyovi so s sosidom Vincentom napravili dogovor, da bodo oboji po krščansko skrbeli za sirmake: Vincentovi za ženske, Vianneyoyi za moške.
Vnogo sirmakov je melo tudi deco s sebov. Kda je vido mali Ivan Marija, ki je goro v liibezni do dobrih djanj, te sirote, jim je šo nasproti, jih prijao za rok6, jim odpro dveri i poma-gao starejšim devati na kla to, ka so prinesli s sebov. Njuve cotaste kapute, hlače i robače je noso materi, da jih je zakrpala ali zamenila s celimi.
Pri večerji so sedeli z domačimi pri ednom stoli i najprle so te nadelili. Eden večer se jih je tam zbralo okoli dvajseti.
—	Nemarno župe za vse, — je pravila mati moževi.
—	Nikaj zato, pa jaz ne bom večerjao, — njoj je odgovoro.
Med temi sirmaki je bržčas bilo tudi vnogo pregnanih duhovnikov; mogoče tudi brezvercov, šteri so bili napojeni z mi-šlenjom tistoga časa. I tii je zaistino bože oko čuvalo nad tov hižov, da nikdar ne bila v tistom nevarnom časi ovadena oblasti. Po večerji so vsi pokleknoli i mali Ivan Marija je opravo za vse večerno molitev. Nato jim je pokazao prostor na slami ali na seni i boži mir je obino hižo liibezni.
A Ivan Marija šče ne šo počivat. Skrbno je pomeo kiih-njo, gde so sedeli sirmaki, kak je to vido očo delati, da se ne bi čemerili njegovi bratje, gda bi sedali ta. Stare, zavržene cote je zežgao na ognjišči, gde je dogorevao ogen.
Ešče nekelko Očanašov i Zdravih Marij je zmolila cela družina za vorne duše pa za te sirmake i nato se razišli spat. Ivan Marija i starejši brat Franc sta spala v koti na trdoj pos-teli v štali, kak je že to šega po vesnicaj, gde so sirmaška deca od mladih nog navčena na vsakše trplenje.
Ivan Marija se ne zadovolio samo s tem, da je pomagao mimoidočim. Vnogokrat je šo v ves i pohodo sirmaške liidi. Noso i davao njim je vse, ka so njemi dali bratje i starši.
Minjavala so dečinska leta i stopo je že v deseto leto. Bio je že čas, da bi hodo v školo. Starejša sestra ga je telko nav-čila, da je bar mogeo čteti iz svoje molitvene knige.
Kak je že prle bilo povedano, je bila določena za vse ti • ste, ki bi opravlali versko službo, smrtna kaštiga, ne da bi prle
prisegnoli na republikanske zakone. Zato so se katoličanski duhovniki mogli skrivati po hižaj i pomagati kmetom pri deli, samo da jih oblast ne bi spoznala, što so. V Ecullyji so bili štirije takši »težaki". Po dnevi so delali, proti večeri pa so neopaženo šli prek po ogradoj v kakšo dogučano hižo, gde so meli sv. mešo za ludi.
Med temi štirimi duhovniki je bio Grobozi po imeni, šte-romi je spadnola v oči čudovita pobožnost maloga Ivan Marije i je želeo, da bi ga bliže spoznao.
I resan se je napoto k Vianneyovim. Blagoslovo je najprle po redi vso deco. Ivana Marijo pa pitao za ime i kelko je star. Dečak je te že bio v dvanajstom leti.
—	Kak dugo si že ne bio pri spovedi.
—	Jaz sam šče ne bio pri spovedi,— je pravo začudeni svetec.
—	Pa bi jo šteo zdaj včasi opraviti? — ga je pitao duhovnik.
Bio je včasi pripravleni. Ostao je sam z duhovnikom i
opravlao je prvo sv. spoved. Bog sam zna, kakše reči sta mela med sebov v tom zaviipnom pogovori duhovnik i on, ki je potli vdablao jezere i jezere zahval od grešnikov.
