V Ljubljani, dne 20. septembra 1928
38. štev.
Kajmakčalan
Lepa planina, visoka 2517 m, se nam zdi kljub temu, da je tako daleč od nas, nekako domača. Samujoča široka goličava, pod najvišjimi vrhovi porastla z od vihre oguljenim drevjem, nas spominja naše ožje domovine, slovenske zemlje. Nadalje pa so jo nam omilili tudi lepi spomini, ko smo prvič zaslišali njeno ime. Kajmakčalan, sicer nekoliko tuje zveneča beseda, s kakim strahom, ali vendar z veseljem v srcu smo si jo šepetali baš pred desetimi leti Zvedeli smo po čudnih ovinkih, k!juib strogi pažnji av-
sko kot brezpomembno, so se razbili na hrabrih srbskih četah. Konrad je bil odstavljen, sledili so mu drugi, ali tudi tem ni uspelo pregnati srbske vojske. Šele po be-sedolomstvu Bolgarske, ko so prihiteli na pomoč Nemci in Je bila velikanska nadmoč, so bili Srbi prisiljeni se umakniti. Prišel je strašen umik preko albanskih pustinj, ki je. zahteval nebroj žrtev, več kakor vsi avstrijski napadu Pri tem so se posebno prijateljsko obnašali takratni zavezniki Srbije Italijani, ki niso hoteli prav nič pomagati in
Osvojili so si višine okoli Ostrovskega jezera, nato pa zasedli najvišjo točko planino Kajmakčalan. 18. septembra se je bila ljuta bitka, kjer so doživele čete centralnih držav hud poraz. Odtod je bila odprta pot v domovino.
Skupna zmaga jugoslovenskih čet, srbskih, hrvaških in slovenskih junakov, je b4-la odločilna. Brez te zmage bi bile brezpomembne vse deklaracije in vse pobožne želje po naši skupni državi, bi brez zmage splavale po vodi.
Leto. IV
strijskega policijskega aparata, in sicer Že proti koncu septembra, da se bijfcjotam, doH v Južni SriMji strašne bitke, v katerih zmagovito prodira srbska vojska, ojačena i našimi dobrovoljci. Šepetali smo, kajti bali smb se naših lastnih ljudi. Mislili smo, da nam vidttjo v srce, da nam naša sreča odseva raz lici. Naše veselje pa je prikipelo do viška tudi radi tega, ker smo se zavedali, da bo ta zmaga odločilna hi da se bliža konec krvavemu klanju, kakor budi tujemu go-spodstvu nad slovanskimi narodi.
In baš na Kajmakčalanu je padla odločitev.
Avstrijci so se takoj početkom svetovne vojne z vso silo vrgli na malo Srbijo. S tem so boteM ▼ prvi vrsti izvršiti strašno maščevanje, kakor GoRjat nad slabotnim Davidom, nadalje pa so mislili po porazu srbske vojske uporabiti svoje čete na ostalih frontah. Prišlo pa je baš nasprotno. Vsi načrti najslavnejšega avstrijskega generala Konrada Hčtzendorfa, ki je bil največji nasprotnik Slovanov ta označeval srbsko voj-
nanim uooropoije m veternuc
delali celo velike neprHike pri prevažanju Srbov po morju v Solun, kjer so se zbirali ostanki slavne vojske.
Jz Soluna so izvedle prvi Večji napad čete antante že v jeseni L 1916. in zavzele Bi-todj. Na to pa so se pripravljali skoraj dve leti, do konca poletja 1918, na odločilno bitko.
Nekako nestrpno smo čakali poročil s solunskega bojišča, kajti zavedali smo se, da pride tam doli prej ali slej do hiudfih bitk. In to se je zgodilo, kakor že omenjeno, v jeseni 1918.
Snbskim četam so se pridružili hrvaški ln slovenski ddhrovoljci, najbolj požrtvovalni sinovi naše domovine, ki so vedeli, kaj jih čaka. Zmaga ali smnt Kljub temu, da bi bffl lahko varno živeH v ruskem ujetništvu do konca vojske, so komaj čakali, kdaj da jbn bo dana prva prilika, da se borijo za svoje visoke ideale, za svobodo Slovanov. S četami Jugoslovenskih dobrovoljcev, Id so prišli iz Rusije, deloma tudi iz Italje, ojačene čete so se vrgle na skupnega sovražnika.
