Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu »Bogoljuba« v Zapogah, P. Smlednik, (Kranjsko). Naročnina in inserati pa: Upravništvu »Bogoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice 2. Vsebina II.zvezka: Stran „ Glejte, gremo gor v Jeruzalem ...".........17 Tri cvetlice..................19 Apostolstvo molitve...............19 Katekizem podedoval...............21 Dve pesmi za odpevanje k litanijam Jezusovega imena . . 21 Marijina družba in ples..............22 Zopet trije!......................23 S težavo rešena.................23 Šola krščanske popolnosti.............25 Odpor katoličanov................26 Katoličani in druga verstva •...........27 Podpirajmo misijone...............28 Koreja....................28 Razgled po katoliškem svetu............29 Cerkveni razgled po domovini...........30 Odpustki meseca februarja 1905......................32 V molitev se priporočajo.............32 Poziv in naznanilo. Razširjajte, priporočajte in naročajte »Bogoljuba« še vedno! — Ker smo z agitacijo pozno pričeli, jo tem dalj nadaljujmo! Da bodo imeli naročniki poleg branja tudi še dušno korist, opravila se bo za vse naročnike »Bogoljuba« odslej vsak teden ena sv. maša. Vsi Marijini družabniki naj bi brali »Bogoljuba«, svoje glasilo! Podpisana uljudno naznanja preč. duhovščini, da je otvoriia ^ na Mestnem trgu štev. 7 v Ljubljani ^ + zalogo umetnih cvetlic "ŠK ter se priporoča v naročevanje cerkvenih šopkov, dekoracijskih t vencev in cvetlic, dalje vencev za gg. novomašnike, nagrobnih ? vencev in trakov itd. po najnižjih cenah. 1719B 7 *T* Fesi Mihi letaa is peste na/ «4* Najodličnejšim spoštovanjem Antonija Mildner. >f $ Glejte, gremo gor v Jeruzalem .. (Luk. 18.) (Predpustno premišljevanje). Bliža se čas, ki ga „Bogoljub" pričakuje z nekakim strahom, z „Bogoljubom" pa tudi vsako resnično bogoljubno srce. Pred durimi so pustni dnevi, dnevi razposajenosti in razuzdanosti, k« se hoče sprijeni svet kar vtopiti v pregrešnem razveseljevanju. Premnogi mislijo da »jih bo konec, ko bi se ne udeležili neslanih pustnih burk in razvad. V tem žalostnem času „pijo grešniki greh kakor vodo". Posebno šo-pirno stopa na dan pregreha požrešnosti, ki v teh dneh prestopi vse meje. Nikdar v letu ne vidiš toliko pijanih ljudi, kot v teh dneh! Kjer pa požrešnost in pijanost vladata, tam po besedah sv. Hieronima tudi greh nečistosti in ne-siamnosti kraljuje. Niso li mar brezštevilne nesramne govorice in popevke, brezštevilna za-peljavanja, brezštevilne grde pregrehe po gostilnah in plesiščih, ter skrivališčih nasledek ne-zmernosti? Z jedjo in pijačo prenapolnjen želodec vžiga pa v srcu tudi ogenj nečiste po-željivosti. Nemogoče bi bilo prešteti vse smrtne grehe, ki se dogode te dni! Da, celo kristjani, ki tekom leta svoje verske dolžnosti skrbno opravljajo, zajdejo le preradi o pustnem času na pot pregrešne norosti, češ, saj je pust, kdo bi bil tako natančen, saj bo pa tudi Bog malo odjenjal od svoje strogosti in pogledal skozi prste. Ob pustu ljudje izgube vero in pamet. Pač se tedaj gibljejo vse peklenske meči, ker zanje zori v tem času bogata žetev. Sredi tega hrušča in šuma posvetnjakov pa se čuje pustne nedeljo v evangeliju milo tožeč in ob enem svareč glas trpečega Zveličarja: „Gremo gor v Jeruzalem, kjer bo Sin človekov izdan nevernikom in bo zasramovan, bičan in zapljuvan in umorjen...." A v šumu in hrumu se poizgublja ta vabeči glas Jezusov . . . Če grešniki posvetojaki te dni gredo v Jeruzalem, ne gredo zato tje, da bi sočutili z Zve-ličarjem ter se ob premišljevanju trpečega Odre-šenika navzeli blaživnega strahu pred grehom; pač pa zato, da ga vnovič zasramujejo in križajo. Božji Oirešenik se je v pustnih dneh prikazal svoji zvesti služabnici Mariji Marjeti Alakok v podobi, kakor ga je nekdaj Pilat prikazal ljudstvu: „Ecce homo — Glejte, človek!" Telo njegovo je bilo razmesarjeno od bičanja, glava obdana s krono. In z otožnim glasom je spregovoril: „Ali ga ni, ki bi z menoj imel sočutje ? Ga li ni, katerega bi ganilo moje silno trpljenje? Glej, kako silne muke mi prizadevajo grehi pustnih dni!.. ." Res, da so pustni dnevi dnevi žalesti za tveje trpeče Srce, o Jezus. Pa vendar se motiš, o mili Zveličar, če kličeš: Ali ga ni, ki bi imel z menoj sočutje? Še se najdejo rahločuteče duše, ki imajo tudi v teh žalostnih dneh srce zatd in te hočejo tolažiti, kakor tolažijo dobri otroci ljubega očeta, če ga vidijo od tujih ljudi zasramovanega in žaljenega. Med te Bogu hvaležne in rahločuteče duše, ki še plamte v sočutni ljubezni za najboljšega Očeta in prijatelja Jezusa, štejemo tudi vas vse, dragi prijatelji „Begeljuba". Prepričan sem, da boste vsi po svoji moči te dni tolažili užaljeno božje Srce in mu skušali zadostovati za obilna razžaljenja. Poslušali boste vabeče besede milega Zveličarja: „Gremo gori v Jeruzalem .. Kje je pa pač ta Jeruzalem, kamor nas Jezus vabi ? Ta Jeruzalem je za nas vsaka farna cerkev, kjer se o pustnih dneh vrši štiride-seturna pobožnost ter je Najsvetejše izpostavljeno javnemu češčenju. Pohiti v teh dneh rad v ta Jeruzalem, mudi se ondi z ve seljem, moli Zveličarja v kruhovi podobi, prosi za one, ki z odprtimi očmi dero v pogubljenje. Hvalimo Boga, da imamo tudi v naših slovenskih deželah mnogo cerkev, kjer se je med ljudstvom že udomačila ljubka 40urna pustna pobožnost; tako n. p. v Škofji Loki, Tržiču, Železnikih, Kamniku, Ljubljani itd. itd. Pustno nedeljo zapojo ▼ teh cerkvah slovesno zvonovi ter oznanjajo, da je zapustil samoten tabrnakelj sam vsemogočni Sin božji in hoče biti v zlati moštranci na tronu svojem izpostavljen očitnem češčenju Se li ne zdi, kakor da kličejo zvonovi s svojim donečimi glasovi: „ Veni te adoremus et procedamus ante Deum" — »Pridite, molimo in pokleknimo pred Gospoda", in Jezus kliče sam: „Pridite k meni vi vsi, ki ste utrujeni, odpočijte se tu na mojem Srcu; vzemite in jejte; okrepčajte se z mojim mesom in mojo krvjo. . Kako prijetno je v cerkvi med 40 urno po-božnostjo! Srce krščansko čuti navzočnost Gospodovo. Veliki oltar je ozaljšan s cvetlicami, ki duhte svojemu Stvarniku. Številne luči gore ob strani Najsvetejšega, kakor da hote predo-čiti ljubezen božjega Srca, ki resnično bije v sv. hostiji Iz bogoljubnih src kipi goreča molitev in se druži s slavospevi krilatih angelov, ki plavajo krog oltarja in ponižno molijo svo jega Gospoda. V spovednicah se celijo dušne rane, v katere vliva usmiljeni Samaritan po svojih namestnikih olja in vina... In pri mizi božji zavživajo duše sv. Rešnje Telo in se napajajo s presveto Rešno Krvjo. Vmes pa se glasi milo petje v čast Najsvetejšemu. To je prizor, ki spominja na nebesa; srce bogoljub-nega kristjana se veseli in radosti utriplje. O da, prav je imel kraljevi pevec David, ko je vzkliknil: „Kako ljuba so mi tvoja prebivališča, • Gospod vojnih trum! Moja duša hre- peni po lopah Gospodovih. Moje srce in moje meso se veseli v živem Bogu. Blagor jim, kteri prebivajo v tvoji hiši, o Gospod, vekomaj te bodo hvalili (Ps. 83.). Bival sem prei dobrim desetletjem v Železnikih na Gorenjskem. Tudi ondi je vpeljana 40urna pustna pobožnost. Občudoval sem vnemo pobožnega ljudstva. Cerkev je bila vedno bolj