Jasna Cajnko
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?
NAMESTO UVODA
Junija sem se udeležila intervizijske skupi-
ne za strokovno področje, ki je v pristoj-
nosti obravnave javnih zavodov na podro-
čju socialnega varstva - centrov za socialno
delo. Intervizijska skupina pomeni, da gre
za skupino strokovnih delavcev, ki oprav-
ljajo v svojih centrih za socialno delo stro-
kovne naloge na določenem strokovnem
področju. Obravnavali smo delovno gradi-
vo zakona, ki bi naj po sprejetju bolje uredil
to strokovno področje. Predlog članice
skupine, ki je bil skoraj soglasno sprejet, je
bil, da naj strokovno delo na tem strokov-
nem področju opravljajo izključno socialni
delavci oz. delavke (te so v intervizijski
skupini v veliki večini). Obrazložitev
predloga, ki jo je podala kolegica, je bila v
grobem naslednja. Na centrih za socialno
delo je toliko različnih strokovnjakov, ki vsi
menijo, da znajo opravljati delo socialnih
delavcev. Sama se s tem ne strinja. Presoja,
da naj opravlja pravnik opravila s področja
prava, psiholog s področja psihologije,
socialni delavec s področja socialnega dela.
Delo s strokovnega področja, ki ga »pokri-
va« socialno delo, lahko po njenem mnenju
glede na svojo izobrazbo najbolje opravljajo
socialni delavci.
Opisano situacijo sem uporabila zgolj za
izhodišče svojega razmišljanja o položaju ali
statusu socialnih delavcev danes. Naj mi
kolegice iz intervizijske skupine oprostijo,
če sem bila premalo natančna pri opisu
njihovih stališč.
Ker mi je znano tudi, da v določenih so-
cialnih krogih ob razpisu delovnega mesta
dajejo prednost vlogam prosilcev, ki so
socialni delavci, pač zato, ker so socialni
delavci, ne upoštevajoč ostalih referenc,
sem se začela spraševati: Čemu vse to?
Že sam naslov osnovne institucije na
področju socialnega varstva, center za
socialno delo, nujno napeljuje misel na
socialne delavce. Naš temeljni zakon, ki
opredeljuje področje socialnega dela, se
imenuje Zakon o socialnem varstvu. V 69.
členu navaja, da so strokovni delavci na cen-
trih za socialno delo delavci, ki so končali
višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za
socialno delo, in ki so opravili pripravništvo
in strokovni izpit s področja socialnega
varstva. Strokovni delavci pa so tudi delavci,
ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke
smeri, pedagoške smeri in njenih special-
nih disciplin, upravne, pravne in sociološke
smeri ter imajo eno leto delovnih izkušenj
na področju socialnega varstva, opravljeno
pripravništvo in strokovni izpit po tem
zakonu.
S sistemizacijo konkretnega delovnega
mesta so določeni zahtevani strokovni pro-
fil in dodatni pogoji za zasedbo delovnega
mesta. Sistemizacijo delovnih mest, glede
na statut posameznega javnega zavoda,
sprejema direktor ali svet zavoda. Če gre za
zaposlitev strokovnega delavca, je pred
zasedbo prostega delovnega mesta direktor
dolžan pridobiti mnenje strokovnega sveta.
POKLICNA STRUKTURA ZAPOSLENIH NA
CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
Kakšna pa je dejanska slika poklicne stru-
kture zaposlenih na centrih za socialno
delo v Sloveniji? Podatke sem pridobila na
37
JASNA CAJNKO
Skupnosti centrov za socialno delo Slove-
nije. Nanašajo se na stanje zaposlenih v
decembru 1999- Od skupno 62 centrov za
socialno delo jih je v podatke zajetih 6l.
