Lepe pozdrave iz Siške!
Poletni dnevi niso najustreznejši čas za rdzmišljanje o naših težavah. Toda ker nas narava letos ni obdarila z nevem-kakšno vročino in ker vse na svetu teži k nekakšnemu ravnotežju, se v teh dneh vseeno malce potimo tudi tisti, ki nismo na plaži. Če že ni vročega sonca, so pa vroče cene. Pravzaprav je julij postal že po nekakšni tradiciji mesec, ko se pri nas marsikaj dogaja. Lani smo iz tranzistorjev v senci borovcev poslušali govor Milke Planinc, ki je ob paketu zisovih ukrepov napovedovala težke čase. Težke tako in tako —in še težje, če ne bomo bolje dela-li.
No, lani je potem marsikdo skočil v osvežilne morske valove, da sipo takšnih vročih napovedih ohladi glavo. Letos pa marsikdo od takratnih poslušalcev na lastni koži spoznava, kaj so to »težji časi« in topredvr >.-;: spoznava doma ali priso-
rodnikih na deželi. Medtem ko smo se lani pridušali, češ da se gremo razpro-dajo turizma, letos bentimo zaradi visokih cen na Jadranu. Te, visoke cene, so še vedno poceni za tujce, a že zdavnajpre-drage za domači žep. To je pač davek politiki realnega tečaja dinarja oziroma stabilizaciji nasploh. Naj se gostinci še tako zmišljujejo, bodo za deviznega gosta vedno poceni, domači pa bo iz če-dalje večje razdalje opazoval dogajanja ob morju;
Toda ena tolažba (nam, ki —recimo — letos zaradi težjih časov nismo šli na morje), vendarle ostaja: z našo odsot-nostjo bodo do nekaterih dragocenih spoznanj morda prišli tudi turistični de-lavci. Če jih bodo ta spoznanja streznila ali zresnila —potem se je splačalo ostati doma...