O zemljepisnem pouku. X. Kako nani je risati pri zeinljepisneiu pouku? Mnogo je odvisno od učitelja, da se v pravi nieri uporabi risalna metoda v ljudski šoli. Učitelj naj preinisli, da so učenci še jako malo izurjeni v risanji in radi tega mora biti naris ali načrt priprost, da ni treba daljšega pojasnila ali pripomoči po učitelji. Tudi so naj poslužuje uritelj pri risanji na deski sanio takih pomočnih črt', katerih uporabo dovoljuje tudi učt ncem. Podajati moramo učencem pri risanji toliko oporišč, da ne bode očividno spačena njih risarija. V mnogih slučajih zadostuje priprosta poldnevnica ali vodoravna črta v zavedanje, da se napravi s pripoinočjo tega in onega podporišea znhtevani načrt ali obrisek. Iz početka. so dajali semtertja učencu izgotovljene zeinljevidne inreže v roke. V nekaterib takih mrežah so bili narisani dotične pokrajine obrisi in važnejše druge točke, karje sicer učencu nckoliko olajšalo delo ali ,,kopirali" so zemljevide kakor prej. Pozneje so se posluževali geometričnih likov, kjer je dežele obris le količkaj podoben bil takemu liku Tudi ta sicer dobra misel ni bila izvršna, ker so s silo vsako deželo silili v geometrične like, kateri so postali jako zahomotani ter prizadevali ucencem velike težave; kajti pri tem načinu risanja si je moral učenec poleg oblik, danih od narave, še zapomniti ninogo pomočnib črt ter njih razdelitev in zvezo. Šele sloveci zemljepisec Karol Ritter je oživil zopet risalno metodo ter jo spravil v boljši tir. Kakor smo že prej omenili, služi nam risanje pri zemljepisnem pouku posebno kot pripomoček, da privadimo učence razumevati in brati zemljevid. Učenec mora videti, kako na deski nastane načrt. Vsled tega naviše učitelj na deski načrt v nastenskega zemljevida merilu. Da se pa učencem bolj vtisne na6rt, narišejo naj se načrta glavne poteze zraven prvotnega načrta še enkrat v določeneni skrčenem merilu. Uporabiti se mora deska pri zemljepisnem pouku vsako uro in risati mora ne samo učitelj, temveč tudi učenec. Prav pregleden pa ne bode na deski narisan načrt, ako obrise, gore, reke in dr. jednakoinerno rišeino z belo kredo. Bolje bode, ako uporahinio na deski poleg bele krede še kredo v dveh drugih bojab n. pr. zemeljsko rumenico (okro), ruso kredo (Rothel), ali pa svetlo - zeleno kvedo.^ Vsak učenec pa bi moral imeti zvezek, v katerega nariše vse načrte, po učitelji na deski narisane. Tak zvezek niu bode deloma nadoinestil atlant, kateri se v ljudskih šolah redko nahaja in bode ob jednem prav pripraven pripomoček pri ponavljanji. Otroci nanireč radi pregledujejo svoje ročno risane načrte in na ta način se jim bodo utisnile globlje načrta glavne poteze. Načrti po učencih v šoli s svinčnikom narisani naj se doma popolnujejo s črnilom. Ce inogoče, naj se učenci jjoslužujejo pisanib črtnikov, kar bodo gotovo prav radi storili. Neobhodno potrebno pa to ni, in učitelju je na to paziti, da ne postane pri tein slikanje glavna stvar ter da se s tem ne trati preveč časa. Pri risanji načrtov si moramo predočiti pred vsem, kakov namen zasledujemo z risanjem in da nain ne služijo načrti kot samostalno nazorno sredstvo, ampak spoininjati nas le imajo na zeinljevid; kajti še tako lepo in pravilno po učitelji na deski narisani načrt narn ne more povsem nadoniestovati zeinljevida. Ako jemljemo še zraven v poštev lualo izuijenost učencev v risanji in pa zeniljepisneniu pouku kratko odmerjeni čas, spoznavali bodemo, da raoraino v ljudski šoli kolikor inogoče priprosto risati. Sprva treba najti iz zemljevida neobhodno potrebne crte vodnice in točke, na katere se moramo opirati pri risanji. Potlej rišemo v že določene meje (ako potrebujemo lneje) posamezna gorstva s prostiini, a debelimi črtami, da se lahko loči pogoije od rek. Debela črta nam sicer ne more predočiti