natlačena. — Okrog spovednic se je vse trlo. 6 do 7 spovednikov je imelo čez glavo dela; k mizi Gospodovi jih je pristopilo čez 1300, med temi mnogo mož in mladeniče v. Zdelo se je, da v kruhovi podobi skri -temu Jezusu dopade med tem priprostim, a dobrim ljudstvom, ki se je čutilo istotako srečno blizu svojega Gospoda. Pa tudi zunaj cerkve je vse pustne dni vladala po dnevi in po noči neka svečana tihota; ni bilo slišati ne rogovi-ljenja, niti onega zopernega vpitja. Ko je zadnji dan duhovnik imel sklepni govor ter rekel: „Čas je prišel, da bode gospod župnik vašega ljubega Zveličarja zopet zaprl v tabrnakelj", so se zaiskrile solze v očeh ljudstva, ki je pač čutilo, kako dobro je biti blizo Jezusa. Iz celega srca so k sklepu zapeli: „Hvala večnemu Bogu!", med bučanjem orgelj in slovesnim zvo-nenjem. Sadovi pobožnosti so se vidno kazali; zdelo se je, kakor da je sam Jezus imel med misijon med ljudstvom. In kdo ima pri tem svoje zasluge? Dva goreča duhovnika sta založila kapital 800 gld., s pogojem, da se z obrestmi kapitala vsako leto pokrijejo stroški pobožnosti. Tako je pobožnost ondi za vse prihodnje čase zagotovljena. Boljše bi ona dva duhovnika ne mogla naložiti svojega imetja. »Vivant sequentes!" Znabiti te vrstice vnamejo kakega čitatelja k enakemu bogoljubnemu dejanju kje v drugi fari? Na ta način si res nabere krasnih zakladov v nebesih Koliko hudega se zabrani, koliko dobrega se stori! To je kapital, čegar obresti bo sam Bog plačeval. Tebe pa, prijatelj dragi, ki si čital te vrste, prosim in rotim: ostani tudi v teh dneh zvest svojemu ljubemu Zveličarju; živi zmerno, zdrži se pregrešnega razveseljevanja, odvračaj pa tudi druge od njih, kolikor le moreš; boljega dela ne moreš storiti. Naj te grešniki še tako vabijo na pregrešne veselioe ti si misli s svetim Avguštinom: »Naj uživajo drugi smrtonosne veselje, moj delež je Gospod." Da, da, Gospod naj je tvoj delež vedno, posebno pa še te dni. ko treba pokazati, da držiš z Jezusom. Hodi ga molit v monštranci izpostavljenega te dni s podvojeno gorečnostjo; opravi dobro spoved in daj svoji duši nebeškega kruha, ki ima vso sladkost v sebi in gabilo se ti bo posvetno veselje. Ako tako sto riš, bode 40 urna pobožnost tesneje sklenila vez ljubezni, ki veže tvoje srce z najsvetejšim Srcem Jezusovim. Pomni: Svet mine in njeeovo veselje; Jezus pa ostane. Srečen, če ohraniš ljubezen njegovo tudi v nevarnih dneh. Tvoja ljubezen do milega Zveličarja se bode vedno iz-popolnovala in segla onkraj groba. Ne boš se nič bal smrti. Z zaupanjem in veseljem boš poslušal tedaj klic Jezusov: Prijatelj, greva gori v Jeruzalem. Splavala bo tvoja duša v dom večnega Boga, v — večni Jeruzalem! Teotim. Tri cv Poznaš li vrtnarja, ki najbolj stbvi, in vrtec najlepši njegov? — V tem vrtu nam vsklile cvetice so tri, ki dajejo žlahtnih sadov. Ko ljudstvo prejelo te cvetke je v dar, zavladal je blaženi mir; kjerkoli osuje jih strasti vihar, sovraštro je spet iti prepir. tiče. Kjer cvetke te žlahtne še krepko cvet6 ni treba se bati nadlog: Ubožcem, bolnikom trpljenje grenko polajša njih vonj naokrog. Glej vrtec ta krasni, glej božje Srce, glej, Jezus je tisti vrtnar! Tri če d-n osti božje cvetice so.te, — gojimo jih v srcu vsikdar! Br. Gervasij Presv-SR GLASPIIK Apostolstvo molitve. Večinoma menda že veste, kaj je „Apo-stolstvo molitve". Razložili smo že v „Bogoljubu", zato danes ne bomo; o priliki pa morda zopet. V „Apostolstvu molitve" je odločen za vsak dan kak namen, za katerega naj se moli in dobri namen napravlja; povrh pa še za vsak mesec posebej kak važen namen, ki ga določi vodstvo molitvenega apostolstva, odobri pa sam sv. oče. — V tem letu bomo ta mesečni molitveni namen vselej "[na kratko pojasnili, da pokažemo^njega važnost. Za mesec januar: Katoliško časopisje. Katoliško časopisje je za katoliško reč neizmerne važnosti. Časopisje je sploh v naših dneh silna moč na svetu. Časopisje je časih močnejše kakor oborožena armada. Časopisje časih bolj vlada države kakor ministri in vladarji. Veliki časniki velikih narodov imajo na stotisoče naročnikov. In ko liko jih je ! In vsak dan se množč. Ta reč gre le vedno naprej. Večina časnikov, posebno velikih, pa je protikatoliška. Mislimo si lahko, ako v toliki ogromni množini vsak sleherni dan razlivajo po svetu brezverske in brezbožne nauke, koliko škodujejo Cerkvi, krščanstvu, dušam...! Da, za razširjanje hudega, za odpad od Boga, od Cerkve, za pogubljenje duš. ni na vsem svetu pripravnejšega in tudi ne izdatnejšega sredstva, kakor so slabi časniki!... Po vsem tem je jasno, kako silno potrebno je tem tako številnim slabim časnikom, tem tako mogočnim zaveznikom pekla, na sproti staviti in na vso moč podpirati katoliško časopisje! — Žalibog, da je katoliško časopisje skoro povsod revnejše od protikato-liškega po številu časnikov samih in po število naročnikov. Temu so krivi mnogokrat katoličani sami, ki podpirajo protiverske časnike, — redč gada na svojih prsih. Pri nas Slovencih je v tem oziru boljše kakor marsikje drugod. Katoliški časniki so pri nas deloma vsaj na tisti stopinji, deloma pa mnogo mnogo boljši in bolj razširjeni, kakor slabi. Pri vsem tem pa slabi časniki tudi pri nas šs nepregledno veliko škodo napravljajo. O tem bi se dalo mnogo pisati; a stvar je znana, in zavedlo nas bi predaleč. Jasno je: Katoliško časopisje moramozvsemi silami podpirati in tudi moliti, dato orožje zmaguje v boju zoper sovražnike cerkve božje Za mesec februar: Učenje krščanskega nauka. Morebiti boste rekli, da te pa pač ni nič novega in nič posebnega. Da, nič novega in nič posebnega, — in vendar, kako potrebno za naše čase! Zakaj, če vidimo, da dandanes ljudje tako zelo odpadajo od Kristusa in obračajo Cerkvi hrbet, je prvi in glavni vzrok: nevednost v verskih rečeh. Nevednost — pravi pregovor — je mati vseh hudobij. Vsak se čuti poklicanega dandanes govoriti o verskih rečeh, po svoje jih presojati, kritizirati in zabavljati, ne da bi razumeli to, o čemer tako širokoustno govore. Ravno tisti, ki se s svojo učenostjo najbolj ponašajo, so o verskih rečeh silno nevedni. Pa tudi na kmetih — kakšen razloček med nekdaj in sedaj! Kadar pridejo ljudje k velikonočnemu izpraševanju, se nekateri starejši ljudje čudno dobro odrezujejo in odgovarjajo, dasi je minulo že 20, 30 ali več let, kar so se tega učili. Od teh, ki so ravnokar iz šole izostali, ne izveš niti četrtinke tega. Mnogi ne znajo ne enega odgovora iz katekizma več pravilno povedati. Čem več se tlači mladim ljudem v glavo potrebnega in nepotrebnega, tem manj prostora je notri za — najpotrebnejše. Taki mladi ljudje gred6 potem po svetu, tako slabo podkovani v verskem prepričanju, tako slabo oboroženi zoper nevarnosti med svetom! Ni čudno, da se jih toliko potopi v morju brez verstva! Naj zadostujejo te male vrstice v dokaz, kako živa potreba je v naših časih učenje krščanskega nauka. Katekizem podedoval. Neki sin je bil svojemu očetu zelo nepo-koren in ga hudo žalil. To je izvedel njegov stric, ki je bil zelo bogat. Bogati stric umre. Stričnik, (nepokorni sin svojega očeta), hiti brž k smrtni postelji svojega strica, in po smrti se seveda najprej pobriga za njegovo oporoko, meneč, da bo, kot najbližji sorodnik, večino stričevega premoženja njemu pripadel. V oporoki pa mu je zapuščal umrli stric — 30 krajcarjev, s katerimi naj si kupi katekizem, da se iz njega nauči dolžnosti, ki jih ima do svojih starišev. Bi bilo še marsikateremu stričniku treba takega volila, da bi se naučil zapovedi božje: Spoštuj očeta in mater, če hočeš, da ti bo dobro! Dve pesmi za odpevanje k litanijam Jezusovega imena. i. p Andante. ^ — m f 0-1 '"""N__" — Te-bi o Je - zus, ho - čem ži - ve - ti, Je - zus, Te - bi u-mre-ti že-lim. I It __ j gum m f J!