Že bežen pregled pokaže, da je razmerje
socialnih delavcev proti ostalim strokovnim
delavcem v razmerju 3: 1 za socialne
delavce, ali: na centrih za socialno delo v
Tabela 1: Zaposleni na Centrih za socialno delo po stopnji izobrazbe
Tabela 2: Zaposleni delavci na centrih za
socialno delo po izobrazbeni strukturi
Sloveniji je med strokovnimi delavci 479,54
socialnih in dipl. socialnih delavcev ali
74,57%. Med direktorji zavodov je razmerje
za socialne delavce manj ugodno, njihovo
število znaša 28 socialnih in dipl. socialnih
delavcev ali 45,9%. Številčno na drugem
mestu so psihologi, in sicer znaša njihovo
število 63,25; med direktorji najdemo 12
psihologov. Na tretjem mestu sledi 20
sociologov, ki jih med direktorji centrov za
socialno delo najdemo 7.
3: 1 ZA SOCIALNE DELAVCE
Tisti, ki zagovarjajo, da je treba na centrih
za socialno delo prioritetno zaposlovati
socialne delavce, bi morali biti z navede-
nimi podatki zadovoljni. Čemu torej neza-
dovoljstvo in »socialno-delavsko gibanje za
ohranjanje delovnih mest socialnih delav-
cev«?
Po moji presoji gre dejansko za problem
iskanja profesionalne identitete, profesio-
nalnega mesta stroke med drugimi stro-
kami. Poglejmo zelo poenostavljeno in
hitro nekaj očitnih dejstev:
Socialno delo ima dolgo zgodovino v
zgodovini človeške družbe, kot stroka pa se
je začelo razvijati v Zahodni Evropi šele v
18. stoletju, kot znanost pa šele ob koncu
prejšnjega stoletja (Stritih 1998). »Ciospa z
lučko« (Florence Naghtingail), začetnica
dobrodelništva in s tem poznejšega social-
nega dela, zaradi česar si jo »lastimo« social-
ni delavci in patronažne sestre, seveda ne
more »konkurirati« z mogočnim Freudom,
velikim utemeljiteljem moderne psiho-
logije. Res je tudi, da je mogočna psihologija
razvila celoten strokovni instrumentarij od
38
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?
Strokovnega jezika, kamor »neposvečeni«
ne sežemo, do metod in tehnik dela, testov
osebnosti, s katerimi je »mogoče odkriti«
najbolj skrite skrivnosti posameznikov.
Socialni delavci imamo na voljo vsem
razumljiv jezik, imamo metode in tehnike
dela, imamo tudi socialne anamneze, za
izdelavo katerih ni potrebno kakšno
posebno usposabljanje...
Pa vendar, kar se na prvi pogled kaže kot
pomanjkljivost, je lahko tudi prednost. Prav
strokovni izrazi so pogosto »pokrivajoče
besede«, ki zameglijo tisto, kar je v situaciji
enkratno. Strokovni izrazi silijo v zdravo-
razumskost, ta pa je pogosto v nasprotju z
večplastno in zapleteno realnostjo social-
nega dela... Tako so v procesu razvijanja
socialnega dela nekateri uveljavljali »stro-
kovne izraze in se s tem pogosto približevali
medicinskemu modelu, drugi pa so nas-
protno poudarjali pomen ne-ekspertnih
poimenovanj za opisovanje raznovrstnih in
običajnih socialnodelavskih intervencij.
Tisto, kar so nekateri videli kot vrlino, so
drugi videli kot slabost.« (Zaviršek 1997:47.)
Kot navaja Dragoš (1995), se je psiholo-
gija kot znanost uveljavila šele, ko je vpeljala
eksperiment, vendar človekove osebnosti,
po kateri se nenehno sprašuje, ni enoznač-
no in dokončno definirala vse do danes. Po
mnenju avtorja ima socialno delo v smislu
znanstvenosti v tem smislu prednost, ker
»se v prvi vrsti omejuje na interakcije med
ljudmi, na učinkovitost socialnih mrež, ker
se osredotoča na interventne mehanizme
na tem področju, medtem ko vsa druga
temeljna vprašanja postavlja v oklepaj, jih
prepušča drugim znanostim« {ibid.: 22).
Socialno delo se sprašuje, kako naj ravna
ob upoštevanju ugotovitev drugih strok,
kaj je človek, družba, smisel.