pogorja širine, a to se da doseči s profilom ali prereznim načrtoni; vender nam kaže debela črta pogorja smer. Posamezne gore pa najbolje zaznamujemo s križeni. Za učiteljem rišejo jednako učenci. Po nekaternikih pviporočano ,,črtkanje (šrafiranje)" pri risanji pogorja ni na tej stopinji umestno, ker to otroci redkokedaj dobro in pravilno izvrSo in ker to tudi zahteva več časa. Laže je risati porečje, ker mnogo rek teče v vsem teku soravno s pogorjem. V drugih slučajih pa se da glavna snier premočrtno približno določiti. Učencu ne bode težavno najti reke v glavni smeri, ako bi se tudi od glavne smeri raočno oddaljila. Saj tudi tu ne inoremo zahtevati večje natančnosti, samo splošni znak se mora utisniti učencu; ali preveč se tudi ne sme oddaljiti reke narisani tek od resničnosti. Reke naj se rišejo od izvira počenši proti izlivu in nikakor ne naopak. Učenci naj poiščejo na zemljevidu reke izvir, in učitelj naj jih opozarja na reke posebno značilni tek, predno začnejo risati. Treba še narisati posamezna mesta. trge i. dr., kar pa ni težavno. Večina mest je že določena glede svoje leže ob rekah, gorah i. t. d. ali pa se da lahko določiti. Pri risanji niest ob rekah ležečih, pazi naj se natanko, na katerem bregu leže. Učenci naj zaznamenujejo v svojih zvezkih zeniljepisne predinete s posebnimi znamenji n. pr. gore in reke z malo črko, mesta, trge in vasi s številkami. Na strani načrta pa se zapišejo k znanienjem dotična imena; kajti načrta razločnost se zmanjša, ako v načrtu samem nakopičimo preveč imen. S tem smo dovršili priprost in pregleden načrt, kateri je tako rekoč zemljevida osnutek ter nas ima uvesti v natančnejše spoznavanje zemljevida. Toliko bode zadostovalo za navadni zeinljepisni pouk v ljudskih šolab. Hočemo li kako pokrajino natančneje spoznavati glede nje topografičnih posebnostij, tedaj botrebujemo tudi dotične pokrajine prerezni načrt ali profil. Tudi prerezni načrt uiora biti risan v tistern nierilu kakor prvotni načrt. Najprvo se naznači na nastenskem zemljevidu črta za nameravani presek in potlej se nariše ta črta pod prvotnira načrtom. Na osnovnici se naznači s pikami gora dolgost, leža rek, mest. trgov i. t. d.: višino pa naznačimo z vzporednimi črtami in potem se nariše prerezni načrt. Tudi se da s prostimi irtami po učencih kazati, kakn se tla tu vzdigujejo tani zopet znižujejo. Nastenski zeml.jevid naj visi blizu deske, na kateri riše učitelj. Predno se ri.še, morajo sc učenci dobro zemljepisno zavedati ter določiti tisti poldnevv.ik in vzporednik, katera bodeta podlaga noveniu zeniljevidovemu nbrisu. Potem šele riše učitelj na deski, in učenci naj hkratu tisto rišejo na svojih tablicah ali v zvezkih. Učitelj pa naj med risanjem s svojo besedo pouk oživlja, da bode ueenec pri risanji priprostih črt v svoji živahni domišljiji prepotoval dotične pokrajine ter si jasno predočil, kar je ravnokar slišal. — časi bode treba učitelju posebno na izletih hitro narisati približno sliko kakega kraja n. pr. hriba z bližnjo okolico in s tam naliajajočimi se važnejšimi zemljepisnimi pred- meti i. dr. V takib slučajih načrta učitelj prav priprosto takozvani croquis (izg. kroki) dotičnega kraja. Tu bi se dalo uporabiti frtkanje, ker se da s tem po učitelji, v risanji bolj vajenem, v kratkem času pogorje načrtati glede dolgosti, žirine in višine. Pogorja strmejše pobočje rišemo bolj teinno, niiinj strmo pobočje pa bolj svetlo. Na strani pa lahko naznačimo z besedami posamczne stvari, katerili kakovost ne moremo posneti po brzo na ta način narisanein načrtu n. pr. globočino ali širino kake reke, kamenit, železen ali lesen most i. dr. Navadno izrazujemo v takih slučajih v korakih merilo, v katerem rišemo ncroquis". Na strani načrta nam kaže pušica severno siner. Prof. Fr. Orožen — Ljubljana.