SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) XLIV (38) Štev. (No.) 46 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 14. novembra 1985 Nora Beloff Titovo pokvarjeno dediščina TITO’S FLAWED LEGACY Predno bo Ni prvič, da se sprašujemo istočasno o bodočnosti gospodarstva v Argentini in v ZDA, kar pomeni prav toliko kakor gledati zaskrbljeno na gospodarsko politični položaj vsega sveta. Jasneje kot marsikateri gospodarski teoretik potrjuje isto zaskrbljenost znani ameriški podjetnik in predsednik Cryisler Corp., Lee S. Incocca v „Los Angeles Times“. Povzemamo nekaj značilni misli, ki so pisane sicer za ZDA, a drže tudi drugje po svetu. „Nihče noče priznati, kaj se godi. Američani živimo razsipno. Nihče ne misli, da bo treba plačati račun, in vsi bi radi živeli zastonj. Hočemo vse in takoj!“ „Proračunski primanjkljaj pred petimi leti je bil (y ZDA) 74.000 milijonov dolarjev... danes 222.000. Trikrat več.“ „Leta 1980 je bil idolg ZDA 1 bilijon (1.000.000.000.000) dolarjev. Potrebno je bilo 205 let, da smo si ga nabrali. Pet let kasneje smo ga podvojili. ..“ „V začetku desetletja je bil trgovski primanjkljaj 24.000 milijonov Danes je dosegel 150.000 milijonov in še raste... “ „Če hočemo biti popolnoma odkriti, priznajmo, da gremo v gospodarski zlom. In hitro... “ „Bodoče generacije Američanov bodo morale trdo garati, da bodo zlezle iz jame, ki jim jo bomo zapustili.“ „Potrebujemo več davčnih dohodkov in manj državnih stroškov — civilnih in vojaških — in sicer brez vsakega izgovora.“ „ZDA potrebujejo krepke industrijske politike. . . Izgubljamo na vsej črti razvito in temeljno industrijo, poljedelstvo, vse! Edino, kar raste v državi, so podjetja na področju uslug, ki pa pomagajo zapravljati več kot to, kar zaslužimo.“ „Ne vem, kaj bomo storili iz dežele, a kar vem, je, da moramo priti hitro do dogovora in najti (med različnimi mnenji) srednjo pot. Tako smo preživeli do zdaj vedno: v dogovoru, z združenimi močmi, z napori v isti smeri...“ Vse, kar pravi lacocca, je mogoče obrniti tako na argentinsko kakor na jugoslovansko gospodarstvo. Le številke bi bilo treba zamenjati. Vendar osnovna problematika je zelo podobna. Pa tudi izhodiščna točka za morebitno rešitev. Dogovor med državljani je namreč politična odločitev, ki omogoča gospodarske rešitve. Dogovor pa je mogoč med svobodnimi ljudmi v okviru sistema, ki dovoljuje razvoj oseb in idej za skupno blaginjo. V tem oziru je Jugoslavija, prav kakor vse totalitarne države, daleč za ostalimi deželami, ki razpravljajo o svoji gospodarski preureditvi. Slovenci v Argentini dolgujemo veliko zahvalo izseljenskemu duhovniku msgr. Janezu Hladniku, da smo se lahko vselili brez problemov v to državo po končani vojni. Vsi vemo, kako je msgr. Hladnik že prej zbiral okoli sebe katoliške Slovence in kako je prepotoval Argentino v i-skanju njemu zaupanih vernikov. On je bil tudi početnik velikega strnjenega naselja Slovencev v Lanusu, imenovanem Slovenska vas. Vemo tudi, koliko je dobrega storil za svoje argentinske farane, ko je sprejel delo na novi fari sv. Jožefa v Lanusu. Ni je dvignil samo duhovno, tudi materialno. Zato se ga lepo spominjajo tudi Argentinci. V V zahvalo za njegovo trdo in nesebično delo je sedaj glavna ulica v okrožju Slovenske vasi, na kateri stoje cerkev Marije Kraljice, Zavetišče in Hladnikov dom, dosedaj i-menovana Loufoet ali El Catoezuelo, dobila ime CALLE MSGR. JUAN prepozno 9 Sliko dopolnjuje članek, ki ga je napisal R. Dornbusch, severnoameriški ekonomist, profesor na MIT, za milanski tednik „II sole — 24 ore“ (23/10) o argentinskem gospodarskem položaju. Med drugim pravi: '„Treba je odpraviti (v Argentini) velik del izrednih davkov, predvsem tistih, ki obremenjujejo izvoz... in škodujejo produktivnosti, rasti in dotoku tujih valut.“ „Obrestne mere so astronomske... Cena denarja je višja od rentabilnosti investicij, kar ustvarja neplačljive dolgove, škodi finančni stabilnosti ter zmanjšuje produktivnost.“ „Če bodo obrestne mere ostale take kot so, jih bo treba neizbežno uničiti z inflacijo, kakor leta 1982 ali pa preprosto dolgove izbrisati.“ „. . . težko bo zapustiti kontrolo cen in plač, ne da bi ponovno padli v inflacijo. ... Te kontrole je treba odpraviti prej predno pomanjkanje blaga na trgu postane politični problem. ..“ Končno avtor svetuje, naj vlada poskrbi za vsaj eno dobro novico mesečno, da ohrani zaupanje, medtem ko inaj porabi čas za „osvoboditev y gospodarstva (državnih kontrol), zmanjšanje neuspešnega državnega sektorja in upostavitev uspešnega Kot smo pred kratkim poročali, je Slovenska izseljenska matica začela v Kanadi s „humanitarno“ akcijo za nakup Ultra-zvok aparata. Tamkajšnji Slovenci so hitro spoznali, za kaj gre v resnici — da spravi Matica Slovence pod svojo oblast — in so nastopili po raznih časopisih. Sedaj pa je uspelo dobiti pismo, ki ga je nekdo od pristašev Matice pisal njenemu predsedniku. Pismo kroži že med Slovenci v Kanadi in nedvomno kaže, da je namen Matice v resnici le politična nadvlada, akcija za nakup aparata pa le pretveza. Na vsak način pa hočejo denar od naiših ustanov, od katerih seveda ne bodo dobili ni'č. In zanimivi so končni odstavki o pritisku na duhovnike in o „obračunanju“ z uredniki protikomunističnih časopisov, ki so odkrili resnično ozadje zadeve! Da spoznamo neposredno, objavljamo celo pismo, le imena smo izpustili. Tako bo vsak bralec našega lista sam lahko videl, za kaj se pravzaprav zanima Izseljenska matica! Saj vedeli smo itak že dolgo! 4. julij 1985 Matjaž Jančar Predsednik Slovanska izseljenska matica Cankarjeva cesta 1/11 61001 Ljubljana Dragi Matjaž Jančar! Kot dogovorjeno vam sporočam sledeče novice. Napredujemo s nabiralno akcijo za HLADNIK. To je prva ulica v Velikem Buenos Airesu, ki nosi uradno slovensko ime. Dostojna počastitev velikega Slovenca! Poročilo o slavnosti poimenovanja prinašamo na 3. strani. ME» NAS JE USEKALO „SVOBODA“ PRI NOVEMBRSKIH VOLITVAH V JUGOSLAVIJI. Govornik ljubljanske radijske postaje je v petek zvečer agitiral za čim večjo u-deležbo pri volitvah 11. novembra,. O-pozicijo je ostro napadal in ji je takole grozil: „Na volitvah bomo energično obračunali z vsemi sovražnimi elementi. Reakcija dela na vse načine proti volitvam in pravi: Saj volitev ne bo, morali jih bodo premakniti. Mi pa pravimo: Kdo nam prestavi volitev? Kdo ima pravico, da. to- stori? Volitve so volja vseh narodov Jugoslavije. Kdor hoče bo šel na volitve, kdor noče, pa ne, pa je stvar rešena,“ davčnega sistema, ki naj sloni na široki davčni osnovi.