V	Bekescsabi na Madžarskem,
je od 2. do 4. oktobra 1985 potekala
III MEDNARODNA ETNOGRAFSKA KONFERENCA,
posvečena preučevanju nacionalnosti.
V	nadaljevanju objavljamo dva slovenska referata, ki obravnavata problematiko etnologije v mestih.
ETNOLOŠKO PREUČEVANJE NARODNOSTI V MESTNEM OKOLJU
DR. SLAVKO KREMENSEK
Potreba po preučevanju mestnega načina življenja je bila v slovenski etnologiji poudarjena pred dvema desetletjema. Od takrat je zanimanje za mestno prebivalstvo in njegov življenjski slog pomembna sestavina prizadevanja slovenskih etnologov, posebej mlajših. Tako je nastala v seminarjih Oddelka za etnologijo filozofske fakultete v Ljubljani do danes že vrsta študentskih nalog, ki obravnavajo mesta, še zlasti Ljubljano. Nekatere med njimi so bile v spo-polnjeni obliki tudi objavljene. Posamične razprave so nastale zunaj seminarskih okvirov in so izšle kot samostojne publikacije. V njih je podana bolj aH manj celostna podoba nekaterih predmestnih delavskih četrti, pa tudi določenih fenomenov, npr. družabnega življenja, značilnega za zgornje družbene sloje. Etnološka problematika mestnih območjih se je že uveljavila tudi v občasnih muzejskih razstavah. Etologi so bili vključeni v študjske priprave za revitalizacijo starih mestnih jeder.
Etnološko preučevanje ljubljanskih predmestij, ki so nastajala konec preteklega stoletja in do druge svetovne vojne, vprašanja narodnosti skorajda ni odpiralo.1 Priseljenci, ki so se z razvojem industrije, prometa in siceršnjih eksistenčnih možnosti naselili na ljubljanski mesti rob, so bili tako rekoč izključno Slovenci. Število pripadnikov drugih narodov je bilo v tedanjih ljubljanskih delavskih četrtih zanemarljivo. Etnološko zanimanje je bilo na teh območjih osredotočeno na posebnosti predmestne kulturne podobe. V ospredju so bili družbeni položaj predmestnih naseljencev, neagrarna oblika pridobivanja osnovnih življenjskih sredstev in njun vpliv na način življenja predmestnega živi j a. Predmestnost je bila tako v omenjenih študijah obravnavana kot ena od variant načina življenja Slovencev v zadnjem stoletju.
Podobnostim in razločkom v etničnem pogledu je bila pozornost namenjena pri etnoloških obravnavah priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik v Ljubljano in v druga mesta po drugi svetovni 9
vojni,- Ker gre v teh primerih v veliki meri za manualne delavce, ki živijo po samskih domovih in v zasilnih stanovanjskih kolonijah, se socialnemu vidiku ni bilo mogoče izogniti tudi v teh študijah. Lahko bi celo rekli, da so bila v prvi vrsti socialna vprašanja spodbuda mladim slovenskim etnologom, da so se v več primerih lotili takšnih obravnav. Ne glede na pobude pa so te razprave izrazit primer etnološkega preučevanja narodov in narodnosti v urbanih središčih, ki so po večini prebivalcev ne glede na iste državne okvire in isto družbeno ureditev etnično drugačna. Izsledki teh raziskav so za problem, ki ga načenjamo, v pričujočem okviru, zelo povedni. Iz njih zvemo kako pomemben je etnični vidik še danes tudi v družbeno in kulturno na videz poenotenih mestnih okoljih. Izjava sme-tarskega delavca pri Komunalnem podjetju Ljubljana, da bi ga v Sloveniji zadržala le smrt, učinkuje v naslovu ene od omenjenih razprav bolj kot provokacija, vendar hkrati opozarja na težavnost problema. Posebej še, ker prilagajanje drugačnemu socialnemu in etničnemu okolju ne povzroča težav le delavcem, ki prihajajo na-vedno s podeželja, ampak tudi tistim, ki izvirajo iz mesta. To je pokazala razprava o življenju skupine medicinskih sester, ki so prišle v Ljubljano iz Srbije.
