Dr. Ivan Grafenauer I Novi ll OIIC S ki k ZgO- dovini narodne balade o »Lepi Vidite Najdbe in dognanja zadnjih let. Odkar sem pred štirimi leti v Domu in svetu priobčil razpravico »Slovenska narodna balada o Lepi Vidi« (1937/38, 230, 237) in je kmalu nato Fr. Maroltv 8. poglavju razprave »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi« (Kočevski zbornik, 1939, 283—317) na drug način načel problem o postanku te naše narodne pesmi, je prav vsako leto prineslo dragocena odkritja, ki nam omogočajo, da zdaj z veliko večjo varnostjo kakor pred štirimi leti pristopimo k vprašanju o zgodovinskih in književnih osnovah, značaju in razvoju »Lepe Vide«, ene najstarejših in najlepših narodnih pesmi, kar jih Slovenci imamo. V omenjeni razpravici sem poskusil priti »Lepi Vidi« do jedra z novo, še malo preskušeno metodo raziskovanja. V nasprotju z do sedaj veljavno teorijo primerjalne književne zgodovine, ki upošteva narodne besedno-duhovne umetnine le v toliko, v kolikor so njihove snovi, motivi in tipi prešli v književnost v ožjem pomenu besede,1 to je v pisano in tiskano književnost, mi je stala pred očmi resnica, da so narodne pesmi, bajke, pripovedke prav tako besedno-duhovne umetnine in zgodovinski dokumenti kakor katero koli pisano in tiskano književno delo, da so prav tako kakor epi in romani, drame in pesmi izobraženih pesnikov nastale v določenem času iz določenih duhovnih, kulturnih in obče zgodovinskih pogojev, da so se prav tako zgodovinsko razvijale in razkrajale že davno, preden so se prvič zapisale in sploh mogle vplivati na dela po imenu znanih pesnikov in pisateljev. Ta resnica se mi je odkrila, ko sem desetletja sledil naporom in uspehom sodobne kulturnohistorične etnologije in se seznanil z njeno znanstveno metodo,2 ker sem tu iskal — in ne brez uspeha — virov za naše najstarejše narodne bajke.3 Za preučevanje naših narodnih besedno-duhov-nih umetnin in s tem naše najstarejše, dejal bi, prazgodovinske književnosti in v nekem pomenu tudi kulturne prazgodovine, je bilo torej treba najti neko sintezo metode primerjalne književne zgodovine, zlasti motivno-tematske in ritmično-slogovne analize s kulturnohistorično metodo sodobne etnologije (današnja folklora je v metodičnem pogledu močno zastarela in je še močno v sponah preživelih evolucionistično-prirodoznanskih predsodkov). Prvo preskušnjo je ta združitev književnozgodovinske in kulturnohistorično-etnološke metode v vrsti razpravic v Domu in svetu (1938—1939) kar dobro prestala: izsledki kulturnohistorične in motivno-ritmično-slogovne analize so se nad vse pričakovanje skladno ujemali. Tudi pri »Lepi Vidi«. Motivna analiza (prvi osnutki v DS, drugo v monografiji, omenjeni v op. 9.) je pokazala, da je najbolje ohranjena, najstarejša slovenska inačica »Lepe Vide« tista, ki jo je dr. Anton Breznik še kot gimnazijec ok. 1. 1900. zapisal v Ihanu, pela pa jo je Korezova Reza, doma iz Male Loke pri Ihanu (DS, N. v. V 1 A. Ocvirk, Teorija primerjalne književnosti, RZD, Lj. (1936), 81—97. 2 Fritz Grabner, Methode der Ethnologie, Heidelberg (1911); Wilh. Schmidt, Handbuch der Methode der kulturhistorisehen Ethnologie, Miinster i. W. (1937). s Razprava »Prakulturne bajke pri Slovencih«, začasno poročilo o izsledkih večje monografije, ki jo dovršujem, je izšla v Etnologu XIV (1942), 2-45, in posebej. 130 [1937—1938], 233s.), najmlajša in najslabše ohranjena pa da je tista, ki jo je zapisal 1. 1868. R. Poznik v Kropi iz ust Štularjeve Mice (Strekelj I, št. 75). Metrično-slogovna analiza je pokazala, da se je dvodelna pripovedna dolga vrstica, najstarejša nam dosegljiva oblika slovenske narodne pesmi, v ihanski inačici še skoraj neporušeno ohranila, v Smoletovi inačici (DS XL [1927], 38, Prešernov prepis, n. d. snimek) in v prvem delu kropenske pa precej dobro: vsaka polovica vrstice ima, po dva ritmično poudarjena pojma, slog je zgoščen, kar lapidaren, takšen kakor v najstarejših narodnih zagovorih, in spominja na ritem in slog staroruske pesmi o Igorjevem pohodu, staronordijske poezije in najstarejših nemških zagovorov, sledovi so se ji ohranili tudi še v kajkavskem dvanajstercu,4 v dolgi vrstici hrvatskih bugarštic, v srbskem in hrvatskem dese-tercu.5 Ta pesemska vrstica pa se je že v XIII. stoletju umaknila novi, po besednem poudarku urejeni pesemski vrstici, ki tudi stare zareze večinoma nima več.6 Ihanska in Smoletova inačica in prvi del kropenske s svojo bolje ali slabše ohranjeno pripovedno dolgo vrstico pričajo torej, da je »Lepa Vida« nastala vsaj že v času ok. 1. 1200. Kulturnohistorična analiza je ta čas še bolj omejila: črni zamorec, pomorski trgovec in plenilec, ki Vido odpelje, je saracenski Maver iz časa pred križarskimi vojskami, španska kraljica je »poganska« kraljica, žena arabsko-maverskega emira v srednjeveški arabski državi v Španiji — kakor je »španski kralj«, »deželski kralj« (rex paganus) v starih narodnih pesmih in legendah »poganski kralj«.7 Ofenzivna moč španskih in severnoafriških Arabcev in Mavrov je bila namreč že konec XI. stoletja z normansko osvojitvijo Južne Italije in Sicilije na osrednjesredozemskem področju za stoletja močno oslabljena — pomorsko roparstvo se je v tem področju spet pričelo, in to iz Tunezije, ko se je tunezijski vladar iz rodu Haffidov Chaireddin Barbarossa postavil pod turško vrhovno oblast (1517); Tunis je bil potem središče pomorskega razboj-ništva do ok. 1. 1830., vendar pa se je plenjenje morskih obal omejevalo na krajši čas. Iz teh razlogov je bilo treba izvor »Lepe Vide« postaviti vsaj pred konec XI. stoletja. Motivna in ritmično-slogovna analiza pa sta pokazali tudi, da je srečni konec kropenske inačice — sonce Vido čudežno pripelje domov — bistveno mlajši od pesmi same, da se v njem kaže vpliv čudežnih legend, kakršnih je proti 4 I. Grafenauer, Zamorci in zamorske deklice v narodnih pesmih 3, DS, N. v. VI (1939), op. 39, str. 475 in Dodatek k tej opomnji, ki mu je v tisku žal nadpis izostal, str. 477—479. 5 Prim. Vuk II, št. 25, vv. 1—12: Grad gradiše tri brata rodena, / Do tri brata tri Mrnjavčeviča: / Jedno bješe Vukašine kralje, / Drugo bješe Uglješa vojvoda, / Treče bješe Mrnjavčevič Gojko; / Grad gradili Skadar na Bojani, / Grad gradiše tri godine dana, / Tri godine sa trista majstora, / Ne mogaše temelje podignuti, / A kamo li sagraditi grada (to je v tem odstavku edina vrstica brez drugega poudarjenega pojma v prvi polovici): / Sto maj stori za dan sagrade, / To sve vila za noč obaljuje. — V bugarštici je drugi del večinoma nabrekel (t. j. ima več kot dva poudarjena pojma), neredko tudi prva polovica. Prim. »Majka Margarita« (Rupelj, Epske nar. pesme I, Lj. [1935], str. 27, v. 1—2): Cvilu to mi cviljaše drobna ptica lastavica / ona mala ptica; / Ona cvilu cviljaše Zadru gradu na pridverju, / ona mala ptica... 8 Prim. v kropenski inačici (Strekelj I, št. 75) vv. 37—39: »Jaz tebe vprašam (se. lepa Vida), / Kako je zdaj na mojmu domu« (dve pripovedni dolgi vrstici, prvi je odpadla druga polovica) in vv. 30—33: »Jaz pa tega nič ne vem (za silo dobra prip. dolga vrstica), / Kako se na tvojmu domu godi. / Ta rumenga solnca vprašaj, / Kako se na tvojmu domu godi« (same porušene dolge vrstice). Obojne vrstice pa se lahko pojo po istem napevu, le ritem in slog sta bistveno drugačna. 7 I. Grafenauer, O Zariki in Sončici in še o »španskih« junakih (pravilno: »španskih kraljih in kraljicah«), DS, N. v. VI (1939), 78—87. 9* 131 koncu XIII. stoletja zbral Jacobus de Voragine (t 1298) v svoji »Legenda aurea«, in torej ne sega dalje nazaj kakor v XV., kvečjemu še v XIV. stoletje." Kakor da se je leta 1938. sprožilo novo zanimanje za »Lepo Vido«, je od tedaj še vsako leto prineslo novih doneskov k boljšemu poznavanju postanka in razvoja »Lepe Vide« in vsi so izsledke kulturno-historične in primerjalno-knji-ževnozgodovinske analize še bolj utrdili in — spopolnili. L. 1939. je priobčil Fr. Marolt v razpravi »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi« (gl. zg.) dve novi kočevski inačici pesmi o »Schone Mare-Meere-rin«, kočevske prireditve slovenske »Lepe Vide« (A: Kočevski zbornik, 284—286, J: 287—288), vrsto melodij ter donesek k pojasnitvi napeva in ritma »Lepe Vide«: »Gorenjci (Fr. Marolt misli, da so Kočevci prinesli to pesem z Gorenjskega) so torej to balado rajali-peli (raj pod lipo) ter je ta takšen figuralno plesni ritem ne le bistveno predrugačil prvotni koralno pripovedni stil balade, temveč je nujno diktiral metrično zvrstitev oblike a a! b (znabiti tudi prikrojitev vsebine) in dinamiko melodične črte .. Zdi se..., da se je prvotnejša koralna melodija, ki se je tesno bližala diatonični skali (stil dostavka b) pod nujo ritmičnega sistema šele v novejši dobi trozvočno skrčila« (str. 316). L. 1939. mi je delo ob monografiji o »Mladi Zori« in pripovedkah, baladah, bvlinah, večjih pripovednih pesmih in epu o Salomonu in njegovi nezvesti ženi — prvič sem jo bil (s pomanjkljivimi književnimi pripomočki) zgotovil že 1.19079 — pokazalo, da je bistveni motiv slovenske »Lepe Vide«, zvabitev mlade žene-matere na ladjo z zdravilom za bolnega otroka, na neki način — le malo spremenjen — prišel že v srvnem. novelistični ep »Rother«, ki je bil o. 1. 