SVOBODNA SLOVENIJA
año XXXVIII (32)	men T ATTTT'XTT A y T X.) U U1	buenos aires
št (NO.) 38	JjjOijU V JjjlNI ± J\ \ j± F5 JA TL	27. septembra 1979
PAPEŽ JANEZ PAVEL II. TRŽAŠKIM SLOVENCEM
ROMANJE V RIM IN SPREJEM PRI PAPEŽU
ZAKOPANI TALENTI
„Čez nekaj mesecev bom diplomiral za inženirja elektronike. Med študijem sem doživel mnogo zadoščenj, a za bodoče pričakujem še lepših uspehov v svojem poklicu. Vendar imam občutek, kot da sem nekako izključen iz družbe, kot da živim osamljen med znanci. Želim si še nečesa, a sam ne vem. kaj. Morda me moti to, da nisem še ničesar storil za svojega bližnjega, tudi sicer nič pozitivnega. Opažam, da ne najdem teme za razgovor v družbi, nisem na tekočem o najvažnejših problemih naše dobe, ne o dogodkih po svetu, niti o dogajanjih tu, v samem Buenos Airesu, čeprav Sem dosegel višjo izobrazbo, po čemer sem stremel, in bom dobil akademski naslov, se počutim od-' dvojenega od dejanskega življenja, sam sebi dolgočasen — in razočaran.“
Takšna in podobna mnenja se večkrat sliši med mladino. Mnogi sicer tega ne izpovedo naglas, a občutijo to nerazumljeno, nejasno iskanje. Niso doslej našli ne v družinskem krogu ne v družbi tiste odločilne besede, misli, ki bi sprožila zadovoljiv odziv in smiselno usmerila njihove življenjske težnje in napore.
Tako stanje je lahko posledica nesodelovanja pri delu v skupnosti, kar je znak sebičnosti, nerazumevanja in odsotnosti čustvovanja z življenjsko problematiko. Pojem „problematika“ se pri tem nanaša na vsakodnevno odločitev med dobrim in najboljšim z ozirom na končni cilj človekovega življenja.
Medtem ko postaja današnjemu človeku univerzitetna izobrazba, združena z gospodarskim napredkom, življenjski cilj, in se — čeprav zakasnelo •— uresničujejo v najzaostalejših deželah sanje razsvetljenstva, bi po drugi strani filozofi XVIII. stoletja videli v teh dosežkih paradoks našega veka. Presenečeni bi z razočaranjem opazovali negativne in nepričakovane posledice splošne vzgoje do najvišje, vseučiliške stopnje.
Zavidljivi uspehi posameznikov in dostop množic do kulturnih vrednot na vseh področjih žal niso dvignili socialnega čuta do bližnjega, ne narodne zavednosti in etičnosti človekovih dejanj. Zakaj ? Saj sta vendar znanost in umetnost uresničitev vrednot kot sta resnica in lepota.
Napaka tiči že v ciljih vzgojnih načrtov, ki jih postavljajo voditelji najnaprednejših zahodnih držav po eni strani, in po drugi komunistična partija v materialistično marksistično usmerjenih deželah.
Napačno stališče je smatrati študij le kot pripravo na kako tehnično stroko, na več ali manj avtomatizirano specializacijo. študijska doba je priprava na bodočnost, a istočasno se študent že medtem oblikuje v zrelo (dozorevajočo?) osebnost. Za smotrno in vsestransko uspešno doživljanje študijske dobe bi morali vzgojni načrti vseh strok nujno upoštevati predvsem človeka kot takega, njegove naravne pravice in dolžnosti. Kulturna raven sodobnega razvoja kliče po ponovni širši umestitvi klasične humanistične vzgoje, ki je v zgodovini človeštva stoletja in stoletja oblikovala duhovne silnice. V nasprotju s splošnim prepričanjem potrošniške družbe v vsemirski dobi je nujno treba spoznati, da morajo tvoriti etnična načela osnovo znanosti in umetnosti. Zanimanje za humanistične predmete in poglobitev vanje je dolžnost in odgovornost posameznika, posebno pri strokah, kjer prevladujejo tehnični in matematični pojmi.
Odsotnost humanistične vzgoje v programu izbranega študija lahko uspešno nadomesti osebno zanimanje in s primernim prizadevanjem izpolni programsko vrzel. A večkrat obiskujemo vsevr-stne tečaje več ali manj sodobnega značaja morda samo zato, da si izboljšamo za par točk položaj v službi. Zanimivo in poučno bi bilo napraviti vsaj bežen pregled, kolikšno je kulturno in duhovno bogastvo človeštva, in v našem primeru posebej slovenstva.
Tržaški škof Lovrenc Bellomi je lani ob zaključku škofijskega zborovanja napovedal romanje v Rim. Takoj nato so se pričele priprave za romanje. Glavno skrb za slovenski del romanja je imel Franc Štuhec. Slovenci so se kar lepo odzvali pozivu za romanje: 480 se jih je prijavilo; italijanskih romarjev je bilo kakih 3000. Romarji so iz trsta odpotovali 3. septembra; naslednjega dne je bila v cerkvi Marije Snežne v Rimu romarska maša za Slovence. S škofom Bellomijem je somaševalo deset slovenskih duhovnikov.
V sredo 5. septembra so tržaški romarji imeli mašo v kapeli Sv. Rešnjega telesa v baziliki sv. Petra, nato pa so se odpeljali v Gastel Gandolfo, kjer jih je sprejel v avdienci papež Janez Pavel II. V veliki dvorani je bilo dobro uro pred avdienco zelo živahno — vsakdo si je hotel poiskati ugoden prostor. Ob papeževem prihodu so udeleženci burno ploskali, papež je počasi šel k svojemu sedežu. Tam ga je že čakal škof Bellomi, ki je nato predstavil svoje vernike. Med drugim je dejal tudi, da „smo v izvolitvi sina slovanskega naroda za škofa mesta Rim, ki je izrazito italijansko mesto, videli znamenje božje previdnosti, ki je še posebej namenjeno nam: poziv, naj premostimo narodnostne razlike.“ Ob koncu predstavitve je škof Bellomi zaključil govor v. slovenščini: „Prosim te, da spregovoriš tudi nekaj besed našim bratom in sestram slovenskega jezika. Ti so tukaj zbrani in so udje naše tržaške Cerkve. Prišli so v tvojo hišo v velikem številu in skupno prosijo za tvojo besedo in tvoj blagoslov.“
Papež Janez Pavel II. je nato pozdravil vse romarje, se jim zahvalil za obisk in ob koncu spregovoril še slovenskim
V	Ninu, staroslavnem glagoljaškem mestu, so Hrvati 2. septembra slovesno sklenili narodno proslavo „Banimirove-ga leta“, ki so ga hrvatski škofje oklicali v spomin na 1100-letnico izmenjave diplomatskih pisem med hrvatskim knezom Branimirjem in papežem Janezom VIII. Prvi del te proslave je bilo hrvaško narodno romanje v Rim, kjer so se 30. aprila srečali s papežem Janezom Pavlom II.
V	Ninu je zastopal papeža kardinal Franjo šeper, navzoči pa so bili še krakovski nadškof Macharski, zastopniki italijanske, francoske, nemške, avstrijske, poljske in madžarske škofovske konference in 14 škofov iz Hrvaške in drugih škofij Jugoslavije. Hrvatje so prihiteli na zaključek „Branimiro-vega leta“ v izredno velikem številu. Na ravnici Grgur pri Ninu se je zbralo nad 100.000 ljudi, v poročilih v nemških listih so omenjali celo število
300.000.	Zadrski nadškof Marijan Oblak je pozdravil vse goste, nato pa je prebral pismo Janeza Pavla II., v katerem papež Hrvatom želi, da bi ta proslava prinesla obilo sadov. Med mašo je papežev odposlanec kardinal Šeper oživil
če nas človeštvo kot tako ne zanima, je povsem brez smisla in pomena vsa osebna, znanstvena ali umetniška nadarjenost.
Če nas kulturno bogastvo Argentine ne gane, so odveč plitvi izrazi nesmiselne želje po „hitri in logični asimilaciji“.
Če nam slovenski kulturni zaklad ne pomeni dragocene dote, smo izgubili sledove poti, ki bi nas zlahka varno vodila v častno bodočnost.
Vsa ta zanimanja so nujno povezana in odvisna od nesebičnosti in človekoljubi ja.
Slovenska mladina, rojena na argentinskih tleh, ima po svojem svojstvu
romarjem v slovenščini: „Zelo me veseli, da spregovorim v njihovem jeziku tudi slovenskim romarjem, ki prav tako prihajajo iz tržaške škofije. Pozdravljam vas posebej, s prisrčno željo, da bi bila vaša izvirna kulturna identiteta vključena v obseg družbenega in cerkvenega življenja, za vas in za vse resničen prispevek duhovnega bogastva ter počelo vedno bolj plodonosne povezanosti v mislih in delih v Jezusu Kristusu.“
Po blagoslovu ob koncu avdience se je Janez Pavel še nekaj časa zadržal z romarji. Zanimal se je za nekatere slovenske besede in ugotavljal sorodnost jezikov, se nato zahvalil za darila — za slovenski šopek, za belo vino s Kolonkovca, za teran, za med iz Doline, za potico iz Bazovice. Potem je še blagoslovil prapor slovenskih tržaških skavtov. Slovenskega petja seveda ni manjkalo, pevce je vodil Dušan Jakomin; pozornost so vzbujale tudi številne narodne noše.
Pred avdienco je prišlo do neljubega dogodka. Voditeljica italijanskega otroškega zbora je nekaj minut pred papeževim prihodom ostro napadla škofa, ko ji je ta dejal, da se mu zdijo pesmi preštevilne. Temu je sledil še histeričen protislovenski izbruh, škofa je to prizadelo in se je moral za nekaj časa odstraniti. Potem se je vrnil in mirno predstavil svoje vernike papežu.
Tržaški radio -A je sproti poročal o romanju. Italijanski tržaški listi so o romanju poročali več ali manj podrobno. Tednik Vita nuova, ki je blizu krščanski demokraciji, je objavil obširno poročilo, a je papežev govor skrčil tako, da enostavno ni objavil papeževega govora v slovenščini.
spomin na zgodovinsko leto 879, ko je papež Janez VIII. priznal kneza Branimirja, se spomnil srečanja Hrvatov s sedanjim papežem v Rimu letos aprila in nato poudaril zvestobo veri in Cerkvi.
