j|f|pS| Poštnina platana v gomm Cena Din 1- VUJircnshl dem StED. 159 V Ljubljani, 13. |ull|a 1930 leto 1. 1 I H m I m H iiMI MSB BMms S Bff 11 i \ • ' • ' ■ . . „■ t 1 ' - ■ - Krvavo jutro nad Ljubljano Potniško letalo treščilo pri Bizoviku v sozd Sedem smrtnih žrtev: dr. Korce, Stana Kante, Tilka Pivko, vsi iz Ljubljane; dr. Horn in Brucklerjeva iz Berlina; pilot iarošenko in mehanik Anušič Ljubljana, 15. julija. Še niso minila tri leta, odkar je Ljubljana doživela strašno katastrofo, ko je padlo letalo ljubljanskega »Aeroputa« z vsemi potniki in pilotom ter mehanikom na Studencu na tla in pokrilo pod svoje ruševine osem žrtev. Kakor je takrat ljubljanska megla zapeljala pilota, da je zgubil razgled na tla pod seboj, teko je tudi danes prav tako megla povzročila nič manjšo in težko nesrečo — katastrofo. Letalo, ki vzdržuje redno progo med Ljubljano in Sušakom in dalje proti Belgradu, je kot običajno odletelo z ljubljanskega aerodroma proti Susaku. Vodil ga je priznani pilot Jarošenko z mehanikom Anušičem. Letalo je takoj po vzletu normalno delovalo in so bili vsi potniki izredno razpoloženi. Letalo je odletelo v smeri proti dušici, kjer pa je na črti med Hrušico Bizovikom nenadno priletelo nad S>°zd in že so prebivalci vse naokoli čuli Prašen tresk in eksplozijo. Vsi kmetje lz Hrušice in Bizovika so takoj prihiteli kraj nesreče in nudil se jim je stra-K8n prizor. Vse razbito in še delno v plamenih je ležalo v gozdu letalo, v ruševinah pa žrtve te katastrofalne nesreče. Ljudje, ki so prihiteli prvi na kraj nesreče, so videli še, kako je gorel mo- tor in opazili, da na nobeni žrtvi ni bilo več znaka življenja. Letalo je pokopalo pod seboj sedem žrtev, vse, ki so se nahajale v letalu. Bila sta to pilot Jarošenko, mehanik Anušič ter pet potnikov in to; Kante Stana, učiteljica na Barju, iz Ljubljane, advokat dr. Anton Korče iz Ljubljane, gdč. Pivko Tilka iz Ljubljane-Moste, in dva Berlinčana: dr. Horn in gospodična Bruckler. O nesreči pri Hrušici, pri kateri je treščilo na tla letalo Aeroputa, ki vzdržuje redno progo Ljubljana—Bclgrad in ki je odletelo ob 6.45 z aerodroma v Dev. Mar. v Polju. Letalo je delovalo v redu in je zato iskati vzrokov katastrofe v gosti ljubljanski megli, ki je danes zjutraj neprodirno pokrila vso ljubljansko okolico in s tem onemogočila pilotu Jarošenku, ki je znan kot eden najboljših pilotov, razgled. Že tri minute po odhodu je letalo izgubilo orientacijo in nizko, v bližini Hrušice, prav za prav na črti med Bizovikom in Hrušico, priletelo nad gozd. Kmalu se je že čula strašna eksplozija, motor je prenehal delovati, ljudje so vedeli, da se je letalu pripetila nesreča. Takoj so vsi prihiteli v gozd, prvi pa hrušovski orožniki, ki so imeli nočno službo in so patrulirali danes zjutraj v njeni bližini. Na ruševinah Prvim, ki so prišli na kraj nesreče, se je nudil strašen in grozen prizor. Letalo je bilo razbito na več kosov, gorel je pa le tisti kup, za katerega prvi očividci sklepajo, da je bil motor. Letalo je takoj iz aerodroma vzelo smer proti Zagrebu, vendar je pilot Jarošenko vodil isto precej nizko, ker se zaradi izredno goste megle ni mogel boljše orientirati. Pri tem pa je letalo že prenizko zaplulo. Nesreča pa je hotela, da se na tistem kraju nahaja gozdič na nekoliko dvignjenem hribčku, in to je bilo zanj