1150. že dovršen, a se je začel iz baladnih in igrških pesmi oblikovati v ep že o. 1.1120.10 Nekateri motivi v »Rotheru« pa so nedvomno povzeti po pripovedki o Salomonu in njegovi ženi, ki se je v najstarejši obliki razvila v bizantinskem kulturnem področju že v X. stoletju, tako vsa pripoved, kako Rother ob zopetni pridobitvi svoje žene pride sovražnikom v roke in ga izpod vislic rešijo njegovi v zasedi skriti tovariši z vojsko. K tem motivom je štel A. N. Veselovski j11 — in za s I. Grafenauer, Se Mavri v (se. slovenski) narodni pesmi: O mlajši inačici »Lepe Vide«, DS. N. v. VI (1939), 281—283. — V istem spisu (str. 284 s.: Se o Romarju sv. Jakoba Kompostelskega) sem pokazal, da nemška (in nizozemska) narodna pesem »S t. J a k o b s Pilgerlied«, ki jo je Strekelj primerjal z romanco o Romarju sv. Jakoba Kompostelskega (Strekelj I, št. 37; gl. n. d., str. XIII, op. 1), s to romanco ni v nikaki zvezi, da pa se prva polovica ujema s slovensko narodno pesmijo o romanju v Kompostelo (Strekelj III, št. 6682, str. 794), druga polovica pa da je zajela snov, zgodbo o dveh kompo-stelskih romarjih, očetu in sinu, in zločinskem krčmarju, iz Jakoba de Voragine »Legenda aurea« (De s. Jacobo Maiori, odst. E, prva zgodba). Streklju sem s tem popravkom storil krivico. Napake namreč ni zakrivil Strekelj, ampak knjižni odsek odbora Slovenske Matice, ki mu je iz zadnjega snopiča SNP I. črtal tisto narodno pesem, ki je res skorajda prevod omenjene nemške ljudske pesmi, in korektor knjige, ki ustrezne opomnje, ko je postala brezpredmetna, ni črtal. Tisto pesem pa je priobčil — še z drugo inačico — šele Joža Glonar nekaj mesecev potem, ko je moj članek izšel, v knjižici »Stare žalostne« (Akad. založba, Lj. [1939], 185 do 171, 245): Komposteljska romarja I (neznancev zapis iz 1. 1796), II (Kastelčev prepis v Ms. [Univ. knj.] 434, VI, 5). — Spet nov dokaz, kako nespametno so nepoklicani cenzorji v odboru Slovenske Matice maličili Strekljevo monumentalno izdajo SNP; cenzurirali so tako rekoč Jakoba de voragine. 9 Kratek povzetek »Legenda o Salomonu v slovenski narodni pesmi« je izšel v »Zborniku u slavu Vatroslava Jagiča« (Jagič-Festschrift), Berlin (1908), 65—70. — Nova monografija o »Mladi Zori« čaka zdaj že dve leti pri Znanstvenem društvu v Ljubljani možnosti, da se natisne. 10 G. Ehrismann, Geschichte der deutschen Literatur bis zum Ausgang des Mittel-alters II. Die mhd. Literatur 1. Friihmhd. Zeit. Munchen (1922), 292, 299 in tam op. 4. "A. N. Veselovskij, Novyja dannvja k istorii Solomonovskich skazanij (Raz-yskanija v oblasti russ. duch. sticha V), Sbornik otd. russ. jaz. i slovesnosti imp. Akad. nauk, SPb., XXVIII, No. 2 (1881), 86 s., 101; Neue Beitrage zur Geschichte der Salomon-sage, JArchiv VI (1882), 404, 554. 132 njim vsa germanistična veda — tudi zvijačno zvabitev Rotherove žene na ladjo in njeno ugrabitev — le da gre tu za zvesto ženo, ki je ne ugrabi poganski tekmec kakor v pripovedki o Salomonu in njegovi ženi, ampak njen oče, cesar Konstantin iz Carigrada — Rother mu je bil namreč hčer poprej sam zoper njegovo voljo odpeljal, a z njenim in materinim privoljenjem. Germanisti so Vese-lovskega domnevo glede porekla tega motivnega obrazca prenesli tudi na H i 1 d e -sage v »Kudruni«, ker ga v prvotni nordijski obliki te pripovedke ni in s to obliko tudi dobro ne soglaša.12 Obojna domneva pa stoji na šibkih nogah, ker motivnega obrazca zvabitve na ladjo z dragocenim oblačilnim in okrasnim blagom tudi v pripovedki o Salomonu in njegovi ženi prvotno ni in ga poznajo zdaj v resnici samo ruske bvline (da so take pesmi bile znane tudi na Balkanu, je mogoče samo posredno sklepati, drugod o njih ni sledu).13 Z ugotovitvijo, da je motiv (čudežnega) zdravila zašel v »Rothera« iz neke evropske inačice »Lepe Vide«, je bila moja mimogrede v uvodu razpravice o »Slovenski narodni romanci o Romarju sv. Jakoba Komposteljskega« (DS, N. v. V [1937—38], 338) izrečena domneva, da »je ,Lepa Vida' po vsej verjetnosti zrasla iz samega slovenskega življenja in trpljenja v tisti zgodovinski dobi od 9. do 11. stoletja«, seveda ovržena. K problemu, kakšna in čigava je bila ta inačica, pa se je pridružil še drugi, od kod je prišel motivni obrazec zvabitve na ladjo v ruske bvline o Salomonu in njegovi ženi in v Hildesage. Ali tudi iz kake inačice »Lepe Vide«? L. 1939. je natisnil dr. Joža Glonar v »Starih žalostnih« mimo drugih dragocenih starih slovenskih pripovednih narodnih pesmi tudi pesem o »Me-ljavšici«:14 godček po kraljičevem naročilu za dobro plačilo zvabi Meljavšico, za katero je kraljic že sedem let brez uspeha snubil, z ženskim okrasjem na ladjo in jo zoper njeno voljo odpelje kraljiču za nevesto. Da je bil ta pripovedni obrazec znan tudi sicer po Balkanu, spricuje, da je zašel motiv zvabitve tudi v grško-ckslov. pripovedko o Trojanski vojski,15 da je uporabljen v tretji nalogi mladeničevi v srbski narodni pravljici o Zlatorunem ovnu18 (sled se mu je ohranil tudi v češki pravljici »O Zar-ptici in morski deklici«);17 ta pravljica je orientalskega izvora: to dokazuje ne le druga »naloga« mladeni-čeva v srbski inačici s talmudskim motivom, da mladenič, ki mora postaviti grad iz slonove kosti, zagradi studencem, iz katerih sloni pijejo, vodo in jih napolni s »trista akova vina i trista akova rakije«, da jih upijani in jim potem zobe odreže, torej prav tako kakor ujame Salomonov odposlanec Benajah demona Ašmedajaaliv crkslov. inačici Salomonov bojar Kitovrasa (gl. J.Ba-bad in V. Jagič v Salman und Morolf, ed. Fr. Vogt, Halle [1880], 213 ss.), ampak tudi vsa pripovedka, ki je močno podobna pravljici o »Aladinu in nje- 12 Fr. Panzer, Hilde-Gudrun, Halle (1901), 280ss.; Kudrun, ed. B. Symons2, Halle (1914), XLVIIS. 13 Podroben dokaz v monografiji o »Mladi Zori«. 14 Stare žalostne, izbral in priredil Joža Glonar, Akad. zal., Lj. (1939), 84—88, 241 (iz Ms. 434 Univ. bibl., X, 3: »Prepisal 13. avg. 1838 neki neznanec v Ljubljani od nekega Zeleznikarja«). 15 Sbornik za narodni umotvorenija VII (Sofija 1892), 224; srbski prevod: Mil. M. Bašič. Iz stare srpske književnosti* (1931), 23—25. !6 Vuk, Srpske narodne pripovjetke, št. 12; prim. DS, N. v. V (1937—38), 232. 17 Pravljice Božene Nemcove, poslovenil Tine Debeljak, I, Lj. (1941-XX), 42—54, pos. 48ss. — Sorodne inačice (brez zvabitve na ladjo): M. Valjavec, Narodne pripovjesti2, Zagreb (1890): Pripovesti od vil. št. II, str. 5—12; Afanas'jev, Rus. nar. skazkv VII, 12; isti, Poetičeskija vozzrenija Slavjan na prirodu II (1868), 127s (v op. 3. je navedena starejša literatura), Brtider Grimm, Kinder- und Hausmarchen, št. 6 (Der ge-treue Johannes: tudi zvabitev na ladjo) in k temu Bolte-Polivka, Anmerkungen zu den Kinder- und Hausmarchen der Brtider Grimm. 133 govi čudežni svetilki« v arabski zbirki »Tisoč in ena noč«. »Meljavšici« je sorodna tudi hrvatska narodna pesem »Bosilje na proda ju«,18 nekateri prav značilni motivi iz nje so se ohranili — res v zmaličeni obliki — v ruskih bvlinah o Soloveju Budimiroviču.19 Nedvomno pa je kočevska ljudska pesem »Brautwerbung« prirejena po slovenski »Meljavšici« in ni, kakor misli John M e i e r, le nekoliko popačen odsev nemške Hildesage20 — v tej ne gre za ugrabitev zoper nevestino voljo, ampak z njeno privolitvijo in celo sodelovanjem. Z »Meljavšico« pa se od poteze do poteze, celo v podrobnostih, ujema tudi pripoved o pripravah za ugrabitev Rotherovežene, o njeni zvabitvi na ladjo in ugrabitvi sami in bogatem plačilu, ki si ga igre (»godček«!) vnaprej izgovori in tudi dobi21 — samo motiv zdravila je iz baladnega obrazca »Lepe Vide«, kajti Rotherove (noseče!) žene ne zvabijo na ladjo dragocena oblačila in žensko okrasje, ampak čudežni kamen, ki baje ozdravi vse pohabljence in hromce, če jih kraljica z njim pogladi. Pa kako naj bi bila prišla motivna vrsta zvabitve na ladjo iz »Mel j a vš i ce«, motiv zdravila iz »Lepe Vide« v srvnem. ep o »Rotheru«? Pa tudi vprašanje, kdo je prejemal, kdo dajal, se brez jasnega kontinuitetnega kriterija ne da rešiti. L. 1940. Lahko je razumljivo, da sem bil vesel, ko je 1. 