Po maši je zagrebški nadškof Franjo Kuharič pozval vse Hrvate v domovini in po svetu, naj bi si oskrbeli „Bra-nimirov križ“ in Marijino podobo, pred katero naj bi vsak večer obnovili vero: „Verujem v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Od svojega krsta sem povezan z Bogom in želim živeti kot božji otrok. Kakor pradedje hočem ostati zvest Jezusu Kristusu in katoliški Cerkvi. Ta svoj sklep izročam Brezmadežnemu srcu presvete božje Matere Marije. A-men.“
S to zaobljubo je bila zaključena slovesnost. Po Kuharičevih, besedah je kardinal Šeper še blagoslovil križe, ki so jih udeleženci držali v rokah.
Popoldne je bila v zadrski katedrali slovesna akademija pod naslovom „Vera mojega naroda“, v kateri je bila z recitacijami in pesmimi prikazana zgodovina hrvaškega naroda.
vključeno poslanstvo, da nesebično in požrtvovalno sodeluje pri skupnem delu. Mladina naj bi bila tista, ki bi s koristenjem dragocenih odsevov evropske kulture nasploh in posebej slovenske ter z dopolnjevanjem, z novimi odkritji in prispevki latinskega gledanja na dogodke, prišla morda do drugačnih perspektiv, a do istih ciljev in idealov kot bivši slovenski rodovi.
Sodelovanje mladih v slovenskih organizacijah daje smisel svojskemu danemu bivanju in je najboljša uporaba umskih nadarjenosti v prid družbi in študentu — graditelju zgodovine bodočih dob.
Katica Ouk j ati
BRANIMIR« V © LETO 44
PROSLAVA 1100-LETNICE
DRAGA 1979
Štirinajsti forum slovenskega svobodnega dialoga je za nami. Obisko-vavcev je bilo približno toliko kot lani. Vsekakor pa je bilo premalo mladine. Domači režim v Sloveniji je kazal letos nekoliko strpljivosti. Imajo pač važnejše probleme doma. Primorski glas je pisal korektno, ni pa objavil nobenih pritožb ali kritike današnjega slovenskega režima.
Predavanje prof. Franca Vodnika
Prvi je predaval prof. France Vodnik, slavist, bivši član Križa na gori, esejist in danes odgovorni urednik mariborskega Znamenja. Nazorno je podal razvoj katoliške skupine, ki je delovala v okviru Križarjev, Savice, Danice in Zarje. To delovanje in oba Bohinjska tedna je označil kot predstavništvo katoličanov, ki so zavzemali odklonilno stališče do uradne Slovenske ljudske stranke, do vseh totalitarizmov in tudi do komunizma. Govoril je o poskusih preprečiti to delovanje, o intervenciji dr. Ehrlicha, o škofu Rožmanu, o Kocbekovem sporu z Dom in svetom, največ je citiral Koblarja in Finžgarja. A vsa njegova izvajanja so nekako skušala dokazovati, da v prvi Jugoslaviji nista bila možna ne disidentstvo in ne opozicija, kar vsekakor po mnenju predavatelja danes ne velja več. O Slovenski ljudski stranki je nadalje menil, da se je oddaljila od delavstva in se povezala z nedemokratičnimi silami. Zanikala je pluralizem in istovetila pravega Slovenca z vernim katoličanom.
Svoje predavanje je Vodnik zaključil s pozivom vernikom, naj ne stojijo ob strani, temveč delajo za mirno sožitje z današnjo državo. Zameri tistim, ki jih zato imajo za komuniste. Po vzoru sovjetskih predavateljev je tudi Vodnik kot državljan SRS imel za primerno govoriti o miru in sporazumevanju. Mimogrede je omenil še Osvobodilno fronto kot edino pravilno organizacijo. Bila da je celo prva v Evropi, ki je vse sile združila v Narodno osvobodilno vojsko.“Mnogi Zarjam so našli pravo pot v NOB.
Po Vodnikovem predavanju je bilo prebrano pismo prof. Janžekoviča. Med drugim je pozival, naj se spominjajo Bohinja, ker se ga doma ne bodo, če ne bodo pozvani od drugod.
Temu je sledilo branje pisma prof. Božota Grafenauerja. Doslej mirno razpoloženje zborovavcev je razburil odstavek, v katerem Grafenauer trdi, da so že 'Stražarji in Mladci kazali prve znake fašistične ideologije. Med občinstvom so sedeli pisatelj Mirko Javornik, poslanec SLS dr. I. Koce in nekateri bivši člani Mladcev in Stražarjev, ki so protestirali proti Grafenauerjevim trditvam.
Po 20 minutnem odmoru se je debata o tem nadaljevala. Pogumno so branili svoja stališča proti Grafenauer-jevemu in Vodnikovemu prof. Suhadolc, prof. Kranner, dr. I. Koce in še posebej prof. Beličič. Branil in ubranil je čast Ehrlichove skupine, ki da je raje izbrala pot največje žrtve in emigracije, kot da bi delala doma proti svojim idealom. Vodnik in nekateri somišljeniki so nato priznali osebno poštenost Stražarjev, a obsojali skrajni antikomunizem in an-tistalinizem. Rev. F. Križnik je pribil piko z ugotovitvijo: a) Zarjani so v velikem številu klonili; in b) če je bilo dovoljeno upreti se Stalinu 1948, zakaj zanikati pravico upora katoličanov proti stalinizmu v dobi 1941-45!
Pripombe k Vodnikovemu predavanju
Osebno bi k Vodnikovemu predavanju pripomnil sledeče: V debati je pisatelj Lev Detela očital slovenskim katoličanom, da so se povezali z desničarskim totalitarizmom, t. j. z zapadnimi zavezniki. Svetnik dr. V. Inzko je menil, da so bili Zarjani, Stražar j in Mlaidci sicer plemeniti in delavni možje, a samo do vojne. Z ozirom na te trdtve ugotavljam:
a)	Po priključitvi Avstrije k Nemčiji je 99% Korošcev volilo za Hitlerja. V vojni so Korošci (kot avstrijski državljani) služili v Hitlerjevi vojski na vseh frontah. Sedanji voditelj Zveze slovenskih organizacij je bil nemški oficir do jeseni 1944 v črni gori. Vendar jim nihče ni očital sodelovanja z okupatorjem ali celo izdajstva.
b)	Na Štajerskem in Gorenjskem je okupator priznal 500.000 Slovencem pravico postati Nemci. Temu vabilu se je odzvalo 95% z vstopom v Heimatbund in Kulturbund. Tudi tu je mnogo mladine služile v nemški vojski. Vendar jim nihče ni očital sodelovanja z okupatorjem ali celo izdajstva.
c)	Primorrci so služili in se „borili“ kot italijanski vojaki do septembra 1943. Slovenski pisatelj, neozdravljivi socialist in pristaš OF se je v Libiji vojskoval na italiajnski strani. Do neke mere so vstopali Primorci v fašistično stranko. Pol ure peš od Drage je slovenska vas, ki je dala pred vojno 80% vaščanov fašistični stranki. Danes je 100% komunistična. Vendar nihče ni očital Primorcem sodelovanja z okupatorjem ali celo izdajstva.
d)	V Ljubljani sami in v takratni Ljubljanski pokrajini niso niti fašisti niti nacisti dobili več kot deset članov za njuni stranki. Tudi niso dobili pre-bivavca, ki bi oddal en sam strel proti zahodnim zaveznikom.
Zakaj z ozirom na vse to povezovati del naroda s totalitarizmom črne in rjave barve, ko konkretni podatki to zanikujejo ?
Predavanje dr. O. Simčiča in Sergeja Pahorja
V.
Drugo predavanje je imel dr. O. Simčič, škofov vikar v Gorici. Tema nego-vega zelo dobrega predavanja je bila narod in vera. Osnovno misel je predavatelj strnil v dognanje, da je narod podaljšanje družine in da kaže bodočnost na še večjo navezanost naroda na vero. V debati mu ni nihče oporekal.
Kot treji in zadnji je govoril časnikar Sergej Pahor o matičnem, zamejskem in zdomskem trenutku. Podal je v glavnem pozitiven pregled o SFRJ in posebej o njenem gospodarstvu, ni se pa dotaknil političnih (ne)svoboščin. Pozitivno je tudi poročal o zdomskem slovenstvu in posebej omenil književno založništvo v Argentini, kar je posnel po znanih virih. Poglobil se je v odnose med SRS in zamejstvom. S tem v zvezi je kritiziral, da gre vsa pomoč zamejstvu po strankarski liniji, čudno, da to omenja šele danes, saj se ta igra ponavlja že od 1942 naprej! V CK KPS je sicer nekaj članov, ki še dajo nekaj na slovenstvo, toda slej ko prej prevladuje napotek Tito-Kidrič-Kardelj, ki je jasen in glasen: Bolje nezaveden napol potujčen Slovenec levičar, kot zaveden Slovenec demokrat.
Zanimivo je, da se je Primorski dnevnik čutil prizadetega in se spodtaknil ob tretje predavanje, ne pa ob prvega, četudi je pluralistični Bohinj govoril o Sloveniji, kakršne danes ni več, in so se Bohinjski tedni morali preseliti v Italijo.
Draga —■ slovenski simbolični parlament?
Kljub uspešni Dragi 1979 je bilo opaziti nekaj malodušja. Ugotovitev, da je Draga slovenski parlament, ni prepričala. Pač pa je dejstvo, da je postala po-zornica važnega dialoga in da lahko postane slovenski simbolični parlament. Dokazala je, da živi z ali brez podpore režima. Priteguje mladino, ki si želi zvedeti resnico. Morda je prišel čas, da se po 35 letih poskusi razčistiti, kaj se je dogajalo med vojno, tako s strani SRS kot od slovenske opozicije. Pravtako poučna tema bi bila slovensko gospodarstvo. Po 14 letih uspeha si Draga lahko privošči popolnoma svobodno razpravljanje. Slovenci po svetu smo na poziv pripravljeni.
Dr. Peter Urbanc
Buenos Aires, 27. septembra 1979
MEDNARODNI TEDEN
PISMO POLJSKIH ŠKOFOV OB LETU OTROKA
6.	t. m. je bila na Jasni gori (v Čen-stohovi) plenarna seja poljskih škofov pod vodstvom kardinala Wyszynskega, ki je sprejela posebno pastirsko pismo, ki naj se prebere po vseh cerkvah na Poljskem v nedeljo 16. t. m. Z njim je 'Cerkev hotela razglasiti svoja načela o pravicah in o skrbi za otroka ob priložnosti letošnjega Leta otroka.