_i _J_i ! ■fS— bi u-mre-ti že-lim. £ p Andantino. mm =fE f Sla - dko Je - zu i i i i £ ii. m f sa i - me I mm -t-t i Vsi ze - mlja - ni I 1 I m f naj ča - ste JLAA J J =— i» f F i Lr4 ^ h* » • ' J U 1 P U \ m Kot ne - be - šča i i Je zu - so - vo me I U ± -e>~ t- Marijina dr Predpust je. Vse govori o plesu; recimo tudi mi katero v njem! „Če vstopim r Marijino družbo, ne smem plesati. Zakaj je družba tako stroga? Saj je ples čisto nedolžno veselje. Vse žive stvari se vesele, zlasti v mladosti; mladenič in dekle pa naj bi se držala kakor kak puščavnik!" Tako in podobno se sliši ugovarjati tuintam zoper Marijine družbe. Če nedolžna jagnjeta veselo poskakujejo po travniku, je to gotovo prav nedolžno veselje. A še pri tem se je bilo, kakor se bere v šolskem berilu, neko nepokorno jagnje, ker je skakalo zoper materino voljo po bregu, zlomilo drobno nožico. Kdo se bo pohujšal nad veselimi otročiči, ki jim v cveteči prirodi srce prekipeva, da od radosti poskakujejo? Kralj David je plesal pred skrinjo zaveze, ko so jo nesli v slovesnem sprevodu na sijonsko goro. Kakšen pa je bil ta njegov ples ? Poln pobožnih čustev, poln notranjega ognja božje ljubezni in gorečnosti za božjo čast je prepeval svete pesmi (psalme), jih spremljal s citrami ter je grede od duhovnega veselja poskakoval. Kaj ima pa Davidov ples skupnega z današnjimi plesi ? Ali pleše današnja mladina zaradi pobožnosti, v čast božjo? Seveda, sam na sebi bi ples ne bil nič napačnega, ako bi ne bilo drugega kakor poskakovanje, bodisi že bolj ali manj pravilno. Ako odrasli mladenič po poti gredč spodobno poje ali žvižga ter celo časih poskoči, če se mu zljubi, kdo bo v tem iskal kaj grešnega? Kaj drugega pa bi bilo, ako bi imel tudi dekle za par ter bi nespodobno prepeval in z dekletom razuzdano poskakoval. žba in ples Recimo še več. Ako bi bili ljudje nedolžni in čisti, kot angelji ali jagnjeta in nedolžni otroci, bi bil tudi njihov ples nedolžen. Ples je tak, kakršni so plesa v c i. Ljudje na-rede, da je ples slab, nevaren ali celo grešen. Poglejmo k našim bratom po jeziku, Srbom in Bolgarom. Splošno se priznava, da je pri teh narodih v visoki veljavi dekliška čast in neomadežanost. Ali tudi plešejo? Tudi, a njihov ples se loči od naših plesov kot dan od noči. Čujte, Bolgari in Srbi plešejo svoj .horo" ali ,kolo" ne po parih, ampak ločeni po spolih, mladeniči skupaj, dekleta skupaj; ne po dva in dva, ampak v velikih skupinah; ne po noči ampak po dnevu, očitno pod nadzorstvom; ne pijani ampak trezni. Prijatelj, ali priznaš zdaj, da je to nekaj drugega? Popolnoma dostojni in spodobni so plesi tudi pri Malorusih v Galiciji, tudi ondi brez pijače, samo po dnevu. Nepokvarjeni narodi imajo nepokvarjene nedolžne plese. Ali se ti nikdar ne stori milo, ko vidiš igrati se nedolžne otroke? Ali ti ne govori otroško oko kakor v srce segajoča pridiga o lepoti nedolžnosti, kakor sladka pesem o miru in sreči? Toda zastonj je zdi-hovati, otrok ne postaneš nikdar več, in če odrasle učiš, naj se igrajo kot otroci, govoriš gluhim ušesom Tako je tudi s plesi. Otroški narodi so imeli tudi otroško nedolžne plese. Cerkev je bila zadovoljna, da ni bilo nevarnosti za nravnost, za krščansko življenje. Kolikor bolj so se ljudstva vdala v tej ali oni dobi mehkuž-nosti, razuzdanosti, razkošnosti, toliko slabši so postojali njihovi plesi. Ob času, ko je bila mo- gočnost starega rimskega cesarstva na vrhuncu, preganjali kot dušno kugo. Z ljudstvom vred je že začel narodovo moč izpodjedati črv splošne se je bil izkvaril tudi ples. A. J. popačenosti. Zato pa so tedanji rodoljubi ples (Dalja.) Zopet trije! Zadnjič smo povedali, da je preobila pijača to leto že tri nenadoma spravila na oni svet, več pa da se jih je drugače ponesrečilo v pijanosti. V teh štirinajstih dneh imamo zopet tri žalostne slučaje in nasledke pijanosti. Niso sicer vsi trije dotičniki mrtvi; — dosti, da je eden ! (Imen ne bomo imenovali, ker ne pišemo sam6 zato, da bi radovednost bravcev nasitili; nam je dosti, da povemo dogodke) V S ko f ji Loki je neki delavec zmrznjen obležal. V B i t n j u pri Kranju so nekega fanta, ki je bil menda sam pretepač, smrtno&evarno oklali. V Preski je neki pijanec hotel svojo ženo umoriti. Le s težavo sta ga s hčerjo premagale. V velikem mrazu je reva hitela bosa do soseda, klicat na pomoč. Niso še štirje tedni tega leta minuli, že imamo (sam6 na Kranjskem) štiri mrtve in precejšnjo število — zaklanih !! ! K a k 6 dolgo bomo še mirne in mrzlo gledali te krvave, grozne prizore?! — — S težavo rešena. Pričujoča zgodbica ni izmišljotina, ampak kar se v nji pripoveduje, se je zgodilo resnično Oseba, o kateri se tu govori, je sama naročila na smrtni postelji, naj se njena dogodba objavi — v poduk in svarilo drugim. Sam6 kraj in pravo ime je zamolčano. Metka je bila zelo vneta družabnica v naši družbi. Dasi siromašna in jako slabega zdravja, ni vendar nikoli zamudila družbenega shoda. Celo v najslabšem vremenu je prišla, dasiravno so ji druge branile, da naj ne hodi, ker si utegne s tem še bolj izpodkopati rahlo zdravje; a ona je vselej odgovorila: Jaz grem, pustite me, saj to je edino moje veselje!" Metka je bila torej zelo vneta Marijina hčerka. A Bog ve, kaj jo je tako zelo težilo: vedno je bila videti žalostna in potrta. Njene oči so zrle tak6 proseče in tako otožno, da se je zdela vrstnicam kakor da kliče iz njih njena duša: »Usmiljenje, usmiljenje ! Oh usmilite se me vendar, vi dobri ljudje, in molite zdme, ubogega Marijinega otroka!" Za Božič je priredila družba lepo slavnost. Mej drugimi točkami je bila na sporedu tudi pesem: »Ljuba duša, vstani že!" — Metka je poslušala to pesem, kakor pravimo, z ustmi in ušesi, in tako so ji šle besede v srce, da so ji kar zaigrale solze v očeh, ki se jih je skrivaj brisala. Ke pa čuje poziv: »Vstani, vstani, duša že in pojdi k Ženinu!" in ko ji pride pred oči lepa podoba Zveličarjeva, ki kot dober pastir skrbno išče izgubljene ovčice svoje, ki so zašle mej trnje in ne moreje do njega, tedaj ji pretrese dušo in telo, obledi in kar tresti se začne. Tovarišica, ki je stala poleg nje, opazi Metkin obupni obraz in ji šepne na uho: »Metka, tebi je slabo, pojdiva na zrak.' Metka se krčevito oprime tovarišice za rok«, besede ni mogla spraviti z jezika, in obe izgineta neopazno iz sobane. Temotni mostovž, kamor sta prišli, ju ni motil. Tamkaj na steni je visela slika „Vedne Pomočnice". Pod to sliko se zgrudi Metka, si zakrije obraz in med zadušljivim ihtenjem kliče vsa iz sebe: „Usmili se me, oh usmili se me, uboge grešnice, nevredne tvoje hčere, o Marija!.