r a d n i obisk kneza namestnika Pavla in kneginje 9e v Zagrebu od 14. do 17. januarja: visoka °s,a se peljeta v kočiji z zagrebške postaje. *Jiu*sl'zlkani A)zuAl i%^Iil rneSecnih- Obisk naše knežje dvojice v Zagrebu: knez namestnik pregleduje častno četo hrvatske meščanske zaščite pred postajo; banket v banski palači; knežja dvojica se pelje v kočiji po zagrebških ulicah; dr. Maček pozdravlja kneza Pavla pred svojim domom v Kupincu; knez namestnik sprejema izraze vdanosti na veliki recepciji v banski palači. Prijateljem »Obiska11! Druga številka slovenskega ilustriranega družinskega mesečnika Vas je obiskala. Poslali smo jo vsem naročnikom, ki so plačali naročnino za vse leto ali vsaj delno; poleg tega še vsem, ki prvega „0biska" niso zavrnili, in smo jih uvrstili med naše naročnike. Vsakemu »Obisku” smo priložili položnico: KDOR je naročnino že plačal, naj položnico shrani do bodočega plačila. KDOR je pa še ni poravnal, naj se podviza. KDOR pravočasno naročnine ne nakaže, mu tretje številke „0biska“ ne bomo mogli več poslati. Kdor pa do konca meseca februarja poravna naročnino za vse leto, dobi za nagrado eno izmed knjig, ki si jo po svoji želji izbere iz navedenega seznama na drugi strani. Izbrana knjiga je vsakemu takoj po plačilu naročnine na razpolago v Upravi „0biska“, v Ljubljani, trgovina Ničman v Kopitarjevi ulici. Naročniki izven Ljubljane lahko dobijo knjigo po pošti, takoj ko nakažejo naročnino. Vse, ki so naročnino za vse leto plačali, knjige že čakajo . . . Nekatere knjige v seznamu imamo le v omejenem številu, zato naj si vsak izbere po dve ati tri, da mu lahko takoj postrežemo. Seznam knjig najdeš na drugi strani! Leposlovne knjige poklanja v dar svojim zvestim prijateljem Ali ne bo to dragocen ,.obisk"? Poleg krasnega, skrbno urejevanega in pestro ilustriranega mesečnika, ki vas bo redno zabaval skozi vse leto, še lepo knjigo po srčni želji — zastonj I 1. Jarc: Novo mesto 2. Turgenjev: Plemiško gnezdo 3. Mauriac: Kačja zalega 4. Gide: Ozka vrata 5. Biggers: Kitajčeva papiga 6. Timmermanns: Pieter Bruegel 7. Keller: Cvet naše vasi 8. Remizov: Na sinjem polju 9. Streuvels: Hlapec Jan 10. About: Kralj gora 11. Curwood: Kazan, volčji pes 12. Gogolj: Taras Buljba 13. Baar: Zadnja pravda 14. Bourget: Zrni sel smrti 15. AleŠovec: Petelinov Janez 16. Bazi n: Gruda umira 17. Sheehan: Nodlag 18. Dostojevski: Bete noči 19. Savinšek: Izpod Golice 20. Bračke/: Cirkuški otrok 21. Levstik: Poezije l-lll 22. Doyle: Izgubljeni svet 23. Erjavec: Zbrani spisi / 24. Gregorčič: Poezije I 25. Haggard: Jutranja zvezda 26. Haggard: Kleopatra 27. L’Ermite: Deklica z odprtimi očmi 28. Jurčič: Zbrani spisi II 29. Jurčič: Zbrani spisi III 30. Jurčič: Zbrani spisi IV 31. Jurčič: Zbrani spisi V 32. Jurčič: Zbrani spisi VI 33. Jurčič: Zbrani spisi VII 34. Jurčič: Zbrani spisi Vlil 35. Jurčič: Zbrani spisi X 36. Verne: 20.000 milj pod morjem 37. Haluika: Lamotski župnik 38. Javornik: Srečanja z nepoznanimi 39. Jurač: Kra/ umira 40. Breme: Od življenja strta Za tebe, mlada mati: 41. Dr. Dragaš: Novorojenček • Samo da vzameš položnico in pero ter plačaš nizko celoletno naročnino — tvoja zvestoba pa je bogato poplačana! • Za tebe, pridna gospodinja: 42. Kump: Naši gostje 43. Majdič: Nasveti za hišo in dom 44. Remec: Varčna kuharica 45. Arko: Prikrojevanje perila 46. Humek: Prehrana po novih zdravstvenih načelih Ne pozabi, da delamo zate in s teboj, draga slovenska hiša, zato naj ti bo naš „Obisk" vse leto nepogrešljivi Za tebe, preudarni gospodar: 47. Slivnik: Perotninarstvo 48. Beg: Naše gobe Za vas, mladi tehniki: 49. Andree: Radio 50. Prezelj: Mladi kemik DUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI KNJI GOT I S K OFFSET-TISK • KAMENOTISK • FOTOLITOGRAFIJA BAKROTISK KLISARNA • FOTOGRAFIJA KNJIGOVEZNICA tiska časopise, leposlovne in znanstvene knjige, umetniške revije, ilustracije, vrednostne papirje, delnice, cenike, prospekte, lepake, letake, koledarje, uradne in poslovne tiskovine, razglednice, etikete itd., posebno goji kvalitetni umetniški tisk ilustracij, tako enobarvni kakor v več barvah tiska po najnovejših metodah v eno- in večbarvnem lito- in fotolitografskem tisku slike, diplome, zemljevide, delnice, vrednostne papirje, lepake, koledarje, cenike, note in ima največji fotografski aparat v vzhodni Evropi, s katerim reproducira slike do 120X120 cm tiska eno-, dvo-, tro- in štiri-barvne ilustracije, prospekte, diplome, ilustrirane revije, razglednice, podobice, kolke, lepake i.t.d. po originalih in barvnih fotografičnih snimkih Kl • v uatna izdeluje po najnovejših metodah klišeje po fotografijah, risbah in barvastih originalih iz cinka, bakra, elektrona in medenine,za eno-in večbarvni tisk v velikosti do 70X100 cm izvršuje vse vrste v knjigo-veško stroko spadajočih predmetov,od brošurdo najfinejših vezav, črtanje in vezavo poslovnih knjig; izdelava galanterijskih predmetov, damskih torbic, listnic, aktovk, kovčkov i. t. d. I'ajuic letne je mejen V hiti'cill O H a teli'i Posnetki s specialnim aparatom v lastnem ateljeju, kakor tudi posnetki v barvah po naravi se uporabljajo za barvne reprodukcije s klišeji, za barvne foto-litografije ali za tisk v treh barvah potom bakrotiska Barvasta slika na obratni strani je originalni posnetek v barvah po naravi, izvršen v lastnem ateljeju in tisk s tremi barvami v bakrotisku Strokovni nasveti brezplačno in neobvezno u ILUSTRIRANI DRUŽINSKI MESEČNIK - LETO I. - 1940 - ŠTEV. 2 A ČETRTEK -*• Ignacij, škof, m. ry petek “ Svečnica 'Z SOBOTA Blaž, škof A NEDELJA ^ 3. pred pepel. n. r PONEDELJEK Agata, devica s TOREK Doroteja, Pust n SREDA * f Pepel niča o ČETRTEK ^ Janez Mat., sp. © Q PETEK ' f Apolonija, m. a SOBOTA Školastika, dev. a a NEDELJA 1. postna, Lurška A r\ PONEDELJEK " Ust. Serv. reda a 'r TOREK ^ Gregor 11. A A SREDA f K v. Valentin A r ČETRTEK Favstin in J. F * E * B * R * E * A * R DR. FRANCE PREŠEREN je umrl v Kranju 8. februarja 1849., največji slovenski pesnik in veleum, tvorec »Sonetnega venca«, »Pesmi« in »Krsta pri Sav.ci«. I. februarja 1904. je v Zagrebu umrl Franjo Bradnška, zgodovinar. Pisal je veliko v »Novice« ter pri »Slov. Matici« izdal razpravo »O najstarejši slovenski zgodovini«. 7. februarja 1809. se je v Goričah (Poljanska dolina) rodil Matija Majar-Ziljski, pesnik, pisatelj, budnik Koroških Slovencev, apostol ilirske in slovanske vzajemnosti, ki sc je zavzemal za federativno ureditev Avstrije in za »Slovensko kraljestvo«. Pisal je veliko v »Novice«, »Drobtinice« itd. 10. februarja 1630. se je v Gornjem gradu rodil Tomaž Hren, škof ljubljanski, voditelj boja proti protestantovstvu ter začetnik katoliške slovenske knjigo (»Evangeliji in listi«), II. februarja 1930. je umrl v Šmartnem pri Tuhinju Frančišek Miha Paglavec, nabožni pisatelj, ki je prevedel v slovenščino Tobijeve bukve s katekizmom in navodilom za branje pod naslovom »Zvesti tovariš«. Prevedel je prvi v naš jezik Tomaža Kempčana. 12. februarja 1875. je v Trstu umrl škof Jernej Legat, ki je v vseh cerkvah v Trstu uvedel slovenske pridige in kot član dunajsko gosposke zbornice delal za pravice Slovencev na Tržaškem. 14. februarja 1892. je v Trstu umrl Fran Cegnar, pesnik, soustanovitelj tržaške slovenske čitalnice ter prevajalec Schillerjevih dram (»Wallenstein«, »Maria Stuart«, »Wilhelm Tell«). 15. februarja 1914. je v Trstu umrl Anton Klodič-Sabla-dolski, pisec prve razprave o narečjih beneških Slovencev, izredno zaslužen za slovensko šolstvo na Primorskem, ki se jo pod njegovim nadzorništvom razvilo in bilo svobodnejše kakor na Kranjskem. 16. februarja 1858. so je v Kočah na Kočevskem rodil Peter Kozler, politik, pravnik in zeinljepisec. 1861 je izdal prvi »Zemljevid slovenske dežele in pokrajin«. Z razpravami in statistikami je dokazoval slovenstvo Koroške. Bil je mod ustanovitelji Trboveljske promogokopno družbe. 17. februarja 1821. se je v Skalah pri Velenju rodil pravnik Jožef Kranjc, ki jo 1848. kot poslanec prvi glasoval za odpravo tlačanstva pri nas. Pozneje je bil vseučiliški profesor v Pragi. Bil je najboljši Blovcnski pravnik 19. stol. in znanstvenik evropskega slovesa. 19. februarja 1864. se je v Vipavi rodil Josip Kostanjevec, pisatelj »Lahkoživcev«, »Poštenih ljudi« itd., tedaj glavni sotrudnik »Ljubljanskega Zvona« in »Doma in sveta«. 20. februarja 1858. se je v Trstu rodil Viktor Parma, skladatelj oper »Ksenija«, »Urh, grof celjski«, »Zlatorog«, operete »Caričine Amazonke« ter slovite, zdaj že narodne koračnice »Mladi vojaki«. 16 PETEK f Kv. Jul., d. ) 17 SOBOTA f Kv. Frančišek 18 NEDELJA 2. post., Simeon 19 PONEDELJEK Julijan, m. 20 TOREK Elevterij, škof 21 SREDA Feliks, sp. 22 ČETRTEK Stol sv. Petra 23 PETEK f Peter Dam. ® 24 SOBOTA Prestopni dan 25 NEDELJA 3. postna, Matija 26 PONEDELJEK Valburga, dev. 27 TOREK Gabrij.odŽ.M.B. 28 SREDA Leander, škof 29 ČETRTEK Roman, opat A. UŠENlCNIK: TEMNE GLOBINE Če naj nekoliko določimo območja podzavesti, ki iz nje posegajo temne sile v našo duševnost, se zdi, da bomo morali ločiti troje vplivov. To so prvič vplivi prvotne telesnosti, prvotne snovi in sestavine, moči in sokovi, stanja in razpoloženja, ki se na dvojen, celo trojen način udejstvujejo v duševnosti. V smislu teorije sv. Tomaža najprej kot tvarna osnova, ki se po njej določuje in oblikuje duševna osebitost. Sv. Tomaž ni še poznal modernih izsledkov o dedovanju (mendelizma), vendar je dobro videl in vedel, da so otroci staršem ne le po licu, temveč tudi duševno podobni. Razlagal si je to tako, da rodna sila staršev položi v klično snov razpoloženje za telesnost, ki je ivaren izraz njih duševnosti, zato je pa tudi otrokova duša duševen izraz njih telesnosti, ker se duša kot dej telesa oblikuje po telesnosti. Tako se duševne osebitosti staršev pojavijo tudi v otroku. Potem se ta prvotna telesnost oblikuje tudi v organih, a organi so organi nižjih duševnih sil in po teh zopet v službi višjih duševnih sil. Nazadnje pa razne snovi telesnosti lahko delujejo tudi kot miki in dražila, ki zopet na svoj način prebujajo delovanje telesnih in duševnih sil. Spomnimo se raznih »hormonov«, ki jih je odkrila moderna znanost. Druga vrsta vplivov izhaja od okolja, iz vnanjega sveta in deluje zopet po svoje na telesnost in duševnost. Ti vplivi se začenjajo že v materinem telesu in nadaljujejo do konca življenja. So blagodejni, so zlodejni vplivi, leki in strupi, strupi, ki zastrupljajo telo (alkohol, tobak, spolna dražila itd.), in struni, ki zastrupljajo dušo (slabi zgledi, miki, čtivo itd.). Ti vplivi sicer ne morejo več izpremeniti prvotne duševne bitnosti, toda poseči morejo globoko, bodisi neposredno, bodisi posredno po telesnosti, v duševno življenje, v to, kar imenujemo navadno kratko »duševnost«. Tretja vrsta vplivov, to so vsi naši doživliaji, ki so bili kdaj v naši zavestnosti, a so potem izginili. Niso izginili v nič, ampak so se le zatopili v podzavestnost, kjer še vedno žive skrito, latentno, a dostikrat zelo dejavno življenje. So morda doživetja, ki so nekdaj globoko razburkala našo duševnost, n smo jih pozneje na videz premagali, a le na videz, v resnici smo jih potisnili le v podzavest, od koder še vedno vplivajo na našo duševnost in dajejo našemu doživljanju neko posebnost, včasih pa povzročajo tudi naiusodnejše razprtje v duši. Psihoanaliza govori o »tragičnih konfliktih«, ki so jim včasih vzrok takšni v podzavest potisnjeni doživliaji. Seveda ne moremo sprejeti vsega, kar uči psihoanaliza, a tu ji ne bo mogoče odreči globokega spoznanja človeške duševnosti. Tako je res v nas neko nezavestno in podzavestno območje, ki iz njega segajo temne sile v našo duševnost, naitemneiše iz pravirov našega bitja. Segajo pa do najvišjih višin našega duševnega življenja. Po raznoteri naravi delujejo ti vplivi različno, nekateri že na bitnost naše duše, drugi le na našo duševnost. Tako nastajajo razni temperamenti, razne čudi. razna duševna razpoloženja, razne naravnave na živlienje, normalne in nenormalne, zdrave in bolestne. Ker je mnogo tega že prvotno nezavestno, zato smo dostikrat sami sebi uganka. čudimo se in ne moremo umeti, le odkod je to prišlo, kako je mogoče, da smo takšni, kakšen zli duh nas je obsedel. Kaj se čudimo, ali ni naša animalnost animalnost rodov in rodov in ali se ni v kakem rodu zastrupila in se prenaša sedaj strup od roda do rodu! Soj oblikujejo našo dušo vse generacije od početka. Kar je seglo dobrih ali zlih vplivov do klične protoplazme, do rodnega pratvoriva, to vse se izraža v naši duševnosti. Vsaka strast je v zvezi z nekim živčnim razpoloženjem in ustvarja zopet svojsko živčno razpoloženje. Ako sežejo ti vplivi do kličnega pratvoriva, se bo preneslo to živčno razpoloženje na potomce kot razpoloženje za enako strast. Niso torej samo zgledi, ki prenašajo blagoslov in prokletstvo od roda do roda, je tudi kri! Mnogo jih je po blaznicah, ki o njih znanost pravi, da so hereditarno ali dedno obremenjeni; a koliko več jih je, ki niso blazni, a nosijo na sebi prokletstvo rodov! Krščanska dogma o izvirnem grehu celo pravi, da je ves človeški rod že v prvem viru svojega življenja na zemlji zastrupljen. Kajpada se tisto prvo prokletstvo v posameznikih razodeva na zelo različne načine. Kaj se čudimo, ali ne deluje na nas od početka toliko vplivov in, žal, le premnogo tudi zlih! Fizičnih in duševnih vplivov, vplivov napačne vzgoje in zgledov, vplivov vse okoline, ki v njej živimo (miljeja), vplivov »časovnega duha«, vplivov demoničnih sil, ki delujejo na svetu. Ali je čudo, če je naša duševnost dostikrat tako razdvojena ali celo razdejana? Kaj se čudimo, ali nismo sami dopustili doživetij, ki so segla v globine naše duševnosti in nas sedaj iz teh temnih globin vznemirjajo in mučijo? Zares, uganka je človek sam sebi, a čudo ni, da je uganka! Še ena čudna človeška posebnost! Pravkar se je vrinila beseda »demoničen«. Krščanstvo nas res uči, da delujejo na svetu temne sile demonov, zlih duhov, toda ali ni tudi v mnogih ljudeh nekaj demonskega? Kaj naj bo to? Zdi se, da tudi to osvetljuje filozofija sv. Tomaža. Zaradi enotnosti duše v človeku so tudi strasti deležne