“ Vse to pa naj bi se zgodilo hitro, kajti časa ne preostaja. Treba je temeljitih in hitrih odločitev. Tega se zavedajo tako v ZDA kakor v Argentini in Jugoslaviji, vendar od spoznanja do dejanj vodi naporna pot, katero demokratični sistem lajša, totalitarni pa otežkoča, če ne celo onemogoča. V demokratičnem družbenem okviru se vlade lahko motijo, a volivci, ki sodijo vlado po „sadovih“, sčasoma morejo popraviti napake ali vsaj preusmeriti gospodarsko politični razvoj. Kdo naj stori to, na primer, v Jugoslaviji, kjer je totalitarna stranka edini sodnik svojih lastnih dejanj? Velika prednost demokracij pred totalitarizmom se pokaže predvsem v trenutkih, ki zahtevajo svobodne iznajdljivosti in resnične solidarnosti. Prav zato nalaga življenje v demokraciji posameznikom veliko odgovornost, ki si je marsikdo ne želi, če se je celo ne boji. Strah pred svobodo pogosto preslepi ljudi, da se skrivajo pod trhlo streho razpadajočih socializmov. Pri tem pozabljajo, da se človek pod svobodnim nebom lahko prepoti od delia in vročine ali zmoči do dežja, a ni v nevarnosti, da ga pokopljejo razvaline njegove lastne zgradbe. Ultra Zvok. Možnost obstaja, da dobimo $ 10.000 od Torontskega Športnega Kluba (nekdaj namenjen za tisk spominske knjige). Nasplošno so ljudje zelo pripravljeni podpirati to „humanitarno akcijo“. Glede dovoljenja (Charity licence) še nimamo dokončnega odgovora. Ob zaključku akcije, se bomo pa že zmenili radi razdeljitve denarja. Glede meddruštvenega odbora, počasi napredujemo, a mnogim se bomo lahko približali potom nabiralne akcije. Načrti za prodajo slovenskih zemljišč, cerkve in drugih zgradb bodo morale hiti dolgoročne. Pridružiti se moramo na vsak način cerkvenim organizacijam in na duhovnike bo pa treba bolj močno uplivati. V zvezi s kreditnim zadrugam nam bodo pri Janezu Kreku bolj na roko šli kot pa pri cerkveni. Lahko računamo na podporo celotnega odbora. Sliši se (da namerava odbor nam pokloniti približno $ 10.000 V prid naše akcije. Seveda bomo morali previdno ravnati, tako da nam Kanadska vlada ne prepreči načrte. Vemo da je tam na razpolago ogromno denarja. Trenutno tudi sestavljamo seznam vseh slovenskih obrtnikov in malih podjetnikov. S časom se bomo lahko obrnili na njih za finančno podporo. Plesna skupina Mladi Glas, pod vodstvom .................. se prid- no pripravlja za odhod na turnejo v Sloveniji. Obisk mam nudi lepo priliko pridobiti mladino. Take prilike je treba izkoristiti ker mladini se lahko najbolj približamo preko kulturnih prireditev. To se na,m je že pokazalo pri plesnih skupinah v Chicagu, Londonu, Hamiltonu. V kratkem boste verjetno prijeli poročilo od • • • .............. iz Ottawe, kamor se je ravno preselila. S to potezo, upamo da bo tam sitnosti konec, ter da bo naša bodočnost usigurana. Ottawa kot glavno mesto je politično središče kjer se nam nudijo neštete prilike. Če tudi imamo dosti uspeha, so še vedno društva in posamezniki, ki mam polena mečejo pod nogami. Ako hočemo doseči naš cilj bo treba na vsak način tudi te pridobiti. S Slovensko Državo, Ameriško Domovino, in njihovim uredništvom imamo še za obračunati. Zdravo O tej knjigi smo že poročali. Sedaj pa smo dobili podroben povzetek, ki je zelo zanimiv, saj prikazuje pisateljičine resnične trditve (o Titu in njegovi revoluciji, ki bodo — upajmo — odprle oči Angležem in drugim na Zahodu. V predgovoru se pisateljica še posebej zahvaljuje dvema emigrantoma za njihovo pomoč. Eden od teh je Slovenec dr. Ljubo Sire. V uvodu pod naslovom Tito in sedem pravljic pravi pisateljica, da je sedaj končno prišel čas, da se v zadevi druge1 Jugoslavije izvlečemo iz področja mitologije, polresnic ali celo prevare. Jugoslavija gre danes skozi fazo, prekletstvo Marxa, ki je napovedal zadnjo fazo kapitalizma, ko bode bogati postajali bogatejši, in revni, ki jih je neprimerno več, pa revnejši, (str. 17) Zapadni politični svet v današnji Jugoslaviji vidi samo dve alternativi in sicer v prevladi posebne vrste jugoslovanskega komunizma ali pa v prevladi Sovjetov, (str. 22) Jugoslovanski režim pa nasprotno vidi alternativo med njihovo partijo in opozicijo', ki zahteva postopni razvoj k političnemu pluralizmu. V tej zvezi smatra jugoslovanski režim za največjo nevarnost nekak sporazum med sribskim in hrvaškim narodom, (str. 22) Režim se drži oblasti in si lasti to pravico ne na podlagi volje naroda ali svobodnih volitev, ampak zato, ker so zmagali v revoluciji. TITO, ZAKASNELI PATRIOT : Partija predstavlja Tita kot velikega narodnjaka in' Jugoslavana. Njegova biografija pa pokaže, da se vse do njegovega 43. leta ni nikoli identificiral z Jugoslavijo. Bil je prostovoljec v avstrijski vojski, kasneje plačan agent Kominterne, ki je v neki fazi celo zagovarjala razkosanje Jugoslavije. Tito je insistira] na tem, da ni njegovega podpisa bilo na nobenem dokumentu smrtnih obsodb in še manj pokolov. Tu je možno, da ni bil povsem prepričan o zmagi revolucije ali pa je hotel ustvariti vtis humanitarnega voditelja. Med Slovenci je iste poteze imel Kardelj in do neke mere Kocbek, ki se je v Tovarišiji povsem odkril kot zagovornik najostrejše' kazni proti nasprotnikom revolucije, vključno duhovnikom, in ki je povsem javno zagovarjal smrt tudi samo ideološkega nasprotnika, če to doprinese k zmagi revolucije. Tako Tito kot tudi njegovi slovenski posnemalci pa niso pokazali nobenega pomisleka proti masakrom; vse mora biti podvrženo zmagi revolucije; tudi vsaka etika in morala. Ambicija je 'bila glavna gonilna sila vseh Titovih dejanj. LEGENDA PARTIZANSKE VOJAŠKE VELJAVE: Povsem napačno je mnenje, da so jugoslovanski partizani odločilno doprinesli k o-svoboditvi druge Jugoslavije. Predvsem velja poudariti, da so Nemci v Jugoslaviji bili vojaško skozi celo dobo številčno dokaj slabo pristojni. V primerjavi z Dansko, kjer ni bilo gverile in so skozi celo vojno imeli na glavi 8 nemških divizij, v Jugoslaviji Nemci nikdar niso imeli več kot sedem divizij. Partizansko bojevanje z Nemci je bilo samo občasno in obrobno. Poročanje partizanov o njihovih zmagah proti okupatorjem že meji na smešno. Stalin je sam povedal, da so bili partizani samo dobni za borbo proti domačim nasprotnikom in prav verjetno ni bil daleč od resnice. Ko iso se Nemci povsem iz 'tehničnih razlogov zaeli umikati iz Balkana, je bila velika možnost preprečiti to umikanje, a partizani, ki so hranili moč za zadnji obračun z opozicijo, niso napravili ničesar vse do konca aprila 1945. Kljub tem dejstvom so partizani predložili BBC poročilo (str. 102), da oni potolčejo za vsakega padlega partizana vsaj' 5 Nemcev in 10 četnikov. Nemški dokumenti izkazujejo za ves Balkan, to je za Jugoslavijo, Albanijo, Grčijo in Bolgarijo za dobo od 22. junija do i. aprila 1945 izgubo 20.256 vojakov, vključno 394 oficirjev. Večino teh izgub gre pripisat nemškim borbam z Bolgari in Sovjeti ob priliki fronte na njihovem ozemlju še posebej v Sremu. Po teh uradnih številkah se vidi, da so bile izgube na življenjih za nemško vojsko v Jugoslaviji minimalne in še posebej to velja za Slovenijo. Za izgube na slovenskem teritoriju gredo cenitve na dobrih 400 ljudi, kar precej dobro odgovarja številu pobitih slovenskih talcev in grobovom nemških vojakov na našem ozemlju. Nemci namreč so svoje mrtve pokopavali tam, kjer so padli. Grobove je potem režim zravnal z zemljo, ne nazadnje zaradi minimalnega števila padlih okupatorjev. Jugoslovanska partija že javno priznava težo boja proti domačim nasprotnikom, ne pa proti okupatorju, pred katerim se je partizanska vojska v glavnem umikala. Da so pri teh umikih bile strašne' borbe,' trpjenja in smrti na strani partizanov, ni tajiti. KPJ posebno škodijo razni dokumenti 'in pisarije kot recimo ob zasedbi Poljske po Sovjetih: 1. 1939 piše Valter-Tito v glasilu Kominterne : Pogodba o medsebojni pomoči med Nemčijo in Sovjetsko zvezo in vstop sovjetskih čet v vzhodno Poljisko je zbudila veliko navdušenje med širokimi masami jugoslovanskega ljudstva, (str. 60) In še: pred sedmimi meseci so angleški in francoski imperialisti napadli drugo imperialistično silo Nemčijo... In Srbski centralni komite partije je 1. maja 1940 napisal: Surovo kršenje (suverenosti skandinavskih dežel po Angliji in Franciji je prisililo Nemčijo zasesti Dansko in. Norveško, (str. 61) Puč 26. 