Minulo je deset let, deset pravzaprav kratkih let, in. kako se danes spominjamo tistih; za nas, lahko trdimo, srečnih dni, ko smo v srcih vriskali, polni lep& upov ia sladkih nad? Zdi se nam skoraj neverjetno, ako pogledamo nazaj, na tiste dni in na tiste ljudi, ki smo se jih takrat tako zelo bali fat se tresli pred njimi, da bi ne opazSi naše sreče. Savli so se spremenili v Pavle, zamenjali so obleko. Ne samo tisti, ki smo M veselili zmage, celo tisti, k| so se borili to žrtvovali svoje življenje za našo skupnost, so zapostavljeni za tistimi, k! so se bali našega osvobojenja. Ali ml, ki nismo obupali r strašnih dneh in smo verovali v zmago pra- ' vice v hudi svetovni borbi, verujemo še danes, da tudi tukaj posije solnce sreče. Prepričani smo, da se poležejo notranji prepiri, ki neprestano razdirajo težko delo veHkffi zmag, ki da bodo ▼ prihodnfi povojni desetini vsi trije bratje, Id so biB prvič združeni na Kajmakčalanu in se borili ramo ob rami za skupne jugoslovenske Ideale la v bratstv« delali za skupni, državni blagor.
Kajmakčalanovo pogorje.
Pozorišče strahovite nesreče pri Rogaški .Slatini, ki jo je zakrivil vinjeni šofer Ivan Novak iz Zagreba. Zavozil je v vlak.
Planina Sokol, v bližini Kaijmakčalana, kjer se je nadaljevala bitka- ,
Družina mizarskega mojstra Franceta Kokalja iz Viča, ki ga je od nedelje na ponedeljek razmesaril tržaški brzovlak
V Poljanah nad Škofjo Loko so te dni pokopali Katro Dolenc iz Vinharjev, ki je shranila in vrnila cerkovniku hostjo, ki jo je zgubil župnik, ko je šel obhajat To je opisal pokojni dr. Ivan Tavčar v povesti »Izgub ljeni Bog«.
Tudi novinarski stan ima svoje bridkosti Dr. J. Birsa, urednik »Jutra*, ki je nekoliko ostreje pisal o razmerah med našo državo in Vatikanom in pri tem uverjen, da piše resnico in v interesu države, prijemal ljubljanskega in sarajevskega škofa, je bil obsojen na 14 dni zapora. V zaporu, ki ga je včeraj nastopil, bo u-žival seveda razne udobnosti, ki jih niso deležni drugi kaznjencu Sprejema tudi obiske.
Češki radiolog dr. Behounek, ki se je udeležil ponesrečenega Nobilovega po* leta na severni tečaj, se je te dni poročil v Pragi. Sedaj mu bo prav gotovo' prešlo veselje spremljati italijanskega pustolovca, ki ga je dosedaj trdovratno
zagovarjal.
Levo: Dr. Kari Šavnik, direktor poštne hranilnice v Ljubljani, bivši finančni delegat, je te dni umrl v lepi moški dobi 54 Msi. roKojmk je bil rojen v Kranju, kjer je tudi obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo. Po končanih šudijah je služboval na Dunaju, do preobrata. Bil je ugleden uradnik, ki je spisal tudi več strokovnih knjig
Indijanski poglavar, star 107 let, je po štiridesetih letih zopet posetil London. Mož je kljub izredni starosti čil in primerno krepak.
V sredini: Polkovnika Fawcetta in njegovega sina so najbrž pojedli Indijanci v brazilskem pragozdu. To so med Indijanci prav redki pojavi, ali vendar se še naijdejo taki, ki jim tekne človeška pečenka. —♦ Levo: Komandir Dyott, ki je šel iskat nesrečnika in je sam ogrožen od ljudožrcev.
Desno: Nadebudni Rakarjev Tonček iz Litije je kljub mladosti že pravi godbenik. Šele 6-letni deček, ki je bil na Ljubljanskem velesejmu odlikovan za spretno igranje na harmoniko, v krogu svojih občudovalcev.
Desno: Primo Camera, eden izmed najboljših evropskih boksačev. Na sliki ga vidimo, kako djvfea z lahkoto dva že odrasla otroka.


Da olajšajo prijateljem planin dostop na visoke vrhove, Poiž je povsod znak počasnosti. Tako *> »a nasKkafi tudi v Švici-Ženevi, da J& prevažajo v železnih košarah. — Slika je posneta na pokažejo kalloo hitro tamkaj napreduje ženska volilna pravica	Barvarskem
Hudo prizadeti radi Nobilove pustolovščine: Na levi ga. Puadova in ga. Guilbaudova, materi dveh članov posadke vodnega letala «Lathama», ki je hitelo na pomoč Nobilu, pa se ni več vrnilo, na desni pa starši in žena Brazya, sodruga omenjenih ponesrečencev. Na sredi najdeni deli letalskega splova, ki pričajo o smrti posadke «Lathama»
Ladja, s katero so letos pripeljali na Angleško iz Rusije 26 trupel angleških mornarjev, ki so se ponesrečili med vojno
V Londonu je pričelo goreti veliko lesno skladišče. Iz strahu, da se požar razširi, je pobegnilo iz stanovanj nad 2000 ljudi. Ogenj pa so ■ '	k sreči omejili in pogasili