Problem prilagajanja delavcev iz drugih etničnih območij v slovenskih mestih in industrijskih središčih je relativno nov, vsaj v primerjavi z obdobjem med obema vojnama. Zato pa smo imeli do konca prve svetovne vojne po slovenskih mestih, tako tudi v Ljubljani, neslovensko etnično manjšino, ki je v večjem delu sodila v tako imenovani družbeni vrh. Razprava o družabnem življenju v Ljubljani od začetka našega stoletja opozarja na Številčno relativno skromno nemško etnično plast, ki je izoblikovala dokaj zaprto družbo, v katero je bilo težko predreti,3 Se zlasti je bil krog ljubljanskih Nemcev izoliran v družabnem pogledu; imel je svoja društva in obiskoval lastne prireditve. Živel je po svoje in se pri tem zgledoval po drugih središčih avstro-ogrske monarhije, še zlasti po Dunaju kot prestolnici.
Razmeroma precej pozornosti so v zadnjih letih mlajši slovenski etnologi posvetili problematiki slovenskega izseljenstva in zdomstva,4 Način življenja v mestih in industrijskih središčih je prišel v teh raziskavah, bi rekli, do polne veljave. Pripadniki slovenske narodnosti so tako kot izseljenci drugih etničnih skupin tudi na tujem obdržali nekatere značilnosti, razpoznavne prav tako v mestnih, industrijskih in rudarskih naseljih. V takšnem okolju pa so slovenski izseljcnci že od začetka intenzivnejšega izseljevanja v zadnjih desetletjih preteklega stoletja v daleč največji meri iskali svojo eksistenčno p od a Igo. Pri tem je bilo za Slovence značilno, da so se radi naseljevali v etnično enovitem okolju in so se izogibali mešanih naselij. Tako so se v Ameriki in v evropskih državah združevali še zlasti v nekaterih mestih, v določenih četrtih in ulicah, ki so bile spričo tega večkrat označene kot »slovenske-«. V doslej objavljenih razpravah so nakazani najsplošnejši obrisi etnološke problematike slovenskega izseljenstva za Združene države Amerike, Zvezno republiko Nemčijo in Francijo. V obliki muzejske razstave je bil po-10 doben pregled opravljen za Avstralijo. Sondažno pa so bila v ome-
njenih zvezah obravnavana etnološka vprašanja današnjega življenja Slovencev v Parizu, pripadnikov treh generacij Slovencev v nekaterih mestih Združenih držav Amerike in vprašanja, ki se nanašajo na jezik in kulturo današnjih slovenskih naseljencev v Mannheimu.
Iz etnološkega zornega kota je ostal doslej tako rekoč nenačet način življenja Slovcncev v velikih pa tudi manjših mestnih naseljih na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Gre za Trst, Gorico, Celovec, Beljak, Velikovec, Radgono, Monošter. Zato je toliko bolj pohvalno, da sta se kolegici Katalin Himok in Marija Kozar-Mukič ob pripravi za pričujoči posvet lotili načina življenja Slovencev v Monoštru. Takšne raziskave bodo namreč poleg drugega zelo povedne pri uresničevanju načrta Način življenja Slovencev v 20. stoletju, o katerem sem govoril na prejšni konferenci. Pri tem se bomo ukvarjali tako z avtohtonimi Slovenci, ki so ponekod iz večine Dostopoma postali manjšina, kakor s priseljenci iz agrarnega zaledja v novejšem času. To pa je proces, ki še kar traja. Za ponazorilo lahko navedemo pred kratkim objavljeno časniško poročilo iz Trsta, v katerem je rečeno, da ~vse več slovenskega življa odhaja s tržaškega in goriškega podeželja v mesti, kjer se utaplja v asimilacijskem kotlu«.5
Nadalje je nepreučen tudi način življenja Slovencev v mestnih središčih, ki so sicer zunaj slovenskega etničnega ozemlja, s katerimi pa so Slovenci zaradi prostorske bližine imeli intenzivne stike in kamor so se tudi priseljevali. Takšen primer jc Zagreb. Posebno vlogo je kot štajersko deželno glavno mesto, torej tudi kot nekdanje upravno središče dela Slovencev, imel Gradec. In končno tudi Dunaj, za prekmurske oziroma porabske Slovence še Budimpešta, za Slovence v jugoslovanskih okvirih pa po letu 1918 Beograd. O načinu življenja zagrebških, graških, dunajskih, budimpeštanskih, beograjskih itn. Slovencev in spreminjanju njegove vsebine in oblik vemo zelo malo. Etnoloških študij na to temo nimamo. Vendar nas nekateri spominski zapisi in posamična beletristična dela opozarjajo, da utegne biti življenje pripadnikov slovenske narodnosti v omenjenih in še drugih mestih za razumevanje slovenskega etnosa v posamičnih dobah zelo zanimivo. Pri tem gre za ljudi različnih socialnih profilov in s tem za različne načine življenja ali življenjske sloge.
