V spomin Vidi Pregarčevi
Okupacija! Italijanski fašLsti so gospodarili v naši deželi, pridružili so se jim tudi domači izdajalci. Začeli so padati naši ljudje, ki so dvigali pesti v boju proti okupatorjem in do-mačim izdajalcem.
In izdajalec se je našel tudi v tovami Sa-tumus! Dne 31. avgusta 1942 ob 16. uri je prihrumela v tovarno horda oboroženih itali-janskih faSstov — čmosrrajčnikov in po se-znamu, napisanem po izdajalčevi roki, so aretirali precejšnje število tovarniških delav-cev. Med njimi je bila tudi lepa, komaj 22-letna VIDA Pregarc, pri kateri so našli mnogo komprotnitiranega gradiva — od Po-ročevalca do partijskih direktiv. Bilo je go-tovo, da so bili Italijani opozorjeni na Vido, ker so prihnimeli v pisarno najprej k njej! Tako ni mogla odstraniti vsega materiala! To je bilo dovolj in za ubogo Vido usodno.
Po naglem postopku in po mučnem zasli-ševanju so jo fašisti obsodili na smrt. Pri-peljali so jo na dvorišče Saturnusa, jo prive-zali na stol in vpričo vseh aretirancev zvečer nekaj po deseti uri ustrelili. Bilo je strašno in nepozabno.
Takoj po svobodi je bila ob zidu, kjer je bila Vida ustreljena, odkrita spominska plošča v spotnin na njeno mučeniško smrt. Tovarišica Mici Kamnar je tedaj na sveča-nosti ob spomeniku recitiirala pesnitev, ki jo
je za to priliko sestavil znani kultumi dela-vec Jože Šorn, in jo priobčujemo ob spo-minu na 33. obletnico mučeniške smrti Vide Pregarčeve:
Obstali smo...
Korake čuj, žvenket orožja
in že neznanci tujega jezika
hrume v tovamiško okolje:
čmi vsi, poslanci groze - strašna slika:
v okovih delavci stoje,
oče, mati, sin in hči drhte,
a vsi v eno zlili se brez vika!
In bilje greh naš le Ijubezen
do domovine naše rodne:
ker s tujcem boj smo bili besen
in sile naše
uspehe so rodile plodne.
In glejte, bratje, sestre,
vsi tovariši v boju,
sovražnik žrtve iskal v delovnem je roju:
Rab, Renicci, Gonars, kraji žalostnih spominov,
grobovi talcev tu in tam, obilo,
preveč je solz,
gorja med narodi rodilo!
Tedaj zgodilo seje tu, na tem prostoru posvečenem dejanje strašno -zloba in zločin obenem!
V rožnem cvetu Vida si žarela ob uri strašni, vprti v te pogledi naši plašni, so v srcu peli slavo,                              '
mučenici neustrašni!
S kroglami so, Vida, ti telo obsuli,
da krije zemljo napojila,
a vero v zmago v srca posadila.
Vida draga, 77 si dotrpela, sovražni gnev izlilse nate, a misel eno si s seboj vzela, da trpela si za brate!
Leto se za letom je vrstilo
in seme Tvoje davno že je vzklilo:
vrag zdaj leži na zetnlji strt,
mu moč je vzela - lastna sestra, smrt.
Iz žrtve Tvoje in bratov, sester brez števila, nam je svoboda draga ostalim vzklila! Žrtvam vsem in Tebi, Vida, hvala, žrtvi TVOJI - večna slava!