3. 1941 je bil po piscu nepotreben ali vsaj prezgoden. Vlada je pogrešila, ker ni objavila teksta pogodbe, ki jasno določa, da Nemci ne bi imeli vojaških transportov preko Jugoslavije. Kot je znano, je Švedska to Nemcem povsem mirno in brez posledic dovoljevala ! Tito, da malo popravi zgodovino, je Stalinu 1. 1948 natvezel, da so komunisti sprožili 'puč. Jugoslovanska tragedija ni koristila zaveznikom, celo napad na Sovjetsko zvezo -s tem ni Ml časovno prizadet, planiran je bil vseskozi na drugo polovico junija. Konferenca KPJ maja 1941 v Beogradu je še vedno po nalogu Kominterne zaukazala partijcem razkriti in denuncirati oficirje jugoslovanske vojske, ako se skrivajo po gorah in na deželi! (str. 67) V Srbiji dan vstaje praznujejo 7. julija, to je obletnica dneva, ko je partizanska enota ubila dva srbska stražnika. Povsem tako kot v Sloveniji, kjer so prve zrtvè^ partizanov bili Slovenci. Knjiga prvič potrdi pravilne številke talcev, ki so bili streljani: v Beogradu 1175, v Kraljevu 1.200 in v Kragujevcu 2.300. Jugoslovanski viri namreč vedno pišejo o 7.000 talcih v Kragujevcu, kar je netočno. Ako izvzamemo likvidacije Ciganov in (srbskih Izraelcev, število slovenskih talcev 5.900 ne zaostaja za Srbijo. Razlika je v tem, da Srbi o svojih žrtvah mnogo pišejo, o slovenskih talcih, padlih zaradi nesmiselnih umorov nemških vojakov ali orožnikov pa partija o-čividno raje molči. Za Kardelja pravi knjiga (str. 75), da je svetoval in sugeriral, naj partizani aktivno izzivajo sovražnika, da bi ta izvajal represalije. To bi ljudi pognalo v obup in v vrste revolucije. ULICA MSGR. JANEZ HLADNIK -zar. OF v Kanadi CONFITEOR (I) Poid |tem naslovom piše dr. Tone Arko v Ameriški domovini isvoja o-pazovanja na obisku v Sloveniji. Od teh ponatiskujemo nekaj zanimivih in značilnih orisov: * Že med obiskom Metalurškega inštituta sem izrazil 'željo, da bi si rad ogledal tudi vsaj eno slovensko železarno. V železarni Jesenice mi je najprej padlo v oči, da so bili napisi za delavce zopet v „bizantinščini“, 'slovenskih pa nisem videl. Še danes težko verj'amem, da bi imeli delavci iz juga v tej železarni, absolutno ve-ino. Tukaj v ZDA imamo včasih sicer tudi napise v španščini, vendar nisem še nikjer videl, da bi ne bilo poleg teh tudi angleških napisov. Torej je prav v SR Sloveniji slovenščina zapoistavljena kljub temu, da je vedno govora o enakopravnosti vseh jezikov, in tudi, da je v SR Sloveniji ravno slovenščina uradni jezik. Najbrž so. bili ti „južnjaški“ napisi 'zopet primer „bratstva in edin'stva“! IN TUJINA ■Mnogokrat mi pride na misel ta verz iz Župančičeve' Dume. Pesnik rse ni mogel lepše opisati delovanja in napora, ki ga toliki tisoči in tisoči Slovencev z rokami, z glavami, z dušo, opravljajo širom sveta, v skoraj vseh deiželah, ko bi bila mati Slovenija morda najbolj potrebna tega dela. A usoda nas je raznesla na vse vetrove, in tukaj' smo. 'Zadnjikrat sem se spomnil te misli pred kakima dvema mesecema. Naj malo razložim za kaj gre. Večinoma rojaki vedo, da sem zaposlen v uredništvu tukajšnjega katoliškega tednika Esquiü. Vodstvo ima navado, da vsako leto izbere dvanajst razpečevalcev, ali prodajalcev, ali zastopnikov, kakor je že navada jih imenovati, in jim v priznanje podari „srebrni križ“ v zahValo za delo 'in naipor, za važen prispevek širjenja katoliškega tiska. Zato jih tudi imenuje „apostole dobrega tiska“. Letois je bil med izbranimi tudi rojak France Jager, iz Ezeize. Pa je pri vodstvu lista zaprosil, naj mu „križa“ ne podeli, kot je navada, u-stanovitelj in dolgoletni direktor pater Avguštin Luchia-Puig, marveč avtor teh vrstic. Tako je na tistem prijetnem in kaj domačem shodu razpečevalcev utemeljil to pro- Za ameriške razmere je Zele'zarna Jesenice precej daleč pod standardom. Edina delavnica te. železarne, ki je bila sodobna, je bila nova valjarna (rolling mill), ki so jo ravno takrat končali. Zgradila jo je ameriška tvrdka Westinghouse. Vse drugo je bilo vsaj zastarelo, če že ne naravnost staro. Nekatere procese, na primer cinkanje, so delali kar na rolko. Z velikimi klešami so počasi obračali jeklene pločevine in jih vtaipljali v raztopino. To pa ni samo skrajno počasno in neenakomerno, ampak tudi zdravju zelo škodljivo. Tam posebno radi poudarjajo, da je ravno delavski razred nosilec vse oblasti in da prav delavci o vsem odločajo. Kot pa sem videl na lastne oči, morajo prav delavci prenašati nekatere skrajno težke in nezdrave pogoje. Jasno je, da bi vsega tega nikdar ne bilo, če bi delavci res imeli pri tem kakšno besedo. V resnici odločajo le „posvečeni tovariši“, ki pa so navadno le — postopači. Dobro žive ravno na račun delavskega razreda. (...) SE DIČI. . . šnjo z dejstvom, da sva pač „paisa-na“ rojaka, oba Slovenca. In tam je tudi nastala 'ideja za ta kratek spis. V pogovoru z rojakom Jagrom je prišlo na dan, da pravzaprav ni prvi Slovenec, ki je prejel to sicer skromno, a po svoje važno odlikovanje. Pred dvema letoma sta jo prejela kar dva slovenska duhovnika: msgr. Avgust Jambrovič iz San Luisa in g. Tone Rant, župnik v Don Bosco, Ramos Mejia. Še pred njima je ista čast doletela jezuita patra Alojzija Kukoviteo. Za leta, ki se raztezajo dalij v ozadje pa'me spomin vara. Menda je tudi g. Emil Povše enkrat bil na takem mestu in morda še kak drug rojak. Večkrat sem ob tem že razmišljal. In zadeva ima še drugo, važno plat. Kako da tako maloštevilni, in zaradi omejenega nastopa med domačini tako malo udeleženi, vendar procentualno tolikokrat priznani ? Da, res zaradi priznane delavnosti. Pa tudi zaradi tistega posebnega smisla za tisk, ki je Slovencem kot prirojen, in ga domačini nimajo. Večkrat sem že v krogu rojakov, 'in tudi ob raznih prilikah med Argentinci, poudarjal, da tukajšnji katoličani nimajo smisla za lasten tisk. Ne vidijo potrebe, ne čutijo nuje. Nam pa je naš tisk kakor zrak, brez lij Tone Mizerit Čeprav smo v naši zadnji številki precej' podrobno obdelali volitve, je vendar umestno, da se še nekoliko pomudimo ob njih. Važnost ljudskega glasovanja je tolikšna, da bo domala V bodočih dveh letih nakazovala pot argentinski politiki. Znova se moramo ustaviti ob volivnih rezultatih tudi zato, ker je Argentina velika, ker ni mogoče izreči neke splošne sodbe, ker je vsaka provinca različna drugi, in ker nobena politična napoved ne velja za vso državo. Pravzaprav je težko verjeti kaki politični napovedi. PREVEČ ZMAGOVALCEV Te volitve so bile res izredne. Njihova posebnost je v tem, da so bili skoraj vsi ‘zadovoljni z rezultatom. To je čudno, ker so se vendar mnogim računi prekrižali. Kar poglejmo: Radikali se širokoustijo o veliki zmagi vladne stranke. O tem piše tudi časopisje zunaj po svetu. Res je 'zaisluga že v tem, da po dveh letih bolj revnega vladanja volivci niso preveč umaknili zaslombe Alfon-sinu. A po končanem štetju je razvidno, da niso napredovali niti za enega poslanca. V kongresu predsedniku niso mogli „razvezati rok“, in glede senatorske zbornice za prihodnje leto še ni razvidno, ali se bodo radikali mogli