------    128   ------
Odperto pismice vsim Slovencam!
Iz Dunaja 15. maliga serpana.
Spet, dragi bravci, se Vam oglasim, de Vam po-ve'm nektere nove prigodbe iz Dunaja. — Primerilo se je pred nekimi dnevi, de so nekiga polkovnika (ober-starja) pokopali. Za pogrebam je šlo tudi kardelo konji-kov. Memo narodne straže grede, stopijo vsi stražniki v red in skažejo primerjeno čast vojakam (soldatam), njih predstojnik pa jim ni pozdravila povernil, in to se je mestnjanskim stražnikam grozovitno za malo zdelo. Jeli so po vsim Duuaji godernjati, de vojaki stražnike za-metujejo, in nejevolja se je kmalo tako razširila, de so se nekteri terdiga ruvanja bali, sosebno, ker se v sedanjih časih toliko laži zblede, de je joj! Praviti so si namreč jeli, de vojaki še zmiram z ljudmi Meterni-hove baze v prijaznosti in zavezi stoje, de niso pri-jatli ljudstva, de komaj čakajo, de bi se spet kak punt začel, de bi na ljudi streljali i. t d. Predstojniki vojaški te kvante zvedivši, se podajo do mnogih narodnih straž po mestu in jih s prijazno besedo zagotovijo, svoje prave odkritoserčne prijaznosti. Mestnjane (purgarje}, akademijsko kardelo in narodno stražo je to zagotovilo toliko razveselilo, de so sklenili, včerej na loki LAu-garten) občin zbor napraviti. In zares se jih je zbralo na tavžente vojakov in str a žn i kov; polkovnik oklep« niškiga Mengenoviga polka, gospod Ve is z imenam je po serčnih besedah zagotovljenje oznanil, de tudi vojaki niso sovražniki postavne prostosti, in de hočejo za naprej, kakor do zdaj, vse ljudstvo bratovsko ljubiti in tako pokazati, de jele edinost prava podpora avstri-janskiga cesarstva. — Zbrana množica je jela od veselja kričati, eden drugimu so jeli roke podajati, se polju-bavati (kuševati), in serčno prijaznost si obetavati. Po poldan so se na mnogih krajih vojaki in stražniki snidili, so veseliga serca marsikter kozarček vina spraznili in prav zidane volje bili!
Predstojnik Dunajskih mestnjanskih oklepnikov, gospod Ser car, je tudi mene k ti veselici povabil in ko prideva v tako zbirališe, je stopil na stol, in je začel z gorečo besedo imenitnost tega dneva oznanovati in je tudi na me, kakor na ptujca pokazal, de sim prepričan od zvestiga duha Dunajčanov. Na to tudi jez stopim na stol in oznanim, de se je naša slovenska dežela živo prepričala serčnosti Dunajčanov, ki so nam pridobili tako željno pričakovano svobodnost, ktera je toliko bolj ukoreninjena , ako se ljudstvo z vojaki pobrati. Sej ni nič iepšiga, kakor je bratovska ljubezin med vsimi stanovi. Naš Izveličar je sam to čednost svojim učencam nar bolj priporočal!
Na večer ob 10. uri so se pa mestnjanski stražniki spet vkup zbrali in so se podali v procesii z veliko muziko in z baklami pred stanovanje imenovaniga polkovnika Veisa. Jez in moj tovarš gosp. dohtar Kavčič sva bila tudi med njimi, in sva vsak svojo baklo nosila. Pred hišo polkovnika se vstavimo, — on pride doli med nas, se serčno zahvali in predstojnik gosp. Še r-car mu krasni venec na njegovo že plešasto glavo položi. Od ondot se je pa še procesija do nekterih drugih vojaških  poglavarjev podala.
Vidite tedej, prijatli moji v dragi domovini! de tukaj v velkim mestu našiga cesarstva gospoduje edinost, ljubezin, mir in sprava. Le takrat malo zaropotajo, kader slišijo, de hoče kdo pravice ljudstva spodriniti ali okrajšati. Naš milostljivi Cesar bi se gotovo sami veselili, ko bi tukaj bili!
Kar pa deržavni zbor vtiče, vam moram oznaniti, de smo danes četerti shod imeli. Tukaj smo zborniki sklenili, de so volitve 130 poslancov za popolnama
129
vgotovljene spoznane, kader bo pa 192 poslancov sku-pej, bo zbor ustanovljen. — Po tem bomo opravilni red, in potlej še le ustavo prevdarjati začeli; krae-tiške reči pa ne bojo tako k malo na versto prišle. Zatorej nikar ne lazite ke %daj na Dunaj denarje zapravljat in zijale prodajat; Vam bom ske oznanil, kdaj de se bo od teh reči govorilo. To Vam pa ke zdej povem, de poslanci vsih dežela za kmeta kej dobro mislijo, zatorej bodite mirni in z veseljem pričakujte dan osrecenja !
Ambrož.