* Dobra to-varičica začne jokali. Za nekaj časa pa prime Metko za roko, pogleda je zaupljivo v solzne oči ter ji začne prigovarjati: »Metka, lepo te prosim, umiri se; saj je Bog usmiljen in rad odpusti, če ga skesano prosimo." Metki pa se izvijejo iz prsi obupne besede: „Oh, jaz nisem vredna odpuščenja, jaz sem zavržena pred Bogom; že 14 let nevredno prejemam svete zakramente." Tako je rekla in se začela tresti. Dobra tovarišica pa ji je rekla: „Metka, poj-diva v cerkev, Marija bo pomagala." Šli sta. — Pred Marijo sta goreče, vdano molili. In žarki, ki so lili z Marijinega milega obraza, z Marijinih milestljivih rok, so zadeli ob bolesti polno, izmučen® srce Metkino, ob njeno krvavečo rano. In ubogemu Marijinemu otroku se je zazdele, da je uslišana nje vroča prošnja. „Metka, ti je bolje?" „BoIje, a zdrava še nisem; toda še danes bom ozdravela, Marija mi tako govori, Bog je usmiljen ..." Od prvega sv. obhajila je nesrečno dekle sv. zakramente božjeropno prejemala, ker se ni mogla nikdar toliko premagati, da bi bila povedala en smrtni greh. Štirinajst let je tako živela in to jo je razjedalo. Znala je varati tudi svojega spovednika, ki ji je dovolil, ce!6 večkrat na teden sv. obhajilo prejeti. — ln to je sedaj dekle razodela svoji tovariš ci. Metka je tudi povedala, do katerega duhovna edino bi imela zaupanje, da bi mu mogla to povedati. Duhovnika so poklicali in nesrešnica se je spovedala. Toda satan svoje žrtve ni hotel tako brž iz krempljev pustiti. Tudi sedaj jo je premagala sramežljivost in greha ni povedala(l) Z novim božjim ropom se je vrnila iz spo-vednice... Teliko odkritosrčna je vendar bila, da je to zopet svoji prijateljici povedala. Pa če bi tudi ne bila povedala, brale se ji je na obrazu. Po dolgem prigovarjanju šla je zopet k spovedi, da bi svojo krivico poravnala. A glej, tudi drugič ni storila drugače; greh je zopet zamolčala!-- Človek bi mislil, da je kaj takega nemo goče; a kdor pozna človeška srca in človeško slabest, vč, da je tudi to mogeče. In podobni, če ne enaki slučaji se žalibog večkrat ponavljajo, kakor si mislimo. Kaj začeti z nesrečnim dekletom? Vsa strta od notranjega trpljenja, a greha ni mogla iz sebe spraviti! — Njena prijateljica se v goreči prošnji obrne do Marije, naj bi ona pomagala moč satanovo stret\ Potem pa svetuje Marjeti, naj oni greh, če ga povedati ne more, zapiše na listek in izroči spovedniku. In tako se je tudi zgodilo. Slednjič je bil vendar led prebit, in milost.božja je zmagala. Po dolžih letih grešnega življenja in notranjega trpljenja se je Marjeta enkrat prosto in veselo oddahnila, in sedaj prvič vredno prejela svojega Boga. Uživala je zopet mir in prijateljstvo božje. Prihodnjo nedeljo Metke ni bilo pli shedu. In ko se poizvedovali po nji, so izvedeli, da se ji je pred par dnevi vlila kri, in da zdravnik nima upanja ž njo. Ko so jo vprašali, če je sedaj mirna, odgovorila je, da popolnoma mirna, samč to jo žali, če be umrla, ker ne bo mogla več pokore delati za svoje velike grehe. Ko so ji pa povedali, da najboljša pokora njena bo ta, če popolnoma vdano sprejme smrt iz roke božje, jo je to zopet zel6 potolažilo. Bolezen pa je nagle napredovala in izpodjedala šibko življenje. Na dan svoje smrti zjutraj je prosila, naj ji denejo okrog vratu Marijin trak, v roke pa križ in podobo lurške Matere božje. Kmalu nate je pogledala smehljajoča se proti vratom in zaklicala: „0, kak6 lepo! O mati, ki bi vi videli, kar jaz vidim!" Na to se je sklonila v postelji pokoncu, udarila se mečno po prsih in klicala: „0, Jezus, bodi mi milostljiv, O Jezus bodi mi usmiljen, o Jezus, odpusti mi moje grehe!*; nagnila je glavo in bila mrtva.--- Zares čudna prigodba! Ne pripovedujemo je, da bi tudi drugi predrzno zaupali: češ, glej z enim mahom je vse pri Bogu poravnano; torej lahko tudi jaz zamolčujem in edlašam, se bo že še naredilo! Čudno pa je v resnici božje umiljenje, ker res kar na mah pozabi na dolgoletna žaljenja in izkazuje še posebne milosti svojemu žalivcu. Morebiti pa je bilo pri tem dekletu to v plačilo za njeno zvestobo, ker je tako zvesto obiskovala Marijine shode. Sola krščanske popolnosti. Ker imam« letes nekaj novih naročnikov, torej tudi nekaj novih šolarjev, ki še niso hodili v našo »Šolo popolnosti", katero smo lansko leto imeli, zato naj tem novim in starim šolarjem na ljubo — še enkrat podam« začetne pojme o krščanski popolnosti. Pri tem bomo vzeli za podlago prav dober spis o krščanski popolnosti, ki ga je nedavno prinesel »Škofijski list" (za ljublj. škofijo) iz peresa nekega mladega gospoda. K temu bomo pa še marsikako pojasnilo dodali. in sv. obhajilu, ali da se celo bičamo in nosimo spokorne pasove; ravnotako ni popolnost v tem, da se natančno držimo privajenih dobrih del (recimo vse bratovščine obmoliti ali pa tudi bolnike obiskavati itd) Vse to je pač zelo dobro in deloma tudi neogibno potrebno. A popolnost še nikakor ni, marveč to so le pripomočki k popolnosti. Še manj je popolnost v tem, da čmerno hodimo, s sklonjeno glavo, se za nikogar ne zmenimo itd.; ravnotako nima posebnost v ob- Darovanje Jezusa v templju. Kaj je_krščansjka popolnost? Na to vprašanje se da na več načinov odgovoriti, ki so si pa seveda bistveno enaki. Prav dobro povedano 'pa je tako-le: Popolne st je v tem, da po besedah svetega Pavla slečemo starega človeka ž nje govim samoljubjem in oholostjo, in oblečemo novega, prenovljenega po Kristusu, polnega ljubezni do Boga in polnega preziranja do samega sebe. Kratko: Popolnost je v tem, da Boga nad vse ljubimo, sebe pa preziramo in zatajujemo. Torej popolnost ni v tem, da velik« molimo, da se postim«, da hodimo p«gost« k sv. maši leki, hoji in obnašanju nič opraviti s popolnostjo. Kajti to še pripomočki popolnosti niso, ampak osodepolne zmote, ki nas le odvračajo od popolnosti. Imejmo dobro pred očmi, kaj popolnost je in kaj popolnost ni! Mnogi, mnogi na take postranske reči, ki so — če jih prav porabljamo — sam« pota do popolnosti, ne pa popolnost sama, stavijo vse svoje zaupanje, vse nanje zidajo, na glavno ' stvar pa pri tem popolnoma pozabijo, namreč, da bi sebe zatajili, poniževali, svoje samo-ljubje zatrli. P« mestih na primer h«di veliko oseb več« krat na teden k sv. obhajilu. Mnogi izmed teh se gotovo resno prizadevajo, da bi na poti popolnosti vsestransko napredovali, dosti jih je pa tudi, ki nimajo nobenega pravega pojma o popolnosti, ampak samo po številu sv. obhajil merijo in tehtajo svojo pobožnost: Kolikor večkrat — toliko bolj pobožen. Zraven so pa morda polni samoljubja; zatajevanje, zlasti pa poniževanje, jim je tuje. Torej Boga nad vse ljubiti, sebe pa kar moč zatajevati, prezirati, v nič devati, to je popolnost. Mi smo namreč od narave polni samoljubja. To samoljubje ni nič drugega kakor tisto splošno nagnenje k slabemu, kateremu smo vsi podvrženi. To nagnenje k slabemu se suče le okolu lastne osebe. Pri vsakem grehu in vsaki slabosti želi človek le sebe zadovoljiti, sebi ustreči, svojo voljo izpolniti: jaz to hočem, jaz želim, jaz sem rekel, da bi jaz kaj veljal itd., okolu tega se suče vse naše mišljenje in čutenje, četudi se tega vedno ne zavedamo. To samoljubje, ali tu ljubi „jaz* je malik, ki sedi na tronu sredi