nekoliko bolj mirno kretati. Poleg tega je stranka nazadovala v prestolnici in izgubila kar tri poslance v provinci Buenos Aires, ki je politično najmočnejša v državi, in kjer je peronizem nastopal ločeno. Zmagali so radikali pravzaprav prepričljivo le v provincah, ki so pod peronistični-mi guvernerji — bolj zarali neuspešnosti teh, kot pa zaradi lastne moči. O kaki prepričljivi zmagi torej ni govora. Peronisti so veseli, ker so kljub hudemu notranjemu razkolu dokazali, da še vedno predstavljajo dokajšnjo politino moč. „Kaj bo šele, ko se bomo združili“ poudarjajo, če- 'katerega ne moremo živeti, kakor voda, brez katere nam je smrt gotova. In to mnogi prenašamo v naše delo za novo domovino, kar je prav. To je naš doprinos, to naša zahvala. In to nas polni :z zadoščenjem, akoravno se ona diči z deli slovenskih rok. Tone Mizerit prav vsakdo dvomi v skorajšnje pobotanje. Veselja tudi tukaj ne bi smelo biti. Izgubili so važne provincijske trdnjave, imajo osem poslancev manj v državnem parlamentu in pred seboj težko dobo notranje reorganizacije. Liberalci na deisni se tudi vesele. Domala so podvojili glasove v primeri prejšnjimi volitvami. A imajo le enega poslanca več. Tudi oni se niso mogli zediniti. V mestu so le ohranili svoja dva poslanca (Al'so-garay oče in hči), prejeli enega v 'provinci Buenos Aires, če bi nastopili .skupno z Manriquejem v mestu, in z ADE1 v provinci, bi tudi tu številke bile drugačne. Tudi Manri-que je zadovoljen, a ne izvoljen. Isto menimo o levici. Intransigenti so v mestu komaj ohranili edinega poslanca. Napredovali so v provinci Buenos Airesa, bolj zaradi A-lendejeve figure, a prejeli manj kot so pričakovali. Tudi tu je manjkalo edinosti in volje do združenja. Prav zato so padli socialistični glasovi v prazno, in povezava komunistov in trockistov končno hi rodila uspeha, saj niso dobili niti e-nega poslanca v parlamentu. Naj bo vsem šola za bodoče. A zakaj so potem vsi veseli? Ker vsak berač svojo malho hvali. OBNOVI NAPROTI Ideja obnove peronizma ni nova. Porodila se je, z resnimi strujami v sami stranki, takoj po padcu leta, 1976, ko je vojaška vlada s trdo roko pričela vladati državo, in so resni peronisti morali priznati, da so pravzaprav sami krivi poraza. Ko je potem priše] čas demokracije, so ti glasovi postajali vedno bolj gla-~ sni. Zlasti še potem, ko so jih radikali pogazili na zadnjih predsedniških volitvah. A do obnove ni moglo priti. Strankina struktura, vodstveni organi, in zlasti moč notranjih glasov -so bili še vedno v rokah garde, zlasti tiste, ki je povezana s sindikalnimi skupinami. In kadar je tem ljudem zmanjkalo glasov, je bila še vedno pi]i roki sila, kot se je dogodilo na znanem kongresu peronizma v La Plati, ko je Herminio Iglesias prišel na vodstvo peronizma v provinci Buenos Aires, in je tedaj Antonio Cafiero moral zapustiti bojišče. Znova sta se srečala na zadnjih volitvah. Cafiero je zapustil uradno stranko, v poldrugem mesecu orga- niziral svoje vrste in se sijajno izkazal. Domala je potrojil glasove, ki j ih je prejel Herminio Iglesias. Upoštevajmo še, da je tudi v prestolnici zmagal peronizem, ki teži po obnovi. Nenadoma se je peronizem znašel pred to resnico. In najprej je odstopil s svojega mesta dosedanji u-radni vodja senator Saadi. A samo z odstoipitvami problem ni urejen. Kaj storiti? če preveč močno nastopi nova skupina, bo razkol ostal, le krmilo večinske skupine bo prešlo drugam. Zato se oči mnogih obračajo na bivšega predsedniškega kandidata Luderja. V vsem tem viharju idej in spopadov je on znal stati ob strani (akoravno je javno izjavil, da bo volil za Ca-fiera), in njegova figura je v pero-nizmu neomodeževana. Zato so vedno bolj številni tisti, M se k njemu zatekajo po nasvete. Tudi strategija naj' bi bila že odločena. Najprej imenovanje začasnega vodstva. Nato intervencija in izvedba notranjih volitev v spornih provincah, kjer ni pravega vodstva (Buenos Aires, Rio Negro, Jujuy...). Nato šele narodni kongres, ki naj peronizmu določi novo narodno vodstvo. Medtem pa naj se že dela z vidikom na prihodnje parlamentarne volitve, ki bodo čez dve leti, in pa za volitve guvernerjev po vseh provincah. Za odločilno provinco Buenos Aires se že govori o možnem kandidatu: Antoniu Cafieru. Oh tem se radikali zaskrbljeno spogledujejo. A to bi pomenilo, da bi Cafiero moral opustiti željo predsedniške kandidature leta 1989. Pustimo to, je še predaleč- NEVARNI OBISKI? Zadnje čase, po volitvah, je Argentina vzbudila pozornost mednarodnih ekonomistov. Najprej Nobelov nagrajenec Modigliani. Nato David Mulford, drugi mož ameriškega denarnega fonda, napovedujejo prihod Paula Volckerja, ki gospodari nad ameriškimi financami. Enako John Kenneth Galbraith, in še glavno vodstvo City bank, ki je glavni upnik argentinskega zunanjega dolga. Ram postaviti te obiske ? Odgovor je bil hitro jasen. Na zasedanju upnikov in dolžnikov v Seulu so ZDA objavile tk!m. „načrt Baker“. Tedaj se je govorilo, da ga bodo poizkusno vpeljali v Mehiki. Sedaj je vidno, da je bila za to delo izbrana Argentina. Zaradi zanimivosti njenega položaja? Upajo, da bo poizkus tukaj bolje uspel? Nevarno je, kajti leta 1983 je bila Mehika izbrana za poizkus nekega podobne-(Nad. na 4. str.) Vlado Bevc (2) Avstrijski poslanik informira ZDA o Koroških Slovencih Kljub temu pa, da je skoraj vsa korespondenca izginila 'iz predalov zunanjega ministrstva, če naj verjamemo zapriseženi izjavi tamkajšnjih uslužbencev, je morala biti vendarle dovolj obsežna, da se je zunanje ministrstvo odločilo za tako zvano tiho diplomacijo v obliki razgovora z avstrijskim poslanikom v Washingtonu, Karl Herbert Scho-berjem. čeprav so v dopisu predsedniku kongresnega odbora za mednarodne zadeve Lee Hamiltonu trdili, da za take primere uporabljajo bolj diskretne in privatne poti, ker jim je Avstrija draga in ljuba prijateljica, katere nevtralnost je Ameriki veliko vredna, in so ta razgovor dolgo sploh prikrivali, je nazadnje pod pritiskom sodnega procesa le prišel na dan del protokola o tem razgovoru. I'z dokumentov je razvidno, da se je avstrijski poslanih oglasi] pri namestniku zunanjega ministra Warren Cristopher-ju. Navzven naj bi to bil vljudnostni obisk novo imenovanega poslanika, med katerim b'i se tudi govorilo o darilu Avstrije za dvestoletnico a-meriške neodvisnosti. Da bi namestnika zunanjega ministra pripravili na razgovor, je tedanji referent za Evropo Arthur Hartman (sedaj poslanik v Moskvi) naročil referentki za Avstrijo Suzan Klingaman, da sestavi memorandum z ustreznimi podatki. Dokument je datiran z 11. aprilom, 1977, tretja, četrta in ga spušča v zrak šoštanjska termoelektrarna, je narasel na 6.000 ha. Najprej, so se pokazali znaki na brestih, kostanjih in jelkah, zdaj pa umirajo tudi smreke in bori. LJUBLJANA — Ribam v Ljublja- s spuščanjem kisika iz 160 jeklenk, saj so pri merjenju kakovosti vode in znakih umrlih rib odkrili čezmerno onesnaženost reke. LJUBLJANA — Japonske avtomobile .znamke Nissan morejo kupiti tudi Slovenci. V prodaji sta zaenkrat modela sunny in micro. V zamenjavo za uvoz bodo Japonci izvažali izdelke Iskre iz Šempetra pri Novi Gorici, kasneje pa tudi akumulatorje iz Mežice in luči iz Saturnusa. LJUBLJANA — Računalniške filtre za IBM je začela izdelovati tvrdka Donit. S stroko kakovostno