Za nožič!
       Dolgo  je že tega.  Bil sem otrok v devetetn letu.  Tako živo se še
          spominiam, kot da se je zgodilo tisto danes. Hodil sem v šolo z
         mnogimi  razposajenimi   otroki.   A  poglavar vseh  paglavcev sem
         bil   jaz: to priznavam.  Naj se je zgodil med nami katerikoli ne-
red,  jaz  sem bil vselej prvi vprašan,  kdo je to storil.  Koliko karanja in
kazni sem prestal, ne morem povedati.
Moj učitelj in vzgojitelj je bil takšen : imel je veliko sivo brado in dvoje črnih, prodirajočih oči. Kadar jih je uprl v nas, je napolnil strah naša mlada šrca. A po pravici povedano : tega učitelja je bila sama do-brota. Nikoli nas ni krivično kaznoval, nikoli niti povlekel za ušesa. S svo-iimi lepimi povestmi nas je hotel vzgojiti v dobre ljudi in vnete državljane.
Grem torej na svojo izpoved.
Bila so prekrasna majniška iutra- Solnce \e ogrevalo božji svet in nas je vabilo na prosto. Naše misli niso bile ondaj v šoli. Bežale so od tam na polje, v gozd, k ribniku. Ne morem popisati, kako nas je razve-selil šolski zvonček, kadar nam je naznanil deset minut prostosti.
Nekega takega dne je prinesel součenec Vazilij, pri katerem sem se-del, v šolo krasen nožič. Bil je ta nožič nekaj posebnega. Če si pogledal skozi malo steklo na njem, si videl lepo, lepo mesto. O čudo! Samo eno oko si zaprl, in kaj vabljivih reči ie bilo naenkrat pred teboj! Prosil sem Vazilija, naj da nožič meni. Obljubil sem mu, da mu dam zato osem dni zapored vsak dan svojo iužino in vsak dan pet krajcarjev. Če bi pa s tem ne bil zadovoljen, mu naredira še krasnega zmaja iz papirja. Toda ni se dal pregovoriti.
Kako bi bil jaz vesel in nadvse srečen, če bi bil Vazilij izgubil svoj nož in bi ga jaz našel! Mislil sem samo na nož. Kako bi ga dobil? Tisoč misli mi je rojilo po glavi.
»Cin, cin, dindilin!« je naenkrat zapel šolski zvonček. Začetek pouka.
Vse   moje   misli so mi hipoma izginile.  Vsedli smo se.   Učitelj je poklical
nekoga k tabli. Med tem časom sem pazil, kam spravlja Vazilij svoj nožič.
»Oh,   da bi  si ga mogel ogledati samo še enkrat!  Samo še enkrat!
Kaj za to — saj ga ne bi pojedel!«
Skrivaj, gledaje k tabli, sem stegoval počasi in oprezno roko k no-žiču, Naenkrat jo potegnem nazaj, kot bi se bil opekel. Pogledam. 0 ne, saj me ni nihče videl I Bil je samo prazen strah. Bliskoma, ne da bi sam vedel, kako in kdaj, je bil nožič v moji roki. — Sedel sem poslej kot na žerjavici. Moj Bog, da bi bilo že skoraj konec ure! Mnogo. mnogo strahu sem prestal v tisti poluri.
Že zvoni! Skakaje preko součencev sem planil s svojim plenom na prosto.....
Dušo pretresujoč krik se je pa razlegnil po hiši. »0 moj nožič!« setn sliša    ia dvorišče. »Ukraden je. Prisegam, da ga nisem izgubil.«
Jaz sem v tem že sedel na dvorišcu in mislil. — Vrniti ? — Kaj pore-čejo! — Da sem ga vzel. — Ne! — Porečejo: »Ti si kradel. Tat!« — Za vedno bo ta madež na meni. — A kaj bo doma ? — Kaj porečeta oče in ljuba mati! — Koliko žalostf jima naredim!
*   Kesanje, negotovost, da si nisem vedel pomagati, in jeza na Vazilija, ki se je drl na vse grlo — vse to se je mešalo v meni.
»Uh, kako kriči! Pa za en nožič !«
Pomožni učitelj je že zvedel in nas je poklical nazaj v šolo. Sam da pride takoj. — Grobna tišina. — Vsi smo sedeli kot pribiti.
Vstopi učitelj. Majhno škatlico je imel v roki. Začel je :
»Ta čudodelna škatlica bo takoj našla tatu. Toda gorje onemu, ki je vzel tuje blago! Hudo bo kaznovan! Če pa dotični sam pride in prizna, da je vzel nožič, mu ne naredim nič žalega. Upam, da mu tudi drugi ne boste šteli tega v zlo.«
Smrtno tišino v razredu je motilo le pojemaioče ihtenje Vazilijevo, Čutil sem učiteljeve poglede na sebi. Trepetal sem, noge so se mi šibile, ko sem vstal in komaj slišno izustil: »Jaz sem . . . nisem vzel«.
Ne  vem,   kako  —  proti svoji  volji sem izgovoril besedico »nisem.«
Prepozno je že bilo. Nisem mogel več popraviti. Poleg tega, da sem kradel, sem še lagal! Čutil sem, kako padam niže in niže.
Součenci so rekli: »Videli smo nožič in gledali skozi steklo, a vzel ga nas ni nobeden,«
Učitelj pristopi in pravi: »Ponovim še enkrat, kar sem prej rekel- —
Vi   torej  pravite,  da ga niste vzeli. Bomo videli,  kaj  pove  škatlica.   Vsi
pridite povrsti sem in položite roko nanjo. Pri tistem, ki se je bo dotak-
nil z nepošteno  roko,  bo  dala  poseben glas, da bomo takoj vedeli, kdo
e vze   nožič.«4
Strah me je izpreletel. Čutil sem, kako sem prebledel. Noge so mi omahnile. Kmalu, kmalu bom na vrsti!
Součenci so šli mimo hude škatlice, devali svoje roke nanjo, a ni bilo glasu. Vsi so molčali. Solze sb polzele mnogim po licih; bali so se škatlice. Na vrsti sem bil jaz. Opoiekel sem se, ko sem se bližal škatlici. Oprezno sem izlegnil roko nadnjo, da se ne bi oglasila, in o sreča! — škatlica se ni oglasila.
Vse ni bilo nič res. — Škatlica nič ne ve! Grdoba! Objel bi bil s svo-jimi malimi rokami ves svet.
Na vrsti je bil zdaj še zadnji učenec-  Skatlica je molčala.
Učitelj nas je nekaj hipov gledal s svojimi prodirajočimi očmi, potem pa je velel: »Rokc kvišku!« —
0 gorje! Vse roke so bile črne ko saje, a moje čiste ko sneg. Iz strahu pred škatlico se je nisem dotaknil. Vse je postalo očitno. Pravega krivca je pokazala škatlica.
Koliko trpljenja, skrbi, ponižanja, kesanja sem potem občutil, Ijubi otroci, povcdati ne morem. To mi je vedoo pred očmi,. Vedno nosim ta dogodek v svojem srcu. A še zdaj kot odrasel človek sem iz duše hva-ležen škatlici, ker od takrat nisem nikdar več lagal in ne dotikal se kri-Vlčno  tujega  blaga.                                                       T. P.