našega srca, in takorekoč svoj tron nasproti postavi tronU božjemu. Cem bolj smo mi polni sami sebe, čem bolj sami sebi dopademo, sami sebe iščemo, in hočemo, da bi se nam dobro godilo in da bi le naša veljala, — tem manj veljave, tem manj oblasti nad nami, tem manj časti, tem manj ljubezni ima od nas Bog. Cem bolj pa mi sami sebe dol potlačimo, svoj prestol ponižamo, tem bolj raste prestol božji: veljava, čast in ljubezen božja v nas. Vidite torej, da sta si samoljubje in pa ljubezen božja nasprotna, kakor dva konoa tehtnice: čembolj gre eden kvišku, tembolj drugi navzdol in narobe. Kolikor torej sebe zatajimo in preziramo, tolike ljubimo Boga. Prav to je povedal Jezus s besedami: Kdor hoče za menoj priti, naj zatajuje sam sebe. Prihodnjič bomo bolj natanko povedali, v čem in kako se to nesrečno samoljubje najbolj razodeva, kje in kako ga je torej treba zatirati. Zaenkrat pa imate, bogoljubne duše, dosti premišljevati o tem, kar smo danes povedali. Odpor katoličanov. Podli napad na zakrament presv. Rešnjega Telesa je zbudil avstrijske katoličane, da so začeli premišljevati, kam pridemo, če bo časopisje tako grdilo nam katoličanom najdražje svetinje. Že v par številkah „Bogoljuba" smo poročali, kako odločno so nastopili dunajski katoličani proti zadnjemu napadu na presveti zakrament. 9 jan. so sklicali vrli Dunajčani velikanski shed v ljudsko dvorano na magistratu. Pet tisoč najboljših katoličanov je dalo duška svoji ogorčenosti. Več tisoč katoličanov je moralo oditi, ker niso dobili prostora. Iz vseh avstrijskih dežel je prišlo 750 pritrjevalnih brzojavk. Dnevni red je bil: Ali smo katoličani res brezpravni v Avstriji? Udeležence je pozdravil baron Wittinghoff-Schell. Baron Wa 11 e r s k i r c h e n, član gosposke zbornice, je otvoril shod. Leta in leta je rekel, smo priče, kako se psuje in zasramuje vse, kar je katoliško. V časopisju in v državnem zboru se je zasramovala armada in vladarska hiša. A neki učitelj se je predrzni), da je v deželnem zboru zasramoval najsvetejši Zakrament. Njegov zgled je posnemalo nesramno liberalno časopisje. In to se je zgodilo brez vsake kazni v državi, katere vladar Rudolf Habsburški ni hotel več zasesti konja, ki je nosil presveti Zakrament, češ da ni vreden več zasesti tega konja. — Za njim je .govoril poslanec, baron M e r s e y. Ta je dokazoval, da celo pro-testantje niso edini v nauku glede sv. evharistije in da mnogi njihovi učenjaki obžalujejo, ker se je odpravila daritev sv. maše, sv izpoved in redovi. Ob dunajskih zidovih — tako je končal ta govornik — so podlegli Turki in tudi novodobni nasprotniki katoličanstva ne bodo zavzeli Dunaja. — Poslanec dr. Porzer je rekel, da so se nasprotniki pokazali v pravi luči in da se ne bore več proti „klerikalizmu", temveč proti katoliški Cerkvi. Dolžnost države, ki pobira od nas davke, je varovati katoličane. Toda država, ki vpliva na volitev papeža, kj hoče imenovati škofe in r svoji upravi oskrbovati cerkveno premoženje tako, da se Bogu usmili, nas ne ščiti. Židje in protestantje smejo sami upravljati pokopališča in s tem denarjem grade cerkve, katoličani tega ne smemo. Zadnji čas je bila napadena nerazdružljivost sv. zakona. Toda državni pravd-nik ni zaplenil časopisa, najbrže se je strinjal s t* pisavo in bil je celo povišan v službi. — Voditelj krščanskih delavcev občinski svetnik Kunšak je pozval navzoče, če ne bo vlada ščitila katoliških čuvstev, naj to store katoličani sami. Zadnji je govoril vrli dunajski župan dr. Lueger. Rekel je: Katoličani avstrijski morajo skrbeti z vztrajno agitacijo, da pribore izgubljena mesta, ki bi jih ne bili izgubili nikdar, ako bi bili pravočasno delali. Katoličani si moramo priboriti občinske zastope, deželne zbore in končno državni zbor! Imeti moramo mož, ki bodo imeli pogum zastopati koristi katoliškega ljudstva. Ne smemo trpeti sodnikov, ne uradnikov in tudi ne ministrov, ki niso z nami in za katoliško ljudstvo. — S tem prelepim shodom pa ni še vse končano. Dan na dan prihajajo v prvostolno mesto iz vseh katoliških dežel avstrijskih poročila, ki dokazujejo, da ljudstvo obsoja nesramne napade na sv. vero in da s spravnimi sv. obhajili in pobožnostmi zadošča za ta sramotenja. Svojo katoliško zavest so prav lepo pokazali na praznik presv. Imena Jezusovega solnograški katoličani Ta dan so v ondotni stolnici obhajali spravno pobožnost. Še nikdar ni bilo cel dan zbranega toliko občinstva v stolnici kot ta dan. Ob. 7. uri je pridigoval in nato daroval spravno službo božjo pomožni škof dr. K a lt ne r, po sv maši je pristopilo k sv. obhajilu nad 2000 vernikov Popoldne ob 3. je bil zopet govor. Stolnica je bila zopet polna. Prišla so razna društva z 20 zastavami, redovna in svetna duhovščina iz mesta je bila polnoštevilno navzoča. Po pridigi je vodil kardinal Katschthaler procesijo po cerkvi in nato je odmolil litanije presv. Srca Jezusovega. Enake spravne pobož-nosti so se vršile tudi po mnogih drugih mestih. Kaj pa pri nas na Kranjskem ? Ali nimamo tudi mi liste, ki dan na dan grde in pišejo zoper vero? Vi vsi jih poznate. Kako naj se ubranimo teh napadov? Naše mnenje je to, da je najuspešnejša bramba opustitev takih listov ter razširjanje in podpiranje katoliškega časopisja. Če bodo liberalci uvideli, da se katoličani ne marajo naročiti na časopise, ki žalijo njihovo prepričanje da ne marajo hoditi v gostilne in trgovine, ki so naročene na take liste, bodo pa drugače pisali. Krivi so tisti, ki tako časopisje podpirajo. Bodi to protestno gibanje dunajskih katoličanov tudi za vse katoliške Slovence znamenje k splošnemu odporu proti brezverskemu časopisju. In sedaj v novem letu je najpriklad-nejši čas za to. —r. Katoličani in druga verstva. Vseh ljudi na zemlji je 1540 milijonov. Ka Cerkve. Sv. Ludovik, francoski kralj, je večkrat toličanov je 270,505.922, torej šesti del po cele ure zahvaljeval Boga za to veliko vsega prebivalstva. Pet šestin ljudstva sedi v milost, da je katoličan. Zahvaljujmo ga tudi smrtni senci zunaj edinozveličavne sv. katoliške mi posebno s tem, da molimo večkrat posebno pri skupni večerni molitvi za s preobrnen je tvoje ime." Semtrtje darujmo sv. obhajilo za nevernikov. Posebno mislimo na te pri Oče- krivoverce in pogane, da tako tudi doma sode-našu, ke izgovarjamo besede: ^Posvečeno bodi lujemo z misijonarji križem sveta. Podpiraj m Molimo za razširjenje sv. vere in kdor more, naj podpira to veliko dobro delo tudi denarno. Koliko store v tem oziru drugi na rodi! „Društvo za razširjenje sv. vere" izkazuje v svojem letnem poročilu znesek 6,237 005 kron, ki se je nabral po dobrodelnih rokah. In sicer je dala Francija K 3,508.358 54, Nemčija K 728 148 38, Združene države K 462.517-70, Bel- > misij one! gija K 340.359 53, Italija K 329 329 29, Španska K 150803 99, Anglija K 147 306-15, Švica K 98.01168, Holandska K 68.48160, Mehika K 57.106 64, Grška K 73.722 45, Avstrija kron 42.927 68, Luksenburg K 32.070-19. Iz tega je razvidno, da v Avstriji primeroma prav malo storimo za misijone. Pomnožimo torej svoje gorečnost! Koreja. Kdo ne pozna te dežele? Saj se je v zadnjem času toliko pisalo o njej. Koreja šteje danes 60000 katoličanov. V glavnem mestu