PAVLETU BLAZNIKU — V SLOVO IN SPOMIN Šele leto dni je minilo, kar sta dva izmed naših časopisov, s katerima je bilo Blaznikovo znanstveno in uredniško delo najbolj povezano, počastila s pregledom njegovega dolgoletnega dela njegovo osemdesetletnico (Kronika 1983, 69-70; LR 1983, 191—195). Toda zgodilo se je, česar nihče med nami ni še pričakoval. Po triindvajsetih dneh boja med življenjem in smrtjo, ki se jo začel že 20. maja, je v sredo zjutraj 13. junija zmagala sovražnica življe nja, ko smo se po novicah iz bolnice prvič drznili spet rahlo upati, da jo bo Pavletova krepka natura premogla tudi sedaj, kot jo je še pred malo leti. Tako pa se je v naše vrste zarezala globoka rana, le dobra dva tedna, preden bi Pavle dokončal svoje enainosemdeseto leto. Pavle Blaznik se je rodil 28. junija 1903 v Škofji Loki, na ozemlju go spostva freisinških škofov, ki je nekako čudno tesno povezano z modernim slovenskim zgodovinopisjem: v približno sto letih razvoja slovenske moderne zgodovinske vede sta ji le s kratko vrzeljo stala 90 let na čelu Franc in Milko Kos, ki izvirata od tod, prav tako je bil tu doma Anton Koblar, prvi organi zator slovenskega periodičnega zgodovinarskega tiska, pa še pri prvem delu Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, ki je bila dokončana pred nekaj leti, so bili med šestimi člani širše redakcije kar štirje, ki so izvirali s področja tega gospostva, čeprav ne zajema niti 3 odstotkov vsega današnjega slovenskega ozemlja. Med njimi je bil tudi Blaznik, ki ima po organizacijski strani celo prav gotovo največ zaslug, da je prispelo delo do srečnega konca. Izvor je torej za Blaznikovo delo vendarle več kot samo podatek. Do vojne mu je potekalo življenje nekako po dosti utečenih, čeprav nad povprečno in ne vselej lahko postavljenih poteh. Osnovna šola v domačem mestu, srednja šola od 1913 do 1921 na prvi slovenski gimnaziji, »škofovih zavodih« v Šentvidu, nato študij zgodovine in zemljepisa na univerzi v Ljub ljani, kjer je bil predvsem učenec Ljudmila Hauptmanna, pri Milku Kosu je opravil le diplomski izpit jeseni 1926 kot prvi kandidat, ko je ta prišel kot pro fesor v Ljubljano. Zveza med obema ožjima rojakoma pa se je začela že pri pri pravljanju disertacije, knjige »Kolonizacija Selške doline« (1928), čeprav je tudi v to smer potisnil Blaznika že kot študenta Ljudmil Hauptmann. Veljal je že tedaj za izrazito dobrega delavca in nič se ni poznalo, da si je moral večji del študija sam skrbeti za življenje denar z nočnim igranjem klavirja, največ v kavarni Emona. Leta 1928 je dosegel doktorat in po mesecu dni suplentstva na ljubljanskem učiteljišču je bil nameščen kot suplent oz. profesor na gimna ziji v Celju in ostal tam do okupacije. Spadal je v vrsto tistih dobrih starih profesorjev, za katere se z zaposlitvijo na srednji šoli znanstveno delo ni ne halo, marveč so prav oni tudi še med svetovnima vojnama pri humanističnih vedah pomenili široko podlago za njihov tedanji razvoj. Delovno smer sta mu določali disertacija in ljubezen do ožje domovine: Še pred 1941 ni le poglobil 2* 19 svojega raziskovanja Selške doline s podrobno analizo agrarne posesti, kakršne doslej nimamo za noben drug del našega ozemlja, marveč ga je razširil na Sorsko polje in na Poljansko dolino, pa še na nekaj drugih manjših vprašanj. Gotovo