kontrolo in znižanjem porabe materiala je postal konkurenčen in si osvojil trgovanje z IBM iz Zah. Berlina. Odpira se mu tudi italijanski trg. LJUBLJANA — Volkovi so v Sloveniji redkost: morda jih je deset. Vendar so letos v Koritnicah kar nekaj škode storili: raiztragali so štiri telice, druge štiri so pa izginile v gozdovih. LJUTOMER — Prleški sejem so letos prvič priredili in na njem prodajali suho robo, sode, lončene posode, industrijske izdelke, pa tudi domače jedi in izvirne prleške spominke. K temu je treba še dodati množico godcev in plesačev, brez katerih ni pravega sejma. Organizatorji želijo pripraviti u-gledno turistično in gospodarsko prireditev, ki naj spominja na one sejme izpred druge svetovne vojne. Sejem je bil na ljutomerskem glavnem trgu in nekaj stranskih ulic. UMRLI iSO OD 1. do 8. oktobra 1985: LJUBU AN A — Franc Korelc; Anton Selan, 91; Dušan Lampret; Štefka Weber; Ema Petek roj. Hofbauer, 87; Marice Zajc roj. Kranjc; Ivanka Urbanc roj. Hudobivnik, 76; Marica Fa-ganeli-Grief; Marija Batista; Marija Štrucelj roj. Habjan; Tatjana Ščeglov-ski roj. David; Franjo Gomol; Kristo Pogačnik; Alojzija Gionetti roj. Antončič; Töne Maček, 71; Bianca Sterlekar; Albert Širok; Emilija Švab roj. Sulčič; Zvone Sajovic; Minka Toplikar, 70; Ana Preiželj roj. Novak; Ivan Snoj; Leopold Rogina; Silva Krašnja roj. Mo-žek; Valentin Manfreda; Vera Ulepič roj. Seunig; Tilka Okorn roj. Justin, 67; inlž. Ivan Podboj; Ana Božič; Ljudmila Smrekar roj. Gril. RAZNI KRAJI — Ivanka Pavšič roj. Perčič, 7>J, Zadvor; Ferdinand Bodlaj, Tržič; Alojz Jerčin, 67, Novo mesto; Alojz Hočevar, 82, Štanjel; Terezija Murovec, Tolmin; Heda Vrtačnik roj. Brinar, Dol pri Hrastniku; Franc Orel, Vrhnika; Vida Slavič roj. Kuhar, Kotlje; Lojze Terčič, Sinja gorica; Frančiška Kandolf (Tonačeva mama), 77, Grad pri Cerkljah; Jožefa Špelko roj. Zajimec, Vavta vas; Franc Mohorič, Retnje; Marija Vesnaver roj. Klemenčič, Koper; Maks Metljak, Sežana; Bibiana Kaukler, Ljutomer; Franc Sodnik, Domžale; Franc Sodnik, Domžale; Naša beseda ne more umreti 1945 — 1985 Vrata domovine so se zaprla za nami. Vsaj mnogi smo bili prepričani, da se nam ne bodo več odprla. Za nami je ostalo tisto, zaradi česar smo .šli iskat svobodnega sveta: mrak nesvobode, duhovni in fizični teror in nobenega upanja na kako izboljšavo v političnem in družbenem sistemu, ki se nam je bližal. Vedeli smo, kaj nas čaka: „...pod svetlim soncem sužni dnevi!“ (Prešeren) V novem svetu, na pragu tujine, nas je čakala svoboda, prostost' korakov in mišljenja. Toda stali smo tudi nasproti negotovosti in duhovni praznoti. Vse, ker smo imeli, je bilo stisnjeno .v naših srcih, dušah, v zavesti, da nas druži in spremlja slovenski duh, ki je živel v ljubezni do itzgublene domovine. Prva lakota želodca je bila trda, toda še bolj nas je žgal rastoči občutek duhovnega pomanjkanja. Brez novic iz razrušenega, pa vendar vstajajočega sveta, brez kulturne hrane, možne tešiti sestradanega duha izkoreninjenega človeka v tujem svetu. Skoraj mesec dni sem se boril pri nekem dekletu z Notranjske, da mi je posodila Balantiča: ljubosumno ga je skrivala v strahu, da ga izgubi. Neizmerna sreča me je polnila potem, ko ®em prepisal nekaj pesmi. Iz lakomnega hlastanja po taki pičli hrani 'so potem zrasle zgolj iz osebnega idealizma posameznikov drobtinice prvih kulturnih sadov: šole brez učil, koncerti z nakopičeno žalostjo v srcu, prve redke napaberkovane knjige prišlecev. Kako smo se jih oklepali! Tako je 6. septembra 1945 v taborišču v Servi gl lanu (Italija) izšla prva številka ciklostilnega dnevnika ZEDINJENA SLOVENIJA. Izhajal je do 1. februarja 1948 do odhoda v Argentino. Urejal ga je Jožko Krdšelj, bivši sourednik Slovenca. (Danes, 1. novembra 1985, mineva 16 let, odkar ismo ga pokopali v Mo-ronu. Naj se raduje v krajih, kamor je odšel!) 'Novembra 1945 je kot mesečna priloga izšla leposlovna revija „SVET IN DOM“, v katero so pošiljali svoje najboljše ustvaritve slovenski begunski pesniki in pisatelji. Vsaka številka je bila tudi okusno in čestokrat naravnost ume'niško opremljena ,z risbami najboljših begunskih tovrstnih umetnikov (B. Remec, Zemljak, Gabrenja, Povše — Koledar 1949, str. 131). Urejal jo je do-mlnsvetovec dr. Jože Krivec, izšlo Osebne novice Krst: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bil krščen v nedeljo, 10. novembra Damjan Cuny, sin Rubena Edvarda in ge. Veronike roj. Žnidar. Botrovala sta ga. Terezka in Janez Žnidar. Krstil ga je dr. Jure Rode. čestitamo ! Poroka: V soboto, 9. novembra, sta se poročila v cerkvi Stella Maris v Buenos Airesu Marija Alojzija Geržinič in Alberto Maximiliano Elizeche. Za priči so jima bili njuni stari prof. Alojzij Geržinič in ga. Marija roj. Fink ter Luis in ga. Catalina Elizeche, poročil pa ju je g. Franc Himmelreich, čestitamo ! Nova diplomanta: Na univerzi v Buenos Aireisu je diplomiral za farmacevta biokemik Martin Dobovšek. Na isti univerzi je diplomirala prof. Pavlinka Dobovšek v optiki in kontak-tologiji. Diplomirancema čestitamo! t ANA ARNŠEK Pokojnica je bila rojena 23. avgusta 1895 — tako, da je bila sedaj med najstarejlšimi Slovenci v Argentini — v družini Jožefa Dolinška in njegove žene Ane. Njen oče je 'bil čevljarski mojste’r in gostilničar. V dekliških letih je bila pri Marijini kongregaciji na Dolu pri Hrastniku. Izučila se je za šiviljo in potem poročila, leta 1920 s krojaškim mojstrom Jankom Arnškom, ki je že pred 5 leti umrl v Bariločah. V družini se jima je rodilo 8 otrok. Dva sta umrla že majhna, hčerka Marija poročena Drajzibner pa je umrla pred 15 leti. Okusila je s svojim možem begunsko življenje in družino že 41. leta, ko so pred Nemci pribežali v Ljubljano, in potem 45. leta. pred komunisti iz Ljubljane preko Koroške v Italijo in od tam 48. leta v Argentino. S svojim možem Jankom in sinovi in hčerkami je vdano prenašala težave begunskega življenja in žvljenja novonaseljeneev v Argentini. Njena globoka vera, skromnost in ponižnost jo je spremljala vse njeno življenje. Pred 9 leti se je s svojim možem in družino preselila, v Barilo.če, kjer 'sta že živela sinova Peter in Ivan z dru- Frančiška Kopitar, Zg. Gameljne; Vladislav Jug, Ivanje selo; Marjan Vižintin, Portorož; Ljudmila O'strež roj. Čož, Kresnice; Tone Šturm, Kobarid; Zora Lednik roj. Podsedenšek, 6^, Celje; Franc Hostnik, 85, (Bregarjev ata) Škofja Loka; Franc Hudomalj, 84, Zagorje ob Savi; Peter Dobnikar, Kranj; Valentin Novak, Drenov grič; Viktor Lozej, Koper; Andrej Hafner, Vaše; Jelka Gorenlšek roj. Berk, Celje; Jože Zavrl, Velesovo; Marija Kverh roj. Vidmar, Trenta; Cecilija Pavlič roj. Dane, 78, Domžale, Albert Tušar, Idrija; I-vanka Rampič roj. Istenič, Logatec; Stanko Škapin, Bertoki; Fani Peperko roj. Pavlič, 81, Celje; Mirko Benčič, Hrplje; Mirko špendov, Jesenice; Draga Dacar roj. Gala, Ajdovščina. je 2p številk. Prav v teh dneh je od tedaj minilo 40 let. Namen revije je' bil oživeti kulturno delo razkropljenih begunskih ustvarjalcev, premakniti iz omrtvelosti begunsko srenjo, nuditi material za prireditve, šolam pa prepotrebne tekste. Zato je' vsebovala v začetku več ponatisov (Oankar, Murn, Velikonja, Majcen, Balantič, Šali, Simčič, Krivec, Cevc), kar so počasi nadomestile' izključno izvirne ustvaritve (Kalin-Ddbeljak, Andrej-Krivec, Janežič, Valiant-šušteršič, Igor-Škerjanec, Cukale, Žitnik, Reflbo-zov, Ogrin, Vorribergar, Geržinič, O-sana, pa z Debeljakovimi izvirnimi prevodi iz poljskega pesništva). Na uvodnem mestu stojijo, naslednje urednikove besede: „S božjo pomočjo 'začenjamo pisati te vrstice, da bi bile nam vsem v uteho v begunskih dneh in kot svetle lučke vodnice na naši poti. Izgubil: smo domove, lopla zavetja in ognjišča. Skoraj prazne so bile naše cule, ko smo zapuščali našo ljubljeno Slovenijo: pMna, bogata pa so bila naša srca, ter naj dražji zaklad je bil v njih. Zaklad vere in slovenske besede! Na tem mestu se bo oglašala topla beseda naših umetnikov, pesnikov in pisateljev, ki naj oblikuje naše življenje, našega človeka in našo zemljo..., da bo duh ohranil tiisto vzvišeno mesto v človekovem življenju, ki mu gre!