Seulu imajo lepo cerkev posvečeno »brezmadežni Mariji". V cerkvenem oziru je priklopljena misijonskemu okrožju za južno Japonsko. Misijonarji popisujejo Korejce kot ljudstvo zelo dovzetno za resnice Jezusa Kristusa. Poglejmo le par zgledov. V mestu Kojzanu je živel zgleden katolik Kuen-Ajapit. Njegova sestra je bila poročena s trdovratnim poganom. V srcu želi postati učenka Kristusova. Nima pa priložnosti poučiti se v sv. resnicah, posebno še, ker ne zna brati. Skrivaj uide možu in prihiti v družbo kristjanov. Pogovarja se z njimi večkrat pozno v noč in tako jo prevzame krščanska resnica, da se ne misli sploh ne več povrniti k svojemu možu. Moža skrbi in pošlje za njo starejšega sina. Žena obljubi, da se povrne le pod pogojem, ako jo bo sin naučil brati, da se more tako še natančneje poučiti v krščanskem nauku. In res šestdesetletna mati se nauči brati in najljubše berilo ji je katekizem. Spomladi se dd krstiti in ž njo tudi vsi otroci. Mož ostane sicer pogan, vendar ne brani svoji družini izpolnjevati krščanskih dolžnosti. Kaj zamore dobra mati! Še en zgled! V Solmoronu se začne žena z možem učiti katekizma. — Mož se kmalu naveliča. Žena vztraja, rekoč: „Kar smo začeli, končajmo! Zakaj si pustil? Glej, slabotna ženska sem in vendar odjenjam pa ne." In kaj stori? Naprosila je sveje sosede kristjane, s katerimi je hodila skupaj po vedo, da so jo pri vodnjaku poučevale v verskih resnicah. — Kako veselje za celo hišo, ko pozneje pridobi moža in tudi starega očeta, da vsi trije prejmo sv krst! Koliko priložnosti imamo mi, poslušati besedo božjo! Ali nas ne osramote tudi v tem oziru pogani? Fra Grgo Martič. V soboto 14. t m. je v bosenskem samostanu Kreševu zapel diamantno sv. mašo eden najzaslužnejših mož na našem jugu, plemeniti frančiškan Fra Grgo Martič. Mnogobrojnim častilcem se pridružujemo tudi mi, kličoč mu: Na mnoga leta! Avstrijska romarska vlaka v Rim in Lurd. Bratovščina sv. Mihaela na Dunaju pripravlja poseben romarski vlak, ki bo odšel 2 2. marca v Rim. Romarji se bodo mudili v Padovi, Loreto, Asisi in šest dni v Rimu. Vožnja za I. razred stane z vso drugo oskrbo 420 K, v II. razredu 286 K in III, 184 K. Oglasi za to romanje se sprejemajo samo do 19. februarja. Kdor se hoče udeležiti romanja, naj to naznani na naslov: Odbor romarskega vlaka. Dunaj, I okraj. Singerstrafie 18 — Iz Linca odide 15. maja romarski vlak v Lurd. Romarji se bodo mudili 24 ur v Lionu in štiri dni v Lurdu, da se tu odpočijejo od dolgega potovanja in da bo omogočeno duhovnikom brati sv. mašo v lurški votlini, kar je v slabem vremenu nemogoče. Oglase sprejema do 15. marca tiskovno društvo v Lincu. Blaženi Marko Križevčan. 15 t. m. so v Rimu v cerkvi sv. Petra proglasili za blaženega Marka Križevčana. Svečanosti so pri-sostovali kardinali in prelati, hrvaški škofje Posilovič, Drohobecky, Palunko ter razna hrvaška odposlanstva. Ob pol štirih popoldne je prišel v cerkev sv. oče, da počasti novega blaženega. Navzočih je bilo 21 kardinalov ter avstrijski poslanik. — V soboto je papež sprejel hrvaške škofe v Vatikanu. Nadškof dr. Posilovič je imel nagovor, v katerem je naglašal spoštovanje Hrvatov do sv. Stolice. Papež je odgovoril, da priznava zasluge Hrvatov ter jih zagotovil svoje naklonjenosti in ljubezni; posebno da ga veseli vdanostni dar hrvaške mladine. Hrvatje so govor sv. očeta pozdravili z viharnimi „živijo"-klici. — Poleg Marka sta bila proglašena za blažena še ogrska mučenca Štefan Pongrac in Melhijor Grodecius. Francoski kardinal Rihard je izdal posebno pastirsko pismo, v katerem zapoveduje javne molitve, da Bog odvrne preganjanje od sv. Cerkve. 22. t. m. so se vršile v Parizu razne pobožnosti, katere je opravljal sam kardinal Rihard. Med drugimi molitvami se bode odslej po povzdigovanju trikrat poklicalo na pomoč prevsveto Srce Jezusovo, da se usmili preganjane sv. Cerkve. Tudi se bodo sv. obhajila darovala v ta namen. Combov padec. Francoski ministrski predsednik Combes, ki je toliko udarcev pri-zadjal sv. Cerkvi, je bil prisiljen pretečeni teden podati ostavko in se umakniti od ministrstva. Lastni pristaši so ga bili začeli puščati na cedilu. Predno je odstopil, pokazal je svoje strupeno sovraštvo do cerkve z odlokom, s katerim se zatvori 466 kongregacijskih zavodov. Za časa njegove vlade se je zaprlo nad 14.000 katoliških učnih zavodov. Njegov naslednik bržkone ne bo mnogo boljši. Dokler se ne bodo francoski katoličani združili v eno bojne vrsto ter nastopili složno pri volitvah za katoliške može, toliko časa ni upanja, da se obrne na bolje. Stavka ob Ruhri. Nad 200000 premo-garjev stavka v premogokopih ob Ruhri, med temi je nad 50.000 krščansko - socialnih delavcev, mnogo raznih Slovanov, ter med temi lepo število Slovencev tudi iz Kranjske. Katoliški listi se potegujejo za pravice delavcev, dočim po stari navadi liberalni listi pišejo proti delavcem. Nadškof v Kolinu je krščanskemu strokovnemu društvu rudarjev . podelil tisoč mark za one rodovine, ki trpe revščino. Vse pošteno misleče prebivalstvo obsoja brezsrčne podjetnike. Pretep v Betlehemu. Že dalj časa se trudijo razkolni Grki, da bi izpodrinili katoličane iz svetih krajev. Pred letom so jih napadli v Jeruzalemu, letos v grški božični noči pa v Betlehemu. Zoper prepoved patra kustosa je dovolil francoski podkonzul Grkom iti v sprevodu po stopnicah, do katerih nimajo pravice. Zato je nastal prepir, pri katerem sta bila ranjena dva frančiškana. Duhovnika so umorili. Iz Curiha v Švici je prišlo poročilo, da so neznani zločinci umorili vikarja Adamerja. Nekdo je prišel po noči k njemu in ga prosil, naj gre takoj obhajat nekega na smrt obolelega človeka. Vikar se je takoj napotil. Drugo jutro ob 6. uri so ga našli na potu v bližnjem gozdu mrtvega. Ležal je na hrbtu, klobuk in palica poleg njega. Kroglja mu je zdrobila očala in je ostala v glavi. Morilec najbrže ni imel časa, da bi ga popolnoma oropal. Pustil mu je v žepu nekaj denarja in tudi posodico s sv. oljem. Zlato posodico s sv. hostijo, uro in denarnico mu je odnesel. — Neznani zločinec je zahteval najprvo župnika za bolnika, ker je upal, da bo pri tem več denarja našel, a ker tega ni bilo doma, je šel Adamer. Zločinca še niso zasačili. Zmrznjen! redovniki. Iz Brescija se poroča: Pred nedavnim časom se je naselilo v nekem starem, na pol podrtem samostanu, ležečem v Alpah okoli sto redovnikov tra-pistov, katere je izgnala brezverska francoska vlada. Poslopje je bilo zelo slabo zavarovano pred vetrom in mrazom. Ubogi trapisti so morali pretrpeti veliko mraza. Mnogo jih je obolelo, drugi so skušali po mnogem trudu nekoliko zakrpati raztrgano streho in zamašiti okno z deskami. Kljub tem varnostnim napravam so našli 7. t. m. tri trapiste zmrznjene v celicah. Duhovske zadeve s Koroškega. Župnijo Grebinj je dobil g. Cvetko Kramar, kanonik v Velikovcu, župnijo Št. Jurij na Vinogradih g Vinko Pol j a ne c, provizor ravno-tam. Na župnijo Črneče je bil 8. t. m. slovesno umeščen ondotni provizor g.Josip Zeichen. Umrl je v Trbižu g. Matija Kues, dekanijski upravitelj in župnik, star 55 let. Naj v miru počiva! — Obletnico po pok. msgr. Andrejem Einspielerjem bodo praznovali celovški Slovenci dne 