V obravnavi naših uporabnikov pa
potrebujemo oboje. Za lažje razumevanje
subtilne, zmeraj znova edinstvene in en-
kratne osebnosti vsakega našega uporab-
nika/klienta nam še kako koristijo ugoto-
vitve in spoznanja kolegov iz drugih strok:
psihologov, pravnikov, sociologov, zdravni-
kov... Stroke so med seboj neločljivo pove-
zane, dognanja ene stroke so potrebna
drugi.
Trdno sem prepričana, da lahko samo z
multidisciplinarnostjo dosegamo najboljše
rezultate: iskati načine pristopa k ljudem,
za delo z ljudmi. Pri tem je pomembno, da
z vsem dolžnim spoštovanjem prisluhnemo
še strokovnjakom iz drugih profesij, saj
lahko njihova spoznanja le dopolnijo »naša«
razumevanja, nikakor pa ga ne ogrožajo.
Zato profcsija ne more ogrožati profesije.
Ogrožamo se le ljudje sami, ko se zaradi last-
ne profesionalne in/ali osebne nekompe-
tentnosti bojimo konkurence. V glavnem
iz druge stroke, ker velja: vrana vrani ne...
Svoje pa prispevata tudi Petrovo načelo ka-
drovanja in tudi v sociali prisotna kseno-
fobija.
Dokler socialno delo ni razvilo visoko-
šolskega študija, so prenekateri socialni
delavci nadaljevali študij na drugih fakulte-
tah in s tem za nekatere »pristne socialne
delavce« postali »nepravi socialni delavci«,
ki ne poznajo več svoje temeljne stroke.
Dragoš pa navaja:
[...] beg v druge poklice je lahko tudi
koristen, saj prvotno znanje po prekvali-
fikaciji ni izgubljeno. Bolj ko so izobraževalni
standardi primerljivi s standardi drugih pro-
filov, manjša je verjetnost, da l:>i diplomanti
socialnega dela s prekvalifikacijo izgubili
prejšnjo strokovno identiteto. V tem smislu
je prekvalifikacija lahko nadgradnja, ne pa
nujno izguba za socialno delo [...] prej
priložnost za socialno profesijo kot pa
grožnja zanjo (Dragoš 1998: 173)-
In nadaljuje: ^
Potrebuje pa profesionalec profesionalno
kulturo, z njim mislim na sklop in sintezo
etičnih norm, vrednot in (recimo temu)
miselnih predstav oz.idej o celotni družbi,
ki nas obdaja [...]. Zato se tega, kar tu ozna-
čujem za profesionalno kulturo, ni mogoče
naučiti (npr v šoli), še manj je mogoče to
predpisati ali preprosto zapovedati. Mogoče
pa jo je privzgojiti (v ustreznem profesio-
nalnem okolju). To pa zato, ker gre predvsem
za vrednote, ne pa za znanja, veščine ali
delovna sredstva [...) {ibid.: 174, 175).
Da bi lahko profesionalec ravnal profe-
sionalno, s profesionalno kulturo, je potreb-
39
JASNA CAJNKO
na še profesionalna socializacija, ki jo
Dragoš (1998) opredeljuje s temeljnim teo-
retskim in praktičnim znanjem, ki sočasno
predstavlja profesionalno integracijo v
poklic.
V 18-ih letih svojega poklicnega udejstvo-
vanja sem imela priložnost srečati veliko
strokovnjakov, ki delajo na področju dela z
ljudmi. Mnoga, premnoga srečanja so me
obogatila strokovno in osebno. Srečala sem
Socialne delavke. Pravnike, Psihologe,
Socialne pedagoge. Zdravnike... in srečala
sem socialne delavke, psihologe, pravnike,
zdravnike, socialne pedagoge.. Tiste s
»samo« VI. stopnjo izobrazbe, z neprecen-
ljivim strokovnim in osebnim potencialom
in tiste univ. dipl. prof., s katerimi se ne bi
želela prepogosto srečevati.
Presojam, da je dodatne težave, neso-
glasja in »ogroženost« povzročil Sklep o
uskladitvi pridobljenih strokovnih in
znanstvenih naslovov, ki je strokovnjakom
s VII. stopnjo izobrazbe v strokovni naziv
vnesel besedico »univerzitetni«. Do tega
trenutka namreč razlika med fakultetnim
študijem in študijem na visoki strokovni šoli
»ni tako bila v oči«.
