_^., 157 .^— F. PALNAK ' : Vojne skrbi našega malega. ^*~ -^^ troci, imate vi tudi kaj skrbi zaradi vojne? [^* ""^^"N Kaj vprašujem! Očete in brate imate na vojni, pa bi ne imeli skrbi! Poleg teh velikih pa scveda tudi /\ /k manjše. Vsem tistim, ki so prej kedaj radi lizali in 'O\s^ jedli sladkarije, so te pošle; sladkor sam pa je tako /7pJV\ pičel, da komaj da osladi kavo. Pa kaj sladkor! Kruli, Vsi jih iniamo; še celo naš mali Janvid, ki glcda ^^ svet šele toliko časa, kar traja vojna, in ki ne vc, kaj S^^-^^^r je žemlja, presta, rožič, pustni krop in kar je še dru-^*** -"^ gih takih zdravih dobrot za mali želodec. Naš Janvid ima torej vojne skrbi. Najbolj ga skrbe vojaki. »Ubogi vojaki, «jim pravi. Njihovo dejanju in nehanje na vojni zvesto zasleduje. Kadar pridejo s pošto časopisi, dobi tudi on svojega — ovitek, na katerem je naslov, je Janvidov časopis. Ker je ta manjši kakor moj, je seveda Janvid prvi gotov s čitanjem. Po-tem pa pride nad me: »Ocka, si že pjebjal časopis?« Namesto »r« izgovarja namrcč »j«, na »č«, »š« in »ž« pa prezira v govorjenju kljukice kakor površni šolar pri pisanju. »Še ne,« mu odgovarjam. »Kaj pa ti, si že prebral?« »Janvid je ze pjebjal.« »No, in sedaj pusti tudi očku, da prebere svoje, kakor je pustil očka tebi.« To si da dopovedati. Pa le za nekaj časa. Kmalu se obrne do majke: »Majka, si že pjebjala čsopis?« Tudi pri majki naleti kakor pri meni. Z rnajko sicer laliko čitava da-]jc\ ker se je spravil mali na zidanje. Iz lcsenih kock si zida kapelice in lilevčke za »cunko« (t. j. svnjo); a iz tega, kako pogleduje zdaj encga, zdaj drugega, vein, da ima posebno za bre^om. Res začnc kmalu znova: »Ocka, bejes ti tisto o vojakih?« »Katero? Ali si ti kaj bral?« »O, Janvid je bjal,« rni odgovarja skrivnostno. »Kaj si pa bral?« »Stijnajst vojakov je slo. So vzeli hjib. Vsi so bili mjtvi,« mi poioča novico z važnim obrazoin. Saj pa je novica res tako imenitna, da se mo-rarn potneniti o njej z malim kaj natančneje. »Hrib so vzeli, praviš?« ga vprašam. »Ja, hjib so vzeli. Vsi so bili mjtvi. Ubogi vojaki.« »Kaj so pa napravili s hribom?« ----¦: 158 *~---- »Ne vem,« se glasi odkritosrčni odgovor. Odkod pa naj tudi ve tak malček, kaj se zgodi z zasedenitn hribom. Jaz pa vprašujem lažje: »Kaj pa so napravili z lnrtvimi vojaki?« O tu pa že gre z odgo-vorom: »Vse so dali v zemljo. Ubogi vojaki. Pa janjeni so bili.« »Ranjeni tudi?« se začudim. »Tudi.« Mali me žalostno gleda. »Kaj so napravili s temi?« »Vse so obezali.« Tako si torej predstavlja Janvid vojno grozoto: štirinajst vojakov zavzame hrib, vsi so bili mrtvi in ranjeni; mrtvece pokopljejo, ranjenco obvcžejo. — O, da bi bila vojna grozota rcs le tako mala! Otroci, vi, ki ste že večji, veste, da ni. Naš Janvid pa je še majhen. A navzlic teinu sc je polastila tudi njega ?.e ista skrb, ki je danes največja na svetu. »Kedaj bo konc vojnc?« To vprašanje trapi že tudi njega. Kedaj bo konec vojne? Tako vprašnjete tudi vi sami in vaši starši vprašujejo. A vi, ki imate na bojšču svoje očete in svoje bratc, imatc najtetitnejši vzrok za tako vpraševanje. Naš Janvid pa je majhen, zato je tudi njegov vzrok bolj ncznaten. Takole je: Janvid ne je rad kaše. Pravijo siccr, da je kaša otroška paša, pa že tnorebiti ne za vsak žclodec. Naš inali ima fižol rajši, krom-pir v oblicah najrajši — kaše pa ne. A jesti jo niora in jo tiidi je. Ko pa jo poje, pride najprej potožit k nmjki: »Majka, oh, kasa ni dobja.« Nekoč ob taki priliki pa mu majka obljubi, da naj počaka, da konča vojna, potem da bomo jedli zabeljene rezance. Zabeljene rezance — te, te ima pa od sile rad. Ko je slišal o tcli in pa, da jih prinese na mizo spet konec vojne, je bil kar zavzet za ta ko-nec! In kadar zdaj sliši o kaši, že pride povpraševat: »Majka, kedaj bo konec vojne?« Ali pa k meni: »Ocka, ali bo vojna samo se enomalo?« — Olejte, tako veliko skrb ima Janvid in nihče mii je ne more od-vzeti... Dve in pol leta ima koinaj, pa stavi tako usodepolno vprašanje, ki mu ne ve odgovora največji panietnik. Kajti vojna — vojna gre dalje vkljub vsein malim in velikim in največjim skrbem. Zorka in goiobčki.