bi mu teklo delo hitrejše, če bi se mu uresničila želja, da postane kustos arhiva pri Narodnem muzeju, pa po diplomi zaradi finančnih krčenj za slovenske kulturne potrebe ob začetkih gospodarske krize to ni bilo mogoče. Z vojsko se je vse prelomilo. Družino je spravil na ženin dom v Dalma cijo, sam pa jo je pred Nemci odnesel prav zadnji trenutek, obveščen, da ga iščejo, in od svojega dela prinesel v Ljubljano srečno le kartoteko vseh kme čkih posestev loškega gospostva, izdelano po dolgem in mučnem študiju ka tastrov 18. stoletja. Knjižnica mu je skoraj vsa propadla in le redke stvari mu je po vojni uspelo vnovič najti. Do kapitulacije Italije je bil večinoma v Ljubljani kot pogodbeni profesor na gimnaziji v Vegovi ulici, nato se je pred Nemci umaknil v Dalmacijo in se 1944 pridružil partizanom na Komatih, decembra pa so ga postavili za profesorja v osvobojenem Šibeniku. Maja 1945 se je vrnil v Ljubljano in jeseni postal ravnatelj gimnazije v Celju, kar je ostal do 1948. Poglavitno delo ,pa se mu je že tedaj obračalo v druge smeri: najprej v ugotavljanje vojne škode na kulturnozgodovinskih predmetih v Sloveniji in nato že v sodelovanje pri prvi fazi restitucije kulturnih dobrin. ki so jih odnesli Nemci med vojno: bil je v skupini, ki je iz Gradca rešila velik del mariborske študijske knjižnice in še kaj drugega. V letih 1948-50 je delal kot član komisije za restitucijo v Avstriji — še do danes so njegovi za piski iz tega časa podlaga pri pogajanjih, ki še niso do kraja zaključena Kakorkoli je bila nespodobna ukinitev njegovega ravnatelj evan j a že kmalu po začetku naloženega mu dela za vrnitev naše kulturne dediščine iz Avstrije človeško neprijetna, pa je bila za njegovo delo v zadnjih petintride setih letih naravnost prava sreča: po vrnitvi je bil za štiri leta (1950-54) po stavljen za znanstvenega delavca na področju gospodarske zgodovine na eko nomski fakulteti, nato za tri leta (1954—1957) v Državnem arhivu Slovenije, od 1957 naprej pa kot prvi in dolgo edini znanstveni sodelavec na Inštitutu za občo in narodno zgodovino pri SAZU, današnjem Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, kjer je napredoval v znanstvenega svetnika in ostal v stalnem delovnem razmerju do konca 1982, delal je pa tu na inštitutskih nalogah tudi še naprej prav do zadnje bolezni. Kaj je pomenil ta preobrat za Blaznikovo osebno delo in s tem seveda tudi za slovensko zgodovinopisje, kaže najbolj jasno in neposredno njegova bibliografija. Medtem ko je dozorelo do objave od 1926 do 1940 13 publikacij (disertacija, 7 razprav in 5 ocen), mu jih je od 1951 naprej blizu 100, med njimi dve debeli knjigi o zgodovini loškega gospostva (izdaja Urbarjev freisinške škofije na Slovenskem, 1963, in Škofja Loka in loško gospostvo (973—1803). 1973), zadnje in najobsežnejše delo, Historična topografija Štajerske in jugo slovanskega dela Koroške, pa je praktično dokončano ostalo na njegovi de lovni mizi in v kartotekah. Največ dela je bilo dolgo posvečenega njegovi prvotni ljubezni, zgodovini loškega gospostva: v zamudnih arhivskih študijah doma in v Miinchnu, pri čemer mu je pomagala z denarjem domača občina, marsikaj pa je prevzel kar na stroške lastnega žepa, je evidentiral, izpisal in dal mikrofilmati izredno mnogo gradiva za to zgodovino, ki je danes