1940. Mile Ukmar v Domu in svetu22 opozoril na dve albanski baladni inačici »Lepe Vide« (Ukmar, t, 1, 5), dve kalabrijski (t. 2, 6) in dve sicilski (t. 3—4), pa še na sicilsko pripovedko (t. 7); pripomnil je tudi, da se tri izmed teh inačic, ena albanska (t. 1) in obe kalabrijski, najbolj približujejo slovenski »Lepi Vidi«, zlasti inačici, ki jo je zapisal dr. Anton Breznik v Ihanu. V vseh šestih pesemskih inačicah namreč kot sužnja ugrabljena mlada gospa in mati sicer skoči v morje — v drugi albanski (t. 5) ni jasno, ali je ugrab-ljenka dekle ali žena, otrok se ne omeni — tako tudi v sicilski pripovedki (t. 7), pa samo v omenjenih treh inačicah Zogna Riin-Donna Irene (t. 1), Donna Candia (t. 2), Donna Canfura (t. 6) res utonejo. V obeh sicilskih pesmih o Scibiliji Nobili pa mornarji — ni jasno, ali so to tisti mornarji, ki so jo uplenili, ali drugi — gospo spet potegnejo iz valov, da bi jo kot sužnjo prodali; tragični baladi o ugrabljeni ženi-materi pa je pritaknjen drug pese ms ki obrazec o dekletu (gospodični), ki jo pomorski plenilci ugrabijo, pa brez uspeha prosi očeta, mater, brata..., da bi jo odkupili, odkupi jo pa njen ljubi (v sicilskih inačicah seveda mož). V drugi albanski inačici (t. 5) je ta dodatek le malo spremenjen, pa precej skrčen: Ta bukurana-La bella, ki 18 Hrvatske narodne pjesme, izd. Matica Hrvatska, VI., ur. Nikola Andrič (1914), št. 87 — cit. Andrič (V—VII). — Na to pesem je opozoril Jak. Kelemina v članku »Meererin« (Siidostforschungen 1941, 825, op. 10) v zvezi s hrvatsko inačico »Lepe Vide«. 19 Inačice: Kirša Danilov, Drevnija rossijskija stichotvorenija* (1878), št. 1; P. N. Rybnikov, Fžsni I (1861), št. 53, 54, II (1862), št. 31, III (1864), št. 32, 33, IV (1867), 11; A. F. Gilferding, Onežskija byliny (1873), št. 36, 53, 68, 199, 208. 20 John Meier, Deutsche Volkslieder mit ihren Melodien I. Balladen I — cit. DVM I — (1935), Nr. 3; isti, Das Deutsche Volkslied I. Balladen I — cit. DV I — (1935), št. 4. siRother, ed. Jan de Vries, Heidelberg (1922), vv. 3061—3269. 22 Mile Ukmar, Nove smeri v raziskovanju slovenskih ljudskih izročil in Lepa Vida, DS, N. v. VII (1940), 405—412: Dostavek o Lepi Vidi, str. 411—412, z navedbo literature (t. 1—7). K temu seznamku je pripomniti, da v knjižici Michele Barbi, Poesia po-polare italiana (1939), v razpravi (n. d., 65—110) »Scibila Nobili e la raccolta dei canti popo-lari«, natisnjeni prvič v Pallante: studi di filologia e folclore diretti da P. S. Leicht, F. Neri e L. Suttina, Torino, Chiantore, fasc. I (1929), nista ponatisnjeni samo inačici, pri Ukmarju navedeni v t. 2 (str. 91 s.) in 6 (str. 93), ampak tudi t. 7 (str. 94 s. op. 1), v izvlečku pa tudi t. 3 (str. 76—79) z nekaterimi dobesedno navedenimi mesti, t. 4 (str. 76) (samo razločki nasproti 3), 1 in 5 (str. 90 s. op. 1). 134 se imenuje »una fanciulla scandiota« in »giovane donna«, splava živa na suho, pa jo neki mornar zasači, zveze in žene na trg, da bi jo tam prodal, toda njen gospod (il signore di lei, torej njen mož) ali ljubi (O giovane mio) jo spozna in odkupi (prošnja, naj jo odkupi oče, mati, brat, je odpadla). Motiv odkupa pa je iz te (samostojne) pesmi došel tudi v prvo kalabrijsko inačico (t. 2) v tej obliki, da mož prihiti v pristanišče in ponuja ugrabiteljem za ženo visoko odkupnino, ti pa jo odklonijo, češ: »Non vulimu dinari a tumulu »Nočemo denarjev na kupe, Ne scuti a centinari; niti zlatov na stotine. Vulimu a Donna Candia Hočemo gospo Candijo, Che ha bellizza singulari.« ki je lepa brez primere.« Značilno, da je ista poteza zašla tudi v prvi del obeh sicilskih inačic o »Sci-biliji Nobili«; pozneje prilepljeno nadaljevanje je s to potezo v ostrem nasprotju: ne le, da so mornarji v tem nadaljevanju pripravljeni odkupnino sprejeti in da mož ugrabljenko res odkupi, nerazumljivo je tudi, zakaj se žena najprej obrne na očeta, nato na mater in še na brata, na sestro, potem šele na moža. Jasen dokaz, da je nadaljevanje prav za prav druga pesem, ki poje o dekletu, in k baladi o ugrabljeni ženi ne spada.23 To nadaljevanje je res kot posebna pesem v vrsti inačic razširjena široko po Evropi. 2e Fel. Liebrecht24 je pokazal na balearsko inačico »La Donzella« — z motivom zvabitve na ladjo s svilo, ki je tam naprodaj — in na vrsto severno-evropskih inačic brez motiva zvabitve (gre za preprost rop) z Angleškega, Švedske, Faroer, Islandije, Nizozemske, iz Nemčije (rešitev iz suženjstva pomorskih plenilcev, tudi iz ječe ali izpod vislic), celo iz Rusije (rešitev utapljajočega dekleta iz vode). K prvemu tipu je navedel MicheleBarbi še vrsto italijanskih inačic25 ter ugotovil, da je pesemski obrazec znan od Grčije do Balearov26 in da je po vsej verjetnosti prišel iz bližnjega Orienta, ker iz odkupnine, ki jo pirati zahtevajo, »tre leoni, tre falconi e tre colonne d'oro«, odseva vzhodna domišljija.27 K vsem tipom nahajamo inačic tudi v srbski, hrvatski in slovenski narodni pesmi; pesmi prve skupine potrjujejo Barbijevo domnevo o orientalskem izvoru tega pesemskega obrazca.28 23 To je dokazal že Michele Barbi, Scibilia nobili e la raccolta dei canti popo-lari, Pallante, fasc. I (1929), Poesia popolare italiana (1939), 80—96; na razne ugovore je odgovoril s člankom Contaminazioni nei canti popolari italiani, Melanges de philologie, d'histoire et de litterature offerts a Henri Hauvette, Pariš (1934), 21—29; ponatisnjeno v Poesia popolare italiana, 111—128. 2* Fel. Liebrecht, Ein sicilisches Volkslied, Zeitschrift fur deutsche Philologie IX (1876), 53 ss., ponat. Zur Volkskunde (1879), 222—238. 25Mich. Barbi, Poesia popolare italiana, 79—90, 97—103. 26 Mich. Barbi, n. d., 96; mimogrede omenja še angleško inačico pri Childu Fr. J., The English and Scottish Popular Ballads, No. 95 (str. 79. 89, op.) (isto, ki jo omenja F. Liebrecht, Zur Volkskunde, 233: The Golden Bali); Liebrechtov članek pa mu je očitno ušel. — O nemških inačicah poroča E. Pohl, Die deutsche Volksballade von der »Losgekauften«, Communications edited for the Folklore Fellows, No. 105 (1934); prim. Jahrbuch fur Volksliedforschung III, 54ss., 74ss. Inačica iz Gross-Luboltz pri Liibbenu v Dol. Lužici (Niederlausitz) iz 1. 1846 (DVA. E 973) je dostopna tudi v poljudni publikaciji Lesebuch des deutschen Volksliedes, hrsg. von John Meier und Erich Seemann, Junker u. Diinnhaupt, Berlin, II T. (1937), Nr. 165, str. 45—47. 2? Mich. Barbi, n. d., 96. 28 Rešitev iz suženjstva: mohamedovska A n d r i č VI, 80, inačice str. 386 s. (rešitev iz krščanskega suženjstva!); (sestra baje turška sužnja, zares pa turška carinja:) 135 Omeniti je treba tudi, da v sicilskih pesmih o Scibiliji Nobili pirati gospe ne zvabijo na ladjo, ampak jo po krščansko preoblečeni s silo odpeljejo iz moževe palače. Tudi niti ena albansko-italska inačica ne pozna motiva bolnega otroka, niti v eni ne zvabijo pirati mlade matere na ladjo z zdravilom, ampak s svilo ali svilenim blagom. Vsem pa je prvotno skupno, da jo odpeljejo mohamedovski pomorski plenilci, da se mlada mati ugrabiteljem ne vda, ampak ji je ljubša smrt v valovih kakor skrunitev ženske časti. Vse albansko-italske inačice torej soglasno in z dokumentarno veljavnostjo potrjujejo, kar je o slovenskih inačicah »Lepe Vide« dognala že motivna in ritmično-slogovna analiza: da je najstarejša in najprvotnejša, hkrati najbolje ohranjena inačica »Lepe Vide« Breznikova iz Ihana, najmlajša in najslabše ohranjena pa Poznikova iz Krope. Izredno važna je tudi sicilska pripovedka (Ukmar, t. 7). Kakor igre v »Rotheru« Rotherovo ženo, ugrabijo namreč mornarji mlado »Lepo« (La bella) po naročilu njenega očeta, ker mu je od doma ušla in se zoper njegovo voljo z izvoljencem poročila (tudi v drugi sicilski pesemski inačici [iz Borgetta, prva je iz Maršale] je Scibilia Nobili od doma ušla, da se je poročila z nekim knezom, ugrabijo jo pa tunezijski pirati). Tudi žena v sicilski pripovedki skoči v morje, a ne iz obupa, ampak ker hoče k svojemu možu in k dojencu (al suo uomo e al suo bimbo), in res srečno splava na bližnji breg. Sicilska pripovedka sama je nedvomno variacija baladnega obrazca »Lepe Vide«, to je njenih starih južnoitalskih inačic. In čeprav je Russov zapisek, ki ga je priobčil Michele Barbi, zelo kratek in je v njem le malo podrobnih potez, se da vendar ugotoviti, da je v njej tudi vrsta motivov iz kake stare južnoitalske inačice naše »Meljavšice« in da so ti po njej prišli tudi v »Rothera«; en tak motiv pa se je spremenil pod vplivom čisto svojskega, edinstvenega motiva, ki je prav bistveni znak naših najstarejših inačic »Lepe Vide«, pa je albansko-južnoitalskim inačicam neznan. 1. V sicilski pripovedki in v »Rotheru« pristane namreč tuja ladja v pristanišču (v »Rotheru« v Bariju v Apuliji, prestolnici kralja in »rimskega cesarja« Rothera) v času, ko je soprog »Lepe« in Rotherove žene zdoma (Rother je v vojski; ko odhaja kraljica na ladjo, je zdoma tudi zvesti Lupold, ki mu je izročil Rother ob odhodu skrb za varnost svoje žene in kraljice, ki je noseča s prvim sinom) — v pesmi o Meljavšici, ki ni omožena, tega motiva seveda ni, pa tudi o njenem očetu ali bratu ničesar ne čujemo. 