usodno. * Ob smrekov vrh... Če vzamemo smer letenja iz Ljubljane proti Dolenjski, je letalo udarilo ob neko visoko smreko v Hruševskem gozdičku in sicer z desnim krilom. Pilot je najbrie spoznal, da se nahaja nad gozdom in je skušal letalo obrniti proti Dev. Mar. v Polju, kajti na tleh pri tem drevesu je ležalo desno kolo in nekoliko naprej desno krilo. Nekaj korakov od desnega krila je bil kup ruševin, iz katerih jc švigal ogenj. Po prvih znakih bi sklepali, da je bil motor. In spet nekoliko korakov naprej so se zgrmadile in sesule ruševine avijono-vega trupa, ki so pod njimi našli smrt pot- niki. In spet nekaj metrov naprej je ležalo na tleh levo kolo avijona. Nekoliko bolj v desno od tega pa je ležal mrlič v zeleni obleki. Kakor pravijo očividci, bi bil to pilot ali mehanik, še naprej pa se zopet nahajajo ruševine, najbrže levo krilo avijona. Letalo je moralo s precejšnjo brzino pinti nad gozdom in z izredno silo treščiti ob smreko, ki jo je po levi strani popolnoma oklestilo. Razdalja, kjer ležita obe kolesi letala, znaša približno 100 metrov. • Orožniki so takoj začeli delati red, vendar reševati niso mogli ničesar, ker so našli že vse žrtve nesreče brez diha. Trupla so strašno zmrcvarjena. Na kraj nesreče je prišel eden prvih s svojim motorjem poročnik Dežman, za njimi pa že takoj rešilni avto-mobili. Po treh letih se je srašna katastrofa ponovila. Vsi očividci so se zgrozili nad strašnim prizorom, nad žrtvami, ki so hotele poleteti na morje, da tam prebijejo nekaj tednov počitnic, In spet je hotela tragična nesreča, da se je katastrofa zgodila v neposredni bližini Ljubljane in v neposredni bližini našega letališča. Natančnejših vesti v tem trenutku nismo mogli izvedeti, priobčili pa jih bomo v današnji izdaji našega dnevnika. Stran 4, ^SLOVENSKI DOM«, dne 15. julija 1936. Štev. 159. Bajni zakladi na dnu morja Anglež Phipps je bil prvi v zgodovini poznani človek, ki se je lotil reševanja potopljenih zakladov iz morja. Leta 1662 je kupil v Londonu neko staro ladjo in jo opremil v ta namen. Spravil se je nad zaklad, ki se je bil potopil v neposredni bližini angleške obale. Poskus se mu je ponesrečil. Kljub svojemu neuspehu pa se je Phipps še nadalje bavil s podobnimi načrti in res se mu je nenadno v glavi posvetila rešilna misel. Že na povratku domov je iznašel potapljaški zvonec. Angleški kralj § a je zato povzdignil v plemiški stan. Phipps je il prvi pustolovec večjega stila, ki se je lotil kopanja morskih zakladov. Kmalu so mu sledili mno- fa j drugi. Seveda ni bila vsem naklonjena sreča, ahko rečemo, da so se večinoma vračali domov razočarani in brez denarja. Mnogokateri je svojo pustolovščino plačal še s smrtjo. Zgodovina pozna toliko primerov, ko so morski valovi pogoltnili in spravili na dno morja velike in včasih celo bajne zaklade. »Velika armada" 1.1582 Španska mornarica — Armada — je postala žrtev strašnega viharja leta 1582. _ — Morje je takrat pogoltnilo okrog devet milijard zlata v našem denarju. To je bil vojni zaklad, ki ga je peljal s seboj ta velikanska španska mornarica, ki je hitela nad Angleško, da jo zavojuje. Še preden so začeli ropotati topovi, je vihar opravil svoje. 30.000 mož se je pogreznilo v morje. Ušla je le admiral- vojni zaklad. 