Za poduk in kratek čas. Otroška ljubezen Japoncev. V letopisih japonskih beremo ta-le nenavadni vzgled sinovske Ijubezni. Neka žena je postala udova s tremi dečki in je živela le od njih dela. Dasiravno znesek, za živež potrebni, ni bil velik, yendar delo mladeničev ni vedno zadostovalo. Pogled na ljubljeno mamico vdahnil jim je kaj čuden sklep. Nedavno je bilo razglašeno, da bode tisti, ki izda pravici tatu, dobil precej denarja za to. Bratje zato sklenejo, da se jeden od njih izda za tatii, druga dva pa ga odvedeta k sodniku. Srečkajo, da bi zvedeli, kdo bo žrtva sinovske ljubezni, in srečka zadene najmlajšega, kateri se pusti zvezati in odvesti kot hudodelnik. Uradnik ga vpraša; on odgovori, da je kradel; zaprejo ga v ječo, in brata, ki sta ga pripeljala, prejmeta obljubIjeni znesek denarja. Ali tu se njiju srce omeči vsled bratove nevarnosti; posreči se jima priti v ječo in mislee, da ju nikdo ne vidi, brata jetnika nežno objemata in ga močita s solzami. Uradnik pa, kateri ju slučajno opazi, zapove jednemu svojih ljudij, da naj hiti za njima ter mu strogo ukaže, ju ne izgubiti iz očij, dokler ne izve, kako naj se razlaga ta čudoviti čin. Sluga natanko izpolni povelje in oznani, da je videl mladeniča vstopiti v hišo, se ji približal ter ju slišal pripovedovati maraici, kar smo ravno brali, da je uboga žena po tem pripovedovanju začela britko jokati ter zapovedala svojima otrokoma vrniti prejete denarje, da rajši umrje gladu, nego da bi si življenje ohranila za ceno svojega dragega sina. Uradnik, ki skoro ni mogel razumeti tega čudeža sinovskega spoštovanja, pokliče takoj jetnika k sebi, ga iznova izprašuje radi namišljene tatvine, celo preti mu z najkrutejšo kaznijo; toda mladenič popolnoma prevzet nežne ljubezni do mamice, ostane pri svoji krivdi. »Oh! to pa je preveč«, reče mu uradnik, objemši ga, »pridni otrok, tvoje ravnanje napolnjuje me z zaeudenjem«. Takoj sporoči o tem cesarju, kateri je občudoval njih tako junaško nagnjenje do mamice, želel videti te tri brate, vsprejel je ljubeznivo ter mlajšemu odkazal precejšen dohodek, druga dva pa lepo obdaril. Po »Velehradu«. Smešnica. Ogerski plemenitaš je bil v gostih pri nekem nemškein grofu. Ker so se služabniki dolgo časa menili o neki svinji vpričo plemenitaša, vpraša ta: »Kaj pa pomeni beseda svinja? Ta beseda mi je popolnoma neznana". Šegav služabnik hitro odgovori: »Heseda svinja pomeni sreča". »Dobro, reče plemenitaš, zopet znam jedno lepo besedo». — Večer je bil pri grofu ples. Ko ples mine, vpraša grof svojega ogerskega gosta: »Ali ste kaj plesali z mojo hčerjo, mlado grofinjo?« Plemenitaš odgovori s trdim naglasom: >Te svinje danes ni-