VJugoslaviji je najboljše.
K o sem se nedavno vračal kot osvobojen vjetnik iz Italije, sem potoval s prav počasnim sanitetnim vlakom preko Inomosta, Solnograda, Linca, Dunaja, torej skoz celo nemško avstrij. republiko preko Budimpešte v Zagreb, torej skoz celo madžarsko republiko, domov v slovenski del Jugoslavije.
V nemško avstr. republiki so nam povedali na mnogib krajih, da imajo jesti samo to, kar jim nudi švicarska in italijanska milost. Ves čas potovanja smo slišali samo tožbe glede stradanja. Videli smo, da tam misli vsak človek samo to, kje bi si kaj kupil da bi se najedel.
Dunajčani so hodili na Tirolsko, kjer je še bilo v nekaterih dolinah dobiti živil.
Deželni odbor tirolski jim je zaprl vrata ter jih ni pustil notri.
Na Dunaju mi je kazal železniški sprevodnik svojo krušno karto iz te sem razvidel, da je od 9 dni dobil kruh samo ob štirih dneh. Po izpovedbi tega sprevodnika je dnevna porcija kruha 1 prst debela in eno dlan velika. Zajutrek je prazna črna kava, obed zelje in repa ker te pridelke dobavi dunajska okolica. Takoj po izstopu iz dunajskega kolodvora se mi je kazala žalostna slika : dekleta vsaj navidezno iz boljših rodbin, ki so vpraševale za kruh in pri tem ne dvoumno gledale. . .
V  našem vlaku vozečemu v Budimpešto sta prišla dva železniška delavca ter sta nas prosila za kruh rekoč, da sta vsled gladu oslabljena.
V nemško-avstrijski republiki sta vozila takrat po glavnih progah samo dva vlaka. Predvsem manjka vagonov, ker so jih Italijani pobrali že skoro do takrat tritisoč. Nadalje pa je manjkalo tudi premoga. Proga je bila vsled tega prav brez življenja. V restavracijah je bilo dobiti samo izjemoma pivo, druzega prav nič.
V  Lincu sem videl na dveh hotelih napise da vsled pomanjkanja živil ne servirajo jedil.
Prepričan sem da so nam dali v vlaku invalidnim častnikom, kar so pač dobrega imeli. Jedli smo predvsem polento in riž. Na Ogrskem je bilo le malo boljše. Bilo je videti preveč prebivalstva, begunci iz Češkoslovaške, iz Banata in Bačke so natlačeni po Budimpešti, ki šteje 3 milijone prebivalcev dočira je prej štela 1 milijon prebivalcev.
Njihovo edino upanje je bilo, da zapuste Jugoslovani Bačko in Banat, ker drugače Ogri baje ne bodo mogli živeti. Zbirali so armado da bi pregnali Romune in Cehoslo-vake iz „ Ogrske". Med zbiranjem armade so gonili vojaki z nasajenimi bajoneti cele črede komunistov skozi mesto vjete. Na desettisoče brezposeljnih je živelo od podpore. Polom je bil pred durmi. Moral je nastopiti posebno vsled tega, ker je ogrska izgubila najrodovit-nejše pokrajine inKarolijevavladaniimela moči niti volje ustvariti času odgovarjajoče reforme.
človek v Nemški Avstriji in na Ogrskem je duševno ubit. Vsakdo se zaveda, da živi na razvalinah prejšne velike države.
Vsakdo tudi ve, da tem razvalinam manjkajo predpogoji, da bi nastale iz njih zdrave, trdne in gospodarsko mndirane stavbe. Čul sem od svojih nemških in ogrskih sopotnikov samo tarnanje glede bodočnosti, ravnotako kakor glede  sedanjosti.
Ko smo prišli v Koprivnico, ki je prva postaja na jugoslovanskem ozemlju proge, po kateri sem se vozil, so vstopili naši vojaki ter z velikim veseljem pripovedovali, da vlada pri nas red, samozavest in četudi je draginja, se za denar vse lahko dobi. Videli smo, da z veseljem in ponosom delajo, službo, kajti pristavili so : „samo Italijan nas jezi ter ga bo še treba vun vreč."
Istina je, da pomanjkuje vrednosti denarja in zaprtje mej povzroča v Jugoslaviji gospodarsko šibkejšim slojem težko življenje.
A pri nas imamo zavest, da smo sedaj vzrastli, da so dani vsi prepogoji za gospodarsko ugodno življenje v bodočnosti, in se bo tudi vse drugo z časom uredilo. Kdor je hodil drugod ve, daje pri nas zlo vendar še najmanjše in da traja sigurno samo mimogrede, ako nam ne zmanjka razuma in ravnotežja, ravno v tej dobi, v kateri bi ga morali še prav pokazati.