350 let že leži ta ladji skem dnu, vendar se doslej še nikomur ni posrečilo, da b> rešil vsaj del potopljenih zakladov. Dogodi se, da viharno ntorje večkrat vrže na obalo kak španski zlatnik, v znak, da zakladi ne leže preveč globoko. Zaklad morskega roparja Drugi je zaklad angleškega morskega roparja 'Averyja. Averp je bil drzen morski ropar, ki je ob neki priliki oropal velikega mogula iz Hindu-stana ter mu iztrgal mnogo dijamantov in draguljev, vse skupaj vredno 260.000 zlatih funtov. Tako velik plen je rodil zavist pri njegovih tovariših. Avery je jnoral bežati in skriti zaklad na otoku Exuma v otočju Bahama. Otok je brez vsake vode in ima kakih 5 km v premeru. Za kopanje tega zaklada bi bilo treba vsekakor manj truda in časa kakor pa za dviganje zaklada velike Špan. armade. Zaklad angleške vojne ladje Bouvery bi morda mikal ljudi, ki jih veseli pustolovščina. To je namreč zaklad zadnjega kralja na otoku Tahitiju. Kapitan Bauvervja se je polastil tega zaklada in ga odpeljal s seboj, ko so mu postala tla na Tahitiju prevroča. Prenesel je zaklad na otok Tonga in ga zakopal vpričo petero svojih tovarišev, ki so še ostali. Tako je od osemnajstega stoletja skriti zaklad vreden več kakor sto milijonov dinarjev. Danes se ne ve točno, na katerem otoku je prav za prav zaklad zakopan, ker je Tonga ime za skupino koralnih otokov. Malajski dragulji Tudi zaklad sultana Malajcev ni tak, da bi ga mogli podcenjevati. Bungsu je bil poslednji malajski knez iz prastarega rodu. Španski osvajalec Corcuera je zvedel za ta zaklad in ga leta 1638 sultanu ukradel. Z njim je bežal na neki otok v Tihem oceanu. Na otoku Taw-Tawi je zaklad zakopal. Preko dvesto izbranih dragih kamnov je bilo v tem zakladu, biserov izredne lepote in vrednosti, med njimi tudi tako imenovani »črni biser« Malajcev, ki je sam vreden nekaj milijonov. Ta za- vojnih načrtov in mnogo najdražjih egiptovskih umetnin. Bojna jadrnica »L’Orient« je te vrednosti vozila v Francijo, vendar so njo in vse ostalo francosko bojno brodovje zalotili Angleži in ga v bitki pri Abukirju uničili. Najdbe bi se razveselili tako liko palačo, ki pa ni več preživela svojega vla- darja. Pragozd je palačo zakril. Mnogo iskalcev zaklada je že tavalo tam in stikalo, vendar sreče ni imel nihče. Kartaginsko zlato Že 2182 let pa je skrit zaklad stare Kartagine. Vreden je več kot milijardo. 400 ladij ga je peljalo preko morja v Španijo za Hamilkarja, očeta slavnega vojskovodje Hanibala, ki se je takrat vojskoval v Španiji. Toda rimske ladje so prežale na sovražnika ter so blizu Kozjih otokov pri Siciliji zalotile kartaginsko brodovje. Vnela se je bitka, ki bi se najbrže slabo končala za Rimljane, da ni večina kartaginskih ladij nasedla na pečine. Morje je pogoltnilo ogromni zlati zaklad. Ker takrat še niso imeli priprav za dviganje zakladov, so na zaklad kmalu pozabili in danes ni mogoče več vedeti, kje točno je kraj nesreče. Korintski zaklad se da komaj primerjati s kar-taginskim tako po letih, še manj pa po vrednosti. Vendar le to je gotovo, da leži ta zaklad v Korintskem zalivu in je vreden nekaj sto milijonov. Zlato, ki so ga peljale rimske ladje, je bilo last rimskega konzula Mummija, ki je leta 146 plenil v Korintu in se je z zakladom vred na povratku v domovino pogreznil v morje. Vendar to ni bilo samo čisto zlato, temveč tudi mnogo srebra. Žrtev svetovne vojne Težko je priti na sled potopljenemu