Razločke je mogoče najti seveda tudi v okviru nekaterih slojev, na primer med študenti. Vsekakor je preučitev življenja slovenskih študentov v univerzitetnih središčih, kot so Dunaj, Gradec, Praga in kasneje Zagreb, do ustanovitve univerze v Ljubljani in še pozneje naloga, ki jo bo treba iz etnološkega zornega kota šele opraviti. V teh mestih živijo oziroma so živeli uradniki in drugi razumniki slovenske narodnosti, ki so lahko v raziskovalnem pogledu do določene mere dopolnilo preučevanja načina življenja neslovenskega življa na slovenskem etničnem območju. Poseben problem so seveda spet delavci, ki so se z mejnih agrarnih območij stekali v bližnja urbana središča ne glede na njihovo etnično drugačnost. Pripadniki različnih socialnih plasti so v drugačnem etničnem okolju doživljali pač različno usodo, o čemer nam na primer za Slovence v Zagrebu pripoveduje »-povest iz zagrebškega življenja« Gornje mesto slovenskega pisatelja Bogomira Magajne.6 Kako je potekala akulturacija slovenskih delavcev v graškem predmestju, nam z zgledom svojih sloven- 11
-s ki h staršev oziroma družine prikaže avstrijski pisatelj AloLs Hergouth v knjigi Mesec med jablanami, Navedimo nekaj značilnih stavkov iz tega dela: »Oba, mati in oče, sta bila po rodu iz Spodnje Štajerske, ki je v tistih časih spadala k Avstriji... Oba je njuno kmetiško rojstvo zaznamovalo za vse življenje ... Bila sta mlada in kot mnogi drugi sta se na pot odpravila peš, s seboj pa sta nesla le upanje in moč svojih rok. Gradec, mesto v najlepšem razcvetu, je imel dela za vse, ki so hoteli poprijeti... Za nas, za otroke, ki smo se tukaj rodili in odrasli, je bil od vsega začetka kraj, ki mu je veljala naša ljubezen ... Tu smo se naučili jezika, ki ga je mati do konca življenja govorila okorno... Jezilo nas je, da so Moserhofgasse, ulico, v kateri smo stanovali, imenovali »slovenska gosposka ulica« ... A prav zato smo čutili, da spadamo skupaj, da smo mogoče nekaj posebnega, vsekakor pa nekaj drugega. Da smo drugačni od tistih iz Munzgrabna ali iz Petrove ulice ali še celo od tistih iz mesta ...-« Ob vsem tem je Hergouth zapisal: »Nobena dežela ni boljša od druge, noben jezik lepši ali globlji. Nesmiselno je, biti na eno ponosen ali drugo zaničevati,«7
Kaže, da je iz dosedanjih raziskav in še zlasti iz nalog, ki so pred slovenskimi etnologi, razvidno, kako raznovrstna je etnološka problematika narodnosti v mestnih okoljih. Zunaj dvoma je tudi njena poučnost in prav tako potreba po njenem preučevanju, tako iz Čisto strokovnih razlogov kakor tudi zavoljo ustreznega razreševanja problemov interetničnega značaja. Ti so namreč že zdavnaj doma v mestih ali še zlasti v njih.
OPOMBE:
1 Slavko KremenSek, ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem, Ljubljana,
1970; Mojca Ravnik, Galjevlca, Ljubljana liti, = Zivka Črnivec. Kulturna podoba marglnalne družbe na območju mesta Ljubljane, Ljubljana 1975; Maja MllOInski, Poskus prikaza življenja skupine prišel j enk i/. Srbije. Problemi, XVIII (laao), št, 197, 75—80; JaneK F a] far, Nafiln življenja delavcev iz drugm republik na primeru samskega doma Splošnega gradbenega podjetja Gorenje na Bledu, ibid., 81—87; Nives SuliC, Sloveniji bi me zadržala le smrti« (Naiin življenja smetarskih delavcev Komunalnega podjetja Ljubljana), Problemi, XX <1982), it. 233-+. str, 1—7.
