1109 Dušan Ludvik V zategnjenem tonu ŽELJE O, biti kot nad koriti potokov in brzic rakita samosevna, od valov, vetra in penic odmevna! SREPI SAMOTA Vsi burni upi, najtišji vzdih — zastonj! 1. Kdo meša s strupi njih rahel vonj? Nek tuji zvarek mi v srce ledeni, še o kresu žarek ga ne stopi. Gredo rodovi na dolgo, svetlo pot, a moji snovi — bogve do kod. 1110 Dušan Ludvik In ko sprašujem, čemu vsa toča psovk, saj odplačujem ' s krvjo svoj dolg, mi skoz srce zatuli volk. 2. Cut — razvrednoten. Obglavljen je mir. Kdor ni zloben, ga ujeda prezir. Nedopovedno utripal bi rad in vse nevredno prečistil v zaklad. A moč in slogo mi ubija nek bič, želja premnogo razpada v pranič. Kako živeti, do tkiva prezrt, ko up se zgrudi je v kali zatrt, dih vsak pa bližnjica je v smrt. 3. Sam, ko na jesen pregnije sad, ko vgrizne plesen v medeči sat. Sam, ko me utrudi brezdanji pad, ko up zgrudi poslednjikrat. J V zategnjenem tonu Sam, ko beseda, vprašaj razsut, spuhti brez sleda in z njo moj čut. Sam, brez topline, kot gluha plast lončarske gline in divja rast, nikomur cvet, nikogar last. 4. Prečudovito, do zadnjih srag srce izpito, krvavi znak ljubezni žgoče, na odpadu let samevajoče kot trhla smet, kristal okrašen, ki luč stemni, a v prizmo izbrašen, sij potroji, srce izdano, vajeno zla, naj ti bo dano zavetje sna in upanje, živo kot šum dežja. 5. Srepi samota, ščemi me duh daljav, prsten kot šota pod srci bek in trav. 1111 1112 Dušan Ludvik Ob črne trne me vsak dan brusi mrak, svinčen se zgrne na oči, da padem vznak. Ker mi zavdano bilo je, nisem čist, zaman na rano tiščim trpotcev list. Nevidno umiram, pa iščem mir in kraj, kjer strup si izpiram in se sprašujem: Kdaj? Razdajal bi, a nimam kaj . . . POPEVKE Vsakemu svoje, vsem pa — sija. 1. Čas je, ki poje, ko ubija. Vse, kar iz zemlje v lik se strne, vse si čas jemlje, nič ne vrne, saj se v osnovi sam razkraja; gibanje v snovi je, kar traja. Snov je vir luči in telesa, kje pa so ključi za v nebesa? 2. Mrka plat v meni zatemnjuje, duh zagrenjeni pričakuje. 1113 V zategnjenem tonu Strast prekipeva, laž je v spravi, kdor zdaj okleva, vest zapravi. Kaj vse storimo, pa ne smemo, ko je že mimo, se zavemo. Svetla plat v meni očiščuje, duh moj sproščeni osmisljuje. 3. Če me, usodnost, boš izpila in mi neplodnost podtaknila, me še prepogni, žgi in zlomi. Blažji so ognji kot pa dvomi. V igri neoprezni senc in sija daj mi ljubezni, ki ubija s smehom na dlani. V os zadeni, zadnjikrat rani in krog skleni! DRAGUŠA V sušni prsti gmajn in polj zvonko ime draguša*, kot na flavti mehki mol in njegova duša, ki svoj temni ton posluša. 1114 , Dušan Ludvik Pa je le plevel strupen, skrita past v osnovi, davi, kadar je zgoščen, a razredčen v snovi, zdravi z grenkimi sokovi. V krvi strnjen je čemer; ta strup moj pa od drugod je, tek hromi, spreminja smer, pot je in razpotje, v jedru skladnost in nasprotje. Konjenica vseh vekov, dvom in up, mendra me, bom kdaj zdrav, ko vsaka snov plesni se navzame? — Blagor mu, ki še verjame! * draguša — plevel iz rodu Lepidiuni vsebuje strupene snovi, zaradi katerih jo uporabljajo samo v majhnih količinah kot začimbo in ljudsko zdravilo. Popravek V ciklu »Srepi samota« Dušana Ludvika (Sodobnost 1983, št. 12, str. 1109, 1110) se spodaj navedeni verzi morajo glasiti takole: 1., verz 6: mi v srcu ledeni, 2., verz 3: Kdor ni zlohoten, verz 15: ko up z obeti 3., verz 7: ko up se zgrudi D. L. 224