2. Razglasijo, naj meščani pridejo na ladjo kupovat okrasnega blaga, v sicilski pripovedki svilenih tkanin (tessuti di seta), v »Rotheru« dragocenih oblek, škrlata in kožuhovine, zlata, dragih kamnov in biserov (golt und steine, wasserperlin cleine, scarlachen unde pellen [vv. 3069—3071], selzene want [3077], gewete selzene [3120], golt unde pellin [3123]), v »Meljavšici« pa je v ladjijski štucunici »vsake sorte panteljcov, in še vsake sorte kranceljnov, tud zlata koklja s pišeti« (vv. 39—41). 3. »La bella« šele po vztrajnih prošnjah (dopo preghiere insistenti) dobi od tašče dovoljenje, da sme iti na ladjo to blago kupovat, takisto Meljavšica od matere. V »Rotheru« je Vuk I, št. 301, Andrič VI, št. 63. — Rešitev iz ječe: Kuhač, Južno-slovjenske narodne popievke I (1878), št. 142: Vrazov zapis iz Bohonca; (dekle reši fanta:) Valja-vec, Narodne pripovjesti2, Zagreb (1890). Dodatek. Narodne pesme, št. 19, str. 303. — Rešitev iz vode: Vuk I, št. 292; obrnjeno (dekle rešuje ljubega): Vuk I, 424, 732, Andrič VI, št. 38, inačice str. 340—343; prim. Andrič V, št. 53. 3136 ta motiv zamenjan z motivom, da pride vitez, ki ima dva hroma otroka, s šestnajstimi trgovci h kraljici, naj za sv. Petra voljo gre na ladjo, ker imajo tam čudežen kamen; če je kdo tudi na smrt bolan, hrom in pohabljen in če ga kraljica s tem kamnom pogladi, je takoj zdrav in zdravih udov; za božjo voljo naj torej gre kraljica tja in ozdravi z drugimi bolniki, pohabljenci in hromci tudi njegova dva otroka (3163—3215). 4. »La bella« gre tja v spremstvu svoje tašče, Rotherova žena z dvajsetimi vitezi, Meljavšica pa vzame s seboj »dobro varvanje, hlapcov devet in mojšker deset, da bodo me Meljavšico varvali« (50—52). A čim stopi »La bella«, Rotherova žena na ladjo, ta odrine, preden morejo spremljevalci za njo; v »Meljavšici« pa godček spremstvo z godbo in plesom zamoti, da Meljavšico pozabijo, in »Godčik je odrinil barčico in gre pod kraljica beli grad« (65—66). 5. Sicilska pripovedka se nato nadaljuje: »Era stato il padre a combinare questo ratto«, ker mu je hči ušla in se poročila zoper njegovo voljo (torej je hči to zdaj zvedela). V »Rotheru« kraljica takoj po ugrabitvi vpraša igrca, kdo ga je ponjo poslal, on pa ji odgovori, da njegov gospod Konstantin, njen ljubi oče, ona pa toži (kakor »Lepa Vida« po otroku), kako bo zdaj Rother za njo žaloval, ona pa za njim (3238—3249). Meljavšica pa vpraša igrca, ali jo je zase odpeljal ali za drugega, in on ji odgovori, kakor kažejo druge inačice (gl. sp.; v »Meljavšici« sami je odgovor odpadel), da ne zase, ampak za kraljica. Južnoitalske inačice »Lepe Vide« baladnega tipa o z dragocenim blagom na ladjo zvabi jeni in za sužnjo ugrabljeni ženi-materi in južnoitalske inačice naše »Meljavšice« so potemtakem ne le starejše od »Rothera«, ampak tudi starejše od južnoitalske pripovedke o očetu, ki da svojo od doma pobeglo in zoper njegovo voljo omoženo hčer (ki je že mati ali vsaj noseča) po kupljenem posredniku na ladjo zvabiti in jo možu ugrabiti, starejše torej od vira, iz katerega je zajel »Rother« snov za epizodo o ugrabitvi Rotherove žene. Baladni tip slovenske »Lepe Vide«, torej o z zdravilom za otroka na ladjo zvabi jeni in za sužnjo ugrabljeni ženi-materi, pa je vsaj starejši od »Rothera«, ki je iz njega povzel in po igrško preoblikoval motiv zdravila, ki ženo-mater zvabi na ladjo. Predhodnica sicilske pripovedke je morala priti na Nemško in v »Rothera« iz Južne Italije. Po tej poti je morala priti na Nemško tudi snov pripovedke o Salomonu in njegovi ženi, in to z Balkana, ker je tam doma. To bi ne bilo nič presenetljivega, saj se vse dejanje novelističnega epa »Rothera« vrši v Bariju v Apuliji in v Carigradu; tudi prvo križarsko vojsko je vodila pot v Sveto deželo preko Balkana in Carigrada, vračali pa so se križarji preko Barija. Ali je prišel po tej poti do Rotherovega pesnika tudi motiv iz predhodnice slovenske »Lepe Vide«? (Dalje.) 137 je vila množica, molila je Rešnje v župnikovih rokah, pobožno, veselo je zrla v Zveličarja, zmagoslavno razsijanega, spoštljivo na kmeta, ki ga je nosil, vsi pomladno razsončeni so bili ljudje, vsi nebeško ožarjeni, ko da so sami vstali od smrti. Odzvonilo je zdravamarijo in po razmetanih domovih so prižigali luči. »Ali jih vidiš?« je prvi Janez dojel. »Bakle, vuzmenke.« Plamenela sta z njimi, vsa mlada, zdrava in radostna. Dolgo v noč ... Zatulil je veter, dežiti je začelo, vse luči so pogasnile — tedaj ju je streslo do blaznosti. Vztrepetala je duša, popustila je roka. »Zbogom, dekle, ki te ne poznam in si strahotna prevara resničnosti. Ubogi študent sem, ves sam, zapuščen, že mesece umiram v tujini.« »Zbogom, fant, ki te ne poznam in si nesrečna sanjska uteha mojih želja. Pozabljena služkinja sem, od domačih nikdo ne bo vedel za zgodnji moj grob.« Ves sklonjen, izžet je tonil v mrak. Vsa strta in vdana je drsela v temo. Hipoma se je vzravnal, se zavrtel in vsega upanja, rešenja je bil nasičen vzkrik: »Lenka, ne hodi!« Še isti hip je zakričala: »Janez, ostani!« Mesec je pokojno obseval dvoje objetih teles. Dr. Ivan Grafenauer I Novi doneski k ZgO* dovini narodne balade o »Lepi Vidi« Popravki. Str. 130. Nam. Korezova Reza beri: Korezova Jera. — Str. 134. Nam. Mile Ukmar beri Milko Ukmar. — Str. 134—135. Odstavek »v drugi albanski inačici (t. 5)... (. .. odpadla)« treba popolnoma spremeniti (inačica mi je bila, ko sem članek pisal, dostopna samo v Barbijevem povzetku, prepisa ali fotografskega posnetka izvirne objave mi po ljubljanskih znanstvenih ustanovah v pol leta ni bilo mogoče dobiti, naknadno pa mi je prepis poslal Milko Ukmar; srčna hvala mu za to). Glasi naj se: V drugi albanski inačici (t. 5) je ta dodatek skrčen in spremenjen, inačica je tudi sicer po kontaminacijah trpela. Ta bukurana — La bella ni jasno, ali je gospa ali dekle: pesem jo imenuje »una fanciulla scandiota« (5), »quella giovine« (7), »fanciulla« (37, 42, 50, 59), nikoli »gospa« (»la giovane donna« jo imenuje le Bar bi v svojem povzetku), odkupiti jo hoče »njen gospod« (10, 47: il signore di lei, torej njen mož), ona pa ga kliče »fratello mio« (35), »giovine mio« (60), o sinku dojencu v pesmi ni besedice. Skok v morje je zmaličen: La bella ne skoči sama v morje, ampak »il cane Turco«, ki je pravkar odklonil visoki odkup (20, 22: ducati salma a salma, torej zlatov kolikor ona tehta), jo v jezi, ko toži za domovino in bratom (35: Terra mia, fratello mio!), sam vrže v morje (39: La scaglič nelPabisso). Morski val jo požene (40: Poi la caccio un'onda di mare) na suho seveda in prvotno nedvomno mrtvo: Mimo pride mornar, najde neko dekle na tistem kraju (41—42: Passo un marinaro, Trovo una fanciulla in quel luogo); odreže ji kite, jih zvije v dve vrvi in jih gre na trg prodajat. »Njen gospod« kiti spozna in mornarja vpraša, od kod jih ima. Mornar ga pelje tja, »po poti je bilo vse polno krvi« (57—58: Nel cammino che fanno Ando pieno di sangue) — morje je torej Lepo le še živo vrglo na suho, pa se je tam ubila. Pesem pa se končuje (59—60): »O dekle, nesrečno dekle!« (O fanciulla, sventurata fanciulla!) — »O fant moj nesrečni!« (O giovine mio sventurato!) La bella je torej le še živa. — Neizglajena kontaminacija tragične balade o »Ugrabljeni ženi-materi« s tragično balado o »Ugrabljenem dekletu« (gl. sp.) in z balado o »Odkupu« (mornar — živa »fanciulla«). 192 teta 1941. je objavil germanist ljubljanske univerze Jakob Kelemina v »Siidostforschungen« (gl. op. 18) kratko razpravico o »Meererin«, kočevski narodni pesmi, ki ni ne Gudrunsage, kakor je trdil John Meier (DVM I, št. 4, DV I, št. 5), niti zmaličen posnetek »Lepe Vide«, kakor je menil Fr. Marolt (Koč. zbornik, 303—311), ampak v kočevski dialekt prevedeni hrvatsko-slovenski pesemski obrazec o »Primorki«, o sporazumni ugrabitvi mladega dekleta kot neveste. V tej razpravici pa je Kelemina kot prvi opozoril tudi na hrvatsko inačico »Lepe Vide« (Andrič V, št. 135: iz Zenice v Bosni), ki jo je bil izdajatelj z iznajdljivo pretkanostjo raziskovalcem skril pod varljivim nadpisom »Koja se tuži se ruži«: Mlada žena se joka; mimo pride »neznana delija« in jo vpraša, kaj ji je. Odgovori mu: »Men' ima čedo prinejako, Pa mi same grozne suze lete.« Pa mi nije sve noči zaspalo, »»Pruž' mi ruku, mlada nevistice! Nit sam mlada kod njega zaspala...« Da ti dadem ja od sanka trave.« Žena mu poda roko — »ujede je guja!« — delija ...je baci za se na konjiča, Pa odleti priko polja ravna Kano zvizda priko neba sjajna. Na »onom bilom dvoru« mlada žena, gredoč za goro po vode, zapoje in žarko sonce vpraša: »Žarko sunce, jesi 1' uranilo? Plače 1' moje čedo prenijako, Jesi 1' moje dvore obasjalo? Tisi li ga moje hudo vojno?