V pismu poudarjajo poljski škofje predvsem najvažnejšo pravico otroka, ki so: Pravice: 1. do rojstva od trenutka spočetja; 2. roditi se v družini in to v polni družini; 3. razvijati se v družini; 4. spoznavati resnico. Poleg teh pravic, ki jih ima otrok kot tak, sta važni še dve pravici do otrok, to je 5. prvenstvena pravica staršev do vzgoje svojih otrok, in 6. pravica Cerkve pri soudeležbi njih vzgoje.
Po poudarku teh načel, jih pastirski list obrača na sedanje razmere na Poljskem, ki niso v skladu z njimi, oz.-so jim naravnost nasprotne. Tako propagiranje predzakonskih razmerij oz. raz-rvanega zakonskega življenja, ki postavlja otrokovo spočetje in življenje v nevarnost. Nato uzakonjeno in moralno ubijanje nerojenih otrok opravičevanje teh postopkov; tudi poklicno delo mater je v nasprotju z materinsko vzgojo, prav tako celodnevni pouk, ki ji otroka odtujuje ipd. Nato pismo obtožuje programe televizijskih in radijskih oddaj, ki so vodene posvetno in celo izrazito antireligiozno in to pri katoliškem narodu. Odtujevanje otrok od nedeljske sv. maše, na tak način, da
prav v tistih urah oddajajo najbolj zanimive in mikavne otroške predstave, da jih odtujujejo Cerkvi. Pomanjkanje dobrih otroških oddaj, v katerih mrgoli brutalnosti, nasilij, vulgarnosti, cinizma ob odsotnosti moralnih načel. Namesto da bi oddaje dvigale spoštovanje do mater in očetov, ga podirajo. Zato morajo starši skrbeti, da ne bodo novi rodovi deformirani po teh prikazih, kakor tudi po tisku, ilustracijah, filmih itd., ki širijo ateizem in podirajo krščansko moralo. In na Poljskem so vodstvena mesta na teh področjih predvsem v rokah nevernih in protivernih, ateističnih ljudi, sovražnih Cerkvi. Glavna naloga staršev je, da navadijo otroke kritično gledati na to delovanje in da se navadijo pravilno ocenjevati; starše pa škofje pozivajo, da kadarkoli nalete na tako javno poniževanje človeške vrednosti, ne stoje pasivno ob strani, temveč se pritožijo na odgovorna mesta. Predvsem žalostno je razmerje do pravice Cerkve za vzgojo. Tudi otroci krščanskih družin so podvrženi načrtnemu ateiziranju in pritegnjeni v javna vzgajališča, cesto s silo, ker se jim jemlje spoštovanje do avtoritete staršev, in jih šikanirajo zaradi njihovega prepričanja. S tem se pregrešajo proti o-snovnim človekovim pravicam: svobodi vesti in prepričanju. Pri tem zamolča-vajo krščanske izvore poljske kulture ter mlajšemu rodu ne puste poznavanja narodne dediščine. Tako postajajo nevedni tudi v stvareh, ki bi jih moral poznati vsak izobraženec, ne glede na svetovni nazor.
JAMES CARTER, ameriški predsednik, je javno objavil, da ima namen nastopiti na primarnih volitvah demokratske stranke za ponovno predsedniško kandidaturo. Edvard Kennedy, ki ima tudi podoben namen, bo svojo odločitev objavil konec letošnjega leta.
FIDEL CASTRO, kubanski diktator, je izjavil, da bo Kuba v kratkem sklenila, kaj storiti z osporavanimi sovjetskimi vojaki, ki se nahajajo na o-toku. Vsi ameriški napori, da bi sovjeti hitro umaknili teh tri tisoč vojakov, so doslej padli v vodo.
TRIJE ČLANI nikaraške revolucionarne vlade so potovali v ZDA, da se tam sestanejo z ameriškim predsednikom Carterjem. Nikaragva bi rada o-hranila dobre odnose z ZDA zaradi nujno potrebne gospodarske pomoči. V Wa-shingtonu imajo še vedno upanje, da Nikaragva, če se z njo primerno postopa, ne bo šla po sledi kubanske revolucije.
PAPEŽ Janez Pavel II. se podaja na novo potovanje. Topot bo obiskal južno Irsko in Združene ameriške države. V vatikanskih krogih se boje za papeževo varnost, ker skušajo tako na Irskem kot v ZDA nekateri streči papežu po življenju. A sveti oče se za to kaj malo zmeni. Izrazil je željo, da bi njegovo potovanje pripomoglo k miru na svetu.
V RODEZIJI so doživeli ponoven val gverilskih napadov, v katerih je bilo nad štirideset mrtvih. Spopadi med gverilci in vojsko so sovpadali s pogajanji, ki jih imajo v Londonu med Anglijo in rodezijsko vlado. V teh pogajanjih so prišli do sklepa, da se manjšina belcev odpove pravici veta v Rodeziji.
AFRIŠKI KRČI
KONEC BOKASOVEGA CESARSTVA
V srednjeafriškem cesarstvu je prišlo do državnega udara. Bivši predsednik Dacko je vodil komplot in je s pomočjo Francije strmoglavil cesarjevo vlado. Cesar Bokasa se je tedaj mudil v Libji. Od tam je potoval v Francijo, ki ga ni hotela sprejeti. Pač pa je dobil azil v Slonokoščeni obali. Nova vlada, ki je znova oklicala republiko, in katere predsednik je ponovno David Dacko, je obljubila obnoviti svoboščine in demokracijo.
S tem je bilo zaključeno eno žalostnih in klavrnih poglavij moderne afriške zgodovine. Kot Idi Amin, katerega vlada je padla pred meseci, je tudi Bokasa pozabil na temeljne dolžnosti vsakega državnika. Sam je začel javno kariero kot narednik francoske kolonialne vojske. Bral je Napoleonov življenjepis in si ga stavil za vzor.
Po dosegi neodvisnosti je kmalu postal poveljnik srednjeafriške vojske. Leta 1965 je strmoglavil tedaj predsednika Dacka in sam prevzel vlado drža-
ve. Pred tremi leti se je dal oklicati za cesarja, poznejše kronanje je državo stalo okoli 30 milijonov dolarjev. Sam je sedel na zlatem tronu, narod pa umiral od lakote. Sedaj je vsega konec, čeprav je bodočnost države, s tremi milijoni in. pol prebivalstva, še nejasna.
Bokasov primer je le eden izmed tolikih, ki jih lahko zasledimo v sodobni Afriki Tipičen primer oblastiželjnosti in svojevoljnosti, ki se nenehno ponavlja, medtem ko se čez črni kontinent vedno bolj razliva rdeča barva.
NA ŠVEDSKEM se pogajajo zmagovite sile sredinsko desničarske koalicije. S kaj majhno razliko so zmagali na zadnjih volitvah, tako da imajo sedaj v parlamentu 175 poslancev, na-pram 174, ki jih premore komunistično-socialistična koalicija. Vendar se je notranje razmerje spremenilo, kajti napredovali so liberalci, medtem ko so sredinci izgubili 22 mest.
RUSKI PLESALCI kar po vrsti beže na Zahod. Po Godunovem primeru je pobegnil še Bolšojev član Leonid Kozlov in njegova žena, nato pa še dvojica prvakov v umetnostnem drsanju, Oleg Protopopov in Ljudmila Belousova.
V	LIBANONU je prišlo do novih spopadov. Boji so tekli med palestinskimi gverilci in krščanskimi formacijami, katere podpira izraelska vojska.
CENA ZLATA na svetovnem trgu je zadnje dni tako poskočila, da so po raznih prestolnicah doživeli pravo „zlato mrzlico“. To je povzročilo relativen padec dolarja in tudi angleškega funta. Potem se je stvar nekoliko uravnovesila. Kriza očividno ni prizadela nemške marke, kajti prav te dni jo je vlada ponovno revalorizirala.
V	IRANU so kaj enostavni. Vodja islamske republike, ajatolah Homeini je izjavil, da bodo uničeni vsi nasprotniki njegove islamske vlade. Pač kaj demokratična izjava.
CONSTRUIR NUESTRO FUTURO
Ante la visita que realizó recientemente al país la Comisión Interamericana de Derechos Humanos, el gobierno dio a conocer su posición. Fue expuesta por el ministro del Interior, general Albano Harguindeguy en un documento, en cuya parte final expresa:
“Tal como lo expresara la proclama de los comandantes en jefe de las Fuerzas Armadas, del 24 de marzo de 1976, ‘...por medio del orden, del trabajo, de la observancia plena de los principios éticos y morales, de la justicia, de la realización integral del hombre, del respeto a sus derechos y dignidad. .. , la República llegará a la unidad de los argentinos y a la total recuperación del ser nacional, metas irrenunciables para cuya obtención se convoca en un esfuerzo común a los hombres y mujeres, sin exclusiones, que habitan este suelo.
“Al reafirmar la plena vigencia de los objetivos básicos del Proceso _ de Reorganización Nacional y reiterar la firme decisión de concretarlos, el Gobierno nacional vuelve a convocar al pueblo de la República para sumarse a la ardua e ingente tarea de construir, unidos y solidarios, nuestro futuro. Un futuro en paz, libertad y justicia, con trabajo y prosperidad.
“Dios Nuestro Señor nos proporcionará el amparo y nos concederá las fuerzas suficientes, si acometemos con decisión la tarea de construir ese futuro que deseamos y merecemos.”
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Komisija je že odšla. Njeni člani so se porazgubili vsak v svojo državo. Potem se bodo sestali in proučili kopico poročevahj in dokumentov. Končno bodo izrekli sodbo, v kateri bodo izrazili svoje mnenje, če se v Argentini krše človekove pravice ali ne.
Postopek je precej dolg. Vsekakor ne bo dokončan pravočasno, da bi ga proučila, in se o njem izrekla Organizacija ameriških držav na svojem letošnjem vrhovnem zasedanju, ki bo prihodnji mesec. Organizacija bo torej poročilo komisije mogla proučiti šele prihodnje leto, ko bodo zaključki komisije precej zastareli, če morda ne že popolnoma brezpredmetni.