neke neskončnosti našega duha in njegovega teženja v neskončnost in po neskončnem. Tako zadobe velike strasti neko nenaravno veličino in pri ljudeh močne volje neko nenaravno moč. Zdi se nam, kakor da bi bilo v njih nekaj demonskega, to se pravi, nekaj, kar se nam zdi naravno le v zlih duhovih temin. Kajpada je prav zaradi te zveze animalnosti in duha v vsakem človeku nekaj demonskega, kar človeku samemu vzbuja grozo in strah. Toda ali ne vodi takšnu filozofija v naturalizem? ali ni človek po takšnem pojmovanju le tvorba krvi in razmer? Da, bil bi, če ne bi imel duše, ki so jo rodovi oblikovali, a je niso ustvarili, in če ne bi bila svojstve-nost te duše nekakšna »sebevidnost«, to je, zavestnost v dejih spoznanja in hotenja in svoboda v de jih hotenja. Zaradi te svojstvenosti človek tudi sam svobodno ustvarja svojo osebnost in prav za prav je le to, kar si svobodno pribori in osvoji, resnično osebno, njegovo, za kar je sam odgovoren. Seveda je po vsem tem jasno, da območje podzavesti svobodo omejuje, kakor tudi, da se osebnost le v borbi usovršuje in da le v borbi notranje obogati. Tako nam filozofija osvetljuje usodo človeka, ki so mu vitalne sile že v korenini izprijene, tragiko človeka, ki v njem gospodujejo temne sile animalnosti, in veličino duhovnega, k Bogu obrnjenega človeka, ki v borbi in trpljenju vitalnost in animalnost duha uslužuje in zmagovito po Večnem hrepeni. (Iz I. zvezka »Izbranih spisov« največjega slovenskega modroslovca. Izšlo za božič 1939 v založbi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani.) ■■■HI JOŽE KRIVEC: ,1"' ‘I, "5i!!jjli!!!i! li lil I iiii li II ■h Nekuj dni je pred božičem. Sneg je zapadel čez koleno visoko. Pritisnil je mraz, da se drži ivje ves dan na drevju. Oblaki zastirajo modrino neba in rumene sončne žarke. Proti večeru se vlači tik nad zemljo megla, ki še bolj tlači mraz k tlom. Pod nogami škripljejo drobne ledene iglice. Vse se stiska in brani pred mrazom. Ljudi je malo na cesti, čez vse Haloze je legla mrtva tišina; le kak večer jo zdrami s tega ali onega vrha vriskanje aili petje fantov, ki gredo vasovat. »Boš se oglasil nocoj pri nas? Kuhamo!« je Mačkov Lovrek povabil Lenčkovega Tono, ko sta se srečala na vrhu. »Res, kuhate?« se je Tona zarežal in mu postrani pokazal skrhane in črne zobe. »Bi pa le malo prišel pogledat. Bomo kaj pili?« »Bomo, le pridi 1 Zato pa kuhamo!« Šla sta vsak svojo pot. Lovrek je nesel v klet polne slatinke žganjice in previdno stopal ko po jajcih, kajti sneg je bil zinrzel in po poti je drselo. Tona je šantal s svojo malho in palico po vrhu. Z malo ukrivljenim hrbtom, z zamaščeno kapo na glavi in z raztrgano suknjo, na kateri so bile prišite že krpe vseh mogočih pestrih barv, da prvotnega blaga ni bilo nikjer videti, je kimal in zibaje se prestavljal leseno nogo po snegu. Žepi so mu viseli navzven, eno hlačnico je imel razdrapano, da se mu je zdaj pa zdaj zasvetila v njej gola koža. Ljudje so Tono poznali daleč naokrog. Pred vojno je bil tako srečen, da si je naredil v mali bajti prijeten dom in imel ženo in otroka. Košček gorice je obdajal nizko, leseno kočo, v kateri si je bil ustvaril topel kotiček. Mirno je živel, delal in se ubijal na zemlji od zore do mraka za vsakdanji kruh. Prišla so leta krvavih strahot in vojnega klunja. Tedaj so tudi njega poklicali. Zapustiti je moral z bridkostjo v srcu svoj lepi dom, ženo, otroka in z negotovostjo iti tja, kjer so premnogi ostali za vedno. Saj se tam ni prav nič vprašalo, kdo si, ali koga imaš doma; treba je bilo le iti, pa naj bi ti bilo še tako hudo. Zu solze se ni nihče menil. Po končani vojni se je Tona vrnil s steklenim očesom in z leseno nogo. Invalid ko mnogi drugi. Tedaj so mu priznali tudi podporo, ki jo je nekaj let res dobival. Nekoč pa je prenehala, niti sam ni vedel zakaj. Odtrgali so mu jo, češ da ga morajo znova pregledati. Bog vedi, kak smisel naj bi imel nov pregled, ko vsakdo ve, da mu drugo oko in noga ne moreta zrasti. Na vse kraje je pisaril in drezal razne ljudi, pa denarja ni hotelo biti več od nikoder. Kmalu mu je umrla še žena, nato so mu prodali že zadolženo bajto. Vse se je zgodilo skoraj hkrati. En udarec hujši od drugega; ni se še dvignil od prvega, že ga je počil drugi na tla. To ga je tako podrlo, da se mu je zmešala pamet. 2e od vojnega časa sem so se mu javljali trenutki, ko ga je pamet zapustila in ni nič vedel, kaj je tedaj počenjal. Vendar takrat je bilo to bolj poredko. Zdaj pa so se mu ti trenutki ponavljali že bolj pogosto. V vsakem večjem razburjenju se mu je zmešalo in tedaj je kričal, se kregal sam s seboj, tekal, tolkel okrog sebe in govoril o vseh strahotah vojne, o svojem trpljenju, obsojal in grozil onim, ki so mu požrli zasluženo podporo, raztrgali in prodali dom ter ga pustili na stare dni brez vsake preskrbe. Prav takrat, ko je tako za nekaj trenutkov blaznel, so ga ljudje radi poslušali in celo dejali, da čisto prav govori. V svoji blaznosti je izkričal vse trpljenje in krivice iz razbolelega srca, vse, kar ga je kdaj strlo in uničilo. Nič ni bil podoben blaznežu, ki bi kvasil neumnosti, ampak le človeku, ki prej nikoli ni smel svoje bolesti izliti iz trpeče duše; zdelo se je, da so mu popustile zdaj vse moči, s katerimi se je prej premagoval in sam s seboj trpel. Ko da bi popustil jez in se je vse brez sleherne urejenosti razlilo na plan. Tako ubog je bil, ko se je izkričal: njegove duše ni ostulo prav nič več. Vsa je bila strta in pomandrana. Vse prošnje, ki sta jih z učiteljem pri fari pošiljala za obnovo podpore, niso nič zalegle. Največkrat sploh ni prejel nikakega odgovora ali pa le tolažilne besede, da naj čaka, ker ni niti prvi niti edini. Vendar on se je staral, moči so ga zapuščale, bil je brez doma, preskrbe, obleke, hrane, brez vsega. Včasih mu je poslala kako malenkost hčerka, ki je po materini smrti odšla v mesto služit. To pa se je zgodilo le redko. Zdaj že precej časa ni dobil glasu od nje. Toni ni preostalo drugega, ko da je vzel na pleča malho, v roko pa palico in tako začel tisto težko pot od hiše do hiše. Vsak dan pot pred očmi, v vsaki hiši tujec, nadležneš, le cesta ti je dobra in zvesta prijateljica. Bilo mu je hudo, da je toliko noči prejokal in pretuhtal svojo nesrečo do podrobnosti. Tega si ni nikoli mislil, da bo rojen za cesto. Kaj se je za to vse življenje ubijal, delal ko brez uma! Ali je mar zato žrtvoval svoj pogled in nogo, svoje zdravje, da bo trkal na stare dni na tuja vrata! Te stvari si je gnal vedno huje k srcu. Spomini na nekdanji lepi dom so ga tako strli, da se je hotel v svojem obupu že dvakrat obesiti. Večkrat je šel mimo svoje nekdanje bajte, nizke in prijazne bajte, kjer je nekoč gospodaril, stal ko prikovan in strmel po cele ure v okna, ki so bila na večer polna rumene svetlobe in za katerimi je nekdo spet srečno živel. Ob vračajočih K februarskemu koledarju: Matija Majar-Ziljski se spominih na nekdanje dni, je preklinjal vojno, ki ga je pohabila, mn zdrobila življenje in ga napravila za mrtveca. O, saj si je Tona že tolikokrat želel smrti, pa je ni bilo od nikoder! Ljudje so ga imeli povsod radi. Nihče ni nikoli zapiral vrat pred njim, še vabili so ga. Videli so, kak revež je in so se ga usmilili. Kjer so kolinili, se je prav rad prikazal; prav tako ob večerih pri žganjekuhi, da je srknil žgoče žganjice, v jeseni pri prešanju, kožu-hanju, obrezovanju in vselej je rad povedal kako zgodbo. Mladi, pa tudi stari, so ga radi poslušali; zato pa je dobil pijače in jedi. Zvečer se je v uto, kjer so kuhali, nateplo precej ljudi. Vsi so se stiskali okrog peči in kotla. Mračno svetlobo je sipala brleča petrolejka, tako da sence iz kotov kar niso hotele izginiti. Mačkov Lovrek je sklečen čepel pred pečjo in nalagal pruv počasi polena. Rdeča bakrena kapa nad kotlom je le malo odbijala mrtvo svetlobo. Zrak je bil prepojen z dražečim vonjem po žganjici. Skozi visoko kad, polno z vodo, sta vodili dve cevi iz kape. Vodu ju je hludila. Pod njima je že stal lonec, v katerega je začelo v čisto drobnem curku teči. Drobno cvrčeča curka sta se slišala po vsej uti. Lovrek ju je prestregel z žlico in poskušal, če bo kaj prida. Ljudje so se zavijali v hadre in suknje. Skozi leseno uto je mraz pritiskal. Še veter je našel špranje, da je pihal. Utripanje plamenov v peči je metalo na obraze ljudi bakrenastordeče sence, naglo se spreminjajoče, oči so jim v zadovoljstvo sijale in tudi srce jim je bilo polno radosti. »Daj, Micka, ljudem kruha! Naj malo prigriznejo, bodo laže pili!« je dejal Lovrek hčeri, ki se je stiskala k topli peči. »Misliš, da smo že potrebni?« zateglo vprašu Ivančič. »Še ni dolgo, kar sem večerjal.« »Malo le dajte. Kdo bo pa na lačen želodec pil? Dobra podlaga piti pomaga, pravijo!« Ljudje so rezali zapovrstjo kruh in ga dajali naprej iz roke v roko. Lovrek pa je medtem natočil v zeleno ročkico žgoče žganjice in jo dal, naj kroži. Iz ročke se je še malo kadilo, pijača je bila skoraj še topla. »Hu, pa je huda! Žganjica je le prava pijača!« so nekateri zatrjevali. Ivančič in drugi so jo slastno srknili in se dobrodušno smehljali. Ženske pa so ob požirkih pačile lica, ko da bi jim jih hotela zviti ali zgrbančiti. »Bogme, človek se ne bi bal umreti, če bi vedel, da bi tako pili tudi na onem svetu,« doda Ivančič, ki se mu je takoj, čim je malo pogledal v ročko, razlila rdeča barva čez obraz. »Seveda jo bomo, samo s seboj jo bomo morali vzetj!« pripomni Lovrek in spet položi poleno na ogenj. »Bog ve, če bi se tam kaj dobilo.« »Potem bi ti najbrž takoj po kuhi rad umrl in vzel vso žganjico s seboj. Ne vem, če bi hotel še več garati na tem svetu!« ga nekdo podraži. »Ko bi se le tako dalo storiti! Še vam je zdaj ne bi dal!« se Lovrek odreže. »Kar vso bi nesel s seboj!« »Potem bi šele bilo slabo na svetu, če bi mogli ljudje vzeti kaj sabo,« tuhta stara ženica v kotu. »To bi bilo skoposti in nevoščljivosti! Že zdaj bi gorel ves svet, če bi mogla nevoščljivost goreti, kaj bi bilo pa šele takrat. Bog nas varuj tega!« »To je pa res. Ljudje bi skoparili in se trgali za vsak drobec še bolj ko danes. Edino to še nekatere spametuje, da morajo vse pustiti tu; niti tisočakov ne morejo vzeti s seboj. Tu je res za vse enaka pravica, za kralja in siromaka. Kralj je toliko na boljšem, da ga z večjo častjo in ceremonijami pokopljejo,« razlaga spet drugi. »Ruzpada pa prav tako ko berač. To ti nič ne pomaga po smrti. Časti so le za ljudi, to je posvetna stvar. Oni v zemlji za to nič ne ve in tudi Bog ne vzame tega v svoj račun!« pripomni Ivančič. »Le mirno smrt si želim. Da bi me Bog rešil hudih muki Potem pa naj delajo z mano, kar hočejo,« je vzdihnila sključena ženica v kotu in sklenila roke. »Kje je pa neki nocoj Tona?« vpraša čez nekaj časa Lovrek. Vsi malo osupnejo, kakor da bi hoteli najprej pozabiti na prejšnje skrivnostne besede; šele nato se K februarskemu koledarju: skladatelj Viktor Parma oglasi neka ženska: »Če ve, da kuhaš, bo že prišel; ne boj se!« Ni utegnila izgovoriti zadnjih besed, že je tiho odprl vrata ute in ves premražen planil notri. »Bog daj srečo! Ješčene, kak mraz je nocoj! Vas tu notri nič ne zebe?« »He, Tona, zebe te? Kak pa si? Navadno te ni zeblo. Kdaj pa si postal tako zmrznjen?« ga je Micka pobarala. Tona se je malo zasukal in prestavil leseno nogo, da so mu hlače zamigljale. Skozi eno hlačnico so mu videli golo kožo. Prav tako mu je pihalo skozi tenko poletno suknjico, ko da ne bi bil imel ničesar na sebi. Tako ves ubog in premražen je stal pred njimi, da se je vsem zasmilil. »Sem sedi, Tona, ti bo bolj toplo!« mu je Lovrek ponudil mesto pred pečjo. Sedel je. Nogo je položil pred sabo. Ročko, ki so mu jo dali, je krepko nagnil, le kruha se je branil. Ko so ga družili, da ima v malhi najbrž klobase, je stresel iz nje kup zmrznjenega in suhega kruha; da bi ga človek lahko sekal na koščke. »Tole imam. Saj mi ni zanj. Povsod dobim le kruh, nikjer pa nič toplega. Človek sredi te zime ne more živeti od samega kruha!« Nemo je strmel v ogenj in pil žganjico. Večkrat je obrnil oko po obrazih okrog, ki so strmeli vanj. Nekaj otrok se je kar gnetlo, da bi ga videli od blizu. Toliko so že slišali o njem! »Ti, kuj pa je zdaj s tisto podporo?« ga je Ivančič spraševal. »Zdaj pravijo, da bom spet dobil. Celo za nazaj mi bodo baje izplačali. Če bo to res, bo še lepo! Boste videli, da bom imel še svojo kočo kot nekoč in zemljo za kruh. Boste že videli!« široko je raztegnil usta in se s krohotom zasmejal. V steklenem očesu so se zrcalili žareči plameni. Okrog sedeči pa so se spogledovali, ker mu ni nihče tega verjel. To so bile le njegove sanje. Tudi če bi kaj doDil, bi gotovo zapravil. Čemu bi mu pa bila dom in zemlja? Saj je ne bo več dolgo tlačil. Zadnje čase se je zelo postaral in tudi opešal. »O, bo še Tona na svojem,« je zatrjeval. »Če pa se mi zdaj spet lažejo, pa naj le imajo oni, ki so si manj zaslužili kot jaz. Menda bi za vsa leta na fronti že lahko dobil malo podporo. Zakaj sem izgubil tam oko in nogo? To, kar človek najbolj rabi in kar je največ vredno. Za koga sem se žrtvoval? Za domovino! Zato bi domovina morala vedeti danes zame in mi nekaj za to dati. Kje je kak norec, ki bi si dal zastonj vzeti nogo in oko in potem prositi od praga do praga. To ni malo, pustiti tam svoje zdravje, življenje, zdaj pa se nihče za to noče zmeniti. Tako odlašajo ti gospodje iz leta v leto: menda zato, da bi nas brž čim več pomrlo in bi se jim prihranil denar. Človek bi zdaj ranil, ko živi. Kaj mi po smrti pomagajo še taki tisočaki, če jih ne bom mogel porabiti, /daj bi jaz rabili« Spet je pil. Kar v debelih curkih je požiral presno žganjico, kot bi bila voda. V obraz je postal rdeč, oko je mlačno sijalo, od steklenega pa se je odbijal le svit ognju. Po cesti proti uti se je čula pesem fantov, ki so se bližali. Čisto je donela in prav noben šum je ni motil. Ko so fantje prišli v uto, so obstopili Tono, ki jim je odgovarjal na razna vprašanja. Vselej jim je rad odgovarjal. »Kje si se boril, Tona?« »Na italijanski fronti!« je odvrnil moško. Na palico se je oprl in se skolebal pokonci. »Kje si pa izgubil nogo?