« To sicer ni prvotna oblika »Lepe Vide« — zašli so vanjo že motivi iz pesmi o »Otmici« neveste, celo konj namesto ladje,28 stari mož se je spremenil v »hudega« moža — ohranilo pa se je v njej le še troje motivov starejših slovenskih inačic: tožba zaradi bolnega otroka z zvabitvijo z nekakim zdravilom, tožba zaradi moža, pogovor s soncem; motiv »od sanka trave«, če ni posnet po mlajših pripovedkah o Salomonu in njegovi ženi,30 je morda celo predhodnik motivu zdravila. Prvi motiv, zvabitev z zdravilom zaradi bolnega otroka (prvotno na ladjo, tu h konju), je po pričevanju srvnem. epa »Rothera« zelo star; ni izključeno, da je nastal pod vplivom orientalskih uspavalnih sredstev (opija), ki so jih poznali tudi stari Grki; v hrvatski inačici je to »od sanka trava«. Motiv je torej na Balkanu doma. — Da velja to tudi za drugi motiv, tožbo zaradi »hudega« moža, na to je opozoril že Kelemina (n. d., 826): »Naj jugoslovanska narodna poezija še tako nežno opeva snubitev za dekle, pozneje je zakonski mož ženi vedno le ,moje hudo vojno'.« — Isto velja za pogovor 29 Prim. Vuk I, št. 385: Tomaš uzja alata, Maru baci na dorata, Pak se manu preko polja, Kao zv'jezda preko neba. — Skoraj enako Andrič VI, 75. 30 Starejša inačica (Slovo o premudrosti Solomonovž i ženč jego, Pog. rkp. Sbor-nik odt. rus. jaz. i slov. XXVIII, No. 2, 144): Ispolin že dasfjej zabvtnoje zelije (t. j. zelišče pozabe: mrtvimo zelišče). Ona že napivaja i umre. — Prim. »koren lečen« v »Mladi Zori« (Strekelj I, št. 114, Glonar, str. 70s.). — V bvlini Rybn. I, št. 53 pa da Ivaško-Torokaško Soloman'ji »napitočkov sonnvch«. 13 193 I s soncem. 2e Kelemina (n. d., 825, op. 10) je opozoril na tak pogovor v odlomku pesmi o daleč omoženi nevesti (Andrič VII, št. 277). Pa se je ohranil tudi v pesmih, ki stoje »Lepi Vidi« mnogo bliže. Srbsko-hrvatska narodna pesem »Ljuba Malo g Radojice«, predmoha-medovska »Asan-aginica«, pripoveduje o mladi vdovi, ki jo je mož tik pred smrtjo prosil, naj se vsaj tri leta še ne omoži, da bo dojenca odgojila; ker pa jo očetni svojci (bratje in mati) že nekaj tednov pozneje prisilijo, da ga pusti in se vrne domov (hočejo jo namreč dati drugemu možu31), mlada vdova-mati od žalosti umre. V starejši srbski inačici (Vuk V, št. 693) »mlada udovica« umre že med potjo proti domu, v mlajši (Vuk I, št. 739) jo mati sicer pripelje na očetni dom, a ko ji mesec na njeno vprašanje odgovori, da je »njena sirotica« sicer pri tetkah in strinah dobro oskrbovana in negovana, da pa je »željna tvoga milovanja«, Od jada joj srce prepuknulo, Mrtva pala na zemljicu crnu. V hrvatski inačici (Andrič V, št. 107: »Ostavljena siročad« [RadeRadojice]) je motiv zaobrnjen. Tu po (prisilnem) materinem odhodu otroci, ki so njen odhod zaspali, zjutraj vprašujejo sonce, kaj je z materjo, ko »Sinoč nam je omrknula majka, A jutros nam nije osvanula«, sonce pa jim odgovori: »Vašu majku svati odvedoše; Ona mlada gorom tugujuči, Svi svati gorom pjevajuči, A za vama trima sirotama!« Značilno pa je še nekaj drugega. V vseh teh inačicah ženini svojci (mati, bratje) vdovo tolažijo, da bo že moževa mati za dojenca skrbela, tetke ga bodo negovale, strine (ob svojih otrocih) dojile. Vdove-matere pa to ne utolaži: »Stara baba umreti če brzo, Mlade tetke udače se brzo, Strina voli svome nego mome.« Podobno potezo nahajamo v prvi kalabrijski inačici »Lepe Vide« (Ukm. t. 6): Ko prosi mož Donne Candije, naj mu pirati ženo vrnejo zaradi dojenca, da ga bo dojila, ga ugrabitelji porogljivo zavrnejo, češ naj ga pita s kruhom in vodo ali naj pusti, da crkne (schiattare = crepare): M To je staro indoevropsko pravo. 2ena je bila brezpravna, varovala jo je prav za prav samo naklonjenost moža in sinov ali staršev, zato je bila usoda vdov že sama po sebi žalostna, zlasti še vdov, ki niso imele odraslih sinov, torej mladih vdov. Njena očetna družina jo je po svoji volji spet komu kot ženo oddala (t. j. prodala); kakor dekleta tudi vdove nihče ni vprašal, ali ji je to prav ali ne. To socialno naziranje nam še nazorno govori iz Odiseje. Atena v Mentesovi podobi svetuje Telemahu, ki mu dom zajedajo objestni snubači njegove matere Penelopeje (Od. I, 274—277): »Snubačem zapovej, naj se raz-idejo na svoje domove, materi pa, če se misli možiti, naj se vrne v hišo svojega mogočnega očeta: ta naj ji pripravi poroko in oskrbi doto, kakršna je prav, da se ljubi hčeri da.« — Telemahos toži snubače pred ljudstvom na zborovanju (II, 52—54): »Ti pa si ne upajo iti v hišo njenega očeta Ikarija, da bi hčer sam oskrbel z doto in jo dal, komur bi hotel in bi mu prav bilo.« Vodja snubačev Antinoos pa zahteva od Telemaha (II, 114—115): »Mater svojo odpravi, prisili jo, da se omoži s tem, katerega ji bo oče ukazal in bo njej sami všeč.« Telemahos ugovarja (II, 131—134): »Antinoos, nikakor ne gre, da bi jo proti volji od doma zapodil, njo, ki me je rodila in vzredila, pa naj moj oče še kje v tujini živi, naj je umrl. Tudi bi me Ikaros grdo oglobil, če bi mater brez razloga od doma pognal.« Polybos pa ponovno zahteva od Telemaha (II, 194—196): »Svojo mater naj prisili, da odide na očetov dom; oni ji bodo pripravili poroko in oskrbeli doto.« — Ni čuda, da srečamo tudi v Odiseji prav isto prošnjo smrt pričakujočega moža do žene, kakor jo izreče umirajoči Radojica. Penelopeja pripoveduje snubcem, kaj ji je mož ob odhodu v Trojo naročil. Takole ji je dejal: »Ne vem, ali mi bo kak bog dal, da se bom vrnil domov, ali me bo pred Trojo zajela smrt. Tebi izročam skrb za ves dom. Glej na očeta in mater kakor do zdaj in še bolj, ko mene ne bo doma; kadar pa boš videla, da je sinu brada pognala, se omoži s komer hočeš in svoj dom zapusti« (Od. XVIII, 265—270). 194 »O Marinari, Dunatimi a Donna Candia; Che ha nu ninillu picciulu, Nun ha chi lu lattar.« »»Dunali e pane e simula Ed acqua di funtana; Si nun ni vue di chillu, Tu lassalu schiattar.«« »O mornarji, dajte mi gospo Candijo; ker ima v zibeli dojenčka, (in ta) nikogar nima, ki bi ga dojil. »»Daj mu kruha in zdroba in vode iz vodnjaka; če pa tega ne mara, pusti ga crkniti.«« Donna Candija pa možu z ladje zakliče, naj otroka nese k teti in sestri (svakinji), da ga bo ona dojila: »Managgia a tia e a suarta Che ha fattu a mia 'ngannar. Va portacilu a suarta Che faccialu lattar.« Sicilska inačica (U. t. 3) je obojne besede položila možu v usta: po neuspelem poskusu, da bi ženo odkupil, vprašuje ženo, zakaj se je dala odpeljati: Pustila si mi sinčka, kdo mu bo dajal prsi? Ko nima dojilje, ga bo pital s kruhom in orehi: »Scibilia nobili, Scibilia nobili, Comu ti facisti pigghiari? Mi lassasti lu figghiu picciulu, E cu' minna cci voli dari? Si nurrizza 'un cci nn'e no, Pani e nuci cci pasciro.« Tožbo pa ponovi tudi Scibilia nobili. Ko že tri dni ni ničesar zaužila, ji ponudijo hrane; ona pa odgovori, da noče ne jesti ne piti, ne spati ne zdrava ostati; niti na misel ji to ne hodi, saj je njen sin od lakote umrl: E supra li tri ghiorna Cci disseru: »V6' mangiari?« »»Ne mangiari, ne biviri, Ne durmiri ne stari beni Nuddru pinseri a mia mi nni veni Chi lu me figghiu e mortu di farni.«« Mornarji pa ji surovo odgovore, če so ji prsi prepolne, naj jih iztisne za pse: »Si tu hai ssu pettu chinu Sguittaccillu tu a ssi cani.« Ko mornarji zaspijo, žena skoči v morje (v kalabrijski inačici tudi res utone). Ni dvoma torej, da je pesem o vdovi, po očetni družini prisiljena, da se loči od »svoje sirotice«, že ob izvoru v sorodu z »Lepo Vido«. V tisočletnih družabnih razmerah in zakonih osnovana tragika osirotele vdove je nedvomno starejša od tragike usužnjene žene-matere, ki je vzrasla res iz nepopisnega trpljenja, pa je to trpljenje trajalo le nekaj stoletij in ni bilo stalno enako. Motiv pogovora s soncem in mesecem je v obeh pesmih nastal šele pozneje, a še pred XIII. stoletjem — ne da se določiti, ali najprej v pesmi o ugrabljeni ženi-materi ali v pesmi o osiroteli vdovi. Nedvomno pa je motiv v srbsko-hrvatsko-slovenski narodni pesmi domač. V srbski in hrvatski pesmi je spričan tudi še drugi bistveni motiv najstarejše »Lepe Vide«, pa je prakrscanskega, ne jugoslovanskega porekla: skok 13* 195 v vodo. Nahajamo ga v pesmih s prav različnimi snovnimi motivi, pa je vsem skupno, da krščansko dekle, ki naj bi postala neverniku (Arabcu, Turku, ciganu) sužnja ali (kar je isto) žena, porabi prvo priložnost, da uide nevarnosti odpada od vere in skrunitvi s tem, da skoči v vodo: »Volim, da me ribe jedu, nego Turci da me ljube«32. Gre očitno za star motiv, ki je zdaj iztrgan iz prvotne zveze in se je pridružil različnim pesemskim obrazcem33. Sled takih pesmi, ki združujejo starokrščanski motiv z ljubavno balado, se je ohranil tudi v albansko-italskih inačicah »Lepe Vide«. V drugi albanski inačici (U. t. 5) se je spojila z balado o ugrabljeni ženi-materi v ne docela izglajeno celoto; tako je nastala že zgoraj omenjena dvoličnost, da prav za