26. t. m. Ob 7. uri bo sv. maša v cerkvi sv. Duha. Duhovske vesti s Štajerskega. Župnik na Svičini g. p. Rudolf Vagaja je na lastno prošnjo odpoklican v samostan Admont. Benediktinec p. Walter S mi d t pride za kustosa v ljubljanski deželni muzej. Za provizorja na Svičini je imenovan ondotni kaplan g. Matej Meznarič. Obolel je nevarno g. Lovro Grjol, župnik v Velikih Laščah. Priporoča se v molitev! Umrl je v Zatičini na Dolenjskem po kratki bolezni 21 t m. v 81 letu starosti vele-častiti g. Franc Čebular, častni kanonik tržaške škofije, konzistorialni svetnik, dekan in župnik v pokoju. Deloval je zadnja leta na Opčinah pri Trstu. Pred letom se je naselil v svoji rojstni vasi v Zatičini, kjer ga je poklical Gospod k sebi. Pokopan je bil v ponedeljek. — V Branici je umrl g. Kristijan Stibilj, kurat v starosti 34 let. Naj v miru počivata! Katoliško društvo za delavke je ob- hajalo na praznik presv. Imena Jezusovega svoj društveni praznik. Članice tega društva so imele v cerkvi sv. Jakoba sv. mašo z govorom, ki ga je govoril društveni podpredsednik gospod Smolnikar. Zvečer so priredile v društvenih prostorih zabavni večer s petjem in igro. — Di bi se pod novo zastavo tega društva zbrale vse zavedne katoliške delavke, to je naša želja. Bolnišnica usmiljenih bratov v Kandiji je razpošiljala XI. letno poročilo. Iz tega je uvideti, kolike dobrega se je v tem zavodu v 1. 1904 storilo. Vseh bolnikev od 1. januarja do konca decembra 1904 je bilo sprejetih v bolnico 1672. Ozdravelo jih je 1008, zboljšanih je odšlo 432, umrlo jih je 52. Po veri je bilo 1558 rimo-katolikov, 33 grko-katolikov, 2 pravoslavna in 1 protestant. Vsakdo mora priznati, kako nesebično in človekoljubno delujejo usmi ljeni bratje in da je ta zavod res neprecenljiva dobrota ne samo za Dolenjsko temuč za celo Kranjsko. Zato ga prav toplo priporočamo v podporo vsem kranjskim prebivalcem. Društvenice sv. Marte so imele 10. t. m. sv. mašo v Knžankih ob 5. zjutraj. Med sveto mašo so pele društvene pevke, ergljanje je oskrbel g. Cernid. . Nova dekliška Marijina družba se snuje v Ljubljani. V nedeljo ob 3. je bil v križanski cerkvi ustanovni shod. Oglasilo se je dosedaj 42 deklet. Iz Križev pri Tržiču. Praznik Brezmadežnega spočetja M D. obhajal se je tudi pri nas slovesno. Zjutraj pred prvo sv. mašo imele smo dekleta Marijine družbe skupno sv. obhajilo, katerega smo se večinoma vse udeležile. Popoldne po večernicah smo pa imele shod, pri katerem so nam naš skrbni in za Marijino čast vneti gospod župnik povedali veliko podučnega. V nedeljo 11, decembra priredile so pa dekleta Mar. družbe lepo slovesnost. Prvo je bila lepa deklamacija v proslavo Brezmadežne, potem pa krasna igra „Na Marijinem srcu", pri kateri je bila udeležba vkljub slabemu vremenu velika. Igralke so vse izvršile prav dobro svoje težke in dolge vloge. Bog jim poplačaj njih trud! Z Rake na Dolenjskem. Dne i. decembra smo zakopali prvo Marijino hčerko iz naše de- kliške Mar. družbe. Marijo Šiško. Bila je v življenju tiha in skromna; zato pa smo ji napravili pogreb tako lep, da so bili celo možje ginjeni in rekli, da takega pogreba še ni videla Raka. Udeležile so se dekleta polnoštevilno. Krsto so nosili štirje mladeniči iz Mar družbe Na grobu ji je zapel dekliški zbor Zabukovčevo: „Na grobu Marijinega otroka"; g. kaplan pa so izpregovorili par besed v slovo. Rajna je želela, naj bi bila dne 8 decembra v nebesih pri skupnem shodu. Ijena želja se je izpolnila Umrla je ravno tačas, \o se je zanjo brala sv. maša za srečno zadnjo uro. Iz Knežaka (Notranjsko). Dne 25. novembra smo spremile k zadnjemu počitku svojo sosestro, pokojno Rozalijo Strle iz Bača. Bila je pokojnica zgled vsem svojim tovarišicam. V družbo se je vpisala med prvimi ter se vedno lepo zgledno obnašala. Bila je vedno ponižna in potcpežljiva, posebno v svoji bolezni, katero je voljno prenašala dolgo časa. Previdena je bila dvakrat s sv. zakramenti za umirajoče Njene zadnje besede so bile: „Siadko ime Jezus." Ker je v življenju rada prejemala svete zakramente in vedno goreče častila Devico Marijo, upamo, da se tudi pri nji v nebesih veseli. K pogrebu jo je spremilo veliko družbenic s štirimi venci, katere so ji darovale družbenice. Od farne cerkve na pokopališče smo jo spremili tudi z društveno zastavo. Zapelo se je tudi par lepih žalostink pred hišo in na grobu. V nedeljo po smrti smo pa skupno molile za njo vse tri dele sv. rožnega venca. Letos se je smrt večkrat oglasila v naši družbi, ter nam pobrala pet tovarišic. Vse so umrle v nežnem cvetu mladosti Blagor njim, se jim vsaj ne bode treba več vojskovati z zapeljivim svetom ! Naša družba je precej v dobrem stanu, Čeprav se tudi pri nas dobi vmes kakšna napaka, a upamo, da se bode tudi to sčasoma poravnalo. Iz Gabrovice pri Komnu. Kako naj bi dostojno počastili Brezmadežno ob petdesetletnici tudi mi, skrbelo nas je vedno. Zato smo z veseljem pozdravili nasvet dušnega pastirja, naj bi se Marijin altarček olepšal s kipom lurške Matere božje, da bi tako imeli Brezmadežno Devico vedno pred očmi. Ni mogoče popisati, kaka radost je prešinjala naša srca, ko se nam je vse to uresničilo na praznik Brezmadežnega Spočetja. Ta dan ne izgine iz spomina posebno nam dekletom, ki smo bile tako srečne, da smo nosile belo oblečene nebeško Kraljico. Med pritrkavanjem novih zvonov, grmenjem topičev in lepo ubranim petjem se je pomikal sprevod po vasi, ki je bila vsa v zastavah in slavolokih. Ginljiv prizor je bil, ko so postavili Marijino podobo naaltar v umetno skalno votlino ter v tem hipu zadonela iz vseh grl pesem: „Ti o Marija, naša Kraljica..."! — Nato je v lepem govoru pojasnil prečastiti g. dekan komen-ski, kakega pomena je ta slovesnost za našo du-hovnijo, ko bo zdaj Marija med nami prebivala. S svojim snežno belim oblačilom in višnjevim pasom bo klicala posebno nam dekletom, če smo jo posnemale v obleki, naj jo posnemamo tudi v njenih najlepših čednostih, čistosti in ponižnosti. Te besede si hočemo k srcu vzeti. Dobrepolje. V noči od 7. na 8. dec. 1904. je pri nas svojo dušo izdihnil prvi mladenič iz Mar. družbe v 18. letu. Bil je prav priden, zato so tem bolj žalovali njegovi starši, ki jim je bil prvi sin. To naj bi vzdramilo naše mladeniče, da bi se v obilnejšem številu oglašali za Mar. družbo. Bilo je lepo videti, ko smo šli mrliču naproti z družbeno zastavo in z družbenimi znaki na prsih z g. voditeljem in tako ga spremili k večnemu počitku, kjer čaka vstajenja. Odpustki meseca februarja 1905. 1. Sreda. BI. Andrej de Komitibus. Udom 3. reda popolni odpustek v redovni cerkvi, kjer te ni, pa v farni cerkvi. 2. Četrtek. Svečnica. I. v mesecu. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki so opravljali de-vetdnevnico za današnji praznik, b) udom 3. reda, kakor včeraj; c) udom bratovščinepresv. Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi, če te ne morejo brez velike težave obiskati, pa v farni cerkvi; d) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi; izpovednik more namesto molitve v bratovski cerkvi določiti drugo dobro delo; e) udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; f) udom ro^nivenške bratovščine v katerikoli cerkvi; g) udom škapul. bratovščine karm. M. B v bratovski ali farni cerkvi,; onim, ki nosijo višnjevi škapulir; onim, ki nosijo beli škapulir; v bratovski ali farni cerkvi, če molijo za osvobojenje sužnjev; h) udom Marijine družbe; i) udom brat. preč. Srca Marijinega; j) udom družbe krščanskih družin; k) udom bratovščine a duše v vicah danes ali v osmini. 