Zakaj potem toliko proučevanja, raziskovanja, prepričevanja in izjav o stvari, ki pravzaprav nima velike praktične vrednosti ? Argentina sama je poklicala komisijo in ji dala v delu popolno svobodo '(člani so obiskali tudi vrsto vojaških postojank, sploh vse, kar so želeli), da enkrat za vselej, vsaj na področju Amerike, zaključijo s pro-tiargentinsko gonjo. Po obisku je postalo jasno vsaj, da tu ni vsakodnevnih pobojev, da ni koncentracijskih taborišč, da ni zatiranega in osužnjenega naroda. So problemi, imeli smo vojno z gverilo in posledice te vojne se še poznajo; a to je tudi vse.
Več tudi Argentina ni pričakovala in ne želi. Jasno je to povedal notranji minister gen. Harguindeguy, ko je v posebnem dokumentu po odhodu komisije izjavil, da se Argentina izpoveduje samo „pred svojim Bogom“. Nikomur drugemu ji ni treba dajati odgovor za svoja dela.
Posledica prej omenjene vojne pa so tudi razne zaprte osebnosti. Med'temi jih je troje, ki vedno vzbujajo pozornost časopisja. To sta bivša predsednica ga. Peronova, bivši predsednik dr. Campo-ra in časnikar Jacobo Timerman. Prva je v domačem zaporu na malem posestvu, ki je bil last pokojnega Perona v San Vicente. Dr. Campora je na mehiškem poslaništvu. Prav te dni potekajo
pogajanja, kako rešiti njegovo stanje. Kot smo že omenili, je bolan za rakom. Mehika želi, naj ga argentinska vlada enostavno pusti, da zapusti državo in se zdravi v Mehiki. Argentina ga noče tako enostavno izpustiti. Hoče, da se zdravi tukaj, in se pozdravljen vrne nazaj na mehiško poslaništvo. Debata še vedno teče in ji niso našli salomonske rešitve.
Kar se tiče Jakoba Timermana, je zanimiva osebnost. Bil je lastnik dnevnika „La Opinion“ in družabnik pokojnega (bolje „pogrešanega“, kajti malokdo verjame v njegovo čudno smrt) Graiverja. Skupaj sta se pomešala z gverilo in ji dala zaslombo. Po padcu peronistične vlade so ga vojaki aretirali. Bil je dolgo v zaporu, obtožen raznih prekrškov. Vključen je bil v ustavni akt, ki je neštetim osebnostim bivšega režima zaplenil posest in jim okrnil delovanje. Potem so mu ječo zamenjali za domač zapor. Sedaj je vrhovno sodišče ukazalo, naj ga vlada izpusti na svobodo, češ, da mu ne more dokazati obtoženih dejanj.
Kaj bo vlada storila? Težko je Odgovoriti. Jasno je, da se nahaja pod hudim pritiskom. Tako iz Washingtona kakor iz Tel Aviva so prišle prošnje za njegovo svobodo. Timerman, po rodu Žid, ima očividno dovolj prijateljev, da se potegujejo zanj.
Po zadnjih vesteh je bil Timerman oproščen in takoj izgnan iz države.
Omenimo vsaj na kratko, da se bo v Rimu te dni pričelo novo obdobje zasedanja med argentinskimi in čilskimi predstavniki v sklopu papeškega posredovanja za mir med obema državama. Dr. Frlas, argentinski zastopnik, je ob odhodu iz Argentine ponovno zatrdil, da je argentinsko stališče jasno in nespremenljivo. Argentina zahteva suverenost nad Atlantikom in priznava kot ločitveno točko rtič Hornos. Na tem bo tudi še nadalje vztrajala in v tem sklopu bo treba najti rešitev mejnemu problemu.
DVAJSET LET CASTROVE KURE
Hugh Thomas je svetovno priznani izvedenec za špansko govoreče dežele. Posebej temeljito se je zavzel za proučevanje kubanske zgodovine. Leta 1971 je izdal knjigo Preganjanje svobode in v njej zajel dvesto let preteklosti tega antiljskega otoka, od 1762 do 1962. Pred kratkim je objavil v pariškem listu L’Express članek, v katerem analizira gospodarski in politični razvoj Kube pod 'Castrovo vladavino. Odtod posnemamo v povzetku tudi za naše bravce zanimiv pregled dežele in režima, ki postaja prav zdaj aktualna, ko se ju Sovjetska zveza poslužuje kot odskočno desko za širjenje po Južni Ameriki.
GOSPODARSKO STANJE
Kubanska revolucija dopolnjuje dvajset let. Zadnji dan leta 1958 je pobegnil dotedanji predsednik Batista v svoj zlati azil. Aprila 1959 je vkorakal v Havano Castro s svojimi bradači.
Kubansko gospodarstvo se v glavnem ni spremenilo od petdesetih let do danes. Enako kot 1957 ga obvlada tudi danes pridelava sladkorja. Spremenilo se je le razsežje te monokulture. Leta 1957 je Kuba izvažala za 818 milijonov dolarjev svojih proizvodov. Od tega je odpadlo na sladkor 654 milijonov, t. j. 80%. >Po zadnjih zanesljivih statistikah iz leta 1976 se je celotni izvoz dvignil na 2925 miljonov dolarjev, od tega na sladkor 2590 ali 86%. Za leto 1977 ni točnih podatkov, a cenijo izvoz sladkorja na 83%.
Spočetka Castrovega režima je bilo veliko govora o raznovrstnosti poljedelstva. A od 1968 naprej se daje prednost in namenja večino investicij sladkorju, verjetno na pritisk Sovjetije. Kljub temu ni opazen porast proizvodnje. Zadnja leta znaša pridelek sladkorja okrog šestih milijonov ton, kar je nekaj malega več kot povprečje v petdesetih letih. Toda leta 1952 ga je Kuba pridelala 7 milijonov ton in 5 milijonov ton že od leta 1925. Medtem je sodobna tehnika obilno povečala donosnost nasadov sladkornega trsa, ki zavzemajo danes okrog 1,2 milijonov hektarjev, kolikor so jih približno tudi v letih 50. Za žetev trsa je režim uvedel stroje. Vsekakor ni dvoma, da je revolucija ne samo obdržala, ampak celo povečala odvisnost dežele od monokulture sladkornega trsa. In že iz tega vzroka, da ne govorimo o drugih, je zunanja politika Kube odvisna danes od Sovjetske zveze, pravtako kot je bila prejšnje čase odvisna od Severne Amerike.
VEZANOST NA “COMECON”
Leta 1977 je bila Kuba z 80% svoje zunanje trgovine vezana na COMECON. Od tega je odpadlo 60% na Sovjetsko zvezo. Iz teh držav uvaža danes Kuba skoro vsa potrebna gnojila, žito, petrolej in druga važna živila. Cenijo, da znaša gospodarska pomoč Rusije Kubi — ne vpoštevajoč vojaško — pet tisoč milijonov dolarjev letno skozi zadnjih 15 let. Od leta 1972 je Kuba članica CO-
MECON-a in odtlej je njeno gospodarstvo odvisno od tega, kar COMECON hoče in določi in ne, kar bi v drugačnih okoliščinah Kuba sama in njeni poljedelci hoteli.
V Kubi napreduje razvoj industrije, razen sladkorne. Od leta 1959 beleži v karibskem območju Kuba najnižji gospodarski napredek. Po razpoložljivih podatkih znaša povprečno 2,5% letno. Celo Dominikanska republika doseže 6%. Pač pa so se pojavile na Kubi nove industrije, predvsem proizvodnja jekla, cementa in žveplene kisline. Po proizvodnji niklja je danes Kuba peta na svetu. Polovico svoje produkcije izvozi v države COMECON. A tudi današnji človek ne more živeti samo od jekla. Skromni živilski obroki, s katerimi se mora danes zadovoljiti povprečni Kubanec, pomenijo za mnoge nazadovanje v primeri s prejšnjimi časi, ko so brez dvoma razpolagali z znatno raznovrst-nejšo hrano.
Racionalizacija hrane postavlja Kubo celo za vzhodnoevropske države, ki so v primeri z njo prava Indija Koromandija. Ko je šel Hugh Thomas v letih 60 nekoč iz Kube na Ogrsko, se mu je glede prehrane zdelo, kot da bi v najslabših časih prišel med drugo svetovno vojno v deželo izobilja.
POLITIČNI POLOŽAJ
S političnega vidika moramo upoštevati, da je Castro spodrinil Batista in se postavil državi na čelo sam kot njen glavar, verjetno, oziroma po možnosti
doživljenjski. Kubanski komunizem se po svoji strukturi skoro ne razlikuje od komunizmov drugih držav. Razen Castra so komunistični vodje po večini komunisti izpred leta 1959. Kubanska komunistična partija je po odstotkih prebivavstva še manjša kot v drugih državah. Ustanovila je nenavaden Odbor za obrambo revolucije. Nastal je iz ovaduške mreže po okrajih. Njegovo delovanje se je spočetka omejevalo na vohunjenje za državljani, ki so nameravali ali so zapustili državo. Odbo-rova naloga je nato bila skrbeti za to, da preide lastnina odsotnih v državno last in ne v roke prijateljev. Kasneje je Odbor prevzel vodstvo „državljanske akcije v prid partiji.“
Poleg industrijskega razvoja, kaj se je pravzaprav zgodilo na Kubi? Predvsem je bila dežela „z biči“ spremenjena v velik vojaški tabor. Vojaški element je v propagandi režima — v katerega morda verujejo vodje — veliko močnejši kot v drugih komunističnih državah. Castro je 19. decembra 1976 dejal: „Dokler ostaja še en sam revolucionar s puško, ne bomo nikdar zgubili nobene pravde.“ V teku nadaljnjih let se je proces militarizacije samo še povečal, čeprav spada ameriška pretnja že v preteklost in nobena severna ali južna ameriška država ne bi mogla zdaj skušati z orožjem strmoglaviti kubanskega režima, ki tudi v notranjosti nima oboroženega sovražnika.
Kubanska vojska šteje 190.000 mož,
90.000	rezervistov, 10.000 „čuvarjev državne varnosti“, 3.000 graničarjev in
100.000	miličnikov in je .najpomembnejša v Karibih z izjemo severnoameriške. Kar je evropskih satelitov Sovjetije ima samo 'Poljska več vojaštva, a šteje štirikrat toliko prebivavstva kot Kuha. Tudi izrazito vojaške južnoameriške države, kot so čile in Argentina, nimajo toliko vojaštva pod orožjem. Kubanska vojska je najvažnejša ustanova v državi. Imela je tudi ključno vlogo v gospodarstvu, ko je npr. dobavila delovno silo pri žetvi sladkornega trsa.
