Trdni in znaiajni V današnji dobi, posebno takoj po veliki vojni, se je opazilo, kot da so ljudstva pri vzgoji svojih mladih generacij pozabila na bistvo vzgoje, to je ustvariti človeka z značajem. Vsa povojna vzgoja se je zdela kot da more biti na svetu srečen le tisti, ki je okreten, ki se zna prilagoditi danemu položaju in razmeram. Proti tcj težki miselnosti, ki je zajela ljudi, se je bilo nemogoče boriti. Tudi če so skušali vzgojitelji z vsemi silami zajeziti ta težki pojav, je ves njihov trud in vsa njihova stremljenja v kali ubila tista stvarnost, ki se je kazala kot edina resnična in katero so podpirale neurejene gospodarske in politične razmere. Tudi pri nas smo opažali in še danes opažamo to težko miselnost, ki je vsa leta po našem osvobojenju zavirala pot pravi vzgoji, vzgoji človeka, pri katerem naj njegov neskaljeni značaj zavzema prvo mesto. To je brez dvoma težka rana na narodnem telesu in treba je brezpogojno pristopiti k lečenju. Težko pa je takšno lečenje, če se je dvoživkarstvo zaneslo tudi med tiste stanove, ki bi bili v prvi vrsti poklicani skrbeti in dajati zgled značajnosti in požrtvovalnosti. Važen vzgojni faktor je brez dvoma tudi narodni učitelj. Od njega v prvi vrsti zahtevamo, da je značajen in da s svojim zgledom vzgaja značajne ljudi. Težko pa je preizkušena značajnost tega moža, če je bila večkrat postavljena njegova življenjska eksistenca na tehtnico, ko je hotel vztrajati v tistem pravcu, ki si ga je začrtal. Tako smo opažali, da je mož, ki ni znal kameleonsko spreminjati svojega obraza postal naenkrat človeški družbi nevaren in za njega je bilo treba nekje najti mesto, da ni s svojo načelnostjo motil lepega sožitja ljudem, ki so imeli vse svoje prepričanje urejeno tako kot mehove pri harmoniki in so tako lahko igrali vedno tiste »viže«, ki jih je zahtevala trenutna situacija. Tako se je ustvaril tip človeka »dvoživke«. So to ljudje, ki jim jc prvo in zadnje samo njihov jaz. Vse drugo kot načelnost, značaj in sočlovek so jim deveta briga. Ta žalostni tip človeka je ncsocialno bitje, ki ne pozna drugega kot sebe. Najžalostnejše poglavje pri tem pa je to, da je to tip, ki se zna povsod v javnem življenju preriti na površje, s svojo brezobzirnostjo odrine vse sposobne in on kot skrajno egoistična natura prav hitro v človeški družbi zavzema vplivno, če ne tudi vodilno mesto. Vcliko krivde, da se je ta tip pri nas od dne do dne vedno bolj razširil, so naše politične razmere. Kdaj bodo prišli pri nas do spoznanja in to posebno politični ljudje, da se pri zdravem narodnem in državnem življenju mora porajati med narodom več mišljenj, več naziranj in več struj. Nositelji teh mišljenj so običajno izobraženci. Dokler so te razne usmeritve konstruktivne, so brez vsakega dvoma v korist narodnemu in državnemu življenju in jih zato nikakor ne kaže zatirati. Vsekakor pa ne tako zatirati, da bi se nositelji trenutno nezaželenega mišljenja radi tega smeli preganjati. Imamo na primer učitelja, ki je leta in leta poleg vzornega šolskega dela tudi izvenšolsko deloval na vasi. 2el je veliko uspeha in posebno v kulturnem pogledu visoko dvignil svoj kraj. Spremeni se politični kurz. Učitelj postane pri gotovih faktorjih nezaželen. Prične se gonja proti njemu in tak kulturni delavec mora oditi v drug kraj, v druge razmere, kjer se nikakor ne morc takoj vživeti v delo. Na njegovo mesto je prišel človek, ki se ni nikoli zameril. To je oni mož, ki ni nikoli poznal izvenšolskega dela, ki se je pa tudi v danem trenutku znal pravilno zasukati. In tako se je zgodilo, da je bil človek za svoje delo in za svojo usmerjenost ter značajnost kaznovan, dočim je bil oni drugi za svojo nedelavnost ali za svojo neznačajnost nagrajen z lepim mestom. Treba je pribiti, da se je to v našem stanu že zgodilo in da se še danes godi. Zato moramo podčrtati, da je nemogoče, da bi smel imeti v javnem življenju prednost oni, ki zna pravočasno menjati suknjo ali ki se v svojem brezdelju ni nikoli udejstvoval kulturno niti ni bil v šoli zato boljši ter se tako ni zameril na nobeno stran. V učiteljskem delu morajo brezpogojno biti nagrajeni in zaželeni oni, ki so značajni in dosledni, oni, ki delajo v šoli in med narodom, ga vodijo in učijo. Takšni učitelji morajo biti zaželeni in če kdo, naj takšni uživajo ono mesto in prednost, ki jim po njihovem delu gre. Vsak narod potrebuje brezpogojno delavnih narodnih učiteljev. — Delaven, značajen učitelj lahko vzgoji značajnih in delavnih mož, ki bodo trdni in brezkompromisni v svojem prizadevanju za narodno in državno korist tudi v tistih težkih urah, ki obiščejo vsak narod in vsako državo. In narod, ki bo upošteval svoje značajne in delavne vzgojitelje, ne bo nikoli, niti v najtežjih urah s strahom gledal v bodočnost. J— Io.