zakladu, ki ga je vozil s seboj angleški parnik »Laurentic«. »Laurentic« je vozil iz Amerike v Anglijo. Bila je svetovna vojna in neka nemška podmornica ga je torpedirala prav blizu irske obale. Dosedanji poskusi dviganja so blii izredno težavni, ker se je parnik po torpediranju preklal na dvoje in se je zlato pogreznilo na dno, ruševine ladje pa čezenj. Vendar se je dosedaj posrečilo spraviti na površje dobro petino vrednosti. Napoleonov plen Znamenit je tudi Napoleonov zaklad. V njem je bilo več kakor za dve milijardi zlata, mnogo pri tem tam, da zahteva Egipt polovico dvignjenega zaklada za sebe. V prvi vrsti pa hoče Egipt imeti za sebe vse umetnostne spomenike, ki bi se potem prenesli v narodni muzej. Pred nekaj leti se je bil Grk Panaiotis ponudil egiptski vladi, da bo dvignil zaklad, če mu zagotovi milijon za dvi-govalne stroške. Ker je pa Egipt to odklonil, , je padlo vse v vodo. Srebrna mornarica (špansko-francoska) je vozila s seboj iz Amerike zlata in srebra za pet milijard. V mehikanskem zalivu je težko natovorjene ladje zalotila angleško-nizozemska mornarica. Vnela se je bitka, kakršnih je videl svet v prvi polovici 18. stoletja prav veliko. Takrat so bili Angleži tisti, ki so svoje evropske konkurente polagoma izrivali iz ameriških kolonij. Pri tem so se opirali na svojo veliko in težko premagljivo mornarico. Ko so zalotili Francoze in Spance, so jih napadli in skoraj vse ladje potopili. Le nekaj tovorov zlata je padlo zmagovalcem v roke. Z vsemi modernimi pripravami so že poskušali najti kraj in ležišče zakladov, vendar doslej sreča ni bila nikomur naklonjena, čeprav leže zakladi le kakih 25 m pod morjem. Ženevski obrazi Titulescu Prvo mesto med slavnimi ženevskimi govorniki prisojajo v Ženevi romunskemu zunanjemu ministru Titulescu. Zdi se, da je tudi Titulescu sam o tem prepričan, ker spremlja vsak njegov nastop poseben ceremonija!. Titulescu namreč nikoli ne ride pravočasno na sejo. Na zadnji konferenci v 4ontreuxu bi kmalu prišlo zaradi njegove zamude do zmede. Zasedanje bi moral otvoriti švicarski zvezni predsednik Motta, nakar bi moral Titulescu spregovoriti nekaj besed na čast švice kot gostiteljice. Toda Titulescu je po svoji stari navadi prišel prekasno. Preostajalo ni drugega, kakor da je Motta začel govoriti. Bil je že skoraj na koncu svojega govora, ko je v dvorano stopil Titulescu ves zasopel. Stopil je takoj za Motto na govorniški oder in začel lepo govoriti, čeprav ni imel jjojma, kaj je njegov »predhodni govornik »govoril. Govoril je po svoji navadi odlično in vsi delegati so mu ploskali. Sploh ima Titulescu navado, da go- Nizozemci so si tudi za olimpijado v Berlinu že določili svojega kuharja. if#* ■ vori brez predpriprave. To je tipični patetični govornik, ki mu patetika ne leži v zanosnih kretnjah, temveč v glasu. Nihče do danes ni videl Titulesca z iztegnjenimi rokami. On zna povedati vse, kar ima v načrtu, ne da bi za to porabljal svoje roke. Kazalec Leona Blusna Zadnje zasedanje ZN je bil prvi nastop francoskega ministrskega predsednika Leona Bluma pred mednarodnim občinstvom. Zanimivo je, da se na govorniških odrih skoraj vsi ljudje spremene. Leon Blum, ki v osebnem razgovoru ljudi kar -očara, postane na govorniški tribuni fanatičen dogmatik. Pri njem je značilna ena kretnja: gibanje s kazalcem. Njegov kazalec