POD SOVJETSKO TAKTIRKO
Kar zadeva oboroževanja, so finančni odnosi med ZSSR in Kubo tajni. V praksi vežbajo in opremljajo kubansko vojsko in policijo sovjeti. Kuba sama prispeva k stroškom, verjetno le neko malenkost.
Castro je 1. decembra 1976 zapel Sovjetiji hvalnico: „Kolikor bolj razmišljamo o tem, več hvaležnosti čutimo do Sovjetske zveze, ki nam je omogočila svoje odlično orožje in nas naučila uporabljati ga... Po zaslugi izrednih naporov znanstvenikov, tehnikov in sovjetskih delavcev, se to orožje vedno bolj izpopolnjuje.“
Očividna posledica tega je zaupna povezanost kubanske vojske s sovjetsko. To dejstvo mora upoštevati vsak, kdor upa, da bi Kuba imela kaj svobode v afriških akcijah ali kod drugod. Hugh' Thomas je celo uverjen, da je Sovjetska zveza ustvarila kubansko vojsko z namenom, da se je bo posluževala, kot to sedaj dela.	(Nad. na 3. str.)

LJUBLJANA — Trgovci so naročili pri rudnikih za letošnjo zimo 600.000 ton premoga, rudarji so se poleg tega še obvezali, da ga bodo do konca leta nakopali ob prostih dneh še 240.000 ton za gospodinjsko porabo. Premoga bi torej moralo biti dovolj za vse. Pa so kupci previdni — ker kljub tem številkam — premoga že nekaj mesecev primanjkuje. Zato se vedno ob objavah za dobavo premoga zbirajo dolge vrste. Nekateri so na „straži“ kar dan in pol pred trgovinami.
VRBA — Prešernovo rojstno hišo v Vrbi je v prvih sedmih mesecih letošnjega leta obiskalo 14.458 otrok in 5.371 odraslih; Fihžgarjevo rojstno hišo v Doslovičah pa 4.432 otrok in 489 odraslih.
MARIBOR — Ognjenikov v Sloveniji ni, je pa v dolini Ščavnice blizu Vidma ognjeniška jama, geologi ji pravijo mofeta. Iz mofete uhaja ogljikov dvo-kis, kar povzroča šumenje in sikanje. Mofeta pri Vidmu je za geologe zelo zanimiva, ker je še v povsem naravnem stanju.
LJUBLJANA -— V Viteški dvorani Križank so 1. septembra uprizorili himnično tragedijo Ivana Mraka „Chrysip-pos“, ki jo je avtor napisal kot „pred-tragedijo“ k tragediji „Kralj Oidip“. Tragedija je bila ugodno sprejeta pri občinstvu, dramatik Ivan Mrak pa se je izkazal tudi kot odličen interpret svojega dela,
HRASTNIK — Občinski možje so sklenili, da mora hrastniška občina dobiti svoj grb. V ta namen so razpisali natečaj s tremi nagradami in povabili vse občane, naj pri natečaju sodelujejo.
LJUBLJANA — Konec avgusta so zaradi obnove za nekaj tednov zaprli predor pod Gradom. Tri podjetja bodo do srede oktobra delala 24 ur na dan tudi ob sobotah in nedeljah. Po obnovi bodo skozi predor mogli hoditi tudi pešci, za katere je bil dosedaj predor prepovedan.
ŠOŠTANJ — Ob 20-letnici smrti kiparja Ivana Napotnika, ki je bil doma v Zavodnjah nad Šoštanjem, pripravljajo odprtje stalne galerije njegovih del iz njegove zapuščine. Gre predvsem za 40 kipov iz Šoštanjske osnove šole, ker zanje ni bilo tam ustreznega prostora.
MARIBOR — Vaščani iz Metave so ogorčeni, -ker jim mariborski urbanisti z določitvijo odlagališča strupenih odpadkov grozijo z odvzemom najrodovit-nejše zemlje. Prizadetih je 118 družin. Urbanisti pa pravijo, da je za prostor 20 razlogov „za“, in samo dva proti — ta dva pa sta lastniški odnos in kvaliteta zemljišča, ki pa da nista tako močna, da bi prevladala nad ostalimi.
'ZAGORJE — Pri Zagorju je brzi vlak 24. julija zadel v več tisoč kilogramov težko skalo, ki je priletela na progo. Lokomotiva je iztirila, žrtev ni bilo, pač pa je bila škoda večmilijonska.
METLIKA — Na Suhorju gradi novomeška Industrija motornih vozil (IMV) tovarno kovinske opreme, ki bo v začetni fazi zaposlila 250 delavcev. Računajo, da bodo s tovarno zajezili množično odseljevanje.
PORTOROŽ — Na četrti evropski konferenci o feroelektrikih (feroelek-triki so snovi, v katerih se pod določenimi pogoji pojavi stalno električno polje) je sodelovalo v začetku septembra 250 strokovnjakov iz 24 držav. Konferenco je organiziral znanstveni institut „Jožef Štefan“ z naravoslovno fakulteto ljubljanske univerze.
MARIBOR — Podjetje Dom-Smreka v Mariboru je največje slovensko podjetje za oskrbo s premogom. Njegovo področje je severovzhodna Slovenija. Podjetje bi moralo letos za svoje kupce oskrbeti 288.000 ton premoga. Nekaj časa je šla dobava kar dobro od rok, konec avgusta pa se je zataknilo in dolge vrste pred prodajalnami dokazujejo, da ne gre v redu. Kljub temu so v podjetju optimisti, toda kupci so pesimisti.
LJUBLJANA — Podjetje „Stanin-vest TOZD GIVO“ iz Ljubljane ima re-kordno visoke cene. Za zamenjavo obrabljenega vodnega ventila sta dva inštalaterja porabila 20 minut. Račun je znesel 800 dinarjev, zaradi napornega dela pa sta od stranke zahtevala še dve pivi.
Umrli so od 26. 8. do 2. 9. 1917:
LJUBLJANA — Antonija Vončina, 71; Stanko Plut, up. pravni svetnik, 71; Ana Blejec, 74, up.; Mara Skubic r. Fric, 69; Štefanija Vuk-Frankovska, koncertna pevka; Ignac Matoh, up. kroj. mojster; Julja Tancik r. Kolenc; Janez Pengov, 53, dipl. oec.; Leopold šauli, klepar; Francka Ulrich r. Adamič, 78; Ignac Jurjevičič, žel. up.; Vladimir Pogačnik, 76; Anton Južna, up.; Ivan Sotlar, 81, žel. up.; Marijan Poljec; Fani Korošec.
RAZNI KRAJI — Polde Rozman, Bled; Olga Bovha r. Dvorski, Ptuj; Franc Flisar, Murska Sobota; Marija King, 59, Bučarica; Franc Ravnikar, mesar v pok., Domžale; Dominik Bau, trgovec, Jagnjenica; Frančiška Gregorič, Zagradec; Janko Urbanc, up. mes. mojster, Cerknica; Marija Černe r. Bro-lih; Hermina Okrožnik r. Vodušek, Logatec; Ivana Čibašek r. štebe, 57, Črnuče, Roza Petrič r. Grat; Škofljica; Stane Prijatelj, posestnik, 76, Žalna; Viktorija Prvinšek, Zavrh pri Trojanah; dr. Milan Gregorčič, zdravnik, Gorenja vas; Marija Benčina r. Zbašnik, Poljan-škova mama, Kamnik; Anton Vodeb, borec za sev. mejo, 81, Perovo; Jože Za-viršek, up., Šmartno ob Savi; dr. Dušan Canjko, Slovenj Gradec.
KUBA (Nad. iz 2. str.)
VZGOJA IN SOCIALNO SKRBSTVO
Življenje v militarizirani državi prinaša tudi neke prednosti: urteditevi zdravstva, socialnega skrbstva, vzgoje. Castrov režim je na teh poljih dosegel večje uspehe kot katerakoli druga latinskoameriška vlada. Kuba stvarno nima več analfabetov in vsakomur so šole dostopne. V letih 50 tretjina prebi-vavstva ni znala ne pisati ne brati in samo polovica otrok je v učni starosti obiskovala šole. Večina Kubancev ima v bližini zdravnika ali bolnišnico, česar prej na deželi ni bilo.
To režimsko prizadevanje ima svoj vzrok. Vzgojeni in zdravstveno oskrbovani državljani so uporabnejši v službi revolucije in gredo s puško na rami, kamor mu ukaže „vrhovni oboroževa-lec“. Tujce včasih preseneča visoka morala zdravnikov in profesorjev. To je morala naroda, katerega vodje znajo prikrivati stalno vojsko s trajno revolucijo.
OSOVRAŽENA SEVERNA AMERIKA
Ena izmed pridobitev revolucije je izražanje protiameriškega stališča vselej, kadar se nudi taka prilika. Vzrokov za to nepriljubljenost je več, ne samo vietnamska vojska. Zavist igra pri tem veliko vlogo, nadalje zagrenjenost, da so ZDA postale ena prvih velesil namesto Evropa; strah pred ameriško tehnologijo nemir pred perspektivo bodoče svetovne države, katere ZDA — morda na žalost — niti niso skusale ustvariti.
Najsi bo tako ali drugače, to sovra-
štvo je povzročilo v deželi neverjetno prizanesljivost do Castra.
BEG TUDI IZ TEGA RAJA
Tujec dobi na Kubi vtis, da je režim res priljubljen. A v tem stoletju je mnogo diktatur znalo zbuditi tak vtis. Malo tujcev se zaveda, kako previdni so domačini s kritikami iz strahu, da jih ne bi zavedno ali nezavedno tujec izdal. Tudi ne smemo pozabiti, da se je v času, ko so Kubanci lahko zapustili državo, izselilo 640.000 državljanov, 16.000 jih je pobegnilo ilegalno bodisi po morju ali so plavali do ameriške baze Guantanamo.
Morda je zmagoviti vojaški poseg v dveh malih afriških državicah navdušil mladostnike. A kako reagirajo družine, ko dobe sporočilo, da jim je tam umrl oče ali brat, daleč od doma za tujo stvar, o kateri ničesar ne vedo ?
Brez dvoma čutijo mnogi zanesenjaški Kubanci do režima isto navdušenje kot so ga čutili Nemci do nacizma. Castro jih očara s svojo govorniško sposobnostjo, s svojo spretnostjo, vztrajnostjo; ponosni so na njegovo možatost na mednarodni pozornici; in končno so vzhičeni ne samo nad tem, da je svet zavzet za njihove cigare in glasbo, temveč tudi, da vzbujajo strah po svetu s svojim orožjem. Zadavoljni so pravtako kot svojčas nekateri Italijani z Muso-linijevim režimom.