Nedužnost toga dečinskoga srca je jako genola Groboza. Naj-hitrej šče ne srečao deteta, ki bi tak verno čuvalo krstno nedužnost.
Potom je Ivan Marija sam pravo: — Gda sam šče bio mladi, sam ne poznao nikše hudobije; komaj v spovedavnici sam to spoznao iz viist grešnikov.
Groboz je tudi sprevido, da njemi šče trbe malo verskoga navuka i to njemi naj bi dale redovnice, ki so se tudi skrivale v Ecullyji. Pogodili so se tak, da je streho meo pri maternoj sestri v Ecullyji, hrano i odevalo pa so njemi davali zdomi. Tu so redovnice pripravlale deco na prvo sveto prečiščavanje i z Ivanom Marijom vred jih je bilo 16.
Ves te čas je bio mali Vianney kak zaliibleni v Boga. Samo molitev, to je bilo pravo razvedrilo njegovo !
Približavao se je den prvoga svetoga prečiščavanja. Pomisliti trbe, da je to bilo v časi, gda so preganjali katoličane i na stotine duhovnikov vmiralo v izgnanstvi ali po starih tem-nicaj. Što je šteo v tistom časi moliti Boga, se je mogeo skrivati.
V toj vesi je živela grofica, štera je rada dala svoj marof, da ga poniicajo za te dečinski svetek.
Drugi den so deca rano šla po ednom v hižo, v delavnom obleči, da jih nišče ne bi vzeo v pamet. Polke na oknaj so spozaprli: vsakše dete je najmre melo svečo i njena svetlost se ne smela viditi na vulico. Da bi se šče bole zagviišali, so po-rinoli kola, naklajena s senom, — bio je ravno čas košnje, — pod okna i težaki so tak dugo metali seno s kol, dokeč ne vse minolo. Tak se je skrilo očem razdivjanoga sveta šestnajstero dece, štera so napravila to ..hudobijo", da so prijali prvo sveto prečiščavanje.
Matere pa so po driigom kraji prinesle deci mreže i pan-tlike, dobro skrite pod robcami.
Pun vere, liibezni i hrepenenja je prijao mali Ivan Marija prvo sv. prečiščavanje.
Margetica, ki je bila tudi navzoča, je pripovedavala: — Moj brat je bio tak blaženi, da se skoro ne dao iz hiže, gde je meo to srečo, da se je prvikrat prečisto.
Vsikdar, gda se je potli v svojem živlenji zmislo na te den, so se njemi med pripovedavanjom od veselja zaskuzile oči. Na stara leta je rad kazao deci čislo, štero je meo pri tom prvom prečiščavanji i tak priporačao deci, naj je tudi oni čuvajo.
Ivan Marija se je te den povrno domo. Vsa očina hiža je bila od zdaj napunjena z prijetnim dihom njegovih mladih ja-kosti. Srce njemi je prekipevalo od radostne miline: vsakšemi se je pobožno poklanjao i vsa srca v vesi so bila pridoblena za njega.
Leta njegovoga detinstva so že odbežala mimo. Čiravno je deček raseo pomali, itak je bio močen za svoja leta. To njemi je prišlo prav, ar ga je doma i na poli čakalo vnogo dela. (Dale.)
DrUžba krščanskih drGžin na čast sv. DrOŽini nazaretskoj. — Oglasnik lav. škofije:
„Kda je smileni Bog skleno, zvršiti delo odrešenja člove-čega roda, stoletja i stoletja je pričakuvao, njemi je red i način določo tak, da je njegov prvi začetek dao sveti veličastni vzor Družine od Boga vrejene, nad šterov naj bi meli vsi liidje najpopolnejši vzgled domače družbe i vsake jakosti i svetosti. Takša družina je bila Družina nazarenska, ge je na skrivnom sijalo prle, kak se je vsem liidem v punom sviti prikazalo, Sunce pravice Kristuš, naš Bog in Zveličar, s svojov deviškov Mater-jov i svetim možom Jožefom, šteri je opravlao službo rednika Jezušovoga.