« ga spet drugi vpraša. »To pa je bilo tako.« Spet je pil, šele potem je pravil svojo zgodbo. »Na visoko goro, saj ji ne vem več imena, so nas pošiljali na stražo. Tudi mene je doletela ta dolžnost. Gora je bila tako strma, da se ni dalo priti nanjo drugače ko po vrveh. Na eni strani so bili naši vojaki, na drugi pa italijanski. Vendar vrh gore smo imeli v oblasti mi. Na tisti vrh smo plezali z vrvmi, ki je bila od kamenja tako razsekana, da se je držala tu pa tam le za eno samo vitro. Mislite si, s kakšnim občutkom sem se v vsej težki opremi vlekel po njej. Ze sem mislil, da ne bom nikdar več videl teh naših goric. Saj bi se bil razletel v prah, če bi se mi bila vrv pretrgala. Pa me je sam Bog čuval. Naj mu bo hvala za to! — Neki večer sem prišel z vrha v barako, ki ni bila daleč od gore. Ponoči smo malo polegli in kar nenadoma nas predrami grozen tresk, ko da bi se svet podiral. Takoj nato že nisem vedel nič več, kaj se z mano godi. Goro so Italijani z druge strani navrtali in jo pognali v zrak. Kamenje je podrlo našo barako ter nas vse v njej pomandralo. Šele v bolnišnici sem pozneje spoznal, da mi je zdrobilo nogo in iztaknilo oko. »Ah, ubogi revež!« je nekdo pripomnil. »Revež, ja, pa nočejo nič zame vedeti. Takrat smo bili dobri, zdaj pa se nas ogibljejo.« Edino oko so mu zalile solze. Z rokavom suknje je potegnil čez. Pijača mu je stopila v glavo, v želodcu se je parila in ga omamljala. »Bo že kaj prišlo!« ga je nekdo potolažil. »Po smrti ne rabim ničesar. Jaz bi rad zdaj, dokler živim!« Spet je dolgo držal ročko nu ustih. Ljudje so ga hoteli posvariti, naj toliko ne pije presne žgunjice, ker se lahko v njem vžge. Stava je iztekla. Lovrek jo je z Ivančičem razdrl. Ljudje so se umaknili, da sta imela prostor. Nekaj jih je šlo domov, ker je bilo že pozno. Izpraznila sta kotel in kapo. Vroče tropine so lepo dišale, da bi jih človek kar naprej vohal. Spet sta jih znova nabasala. Zastavila sta. Lovrek je izlil žganjico v slatinke; pili so, kolikor je kdo hotel. Tona se je že gugal s svojo leseno nogo, jezik se mu je zapletal in začel je z velikim srdom napadati vse okrog sebe. Nihče mu ni tega štel v hudo. Kdo pa naj bi takemu revežu kaj zameril! Tona je sam kolovratil po snegu in prestavljal leseno nogo po zmrznjenih tleh. Sem ter tja se je zagugal, žganjica mu je skalila čut ravnotežja. Padal je in le s težavo se je dvigal. Nič ni prav vedel, kam naj bi šel. Oprijele so se ga spet tiste misli, ki so ga mučile in begale. Hotel je bežati pred njimi, se jim skriti, toda one so ga venomer spremljale. Ni se jih mogel iznebiti. Taval je ko izgubljen, brez cilja... Po zraku so se lovile redke snežinke; on se je pogovarjal z njimi, ker so mu bile najbližje prijateljice. Naslednje jutro so ga dvignili napol zmrznjenega iz snega blizu nekdanjega njegovega doma. Ni še bil mrtev. Dobri ljudje so poslali po duhovnika, ki je prišel še o pravem času. Popoldne ga je obiskala toliko zaželena prijateljica — smrt. Kak teden kasneje je prispelo obvestilo, da se mu bo spet izplačevala podpora; tudi za nazaj, odkar mu je prenehala. Vendar je bilo zdaj prepozno. Tona ni rabil ničesar več... fllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll 3 U M B O : lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll I NAJTRŠE BUČE | šilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll (SLOVAŠKA) lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllli^ Kmečka trma je bila po vsem svetu že dovolj opisovana. Toda ni vsakomur znano: najtrše in najbolj trmaste buče imajo slovaški kmetje v Poprackem Banatu, tam pod visoko Tutro. V Poprackem Važeču so sedeli v gostilni trije po-pracki kmetje in pili svoje merice. Gosposko oblečen mož pride mimo okna in pozdravi. »Pio,« zakriči Janez, »kako prijazno me je pozdravil!« »Kaj tebe je pozdravil?« se zadere Andrej, »mene je vendar pozdravil.« Štefan pa se samozavestno smehlja: »Kaj bosta! Jasno je, da je mene pozdravil.« Tako je prišlo do prepira, katerega od njih je bil prav za prav škric pozdravil. Le z največjo težavo je gostilničar preprečil krvavi pretep, tako so se trmači ogreli. Ko proti polnoči glasna zgovornost prepirljivcev še vedno ni popustila in ko še vedno ni bilo odločeno, koga je bil škric pozdravil, je gostilničar zaklical: »Veste kaj, pojdite k župniku, ta je študiran gospod. Ta vam bo povedal, katerega od vas je škric pozdravil.« Pet minut po polnoči so trdoglavci vrgli župnika iz postelje in mu povedali svojo čudno pravdo. »Vi trmači in vaše trde, trapaste buče,« je vpil župnik, »kaj nimate ponoči nič drugih skrbi, kakor da zaradi neumnosti budite poštene ljudi? Škric je pozdravil tistega od vas, ki ima najtršo bučo.« Ko je to izgovoril, se je obrnil in je hotel spati. »Ja,« so vpili sedaj vsi trije, »kateri od nas pa ima najtršo bučo?« Kaj je hotel ubogi župnik z njimi? Najboljše je, če pusti norce v miru. In tako je zehaje dejal razgrajačem: »Povejte mi vsak po eno štorijo o lastni trmoglavosti, potem bom odločil, kateri ima najtršo glavo. Janez začni!« »Prejšnji mesec,« je začel Janez, »sem peljal deset konj na sejem. .Deset konj’ sem klical. .Deset tisoč kron, ne več in ne manj’. Pa je prišel kupec in je rekel: ,Daj mi pet konj za pet tisoč kron.’ .Deset konj za deset tisoč kron, ne več ne manj,’ sem odgovoril. Opoldne ti pride kmet:... ,daj mi sedem konj za sedem tisoč kron.’ .Deset konj za deset tisoč kron, ne več ne manj,’ sem odgovoril. —■ Tudi ta kupec je moral iti, ne da bi bil kaj opravil. Sejem je šel že h kraju. Tedaj zakriči bogat mestni prekupec: .Devet konj kupim za devet tisoč kron.’ .Deset konj za deset tisoč kron, ne več ne manj.’ .Pojdi se solit,’ je zaklical kupec in izginil. Ta je bil zadnji. Tudi jaz sem se pobral in sem peljal konje spet domov, ne da bi bil enega samega prodal.« »Čisto lepa trma,« je rekel prečastiti. »Pa ti, Andrej?« »Prejšnji teden,« je začel Andrej, »sem prišel opolnoči iz gostilne. Pa sem bil pozabil ključ od vrat. Potrkal sem na vrata, stara skoči iz postelje in vpraša: ,Kdo je?’ Jaz sem,’ sem odgovoril. ,Kdo je jaz?’ je zakričala. Jaz sem, jaz,’ sem zatrdil nazaj. ,Kdo je jaz?’ je vpila. Jaz sem, jaz,’ sem rjovel nazaj. Ob petih zjutraj jo je obnemoglo, odprla pa ni. Ko je umolknila, sem jo mahnil v svinjak spat, a vdal se nisem.« »Tudi tvoja buča je trda,« je menil prečastiti. »No in ti Štefan?« »Pred nekaj dnevi,« je Štefan mirno začel pripovedovati, »sem bil v mestu pri zobarju, da bi mi izdrl boleči zob. .Kateri je?’ je vprašal zobozdravnik. ,Ali sem jaz zobar, ali si ti?’ sem ga vprašal. ,Ali je ta?’ je vprašal zobar in nastavil klešče na zob. ,Ali sem jaz zobozdravnik, ali si ti?’ Tako mi je izdrl zob kar na srečo. ,Ali je bil ta?’ je vprašal potem. ,Ali sem jaz zobozdravnik, ali si ti? sem odgovoril. In tako mi je izdrl drugega in tretjega in četrtega... pri osmem pa sem rekel: ,Ta je bil.’« »No,« je odločil prečastiti, »to je največja trma. Tvoja buča je najtrša in tebe je škric pozdravil.« Zamišljeno se je popraskal Štefan in pripomnil: »Saj se mi je takoj zaelo. Tisti škric je bil zobar ...« F. Werfel-B. Harding: Juarez in Maksimilijan Zgodovinski roman s slikami Dosedanja vsebina: Francoski cesar Napoleon 111. je sanjaril o tem, da bi po vzgledu Napoleona 1. postal prvi vladar na svetu. Ker v Evropi ni bilo za uresničenje takih zamisli prostora, je vrgel oci na Ameriko. Meksika naj bi poslala izhodišče za osvojitev Amerike. Državljanska vojna med severnimi in južnimi državami v USA hi Napoleonovim načrtom pomagulu do uspeha. Francoska ekspedicijska vojska pod poveljstvom trdega maršalu lluzaineju pa spričo oupora, katerega organizira meksikanski preused-luk Juarez, ne more doseči odločilnega uspeha. Zmagu severnih držav nad jugom prevrže Napoleonov načrt, cesar bi ves besen odnehal. Na seji vlade pa mu bistrit eesuriea Evgenija prlšepeta misel, naj vsili Meksiki vladarja z navideznim plebiscitom in si tako zagotovi oblast nud tem delom Amerike. Za to nalogo izbere cesarica idealnega Maksimilijana Habsburškega, ki s svojo mlado, lepo ženo Charlotto Belgijsko uživa prvo srečo v čudovitem gradu Miramaru ob Jadranu. Napoleon, ki mu je cesaričin bistri svet dal nove volje in novega poguma, ni hotel zamuditi niti trenutku. Njegova diplomacija se je spravila na delo po evropskih prestolnicah, da bi razne dvore in vladarje pridobila za cesarjeve nove načrte. To ni bilo težko. Napoleona so imeli za sanjača, polnega velikih zamisli, hkratu pa za toliko bistrega, da bi utegnil biti nevaren, če bi se spustil v kako reč na evropskih tleh. Bilo je zložnejše in varnejše, če so mu pustili, naj počne, kar hoče, tam daleč v divji Meksiki. Ko so prvi Napoleonovi odposlanci po dolgem iskanju našli Maksimilijana v gradu ob Jadranu, in mu sporočili cesarjev predlog, se je Maksimilijan nasmehnil. Res, vse svoje mlado življenje je prebil v pričakovanju, da mu bo zdaj ali zdaj dano postati kaj velikega, doseči tisto, za kar se je čutil sposobnega. Dotedanje skušnje so mu kazale, da v Evropi ali celo v Avstriji to ne bo nikdar mogoče. Franc Jožef, njegov brat, dunajski cesar, je dobro vedel, da ga Maksimilijan prekaša v osebnosti, po sili svojih zamisli, po vladarski sposobnosti in priljubljenosti. Na to zadnjo je bil Franc Jožef najbolj ljubosumen. Maksimilijan, ki je v njej imel tisto, kar je dunajskemu cesarju docela manjkalo. Vedel je, da ima brat drugačne misli in drugačne načrte o ureditvi Avstrije in o njeni bodočnosti. Maksimilijan je hotel zasidrati Avstrijo na morju in ji z morjem priboriti moč velesile. Zato si je izgovoril poveljstvo nad mornarico in se vrgel z vsemi močmi na delo za njen razvoj. Franc Jožef ni videl v tem delu koristi, ki bi se utegnile roditi za Avstrijo, za monarhijo in zanj, temveč je začel sumiti Maksimilijana sebičnih načrtov. Mornarica in vojska sta bili navdušeni zanj, kakor za cesarja ne bosta nikdar ... Kako zna Maksimilijan, lepi, plavolasi, romantični Maks pridobivati in osvajati ljudi, je pokazalo kratko njegovo bivanje v Benetkah. To mesto, poleg Milana najponosnejši upornik proti habsburški oblasti v Italiji, se je po nekaj mesecih zaljubilo v Maksimilijana in norelo zanj. Usoda avstrijske oblasti v gornji Italiji bi bila morda drugačna, če bi ne bil cesar postal tako hitro ljubosumen na Maksimilijana in na njegove ita- lijanske uspehe. Dul ga je poklicati iz Benetk, potem mu je vzel še mornarico, v kateri je Maks videl svoje bodoče življenjsko delo, in ga poslal v pozabljenje. Mladi knez je zaradi tega veliko trpel in edino uteho našel v ljubezni do Charlotte. Te mu ljubosumni cesar ni mogel preprečiti, niti vzeti. Težka je bila odpoved vsem knežjim sanjam in bodočnosti, toda ljubezen do Charlotte se je Maksimilijanu zdela vredna tega. Skrila sta se v Miramar in skupaj sanjarila ob tistem morju, nad katerim Maksimilijanu ni bilo dano vladati. Polagoma je pokopaval načrt za načrtom, čeprav mu je žena skušala ohraniti vero, du so mu usojene še velike stvuri. Ko so mu torej sporočili Napoleonove načrte, se je samo nasmehnil. Prvi odposluuci niso dosegli nič. Ko jih je odslovil, je takoj odšel k Charlotti, prijel jo je za roko in jo odpeljal skozi park do klopi na strmi obali. Ko sta sedla, ji je pogledal v oči, se nasmehnil in vprašal: »Ali bi rada bila cesarica!’« Charlotta ni nič pomislila, marveč je samo planila pokoncu v ognjeviti radosti: »Kje? Kdaj? Kako?« Maksimilijan je mislil, da se bo zasmejala nad šalo, pa je videl, kako jo je samo napol resna opomba dvignila in vzbudila v njej sami tisto, od česar je hotela Maksimilijana ozdraviti, ko je videla, da trpi. Ni mu ostalo drugega, kukor da ji je povedal Napoleonovo ponudbo... Potem sta dolgo govorila in še dalje tiho sedela na bregu, oči pa so jima združene romale čez morje za obzorje, tja, kjer je morala ležati Meksika, zlata dežela nove bodočnosti... Ko sta se pod mrak vračala v grad, je Maksimilijan premišljal, s kukšnimi besedami bi Napoleonu sporočil, da se je premislil in da sprejema meksikansko cesarsko krono ... Kakor se je bil po Charlottinem ljubečem prigovarjanju pred kratkim odrekel vsem načrtom in sanjam, tako jih je na njeno prigovarjanje zdaj spet obudil in se sam pri sebi začel nemirno pripravljati na novo, fantastično pot. Charlotta je tisto noč slabo spala. Čudne sanje so se pletle okoli nje vso noč. Vso noč ji je žarel pred očmi zlat prestol vrh neskončno visokih stopnic. V hermelinu in s težko krono na glavi je ob Maksu stopala proti prestolu. Pot, ta čudovita pot, se ji je zdela strašno dolga in krona vedno težja. Morala se je opirati na Maksimilijana, a je čutila, da se tudi njemu šibe pod bremenom noge. • Ko sta nazadnje prišla na vrh, sta si oddahnila, se obrnila nazaj in se zazrla v čudovito sončno pokrajino s palmami in zlatimi strehami, z ognjeniki, morjem ... Pogledala sta se in sedla na prestol. Tedaj pa je zamolklo zagrmelo, s truščem se je začel pogrezati prestol in stopnice in pokrajina pred njima. Tudi sama sta začela med grmenjem in bliski padati nekam daleč. Iz blaznega hruma pa so jima udarjali na uho kosi neznanega, sladkega, otožnega napeva ... Medtem ko se je Maksimilijan s francoskim dvorom in vlado posvetoval o odhodu, o bodoči ureditvi Meksike, o pomoči, ki mu jo bo morala dati Francija, ko je ves svet gorel v zmedi velikih načrtov, medtem pa je mar- ... Čudovita sončna pokrajina s palmami in zlatimi strehami... šal Bazaine že začel v Meksiki s plebiscitom, ki naj bi pokazal, da se je meksikansko ljudstvo po lastni volji odločilo posaditi na prestol Maksimilijana Habsburškega. Maršalu je bilo zapovedano, du mora za Maksimilijana dobiti ogromno večino glasov. Razumel je. Plebiscit je potekel pod grožnjo francoskih napetih pušk. V vsakem kraju so maršalovi vojaki zgnali na trg pred cerkev vse ljudstvo ter potem spuščali moškega za moškim pred komisijo bradatih podčastnikov. Tam so ljudi samo vprašali po imenu in bivališču, potem so jim dali v podpis papir, počečkan z neznanimi znamenji. In ljudje so podpisovali, podkriževali in odhajali, ne da bi dosti vedeli, zakaj vse to. Tako je bilo v začetku. Potem so se vedno bolj. začela kazati med Meksi-kanci znamenja nemira, trme in odkritega odpora. Počasi je med ljudstvo lezla resnica o tem, da podpisujejo Francozom svojo usodo. Kamorkoli so zdaj prihajale maršalove komisije, se je zgodilo, da je iz tope množice planil mlad človek, ognjenih las, dvignil roke ter začel vpiti: »Ne podpisujte! Ne maramo cesarja! Juarez je naš predsednik. Hočemo svobodo!