ni nikdar miren. Z njim giblje, kadar vprašuje ali vzklika, dela z njim pike v‘zraku, z njim zbira politične račune. To je nekako kretnja vzgojitelja. Blum kot govornik velikokrat spominja na učitelja. Na govorniškem odru se dela strog, kar mu pa nič posebno ne pri-stoja. Govori zelo jasno in z zvočnim glasom, da naredi na človeka vtis, kakor da njegovo govorjenje ni v skladu z njegovo suho postavo. Moč njegovega glasu spominja na profesorja, ki je strah in trepet razreda. Vsak trenutek pričakujete, da bo nekoga pozval in ga poslal v kot klečat. Zato pravijo, da dela tak vtis, kakor bi hotel ZN pretvoriti v miren in tih šolski razred. Komisar Litvinov Med ostale govornike v ZN spada sedaj sovjetski komisar za zunanje zadeve Litvinov. Pred njegovimi govori imajo vsi velik strah. Vsi so izredno dolgi in se še noben ni končal v pol ure. Litvinov svojih govorov ne govori, temveč jih bere. Včasih francosko, včasih angleško. Osebno je bolj vnet za angleščino, toda v tem jeziku se zgublja govorniški talent komisarja Litvinova. Sir Anthony Eden Tudi govori angleškega ministra Edena niso nobeni biseri v Ženevi. Njegovi govori imajo na sebi znak, kakor da niso besede angleškega ministra. Sicer je pa na Edenu mnogo neangleškega. Več je na njem romanskega, kar se pozna zlasti v govorih. Eden ljubi zanosen govor kakor Titulescu, vendar ga v razgibanosti ne dosega. Pri vsem tem je Titulescov zanos nekam moški, dočim je Edenov pretiran in bolj ženski. Imate nasmejane govornike in tudi resne, dalje govornike ki se smejejo tudi takrat, ko govore o najbolj resnih stvareh. Pa so tudi taki, ki se drže resno, ko govore in pripovedujejo šale. Titulescu ljubi humor, vendar je zelo resen govornik. Eden je brez humorja, pa se vedno smeje. Polkovnik Beck Ce bi med ženevskimi govorniki priredili tekmovanje v tem, kdo ima najmočnejši glas, bi prav gotovo dobil prvo nagrado poljski zunanji minister polkovnik Beck. Beck ima glas vojaka. V dvorani ZN grmi kakor na dvorišču kake kasarne. Beck ni rojen govornik in bere vsako svojo izjavo, tudi najmanjšo, s papirja. Trojica profesorjev Pa je zato odličen govornik brez pripravljanja grški delegat Politis, katerega imenujejo s polno Eravico za najboljšega govornika v Ženevi. Težko i našli Francoza, ki bi znal lepše govoriti francosko kakor zna Politis, Grk s ščipalcem na nosu. Nihče se ne zna na govorniškem odru tako preobraziti kakor Politis. Iz majhnega človeka, ki je bolj podoben profesorju majhnega provincijalnega mesta, nastane velikan, kadar začne govoriti. Politis raste na govorniškem odru kakor njegov tovariš Španec Madariaga. Povedati je treba, da so tri ženevske »zvezde« Politis, Madariaga in Vas-concellos drug drugemu močno podobni po načinu govora. Pri tem ima Politis zelo globok glas, Madariaga bolj sladkega, dočim Vasconcellos skoraj cvili. Pa vendar so ti trije politiki drug drugemu tako podobni. Vsi trije so univerzitetni profesorji. Madariaga je na madridski politehniki predaval gradnjo železnic, Politis je predaval filozofijo, a Vasconcellos je bil-šef klinike za otroške bolezni. Vri trije so učenjaki, ki so jih le razmere privedle pod vpliv visoke politike. Vsi ti govorniki so zelo poznani in cenjeni zaradi tega, ker so kratki in jedrnati. Toda najdejo se tudi izjeme. Kakor smo dejali, ljubi Litvinov zelo dolge govore, toda svetovni rekord v Ženevi ima iraški delegat, ki je pred tremi leti na razorožitveni konferenci govoril neprekinjeno 3 ure in pol. Ta govor opisati je zelo težko. Ko je govornik končal svoj dolgi govor, ni bilo v dvorani žive duše več. V trgovini radijskih aparatov: »Prosim, dobite mi Madrid, da bom videl, kako aparat prinaša,« »Takoj.