Vsakši zna, da je srečen obstanek javnoga kak zasebnega živlenja odvisen največ od domačoga driižinskoga reda. Kem globokejša je čednost vkoreninjena v domačem živlenji, kem skrbnejše starši z rečjov i vzgledom odgojiijejo svojo deco po zapovedaj svete vere, tem obilnejši sad de se pokazao v vsej človečih družbaj. Neizmerno velko je ležišče na tom, da je domača družba sveto vrejena, da se tudi po svetij pravilaj vodi, i da se skrbno i vztrajno gojijo v njoj verski duh i načela krš-čanskoga živlenja."*
V te namen je vrhovno tajništvo splošne družbe krščanskij družin na čast sv. Družini nazareškoj, štera je bila v Lavantinskoj škofiji vpelana leta 1894.,** s pismom od 31. avgusta t. 1. poslalo naslednja obnovlena
Pravila pobožne driižbe sv. Driižine.
I. Namen. — V apoštolskom pismi „Neminem fugit", šteroga je objavo za ves svet papa Leon XIII. blagoga spomina dne 14. junija 1892, čtemo od namena pobožne družbe sv. Družine
* Papež Leon XIII. dne 14. jun. 1892. ** Cerkv. zauk. iz 1.1894., št. II.
sledeče: »Krščanske družine naj se s svetov vezjov tešnej povežejo s svetov Driižinov, ali bole, naj se njoj popunoma posvetijo, ka bodo Jezuš, Marija i Jožef z nežnov skrbjov variivali sebi posvečene družine kak svojo lastnino"; zato morejo vsi, šteri pripadajo toj družbi, strmeti za tem, ka bodo »združeni med seov v misli po veri, v srci po liibezni, v lubezni do Boga in bližnjega svoje živlenje vravnavali po vzori, šteroga so si postavili."
II.	Vodstvo. — Celoj pobožnoj družbi sv. Družine načeliije po določbi Leona XIII. kak zaščitnik vsakokratni kardinal-vikar Nj. Svetosti. Njemi so dodeljeni v pomoč, v smisli odloka rim-skoga vikarijata z dne 3. apr. 1928, potrjenoga od Nj. Svetosti Pija XI., triji svetovalci. Eden od tej je vsakokratni tajnik sv. obredne kongregacije, drugi je tajnik rimskoga vikarijata, tretji pa vsakokratni komornik kolegija rimskij župnikov. Službo tajnika pri toj družbi i pri sestankaj njuvoga upravnoga sveta vrši vsakokratni generalni prokurator kongregacije »Sinov sv. Družine". Arhiv pobožne družbe se mora hraniti v rimskom vikarijati.
III.	Dužnosti vodstva. — a) Naloga kardinala predsednika je, da pozove ednok na leto, če se njemi vidi potrebno, tudi večkrat, sestanek svetovalcov, šteromi predseduje on sam; on tudi podpisuje pisma za škofe, za vsakšega v svojij zadevaj, i tudi druga spodobna pisma. Njegova dužnost je, sprijemati imena župnij i driižin, štere se bodo v raznih krajaj vpisale v knigo pobožne družbe. Zborovanjom ali slovesnim verskim prireditvam, štere bi pobožna družba priredila v Rimi, bo načeluvao ali on sam, ali bo določo mesto sebi driigoga dostojanstvenika. Slednjič je njegova dužnost, ka je potom svojih svetovalcov vsikdar povčen o vsej zadevaj, štere se nanašajo na pobožne družbe, celo od onih, štere bi slednji po svojoj službi lejko izvršili, ali pa, štere povzročajo kakše posebne težkoče.