poglavitni sestavni del starejšega v loškem muzeju hranjenega arhiva. Blizu 40 razprav, 20 v katerih je obravnaval posamezna vprašanja, mu je omogočilo veliko sintezo zgodovine loškega gospostva, ki mu je dozorela približno petdeset let potem, ko ga je profesor kot študenta napotil na njegovo življenjsko raziskovalno pot. Ze ob tem pripravljalnem delu se je razvil v našega najboljšega krajevnega zgodovinarja, prav zaradi tega pa danes noben del slovenske zemlje nima tako temeljito in bogato obdelane svoje zgodovine kot prav loško gospostvo. Hkrati pa je to eno izmed temeljnih del za agrarno zgodovino Slovencev nasploh — ob pripravljanju Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev (Zgodovina agrarnih panog) smo nič kolikokrat ponavljali, koliko laže bi bilo delati, če bi imeli na Blaznikov način obdelanih več gospostev v različnih slo venskih pokrajinah. Pa je vendar Blaznik tudi v tem pogledu postoril še marsikaj. Posest freisinških škofov ob dolenjski Krki ga je vodila tudi v ta prostor in k splošnejšemu vprašanju starejše agrarne strukture na Dolenj skem. Sodelovanje pri pripravljanju še neuresničene velike zgodovine Ljub ljane pa je prineslo kot bogat rezultat razvoja gospostev in kmečkega polo žaja na njih ob popolnoma drugačnem razvoju prostora nekdanjega špan- hajmskega gospostva s sedežem na ljubljanskem Gradu. Nikakršno naključje ni, da je sodeloval Blaznik kot pomemben sourednik tako pri Kroniki, posve čeni prav krajevni zgodovini, kot tudi pri nastajanju sintetično zasnovanih poglavij Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev. Še manj nas more začuditi njegov pomembni delež pri urejanju Loških razgledov, pri katerih je menda samo zadnji, 30. letnik, ostal brez njegovega prispevka. Ze pri zgodovini loškega gospostva in pri izdaji freisinških urbarjev je bil velik del Blaznikovega raziskovanja posvečen posebej zgodovini kolonizacije — v srednjem veku, pa tudi pozneje do konca predstatističnega obdobja. Histo rična topografija Štajerske obravnava prav eno izmed temeljnih fondoloških podlag za to zgodovinsko problematiko. Prav gotovo je na tem področju naš največji znanstveni delavec za prof. Milkom Kosom — kar so mu slovenski zgodovinarji priznali že na svojem drugem zborovanju 1940, ko sta na Ptujski gori drug za drugim poročala o problemih metode kolonizacijske zgodovine. Od obeh se današnji mladi delavci na teh stvareh lahko še mnogo nauče. Končno se pri Pavletovem delu vse do našega časa ni iztekla še ena na loga, ki si jo je zadal po letu 1945 in ki ga je marsikdaj odtegovala od pravega znanstvenega dela. V letih 1958 do 1960 je bil eden izmed poglavitnih delavcev v komisiji, ki je pripravljala seznam arhivskega gradiva slovenske provenience v Avstriji in s tem podlago za pogajanja o izpolnitvi arhivskega sporazuma med Avstrijo in Jugoslavijo iz 1. 