« , »Vidim, da vaš aparat ni kdo ve kaj prida.« »Zakaj neki?« »Kar naptej sika in brni.« »Ali ne veste, gospod, da v Madridu razsaja revolucija.« , Neki zbiratelj avtogramov slavnih ljudi je pro-, sil angleškega pisatelja Kiplinga, naj mu pošlje svoj avtogram. Priložil je zato povratno dopisnico in dvajset šilingov za nagrado. Kipling mu je dopisnico vrnil s preprostem odgovorom: »Vsoto prejel.« Foto amaterji pozor! ij Nudimo Vam po najnižji ceni popolnoma nove krasne foto albume, foto ogliče, navadne albume za razglednice ter spominske knjige. Bogata zaloga Konkurenčne cene Prodajalna H. Ničman Ljubljana, Kopitarjeva ulica št. 2 Julian Duguid: . ( leleni pekel Prvo poglavje Kako srečen je človek, ki vsako jutro poišče svoje mesto v pisarni ali v banki brez vsake posebne želje, točno opravi svojo službo, zvečer pa se vrne domov in sede k dobro obloženi mizi v zavesti, da je izpolnil svojo dolžnost. Tak človek ne sluti nič o mukah svojega bližnjega, kateremu tiči v krvi popotniški bacil. Takemu popotniškemu človeku ni namenjena mirna in tiha sreča. Neodoljivo ga nenadno zvabi iz ozkega doma neznan klic v sinje daljave. Noč in dan ga muči skrivni škrat, ki mu je ime želja za dogodivščinami. Tak človek ne more zaspati, redni obedi na čedno pogrnjeni mizi se mu upro. Zmeraj močneje ga vleče ven v svet, v pustinjo. Vsaj enkrat v življenju bi rad stresel s sebe vezi civilizacije. Da pa ne zaslovi kot potepuh in ničvrednež, mora svoj popotniški gon obleči v plašček, ki da temu potepuštvu trgovski ali sploh kak drug koristen videz. Zato je tudi Mamerto Urriolagoitia, bolivijski generalni konzul v Londonu spustil v diplomatske kroge vest, da namerava po nalogu svoje vlade raziskati širne gozdne pokrajine v svoji južnoameriški domovini. J. C. Bee-Mason, filmski operater svetovnega slovesa, je-pripovedoval vsakomur, kdor je hotel poslušati, da pripravlja filmsko ekspedicijo na strogo trgovski podlagi. Jaz pa, ki sein komaj obvladoval svoje razburjenje sem resno zatrjeval, da sem dobil nalog od bolivijske vlade, naj uspehe in podatke te nameravane ekspedicije zberem v izčrpnem poročilu. V nekem oziru nismo-niti govorili neresnice. Mamerto Urriolagoitia, čigar ime je njegovim angleškim prijateljem pripravljalo pri izgovarjavi take težave, da ga je kar samo prostovoljno okrajšal v Urrio, bi moral v resnici raziskati notranjost divjega predela džungel v Boliviji. Bee-Mason je v resnici nameraval ohraniti na filmskem traku rezultate tega raziskavanja, meni se je pa prvič v življenju ponudila prilika, da pokažem, kaj zmorem s svojim peresom. Kljub temu pa smo vsi lagali. V resnici nam je vsem začel v krvi migati popotniški bacil. Sanjarili s;no o tabornih ognjih, v pokrajinah, kjer niti denar najbogatejšega človeka na zemlji ne bi mogel za nas ničesar izvohati. Mukoviti in vendar tako krasni bič popotniškega nagona nas je vse žgačkal v tilniku. Nepotrpežljivo smo dan za dnem trgali liste iz koledarja tiste dolge