“ žino ter zet Janez s sinovoma Petrom in Juretom. Vsa zadnja leta je živela in vodila gospodinjstvo pri svojem sinu Petru v Melipalu, kjer je živel zadnja leta tudi njen pokojni mož, hčerka Anica, sin Jožko, pa v početku tudi svak Drago ■z družino. Njej v posebno veselje je 'bil vrt okrog hiše in rože, katerim je vsak dan prilivala vode. Vsak danje vse drulžila k molitvi in je tako spolnjevala željo pokojnega moža, ki je naročal: ne pozabite moliti! V veri je živela in v veri je tudi umrla. Ker je kasteljansko bolj malo znala je bila srečna, če je prišel k njej kakšen slovenski duhovnik, tako je lahko prejela sv. zakramente v domačem jeziku. Ona je dala pobudo svojemu možu za gradnjo hrastniške cerkve Kristusa Kralja, ki se danes stoji. Tako kot za vsakogar tudi zanjo drži slovenski pregovor, kakrišno življenje takšna smrt. Salezijanski duhovnik padre Mario ji je vsak dan prinašal sv. obhajilo, njej na ljubo se je naučil malo slovenščine. Zadnje leto je živela pri svaku Dragu in hčerki Neižiki. Njena bolezen je hitro napredovala, in končno je mirno umrla 24. oktobra, kmalu po svoji 90-letnici. Veliko rojakov jo je prihajalo kro-pit, prinašali so cvetje in prisostvovali pri maši zadušnici, sodelovali s petjem in jo pospremili na pokopališče, kjer so jo zopet ob slovenski pesmi položili k zadnjemu počitku. Bog daj, da bi jo v njeni skromnosti, ponižnosti in globoki veri tudi mi zvesto posnemali, tako bo tudi nam večer našega življenja srečen. Te dni je preteklo petindvajset let, odkar je Albin Avguštin prevzel kot župnik faro romarske cerkve Santa Rita v mestu Boulogne v prijaznem kraju tik Panamerikane. Pred dvema letoma je bil razrešen kot župnik in je bil imenovan za častnega župnika; kot tak pomaga bolje pri delu na fari. Ker je župljanom zelo priljubljen in ker predstojniki upoštevajo njegovo delo, je župnijska skupnost njemu na čast pripravila lepo slovesnost v zahvalo v petek 25. oktobra. Njegovo dosedanje delo je tesno povezano s slovensko skupnostjo, saj je bil on prvi organizator slovenskega središča na tem severnem delu predmestja. Takoj ko je bil nastavljen kot kaplan 1. 1949 v Floridi, je začel povezovati rojake s slovenskimi mašami, s prosvetnimi sestanki in slovensko šolo za otroke. Bil je tudi med pobudniki za Slovenski dom v Carapachayu, kjer je danes versko in narodno središče rojakov v tej okolici. Tega se zaveda tudi slavljenčev sedamji župnik, južni Tirolec A. Juliano, zato je želel, da bi Revija je v polnosti izpolnjevala napovedani namen: ohranjala ljubezen do slovenske besede in do zakladov dediščine naših prednikov — do vsega, kar smo morali zapustiti na oni strani Jadrana. Če je doma rasla literatura, ki je poveličevala najhujše grobosti življenja, nesvobodo časa, krivico slavila nad pravico, smešila in poniževala bistvene stoletne vrednote naroda, je Svet in dom skušal slediti smeri tradicije starega Doma in sveta, postavljajoč človekovega duha nad mrtvo snovnost ter Križ nad vso ustvarjalnost. Problem tiskarskih potrebščin je zavrl izdajo posebnega Zbornika (literatura, razprave, eseji), ki je bil pred preselitvijo v svet čez polovico že na matricah. Tedaj je bila v taboriščih v Italiji še svoboda tiska ;n kulture, kar pa je potem tudi prenehalo s cenzuro (ipregled tiska, prepovedan Balantičev večer 1. 1946) V skupini ob Svet in domu se je morda zanetil droben plamenček bodoče zavidljive in bogate emigrantske slovenske kulturne ustvarjalnosti, ki je prav 'S temi prvimi začetki prešel na argentinsko zemljo, kjer še danes živi, cvete in zori v bogatih sadovih središčna ustvarjalnost: prav v Slovenski kulturni akciji. Iz Pisma uredniku za začetek drugega letnika revije, novembra 1946, in ko se je beguncem že rahlo nakazovala možnost poti v novi svet čeiz široko morje, je T. Debeljak bili tudi Slovenci navzoči na tej slovesnosti. Res se je odzvalo lepo število rojakov, tudi narodne noše in slovenske zastave so bili navzoči. V cerkvi je bila maša, katero je daroval msgr. CaJsareto, škof iz San Isidra, ob somaševanju številnih sobratov duhovnikov, med njimi so bili tudi msgr. A. Orehar, dr. Gogala, M. Boršit-nar, dr. J. Rode in Franci Cukjati. Škof je imel lepo pridigo, med katero je večkrat omenil Slovenijo in naše rojake. Pri prošnjah je bila tudi molitev za naš narod, pri darovanju pa so bili izročeni slovenski simboli. Mašo je spremljalo petje argentinskega zbora, deloma pa je bilo ljudsko petje. Po maši se je napolnila dvorana 'farne šole; ko je vstopil župnik Avguštin v spremstvu škofa in drugih duhovnikov se je- oglasila v spremljavi harmonike „Oče, mati, bratje in sestre“ in nato „KoDkor kapljic“. V daljšem govoru se je župnik Avguštin zahvalil predvsem krajevnemu škofu, vsem duhovnikom, farnemu občestvu in slovenskim rojakom, za prisotnost in na ta način izkazano pozornost in hvaležnost, ki naj ne velja njemu, ampak Vsemogočnemu, ki vodi in spremlja tudi njegovo življenjsko pot. Nato je sledila napitnica v medsebojnem pogovoru. Msgr. Orehar je porabil priliko, da se je razigovarjal s krajevnim škofom, mu predstavil slovensko versko skupnost ter Francija Oukjatija, ki trenutno opravlja naše tamkajšnje duhovno središče. župniku Avguštinu želimo vsi Slovenci, da hi ga Bog ohranil še mnogo let pri zdravju, da bi bil še dolgo v pomoč tukajšnjim in tudi našim vernikom. -ar. Slovenska vas V Slovenski vasi se je vršilo v nedeljo 27. oktobra posebno slavje lokalnega Olepševalnega druiševa (Sociedad de Fomento Villa Eislovena), ki se je po več letih spanja zopet obnovilo in pričelo delovati v polnem zagonu. Prireditelji so pripravili celodnevni program, povabili gasilce iz Remedios de Esca--lada, godbo in funkcionarje iz Lanusa ter sosede iz bližnje okolice, ki so se zbrali v precejšnjem številu pri sv. maši na prostem, ki jo je opravil župnik g. Jože Bokalič CM. Nato je sledilo kosilo za povabljence, še preje pa so občinski funkcionarji odkrili spominski plošči na Domu sv. Vincencija na ulici El Cabezuelo, ki se od tega dne dalje imenuje ulica msgr. Janeza Hladnika. Zanimivo je dejstvo, da je pobuda za preimenovanje ulice v vasi prišla s strani domačinov, ki imajo v rokah v veliki večini sedanji odbor drulštva, čeprav je bila te vrste misel sprožena pred mnogimi leti nazaj na enem izmed sestankov društva Slovenske vasi) Slovesnost je bila zaključena popoldne s tekmo jahačev (carrera de sortijas). S. R. dvignil duha ustvarjalcem s preroško besedo: „In druga obla sveta ima polja in goré in vodo in ogenj in živa bitja: in mi imamo toliko bogastva, da ga zložimo na novo obal, in toliko mladosti in moči v sebi, da bo tudi kamen rodil cvet z vonjem slovenskega nageljna in rožmarina! Kot lira naj zveni iz naših ust: naj zapoje iz nas Domovina, laže bo prenašala bolečine ! Bo že zrasel grm, od katerega si bo odrezal nekoč piščalko pastir 'in bo z njo zagode] svetu našo bol...