Kuba se zdi bolj kot katerikoli drugi režim prvi levičarski fašist. To je režim z levičarskimi totalitarnimi nameni, definiranimi in zasledovanimi s fašističnimi metodami.
18. Mladinski dan v San Justu
Pod geslom „Združeni v bodoči rod“ je v prelepem prazničnem razpoloženju v nedeljo 9. septembra potekel 18. mladinski dan v San. Justu.
Začel se je z mladinsko sv. mašo v stolnici, kjer je vsako nedeljo ob 8. uri slovenska sv. maša. Slavju so dale poseben poudarek slovenske narodne noše in slovenska ter argentinska zastava. Na koru je pod vodstvom Andreja Selana pel mladinski pevski zbor, ki šteje nad 50 pevk in pevcev. Dušni pastir dr. Alojzij Starc je v pridigi poudaril misel globoke zakoreninjenosti mladine v Kristusa po Cerkvi in v rod, ki je doma pod Triglavom, a živi danes v Argentini.
Po maši, ki je bila dobro obiskana, so se mladi s številnimi starejšimi podali v Naš dom, ki je bil lepo okrašen. Po zajtrku in veselem pomenku so se razvila tekmovanja v odbojki. Tekmovala so dekleta iz Carapachaya, Pristave, Ra-mos Mejia, Slovenske vasi in San Justa ter fantje iz vseh slovenskih Domov. Pri dekletih sta si prisvojili prvo in drugo mesto dekleta iz Pristave in Slovenske vasi. Pri fantih pa so zmagali fantje iz San Justa, nato pa iz San Martina.
Ob 6. uri zvečer je bil začetek kulturnega programa. Ob veliki udeležbi mladine in starejših, ki so si z začudenjem ogledovali nova gradbena de-
la, tako športne prostore v podzemlju, kot tudi gornje prostore z mogočnim balkonom, so prikorakali nastopajoči z obema zastavama. G. Silvo Lipušček, ki je ta nastop pripravil, je žel prisrčno odobravanje. Po himnah je stopila k mikrofonu gdč. Kristina Jereb in v prosti besedi ter v lepi slovenščini napovedovala posamezne točke. Kot govornika sta nastopila Nežka Lovšin, predsednica dekliškega krožka ter Pavel Pleško, predsednik zveznega odbora SFZ. Nežka Lovšin je med drugim dejala: „Na ta naš praznik, praznik slovenske mladine v San Justu, vam hočemo'povedati, da mladina čuti slovensko, da si prizadeva za ohranitev slovenske besede, kulture, naroda in običajev... Vrednote, podedovane iz 1400 let verskega, narodnega in kulturnega življenja našega naroda, so temelj za našo nadaljnjo rast... Strnimo se skupaj, naužijmo se novega duha in delajmo z veseljem za vedno trdnejšo Slovenijo v svetu in tako bomo največ koristili tudi Argentini, katere člani smo, sinovi in hčere slovenskih staršev, rojeni v Argentini.“
Po besedah krajevne predsednice je stopil k mikrofonu Pavel Pleško. Njegov govor je bil pravi referat. Posebej je poudaril: „Z idejno enotnostjo, čim večjo povezavo, z očmi uprtimi v korist vse skupnosti, lahko odločilno pomaga-
mo za boljši, ne le drugi in tretji rod, ampak tudi četrti in peti rod.“ In še: „Zavedajmo se važnosti mladih slovenskih družin. Z njimi bo še vnaprej zagotovljeno otroško žuborenje v slovenskih osnovnih šolah in prijateljstvo v srednješolskih tečajih. Z njimi bodo še v bodoče med nami slovenske maše in prireditve ter naše organizacije. Z njimi bodo naši Domovi v rokah in v službi slovenstva.“
Po govorih, ki so bili nagrajeni s ploskanjem, so sledili folklorni plesi, šestnajst fantov in deklet je v izvedbi Iva Smrdela pripravilo več prijetnih točk. Nato je bilo kotalkanje. Novost, ki je bila med nami doslej skoraj nepoznana. Najprej so nastopili vsi, ki so se za ta nastop dalj časa pod spretnim vodstvom veščega učitelja pripravljali. Nato samo fantje. Kot tretja točka sestri Danica in Jožica Malovrh in nato še najmlajši. Kotalkanje, ki je bilo na višini, je med gledalci vzbudilo silno odobravanje.
Za sklep so se na prostornem dvorišču, ki je bil dobro ozvočen, za kar je skrbel Janez Jereb ml., zopet uvrstili vsi navzoči in so napravili visok stolp, simbol mladostne volje po lepih idealih.
Po programu se je razvila prijetna družabnost. V dvorani in na dvorišču pa sta visela mogočna napisa: „Združeni v bodoči rod“, delo Toneta Oblaka in Boža Urbančiča.
Kari loška zimska sezona 1979
Že lanska zima smučarjem ni bila kaj prida naklonjena, letošnjo pa lahko označimo kot pravo polomijo. Vse do konca julija ni zametlo bariloških gora in čisto na vrhu žičnic je povsod sililo kamenje izpod tenke plasti jesenskega pršiča. Ko je slednjič sneg padel in pokril gorska pobočja, smo doživeli kakih deset lepih smučarskih dni, potem je deževalo in deževalo, da so pobegnili še tisti redki tekmovalci, ki so nas obiskali. Med njimi je bilo tudi jugoslovansko smučarsko moštvo, ki se je naveličalo gledati skozi hotelska okna kako dežuje in je predčasno zapustilo Bari-loče.
Klimatskim neprilikam se je pridružil še gospodarski zastoj, ki po štirih slabih sezonah pritiska bariloško mestece, odvisno praktično izključno od turizma. V smučarskem središču je ta zastoj močno prizadel vodilno podjetje Lagos del Sur, ki je začelo reševati svoje probleme na nesimpatičen in verjetno tudi malo uspešen način ter povzročilo številne sitnosti otroškim smučarskim tečajem in tekmovalcem.
Ker je argentinska draginja odbila večino tujih zastopstev in ker Argentinska smučarska zveza ni dobila nikjer potrebne podpore, je najprej izgledalo, da mednarodnega smučarskega tedna ne bo in so ga uradno že odpovedali. Rešila ga je slednjič jugoslovanska delegacija. Dva njena člana sta razpolagala s potrebnimi pooblastili mednarodne smučarske federacije (FIS) in sta brez stroškov za Argentino nadzorovala tekme.
Razumljivo je, da so Jugoslovani zlahka in brez prave konkurence pobrali vsa prva mesta. V slalomu je zmagal Tržičan Bojan Križaj, eden najboljših svetovnih slalomistov, ki se je že močno približal svetovnemu prvaku Švedu Ingemarju Stenmarku. V veleslalomu je bil prvi Škofjeločan Boris Strel.
Argentinci so letos nastopili z mlajšimi' močmi, ki ne dosegajo prejšnjih tekmovalcev, ki jih je odnesel profesionalizem. Za nas bo posebno zanimivo, da se je v slalomu klasificiral kot prvi Argentinec Janez Flere, sin pokojnega tekača Flereta, ter so tako v isti tekmi Slovenci zmagali za Jugoslavijo in za Argentino. Poleg Flereta je nasto-
pil v prvem razredhu še Martin Bačer in se uvrstil na skromnejšem mestu v tabeli. Med mladinci 'Club Andino je zma-
Kot poseben zimski dogodek je treba omeniti Praznik snega, za katerega se je slovenska bariloška skupina res potrudila. Na glavni ulici smo postavili pred Fleretovim hotelom Tivoli lepo skakalnico, s katero smo ponazorili Planico, kjer je bila v smuškem skoku najpreje presežena meja stotih metrov. Starejši se bodo še spominjali, da je ta uspeh (skok 101 m) dosegel Avstrijec Bradi, ki po vsej verjetnosti še živi, saj ga je srečal Jerman pred nekaj leti v Falunu na švedskem.
Kljub neprijetnemu dežju, ki je škropil Praznik snega, smo vendar lepo predstavili slovensko bariloško srenjo. Naš „štant“ je bil po splošnem mnenju in raznih kritikah, objavljenih v lokalnem časopisju, najboljši in edina resnična privlačnost deževnega sejma. Poživ-
gal v teku Klemen Arko, drugih preizkušenj v teku zaradi pomanjkanja snega nismo doživeli. Med najmlajšimi beremo kot vedno v številnih otroških tekmah slovenske priimke: Marolt, Draj-zibner, Razinger, Bertoncelj itd.
ljale so ga lepe narodne noše, slovenska glasba in projekcija smučarskih filmov. Najbolj pa so seveda pritegnili fantje, ki so na postavljeni skakalnici izvajali prave smučarske skoke. Zato je bilo potrebno pripeljati vsak dan iz Villa Ca-tedral sneg, saj je dež vztrajno izpiral prinešeni beli blagoslov. Kdor se je preveč namrazil pri občudovanju skokov, se je lahko okrepčal na stojnici pod skakalnico, kjer so fantje in dekleta v gorenjskih narodnih nošah prodajali kuhano vino, medico, potico, krofe in kranjske klobase, pa lepe leetove srčke, ki so jih male in slikovite punčke razpečavale tudi sicer po sejmu. Dobiček prireditve — močno okrnjen zaradi slabega vremena — bo uporabljen pri preureditvi planinskega Stana.
VA
V Bariločah je na Praznik snega slovenska skupina ponazorila smuško skakalnico iz Planice
Slovensko gledališče: Večer izvirnih enodejank
Slovensko gledališče, katerega predsednica je ga. Terezija Marn in njegov režiser Maks Borštnik, je po dolgem času spet priredilo novo predstavo. Tokrat ciklus slovenskih izvirnih šal-iger, deloma že iz prejšnjega repertoarja, deloma nanovo uprizorjenih sketchev.