Zakaj Visoka šola za socialno delo še
zmeraj ni fakulteta, je vprašanje, na kate-
rega ne poznam odgovora. Kot »laična
javnost« pa presojam, da je mogoče videti
korake v »nepravi« smeri tudi na šoli. Najbrž
je t. i. specializacija prinesla možnost
visokega strokovnega študija, res pa je tudi,
da so premnogi socialni delavci vložili
nemalo truda v ta študij, pa jim glede na
druge študijske smeri ni prinesel pričako-
vanega in želenega ugleda.
Dejstvo pa je, da Visoka šola za socialno
delo vsako leto razpiše precejšnje število
prostih študijskih mest za redni in izredni
študij. Veliko število študentov je za majhno
število predavateljev gotovo velika obreme-
nitev. Morda bo treba razmišljati tudi v
smeri, da pač kvantitete ne gre enačiti s
kvaliteto.
Tudi naše resorno Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve, kot domnevam
po lastnih izkušnjah sodelovanja z njimi, pri
uresničevanju fakultetnega študija na
področju socialnega dela ni storilo, kar bi
lahko. Medla podpora najbrž ni zadoščala.
RAZMIŠLJANJE ZA KONEC
In tako ostane prav socialnim delavcem, da
storijo ustrezne korake za svojo stroko. Pri
tem »zunanji« naziv ne igra najpomem-
bnejše vloge. Čeprav tudi tega ne gre
zanemariti, saj brez nujnega fakultetnega
študija ni mogoče izobraziti in pridobiti
znanstvenikov na področju socialnega dela.
In taka je tudi dejanska stvarnost: za social-
no delo izobražujejo psihologi in sociologi!
Pozneje, kot sodelavce, pa nekateri socialni
delavci strokovnjake iz teh strok katego-
rično zavračajo, ker »znajo socialno delo
opravljati le socialni delavci«.
Menim, da v tej zapleteni stvarnosti
največ storimo tako, da s svojim strokovnim
znanjem in pristopom k ljudem in drugim
strokovnjakom udejanjamo svojo profesijo.
Z nerazumljivim zavračanjem drugih pro-
fesij in drugih strokovnjakov se le zapiramo
v profesionalni krog, ki ne daje možnosti
za razvoj. Le s strokovnim znanjem in stro-
kovnimi prijemi se bomo postavili ob bok
starejšim, etabliranim in priznanim stro-
kam in poželi priznanje in mesto, ki nam
po naravi našega izredno zahtevnega dela
v resnici gre.
Res je, kot pravi kolegica: vsak strokov-
njak naj opravlja svoje delo. Vendar vsebino
profesije si postavlja profesija sama. Odgo-
vore, kaj naj delamo in kako, nam mora dati
lastna stroka. Profesionalno identiteto do-
bim in utrjujem s strokovnim znanjem. To
mi daje suverenost in mesto med ostalimi
profesionalci. S svojo suverenostjo, pogo-
jeno s strokovnostjo, moramo ustvarjati
svojo pozicijo in renome. Kot pravi Dragoš
(1995; 34): »[...] stroka sama opredeli in
utemelji smisel svojega dela. Je avtonomna,
da to naredi. To pa pomeni večjo sprošče-
nost v razmišljanju in s tem večjo možnost
za njen razvoj.«
Iz tega izhaja: ogroža nas lahko le lastno
neznanje in nezaupanje v lastno pozicijo.
40
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?
41
Literatura
Dra(;()š, s. (1998), Od etiologije k ekologiji robov. Socialno delo 37, 3-5: 169-180.
- (1995), Kako. Socialno delo 34, 1: 21- 35.
Stritih, B. (1998), Na poti k avtonomiji socialnega dela kot stroke in znanosti. Socialno delo 37, 3-
5: 159-168.
Zakon o socialnem varstvu. Ur. list RS, 54/92, 56/92, 42/94, odločba IJS, 41/99.
Zaviušek, d. (1997), Socialno delo v Sloveniji. Socialno delo 36, 1: 43-51.