Nič več lastovka
Vsako leto se iz tujine vrača nekaj deset otrok naših začasno zaposlenih delavcev. V letošnjem šolskem letu se jih je vrnilo s starši ali brez njih že okrog 40. Vključili so se širom po Sloveniji v osnovne šole in srednje šole z eno samo željo: čimprej se vključhi med vrstnike.
RomanJeram obiskuježe dve leti OŠ KarirDestovni-ka-Kajuha. Ni več »lastov-ka«, ki le občasno prihajajo k nam v »šolo v naravi« z željo, da bi bolje spoznal domovino in se bolje naučil materine be-sede. Dokončno se je vrnil in danes ne razmišlja, da bi lahko bilo tudi drugače.
Težko je verjeti, da se otrok vrne iz zdomstva, pa ne obvlada fnaterinščine. Ned-vomno je položaj otroka, ki živi vrsto let vtujini, izjenten. Krepi ga še zlasti občutek ne-gotovosti zaradi začasnega življenja natujem. Romanovi starši so kaj krnalu spoznali, da se je treba s sinovoma vr-niti čimprej preden bi nave-zala trdne čustvene vezi v tu-jini, preden bi se morda celo odtujila slovenski besedi, na-rodnosti in socialistični miseI-< nosti, preden bi bil otrok za domovino zgubljen.
Roman in Roki sta se rodila v Manheimu. Roman je že pred vstopom v jiemško šolo obiskoval nemški vrtec — slovenskega namreč tam ni. Res so se doma pogovarjali po slovensko, a čutili so da je to premalo. Vključili so ga v slovenski dopolnilni pouk v Manheimu. Tja se vozi slo-venski učitelj vsako sredo iz 150kmoddaljenega Stuttgar-ta, pa tudi slovenski starši vo-zijo svoje otroke, željne slo-venske besede, iz 20 — 30km oddaljene okolice. Kot uče-nec 1. razreda je Roman prvič za dalj časa prišel s »šolo v na-ravi« v Kranjsko goro. Bil je navdušen in zaželel si je domov med vrstnike.
Naslednje leto so se Jerma-novi preselili v Ljubljano. Toda vraščanje med vrstnike, v bližnjo okolico ni potekalo brez težav. Roman se je več-krat počutil nebogljenega, saj marsikdaj ni razumel svojih sošolcev, a učiteljica in razred nistarazumela njega. Večkrat
ni dobro razumel navodila, posledica česar je bila slaba ocena, zlasti ob tihih vajah. Mati se je učila skupaj s sinom iz dneva v dan, a slabe ocene so kljub temu še »padale«. Čeprav je Roman že o počit-nicah pridno prebiral sloven-ske knjige, tnu je še vedno znova zmanjkovalo sloven-skih besedi. Delal je tipične pravopisne napake (pisal je npr. vse samostalnike z velikq
Roman Jeram
začetnico, zamenteval črke ipd.).
Minilo je pol leta. Slovenske besede so Romanu tekle vedno lažje. Našel si je prijatelje v ra-zredu. ZMarjanom sta si postala posebno blizu. A tudi v stolpnici se je hitro vživel. Iz tihega, re-snega fantiča se je razvil dokaj ži-vahen deček. Ob koncu šolskega leta je bil led dokončno prebit. Roman, dober športnik, se je uveljavil in postal oelo vzor vrst-nikom. Razred je izdelal z odlič-nim uspehom. Svoje znanje pridno prenaša na 3-Ietnega brat-ca.
V zimskih počitnicah se bo Roman spet priključil otrokom iz Stuttgarta, ki bodo za deset dni prišli v Kranjsko goro. Veseii se, saj bo prišel iz Manheima tudi bratranec Damijan, kateremu bo Roman vsaj nekaj dni »mentoT« o smučanju, še zlasti pa v mate-rinščini. Roman je prepričan, da bodo Damjanovi starei, kakor drugi, spoznali, da marka še zda-lečnivse!«     MARIJA BELEC