Iz prejšnjih let, prvih v naši emigraciji, sta obe Willempartovi enodejanki Kurniki in Gringo. Kakor je razvidno iz lepega prospekta za ta večer, ki ga je Gledališču poklonila Sloga, je prva enodejanka nastala že v taborišču v Italiji, in je bila tam tudi že predstavljena; pa v emigraciji tudi že. Zdaj je bila vprizorjena z mladimi, nanovo nastopajočimi igravcii. Dobro je, da 'Gledališče vzbuja v nas spomine na ona leta DP pred 34 leti, pri katerih se danes samo nasmehnemo in mislimo pri tem z grenkobo na Vietnamce, ki gredo našo tedanjo pot. Toda bolj nam prija to, da smo mogli našim vnukom nazorno pokazati, kakšen je bil izhod njihovih dedov in babic iz domovine: skozi beračijo begunskih taborišč. Res, to so bili „kurniki“, ko smo bili drug drugemu v napotje, v špetir in prisluškovanje, in prav je, da jih je ohranil Wi-llempart v tej odrski enodejanki zapisane bodočim rodovom v osvežitev. Mi se danes smejemo komediji naše tragedije, našim vnukom je bilo odkritje naše usode. Že zato mu hvala. Šaljiv prizor, ki je dal poleg dokumentarnosti tudi mnogo pobud za odkrit smeh.
Nadaljevanje tega prizora, z istimi ljudmi, Gringo, pa se godi že v emigraciji, v prvih mesecih vselitve v kaste; Ijansko Ameriko, ko smo se srečavali s smešnimi nesporazumevanji zaradi neznanja jezika. Naš jezik je bil tedaj popačena italijanščina iz laških kampov in ugibanje iz gest in dopovedo-
vanje na način gluhonemih. In iz takih nesporazumov je sestavljena ta enodejanka: vodni instaler pride popravljat -sodno napeljavo; iz tega pride na dan mnogo smešnih prizorov, ki jih skuša reševati skriti profesor v prvem nadstropju. Pa ne vseh: kamen spotike je postal nesporazum med besedami „re-mera in ramera“, ter „precisa in presi-ca“, kar je vodilo do ogorčenja in pretepa. Čeprav so bili „vici“ malo surovi, je igra — sestava in igranje — žela velik uspeh.
Pri obeh enodejankah so nastopale iste osebe in seveda tudi igrali isti ljudje s središčno osebo M. Borštnika, ki je briljiral posebno v drugi burki. Ob njem mladostni talent Mari Makovec in Kristina Jereb, ki ju že poznamo od drugod, Alenka Beznik in Damijana Andrejak ter nanovo nastopajoča brata Jerman (Martin in Marko), in Franci Šturm. Vsi z dobrimi nastopi.
Nato sta sledili dve enodejanki Jožeta Vombergarja in sicer Uredniške težave in Pred postajo. Prva ni bila izrazito emigrantska, kajti godila bi se lahko v kateremkoli kraju, kjer imajo slovenski časopis, tudi v domovini, kar je škoda, ker bi se z malo lokalne barve in s tukajšnjimi dogodki dalo snov z lahkoto prilagoditi našim razmeram. Smešnost ni obstajala v besedah, kot pri Willempartu, zato manj smeha, temveč v situacijah, toda tudi smešna nasprotja med zahtevami naročnika niso prišla tako do veljave na odru, kakor bi pričakovali. Ali sta bili premalo jasno izgovarjanje in predstavljanje, da bi bilo mogoče slediti, in je otrok, pri vsej odlični živahnosti bolj motil, kot napenjal zgodbo, ali je bilo premalo dramatične napetosti V tekstu samem, ne morem soditi; ni pa bil efekt tak, kot
pri Willempartu. Prav tako pri drugem skeču Pred postajo, izrazito tukajšnjem buenosaireškem motivu, ki je bil odlično igran (Frido Beznik in Darjan šifrer). Pri duhovitem dvogovoru, psihološko zanimivem, preskakovanju položajev iz pozitivnega v negativnega, iz obupa v up in končno v — prevaro in krajo (ura), je bilo zavlačevanja, ki ni bilo na mestu: ponovljenje iste situacije in prepočasen tempo, sta utrujali, namesto gnali v razplet. Ob krajšanju ali hitrejšem tempu, bi enodejanka morala u-speti, ker je zanimiva in — naša.
Poleg obeh glavnih igravcev, kot sem ju omenil, sta nastopili samo dve res priložnostni osebi, deček z bomboni (Štefan Beznik) in „priložinostni" (Fr. Šturm). Nastop ni nič vplival na končni efekt, kot smo pričakovali. Prvo enodejanko so predstavljali gospe Nataša Smersu in Milka Pezdirc, dobro koit vedno, odlično nemo figuro je podala Mari Makovec, sicer pa moški i-gravci Narte Kikelj, Marko Jerman in F. Šturm ter mali res „nadebudni sinko“ Štefan Beznik. Obe Vombergarje-vi enodejanki sta bili tokrat prvič igrani, torej-premieru	#	.
Kot tretji avtor je bil Tine Debeljak z enodejanko iz davne Ljubljane: Krčma pri lepi Urški, ki je bila napisana kot prigodni uvod v letošnjo „ljubljansko večerjo“ Zveze mater in žena. Po takratnem velikem uspehu je bila zdaj z istimi močmi ponovljena. Gre torej za reprizo pred mesecem igrane enodejanke.
Ne morem kot avtor soditi o literarni vrednosti te „šaljivke“, ki je izrazito prigodniška, vendar pa napeta, kakor se je čutilo iz zanimanja in z obrazov občinstva. Videti pa je bilo. da ni tako zaiela mlajšega sveta, kakor ob premieri, kjer so bili Ljubljančani, ki so mogli razumeti stari ljubljanski žar-(Nad. na 4. str.)

¡BBBBBBnBBZBBI««B«B«B«ilB"l«"««""»«a"«"''"»««,»«»nM««"«""««""*""IB,,BI,BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB,,BI
l■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■BBBBBB,,BI,BB,,BB■BB■BBBBBB■■l,■■"l
14. oktobra: 23. obletnica Našega doma v San Justu
...	...............................-_____t.....................................Redacción y Administración:
SLOVENCI v ARGENTINI
Osebne novice:
Poroki: Poročila sta se v slovenski cerkvi Marije Pomagaj lic. Andrej Rot in gdč. Lučka Pavšer. Med poročno mašo ju je poročil g. Jože Bokalič CM.
V cerkvi sv. Marjete v Boulogne sta se poročila Tadej Aleš in gdč. ^Marjeta Senovršnik. Za priči sta bili ženinova mati ga. Angela Borštnar Alešova in nevestin oče Franc Senovršnik. Poročil ju je rev. Matija Borštnar.
Mladim paroma čestitamo!
Umrli: V zadnji številki Sv. Sl. je bila starost raj. Antona Zidarja pomotoma navedena 86 let. Pravilno je 68 let.
MENDOZA Emigrantski dan
Naša mendoška skupina se je z vso vestnostjo odzvala povabilu tukajšnje provincialne vlade in sodelovala pri programu, ki je bil posvečen Emigrantskemu dnevu.
V petek, 7. septembra je bila na trgu generala San Martina opoldne javna prireditev ob navzočnosti vladnih, cerkvenih in diplomatskih zastopnikov. Sodelovale so skupine italijanske, španske, francoske, nemške, sirske, ukrajinske, izraelske, libanonske, slovenske in katalonske skupnosti.
Po narodni himni in priložnostnem nagovoru mendoškega župana, up. polk. Cuartara je sledilo odkritje spominske plošče in poklonitev narodnih delegacij velikemu Osvoboditelju gen. San Martinu s polaganjem vencev pred njegovim spomenikom. V zastopstvu Slovencev je položil venec predsednik našega društva
SLOVENSKO GLEDALIŠČE (Nad. iz 3. str)
gon, pomešan z nemškimi tujkami, v katerem je bila „ta slika iz stare Ljubljane“ napisana in igrana. Toda po i-gravski plati je bila odlično predstavljena', dasi se je v koncu čutilo neko zavlačevanje tempa, ki ga pri premieri ni bilo. Bili so tudi najboljši igravci Slovenskega gledališča, tako Mari Makovec, ki je vredna velikega odra, Milka Pezdirc ter režiser M. Borštnik sam, ki je v maski spominjal zelo na Ivana Cankarja.
Vse enodejanke so bile sprejete z odobravanjem in s prisrčnim razpoloženjem, ki so ga vzbudile, in samo želimo, da bi se 'Gledališče čimprej spet prikazalo z novo predstavo.
td
Stane Grebenc v spremstvu podpredsednika Pavla Bajde in narodnih noš.
V nedeljo zve,čer (9. septembra) je bila v mestnem gledališču emigrantska folklorna prireditev, istotako ob navzočnosti župana, diplomatskih zastopnikov in pripadnikov posameznih narodnostnih skupin, ki so dvorano popolnoma napolnili.
Slovenci smo se predstavili z nastopom našega pevskega zbora in pod vodstvom zborovodje prof. B. Bajuka zapeli tri pesmi: D. Jenka Lipa, Pavla Kernjaka Rož, Podjuna, Žila in St. Premrla Zdravica (Prešeren). Uvodoma je inž. agr. Marko Bajuk gostom v kratkih obrisih predstavil slovenski narod v njegovi zemljepisni, zgodovinski in politični pomembnosti.
Naši pevci so odšli na oder v zavesti nekdanjih besed pok. škofa Gregorija Rožmana, da je v tem trenutku za vsakega v našem dokaj skrčenem zboru veljalo: „Po meni bo Mendoza sodila o slovenskem narodu.“
In prav zato je tudi bil disciplinirani nastop nadvse uspešen in so bili pevci za dovršeno in doživeto izvajanje nagrajeni z navdušenim odobravanjem iz dvorane.	Bb
SAN MARTIN Liga Žena-mati
V San Martinu je tamkajšnja Liga Žena-mati spet imela svoj redni mesečni sestanek. Msgr. Anton Orehar jim je predaval „O potrebnih družbenih krepostih“. Vedno aktualna tema je vse poslušalke pritegnila. Zahvala gospodu predavatelju za skrbno podajanje.
Prihodnji sestanek bo v sredo 17. oktobra ob običajni uri. O Dostojevskem jim bo govorila ga. Marinškova. Vsi lepo vabljeni!
Slovenci na Koroškem
S! Marija Gonzaga Kobentar — umrla
V Celovcu je umrla po hudem trpljenju s. Marija Gonzaga —• Jerica Kobentar, dolgoletna ravnateljica kmetij-sko-gospodinjske šole v Šentrupertu. Doma je bila s Hrušice pri Jesenicah; po študiju na meščanski šoli v Šmihelu pri Novem mestu je obiskovala prav tam '“••gi!spodtejsko Solo, med leti l!)38-do 1911 je nadaljevala študij na kmetijskogospo-dinjski šoli na Bokalcah, nato pa na višji gospodinjski šoli dr. Kreka v Ljubljani. Ob koncu vojne je z begunci prišla na Koroško in poučevala v taboriščih v Vetrinju in Linzu. Leta 1948 je dobila mesto v gospodinjski šoli v Šentrupertu pri Velikovcu. Leta 1950 je vstopila v red slovenskih šolskih sester in se po enoletnem bivanju v Rimu vrnila na Koroško.