prav ne vemo, ali je Ta bukurana (La bella) deklica (»una fanciulla scandiota, O fanciulla«), ki jo v novem nadaljevanju odkupi »njen mladenič« (O giovane mio), ali je mlada gospa, ki jo odkupi njen »gospod«, t. j. mož (II signore di lei). — V prvi sicilski inačici »Scibilije Nobili« (U. t. 3) sta obe pesmi le bolj mehanično združeni. V uvodnih vrsticah (1—9) govori pesem o hčeri kralja-kneza, ki se šele moži, pa zvedo o njeni lepoti v Tunisu in »oni pes« pripravi sedem galej in poveljniško ladjo s tri sto mornarji, da bi jo ugrabil: La figghia di lu re 'mprincipi Unni chiddru malucani Che si cerca a maritari Armau setti galeri ------------------------------- Tutti setti 'capu la navi Sta nova jiu 'nsina 'n Tunisi, Cu triccentu marinari. Potem pa poroča pesem, da gospod general (signori Ginerali) ugrabi Scibilijo nobili, ki ima moža (so spusu) in sinčka (figghiu picciulu). To, da jo ugrabi iz same palače, ne da bi jo zvabil na ladjo, naravnost spominja hrvatsko-srbskih inačic (Andrič VII, št. 358, Vuk I, 722). Če se ne oziramo na prvi del teh pesmi, sta značilni zlasti dve inačici, ena hrvatska (Andrič VII, 358) in ena srbska (Vuk I, 722): Lepo Maro (sestro Ljutice Bogdana) vodijo ob Donavi (na ladji prek morja) v turško (arabsko) sužnost; prosi, naj ji razvežejo roke, da bi si umila lice, potem pa skoči v vodo. To živo spominja na to, kar pripoveduje Evsebij v svoji Cerkveni zgodovini o antiohijskih mučenkah Dioklecianove dobe, sv. Janez Krizostom pa imenoma o antiohijskih mučenkah sv. Bereniki, sv. Prosdoki in sv. Domnini: ko so jih vojaki gnali v antiohijske ječe, je mati s hčerama vred skočila v vodo, da so ušle nevarnosti odpada od vere in grozotam (mučenju, oskrumbi), ki jih je bilo pričakovati od poganskih mučiteljev.34 — Kako zvesto se je ohranila ta pra-krščanska miselnost (in najsi je tudi zmotna), iz katere moremo razumeti to prostovoljno, dejal bi, le anticipirano mučeniško smrt, tudi v hrvatskih in slovenskih narodnih pesmih, spričujeta še danes hrvatska narodna pesem o krščan- a2 Andrič VII, št. 358, VI, str. 400, oboje iz Sibinja pri Brodu; podobno Vuk I, št. 721, 722; Andrič VI, str. 400 iz Svinjarevca. Prim. Andrič V, št. 50: Bolje slijepa nego odveč lijepa. 33 Zato je Kelemina pesem »Volim da me ribe jedu« (Andrič VII, št. 358: o lepi Mari) zaradi podobnega okvira lahko štel med inačice »Primorke« in jo enačil sKuhačevo III, št. 879 (n. d., 826, op. 11). 3* Eusebius, Historia EcclesiaeVIII, 12, 2—5, Migne, PG 20, stp. 769B—772B. — S. Jo-annes Chrvsos tomus, Homilia in S. Berenicen, Prosdocen et Domminam, PG 50, stp. 627—640, 641—649; prim. istega Homilia in s. Pelagiam, PG 50, 579—584. — Pozoren sem postal na ime te mučenke po A. Ehrhardu, Die Kirche der Martyrer, Munchen (1930), 95 s. 196 skem dekletu, ki skoči v morje, da uide ugrabitvi po »neverniku« Turku, in najstarejša inačica slovenske »Lepe Vide«. Hrvatska pesem iz Orašja v Bosni pripoveduje (Andričev nadpis »Bolje slijepa nego odveč lijepa« — gl. op. 32 — ni samo neprikladen kakor v hrvatski inačici »Lepe Vide«, ampak naravnost vsebinsko napačen): Sinoč Ivo iz čaršije dojde, Do dvi su se guje zavadile, Svoju seku na avli ji najde: Do dvi guje, dvi age careve; »Moja seko, ne bila mi živa! Jal se kol ji, jal u more skači!« (Jasno je, da jo hočeta oba za ženo.) Sestra izbere drugi izmed nasvetovanih načinov smrti: gre »u gornje odaje«, vzame »svoj vezeni jagluk« (robec), sežge svojo nevestno opremo, odide k morju Pa zavije svoje oči črne; »Jezus!« reče, pa u more kleče. V ihanski inačici »Lepe Vide«, ki jo je zapisal A. Breznik, pa »mlada Vida« zamorcu reče: »Raj čam na sred murja skočit, Kokar par tjab se, čaran zamurc vazit,« in pesem se končuje z besedami:35 Vida je pa svet križ striva Na sred murja je notar skočiva. Po vseh teh novih najdbah in odkritjih je zdaj mogoče z veliko varnostjo razložiti postanek narodne balade o »Lepi Vidi«, s popolno znanstveno razvidnostjo pa utrditi dobo, kdaj je nastala, in po starosti razporediti različne tipe njenih inačic. Predhodnice baladi o »Lepi Vidi« so: 1. Balada o mladi vdovi, ki jo očetna družina loči od njene sirote dojenca, da bi jo oddala drugemu možu, pa ob slovesu (ali po njem) umre. Smrt zaradi prisiljene ločitve od dojenca je tudi jedro tragike v »Lepi Vidi«. 2. Starokrščansko poročilo o antiohijskih mučenkah, ki so skočile v vodo in utonile, da so ušle nevarnosti odpada od vere in skrunitvi, in narodne legendarne balade, ki so to poročilo prevzele. Od tod je v »Lepi Vidi« prostovoljna smrt v valovih. 3. Baladni obrazec o proti svoji volji (z okrasnim blagom zvabljeni in) odpeljani nevesti. Iz nje je motivna vrsta zvabitve na ladjo. Prastaro tragično balado o mladi osiroteli materi-vdovi so preoblikovali v tragično balado o mladi ženi-materi, ki jo »neverniki« zvijačno zvabijo na ladjo in kot sužnjo odpeljejo, v Osrednjem Sredozemlju (Južni Italiji ali Zahodnem Balkanu) v dobi, ko so Arabci in Mavri imeli v oblasti Sicilijo 35 DS, N. v., V (1937/38), 234. — Prim. Kramarjevo inačico z Goričice pri Ihanu (Ms. V — prepis dr. A v g. Zigona — 23, list 15. pri Glasbeno-narodopisnem referatu v Ljubljani, Stari trg 34): Vida je čes se kriš storila, In je v globok' morje skočila. 197 in dele Južne Italije in so po vseh sosednih krščanskih obalah plenili in odvažali ljudi v sužnost, torej od IX. do XI. stoletja. Pri Južnih Slovanih v Zahodnem Balkanu je dobila »Lepa Vida« še v tej dobi tudi končno dovršite v, ko se je okrasno blago pri zvabitvi na ladjo stilno skladno nadomestilo z zdravilom za bolnega otroka. Ali se je to • zgodilo pod vplivom skrivnostnega (antičnega orientalsko-grškega) leka za navidezno smrt v starih inačicah pripovedke o Salomonu in njegovi ženi (še brez motiva zvabitve na ladjo), je možno, verjetneje pa je, da se je ta motiv razvil iz orientsko-grškega leka za spanje. Najstarejše inačice »Lepe Vide« so tiste, ki združujejo motive, ki so skupni vsem trem skupinam inačic, albansko-italski, srbsko-hrvatski in slovenski (s kočevskimi) in imajo čim manj mlajših potez; po »Rotheru« je izpričano, da spada k tem najstarejšim potezam tudi zvabitev na ladjo z zdravilom. Take inačice so: ihanska, prva albanska in (če odštejemo »turško« ladjo in možev poskus, da ženo odkupi) prva kalabrijska, pač tudi odlomek druge kalabrijske. Drugo stopnjo (pred XIII. stoletjem) predstavljajo inačice s srbsko-hrvatsko-slovenskim motivom pogovora s soncem in mesecem: mlada žena-mati kot sužnja vprašuje sonce in mesec, kako se njenemu detecu godi. Taka je edino še Smoletova slovenska inačica (a še tu moramo odšteti »starega moža« in to, da je zamorčeva tolažba, da bo ugrabljena žena-mati sužnja zamorske »španske« kraljice, stopila na mesto zvabitve na ladjo z zdravilom). Vse druge spremembe, ki so s tragiko »Lepe Vide« v nasprotju, torej vrnitev na dom bodi po čudežni vožnji s soncem (kropenska inačica), bodi z odkupom (druga albanska, obe sicilski pesmi), ali, ki mečejo senco na ženino zvestobo do moža (kropenska, hrvatska, vse kočevske) ali do doma in otroka (Smoletova), tudi vabljivo slikanje Vidine prihodnosti, da bo malo dela (Smoletova) in dobrega jela (kropenska), in vse, kar je dalo tem spremembam povod (»stari«, »hudi« mož: Smoletova, kropenska, hrvatska): vse te spremembe so v vsaki skupini inačic drugačnega značaja in so izšle iz različnih virov, nastale so torej v vsakem področju samostojno, brez medsebojne zveze, in so torej mlade, iz časa, ko se je pri pevcih in poslušalcih že izgubil spomin na težke čase, iz katerih je balada vzrasla. Namen tega bežnega očrta je, da opozorim na pomen, ki ga nove najdbe in odkritja imajo za zgodovino naše narodne balade »Lepe Vide«, in da si prihranimo beganje in iskanje v napačne smeri. Podrobno dokazovanje, zlasti razbor novih virov in dokazil, etnoloških in književnih (tudi še neobjavljenih slovenskih inačic), je treba povsem naravno pridržati posebnemu daljšemu spisu o »Lepi Vidi«, ki bo, če Bog da, v kratkem izšel. 198 Dr. Ivan Grafenauer I ]\fovi doneski k ZgO" cloviiii narodne balade o »Lepi Vidi« Najvažnejši baladni obrazci, znanstveno obnovljeni. K ot znanstven poskus predlagam tu obnovo najvažnejših baladnih tipov predhodnic narodni baladi o »Lepi Vidi« ter ihanskega in dolenjskega inačič-nega tipa »Lepe Vide« same. Osnovana je približno tako, kakor podajajo tekstne izdaje antičnih klasikov in drugih starih pisateljev in pesnikov besedilo, ki se naslanja na najbolje ohranjeni rokopis, v to pa vneso popravke iz drugih rokopisov, kjer koli se je kako mesto v njih bolje ohranilo, zmaličene in zato nerazumljive ali napačne besede in stavke pa skušajo iz popačenih zapisov tudi uganiti (konjekture). Popravki so tu, kolikor mogoče, označeni s tipografskimi znaki; obrazložitev, na kaj se opirajo, bo sledila v že zgoraj (str. 198) omenjenem daljšem spisu (Lepa Vida, Študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi), ki ga je medtem že Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, IV. oddelek za umetnost, sprejela v objavo. Mislim, da pač ni treba izjavljati, da te obnove nimajo ničesar skupnega s samovoljnimi »popravki« še nepriobčenih inačic, ki etnološko pristne dokumente, naj so še tako popačeni, samo ponarejajo in s tem znanstveno raziska-vanje vsaj ovirajo, če ne onemogočajo. Predhodnice baladi o „Ugrabitvi mlade žene-matere po neverniku pomorskem plenilcu". 