« Svoboda je bila zadnja beseda, ki so jo mladi, neumni ljudje izrekli. Kajti za take primere je bilo povsod pripravljenih nekaj pozornih pušk, ki so takoj opravile svoje. Padel je v svoji krvi en mlad človek, deset, sto, kdo ve koliko ... In ni ga bilo kraja v Meksiki. kjer bi se ne bile po volitvah zbirale črne žene in jokaje molile ob krstah postreljenih mož, ki niso hoteli cesarja. Foto Warner Bros Volitve so tekle v redu in po Napoleonovi želji. Za obnovitev cesarstva je glasovalo čez 6,000.000 Meksi-kancev, proti njej pa samo nekaj desettisoč. Čez mesec dni je 'maršal Bazaine kratko, po vojaško brzojavil francoskemu cesarju: »Maksimilijan Avstrijski po volji ljudstva soglasno izbran za cesarja Meksike. Pripravite brodovje!« Brodovje je bilo že pripravljeno ... Ko so Maksimilijanu pokazali maršalovo brzojavko, je od presenečenja skoraj omahnil. Kako ga mora to dobro, neznano ljudstvo vendar ljubiti, da si ga je postavilo enodušno za vladarja, ko ga, še videlo ni! Maksimilijan ni niti slutil resnice. Ko je izvedel za izid glasovanja, je naglo stopil k Charlotti in ji povedal svoje veselje. V ponosni radosti sta si objeta prisegla, da bosta vladala tako, kakor to dobro ljudstvo zasluži. Medtem ko je Maksimilijan s svojo vojsko plul čez morje novi usodi in novi bodočnosti naproti, pa je v majhni koči v gorah ob meksikansko - ameriški meji sedel sključen, širokopleč mož trmastega čela, vranjih indijanskih las, zamolkle polti in stisnjenih ustnic. Pred njim na mizi je bila gora papirjev, za njim na steni pa slika bradatega moža v okviru. Slika je kazala predsednika Združenih držav, Monroeja, tistega, ki je bil postavil prvi sveto, bojno načelo: »Amerika Ameri-kancem«. Mož, ki je sedel pod sliko, je hotel v Meksiki služiti temu načelu in braniti svojo državo ter Ameriko pred evropskimi osvajalci. To je bil Benito Juarez, navzlic plebiscitu še vedno priznani predsednik meksikanske republike. Pisal je razglas svojemu narodu. V tem času, ko se je vsa država potuhnila v strahu pred francosko silo in bila pripravljena sprejeti novega vladarja, se Juarez edini iii vdal. Bil je preganjan kakor nihče v Meksiki. Na njegovo glavo so bili razpisani milijoni, a ni hotel pobegniti iz države, kateri je bil poglavar; ni hotel zapustiti ljudstva, kateremu je hotel s svojim vladanjem dati lepšo, boljšo bodočnost. Tista silna moč, ki ga je držala pokoncu v deželi, osvojeni po tujcih, je bila ljubezen do meksikanske zemlje in do njenega ubogega ljudstva. Okoli sebe je Juarez imel le nekaj ljudi, katerim je lahko zaupal. Imel je pa ljubezen in srca vsega ljudstva, razen mujhnega števila prodancev in bogatinov, katerim je bil vzel zemljo ter jo razdelil ljudem. Ti so si Maksimilijana mislili po svoje. Bili so prepričani, da jim bo s prvim podpisom vrnil veleposestva ter oblast. Zato so ga težko pričakovali. Juarez je ta čas pisal razglas, v katerem je Maksimilijana imenoval nasilnika in samozvanca. Razglas se je končaval z besedami: »Meksikanci, bojujte se za svobodo, pravico, resnico in za zemljo, za katero so se bojevali že vaši očetje proti Špancem. Če boste verovali, boste zmagali!« Francoska vojska je pripravljala novemu cesarju in cesarici slovesen sprejem, meksikansko ljudstvo pa je bilo vedno upornejše. Juarezovi razglasi so podžigali ogenj, ki je tlel vse bolj na široko. Iskre upora so se vžigale zdaj tu zdaj tam, tako na gosto, da jih francoska sila ni mogla dovolj naglo dušiti. Juarez je bil tista sila, ki je kljubovala trdi pesti maršala Bazaineja. Ta človek, vedno oblečen v črno, s širokim klobukom na glavi, z globokim odločnim glasom, Juarez, Meksikanec indijanskega porekla, je sklenil, da bo uničil francosko oblast in Maksimilijana, cesarja Meksike, katerega je postavil Napoleon. Zbiral je svoje pristaše v Saltillu ter se pripravljal na udarec. V začetku maja 1864 je novi cesar priplul s francoskim brodovjem in francosko vojsko v Vera Cruz. Ko je njegova ladja pristajala, je odšel s cesarico na krov, v bleščeči nadvojvodski uniformi, miren in dostojanstven, toda oči so mu nepokojno gorele in se upirale v neznano mesto ter zemljo za njim. Kakor da hoče s pogledom izvedeti, kaj mu ta neznana dežela pripravlja in skriva. Njegove oči so bile bistre in so na mah pregledale pisano množico na obali. Bilo je tam sila pozlačenih, bleščečih uniform, odličnikov v črnini, slavolokov, zastav, pozdravnega streljanja in hrušča — toda nikjer ni Maksimilijan videl ljudstva. In vendar bi bil najrajši videl, da bi ga bili pri prvem koraku pozdravili zastopniki tistih milijonov, ki so ga tako soglasno izvolili za cesarja ... Toda teh ni videl in je premišljal, kako je to, dokler ni začutil, da mu je Charlotta položila roko na ramo in ga opozorila, da je okrašeni most za odhod na kopno pripravljen. Med streljanjem francoskih topov in med glasovi avstrijske cesarske himne sta Maksimilijan in njegova žena stopila na meksikanska tla ter v navalu uradnih pozdravov pozabila na tisto, kar sta za ta trenutek najbolj pričakovala. Uradna slovesnost se je zdela Maksimilijanu neskončno dolga. Samo napol je slišal poklone meščanskih zastopstev, govore ministrov, članov vlade, katero je bil imenoval Bazaine. Držal je Char-lotto pod roko in s svojimi sinjimi očmi strmel v daljavo. Nazadnje je stopil predenj maršal Bazaine v svoji zlati uniformi, in izročil Maksimilijanu kot cesarju osvojeno meksikansko zemljo. Po maršalovem pozdravu je Maksimilijan lahno stresel plave lase ter trdno in jasno spregovoril: »Ko stopam na ta tla, izražam največje spoštovanje narodu, čigar usodo sem vzel v svoje roke ...« Nič drugega. Ta odgovor novega cesarja je bil nenavaden in nepričakovan za vse, ki so prišli pozdravljat. Toda hrušč slovesnosti je za zdaj potlačil vse misli v njih in v novem cesarju, ki se ga je hotelo prijemati nekaj, kar je bilo podobno lahnemu razočaranju. (Dalje.) Foto Warner Bros Prinesel bo veselo presenečenje! j Objavili bomo načrt za obsežno j »U&titz« nagradno tekmovanje ki bo prineslo vsem prijateljem »Obiska« J Vxutu &o nedvomno mnogo zadovoljstva. Več Vam zaenkrat še ne smemo povedati... poJe&no Ne pozabi pa svojega gesla: \ j cUiag. jdan&S tiaKO£ttuu>/ SLOVENSKI LJUDSKI ROKOPIS1 • PRIREDIL NIKO KURET • ILUSTR. SLAVKO PENGOV V današnjih zmedenih časih je močno naraslo zanimanje za razna prerokovanja. Vstali so različni »preroki«, ki vsak po svoje slikajo prihodnost. Zakaj ne bi stopila na plan spet stara Šembilja, ki je v našem narodnem izročilu še znana! Slovenci imamo več takih Šembiljinih prerokovanj, ki pa se hranijo le rokopisno. Te rokopise ljudje tudi skrbno prikrivajo. Imeli smo in imamo celo razumnike, ki tem prerokovanjem verjamejo, za kar navajajo kot dokaze številne uresničene napovedi... Celo v tisku, v drobni knjižici je menda izšla pred leti taka Šembiljina knjiga na Primorskem. Danes je ni več mogoče zaslediti. Odkod je Šembiljat Beseda je skvarjenka, podobno kakor Šempeter (Sveti Peter), Sempolaj (svoti Pelagij) in druge, ter ima za obnovo staro grško ime Sibylla, kateremu so prideli v krščanski dobi očividno pridevek svetnice (Suneta Sibylla), če nismo Slovenci samo po drugih tujih svetniških imenih iz navadne Šibile naredili Sembiljo, pri čemer je imelo svoj delež pač spoštovanje do njene preroške veljave. Sibylla je bilo pri starih Grkih ime za ženske, ki so v zamaknjenju prerokovale. Spočetka je bila znana samo ena Šibila, pozneje nam sporočila govore o dvanajstih, ki so bile iz različnih krajev in dežela. V Italiji je bila znana Šibila iz Kum (Cumae) in Tiburja. Po stari rimski bajki je prišla Kumanska Šibila k rimskemu kralju Tarkviniju Superbu in mu ponudila v odkup devet zvitkov svojih prerokovanj. To bajko najdete v začetku spodnjega besedila slovenske Šem-bilje. Kupljene tri zvitke teh »libri Sibyllini« so hranili nato v svetišču na Kapitolu v Kirnu. Varovala jih je posebna duhovska oblast, ki sta jo tvorila spočetka dva, od 367 pr. Kr. deset, od Sulle dalje pa petnajst svečenikov. Pogledati v te zvitke je bilo dovoljeno le na izrečno željo senata. Toda 83 pr. Kr. je uničil požar svetišče z zvitki vred. Poslali so nato sle po vsem tedaj znanem kulturnem svetu, zlasti v Malo Azijo, ki so imeli nalogo, zbrati po vseh Apolonovih templjih vse sihilinsko izreke. Cesar Augustus je dal tako zbrano gradivo natanko pregledati, pri čemer so mnogo sumljivoga izločili in zažgali. Izreke, ki so jih priznali za izvirne, so spravili v svetišče Apolonovo na Palatinu, kjer so jih hranili do začetka 5. stoletja po Kr., ko jih je dal Stilicho zažgati. Ohranjenih nain je nekaj pristnih sibi-linskih verzov iz nekoč na Kapitolu spravljenih »libri fatales«, in sicer v knjigi čudežev Phlegona iz Trallesa. To, kar poznamo danes kot sibilinske izreke in sibilinske knjige (menda jih je 14), so različna prerokovanja poganskega, židovskega in krščanskega izvora iz različnih dob, ki so jih zbrali neznani avtorji v 1. stoletju pred in v 1. stoletju po Kr. Ste v 2. stoletju po Kr. se nekateri naivni krščanski pisatelji sklicujejo na ta prerokovanja, ki so danes ohranjena v znanstvenih knjižnih izdajah francoskega in nemškega izvora (iz 2. polovice preteklega stoletja). Kot raziskovalci sibi-linskih prerokovanj so znani Francoz Alexandre in Nemci Friedlieb, Rzach, Geffcken, Maass, Schulterss in Sackur. Pri nas se je zanimal za šembiljska prerokovanja rajni dr. Jože Puntar. Priprave na prerokovanje Mihalda, kraljica sabska,1 * 3 se šteje med XIIIere šem-bilje3 ali prerokinje. V času kralja Salomona4 * pride v 1 Rokopis mi je dala na razpolago ga. Albina Kralj iz Kandije pri Novem mestu. Obsega 61 in pol strani običajnega šolskega zvezka, ki ima na ovitku naslov: »Šibila Umana«. Prepisala si ga je sama pred kakimi 20 leti. Za tistega, ki bi raziskoval izvor rokopisa oziroma njegov izvirnik (velika verjetnost jo namreč, da gre za prevod), bo zanimivo dejstvo, da je v središču prerokovanja češko ozemlje. Tu ali tam nas katero mesto seveda preseneti. In v tem jo zanimivost rokopisa (n. pr. mesta o modi). Tudi nekaj posrečenih stilnih cvetk je vmes. — Kdor pa hoče videti v stvari resnično prerokovanje — svobodno mul... 3 Saba (hebr. Šeba) je južnoarabska pokrajina, ki je bila do 525 pr. Kr. kraljestvo, potem so jo osvojili Abesinci. 3 Naš rokopis piše dosledno šimbilja namesto Šembilja, kar je v ljudstvu običajno. — Izročilo pozna 12 »Šembilj«. 4 Kralj Salomon je vladal okoli 960 pr. Kr. Obisk sabske kra- ljice pri njem se navaja tudi v svetem pismu stare zaveze. Jeruzalem Salomonovo modrost poslušat in mu veliko prihodnjih reči pove, katere Salomon zapisati da in za večno, to je do konca sveta dobro shraniti ukaže. Zakaj vedel je dobro, da je to prerokovanje milost božja kraljici Šembilji navdihnila. Po smrti našega Odrešenika so veliko stvari iz Jeruzalema na Angleško prenesli in so bile v letu 383.6 po Kristusovem rojstvu na angleško prevedene in pozneje v druge jezike preložene. Ob času Tarquiniusa Priscusa, sedmega in poslednjega cesarja,6 je prinesla neka stara, neznana žena to prerokovanje v Rim. Ime ji je bilo Šembilja Kumana.7 Imela je devet bukev s seboj in je kralja prosila, da bi jih kupil od nje. Rekla mu je, da so v teh bukvah sklepi modrosti božje in prerokovanja prihodnjih reči. Ali bi mu bilo ljubo, kupiti jih od nje za neki kup? Kralj ni hotel na to zahtevanje ničesar dati. Žena je zažgala pred njegovimi očmi troje od teh bukev. Drugi dan je spet vprašala kralja, če hoče teh šest bukev za poprejšnji kup od nje kupiti. Kralj je mislil, da bi ne bilo modro, če bi za šest bukev prav toliko dal, kakor popred za vseh devet. Nato se je žena razjezila in je sežgala zopet troje bukev pred njegovimi očmi. Zadnjih treh bukev ni hotela drugače dati kakor za toliko, kolikor je za vseh devet zahtevala. Žena je odšla in ni je bilo nikoli več videti. Kralj je te bukve prebiral in je našel v njih vse prihodnje reči vsega sveta popisane. Poslal je po ženo, ki mu je bila bukve prodala, ali nikjer je ni bilo več najti. Začetek prerokovanja Kraljica sabska, s svojim pravim imenom Mihalda, je bila pobožna žena, polna Svetega Duha. Veliko je 5 Angleško (Britanijo) je že 55 pr. Kr. Julij Cezar pridružil rimskemu imperiju, Škotsko pa so si pridobili Rimljani za Domi-eijana (84—96 po Kr.). Zveze vseh provinc v imperiju so bile možne. Samo da pred letom 400 po Kr. o angleščini ni mogoče govoriti, ker je bil dotedanji jezik Britancev keltski. 6 Tarquinius Priscus ni hil sedmi, ampak peti rimski kralj. Sedmi rimski kralj je bil Tarquinius Superbus (baje do 510 pr. Kr.). 7 Cumae so bile najstarejša grška kolonija v Italiji (severno od Neapla), ki so si jo pridobili Rimljani 334 pr. Kr. slišala o modrosti kralja Salomona. Napravila se je na pot v Jeruzalem, da bi videla in slišala Salomonovo modrost. Popotovala je z neizmernimi zakladi in pobožnostjo previdena skozi Zamorsko in Egiptovsko, proti kraju Rdečega morja in skozi Arabsko puščavo in je z velikim trudom le prišla v Jeruzalem, da bi videla modrega Salomona in ga slišala. Ko je prišla do njega, so jo z veliko častjo in veseljem sprejeli. To se je zgodilo v letu 578.8 9 pred Kristusom, kolikor spričujejo pisma tega kraljestva in pa mesta, Saba imenovanega, ki leži v zamorski deželi 241 milj od Jeruzalema in od zahodne* strani afriške dežele. Pred več stoletji so po teh deželah kraljice vladale, kar v mnogih bukvah zapisano dobimo. Sveti Janez piše v Skrivnem razodetju, da je ta kraljica gotovo v Jeruzalemu pri kralju Salomonu bila in da mu je veliko reči povedala, ker je bila prerokinja, kakršne ni bilo in je nikoli več ne nobene take ne bo. Ker se nobeno prerokovanje tako ne izpolnjuje kakor to, je pač čisto resnično. Sv. Janez Krstnik je priča, da se bo zgodilo na zemlji, kar je Šembilja napovedala. Kralj Salomon je dal vse natanko zapisati in dobro shraniti, kar mu je kraljica povedala o strašnih rečeh, ki se bodo zgodile na tem svetu nad ljudstvi in deželami, in pa znamenja, ki se bodo popred pokazala. Ko se je Šembilja Jeruzalemu približala, je stopila s svojega voza in peš šla. Spoznala je, da so ta tla sveta tla in da se ne spodobi, da bi obuta po njih hodila. Zato se je sezula in je bosa šla naprej. Bila je polna Svetega Duha in je vse vedela naprej in poznala vse reči, ki se bodo godile. Ko se je približala vodi Cedron pod Oljsko goro in je bilo čez vodo drevo položeno, da se je po njem na ono stran hodilo, je pokleknila k drevesu, ga poljubila in objela sveti les, zakaj že vnaprej je vedela, da bodo iz tega lesa Kristusov križ naredili. Prebredla je potok drugje. Ko pride do podnožja gore Kalvarije, pade na kolena, iztegne roke in tako ostane tri ure kieče. Ko vstane, pogleda na vse strani in reče jokaje: »Češčen bodi sveti kraj, češčen si in ostaneš do konca sveta!