Pokojna sestra Marija Gonzaga je bila duša tradicionalnih prireditev in zaključnih akademij. Med zadnjo boleznijo, bila je v bolnišnici od 16. julija, se je živo zanimala za življenje na Koroškem. Umrla je 1. septembra, pokopali pa so jo 5. septembra v Šentrupertu. Ob grobu sta spregovorila šolski nadzornik dr. Valentin Inzko in v imenu NSKS Karel Smole, ki je poudaril izročilo pokojne: optimizem, voljo do dela, odprtost do mladine, vero v vstajenje naroda.
Slovenski dom v Sam Martinu v nedeljo, 7. oktobra oh 15.30
VELIKA SAMARTLVSKA TOMBOLA
z bogatimi in vrednimi dobitki ■— kot so vedno v San Martinu. Glavni dobitek: STEREO MAGNETOFON RADIO NA ŠTIRI VALOVNE DOLŽINE
(Estereo grabador radio cuatro bandas), znamke Silvano, vreden nad 1 milijon novih pesov
Po tomboli
družabna prireditev
s sodelovanjem orkestra “ZLATA ZVEZDA” (bivša Planika)
Vse rojake v sanmartinskem okolišu obveščamo, da jih bodo v soboto, 29. septembra, in v nedeljo, 30. septembra, obiskali zastopniki Doma s prošnjo za dobitke.
PO ŠPORTNEM SVETU
NA SVETOVNEM VESLAŠKEM PRVENSTVU, ki je bilo zaključeno 2. septembra na Bledu, so bili vzhodnonemški veslači najuspešnejši. Osvojili so tri zlate in tri srebrne med damami in štiri zlate medalje med moškimi. Slovenski in jugoslovanski veslači niso segali po višjih mestih.
V	PRVI NOGOMETNI ligi je ljubljanska Olimpija bila po devetem kolu na 7. mestu z 11 točkami, v tem kolu je tudi prvič zmagal v gosteh t— zeni-ški Čelik je premagal s 3:2.
V	drugi ligi so klubi iz Slovenije slabše startali, kot so računali. Velenjski Rudar je zbral 3 točke, trboveljski Rudar in Maribor pa po dve.
V	moštvu Olimpije igrajo ponavadi trije Slovenci: Janez Voljč ter brata Vili in peter Ameršek. Pri Mariboru je Slovenec morda Fatur, velenjski rudarji so vsi importirani, Trboveljčani pa premorejo v moštvu imena Babšek, Kariž, Križnič, Sivko, Kolenc, Drnovšek in Marijan.
NA PRVI HOKEJSKI tekmi za „Karavanski pokal“ je na Jesenicah 2. septembra nosilec naslova Kapfenberg u-gnal Jeseničane s 7:4, ljubljanska Olimpija je brez težav odpravila Zeltweg s 14:0.
NA CESTNI kolesarski dirki za evropsko prvenstvo, ki je bilo v Valkan-burgu, so prvo mesto osvojili Vzhodni Nemci, sovjetski kolesarji pa so se uvrstili šele na četrto mesto za Poljaki in Norvežani.
KITAJSKA VLADA je ponudila alpinistom vsega sveta, da lahko naskakujejo najvišjo goro na svetu Mt. Eve-rest s kitajske strani. Prvi bodo poskusili vzpon s te strani Japonci.
ŠAH
SLOVENSKO ŠAHOVSKO PRVENSTVO V ARGENTINI 1979
Prekinjeni partiji 3. kola sta se končali z naslednjimi rezultati: D. Sušnik % - Magister % in Paulič 1 - Skubic 0.
Rezultati 4. kola — predzadnjega —, odigranega 22. septembra v Slomškovem domu, so bili naslednji: Škerlj 1 - Eiletz 0: Mehi- 1 - Kunc 0; Marolt 1 - Klemenčič 0; Dimnik % - F. Sušnik V2', Magister 1 - Arko 0; Verbič 1 - D. Sušnik 0; Schiffrer V2 - Paulič % ; Skubic 0 - Vidmar 1.
Po 4. kolu turnirja, ki se igra po švicarskem sistemu, je stanje naslednje: 1. Škerlj 4; . Mehle, Marolt, Eiletz 3; 5. Magister 2%; 6. Kunc, Klemenčič, Fr. Sušnik, Dimnik, Verbič 2; 11. Paulič. D. Sušnik, Schiffrer IV2; 14. Arko, Vidmar 1; 16. Skubic.
Čeprav se že prikazujejo kandidati za naslov šahovskega prvaka v Argentini za 1. '979, so seveda prav v 5. (t. j. zadnjem) kolu, ki se bo odigralo v soboto -29. septembra (ob 20. uri) v Slomškovem domu, možna presenečenja. ^V primeru, da bi več igralcev po končanem 5. kolu doseglo isto število točk, bodo ti igralci med seboj igrali po eno dodatno partijo.
Zedinjena Slovenija in Zadruga SLOGA imata za zmagovalce kakor za vse igralce turnirja pripravljena lepa darila.
Ljubitelje šaha vabimo, da se zaključnega kola udeležijo!
Pr©f. dr. JUAN \	. JESUS BLASNIK
\	i
specialist za ortopedijo in travmatologijo
S	*
S	B
: Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje •
Capital Federal •	Tel. 393-3536
\ \
; Grdini ra v torek, četrtek in soboto !
; od 17. do 20. Zahtevati določitev • S ure na privatni telefon 666-4366. I
OBVESTILA
GOSPODINJSKI APARATI 9 ZVOČNE NAPRAVE LASTEN UVOZ O POHIŠTVO 9 DEKORACIJE
Avda. Hipólito Yrigoyen 8854, LOMAS DE ZAMORA,
T. E. 243-2291/3058
Laprida 398,
LOMAS DE ZAMORA,
T. E. 243-6060
Ruta 205, nasproti postaje EZEIZA, T. E. 295-1197
Avda. 25 de Mayo 136,
C. SPEGAZZINI
PETEK, 28. septembra:
študijski tečaj v mali dvorani Slovenske hiše ob 20. uri. Predavanje: „Slovenska politična emigracija — posledica svetovnonazorskih odločitev“ — Miloš Stare.
SOBOTA, 29. septembra:
•V Slovenski hiši ob 16 predavanje dr. M. Komarja v priredbi SKAS-a.
Koncert Slovenskega pevskega zbora „Gallus“ ob 20.30 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 30. septembra:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
mladinski dan.
V	Našem domu v San Justo po sv.
maši predavanje g. Vinka Zaletela.
V	Slomškovem domu ob 19. uri predavanje g. Vinka Zaletela.
SREDA, 3. oktobra:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
v Slovenski hiši ob 17. uri. Predavanje dr Marka Kremžarja pod naslovom „V vrtincu nazorov“.
SOBOTA, 6. oktobra:
V	Slov. domu v Carapachayu ob 20
predavanje g. Vinka Zaletela.
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 7. oktobra:
Zvezni sestanek SDO in SFZ v Slovenski hiši po mladinski sv. maši ob
9.30.	Predavanje g. župnika Vinka Zaletela.
Velika sanmartinska tombola ob
15.30.
NEDELJA, 14. oktobra:
23. obletnica Našega doma v San Justu.
SREDA, 17. oktobra:
S stanek Lige žena-mati v San Martinu. Predavala bo ga Terezija Marinšek.
SOBOTA, 20. oktobra:
V	Slovenski hiši ob 16 predavanje
dr. M. Komarja v priredbi SKAS-a.
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri, NEDELJA, 21. oktobra:
Proslava misijonske nedelje.
SOBOTA, 27. oktobra:
Proslava Narodnega praznika in dneva slovenske zastave ob 35-letnici ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo. NEDELJA, 28. oktobra:
Pristavski dan s celodnevno prireditvijo.
SOBOTA, 3. novembra:
Proslava 25-letnice Kreditne Zadruge SLOGA v Slomškovem domu.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Predavanja g. Zaletela o obisku papeža Janeza Pavla II. na Poljskem: v Našem domu v San Justo 30. septembra po sv. maši; v Slomškovem domu v Ramos Mejía 30. septembra ob 19. uri; v Domu v Carapachay 6. oktobra ob 20. uri; v Slovenski hiš 7. oktobra po sv. maši. Kdaj bo v Berazategui bo objavljeno.
Ramon L. Falcon 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 24.576	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1979:
za Argentino: 38.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 43.000.—, ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 30 USA dol.; obmejne države Argentine 25 USA dol.; Avstralija 35 USA dol.; Evropa 32 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 24 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado« Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
* * *
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■•■■■■a

KREDITNA ZADRUGA
"SLOGA” z b. *.
BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA T. E. 658 - 6574
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
ZEDINJENA SLOVENIJA vabi na predavanje
g. VINKA ZALETELA
o obisku papeža Janeza Pavla II, na Poljskem, spremljano s skiop-tičnimi slikami, ki bo v Slovenski hiši v nedeljo 7. oktobra po do-dopoldanski sv. maši.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642 Buenos Aires Pritličje, pisarna 2 Tel. 35-8827
V NEDELJO 30. t. m. V CARAPACHAYU
MLADINSKI DAN -
in srečanje slevenske mladine
(Celodnevna prireditev)
8.30 Začetek tekmovanja v odbojki med odseki.
10.30 Dviganje argentinske in slovenske zastave, nato sv. maša za pok. Brigito Gričar, Francita Mramor in Marjana Trtnik.
12.S0 Skupilo kosilo in nadaljevanje tekem.
17.00 Kulturni program.
Po nastopu družabni del, ki ga spremlja Slovenski instrumentalni ansambel.
Vsa slovenska mladina in prijatelji mladine iskreno vabljeni!
Druga razstava
slovenske podjetnosti v Argentini
I / A \l	KJ J K
r^0®[y
novembra 1979 v Slovenski hiši
•bbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbi
bbbhbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbb
STARE VEČNE MODROSTI
1.	„Zrno do zrna pogača. ..“
2.	„Obdeluj polje, sicer bo polje tebe obdelovalo!“
3.	„Samo samostojna in gospodarsko trdna skupnost more biti tudi zdrava duhovna skupnost.“
Zato:
Za še krepkejši denarni zavod v Argentini vkup stopimo, ker V SLOGI JE MOČ!