1. »Osirotela mlada mati-vdova«1. Bela vila u selo doziva: »Malo selo, što si neveselo, Sto u tebi sad kolo ne igra?« A druga jo j vila odgovara: »Muči, drugo, grlo te bolelo! Kako če im sad kolo igrati, Kad umire majki Radojica, (Koji im je kolo izvodio)? Ostaje mu (u žalosti) ljuba, I u ljube čedo prenejako, Prenejako od (četrest) dana. On na ljubi čedo naručuje: ,Moja ljubo, ne bila prokleta, Ne udaj se za tri godinice, Dok odraste moja sirotica.'« Za tim malo vreme postojalo, [Malo vreme], (tri nedelje dana), Stadoše joj brača dolaziti, Da je vode dvoru bijelome; (»Ajde, Jelo, našem belom dvoru, Našem dvoru, našo j staro j majci.« Ne kte Jela s bračom polaziti.) Na to su se brača rasrdila, Pa odoše dvoru bijelome. Za tim malo vreme postojalo, Malo vreme, tri (nedelje) dana, Pa joj dode roditelj i majka, Da je vode dvoru bijelome: (»Ajde, Jelo, ubila te rana, Kojom te je odranila majka.«) Al' besedi mlada udovica: 1 Osnova je Vukova inačica SrNP V, št. 693: Ljuba Malog Radojice; spopolnjena in obnovljena je po inačici v SrNP I, št. 739. Upoštevati pa je treba tudi hrvatsko inačico pri Andriču V, št. 107 (Ostavljena siročad), iz katere je razvidno, da svojci hočejo odpeljati mlado vdovo-mater na dom zato, da bi jo oddali drugemu možu. Besedilo pa je takšno, da bi se popravek mogel vnesti v Vukovo osnovo samo s silo in na slepo srečo. Popravki iz inačice SrNP I, št. 739, so v okroglem oklepaju, popravki iz drugih mest osnovne inačice same pa v oglatem. Snov balade je še stara, indoevropska, sled se ji je ohranil v Odiseji (XVIII, 269—270, gl. zg. str. 194, op. 31): Odisejeva prošnja, naj se Penelopeja, ko bi se Odisej ne vrnil, ne omoži, preden sin Telemah ne doraste v možatega mladeniča. Ta motiv je baladnemu obrazcu o »Možu, ki se vrne na ženino svatovščino«, tuj; v njem prosi mož ženo, naj se določeno število let ne omoži, ko pa ta leta poteko, naj ga ima za mrtvega in se lahko spet poroči. 295 »Počekaj me, roditelj i majko, U deteta stara baba ima, Dokle zade za goricu sunce, Baba če (je mladu negovati), Dok (nadojim) sirotu nejaku, U deteta mlade tetke ima, (Nadojim je pa je i) uspavam, Tetke če (je zorom okupati), Da ne vidi, kud joj ode majka, U deteta strine milostive, Da ne (čezne) očima za majkom, Strine če (je sisom nadojiti).« (Da ne gleda,) odkud (ču joj) doči, Al' besedi mlada udovica: (Odkud li ču slatke sise dati).« »Što me, stara majko, razgovaraš? Počeka je roditelj i majka, Stara baba umreti če brzo, (Nadojila) sirotu nejaku, Mlade tetke udače se brzo, (Nadojila pa je) uspavala. Strina voli svome nego mome.« Digoše se s Bogom putovati. To izreče, rastade se s dušom. U planini nočcu zanočiše, - ., , caranila maika U planini pod zelenom jelom. uTorici pod zelenom ga Kad u jutru beo dan osvanu, Ode majka gorom kukajuči: Al' protuži mlada udovica: »Čarna goro, učini joj lada, »Što če jutros moja sirotica? Slavuj-ptica, ti joj popoj cesto, [Ko li] če [je] (mladu negovati) Jer je mlada, mila joj je pesma.« Ko li če je (zorom okupati), Ode majka dvoru bijelomu, Ko li če (je sisom nadojiti)?« Al' o' čeda vajdu ne videla, Al je stara majka razgovara: Tek što j' svoju ogrešila dušu, »Ne brini se (za tvoju sirotu)! Te je čedo rastavila s majkom. „Nasilna ugrabitev krščanskega dekleta po neverniku"1. 2. Sestra Petra bana2. Tavna noči, tavna ti si! U podrume kamenite, Lipa Mare, lipa ti si! U tri kule stanovite. Al uzalud sva lipota, Turci Maru potražiše, Kad te mladi Turci ljube. Prvu kulu oboriše, Mara se je sakrivala Tude Maru ne nadoše; U kiljere devetere, Drugu kulu oboriše, U katance desetere, Tude Maru ne nadoše; 1 Ta baladni obrazec je osnovan na starem indoevropskem baladnem obrazcu o »Krvavi ženitvi« in na starokrščanskem izročilu o antiohijskih mu-čenkah Dioklecijanove dobe. Baladi o »Krvavi ženitvi« je najti sled že v Iliadi, v Brizeidini tožbi ob Patroklovem truplu (II. XIX, 287—300). Dobro pa se je ohranila pri Nemcih ob Renu in na Erdeljskem (John Meier, DVM II, št. 46, obdelal Erich Seemann) in verjetno pri nas v Kropi (SNP I, št. 237: Ugrabljena mlinarjeva hči; št. 238 je kontaminacija z drugim baladnim obrazcem); nekdaj je bila razširjena po vsem Balkanu. To je balada o »Nasilni ugrabitvi neveste«: ugrabitelj pri tem ubije ugrabljenemu dekletu očeta, mater in brate, nevesta pa v poročni noči od žalosti umre. V Iliadi je tragična ost — položaju primerno — odkrhnjena: Ahiles je Brizeidi pri zavzetju mesta v boju ubil njenega moža in jo kot sužnjo odpeljal, trije bratje so ji tudi že umrli (prv. pač v tem boju); Patroklos jo je žalujočo potolažil, češ da jo bo Ahiles po vojski odpeljal domov in jo vzel za ženo. — Slovenska inačica SNP I, št. 237, je sicer res, kakor je domneval Seemann (n. d., 165), ponarodel prevod nemške inačice; prevedel jo je slavni fizik in slovenski pisatelj J. Štefan, ko je bil še prvo leto na univerzi, in jo z navedbo, da je nemška narodna pesem, priobčil v Novicah 1854, str. 236 (Strekelj, SNP I, Predgovor, str. XIII). Spodriniti pa je morala podobno staro narodno pesem (od katere je dobila napev); v kratkem času od 1854—1868 bi se nova pesem ne bila mogla združiti s staro narodno balado o »Nezvesti ženi, ki možu pobegne« (SNP I, št. 142) v kontaminacij sko inačico (SNP I, št. 238). Eusebij pripoveduje o antiohijskih mučenkah (Historia Ecclesiae, lib. VIII, c. XII, 2—4): V Antiohiji je neka krščanska gospa s hčerama slovela po lepoti in imovi-tosti in krščanski čednosti. Ob preganjanju se je skrila nekje v okolici mesta. Poganski zavistniki pa so »izsledili njih skrivališče, jih zvijačno poklicali v Antiohijo in že so padle vojaštvu v mreže«. Da bi se ognile skrunitvi in nevarnosti odpada od vere, so sklenile umreti: »,Edina rešitev,' tako je (mati hčerama) svetovala, ,je v begu h Gospodu.' Nato so se enih misli in volje dostojno ogrnile z oblačili in sredi poti preprosile stražnike, da so se nekoliko umaknili (pač ker so dejale, da se hočejo umiti), ter se vrgle v mimo tekočo reko.« 2 Osnova je hrvatska inačica pri Andriču VII, št. 358 (Voli, da je ribe jedu...); na enem mestu je spopolnjena po bolgarski inačici (Miladinov, Balgarski narodni 296 Treču kulu oboriše, Tud nadoše lipu Maru, (Gdeno jede cvrto jagnje I) pije (rujno) vino S Petrom banom (,milim bratom, I Ivanom pobratimom). Petra bana pogubiše, (A Ivana posekoše,) Lipu Maru savezaše. Pa ju vode kraj Dunava; Al govori lipa Mara: »Oj Dunave, željo moja, Petre bane, diko moja! Odvež'te mi bile ruke, Da umijem lice bilo, (Da ne idem grdna s vama). Bili Turci milostivi, Odvezali Mari ruke. Skoči Mara u Dunavo; Iz Dunava progovara: »Oj Dunave, željo moja, Petre bane, diko moja! Volim, da me ribe jedu, Nego Turci da me ljube.« Poskus obnove ihanskega in dolenjskega tipa „Lepe Vide". Ihanski tragični inačični tip1. 3. Mlada Vida2. Mlada Vida (plenice) prala Pri kraju morja na belem pesku. Proti nji je priplavala pisana barka, Notri je bil čfn zamorec. Tako je rekel črni zamorec: »Kaj je tebi, mlada Vida? Kaj si bila gorši ta pfva leta!« n>i>Lahkd sem bila gorši ta pfva leta; pesni [1861], št. 107: Budinska Rada. Od Panagjurište) — ti dodatki so v okroglem oklepaju — na drugem mestu je manirska utemeljitev umivanja (Evo danas devet godin' * Kako nišam lica prala) popravljena po Vuku I, št. 721, 31 = I, št. 722, 19 — ta popravek je v oglatem oklepaju. — Popraviti bi bilo treba tudi, da so Turki, ki Maro ugrabijo, vojna družina pravega ugrabitelja, ki se hoče Mare polastiti; pa to ime je v inačici brez sledu izginilo. V bolgarski inačici oblegajo Radino mesto Buden grad Turki, Grki in janičarji, pa ga ne morejo zavzeti; pride pa Tatar paša in s svojimi Tatari razvali vrata, vdere v mesto in Maro najde; njenega brata Petra bana pogube, pobratima Ivana posekajo, Belo Rado porobijo. 