« Šele potem je krenila v Jeruzalem h kralju Salomonu. On jo je s častjo sprejel. Povpraševala je kralja o vseh rečeh, on pa ji je častitljivo odgovarjal in ji dajal na vse kratek, moder in razločen odgovor. Kraljica je spoznala, da je njegova modrost večja kakor sodba in hvala, ki je od daleč in na široko prišla do njenih ušes. Ko je njegovo visokost, velikost njegovega kraljestva in modrost v vladanju videla, je rekla: »O kralj! Kateri od prebivalcev te dežele bi ne hotel hvaliti in častiti Boga, da je tebe, tako razumnega kralja, k visokosti tvojega kraljestva postavil?« Potem se mu je globoko priklonila in mu podarila zaklade, ki jih je bila za darilo s seboj vzela, 120 centov čistega zlata in zraven mnogo dragih kamnov in še večje visoke vrednosti, tako da jih še preceniti ni bilo mogoče. Salomon se je njenim modrim odgovorom zelo čudil. Vzel je darove in zapovedal, naj ji takšno stanovanje pripravijo, kakršno se taki kraljici spodobi. O tej kraljici je bila pisano, da bo velika častilka božja in da bo med drugim prerokovanjem kralju Salomonu tudi povedala, kdo bo Tisti, s čigar smrtjo bo judovsko kraljestvo propadlo in ki ga bodo na les križa razpeli. Povedala da bo, da se bo v nekem potoku našel les, na katerem bo Jezus Kristus trpel, ker bodo Judje iz tega lesa križ naredili in bo moral Jezus na njem razpet Umreti. Šembilja ni bila na posvetne reči navezana, bila je po modrosti nebeški podučena, spoznavala je tudi veliko reči iz zvezd. To je tudi kralju Salomonu na uho prišlo. Vprašal jo je tedaj, po kaj je prišla k njemu. In ona mu odgovori in mu reče: »Veliki kralj, prišla sem zato, da bi poslušala tvojo modrost, ki te je Bog ž njo tako blagoslovil.« Pogovarjala sta se več dni skupaj in Šembilja je ostala pri njem devet mesecev v Jeruzalemu in govorila sta ta čas veliko stvari. Ko je kralj Salomon spoznal, da je šembilja polna Svetega Duha in da velikokrat o prihodnjih rečeh go- 8 To ni mogoče, ker je vladal Salomon, kakor že rečeno, okoli leta 960 pr. Kr. 9 Kvečjemu vzhodne! vori, jo je neki dan vprašal, če bi mu hotela nekaj prihodnjih reči naznaniti in razodeti. Odgovorila mu je: (Prvi dan.) »O kralj, ti si imeniten in tvoje ime je veliko. Vedi, da bo po tvoji smrti jeruzalemsko kraljestvo na dva dela razdeljeno,10 da tvoje ljudstvo kraljem ne bo več pokorno, da se bo čisto od Boga obrnilo in ne bo več njegovih zapovedi izpolnjevalo. Zato bo prišla jeza božja čezenj. Ajdje in sovražniki bodo od vseh strani tvoje ljudstvo oblegali in tvoja dva kralja bodo ujeli in jima oči izkopali in ju bodo z ljudstvom vred v tujo deželo odpeljali, kjer bosta do smrti v sužnosti ostala. Bog bo dopustil, da bo to čez nepokorna kralja in ljud- stvo prišlo, ker so Njegove zapovedi zanemarjali In potem bodo v sveto obljubljeno deželo tujci prišli, ki bodo tuje bogove s seboj prinesli in bodo veliko hudega storili, da ne bo od tvojih zapovedi nič več videti, kaj naj ljudstvo veruje. Njih hudobije bodo prišle do Boga, da jih ne bo mogel dalje gledati. Dal bo levom in medvedom, da bodo prišli nadnje in jih bodo veliko raztrgali. Ko se bo to zgodilo, se bodo nekateri spet spreobrnili in se k Bogu obrnili in bodo z velikim glasom klicali na pomoč in prosili za milost, da bi Bog svoje preroke poslal, ki bodo odrešenikov prihod oznanjali in po Mozesovih postavah ljudstvo v dobrem poučevali, njegovo pregrešno življenje karali, ga od peklenskih grehov odtegovali. Ker bo pa to vse zaman in ne bodo ljudje za ta nauk in prerokovanje nič marali, bo prišla jeza božja čeznje. In Gospod Bog bo kraljico in nje ljudstvo po vsem svetu razkropil, tako da ne bo nobenega judovskega in izraelskega kraljestva do konca sveta več. Poslej bo svetloba in čast jeruzalemska za več let odstavljena in tempelj, ki si ga sam postavil, bo z mestom vred razdejan. Pozneje, čez več let, ko se bo ljudstvo izraelsko spet k Bogu obrnilo, Ga na pomoč klicalo in za odpuščanje prosilo, jih bo Gospod uslišal in vrnili se bodo spet v Jeruzalem, da bodo tempelj in mesto pozidali. Pa ga ne bodo več s tako častjo kakor si ga ti. O kralj včliki, to zidanje bo pa zato takšno, ker ne bodo svojega kralja imeli, ampak bodo pod oblastjo Rimljanov. Nato ne bodo zidali terapija oni, marveč ajdje. Vedi, o kralj, jeruzalemska tla so sveta tla, ker bo tod Mesija hodil, ko bo ljudi od po-dčdovanega greha in vseh hudičevih vezi reševal in grozno velike čudeže delal. Od deželskega ljudstva spoznan bo nespoznan ostal in za svoja dobra dela in za svoj sveti nauk bo k najgrozovitejši smrti obsojen, nu 10 Judeja in Samarija. V naslednjem se popisujeta asirska in babilonska sužnost. križ. Vedi, o kralj, čez ta potok vodi brv. Iz tega lesa bo imel Odrešenik ali Mesija križ narejen, na katerem bo moral razpet umreti po človeški naravi. Po Njegovi smrti bo veliko delo Gospodovo narejeno in se bodo v Jeruzalemu velike reči godile. Tako je tudi Kalvarska gora sveta, ker bo na nji Gospod Odrešenik svojo dušo Gospodu Bogu izročil. Srečni ljudje, ki bodo tačas živeli in bodo verovali, kar se bo v tistih dnevih godilo, ko se bo Mesija s smrtjo boril. Srečni tisti, ki bodo Jezusov nauk sprejeli. Veliko jih bo zavoljo tega nauka mučenih in bodo morali zavoljo Jezusovega imena grozno smrt in inučeništvo prestati. Zato bodo pa krono miru in večnega življenja dosegli. Tisti čas bi si jaz voščila živeti in vse, kar se bo v Jeruzalemu godilo, videti, ker se bodo velike reči godile, da še od stvarjenja takih ni bilo, ko bo božji Sin svojo dušo nebeškemu Očetu izročal. Tisti čas bo sonce otemnelo in mesec ne bo nobene svetlobe dajal in skale bodo pokale in veliko mrtvih bo od smrti vstalo. Zdaj vpraša Salomon: »Kako, da bodo trupla mrtvih vstala?« Šembilja mu odgovori: »Takrat ne bo še sodni dan, ampak veliko trupel bo od mrtvih vstalo, tistih namreč, katerim je Bog obljubil: Abrahamu in očakom, kateri zdaj v temoti čakajo, da bodo vstali in šli z Odrešenikom pred peklenska vrata. Zakaj Mesija ima tiste spravljene, kateri so morali odrešenja v temoti čakati. Rešil jih bo vezi hudičevih in bo hudiču takrat oblast vzel. In ko se bo to zgodilo, bo te očake z veliko častjo iz predpekla peljal k prestolu svoje časti, kjer bodo potem veselje za večne čase uživali. Po grozoviti smrti Odrešenikovi bosta čez Jeruzalem jeza in maščevanje Prišli, tako da bo mesto razdejano in da bo tvoja posoda, ki si jo v svetišču spravil, prišla v Rim in bo tam ostala do konca sveta. Zakaj Rim bo sedež Gospodov imenovan in Jeruzalem pride pod oblast ajdov. Ajdje bodo svete kraje s srčnostjo ohranili, bolj kakor izraelsko ljudstvo. Verovali bodo, da je Mesija velik prerok bil, ker je bil od Boga na svet poslan. Zato bodo Njegov sveti grob in druge svete kraje v časti držali. Mesijev nauk se bo po vsej deželi na široko razširil in veliko dežela in krajev bo Jezusov nauk sprejelo in ljudstvo se bo k pravi veri spreobrnilo. Drugi pa bodo zoper to vero in bodo pazili, da bi jo izmed ljudi spravili. Mesija pa ne bo dopustil, da bi njegov včrovani nauk k nič šel in zveličani bodo, kateri ga bodo v svojih srcih ponižno ohranili.« (Dalje.) Slovenske slovnice v 350 letih Prvi stvaritelj slovenske knjige, Primož Trubar, je oral ledino. Do leta 1551. ni Trubar videl nobene slovenske knjige. V svoji prvi knjigi (1551) je vzel za pisavo gotico, 1555 pa jo je opustil in prevzel latinico. Prve pripombe o pravilnem izgovoru (ortoepika) in o pravilnem pisanju (ortografika) je dal v »Katekizmu« (1551). Podobne pripombe je podal v »Abeceda-riju« (1555). Trubar je torej bil naš prvi pisatelj — in prvi slovničar. — Sebastijan Kralj je reformiral grafiko in ortografijo. Umrl pa je premlad (1567) in njegove reforme niso še prodrle, 'lrubar je šel po svoji poti dalje, ostali pa za njim. Sčasoma pa je Jur i j Dalmatin spoznal Kreljeve pravilnosti. V svoji »Bibliji« (1584) se ravna po Kreljevih reformah. Revizijska komisija (1581), ki je imela nalogo, da ugotovi teološko pravilnost prevoda sv. pisma in pregleda jezik, je ovrgla Kreljeve spremembe. A kljub temu je zmagal Dalmatin. Prvo pravo slovensko slovnico je sestavil Adam Bohorič. Izšla je 1. 1584. pod naslovom »A r c t i c a e h o r u 1 a e«. Za predlogo je imel Bohorič Melanchtho-novo latinsko slovnico, zato je tudi opaziti v Bohoričevi slovnici, kako se je na mnogih mestih naslonil na predlogo. Pisava v tej slovnici je bohoričica, ki jo odslej rabijo do srede 19. stoletja. Slovnica sama ni imela nobenega vpliva na jezik, edino preurejena pisava je obveljala. Pisatelji so se učili jezika večinoma pri Dalmatinu in ostalih piscih. — V Megiserjevem slovarju (1592) imamo dodatek slovnice, ki temelji na Bohoričevi slovnici in na koroškem narečju. — 17. stoletje ni dalo nobene slovenske slovnice. Le nekaj skromnih pripomb imamo v slovarju Alasia da Sommari-p a. — 18. stoletje pomeni začetek naporov za dobro slovensko slovnico. L. 1715. je izšla nova izdaja Bohoričeve slovnice, ki jo je prirejal o. H i p o 1 i t. L. 1758 so zopet ponatisnili Hipolitovo Bohoričevo slovnico jezuiti v Celovcu. V drugi polovici 18. stoletja pa je začela nova doba našega pismenega jezika. Poleg mnogih drugih narodnih, političnih, kulturnih prizadevanj je tudi slovniško vprašanje stopilo v ospredje. Veliko prahu je naredila slovnica, ki jo je napisal o. Marko Pohlin, Ljubljančan, ki je preveč upošteval gorenjsko in dolenjsko narečje. Prva izdaja je izšla 1. 1768, druga 1. 1785. Proti Pohlinovi pisavi so se tedanji slovenski pisatelji izrekli za bohoričico. Proti njegovim reformam so nastopili Jožef Hasl, Frančišek Gor up in Ožbalt Gutsman, ki je dodal svoji knjigi »Krščanske resnice« (1770) »Opombe o slovenskem in kranjskem pravopisu« v nemškem jeziku. L. 1777. je izdal slovnico (Windische Spraclilehre), ki je doživela šest izdaj. Pomembna pa je ta slovnica v toliko, ker je Gutsman vzel rožansko narečje za knjižni jezik. Mihael Zagajšek (Zelenko) je bil Pohlinov učenec. L. 1791. je izdal dvojezično slovnico. Je pa to prva slovenska slovnica, ki je pisana v slovenskem jeziku. Pomembna je, ker uporablja sredn ještajersko narečje. Kumerdejeva in Japljeva slovnica sta ostali v rokopisu. Jernej Kopitar je izdal prvo znanstveno slovensko slovnico v nemškem jeziku. Skoraj polovica knjige govori o pisavi. Pravi pa, da se držimo bohoričice, »dokler ne pride drugi Ciril«. Po Kopitarjevi slovnici, ki je izšla 1809, je postala slovenščina predmet slavistike. Vplivala je dosti na knjižni jezik. Vodnikova slovnica (1811) je bila spisana pod vplivom Kopitarjeve. Zlasti je važna zaradi besedoslovja. Novo poglavje v slovnici je poglavje o tvorbi besed. (Nadaljevanje na strani 80.) OB STOLETNICI NAJMOČNEJŠE VELESILE - PETROLEJA Ozemlje obilnih petrolejskih vrelcev pri Kirkuku na iraško-turški meji. Od teh vrelcev držita ogromna cevovoda do Tripolisa v francoski Siriji in do Haife v angleški Palestini Proti sredi preteklega stoletja — natančno pred 100 leti: januarja 1. 