3. Petek. I. v mesecu. BI. Odorik. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki gredo k izpovedi in sv. obhajilu, nekoliko premišljujejo do-brotljivost presv. Srca in molijo v namen svetega očeta; udom brat. presv. Srca Jezusovega proti navadnim pogojem, danes ali pa v nedeljo; b) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa, kakor 2. dan t. m. c) udom 3. reda, kakor 1. dan t. m. 4. Sobota Sv. Andrej Korzini. Popolni odpustek udom škapulirske bratov. Karmelske M. B. v bratovski ali farni cerkvi. 5. Nedelja, I. v mesecu. Sv. Peter Krst. in tov. Udom 3. reda pop. odp., kakor včeraj; udom r9\nivenške brat. trije popolni odpustki: 1.) če v bratovski kapeli molijo v namen sv. očeta: 2.) če so pri rožnivenški procesiji; 3.) če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim presv. R. Telesom. — Popolni odpustek tudi onim; ki nosijo višnjevi škapulir. 8. Sreda. Sv. Jane\ Mat. Popolni odpustek udom bratovščine z belim škapulirjem, če v bratovski ali farni cerkvi molijo za osvob. sužnjev. 11. Sobota. Sedem ustanovnikov servitskega reda. Popolni odpustek v brat. (alostne M. B. s črnim škapulirjem, v bratovski ali farni cerkvi. ig. Nedelja. Sv. Konrad Placencije. Udom 3. reda popolni odpustek, kakor 1. dan t. m. 21. Torek. Sveta Angela Mericija. Udom 3. reda popolni odpustek, kakor 1. dan t. m. 22. Sreda. Sv. Margareta Kortonska. Udom 3. reda popolni odpustek, kakor 1. dan t. m. 26. Zadnja nedelja v mesecu. Popolni odpustek vsem, ki trikrat na teden skupaj molijo sv. rožni venec. V molitev se priporočajo: Za cel mesec februar: Učenje krščanskega nauka. — Za posamezne dni: 1. Sv. oče. 2. Duh požrtvovalnosti med katoličani. 3. Bolan duhovnik. 4. Odpor katoličanov zoper zasramovanje vere. 5. Da bi se razširilo in utrdilo novo gibanje med avstrijskimi katoličani. 6. Nekaj dijakov, da bi srečno premagali šolske težave. 7. Neka bolna oseba. 8. Očitno izpoznavanje vere med katol. lajiki. 9. Katoliški učitelji. 10. Predpustni grešniki 11. Ženini in neveste 12. Krščansko obhaja-nje poroke. 13. Več bolnikov za zdravje. 14. Boj pijančevanju. 15. Krščanska treznost. 16. Več oseb, pijančevanju vdanih. 17. Duh zatajevanja. 18. Več družin za mir. 19. Zatiranje javne nenravnosti. 20. Katoliška cerkev na Ruskem 21. Več trpečih za vdanost in potrpljenje. 22. Želje in nameni sv. očeta. 23. Nekaj mladih .ljudi v dušni nevarnošti. 24. Da bi se Slovenci bolj vneli za misijonsko delo. 25 Slovenski delavci na Nemškem. 26. Nekaj mladeničev na slabem potu. 27. Vse želje ^Bogoljubovih" naročnikov. 28. Vsi našim molitvam priporočeni. Prav toplo priporočamo v molitev nekega bolnega duhovnika, ki bi rad kaj več delal za zveličanje duš, ako je volja božja, da se pozdravi. Oblastem odgovoren: Ivan Rakovec. Prihodnja številka izide v četrtek, 9. februvarja. Nekoliko navodil Rekli smo še: Želimo si mnogo dopisov od rasnih krajev, a ne predolgih. Ker smo to prošnjo še velikokrat ponavljali, pa skoro zaslonj, sato moramo to malo bolj natančno raslošiti. V dopisih selimo isvedeti kaj novic. Zato naj se nam poročajo dejanja, ne samo besede. V dopisih je po velikokrat mnogo besedi, ki nič, ali vsaj nič novega ne povedo. Par sgledov! Če kdo sačne svoj dopis takč: , Smrt pobira, nič ne isbira itd.11, nismo s tem prav nič novega isvedeli, kajti to je še tako stara resnica, kakor človeški rod. Ali če kdo popisuje kak shod takole: »Zjutraj na vse sgodaj je sapel veliki sv on in nasnanjal s svojim milim glasom širni okolici, kaka velika slovesnost se ima danes vršiti. Nebo je bilo na našo veliko šalost oblačno, strahom smo gledali proti oblakom in ugibali, ali nam bo nebo prijasno ali ne. Zjutraj ob pol šestih smo se jeli shirati pred cerkvijo. Od vseh strani so prihajali skupaj nekteri s dešniki, drugi bolj pogumni, bres dežnikov. Silna radost nas ie obšla, ko je pogledalo solnce issa oblakov. Potem smo se uvrstili in veselo korakali proti svojemu cilju... Po končani slovesnosti smo se razšli vsak na svoj dom.« — Glejte, veliko besedi in vendar še nič ne vemo, kaj je prav sa prav bilo. Tu se namreč pripoveduje nekaj starih občeznanih resvic, nekaj pa popolnoma postranskih okoliščin, ki nimajo v x za dopisovanje. širši javnosti nikakršnega pomena Ali so se sbrali namreč ob pol šestih ali ob šestih, ali pred cerkvijo \ali sa cerkvijo, to je sa nas male vašnosti. Da pa ob velikih slovesnostih zjutraj veliki svon sapoje, da morajo Ijudje^če se hočejo zbrati, prihajati od rasnih^strani, iri\da\se po končanem opravilu vselej$[vrne vsak} na svoj dom, to je pa~jnenda povsod taka navada. Zdaj pa poglejteen kratek dopis! Malo besedi pa vse povč: pf ; Iz Sinkovega^Tarna. Na predvečer Bresmadešnega Spočetja je bilo pri nas slovesno pritrkavanje in krasna razsvetljava cerkve in zvonika Na praznik sjutraj slovesno skupno obhajilo obeh Marijiuih drušb, slovesna sv. maša, slavnostaa pridiga. Popoldne bilo nanovo sprejetih 8 mladeničev, IS deklet. Zvečer veselica v „ Našem domu". Igrali smo „Lurško pastiricou, in sicer prav dobro. Splošno veselje in navdušenje.-- Ko to preberemo, vemo vse, in pravimo: Bravol V Šinkovem Turnu so Bresmadešno Spočelje prav lepo obhajali! — Ko bi dobivali take dopise, bi vsi v pravem času na vrsto prišli. Torej dejanja naj se nam poročajo. Časih je treba še malo več besedi, da se stvar nekoliko lepše povč, pa ne preveč. Prihodnjič bomo povedali bolj natanko, kaj naj se poroča in kaj naj se ne poroča. (Dalje.) Popravek. Cerkev na Prešganjah ni dobila od bratovščine sv. R. Telesa letos nikakega daru, kakor smo po zmoti sporočili. ©oooooooooooooooo ©oooooooooooooooo © © © © © © © o o IVAN KREGAR pasar in izdelovatelj cerkvenega orodja in posode I^ubljana, Poljanska cesta 15 (blizu Alojzijevišča) se priporoča v izdelovanje vsakovrstne © © © © © © © © © f F8ANJA © cerkvene posode in orodja « q © © © © © © © © © © © iz zanesljive kovine po uzorcih ali lastnem načrtu v poljubnem slogu. — Staro posodo popravi in prenovi, posrebri in pozlati; v ognju pozlatuje tudi strelo-vodne osti, vse po priznano najnižji ceni. Po naročilu veleč, gospoda An dr. Cebašeka izvršil je za stolno cerkev ljubljansko krasen, bogato pozlačen in ornamentiran lestenec v renesančnem slogu. © © © © © © © © © © © umetniška vezateljica v Stari Loki štev. 15 pri Škofli Loki priporoča se v izdelovanje cerkvenih paramentov vsake vrste (kakor masnih oblek, oltarnih prtov itd.) od najpriprostejše izvršitve do najfinejše slikarije z iglo in vezenje z zlatom. f uitstssi;sssssssssssssssssss sssssssssi ... ................................................... II Ali ste že naročnik j;;; Stari že obrabljeni paramenti se popravljajo najskrbnejše, da so zopet za uporabo kakor novi. Y Vse tu navedeno se izdeluje J po najnižjih cenah. 9 405 B 12—12 ..Slovenca"? 13 •■^^mdit ^Uiv f V11VU • I\ T"" •"*iTTtfMi-