tedne, preden smo odpotovali. Ko smo v Tilburyju stopili na krov nekega južnoameriškega parnika, je na Temsi ležala svetlozelena sopara. Iz megle so doneli čudni šumi, se mešali s slanim okusom zraka in nam obljubljali čudne pustolovščine. Žerjavi so drdrali in šumeli, vmes je zdaj pa zdaj zacvililo javkanje togo napetih žičnatih vrvi, ki so hitele čez škripce. V trebuh ladje so izginjali novi in novi tovori. Vlačilci so hrume vlekli svoje verige, vrvi so plesketaje padale v vodo. Od daljnega kolodvora je brli-zgala v pritajenem kriku piščalka lokomotive. Ti zvoki so se spletali med sabo kakor vzorci preproge, mednje so se zdaj glasneje, zdaj tišje mešali zvoki ladijske godbe. Nenadno je plesni komad odrezano nehal in po hodnikih so zahrumeli zvoki narodne himne. Drdrajoče verige od sidra so se umirile. Nežno smo zdrsnili po reki navzdol ob dolgi vrsti žitnih skladišč, ki so tonile v sopari. Sami sebi smo se zdeli kakor preoblečeni roparji iz 16. stoletja. Mamerto Urriolagoitia je bil naš vodnik, po poklicu diplomat in učenjak. Njegov poklic je bil zarezan globoko v njegove poteze. Dvanajst let se je boril kot diplomat proti svoji naravi. V teh letih je znal svoj južnjaški temperament in svojo iskrivo šaljivost ukrdtiti toliko, da je njegovo vedenje pri 32 letih tujcem kazalo mojstrsko zmes resnosti in ljubeznivosti. To krotenje je dalo njegovim porjavelim španskim potezam dostojanstvenost, ki je segala daleč čez njegova leta. Široka pleša na glavi je ta dostojanstveni vtis še podčrtavala. Seveda je moral svoj temperament še zmeraj krotiti. Kadar je kot diplomat moral govoriti previdno, so mu temne oči vzplamenele in s silo je potlačil marsikateri udaren odgovor. Samo v krogu prijateljev je bilo mogoče spoznati kakšna množina šaljivosti in iskrenosti se je skrivala za to masko. I • Bee-Mason, filmski operater, je bil prav-tako plešast, toda pri tem se je nehala njegova podobnost z diplomatom. Bil je mršav, tršat in žilav kakor staro bruno. Njega niso ovirala nikaka diplomatična premišljanja, zato je svoje nazore razglašal z osvežujočim poudarkom. Za njegovimi naočniki v jeklenem okvirju se je svetila dvojica jasnih nemirnih oči, sredi obraza, ki je bil podoben obrazu spokornega duhovnika. Ko je Bee-Mason prvič sledil svojemu popotniškemu nagonu, je že skoraj dopolnil 40 let. Njegovi poznejši doživljaji so zgovorno kazali, kakšno je bilo njegovo življenje potem. Med svetovno, vojno je bil vojni fotograf v Franciji, Belgiji in Rusiji. Potem je šel kot filmski operater z zadnjo Shackletonovo ekspedicijo na južni tečaj. Udeležil se je tudi oksfordske ekspedicije, ki je šla na severni tečaj pod Worsleyevim vodstvom. Njegovo mišljenje je polnilo veličastje ledu. Ure in ure je pripovedoval o grmenju lomečega se plavajočega ledu, o vozilih, ki jih je zdrobila ledena pest zime. Pripovedoval je o krasni jeklenomodri barvi ledu in o plešočem zraku, j ki je slepil oči, oni pa so morali v samih pi-J zamah delati in se pretegovati po mrzlih la- 1 dijskih vrveh. >Slovenskl dom« izhaja vsak delavnik ob 12. Mesečna naročnina 12 Din, za inozemstvo 25 Din. Uredništvo: Kopitarjeva nlica 6/ITL Telefon 2994 in Telefon 2992. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: K. Ceč. izdajatelj: Ivan Rakovec. Urednik: J ože Košiček. 2996. Uprava: Kopitarjeva 6.