1839 — se je rodila nova svetovna velesila: petrolej - nafta. Zaradi nje ne bo pisana zgodovina teh sto let le s krvjo, ampak tudi z oljem. Gonili svetovnega gospodarstva sta bili nekdaj zlato in srebro. Kasneje so to postali remogovniki in rudni-i železa, zaradi njih je nastala večina novih vojska. Ko so začeli leta 1914 bobneti topovi, je živel ves svet še v znamenju premogu. Leta 1918 pa je že nastopilo stoletje petroleja. Skušnje svetovne vojne so odprle oči vsem gospodarstvenikom in vsem državnikom. Nafta je postala najvažnejše in najpomembnejše vojskovalno sredstvo motorizirane sodobnosti in najvažnejši tvorec svetovne politike. Narodi in velesile se žilavo bore za posest najdišč nafte. Nafta odloča o konferencah, vojnah in zvezah. Postala je skrivnost današnjega časa. Boj se bije po večini prikrito in le malokdaj izbruhnejo jlameni na dan. Med temi boji nastaja moderni epos, egenda dvajsetega stoletja, ki nosi naslov — nafta. Pred milijoni let, ko je še morje pokrivalo večino zemeljske oble, se je začelo v vodi prvo življenje. Prva živa bitja so bila majhna in neznatna; morje jih je naplavljalo v velikanske zalive, kjer so milijarde in milijarde teh prvih živih bitij poginile. Tako so se nabirali na dnu morja bilijoni teh mehkužcev. Minilo je zopet nekaj milijonov let in grobišča teh mehkužcev so pokrili skladi blata in apnenca. Nepredušno zaprti ostanki pa niso strohneli. Pod silnim pritiskom so se polagoma spremenili v temno, mastno tekočino. Tako se je rodila — nafta. Dolga razdobja so potekala od tedaj, vedno več kopnega je pogledalo iz morij, med silnimi potresi je pokala zemeljska skorja in včasih je skozi razpoke pritekla smrdljiva, črna tekočina. Ko je zemlja dobila sedanjo obliko in je že človek hodil kot divji pastir po njej, je marsikdaj prišel tu in tam do vrelcev maščobne tekočine, a ni vedel z njimi kaj. Čeprav zgodovina tudi zadnja tisočletja ni bogve kako zgovorna, vendar nam pove, da so se že zdavnaj lotile bistre človeške glave izkoriščanja nafte. Najstarejši in najprej znani vrelci nafte so bili ob Kaspiškem jezeru. Stoletja pred Kristusovim rojstvom je do teh vrelcev prišel Zaratustra. Petrolej je gorel tedaj z velikanskim plamenom. Pravijo, da je Zaratustra tu utemeljil vero o večnem ognju in večni temi in o bogu ognja Ahura-Mazdu. Prvo srečanje človeka z nafto je ustvarilo vero, ki je skoraj dve tisočletji vodila življenje Perzijcev. Vera je končno ugasnila, reka »večnega« ognja ob Kaspiškem morju pa ni. Mnogo kasneje je Aleksander Veliki strme ogledoval proti nebu rastoče ognjene stebre vrelcev. Stoletja za njim je prišel v spremstvu svojih železnih legij Pom-pej in šel mimo. Prav tako so šli osvajalci mimo nafte: Azteki v Ameriki, Indijci v Indiji, Indijanci v sedanji Venezueli in vsi drugi rodovi, ki so naleteli na vrelce. Prvo ljudstvo, ki je zemeljsko olje izkoristilo, je bilo tisto, ki je tudi prvo zgradilo za tedanje razmere nepremagljivo Maginotovo ali Siegfriedovo linijo. Kitajci, ki so se obdali z več tisoč kilometrov dolgim in tedaj nepremagljivim trdnjavskim zidom, so tudi prvi odkrili skrivnost nafte, čeprav v njihovi domovini ni bogatih najdišč. Le malo sledov je ohranjenih o'vrtalnih spretnostih starih, rumenih inženirjev. Le nekaj preperelih listov poroča o odkritju nafte in njegovih posledicah leta 22i pr. Kr. roj. Kitajskemu cesarstvu je tedaj vladala dinastija Sin. Cesar te dinastije je zaukazal, naj iščejo v vsej deželi ležišča soli. Cesarjevi inženirji so šli na delo in na 640 različnih mestih velikanske države navrtali zemljo v upanju, da v globini pridejo do soli. Ti kitajski inženirji so pred več kakor 2000 leti našli spretne načine vrtanja, ki niso skoraj nič slabši od današnjih. Sedem polnih let so vrtali inženirji in ponekod so dosegli globino nad 1000 metrov. Vsakih deset minut so se menjale delavske skupine. Edina večja pogonska sila za vse delo pa so bile volovske vprege. Prepogosto se zgodi, da iskalec petroleja naleti na sol. Obratno se je zgodilo kitajskim inženirjem, ki so začudeni zapazili, kako se jim je pri vrtanjih v pokrajinah Jang-lcjang in Šansi prikazala namesto soli nepričakovana črna in smrdljiva tekočina, ki jim je zmedla vse račune. Kljub razočaranju pa so smrdljivo tekočino preizkusili in ugotovili, da lepo in svetlo gori. Zato so inženirji kaj hitro sestavili svetilko. Kitajski cesar je bil prvi človek na svetu, ki si je lahko dovolil razkošno razsvetljavo s petrolejkami. Čistiti nafto sicer Kitajci nikdar niso poskušali, pač pa so našli za nafto še drugo uporabo. Na pljučih bolni bolniki so jo morali vdihavati. Tudi pri kožnih boleznih so obolele ude na debelo namazali z nafto. Višek tedanjih kitajskih izumov pa je bila petrolejka, v kateri je gorel plin, kakor v naših modernih petroplinkah. Pomanjkanje nafte je bilo vzrok, da se uporaba ni razvila naprej. Verjetno je, da so načine vrtanja od Kitajcev prevzele dežele v Indiji. Tam so v kasnejših dobah z vrtanjem iskali sol in vodo. V srednjem veku so celo evropske dežele iz bližnjega Vzhoda dobile umetnost iskanja vode. Vrtalni načini Evropcev pa so osnova za najbolj globoka vrtanja, ki so jih dosegli Amerikanci v zadnjem času pri iskanju nafte. Občudovanja vredni izum kitajskih inženirjev je naredil v tisočletjih dolgo pot okrog sveta. Prvi, ki so za Kitajci izkoristili nafto, so bili moha-medanci. Ko se je država bagdadskih kalifov začela širiti, je tudi padlo osvajalcem v roke ozemlje med Kaspiškim jezerom in Črnim morjem, kjer je tedaj gorelo nešteto vrelcev nafte. Novi glavar te pokrajine je vladal v mestu Bakuju. Pokrajina je bila revna in glavarju je hudo manjkalo dohodkov, posebno zaradi tega, ker so smrdljivi studenci še tisto malo plodne zemlje popolnoma pokvarili. Zato je poglavar dal preiskati nafto, če bi bilo kaj z njo. Kmalu so njegovi strokovnjaki iztuhtali preprost način za čiščenje nafte. Na dvoru kana v Bakuju so prvič pridelali preprost petrolej. Ni bilo dolgo, pa je bila narejena tudi prva petrolejka. Z njo se je postavljal prvi petrolejski magnat sveta — kakor tisoč let za njim Rockefeller. Kako so že v tedanjih časih poznali problem monopolov, nuj-lepše kaže nadaljevanje zgodbe. Kan je poslal perzijskemu šahu petrolejsko svetilko, ki je bila navdušeno sprejeta. Kan je dobil dovoljenje, da sme edini prodajati petrolej po vsem cesarstvu, šah pa si je pridržal pravico, da sme edini v svojih delavnicah izdelovati svetilke in jih prodajati. Razvila se je živahna kupčija. Kan je prodajal petrolej po visokih cenah, kupovali pa so ga bogataši. Ker se je pa kanu zazdelo, da bi lahko zaslužil še precej več, če bi tudi revni ljudje kupovali gorivo, je začel prodajati tudi neočiščeno nufto, ki je razsvetljevala revne domove. Ruzvaline veličastne palače v Bakuju še danes pričajo, kako posrečena kupčija je to bila. Zadnji kan v Bakuju, Hasan Kuli kan, ki je živel v začetku devetnajstega stoletja, je na mesec »izvozil« 2000 ovčjih mehov nafte in petroleja v Perzijo. Toda vojska ruskega carja je leta 1805 prišla pred Baku. Čez leto dni so Rusi zavzeli Baku, kan je zbežal in odnesel s seboj skrivnost za pridobivanje petroleja. Leta 1908 je car imenoval za mesto in pokrajino Baku gubernatorja, ki je svoje imenovanje vzel za dokaz, da je padel v nemilost. Gubernator je sklenil, Ena sama turška rodbina v Kirkuku ima — od sultanov podeljeno — pravico, da še vedno lahko zajema nafto iz vrelcev tako, kakor so jo zajemali od panitiveka. Ta preprosto čiščeni petrolej prodajajo siromašnemu prebivalstvu v tej divjini. Delavci duše majhen petrolejski požar ... da bo z vzorno upravo dokazal svoje sposobnosti in si zopet pridobil carjevo milost. Za začetek je dal sestaviti znanstveni, statistični in gospodarski popis svoje gubernije in ga poslal v Petrograd. V tem opisu je opozoril tudi na naravno čudo te pokrajine, na vrelce nafte in jih priporočil blagohotni pažnji carske akademije znanosti. Car je v resnici odločil, naj gre komisija akademije v Baku in preišče vrelce. Tedne in tedne so trajala raziskovanja učenjakov na najdiščih najboljše nafte na svetu. Strokovno mnenje, ki so ga prvič dali evropski znanstveniki, pa se je glasilo: »Nufta je nekoristna izločina zemlje. Sama po sebi je lepljiva in smrdljiva tekočina, ki je ni v nobenem primeru mogoče izkoristiti. Porabiti bi se morda dala za mažo škripajočih koles na kmečkih samokolnicah in vozovih domačinov.« Tako je končalo prvo srečanje evropske znanosti z nafto, ki je tudi odločilo nadaljno dolgoletno usodo »smrdljive tekočine«. Ne bi storili prav, če ne bi prebrskali tudi klasikov in pogledali, kaj je bilo njim znanega o nafti. Narodi vzhoda so imenovali kameno olje »nafta«, kar pomeni v arabščini »to, kar teče iz zemlje«. Rimljani so jo imenovali »Petraeoleum« (petrolej!) — olje iz kamna. Herodot pripoveduje v 119. poglavju 6. knjige, kako v Perziji kmetje črpajo iz vodnjakov smolo, sol in olje. Olje so imenovali Perzijci »radinake«. Tudi Plini j poroča v 108. poglavju 2. knjige o oljnatem jezeru pri mestu Samosati v Siriji. Leta 68 pred Kr. je napadla mesto Samosato rimska vojska in rimsko brodovje pod poveljstvom Lukula. Prebivalci mesta sicer niso imeli dobro oboroženih legij, pač pa obilne zaloge najmodernejšega vojnega pripomočka bodočnosti — nafte. Tedaj je nafta prvič odločila bitko. Ko se je bližalo rimsko brodovje mestu, so prebivalci začeli zlivati na vodo nafto ter jo zažgali. V nekaj trenutkih je začelo goreti morje in vse rimsko brodovje je zgorelo. Pot po suhem pa je zapiral prekop, v katerem je zopet gorela nafta. Tistim rimskim legijonarjem, ki so se kljub temu prebili do mestnega obzidja, pa so branilci zlivali na glave gorečo nafto, ki je tudi rešila mesto. Posebno zanimivost pripoveduje še Plini j iz Babilona. Tam so uporabljali črno smrdljivo tekočino za ceste. Verjetno so preprosto asfaltirali ceste — kakor danes. Potem knjižni viri molče. Šele po odkritju Amerike zasledimo v potopisih iz Amerike prve opombe, ki zopet govore o nafti. Desetletja je veljala sodba ruske akademije znanosti o nafti. Nekateri so kmalu začeli domnevati, da nafta ni tako nekoristna, vendar se niso mogli uveljaviti. Član francoske akademije znanosti Selligne je v letih 1834 do 1848 presenetil znanstveni svet s čudnimi odkritji. Dokazni je, da se da iz nafte pridelovati petrolej, svetilni plin, razne maščobe za mažo, barve, katran, parafin in razna zdravila. Zaradi teh odkritij so ga pariški humoristični listi krstili za »kralja alkimistov«. Na žalost vsa ta odkritja niso prav nič koristila, ker v Evropi niso poznali najdišč nafte. Položaj je postal smešen. V Ameriki je bilo tudi več vrelcev nafte, in nekako januarja 1839 je našel v Tarentu pri Pittsburgu Samuel M. Kier vrelec nafte, katerega je poskušal izkoristiti. Vedel je, da se Indijanci včasih mažejo s tem oljem, ki naj bi imelo izredno zdravilno moč. S primerno reklamo je začel po vsej Ameriki prodajati drobne ste-kleničice s čudežnim zdravilnim oljem, ki ga je krstil »Seneca Oil«. To zdravilno olje je zaradi trgovske sposobnosti Samuelove našlo pot tudi v Evropo. Ko je kupčiju najbolj cvetela, je šlo na mesec več kakor sto tisoč steklenic olja med ljudi v starem in novem svetu. Kier se je lotil tudi preprostega čiščenja nafte in je ustvaril prvo čistilnico. Zal pa je kmalu zatem vrelec nafte usahnil in Kier se je lotil vrtanja soli. Zdravilno olje pa so ljudje brez bolečin pozabili. Leta 1854 je parna žaga iz mesta Titusville v severozahodni Pensylvaniji poslala kemiku Georgeju Bisselu v Dartmouth Collegeu stekleničico nafte, ki je izvirala na posestvu. Kemik je takoj spoznal pomembnost nafte, vendar je še vprašal profesorja Sillimana na Yale Collegeu za mnenje. Ta je poznal odkritje Francoza Sel-ligna in napisal oceno, nad katero je zastrmela vsa Amerika. Bissel je leta 1857 naročil nekemu podjetnemu polkovniku, naj gre in išče nove vrelce nafte v bližini mesta Titusville. Debelo leto dni so se smejali prebivalci mesta samotnemu čudaku, ki je stikal po zemlji in s preprostimi vrtalnimi napravami skušal doseči nafto. Šele ko je našel sodelavca, ki je bil svojčas zaposlen pri Kieru kot vrtalni strokovnjak, je našel leta 1859 prvi vrelec nafte, ki je dal na dan 25 sodov. Lov za zemeljskim oljem, ki se je bil razbesnel leta 1860, je pomagal, da se je razvila z izredno naglico največja industrija sveta. V zmedo tedanjih prvih let pa je posegel največji »stroj za zbiranje denarja«, ki si je svoje bajno bogastvo dobil prav iz nafte. John David Rockefeller se je že leta 1862 lotil čiščenja nafte in je od tedaj naprej z neverjetno naglico začel prevzemati vodstvo v ameriški petrolejski industriji. Z brezobzirnimi sredstvi je ustvaril svoji družbi nepremagljiv položaj, in je prav zaradi tega veljal za najbolj zasovraženega človeka sveta. Rast njegovega pravljičnega bogastva iz nafte na kratko rišejo številke: Leta 1865 je imel Rockefeller 50.000 dolarjev, leta 1870 je tridesetletni Rockefeller ustanovil družbo Standard Oil in bil že milijonar v dolarjih. Leta 1885 je imel že nad sto milijonov dolarjev. Leta 1900 je bil nad eno milijardo dolarjev težak, leta 1910 pa je dosegel višek ter so ga cenili tedaj na dve milijardi dolarjev. Podobno so se razvijale petrolejske velike družbe v Evropi, kjer je najmogočnejša predstavnica nafte angleška družba Shell, katero je vodil Nizozemec Henry Deterding. Ko se je končala svetovna vojna, je lord Curzon v svojih spominih na svetovno vojno po pravici napisal znameniti stavek: »Valovi petroleja so nesli zaveznike do zmage«. Konec leta 1917 je namreč antanti zmanjkalo vseh pogonskih sredstev, ker je nemška podmor- Petrolej gori... Iz zemlje je bruhnil nov vrelec in se po neprevidnosti vnel. Petrolej gori dneve, tedne, leta ... niška vojna preprečila dovoz nafte v Evropo. Tedaj je dal na razpolago Rockefeller svoje ladjevje za prevoz nafte in zavezniki so bili rešeni stiske. Da se pa svetovna vojna že prej ni žalostno končala za zaveznike, je zasluga Deterdinga, ki je organiziral v dobrih desetih letih pred svetovno vojno drugo najmočnejšo petrolejsko družbo, ki naj bi služila angleškemu imperiju. Zato ni nič čudnega, če je ob novem letu 1920 izšla v Londonu knjiga, ki nosi naslov: »Zmaga družbe Shell nud nemškim cesarstvom«. Tudi v sedanji vojni, v kateri še neprimerno bolj odločajo vojni stroji, bo nafta igrala odločujočo vlogo. Sicer so že znani načini za umetno izdelovanje tekočih pogonskih sredstev, vendar je vprašanje, če bo ta način izdelovanja mogel kriti velikanske potrebe, ki jih postavlja moderno vojskovanje vsem državam, zlasti tistim, ki so brez naravnega zemeljskega olja. Puščava je izginila, divjino so prekrile stotine vrtalnih stolpov in črpalnikov, iz katerih teče noč in dan petrolej — gonilo modernega gospodarskega življenja. RUDA 3URČEC: Svet v mesecu dni vojne lili li lllllllilllllilillllllllllllllfi lili lili Zadnja svetovna vojna od 1914. do 1918. leta je prešla v učbenike diplomatske zgodovine z lepim prilastkom, češ da je bila »une guerre pour la succession de 1’Autriche — vojna za nasledstvo avstro-ogrske monarhije«. Z versajskim mirom je bila mogočna srednjeevropska monarhija razbita, v tem delu sveta okoli nas pa je nastalo polno majhnih samostojnih državic, ki so zatonile na predvečer sedanje vojne, ki se je začela v septembru 1939. Ta razdelitev Srednje Evrope je slonela na načelih, ki jih je s svojimi 14 točkami postavil redsednik Zedinjenih držav, Wilson. Srednjeevropsko otlino naj bi urejalo načelo o samoodločbi narodov. Srednjeevropske težave so priklicale novo vojno na površje. Nova vojna bo verjetno nosila naslov »vojne za usodo Srednje Evrope«. Zaključek te vojne bo zopet do temelja pretresel in spremenil obličje tega dela sveta. Dosedaj pa je šele ena srednjeevropska velesila zapletena v vojno; kakšna bo usoda drugih držav ob posledicah, ki se pripravljajo največ ravno zanje, bo pokazala sila in udarnost tistih, ki so v Srednji Evropi še ostali na taki ravnini, da lahko soodločajo o njeni usodi. Načela o novi ureditvi Srednje Evrope pa že prihajajo na dan. Mesec december je bil poln raznih poslanic, govorov in želja, ki so jih vlade izmenjale za najlepše praznike človeštva. Najvažnejši je bil v tem oziru pač govor papeža P i j a XII., ki je v svojem božičnem nagovoru nakazal pot, kako se bo moral izoblikovati pravični mir ob koncu sedanje vojne. Papežev nagovor je obsegal naslednja načela: 1. pravica do neodvisnega življenja za vsak narod; 2. razorožitev; 3. ustanovitev mednarodnih ustanov, ki bi nadzorovale izpolnjevanje pogodb; 4. varstvo verskih in narodnostnih manjšin; 5. spoštovanje božjih in naravnih zakonov. Papeževi predlogi za mir so krenili že daleč naprej od Wilsonovih točk, na katerih je slonel mir iz leta 1919. Odmev tega govora je bil ogromen, predsednik Zedinjenih držav Roosevelt pa je odgovoril nanj s posebnim pismom in upostavil diplomatske stike s sv. stolico. Za nas srednjeevropske narode pa so načela tega govora še posebno važna, ker poslej nikdo več ne bo »Brez posebnih dogodkov...