b)	Dužnost treh predsednikovih pomočnikov je, da se skrbno vdeležiijejo sej, povejo svoje misli, izveščavajo predsednika od vsega, ka znajo, ka bi hasnilo pobožnoj družbi, i ka si skrbno prizadevlejo za vse, ka je družbi v hasek.
c)	Tajnikova skrb je, ka zabeleži vse važnejše zadeve, štere se obravnajo na sejaj; da predlaga, ka misli, da bi toj stvari hasnilo; da z velikov skrbnostjov sodeluje pri objavlanji spisov pobožne družbe. V vseh posameznih stvareh naj se posvetuje s predsednikom, brez šteroga odobrenja naj nikaj ne včini. Njegova dužnost je, da sestavla pisma za škofe, kak tiidi vsa druga i da na njihova pisma odgovarja. On naj čuva tudi svete podobe i druge potrebščine za kotrige, kak bo pobožna družba odločila. Zapisuje naj izdatke i poroča predsedniki i njemi vsakše leto predloži račune.
IV.	Zviin Rima. — a) Dužnost škofov je, da zberejo šteroga izmed svojih duhovnikov, šteri stanujejo v škofiji, kelko mogoče dobroga, za voditela ; vzpodbujajo ga naj k gorečnosti za pobožno družbo i skrbno pazijo, da se bo s kem vekšim zani-manjom loto vsega, ka spada v njegov delokrog. Od izvolje-
iioga voditela naj zahtevlejo poročilo od vsega, ka se tiče pro-speha pobožnoga združenja.
b)	Naloga škofijskoga voditela je, da podpira z delom i nasvetom župnijske voditele, da se bodo tudi oni z ednakim ve-seljom i z ednakov razumnostjov poprijeli dela. Od vsakšega od njih naj si da večkrat poročati od števila družin, štere so se
•vpisale v to družbo, da bo obveščeni od napredka ali naza-gBdiivanja posameznih družb. Vsakše leto naj izdela spiske, šteri IPizkažujejo število noyih družin i članov z imeni pristojnih žup-y nij; eden izvod naj taki pošle v Rim.
c)	Župniki i župnijski upravitelje naj prevzemejo službo voditela te družbe med svojimi verniki. Vsaki naj bo v zadevaj svoje družbe v zvezi s škofijskim voditelom; te de ga mogeo podpirati s svojim vplivom, z nasveti i z delom. Družine svoje župnije, štere želejo pristopiti k družbi, naj vpišiije v spisek i ga pokaže škofijskomi voditeli vsakokrat na njegovo želo. Vsakše leto, na določeni den, naj prečte družine i če mogoče, vpiše kaj novih v družbeno knigo. Vpis naj se izvrši tak, da se zabeleži ime driižinskoga poglavara s celotnim številom članov. Potom naj izdela letno poročilo od števila družin i članov, šteri so pristopili i ga pošle škofijskomi voditeli. Da se bo češčenje svete nazaretske Družine vsikdar bole gojilo, naj ma večkrat na svoje vernike nagovor od te družbe, tak na nešterne posebne svetke Gospodove, Marijine, sv. Jožefa, prav posebno pa na den, šteri je določen za slovesno obnovo posvetitve, ali gda se bo v farnoj cerkvi obhajala kakša slovesnost na čast svetoj Družini; takšo slovesnost more župnik po lastnoj prevdarnosti prirediti. Ravnotak si more, če se njemi vidi potrebno, prevzeti pri tom deli može i žene, šteri se odlikujejo v krščanskom živlenji i bi z gorečnostjov pospešavali to sveto stvar.
č) Izvoljeni pomočniki obojega spola naj si prizadevajo, ka bodo pod župnikovim vodstvom z velkov gorečnostjov delali za prospev družbe, edni med moškim, drugi med ženskim svetom; pri tom naj se poslužujejo onih sredstev, štera so najbole delujoča, to je, molitve, vzpodbudnih reči, zglednoga živlenja. Zviin toga naj bodo v vsem, gde bi župnik nticao njihovo pomoč, poslušni i pazlivi.