5 Damjan Ovsee, Oris družbenega življenja V Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja
do druge svetovne vojne, LJubljana 1979, str. 8 sled. * ingrid Slavec, Slovenci v Mannheimu, Ljubljana 1982; Nives Sulli, Thank God rm Slo-venlan, Ljubljana 1983; Alenka Bogovič-Borut Canjko, Slovenci v Franciji, Ljubljana 19S3.
' Lojze Kante, Slovenci v Italiji — Kaj neki bo prinesla prihodnost? Delo — sobotno priloga, 27. 7. 1985. 1 Bogomir Magajna, Gornje mesto, Celje 1932. ; Alois Hergouth, Mesec nad jablanami, Ljubljana 1083, 57—60.
ilr. SlavkQ KremenSek
ETHNOLOGICAL RESEARCH OF NATIONALITY IN URBAN SURROUNDINGS
In Slovene ethnology urban ethnological research asserted itself during the last decades. As long as town-dwellers were ethnically uniform, at least in the capital of Slovenia (meaning until the Second World War) and with an only exception that oi the German town elite, not much attention was given to the problem of nationality. It became cthnologically more relevant after the war when many workers from other Yugoslav republics came to Ljubljana in search of work. Next to social questions, ethnic problems became more and more evident. These evident social differences were actually the essential stimulation for ethnological work of younger ethnologists who showed how complex a problem of ethnic differentiation in a seemingly uniform urban environment could be. Most of the research work has been done in Ljubljana. Similar results were obtained during the research of Slovene immigrants in the US, France and West Germany. Often based on ethnical appertenance,
Slovenes have formed their own ethnic districts in foreign towns (Slovene town quarters and streets, for instance).
Beside many Slovene towns there are Slovene urban centers at the outskirts of Slovene ethnic territory which are today a part of Italy, Austria or Hungary, which have remain unresearched. In these towns Slovenes form a minority today, despite the fact that they were almost entirely Slovene in the past. Likewise there is no ethnological research done on the file of Slovenes in those towns outside Slovenia to which Slovenes emigrated in certain periods of time or with which they had been intensely connected. Such is the case with those towns in which whole generations of Slovene students had studied in the past (Zagreb, Belgrade, Graz, Wienna, Budapest or Prague). Ethnologists shall be able to rely on certain works of fiction as well.
SLOVENCI V MESTIH — MONOSTER
KATARINA HIRNOK, MARIJA KOZAR-MUKlC
V predavanju — pridružujoč se temi ljubljanskega etnologa Slavka Kremenška — preučujemo spremembe v načinu življenja Slovencev, ki so se preselili v Monošter.
Monošter je gospodarsko in kulturno središče porabskih Slovencev. Od leta 1983 je mesto, pred tem je bil velika občina. Število slovenskih prebivalcev v Monoštru se s priseljevanjem nenehno veča. Leta 1984 je preseglo 10% prebivalstva, tj. približno 800 ljudi. Večina so prebivalci Slovenske vesi (okoli 700 ljudi), ki je bila priključena mestu Monošter leta 1983. Na območju nekdanje velike občine živi okrog 100 prebivalcev slovenske narodnosti.
Po poročilu Komisije za narodnosti pri 2eleznožupanijskem svetu iz leta 1984: »Življenjske razmere Slovencev so podobne kot življenjske razmere Madžarov. Priseljeni Slovenci v Monoštru se asimilirajo, toda uporabljajo materin jezik. Uporaba materinščine se omejuje na družinski krog. Nekatere družine, ki so spremenile bivališča, so v manjši meri zainteresirane, da bi naučile svoje otroke slovensko, kljub temu, da je dvojezičnost družbena vrednota. Stanovanjske razmere so dobre, večina Slovencev stanuje v družinskih hišah ali v blokih . .. Standard narodnostnega prebivalstva se je povečal.«1
Obiskali smo 15 družin, ki živijo na območju nekdanje velike občine. Te slovenske ali slovensko-madžarske mešane družine so se priselile v 60. letih iz okoliških slovenskih vasi (Gornji Senik — Felsdszdlnok, Sakalovci — Szakonyfalu, Slovenska ves —Rabatot falu, Stevanovci — Apatistvanfalva, Andovci — Orfalu, Verica — Ritkarovci — K6tvolgy). Glavni razlog priseljevanja je bila možnost zaposlitve v Monoštru. Večina jih je že pred priselitvijo delala v tovarni svile in v tovarni kos. Po poroki ali že z manjšimi otroki so si zgradili ali kupili družinske hiše. Prvi slovenski priseljenci so si 13