1 Iz združitve motivov iz balade o »Nasilni ugrabitvi krščanskega dekleta po neverniku« in iz balade o »Osiroteli mladi materi-vdovi« je nastal najstarejši obrazec balade o »Ugrabitvi mlade žene-matere«, ki se je — le nebistveno spremenjen — ohranil v prvi polovici sicilskih inačic »Scibilije Nobili«. Scibilijo Nobili ugrabijo s silo. Ta nasilna ugrabitev je iz balade o »Nasilni ugrabitvi krščanskega dekleta po neverniku«, enako sklep, skok v vodo. Odpadel pa je umor (mož, ki bi nadomestil brata, ob ugrabitvi ni doma): tragični boj se je zato strnil ves okrog problema ženine-materine zvestobe in ljubezni do otroka in moža, ki morata biti zato oba še živa. Izoblikovan pa je ta boj najizraziteje v osrednjem prizoru, v prnji, besednem boju, med ugrabljenko in ugrabiteljem, ki je v osnovi in v prvem vodilnem motivu povzet iz balade o »Osiroteli mladi materi-vdovi« (gl. zg. str. 194 s.). Ugrabiteljev porogljivi odgovor na ženino tožbo, kaj bo zdaj z njenim dojencem, ko matere ne bo več imel, in na neizgovorjeno prošnjo, da bi jo pustil domov, pa je spopolnjen še z napovedjo, da je prelepa, da bi jo možu vrnil (in da bo odslej njemu otroke rodila in dojila). Iz tega seveda nujno sledi tragični sklep. Prizor prnje med ugrabljenko in ugrabiteljem je zato jedro in duša novemu baladnemu obrazcu. Ta prizor se tudi v albansko-kalabrijskem in v ihanskem baladnem tipu — kolikor se ni po izpustitvah okrnil ali po tujih vplivih preoblikoval, ni spremenil. Tudi ne tragični sklep. Nasilna ugrabitev pa se je v albansko-kalabrijskem tipu nadomestila z zvabitvijo na ladjo z dragocenim blagom — po vzorcu balade o »Zvijačni ugrabitvi bojarske neveste« (dober zgled za ta baladni obrazec je »Meljavšica« v Glonarjevih »Starih žalostnih« [gl. zg. str. 133], le da uvod o večkratni brezuspešni snubitvi ni tipičen, neupravičeni očitek na koncu, da se zdaj sama ponuja, pc. sekundaren; prvotno je izražal kraljičevo veselje, da je zdaj le k njemu prišla, čeprav ne iz svoje volje). V ihanskem tipu — in vseh iz njega izhajajočih mlajših tipih — se ta zvabitev ni bistveno spremenila, le da dragoceno blago tu niso oblačila ali okrasje, ampak še dragocenejša stvar, zdravilo za bolnega otroka. 2 Osnova je Breznikova inačica iz Ihana (DS L [1937/38], 233 s.). Popravki so označeni s kurzivnim tiskom; če so iz Breznikove inačice same ali iz še ne priobčene Kramarjeve (Ms. V [dr. A v g. Zigon] pri Glasbeno narodopisnem referatu v Ljubljani, 23, list 15), so brez oklepaja; če so iz drugih inačic, so v oklepaju. Dostavka iz kropenske inačice (SNP I, št. 75) in iz Maroltove iz Hraš pri Lescah (Ms. Gorz I, 57/88—89 pri Glasbeno narodopisnem referatu v Ljubljani) sta samo v oklepaju. Znaki za poudarek kažejo ritmično poudarjene besede, iz njih je razviden tudi odmor, ki je vedno med drugim in tretjim poudarkom. Dostavek iz hraške inačice. V ihanski inačici je v prizoru prnje izpadel zamorcev porogljivi odgovor na Vidino tožbo. Smisel pa je razviden iz ogorčenega Vidinega ugovora, ki mu sledi skok v vodo. Maroltova hraška inačica pa nam daje možnost, da to vrzel zadelamo. V prizoru prnje se da namreč v tej inačici staro jedro iz mladih 297 Zdaj pa imam (bolno) dete. Ko noč mine, dan potihne, Pa (bolno) dete (nikoli) ne pomolk- ne.«« Tako je rekel črni zamorec: »Pojdi le noter, mlada Vida! Notri imam jaz takšno korenčje, Da, ko boš ti dete v njem skopala, Pa bo (bolno dete) precej mirno.« Šla je noter mlada Vida. Napreden se je Vida gor sklonila, Je že na sredi v morju bila. Tako je rekla mlada Vida: »Kaj boš ti, dete, zdaj počelo, Ko ne boš matere več imelo!« (Tako je rekel črni zamorec: »Kdor ga bo maral, ta ga bo podojil. Zdaj boš pa ti pri meni ležala Pa mojega sina meni boš previjala.«) »»Raji čem na sredi v morje skočiti, Kakor pri tebi se, črni zamorec, voziti! Kako boš, dete, se milo jokalo, Ko ne boš matere več imelo!«« Vida je čez se sveti križ storila, Na sredi morja je v vodo skočila. Dolenjski elegični inačični tip1. 4. Lepa Vida2. Prelepa Vida plenice prala Pri kraju morja na sinji skali. K nji se je pripeljal čfni zamorec. Tako je rekel čfni zamorec: »Kaj je tebi, lepa Vida? Kaj nisi več tako lepa, Tako lepa kakor prva leta?« Tako je rekla lepa Vida: »Kako čem biti lepa kakor pf va leta ? Doma imam starega moža, Starega moža ino bolno dete; Stari prekašljuje, dete prejokuje.« Tako je rekel čfni zamorec: »Le noter, noter, ti lepa Vida! (Notri imam jaz takšno korenjčje, Ko boš ti dete v njem skopala, Pa bo bolno dete precej zdravo).« Lepa Vida [je v barko] stopila, Čfni zamorec od kraja odtegnil. Začela jokati lepa Vida: »(Kaj boš ti, dete, zdaj počelo, Ko ne boš matere več imelo!)« Tako je rekel čfni zamorec: dostavkov še razbrati, le da je porogljivi odgovor glede dojenja že omiljen v nekako tolažbo — v ihanski inačici je bil prvotno nedvomno hujši. Prizor se glasi le-tako (vv. 32—52; iz tipografskih razlogov so se pridržali samo najvažnejši glasoslovni znaki: Toko i zavpiwa sprelepa Vida: »O gndda, gndda! gospod zamoršče! Ovbe jest srota, o kaj sm striwa! Kdo me u poddju boivdnga sina?« Tok6 i zei reku gospod zamoršče.: »O Tleč na mdrej, ti mw&da Vida! K6r ga u mdru, ta ga u podoju. Ti uš pa hodiwa po bewmo grado, pr men pogačo boš bewo jedwa, swahko rebuwo boš zravn piwa.« Toko i še rekwa sprelepa Vida: »O gnada, gnada! gospod zamoršče,! Kd6 me, u towažu starga očeta?« Toko i reku gospčd zamčršče.: »O nač ne marej, ti mwada Vida! Ker ga bo m6gu, ta ga u towažu. Oh ta velče skrine uš kwuče mewa, u gospčskmo špampet pr mšn leždwa pa mojga sina me uš previjdiva. Dozdei s bwa dekwa na bewmo grado, zei uš pa ti fravna n gospodlna.« Vaba s pogačo in rebulo je iz mlajših srednjeveških balad o Salomonu in njegovi ženi (prim. pogačo in vino v kropenski inačici). 1 Kakor je razvidno iz pisma Antona Rudeža Stanku Vrazu z dne 3. aprila 1838, izvira zapis »Lepe Vide« Smoletovega zbera od Jožefa Rudeža, graščaka v Ribnici: »Das Lied Od Vide ist schon in der Zhebeliza aufgenommen.« Izkvara zvabitve na ladjo, opustitev motiva zdravila, je prišla v to inačico iz kočevske inačice (Hauffen, št. 49. iz Kočevske Reke). Inačica in inačični tip je torej dolenjski. 2 Osnova je Rudežev-Smoletov zapis, ohranjen v prepisu neznane roke v Korytkovem zborniku z nadpisom »Od Vide« (gl. op. 1.; Ms. 478 Univ. bibl. v L j., 1. 2—3, obj. Zigon, DS XL [1927], 38) in v Prešernovem prepisu z nadpisom »Lepa Vida« (Ms. 433 Univ. bibl. v Lj., 1. 6—7, obj. Zigon, DS XL, snimek). Besedilo je ritmično urejeno in obnovljeno (spopolnjeno in popravljeno) nekaj na osnovi same inačice, nekaj po drugih inačicah »Lepe Vide«. Popravki so označeni s kurzivnim tiskom, sama zamena besednega reda z oglatim oklepajem, dostavki iz drugih inačic z okroglim oklepajem. Izpuščene nepotrebne besede (mašila) niso označene. Najvažnejša in najobsežnejša poprava — v prizoru zvabitve na ladjo — je v glavnem umljiva iz ihanske inačice in iz pripomnje k njej. Najznatnejše izločeno mesto so vrstice o brezdelju v zamorčevi tolažbi; s pogačo in rebulo vred (gl. zg. Dostavek iz hraške inačice) spada k mlajšim salomonovskim vložkom. Osnove drugim popravkom so razložene v študiji o »Lepi Vidi«. Poudarki imajo isti pomen kakor v obnovi ihanskega inačičnega tipa. 298 »Le tiho, tiho, lepa Vida! (Kdor ga bo maral, ta ga bo podojil.) Le z mano, z mano v špansko deželo! Pote je poslala španska kraljica, Lepo boš dojila španskega kraljica.« Še bolj [se je] jokala lepa Vida: »(Kako boš, dete milo jokalo, Ko ne boš matere več imelo!)« Oni jo je prepeljal v špansko deželo, V špansko deželo španski kraljici. Prelepa Vida je zgodaj vstala, Zjutraj zgodaj pri oknu stala. Gori pride rumeno Sonce. Tako je rekla lepa Vida: »Kaj te vprašam, ti rumeno Sonce: Kaj zdaj [dela] moje bolno detece? Sonce pravi: »Kaj bo delalo! Detecu [svečo so] zdaj držali. Tvoj ubogi mož se po morju vozi, Tebe išče, ti lepa Vida, [Po tebi se], Vida, milo joka.« Lepa Vida še bolj jokala, Bele roke sirota lomila. Zvečer je spet pri oknu stala, Pa gori pride svetla Luna: »Kaj te vprašam, ti svetla Luna: Kaj zdaj [dela] moje bolno detece? Luna pravi: »Kaj bo delalo! Bolno detece [so zdaj] pokopali. Tvoj stari oča se po morju vozi, Tebe išče, ti lepa Vida, [Po tebi se], Vida, premilo joka.« Še bolj [se je] jokala lepa Vida. K nji pride španska kraljica: »Kaj ti je, prelepa Vida? Kaj se [jokaš tako milo]?« Sem pri oknu stala, zlato kupco pomivala, Padla mi je čez okno v morje globoko.« Tako je rekla španska kraljica: Nič ne mara j, ti lepa Vida! Jaz ti spet bom drugo kupila, Pri mojem kralju tebe izgovorila. Le lepo doji mojega kraljica!« Stane Bračko I Starci Kot v starodavno noč balkoni so naše svetle misli potemnele. Kar gledamo, so še samo poltoni, vse lepe strune so že izzvenele. Težko sloneti je v tem mraku na oknih naših duš, če kot skeleti smo prazni in če na življenja traku ničesar ni, da mogli bi še hrepeneti. Za sabo smo pustili vse granitne sklade nekdanjih borb v zasanjanem prividu. Gradovi daljni so minute, ure mlade in pajki pletejo že po starinskem zidu. A nam steza je risana do krste, da k suhim ustnam nagnemo resnico. Spustili smo že nože, razklenili prste in smrt zajemamo z veliko žlico. 299