606
ERVIN FRITZ, DAN
DANAŠNJI
Pesmi, ki so objavljene v tej zbirki, z ničimer ne skrivajo svojega sporočila; pesnik si je očitno prizadeval, da bi bile kar najbolj razumljive in takšno avtorjevo prizadevanje je postalo odločilno tudi za njegov pesniški izraz.
Temeljna kompozicija zbirke sloni na razmerju pesnik-zunanji svet-narod. Prvi cikel, Pesmi za vsakdanjo rabo, je v celoti posvečen refleksiji o pesnikovih življenjsko nazorskih vprašanjih; razodeva povsem nedvoumno, da ocenjuje pesnik svoje življenje kot banalno vegetiranje, v katerem ni dejanj, ki bi bila vredna spominjanja zaradi svoje enkratnosti. Pesnik je povprečen človek, eden izmed mnogih v brezimni množici, iz katere se je vendarle dvignilo nekaj posameznikov, toda samo zaradi posebnih okoliščnin, ki pa jih pesnik na noben način ne konkretizira.
Razen možnosti razvijati individualne sposobnosti in s tem dosegati uspeh v družbi se ukvarja z vprašanjem o smislu življenja. Ker tega nikjer ne najde, se umakne v resignacijo ali pa v nostalgijo po višji osmislitvi svojega bivanja. Popolnoma je razumljivo, da si zastavlja tudi vprašanje o človekovi končnosti, ki se mu zdi ena od njegovih poglavitnih značilnosti, vendar je preveč skeptičen, da bi se zadovoljil s pristajanjem na možnost onstranske osmislitve življenja. Nato se dotika tematike svoje poezije, toda, ker ne vidi kakih posebnih dogodkov, ki bi bili vredni upesnjevanja, mu preostanejo, kot pravi, samo še »male radosti«, s čimer meri na nekoliko manj vsakdanje doživljanje; vanj prišteva erotično zvezo in navezanost na mater. Torej vsesplošna negotovost, ki jo izpoveduje, ni popolna, ker odkrije znotraj nje ljudi, s katerimi ima marsikaj skupnega.
* Ervin Fritz, Dan današnji; opremila Nadja Furlan. DZS, Ljubljana 1972.
607
Ervin Fritz, Dan današnji
Glavno oporo pa vidi v »čisti duši« — svoji notranjosti in v vztrajanju pri izpolnjevanju njenih etičnih norm, ki mu narekujejo, da ne živi po splošno veljavnih zahtevah povprečne večine. Prav lastne norme mu navsezadnje ne dovoljujejo, da bi se predal popolni pasivnosti.
Pesnik ni mogel v tem ciklu z refleksijo zajeti vseh konsekvenc, ki izhajajo iz navedenih izhodišč, temveč je ostal pri splošnih ugotovitvah, ne da bi se pri tem izraziteje odmaknil od ravni običajnega rezoniranja.
Naslednji cikli so v bistvu variacije prvega: so izpoved želje po preseganju danosti, prizadevanja po samozavesti, moči in etični neoporečnosti. Pesnik naj bi imel posebno vlogo; bil naj bi nekakšno središče zgodovine, vsega dogajanja, skratka, subjekt, bi rekli, če bi hoteli biti aktualni. Razpetost med željami in dejanskim položajem, ^a katerega je značilna majhna stopnja aktivnosti, je posledica sistema zunanjega sveta. Nadomestilo za nemožnost osmislitve življenja vidi tokrat v vita-lizmu, ki pa je vse prej kot radikalen, ali v razumu, toda še najbližja mu je vera v moč poezije.
Pesnik ni v svoji refleksiji dosleden, ker se v eni pesmi pravzaprav odloča za rešitev, ki jo je najprej zavračal, pa čeprav ne vedno zavestno. Za zbirko je tudi značilno, da se vedno znova nagiba k prigodništvu in z njim v zvezi k nekaterim konkretnim dogodkom, pojavom in osebam, ki jih predstavlja realistično; le-ta dobi največkrat so-cialnokritičen ton, prežet z ironijo. Refleksija, ki jo nanj navezuje v teh primerih, manjša učinkovitost pesmi, kar se že preveč ponavlja.
Med izrazitejše področje zbirke spada pesnikov čustveni svet, ki ga spoznavamo prek prikaza družinskih razmer, v katerih so se mladostne iluzije razblinile, čeprav še ni izginila želja po čimbolj idealni erotični zvezi. Neobičajno  je,  da se  pesnik  spomni
povezanosti erotičnega čustva s patrio-tičnim, ki se je pojavljala v preteklosti. Karakterizacija pesnika kot zakonskega moža je polna sarkazma, katerega vzroke je treba iskati po njegovem v zunanjem svetu.
Sorazmerno trden občutek varnosti najde razen v družinskem krogu še pri materi kljub njuni medsebojni odtujenosti; hkrati mu pomeni edino vez s patriarhalnim podeželjem, iz katerega je izšel.
Aktualizem, prigodništvo in satirično obarvana socialna kritika so značilni tudi za cikel Pesmi za javno rabo.
V zadnjem ciklu, Pesmi za občasno rabo, se dotakne narodnostnega vprašanja in ugotavlja paradoks, da smo se Slovenci kljub pritiskom skozi vso zgodovino in ne vedno primerni organiziranosti navznoter, ohranili. Najbolj pomembne vrednote slovenstva simbolizira pesnik s Knežjim kamnom, Lepo Vido, Gubcem, Prešernovimi pesmimi in s programom OF.
Pesem za poslednjo rabo, Čuk poje, je ponovna socialnokritična izpoved o neizbežnosti smrti in razvrednotenju, ki mu ne stoji nasproti noben program, kar je bilo razvidno iz večine prejšnjih pesmi.
Poezija v zbirki je torej v svojem bistvu razpeta na dve strani, od katerih je prva povsem razumsko obarvana. Te pesmi so večinoma primeri čiste refleksije, toda čeprav je problematika pomembna že sama po sebi, je zaradi načina, s katerim je posedovana, postala v neki meri degradirana, saj narava lirike ne prenese dosledne refleksije pa tudi pesniški izraz, ki je uporabljen v zbirki, je preveč napolnjen z izrabljenim izrazjem, čigar pomeni so že precej izpraznjeni. Eden izmed vzrokov za to je pesnikovo hotenje, da bi dosegel kar največjo mogočo mero komunikativnosti med svojimi pesmimi in bralci, kar mu je tudi uspelo, čeprav so hkrati nastale  omenjene  po-
608
Marjan Dolgan
sledice, ki so manj opazne v drugem delu Fritzove poezije; le-ta se ukvarja z upesnjevanjem socialnih motivov, ki so zelo konkretni. Prav te pesmi so tedaj, ko so najmanj obremenjene z dodatnimi prvinami, dosežek zbirke. Kot takšne predstavljajo obnovitev so-cialnorealističnega pesništva izpred druge svetovne vojne in deloma poezije, ki jo je gojil Janez Menart. V teh pesmih je Fritz še najbližje svojemu cilju: poeziji kot kritiki in protestu, ki naj zajema vsa področja zasebnega in javnega življenja.
Zaradi te usmeritve se Fritz loči od sedanje prevladujoče slovenske lirike, za katero je značilen obrat stran od socialnih vprašanj. Vsekakor jo Frit-zova zbirka dopolnjuje, kljub temu da nekatere poteze v njej pričajo, da si bo spričo tradicije, ki jo ima pri nas socialna lirika, morala v prihodnje poiskati nove možnosti.
Marjan Dolgan