Otroška individualnost. Fr. Gnbršek. III.*) Šola vzprejema otroke raznih individualnosti; zato je ona pravi odsev vseh teh raznoličnosti. Notranjost otroška se izrazuje v njegovih duševnih ali telesnih pojavih, šolsko stanje pa obseza vse te pojave vkupe. Zato je vsaka šola poseben individuvuui, ki se izražuje z vkupno vsoto vseh individualnosti. Kakor biva v otroku več ali manj določena individualnost, v isti mcri je potem šola vofi ali manj ostro izražena osebnost. Zato tudi ni najti dveh šol, ki bi bili individualno jednaki; vsaka ima nekaj zase, kar jo razlikuje od druzih; vsaka ima svojo individualnost. Iz tega pa sledf, da se ne morejo vse šole ocenjevati po istem pravilu, niti se ne more prava ocena izreči v teku kratke dobe. Ako potrebujemo že pri pojedinci dokaj časa, da si ustvarimo pravo sliko o njegovi notranjosti, tem težje je to pri množici individualnih bitij. Zategadelj more pravo sliko o šoll podati le učitelj sam, katererau so znane vse okolnosti, ki izpreminjajo značaj njegove šole. Glavna podloga individualnosti je različna nadarjenost otroška. Da imajo otroci različue prirodne darove, o tem pač ni dvoma. Ti darovi se le polagoma razvijajo. ,,1'riroda nič ne prehiti, auipak polagoma napreduje". (Komenski). Merodajno je tudi telesno svojstvo, kajti nv zdravetn telesu biva zdrava duša". Pa tudi starost, spol, zdravje, bolezen, priiodno svojstvo srca, tempara:nent itd. mogočno vplivajo na individualnost otroško. Kar se tiče različne nadarjenosti otroške, ted-i,j je največ otrok srednje nadarjenih, vpnder s posebnim individualniin značajem; od teb so potem razne stopinje na zgoraj in na spodaj. Ker se pri prevelikeni številu otrok v šoli niti na te srednje individualnosti ni mogoče v polni meri ozirati, zato stori učitelj prav, ako smatra take učeuce za jednakopravne in se le pri posebnih prilikah oddalja od vkupnega pravila. Jedino pravo postopanje je torej ono, pri katerera se najbolj oziramo na srednje učence, a pri tem ne zanemarjanio niti slabejših niti boljših. Da izpozna učitelj take srednje učence, treba mu je odločiti boljše in slabejše. Najboljše je kmalu izpoznati, ker se odlikujejo pri ustnem in pismenem pouku. Njih živelj je samodelavnost, zato so marljivi delavci, vrbu tega so previdni, redni in točni. Nauk jira ne dela mnogo preglavice, vsega se lehko in hitro nauče. Pač pa so živahni. Ta žlvahnost se razodeva v neprestanem dejanji, ali v tihem zainišljenji, v tiheoi in sanjarskem bitji. Učitelju so taki učenci mili, kcr mu točno odgovarjajo na razna vprašanja. Vrhu tega ljubijo red, snažnost in sploh vse, kar ugaja blagoglasju in skladnosti. Njih pojmovitost je jako razvita, zato morejo učno *) V številki 23. nUčit. Tov." s 1. decembra t. 1. ima stati II. namestu I. Pis. 24* tvarino sanii urediti io jo v sklad dovesti z drugirai vednostimi, katerih so se že naučili. Ves šolski pouk jim mnogotero koristi, ker uporabljajo prejcte nauke notranje in vnanje. Samoteženje takih otiok je v natančnem razmerji z njihovo duševno nadarjenostjo. Zato vidimo, da je pri njih nagib k pojavu tem večji, člm večja je njih duševna vzmožnost. Temn se ni čuditi, ker ima človeški duh to težnjo, da hoče svoje sile uporabljati navzveu. Karkoli je Stvarnik položil človeku v dušo, vse si išče izhoda, da tako poveličuje v svojih dobrih pojavih veliko prednost človeško pred drugiini bitji. Take otroke je tcžavno prav vzgojevati. Eni težč po neprestanem opravilu, tega pa jiin ni lebko dati v zadostni nieri. Vrhu tega je jako težko, samočustvo vedno tako voditi, da ustreza vsein nravstvenim idejam. Tako samočustvo se kaj rado izprevrže v častiljubje, katero je le tedaj na pravem mestu, ako služi samodelavnosti. Razen najboljših učencev je treba od srednjih ločiti nenadarjene ali slabo nadarjene učence. Tudi tacib se ne manjka, in le-ti morejo najbolj ovirati uspešno poučevanje. To so duševno ubogi, nialosrčni, potrpežljivi učenci, ki ne teže po nikaki samodelavnosti. Krog njihovih misli je ozek, a še v tem krogu se ne raorejo povsem samohotno gibati. Take je sicer najlažje voditi, toda to vodstvo jim je bolj v nadlego, nego v okrepo. Misli so jim mračne, in ne morejo jih pripenjati na določene nove misli. česnr so se naučili, to zmedejo ali ne obdrže trdno in trajno. Ker ne pojmijo natanko, zato so tudi njih odgovori površni ali nedostatni; priučenega pa kar ne morejo uporabiti kot vodilo svojemu nadaljnetnu ravnanju. Nekaterim tacih učencev se počasno snujejo misli, zato ne morejo gladko in urno misliti. Večkrat si poskušajo pomagati s tem, da iščejo sredstev in zbirajo različne posamezne znake, da bi si iz njih ustvarili celoto. Pa če si tudi domislijo raznih pomagal, to ne koristi mnogo njihovemu pojmovanju, ker so taki doraisleki navadno neurejeni in brez pravega okusa. Ako skuša učitelj slabim glavam pomoči z vmesnimi vprašanji, zbegajo se in spravijo v zadrego, iz katere se mislijo rešiti z izgovorom, da ne vedo ali ne razumijo vprašanja. Semkaj gredo tudi taki učenci, ki imajo sicer tnalo misli, toda mnogokrat se jim vender le posreči reprodukcija, akoravno ue v širjeru krogu. Marsikateri učenec se silno trudi, da bi se naučil učue tvarine. Ako se mu to posreči, zgodilo se je mehanično, in tako učenje nima niti prave nravstvene vrcdnosti, niti se ne more koristno uporabljati kot sredstvo umstveni obrazovanosti. Kar si zapomnijo z veliko muko, to je večkrat napačno in škoduje njihovemu razsodku. Ko uvidijo, da so njih sodi krivi in da se z razodevanjem svojib misli smešijo pred součenci, upade jioi sprva srce in postanejo bojazljivi. Pozneje se privadijo tudi takemu stanju in postanejo svojeglavni ali trmasti. Pri takem otroku je potem marsikatero prigovarjanje brezuspešno; mogoče jih je sicer voditi, toda temu vodstvu se uklanjajo z največjo nejevoljo. Učitelju je treba s takimi otroci zelo previdno poitopati, da se zlo ne povekša. Opazovati se niora njih duševno stanje, da se prepriča, katera duševna stran je še pristopna njihovemu vplivu. Marsikdaj je takovo stanjc izvor napačne vzgoje in napačnega pouka v njih pvvi raladosti in to več ali manj pod vplivom individualnosti. Včasih pa so te napake nastale iz individualnosti sarae. Take napake se navadno menjajo s starostjo in postanejo večje ali maujše; zato je treba nanje primerno pozoiuim biti.