“ O vsem so bajali in ipeli pesniki in pisatelji v novem svetu: o bolečinah domovine, o molitvah mater in delu ostarelih očetov, o žalosti izumrlih vasi in pomanjkanju fantovske pesmi na večer —■ pa o novem svetu, ki nas je objel, o pampi in gorah, ki sta vsrkavala našega človeka v svoje nedrje, >pa o naši novi zoreči mladosti, ki je ob nas in še prihaja za nami... O vsem govori slovenska beseda v knjigah, ki varujejo, te zaklade. Mogoče drobec tega sanjari tudi na od časa porjavelih listih ciklo-stilne leposlovne revije 'Sveta in doma, tega napisanega dokaza in spomenika o začetku našega ustvarjalnega dela pred 40 leti v begunstvu. Trden dokaz naše dejavnosti in zvestobe narodu ! Naša beseda ne more umreti! -jkc Proslava 1100 - letnice smrti sv. Metoda V NEDELJO, 17. NOVEMBRA, OB 17. ERI V SLOVENSKI HIŠI IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI (Nad z 2. str.) g-a načrta. V dveh letih je poizkus siplaval po vodi, in Mehika danes doživlja gospodarski pretres, podoben le onemu potresu, ki je skoraj ugo-^ nobil prestolnico. Tudi v „načrtu Baker“ ni nikake gotovosti za uspeh. Gospodje, ki vodijo svetovne finance sami ne vedo, kako priti iz težke zagate. Pa poizkušajo tu in tam. Mi smo zaenkrat poizkusni zajčki. Kar je v sedanjem stanju našega gospodarskega zdravja precej nevarno. BOŽIČ SE BLIŽA ZSMŽ je že v božični akciji. Izdala je zelo prisrčne nalepke s tremi božičnimi motivi v zlati in srebrni ibarvi, po zamisli našega slovenskega umetnika Ivana Bukovca. Cena je zelo pmogljiva, saj jih je kara petnajst za en avstral. Nal epka p bo poživila božična voščila v pismu, ina ovojnici ali darilu. Prosimo rojake, da posegajo po njih pri naših zastopnicah in nam s tem pomagajo za boljše božidne pakete, katere redno razdelimo za praznik Ljubezni. Tudi z letošnjo „rifo“ se priporočamo. Srečke go po en avstral, dobitki so pa trije: zelo lep vezan prt, damska ročna ura in glasbena skrinjica — darila velikodušnih rojakinj! Številke bodo izšnebane na božičnico, na katero tudi že sedaj lepo vabimo vse, ki bi radi prežive.i lep božični večer med brati istih misli in čustev. Zveza slovenskih mater in žena REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 6 Vodoravno: 1) Slon. 5) Suez. 9) Tuj1. 12) Copat. 14) Prisega. 16) Monika. 18) Dokaz. 20) Rjav. 21) Salon. 22) Sta. 24) Raba. 26) Učim. 28) Ir. 29) Načelen. 31) Tu. 32) Sodo. 34) Klan. 35) Tir. 36) Botra. 38) Moda. 40) Tibet. 41) Matura. 43) Amerika. 45) Emona. 47) Kor. 48) Čika. 49) Akal. Navpično: 1) Sc. 2) Lom. 3) Opora. 4) Manj. 6) Ulpa. 7) Er. 8) Zida. 9) Tekoč. 10) Uganiti. 11) Jaz. 13) Tiara. 15) Solun. 17) Kvačka. 19) Isis. 21) Salama. 23) Trobimo. 25) Bel. 27) Mura. 29) Noter. 30) Enote. 33) Dober. 35) Tarok. 37) Rtič. 39) Duma. 40) Tak. 41) Mak. 42) Ana. 44) Ki. 46) Al. SLOVENIJA V SVETU VENEZUELA Ko je letos obiskal Janez Pavel II. Venezuelo, je imel posebno srečanje s svojimi sorojaki. Poljaki so med drugimi povabili tja tudi nekaj Slovencev, ki so se skupaj s svojim duhovnikom Janezom Grilcem vabilu odzvali. Bilo je med njimi 17 narodnih noš. Tudi so izročili papežu trak v slovenskih barvah. še zanimivost: ko je sv. oče iskal na, papirjih pozdrave za posamezne skupine, ni bilo tam slovenskega teksta. Vendar ni pozabil na Slovence in je naprosil prisotnega člana spremstva dr. Faleža, da mu je napisal kar tam slovenski pozdrav, ki ga je nato Slovencem prebral! V mestu Valenciji je bil posvečen v duhovnika Rudi Rajk, sin Hrvatice in slovenskega očeta iz Guigue. Avgusta je praznoval zlato mašo slovenski duhovnik Martin Prša, doma iz Gorenje Bistrice pri črensovcih. Sedaj je župnik v Sàbana Grande de Ori-tueo. Duhovnik Janez Grilc mašuje za Slovence v Caracasu enkrat na mesec, pa še včasih v Valenciji. Tudi izdaja list Življenje, ki je letos stopil v 27. leto ter povezuje malo skupino Slovencev v Venezueli. ■ ■■■■■■■■»■■■■»•■■■■■■■■■'■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■«■■■■a Slovenci na Koroškem Mladina je imela 29. septembra v Kapli ob Dravi svoj festival, ki sta ga organizirali Katoliška mladina, in Krščanska kulturna zveza. Festival je bil uspešen zaradi obiska, predvsem pa zaradi vsebine. V ospredju zanimanja in razprave je bila anketa, ki so jo pripravile vse mladinske organizacije koroških Slovencev. Zaključki iz ankete, ki jo je znanstveno obdelal sociolog dr. Franc Merkač, so sledeči. Zavest OBVCSTILO SOBOTA, 16. novembra: Zaključna prireditev Slov. srednješolskega tečaja ter proslava 25-letniee tečaja. V Slomškovem domu ponovitev Kremžarjeve igre „Živi in mrtvi bratje“. Začetek ob 21. uri. XII. Kulturni večer SKA ob 20. uri v gornji dvorani Slovenske hiše. Predava msigr. dr. Mirko Gogala: „Kritičen pogled na teologijo osvoboditve“. NEDELJA, 17. novembra: Proslava eb 1100-letnici sv. Metoda, ki jo pripravljata Zedinjena Slovenija in Dušnopastirstvo. Začetek ob 17. uri. SOBOTA, 23. inovembra: Sklepna prireditev Slomškove šole ob 18. V Slomškovem domu ob 20 sprejem novih članov Doma in večerja. Predbožično srečanje v kuhinji z gospo prof. Jano Dobovškovo ob 14.30 v Slovenski hiši v priredbi ZSMŽ. V Slovenskem domu v San Martinu prijateljsko srečanje in večerja ob 20.30 uri. NEDELJA, 24. novembra: Tombola v Našem domu v San Justo. Glasbeni večer Mladinskega zbora iz Pristave ob 20. uri. NEDELJA, 1. decembra: V Zavetišču dr. Gregorija Rožmana ck 11.30 sv. maša za rajne odbornike ir. člane Zavetiišlča; nato kosilo. SOBOTA, 7. decembra: V Slomškovem domu prihod sv. Miklavža. o narodnopolitičnem dogajanju je sorazmerno pičla, čemur se še pridružuje pomanjkljivo poznanje najnovejše zgodovine koroških Slovencev. Razveseljivo je, da se mladina v veliki meri Vključuje aktivno v kulturno-prosvet-na dela in to vključevanje v društva po vsej verjetnosti najbolj vpliva na izoblikovanje narodne zavesti. Mladinci pričakujejo, da bi jih organizacije bolj upoštevale v svojih programih. NAŠ DOM SAN JUSTO V nedeljo, 24. novembra ob 16 Tombola Z BOGATIMI DOBITKI Vsi rojaki lepo vabljeni! SREBRNI JUBILEJ Slov. Srednješolskega tečaja Ravn. Marka Bajuka Sobota, 16. novembra ob 17. uri v SLOVENSKI HIŠI. Lepo vabljeni vsi starši in bivši profesorji ter dijaki. DOBRA SLOVENSKA KNJIGA LEPO DARILO ZA MIKLAVŽA EMONA Tucumän 1561, 7. nadstr. 46-9440 ponedeljek, sreda, petek od 11. do 15. ure. ESLOVENIA LIBRE Fnndador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMIN ISTR AC ION: RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9503 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj FRANQUEO PAGADO ojS Concesión N9 5775 a> -4-» H C ^3 6 »S TARIFA REDUCIDA doncesión N9 3824 3 Registro Nacional de la Propieđad Intel ectu al N9 299831 Slovenski dom — San Martin ■ ■ a n vabi na ■ ■ ■ PRIJATELJSKO SREČANJE ■ IN VEČERJO ■ ■ i ■ v soboto, 23. nov., ob 20.30, uri. ■ Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985: Za Argentino A 5.30, pri pošiljanju po pošti A 6,00; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTÀ-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 382-7215 GLASBENI VEČER \ ■ NA PRISTAVI l P ■ bo v nedeljo 24. oktobra 1985 ; zaradi tombole v San Justu ob 20. uri. SLOMŠKOV DOM Sobota, 16. novembra oh 21. uri: Marko Kremžar: ŽIVI IN MRTVI BRATJE Sobota 23. novembra ob 18. uri : zaključna šolska prireditev; ob 20. uri: sprejem novih članic in članov, večerja, žrebanje. iiiiiuiiiiiiiiimiiiMUiiHiiiHiiiiiiiiniiBini PRIDOBIVAJTE NOVE NAROČNIKE! 