V. Dužnosti vpisanih družin. — a) Vsi, šteri so se posvetili svetoj Družini nazaretskoj, naj se trudijo, da do njej na njeno čast postali bar nekelko spodobni v onih jakostaj, šterih čudoviti vzgled so dali Jezuš, Marija i Jožef s svojim zemelskim živ-lenjom vsem ludem, celo tistim, šteri si morejo z delom svojih rok služiti vsakdenešnji kruh. Predvsem naj si prizadevlejo za one jakosti, štere se tičejo svetosti driižinskoga živlenja, kak so: dužnosti medsebojne Iubezni med zakoncami; prava vzgoja dece i njihova pokorščina do starišov; mir i blagoslov v hiši i ka je šče spodobnoga. Varjejo naj se pregreh, štere krš-čanskomi človeki vstisnejo poseben pečat sramote, kak so brezbožno ali zamazano govorenje, pijanost, razvuzdanost i spodobno.
b)	K svetim svestvam, k spovedi i prečišČavanjt, naj pri-stoplejo bar na vekše svetke, posebno na den, gda se obnovi posvečenje družin.
c)	Cerkvene zapovedi, štere se pri telikoj pokvarjenosti denešnjega časa tak zaničavajo, naj radi spunjavajo, posebno one, s šterih spunjavanjom davlejo drugim dober zgled, kak n. pr. vdeležba pri službi božoj zapovedane dnevi.
č) Skrbijo naj, da se bodo s posebnov slovesnostiov obhajali svetki te družbe, za štere so papa dovolili popolne odpustke, posebno slovesno vpelani svetek svete Družine, šteroga celi svet obhaja v nedelo med osminov Gospodovoga razgla-šenja; te den naj se zednim obnovi obred posvečenja če ne bi župnijski voditeo drugače odredio.
d)	Trudijo naj se, da bodo skrbno spunjavali predpise te družbe, posebno, ka bodo bar ednok na den skupno molili pred podobov svete Družine; med raznimi molitvami se prav posebno priporoča »Posvetitev sv. Družini" i sv. rožni venec na čast Materi božoj.
e)	Pobožne vaje, štere smo omenili, se jako priporačajo članom pobožne družbe, neso pa zapovedane pod grehom.
Dano v Rimi, na vikarijati, dne 26. junija 1936.
Kard. vikar.
Za vstop v milosti puno i z bogatimi odpustki obdaruvano drližbo sv-Družine nazareške zadostuje, ka se oča eli mati eii štokoli od domačij oglasi pri svojem diišnom pastiri i ga prosi, ka se vpišejo Imena vsej domačij v župnijsko družbeno knigo. Što je vpisan v družbo, se vdeležiije vsej nje-nij odpustkov in predpravic. Posvetitev svetoj Družini nazareškoj se more izvršiti doma ali šče bole v župnijsko) cerkvi, štera je diihovna mati driižinam cele župnije.
Zlasti dušni pastirje so pozvani, v prvom redi vdele-žiivati se hvalevrednoga dela, ka se družine pali potkrist-janijo in krščanske ostanejo. Navukdobrij duhovnikov, njii-va liibezen do čistosti, njiiva pobožnost v cerkvi, doma i zviin doma, njiiva zmernost v jeli i pili, v gučanji, nju-vo pobožno i častitlivo oponašanje pri svetoj meši, vse to v srcaj vernikov mogočno vzbuja tiste čednosti, štere so kinč krščanskij družin. Z oživitvijov svojčas tak pri-lublene družbe sv. Družine naj se duh Jezuša, Marije i Jožefa pa povrni v družine. To de prava vretina mirii, šteri presega ves razum i ohrani srca i misli v Kristuši Jezuša. (Fil. 4, 7).
Sv. Družina, napuni z svojim duhom vse siromaške družine.