« govore dan za dnem uradna poročila s francosko-nemškega bojišča. Slike z bojišča pa so zgovornejše ... mogel mimo njih. V teh dneh je predsednik Zedinjenih držav Roosevelt še podčrtal nujnost takega razvoja, ko je v posebnem govoru pred kongresom izključil možnost nasilnega urejanja za bodočnost, zahteval priznanje enakih pravic za vse in poudaril, da pri sklepanju miru Zedinjene države ne bodo smele biti odsotne. Medtem se pa na severu Evrope nadaljuje žal^pra finskega naroda, ki se bori proti ogromni premofltza svojo svobodo. Boljševiški imperializem je po vdoru svojih čet na finsko ozemlje sklenil z nameščencem ko-minterne, Kuusinenom, pogodbo o tem, kako je treba finsko ljudstvo osvoboditi in ga vključiti v Zvezo sovjetskih republik pod vodstvom Moskve. Dočim se v ostali Evropi postavljajo obrisi novega reda, na severu zasužnjuje mali narod tisti režim, ki je še pred meseci varal svet z načeli, ki so obsojala tako ravnanje. Tisti, ki so ves čas obsojali kapitalistični imperializem, groze sedaj vsem malim narodom, da jih bodo oropali svobode v imenu svoje diktature. Srednjeevropskim narodom se postavlja izbira med zahodnim imperializmom in imperializmom proletarske diktature. Toda »zahodni imperializem« je v 19. stoletju preobrazil Evropo v imenu narodnostnih načel in omogočil obnovo moderne Italije in Nemčije, svetovno vojno pa zaključil z osvoboditvijo malih srednjeevropskih narodov. Ta jiot napredka se v Evropi ne bo mogla več ustaviti. Usoda Srednje Evrope se bo mogla pravilno razvozlati samo tako, da bo sleherni narod smel odločati o svoji usodi; neiskrenost bolj-ševiškega imperializma pa bo pognana nazaj v azijski okvir. V Zvezi sovjetskih republik živi zasužnjena cela vrsta narodov, ki se bodo tudi morali spomniti evropskih osnov svoje kulture. V decembru pa so se politični svetovni dogodki razvijali takole: 1. Dne 30. novembra so sovjetske čete brez vojne napovedi vdrle na finsko ozemlje. Sovjetska vlada je hitela poudarjati, da s Finsko sploh ni v vojnem stanju. Stalin je istega dne izjavil časnikarjem, da sta sedanjo vojno zagrešili Anglija in Francija, ko sta napadli Nemčijo. Ameriška vlada je še v zadnjem trenutku skušala posredovati za mir, toda sovjetska vlada je rezko odbila posredovanje. 2. Številni listi pišejo, da je Stalin zato izzval v neugodnih mesecih vojno s Finsko, ker se mu mudi na jugovzhod Evrope, kjer bi Sovjeti hoteli po svoje krojiti usodo malim narodom. 4. Finska vlada se je obrnila na Zvezo narodov s prošnjo za pomoč in z vlogo, da naj Zveza narodov obsodi sovjetsko dejanje. 5. Sovjetski napad na Finsko je povzročil nemir med skandinavskimi državami, ki so sklenile sestati se na posebni konferenci v Oslu. — V Italiji so se začele velike demonstracije proti sovjetski Rusiji. — Madžarski listi pišejo, da groze Sovjeti Romuniji kljub jasnemu italijanskemu stališču, ki je proti vdoru Sovjetov čez Karpate. 7. »Telegrafo«, list grofa Ciana v Livornu, piše, da želi Italija zvezo držav, v kateri bi bile Italija, Madžarska, Jugoslavija in Bolgarija. — Sovjetske radijske postaje napadajo Italijo. Romunijo in švedsko. 9. V Rimu se je sestal veliki fašistični svet in sprejel resolucijo, v kateri poudarja, da se Italija ne bo vojskovala, v Podonavju in na Balkanu pa se ne sme nič zgoditi brez Italije. — Sovjetski listi so nehali z napadi na Romunijo; sovjetski vladni krogi so podali celo izjavo, v kateri poudarjajo, da nimajo sovražnih namenov do Romunije. 11. V Ženevi se je sestala Zveza narodov in poslala Finski in Sovjetom 24 urni ultimat za ustavitev sovražnosti. Nato je soglasno izključila Sovjetijo. — Na Švedskem raste vznemirjenje zaradi dogodkov na Finskem; začenjajo se zbirati prvi prostovoljci za finsko vojsko. 15. Ameriški listi pišejo, da veže Turčijo in Romunijo pogodba o tem, da bo Turčija takoj pomagala Romuniji, če bo sovjetska Rusija Romunijo napadla. — Sovjetski veleposlanik v Rimu, Gorelkin, je naglo odpotoval iz Rima na predvečer dneva, ko bi moral izročiti poverilnice italijanskemu kralju. Sovjeti niso imeli veleposlanika v Rimu od abesinske vojne; ker so s svojimi imperialističnimi posegi na Poljskem in Finskem prekosili vse imperializme, so skušali s priznanjem italijanskega cesarstva okrepiti v tem delu Evrope svoj položaj. 16. Italijanski zunanji minister grof Ciano je imel v t^ooslanski zbornici velik govor o italijanski zunanji ^Politiki. Najvužnejša je bila pač izjava, da je Italija za podpis pogodbe med Nemčijo in Sovjeti izvedela šele na predvečer, in sicer ga je telefonsko obvestil kar von Ribbentrop in da je bilo v Milanu in Salzburgu po sklenitvi vojaške pogodbe med Italijo in Nemčijo dogovorjeno, da rabita za pripravo na morebitno vojno Italija tri leta, Nemčija pa štiri do pet let. 19. V razlagah o Cianovem govoru pišejo italijanski listi, da ne zadene Italije nobena krivda za razmah Sovjetov v Evropi. 21. Italijanska vladarska dvojica je obiskala papeža Pija XII. Ta dogodek so v vsej Italiji slavili kot izreden dokaz za uspeh sprave, ki je bila pred 10 leti sklenjena med Vatikanom in Italijo. 22. Zaradi sovjetskega napada na Finsko je Amerika prepovedala izvoz letal v Sovjetijo. — Italijanski listi poročajo, da je vlada v Afganistanu oklicala splošno mobilizacijo zaradi zbiranja sovjetskih čet ob afganistanski meji. — Med skandinavskimi državami se širi vznemirjenje, ker se širijo vesti, da je nemško vojno brodovje odplulo v skandinavske vode. 25. Ker se je sovjetska ofenziva proti Finski razvila v hud poraz, pišejo listi, da Sovjeti že kličejo na pomoč nemške vojaške in gospodarske strokovnjake. — Nemški listi pišejo, da se bo kmalu začela borba za Dardanele, ker bo sovjetska Rusija morala napasti Turčijo in Romunijo. — Turške oblasti so začele nadzirati nemške državljane v Turčiji in je bilo v Carigradu pri Nemcih izvedenih več preiskav. 27. Iz Helsinkov poročajo, da je na Finskem že 2000 italijanskih prostovoljcev, prav tako pa se organizira uspešna pomoč iz vseh držav, ki so v Zvezi narodov glasovale za resolucijo o skupni pomoči za Finsko. 28. Papež Pij XII. je vrnil obisk italijanski vladarski dvojici. To se je zgodilo prvič po letu 1870. Ves obisk je potekel v izredno slovesnem in prisrčnem okolju in ves svetovni tisk podčrtava njegov pomen, ki zelo presega okvir popolne sprave med Cerkvijo in državo v Italiji. 29. Ob koncu meseca pišejo angleški listi, da se bo začel nov posredovalni poskus za sklenitev miru. Dne 30. januarja se bo verjetno sestal nemški rajhs-tag in Hitler bi naj v svojem govoru zadnjič odločno povedal, kakšen naj bo pravični mir. Angleški listi že vnaprej odgovarjajo, da so cilji Anglije in Francije že bili pojasnjeni. Dogodki na vojnem polju pa so bili v mesecu decembru popolnoma v znaku razvoja ofenziv ob sovjetski in finski meji. Sovjetske čete so vdrle na finsko ozemlje dne 30. novembra in po vsem rdečem svetu bi morala vsa srca zaigrati v neomejenem veselju, kajti rdeči vojak je krenil na pot, ki naj svetovni proletarski revoluciji zariše vsa njena srečna obzorja. Bilo bi naj tako, kakor tedaj, ko zmagovita revolucija krene na pot razmaha z orožjem v roki. Za seboj nosi take ideje in toliko sreče, da se povsod odpirajo srca in duhovi, ki pozdravljajo novo pomlad narodov in človeštva. Tako je krenila na pohod francoska revolucija in v prvi zmagoviti bitki pri Valmyju dosegla tak zmagovit uspeh, da je Goethe vzkliknil, da se je tedaj začela nova doba v evropski zgodovini. Francoska revolucionarna armada je tudi vodila s seboj politične komisarje; ko so pa opazili njihove »zmožnosti«, so jih vrnili v Pariz, kjer so jih hitro nekaj obglavili. Sovjetska vojska pa je krenila na pot razcapana, brez načrta in s trhlo disciplino. Pač je krenilo z njo vse polno političnih komisarjev, toda po prvih bitkah jih niso spodili nazaj v Moskvo, pač pa vrnili tja generale te vojske in jih brž postrelili. Boji te »revolucionarne armade« pa so taki, da se je kruto razgalilo in vsemu svetu nakazalo, kolikšna zaostalost in reakcija se skriva za tem votlim oklepom »svetovne revolucije«. Najvažnejša dognanja dosedanjega poteka vojne med Finsko in Sovjeti pa bi bila pač naslednja: sovjetsko vrhovno poveljstvo sploh ni imelo nobenega načrta za vojni pohod proti Finski in vendar je znano, da morajo stalno imeti vsi generalni štabi za vsak odsek državne meje pripravljene operacijske načrte. Sovjetski generalni štab tega ni imel. — Vojak, ki nastopa v tej sovjetski armadi, ni preskrbljen z najpotrebnejšim. Še značilneje pa je: v tej vojski se mužik ne mara boriti za napihnjene namene, ki jih oznanjajo politični komisarji. Glavni prebivalec sovjetske države — kmet, Nemška križarka »Admiral Graf von Spee« gori pred pristaniščem v Montevideu, ko jo je z eksplozijo zažgala lastna posadka na Hitlerjevo povelje. Samopožig »Columbusn«, tretjega nemškega veleparnika (31.000 ton) v Atlantskem morju. mora biti luko nezadovoljen s sedanjim režimom, da se zanj ne mara boriti. — Sovjetski delavec in strojnik sta skovala za to vojno slab material; tanki so zanič, moderno orožje nezadostno. Proletarec, ki naj bi bil nosilec sedanjega reda v sovjetski Rusiji, je v Sovjetiji tako srečen, da so ga sedaj na fronti morali prikleniti v tankih ali oklopnih vozilih k orožju ali stroju, da bi tako hitreje vdiral k sosedu in širil »blagoslov« svoje diktature. Tako se je gniloba take revolucije in njene armade razkrinkala pri vzgledu, ko je triinilironski narod ustavil vojno moč države, ki lahko mobilizira 18 milijonov vojakov. Kronološki pregled vojnih dogodkov v decembru pu bi bil naslednji: 1. Dne 30. novembra so sovjetski bombniki ob 10 dopoldne napadli Helsinki in finsko glavno mesto presenetili, ker sovjetska vlada ni bila objavila vojne Finski. Obramba mest še ni bila pripravljena v celoti in sovjetski bombniki so ta dan na finska mesta metali poleg drugih tudi zažigalne bombe. Sovjetske bombe so pobile mnogo civilnega prebivalstva. 2. V prvih dneh so bile zelo hude borbe posebno za Petsamo, kjer so finski oddelki odbili zaporedoma več sovjetskih napadov. Na vseh odsekih so bile sovjetske čete odbite. Več dni je naletaval sneg in preprečil sovjetske letalske napade na mesta, ki so se medtem lahko pripravila za obrambo. 4. Ker ne morejo nikjer naprej, groze Sovjeti, da bodo s 400 letali napadli Helsinki. Sovjetsko vrhovno poveljstvo je oznanilo, da bo v treh, štirih dneh odločena usoda Finske, poslej pa že govore, da bodo obračun s Finsko zaključili do 21. decembra in Stalinu za šestdesetletnico položili v naročje »osvo-bojeno« Finsko. — Angleška letala so izvedla več napadov na Helgoland, prav tako pa poročajo angleški viri, da so Angleži potopili dve nemški podmornici. — Reuter je isti dan objavil, da je prišlo na Finsko 25 italijanskih letal. 5. Italijanski listi pišejo, da bo tudi Nemčija posegla v vojno med Finsko in Rusijo in zasedla nekaj norveških luk, Sovjetijo pa usmerila z njenimi napadi proti Indiji. — Finsko letalstvo je bombardiralo Murmansk. 6. Pri napadu na Murmansk so finska letala uničila 60 sovjetskih letal, na karelijski fronti pa so Finci razbili 64 sovjetskih tankov. Italija je poslala še 50 letal Fincem. — Angleški mornariški min:ster Churchill je izjuvil, da bo kmalu 2000 angleških trgovskih parnikov oboroženih za borbo proti podmornicam. 9. Na finski fronti so Sovjeti izgubili že 25.000 vojakov. Sovjetski letalci s svojimi letali beže na finsko stran. 11. Bitka za Petsamo še zmeraj ni odločena. Finski letalci so začeli rušiti sovjetske železnice in ceste v ozadju. Ameriška vlada je nakazala prvo pomoč Finski v višini 10 milijonov dolarjev. 14. Ob zori se je začela v južnem Atlantiku velika bitka med nemško žepno križarko »Admiral von Spee« in tremi angleškimi križarkami. »Graf von Spee« se je poškodovan zatekel v Montevideo. — Sovjeti so oznanili, da so njihove čete uspešno vdrle na Finsko in jo presekale na dvoje. 17. Nemška križarka »Graf von Spee« je prejela rok 72 ur, da sme ostati v urugvajskem pristanišču. Izven urugvajskih teritorialnih voda pa čakajo angleške vojne ladje na novo bitko. — Nad nemškimi otoki so se razvile hude letalske bitke in so bile izgube na obeh straneh precejšnje. — Finci objavljajo,* da so uničili že 120 sovjetskih tankov. 18. Nemška križarka je odplula iz Montevidea; borbe ni hotela sprejeti in je kapitan križarko razstrelil na izrečno povelje kanclerja Hitlerja. 19. Stalin je sklical v Kremelj posvet vojaških in političnih sodelavcev zaradi neuspeha vojne proti Finski. 20. Kanadski ministrski predsednik je izjavil, da bo Kanada izdelala 2000 letal mesečno za Anglijo. — Nemški 32.000 tonski parnik »Columbus« se je sam potopil, ko je opazil, da ga namerava ujeti neka angleška vojna ladja. — Moskovski radio je začel napadati trockiste, češ da so zakrivili neuspehe na finski fronti. 24. Finska vojska je izvedla uspešno protiofenzivo. Sovjetski vojaki so se umaknili v velikem neredu. 27. Finski oddelki so ponekod prodrli do železnice, ki vodi iz Ljeningracla v Murmansk in jo porušili. Sovjeti so vrgli na fronto 16 novih divizij. 28. Zaradi neuspehov na fronti so v Moskvi postrelili tri generale in štiri višje častnike. Prav tako so tam ustrelili bivšega sovjetskega poslanika na Finskem, češ da je pošiljal lažnjiva poročila o položaju na Finskem. 