'Sporočamo, da je 7. novembra umrl v Vogljah pri' Kranju^ starosti 75 let tamkašnji dušni pa-stir- — g. France RohovšeU bivši dolgoletni župnik v Devici Mariji v Polju. Pogreb je bil 11. novembra pri sv. Križu v Ljubljani. Priporočamo ga v molitev. Žalujoči ; v Argentini; brat dr. Jože z družino, v domovini: brat prof. Marjan z družino, sestri Mira in prof. Milena ter ostali sorodniki. Buenois Aires, Ljubljana, novembra 1985. Marja Rodziewiczówna (67) HRAST (DEWAJTIS) „Ali ste iskali na Dewajtu?“ je vprašal Ragis. „Kje nismo iskali!“ je obupno odvrnil stari ekonom. Dobravo smo pregledali od grmovja do grmovja, klicali, pogledali v lukje, pa niti sledu. „Ali ste bili pri stari opekami?“ „Bili...“ „A v močvirnem jeiSevju za Bubi-szkami ?“ „Bili...“ „Prav gotovo jo je voda odnesla. Drugega ne more biti. Oj, jemlje ta naša Dubissa žrtve, jemlje jih vsako leto! Spomnite se samo župnikovega nečaka, ali starega Bitwila! In Kantry-masovo ženo z otrokom? Ne smeli bi je puščati same !“ „Bog, moj Bog!“ je tarnal Sawgard in si ruval lase. „Oh, da sem moral dočakati tak konec! Tako je bila dobra, vesela in razumna! Vsi smo jo ljubili, in ona se nas je privadila, kakor da smo že vek skuipaj ! Tako smo se veselili, kadar je prihajala od kod, pozdravljali jo in lepo pomenili. In zdaj? Oh škoda te naše deklice, naše nade ljubljene!“ „škoda, škoda!“ je kimal Ragis. „Tako mlada in je morala umreti! Nič ne pomaga, kakor Bog odloči- Z zidom se zagradi pred smrtjo, pa ti ga prepleza, če je treba.“ „Pojdimo, poglejmo, morebiti se go- spod Czertwan že vrača,“ je vzdihnil Sa.wgard. ,,Ej, ne vrača se še, in se ne bo vrnil, dokler še sebe ne ugonobi,“ je žalostno zagodrnjal pohabljenec. „Aha,“ je otožno dodal ekonom, „tudi meni se zdi, da sta se nekaj navadila drug na drugega. Gledal sem z veseljem, kako sta hodila, v dvoje, in blagoslavljal sem ju v mislih. Da, blagoslavljal! Bog usmiljeni, vzemi z nas svojo kazen!“ Z rokavom suknjiča si je otrl solze in utihnil; vsi so za njim jokali in molčali, samo Ragis je nekaj nerazločnega mrmral vase. 1 Nihlče ni mislil na spanje. Zdaj pa zdaj je kdo pogledal, vrgel drva na ogenj in vzdihujoče stokal. Od reke sem ni nihče prihajal. Zjutraj pa so se začuli hitri koraki na dvorišču. Vrata so «e odprla in na pragu je stal Marko. Suhe nitke ni bilo več na njegovi obleki. Lase je imel razmrišene, v roki je držal tlečo baklo in odlomek razbitega vesla. Od mraza in vlage je bil ves posi-nel, kljub temu pa mu je tekel znoj s čela, oči so gledale divje, strašno, z brezmejnim obupom; parkrat je premaknil ustnice, preden je mogel izjecljati glas: „Mrežo!...“ Več ga niso vprašali. Sawgard je šel plačoč v shrambo po mrežo. Ragis je prijel Marka z.a ramo. „Tzlpij malo žiganjice, ubožec, sicer še zboliš. Obleci se, ogrej se! Če jo je Bog vzel, je Njegova volja!“ Mladi 'človek se mu je šiloma iztrgal in odhitel s strašnim pogledom na svojega, krstnega botra. Stisnil je zobe, da je zaškripalo, rekel pa ni nič. Služabniki so vzeli ogromno mrežo in jo vrgli v čolne, on sam je sedel v najmanjšega in veslal kot pryi v žalostni vrsti. Vrgli so prvikrat mrežo. Padla je tiho na dno reke in jo zajela od brega do brega. Počasi so jo vlekli s čolni. Marko je til sam v svojem čolnu in je vozil za njimi v sled kakor za pogrebnim sprevodom ter gledal neprenehoma v vodo s suhimi razširjenimi zenicami. Edino on izmed vseh teh ljudi ni plakal in ne obupaval. Dvignili so mrežo in jo počasi potegnili na breg, zadržujoč dihanje. Polna je bila rib, toda Irenke ni bi- lo. Vrgli so jo v drugič. Na nebu se je že svitalo in da.n je tudi na zemlji pršil oblake megle. Reka se je pokrila s stotino čolnov: prišli so hlapci iz -drugih gospodarskih poslojij in pristav, na bregu se je zbirala skupina radovednežev, zrak je spreletavalo jokanje žensk, klicanje veslačev in žalostna novica je šla kot grom po vsej okolici. Sredi teh gruč ljudi, sredi tega jokanja in kričanja je samo samotni veslale na samotnem čolnu stal negiben in nem, neobčutljiv kot les. Samo kadar so potegnili ven mre- žo, so se mu poteze krčevito napele in drhtenje mu je prešlo v vse členke. Vsi drugi so obstali in globoka tišina je zagrnila, bregove reke. Toda razen rib niso ničesar dobili v mrežo. Opoldne so prenehali nad jurgiški-mi mlini in zgubili vsako upanje, da bi našli vsaj truplo. Tako so nekoč zaman iskali truplo Oleša Nerpalis. Dubis-sa nima navade, da M svoj plen vračala. Marko je -spustil veslo in z upadlimi očmi pogledal proti sinjemu nebu, ki je bilo gosto meglovin; tam visoko je iskal rešitve ubiti duši. Ljudje, vsi prezebli in lačni, so zapustili reko. V tem hipu se je iz gneče na bregu dvignil glas, ki je prišel prav do brèga: „Marko !“ Velikan se je nehote ozrl v to stran. Nad bregom je stal župnik Michal Nerpalis, za njim pa. Ragi-s in teta Aneta. „Pridi sem, otrok moj!“ je zaklical župnik. „Pridi, čakamo te!“ Trenutek se je obotavljal, potem pa se je — navajen ubogati ta glas — pomaknil k bregu in stopil na suho. Komaj se je držal na nogah. Oprl se je na veslo. „Obvladaj žalost, usmili se samega sebe, nimaš, pravice pogubljati samega -sebe!“ je začel prisrčno župnik, „če jo je vzel Bog, ne moremo pomagati. Ljudje so zgubili vse sile, naj se odpočijejo. A ti pojdi z mano, ukazujem ti, da pojdi!“ Vzel ga je pod roko in potegnil za sabo in on je šel, kakor da ni živ — brez volje in odpora. Ubilo ga je dušno in telesno. Na poti je stal Greniš z vozom. Marku so ukazali, naj sede; župnik in tetka sta mu delala tovarišijo. ■ Ragis je ostal nad bregom, da daje nadaljnje ukaze. Zavozili so k župnišču. Posadili so ga v toplo sobo k ognjišču, teta Aneta mu je o-trla znoj in mu zmila obraz. Dal si je vse napraviti, kar so le hoteli, niti oglasil se ni in ni se dotaknil ne jedi ne pijače. Ko so govorili vanj, je samo odkimaval z glavo in brezmiselno in uporno strmel v ogenj v ognjišču. Niso našli besede, ki bi ga potolažila v tem tihem in neizmernem obupu. Starkina usta so se gibala v molitvi, župnik je hodil s kota v kot in vzdihujoč lomil svoje prste. (Čez uro je Marko vstal in stopil k vratom. Zastavili so mu pot. „Kam greš? O-stani!“ so klicali vanj. Pogledal je obema dvema v oči s tako žalostjo, da so jima roke kat o-m ahn ile. „Usmilita se me! Ne vzdržim pri miru! K Bogu bi rad pomolil, kjer ibi me nihče ne videl! Pojdem, pojdem!“ Župnik je hotel braniti, toda teta Aneta ga je potegnila za. rokav. „Naj gre, gospod, naj gre! Ne bojte se, kaj hudega si ne bo naredil, krščansko duišo ima v sebi! Toda bolest mu trga srce... naj gre, morebiti mu bo Bog olajšal muko! Morda se bo izjokal . ., “ Marko je odšel, šele čez trenutek se je spomnila teta, da ga je pustila oditi brez suknjiča in v mokri srajci — skočila je za njim, toda ni ga več mogla videti.