•*   30   *
Skisano vreme.
Spisal Ivo Trošt.
Lravo vreme tisto popoldne ni bilo kislo. Mrzlo je dihala burja in nekoliko oblačno nebo je bilo res, a zimsko solnčece je pa tudi kdaj pokukalo izza oblakov, radovedno, zakaj se je tako nenadoma skisalo vreme Grudnovemu Jančku in sestrici Julki. Kdo bi se tudi ne prijel   za  glavo?   Ako  se jeseni  pooblači
nebo in začne po-
malem rositi izpod
njegove     čmerno
nagubančenejoič-
me,  se   nihče   ne
čudi. Ako so sem-
tertja  stari   ljudje
sitni in neustrežni,
sami sebi na poti
na svetu, ali je to
kaj nenavadnega?
TodaOrudnovima
otrokoma je sredi
najhujše zime cve-
tela  prelepa mla-
dost. In vendar, in
vendar!    Le   po-
glejte     podobici!
Ali ni to Ie mimo-
grede skisano vre-
me,   ki   se  mora
čim  prej   zjasniti,
da    posije   zlato
solnčece . veselja,
Ijubezni in mlado-
sti   ne   samo   na
vogel    Orudnove
hiše, marveč tudi
za Grudnovo peč,
kjer sta se igrala ?
Mati so se zunaj ob ognjišču oprli na kuhalnico   in  poslušali  nedo-
gnano pravdo, časih so pa radovedno pogledali v sobo nevšečno nakrem-
žene oblake, kdaj začno iz njih padati debele kaplje. In res so začele.
Pravili so, da je bilo v četrtek popoldne   tistega   skisanega   dne,   ko
sta se Janček in Julka sprla in zares ločila v žalosti  in sovraštvu.   Morda
bo kdo imenoval malenkost, ker sta se, češ:  majhen lonček vzkipi naglo.
Toda poglejmo od kraja!
1
¦¦   32   *•                                                4
^j ^..,,-aSaj vidim, ali misliš, da ne vidim: naš Biček! Na, kužek, na!"             j
»Tvoj je Biček; to je muca!"                                                                       '
,To je muca; to je Biček!"
»Muca, Biček! — Biček, muca! . . ."
In ročice so se iztezale na tablico in se dotikale obeli potfob z vedno bolj mokrimi prstki, a vmes so švigali jezni pogledi, vmes so tekle solze na obeh straneh.
Julka je otresala s črnimi kodri na glavici in Jančku je čopek na vrhu čepice skakal kakor oživel na levo in desno: k Bičku in muci!
ln najbrž bi se bila iz skisanih oblakov vsula ceio toča na Juliine kodre in na Jančkov čopek, zakaj drobni prstki so se skrčili v drobne pesti, da se ni ogiasila mama izza ognjišča: ,,Pa za tako malovreden nič! Bratec in sestrica, pa za nič sta se sprla! 0 grdob grdoba! Ali ni to grdo?"
Janček kakor da ne čuje opomina, pograbi tablico in se odpravi k sosedovemu Lojzku. Julka tudi ni marala zaostati, pa je zbežala kar pred njim mimo matere v kuhinji ven pred hišo, trdeča Jančku: ,,Zate ne maram, ne, si siten. K teti pojdem na vas. Pa bodi sam, le bodi!"
Mati so pa govorili: ,,Bratec in sestrica, pa se spreta za tako malo reč! Pa tako grdo sta se sprla! Ali ni to grdo?" Janček se potoži: ,Ko je pa tako sitna!"
^AIi nisi siten tudi ti?"
,,Ali jaz nisem tako, nisem!"
»Vse sem slišala: ti si siten in Julka je sitna; H si pa že šolar, po-misli, a ona šele otrok."
,Saj vam pravim, mama, da nisem tako siten."
»Če res nisi takšen, marveč boljši, zakaj ne stopiš za njo in je ne po-kličeš nazaj? Ali ti ne bo dolgčas brez setrice?"
Janček je šel res ven za njo, vedel pa ni, ali naj krene k Lojzetu ali naj pokliče Julko, ki poreče potem, da jo je prosil; s tem postane njena mačka Biček . . . Ob voglu je obstal in ugibal: če krene tako, ne bo prav, če krene drugače, bo še bolj narobe. Poleg tega ga je tudi zeblo in izza vogla je videl pred vratmi k teti stoječo Julko, ki jo je gotovo tudi zeblo. Držala se je pa vendar silno jezno, in solze so ji silile v oči.
Janko, Janko !• zakli&jo mati, in to je odločilo, da je zaklical tudi Janček: ,Julka, pojdi domov, se bova še igrala!" Sestrica je gotovo komaj čakala, da jo kdo pozove, zakaj tudi njo je zeblo in dolgega časa se je bala. ,Kaj bi hodila k teti! Doma ]e bolje!" A Janček je ugibal: ,Kaj bi hodil k sosedu. Doma je bolje, in mati poreko, da sem staiejši in pamet-nejii; Julka je še otrok!"
Skisano vreme se je kmalu razvedrilo: sijalo je zopet ljubo solnce, grela mladosl in Ijubezen.