1923; prav zaradi tega je bil v ekspertnih skupinah, ki sta obravnavali arhive Koroške in Tirolske oz. Štajerske, pa tudi v ekspertni skupini za restitucije vse do zadnjega leta eden izmed najpo membnejših in najbolj nepogrešljivih izvedencev. O pomenu Blaznikovega dela v zgodovinarskih organizacijah bi vedeli povedati največ pač Ločani, saj je bil predsednik Muzejskega društva v Škofji Loki kar 38 let od ustanovitve 1936 do 1974, veliko dela pa je podaril tudi samemu Loškemu muzeju bodisi ob njegovem nastanku bodisi pozneje. Vse to delo govori samo zase in ne potrebuje še posebne hvale. Čeprav v šali je vendarle govoril resnico, da si je kar poltretjič zaslužil pokoj — enkrat s svojim delom v domačem mestu in zanj, poldrugič pa s svojimi službe nimi leti, ki jih je imel do upokojitve od začetka svojega študentskega muzi- kanstva — bil je namreč socialno zavarovan — kar 59. Pa še odtlej je bil v 21 pokoju samo po odločbi, v resnici pa še vedno ne. Še lani ob takem času smo mu želeli še vrsto zdravih in srečnih let. Nenadna in prezgodnja smrt je use kala bridko rano v vrste slovenskih zgodovinarjev. Še posebej pa je ta rana bridka vsem, in teh je mnogo, ki smo se z njim srečevali po človeški strani in pri delu. Ta spomin bo živel pač vse do našega konca. Pravi spomenik, ki ne bo izginil, pa si je postavil sam z bogatimi rezultati svojega dela. akad. dr. Bogo Grafenauer Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZTJ Danes se Ločani poslednjič poslavljamo od Tebe, častnega občana občine Škofja Loka. Tisti, ki se rodi v Loki in v njej preživi vsaj del življenja, ostane vedno Ločan, četudi ga zanese življenjska pot v druge kraje in med druge ljudi. To si dokazal tudi Ti, saj si velik del svojega bogatega življenja posvetil Škofji Loki in njeni preteklosti. Precej več kakor polovico svojih znanstvenih del in razprav si posvetil prav svojemu rodnemu kraju. Tako ima po Tvoji zaslugi to več kakor 1000 let staro mesto temeljito opisano svojo zgodovino in razvoj. Prav tako je neprecenljiv Tvoj delež pri ustanovitvi in delu Muzejskega društva, Loškega muzeja in Loških razgledov, ki letos praznujejo tridesetletnico izhajanja. Tvoje delo se kaže tudi v tem, da je danes spoštovanje do lastne zgodo vine in preteklosti v Škofji Loki prisotno ne samo med starejšimi, pač pa tudi med mlajšimi generacijami kot del tradicije. Kljub temu, da Te je življenjska pot vodila po svetu, si se vedno rad vračal v rodni kraj, kjer si imel mnogo dobrih prijateljev, sodelavcev in somišljenikov. Še vedno si aktivno sodeloval ali svetoval, kaj je potrebno še postoriti, kateri del preteklosti še osvetliti, saj preteklost vedno kaže tudi pot naprej. Močno bomo pogrešali Tvoje znanje in izkušnje, ki si si jih nabral v 59 letih aktivnega službovanja, saj si se upokojil šele leta 1982. Pogrešali bomo Tvojo humanost, odkritost, resnicoljubnost in požrtvoval nost. Ostaja Tvoje delo, ki ga spoštujemo in cenimo. To delo bomo nadaljevali, saj je pustilo korenine, ki se ne dajo posekati in zanikati. V imenu Skupščine občine Škofja Loka in družbenopolitičnih organizacij občine Škofja Loka izrekam Tvojim najbližjim iskreno in globoko sožalje, Tebi pa želim miren počitek v slovenski zemlji. mag. Matjaž Cepin Skupščina občine Škofja Loka Bridko je slovo od starega, zvestega, plemenitega prijatelja. Nad 70 let sva s Pavletom drugovala, prijateljevala in sodelovala. Le tu in tam so zuna nje okoliščine nanesle, da dalj časa nisva imela stikov. Zdaj naju smrt ločuje — Pavle odhaja, ostajajo le njegova dela in spomini na neštete dogodke in doživljaje, vesele in žalostne. 2iv spomin sega v čase ob koncu prve svetovne vojne, ko smo končavali višje razrede gimnazije. Konec vojne je prinesel sprostitev, odprl nam je svet, 22