29. Nemška podmornica je poškodovala angleško veliko križarko vrste »Queen JSlisabeth«. — Za novega poveljnika na finski fronti so Sovjeti imenovali generala Sterna. Evropska kopna bojna črta pa se tudi ta mesec še ni razgibala. Slabo vreme je večkrat zavrlo še celo delavnost letal. Vojščak evropske vojne se je sedaj še bolj zaril v osrčje zemlje, ki jo brani in uradna poročila so bila podobna onim v novembru, ki so izzvene-vala v tradicionalni vzklik: »Na zapadu nič novega!« V Helsinkiju so podzemske kanale uredili zn zavetišča proti letalskim napadom. 1. Elegantna bluza, ki jo lahko sešijete iz flanele ali krepa. Zapenja se s patentno zaporo. Poudarjeni šivi (1.80 m po 100 cm ali 2.20 m po 80 cm). 2. Model iz pikčaste svile ali volne, ki se zapenja spredaj z gumbi iz blaga. Novost: gubi na hrbtu, ki gresta od rame do pasu (2.30 m po 80 cm). 3. Ljubka križasta bluza iz flanele ali krepa. Všit as je spredaj prekrižan. Bluza ima dolge, ozke rokave, i so na rami precej nabrani (1.80 m po 100 cm). 4. Gladka športna bluza z moškim odprtim ovratnikom in vrezanimi žepi. Zapenja se spredaj. V izrezu šal žive barve (2.40 m po 80 cm). 5. Bluza iz črtaste svile se zapenja spredaj z gumbi iz blaga. Ljubka je pentlja ob stoječem ovratniku. Originalen je kroj rokavov (1.90 m po 100 cm). 6. Prikupna bluza iz svilenega krepa. Sprednji del je ves nabran. Širok všit pas poudarja tanko linijo. Moško ukrojen ovratnik je ležerno odprt (1.90 m po 100 cm). Zdrobovi cmoki so posebno rahli in se močno nakuhajo, če jih vmešamo šele neposredno prej, preden jih zakuhamo na juho. Vreti smejo samo 10 minut; posodo potegnemo takoj preč, vlijemo v juho pol kozarcu mrzle vode, da prenehajo vreti. Tako lahko čakajo še dalj časa in so kljub temu rahli. Polenta je veliko boljša, če damo zabelo že v vodo, v katero zasujemo zdrob. Povrhu jo potresemo samo z mastnimi drobtinicami ali ocvirki. Beefsteak je bolj mehak, če ga 20 minut, preden ga spečemo, potolčemo in na obeh straneh namažemo z oljem. Ozebline. V mrazu zabole zopet stare ozebline in se kaj rade pojavijo nove. Proti temu pomaga to: kopajte razboljena mesta trikrat po tri minute, menjaje v topli in mrzli vodi, kjer ste raztopili malo galuna. Nato si naredite obkladek s krpo, navlaženo s čistim alkoholom. Povrhu ovijte še suho krpo. To delajte nekaj večerov, preden ležete, in bolečine bodo prenehale, če niso ozebline že zastarele. V tem primeru je treba zdravniške pomoči. Najmodernejša iola v Sloveniji in v državi je nova, pred kratkim blagoslovljena meščanska šola na Viču v Ljubljani. Načrte zanjo je naredil ing. arh. Glanz. Zgoraj: pogled v krasno telovadnico-dvorano; spodaj: deklice Pd ročnih delih; moderna kuhinja za praktični gospodinjski pouk, pogled na stavbo od zunaj. \k MM«1 j 1 Bh n 1 teM, ^liHfclh Finska, dežela polnočnega sonca, gozdov in jezer, dežela vzgledne socialne ureditve in visoke omike, zemlja neprekosljivih športnikov in rodoljubov, je danes kot žrtev napada v osredju svetovnega zanimanja. Gospodarsko živi Finska od lesa, ribištva, lesne in topilniške industrije ter živinoreje: ovce in severni jeleni. Slike kažejo: finsko pokrajino v tečajni noči Na tem predelu (v srednji Finski) divjajo noč in dan nudi boji; finska vojna himna, delo prvega sodobnega finskega pesnika F. E. Sillanpaa, ki je letos prejel Nobelovo književno nagrado. Na sliki ga vidimo z najmlajšim otrokom. Naslednja slika: finski ribič lovi na zamrznjenem jezeru; industrijsko naselje Varkaus v zahodni Finski, vas Vesilahti v zahodni Finski, vprega severnih jelenov, poleg smuči edinega prometnega sredstva na Laponskem, pokrajina okoli najsevernejšega finskega pristanišča Petsama, prizorišče divjih bojev, finski drvarji pri spravljanju lesa, največjega finskega bogastva • t >1 • I flttj. ‘Jank? tj>rx Kontax kamera 24x36 mm. Pankromatlčnl (Um laopan. Pometo v •eptembru ob 10. uri zjutraj Objektiv Zeitt-Tettar t. 2 9. zaslonka 2 9. ‘/M tek. Razvijalec Metol-Boraks, povečano na Agfa bromovotrebrnem papirju flllgran. Slika je bila razstavljena na mednarodni razttavi v Torinu. MUnchenu, Budlmpeitl, Varlavi, Bostonu in je bila večkrat Odlikovana. V današnji številki prinašamo nekaj modnih novosti za otroke: za šolo in doin, šport in slavnostne prilike. Kot vsakdanja oblačila so zelo primerne obleke s širokim krilcem, kar omogoča prosto gibanje, in z životkom na naramnice. Bluzo iz pralnega blaga ali sweater, ki se obleče v krilo, lahko izmenjamo in tako je otrok vedno čisto in sveže oblečen. 1. K zelenemu, rdeče karirastemu volnenemu krilcu, ki je plisirano, se lepo poda gladka rdeča bluza iz jer-seya. (Krilo: 1.30 m po 120 cm, bluza: 1.70 m po 180 cm.) 2. Za manjše deklice je primerna oblekcu na drugi skici. Krilce (1.70 m po 90 cm) iz zelene volne se zapenja spredaj. Bluzica (1.40 m po 80 cm) iz rdečebelega barhenta ima majhen, ležeč ovratnik in kravato ter kratke rokavčke. Našim, že skoraj odraslim hčerkam bodo lepo pristajale naslednje tri obleke: 3. Preprosta, a lepa je kombinacija: krilo iz škotskega blaga (1.50 m po 120 cm), ki je zvončasto rezano in ga krasijo veliki žepi; životek se oprijema in se zapenju spredaj z dvema vrstama gumbov, in rjav jumper, ki ga lahko same spletemo. 4. Naslednja obleka iz temnomodrega volnenega blaga (1.50 m po 120 cm) ima životek, ki sega do bokov, kjer se začenja nabrano krilo. Rdečemodro karirana pralna bluza ima dolge rokave (1.60 m po 80 cm). 5. Praktična za šolo je obleka, ki ima rjavo volneno krilo z vloženima gubama in se ob strani zapenja. Moško ukrojeno, zelenobelo karirano z dolgimi rokavi poživlja rdeča kravata. (Krilo: 1.50 m po 120 cm, bluza 1.60 m po 80 cm.) 6. Zelo ljubka je oblekca iz rjavega volnenega krila (1.35 m po 120 cm) in rdečezeleno kariraste bluze (1.35 m po 80 cm). Krilo se zapenja zadaj, kjer se tudi križata naramnici, in je spredaj močno nabrano, kar daje širino krilu. Bluza s kratkimi (lahko tudi dolgimi) rokavi je okoli ovratnika, rokavčkov in spredaj ob zapori obrobljena z zobci. 7. Naslednja slika nam prikazuje zopet kombinacijo rjavozeleno karirastega krila (1.50 m po 120 cm) in zelenega pletenega jumperja s kratkimi rokavi. 8. Lepo harmonirata rdeče široko krilce (1.15 m po 120 cm) na naramnice, z velikimi nabranimi žepi, in bela zeleno pikasta pralna bluza (1.50 m po 80 cm). 9. Na zadnji sliki vidimo rdečebelo karirano, šele od bokov dalje plisirano krilo (1.15 m po 130 cm) z oprijemajočim se životkom, ki se zapenja na rami in ol) straneh z velikimi gumbi. K temu se lepo poda zelena gladka bluza (1.70 m po 180 cm), ki ima za edini okrasek drobne robčke na prsih in v zapestju. Nekaj pletenja Praktičen pulover. Na sliki vidite pulover, ki je prikladen za dečke in deklice, dame in gospode. -Mere so navedene za štirinajstletno deklico, se pa samo malo povečajo, in je kroj uporaben tudi za odrasle. Potrebujemo 5 štren dobro sukane volne in pa ustrezajoče igle, cena zavisi od kakovosti, tudi količina volne ni enaka, tanjše potrebujemo manj. debelejše več. Plesti začnemo pri spodnjem robu hrbta in nasnujemo 94 pentelj. Rob pletemo 2 levi, 2 desni ali pa patent, da se pulover pri nošnji preveč ne stegne. Rob naj bo 7 cm visok. Nato pletemo vzorec ali pa popolnoma gladko. V tem primeru izvezemo monogram v kontrastni barvi ali kako znamenje (smučarja, sanke). Če se odločimo za vzorec, pletemo tako: delo si olajšamo na ta način, da pletemo vzorec vedno samo na narobni strani, na pravi pa same desne pentlje. Prva vrsta: desne na pravi strani. Delo obrnemo. Druga vrsta: 6 desnih, 1 leva. Tretja vrsta: desne. Četrta vrsta: 5 desnih, 2 levi. Peta vrsta: desne. Šesta vrsta: 4 desne, 3 leve. Sedma vrsta: desne. Osma vrsta: 3 desne, 4 leve. Deveta vrsta: desne. Deseta vrsta: 2 desni, 5 levih. Enajsta vrsta: desne. Dvanajsta vrsta: 1 desna, 6 levih. Trinajsta vrsta: desne. To se ponavlja. Ko smo spletli hrbet do podpazduhe, snemamo na vsaki strani po 7 pentelj, potem pletemo ravno do vratu, kjer naredimo odprtino tako, da snemamo levo in desno od sredine polagoma toliko pentelj, da nam za rame na vsaki strani ostane po 12 cm širine. Sedaj snemamo malo hitreje od ramen proti vratu, da dobimo poševno obliko. Sprednji del: Nasnujemo 104 pentlje in pletemo kakor hrbet, le ko začnemo snemati pod pazduho, razdelimo pentlje na dva dela in pletemo vsakega zase. Izrez ob vratu je malo globlji kakor zadaj. Rokave pričnemo spodaj in nasnujemo 68 pentelj. Pletemo zopet rob kakor pri sprednjem in zadnjem delu, nato začnemo z vzorcem oziroma gladkim delom. Pletemo po kroju. Končno naredimo še ovratnik (slika) in ga prišijemo na izrez. Ko je vse gotovo, spnemo posamezne dele, pomerimo in sešijemo na narobni strani kakor obleko, ki smo jo prinesli v prvem zvezku »Obiska«. M resa 2;a lase Kvačkamo takole: Vzamemo kordonet svilo (1 štrenca 6 din) in zelo debelo kvačko, da je mreža čim redkejša. Skvačkamo 30 cm dolgo verižico in pričnemo z drugo vrsto. Prvi vbod je, kakor da bi hoteli narediti navadno gosto pentljo, le da jo potegnemo 1 'A cm dolgo, nato ubodemo kvačko še enkrat v sprednjo dolgo pentljo in potegnemo nitko skozi ter naredimo gosto pentljo, ki jo zategnemo. To ponovimo in pričvrstimo nastali dve dolgi pentlji na spodnjo verižno pentl jo v primerni razdalji. To ponavljamo do konca vrste. Druga vrsta se razlikuje od prve v tem, da pritrdimo vzorec v sredino prejšnjih dveh pentelj (glej skico). Mrežico širimo do 34 cm, potem kvačkamo 35 cm dolgo. Nato zopet polagoma ožimo, da dobimo širino kakor ob začetku in delo zaključimo. Končno vpeljemo v mrežico še okroglo elastiko. — Za večer nosimo mrežo iz zlate nitke. Če imamo mrežo za h klobuku, ki ga pokrijemo globoko na čelo, mora biti v barvi klobuka. Tedaj pa jo kvačkamo iz debelejše nitke, lahko iz že-nilije. Kruhovi cmoki se nam ne razkuhajo, čeprav so mehko zameseni, ako dodamo mleku in jajcu še 2 žlici pšeničnega zdroba. Sir se vam ne suši, če ga zavijete v krpo, namočeno v kis. Ribo hitro očistimo lusk, če jo za nekaj trenutkov položimo v vročo vodo. Dve večerni obleki Črno ozko krilo z gladkim jumperjem iz tenke volne, ki je v enakomernih razdaljah pošit z rožnatimi kovinastimi ploščicami (flitrce, pajete). Obleko iz črnega volnenega krepa, s širokim, nagubanim, zvončasto rezanim krilom. Život, ki se tesno oprijema do bokov, je paspuliran z rdečo svilo in pošit s srebrnimi pajetami. Obleka ima dolge rokave in majhen ovratniček. Bluzo iz turkizno zelenega muslina ali georgetta, z dolgimi rokavi in veliko pentljo ob vratu. Mrežico iz zlate prejice, kvačkano ali filet (D). (Glej ročna dela!) KUHINJA IN GOSPODINJSTVO Predpust je čas kolin. Gospodinji bo ustreženo, če prinesemo recept, kako pripraviš okusno pečenko, zavito v pečico. Vzamemo kos hrbta od mladega praš.čka. Kost izločimo, meso natereino s soljo in česnom. Oprano pečico ožmemo in jo položimo na desko. Pripravimo peteršilja, rezine citrone, lavorjev list, vršiček rožmarina in s tem obložimo pečenko ter jo tesno zavijemo v pečico. Dobro je, če vsaj 24 ur leži, preden jo spečemo. Če koljemo doma, glejmo, da obilico mesa na čim več načinov pripravimo, ker samih klobas se hitro pre-objemo. Zato v tem času skuhamo mesno žolico, ki nam v mrazu tudi teden dni počaka. Vzamemo dve očiščeni prašičevi nogi, malo kožice, 'A kg govejega bočnika. Temu dodamo eno rumeno kolerabo, 1 rdeč koren, I peteršilj, polovico zelene, cel poper, vejico rožmarina, nekaj brinjevih jagod in nekaj lovorjevih listov. Vse zalijemo z 21 vode in kuhamo najmanj 2 uri. Ko kosti same odpadejo od mesa, je žolica kuhana. Prilijemo ji še zajemalko kisa ali belega vinu in jo primerno osolimo. Meso odločimo od kosti, naložimo na dno sklede, vmes denemo polovice trdo kuhanih jajc, lavorjeve liste in kisle kumarice. Čez to precedimo žolico in postavimo skledo na hladno. Drugi dan, ko je dobro trda, ji s toplo kovinasto žlico posnamemo odvišno mast, ki se je nabrala na vrhu. Pred uporabo zvrnemo žolico v drugo skledo, narežemo na primerne kose in začinimo s kisom, oljem in čebulo. Za debeli četrtek je pri nas navada, da spečemo špe-liovo potico. Špehovka se napravi na razne načine. Recept za fino špehovko: testo zamesimo iz 60 dkg pregrete in presejane moke, 2 dkg v toplem mleku raztopljenega kvasa, 'A 1 mleka, % kg sladkorja, i kavne žličke soli, malo limonove lupinice in % kg masla, ki smo ga penasto vmešali s 4 rumenjaki. Testo dobro stepemo in postavimo na toplo, da počiva. Medtem pripravimo nadev. Vzamemo % 1 ocvirkov, ki jih na drobno sesekljamo in raztopimo. % masla ali masti penasto vmešamo s tremi rumenjaki, temu dodamo sneg T beljakov in s tem namažemo razvaljano testo. Povrhu potresemo z ocvirki, drobtinicami, sladkorjem in cimetom, tesno zavijemo, položimo v dobro namazano posodo in postavimo potico na toplo, da vzide. Preden jo damo v pečico, jo pomažemo z raztepenim jajcem. Spečeno potresemo s sladkorjem in jo serviramo mlačno. Za mlade smučarje Zima je tu, sneg je pobelil poljane in našim otrokom se hoče v naravo, na sanke in smuči. Poskrbeti moramo za primerno oblačilo, predvsem jih je treba obvarovati mokrote. Za deklice so lepe dolge hlače iz volnenega gladkega blaga sive barve, ki se spodaj zožujejo. K njim lepo pristaja modra bluza iz dvojne balonske svile, ki se zapenja spredaj in ima kapuco. Spodaj lahko obleče tenak jumper ali bluzo iz barhenta. (Slika 1.) Zelo praktična bluza za dečke je tudi iz balonske svile sive barve, ki je ohlapno ukrojena in se tesno zapenja le v pasu. okoli vratu in v zapestju. Bluza ima tudi kapuco. (Slika 2.) UUDSKfl POSOlIlHUft V UUBUftNI z. z neom. j., Ljubljana, Miklošičeva cesta 6 v lastni palači nasproti hotela „Union“ obrestuje hranilne vloge najugodneje Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4%, proti odpovedi po 5% V MODERNEM STANOVANJU V zadnjih letih so arhitekti za notranjo opravo stanovanj izločili iz pohištva stojala za sobne rastline, ki so bila v zadnjem desetletju tako »moderna«. S tem pa nikakor niso hoteli odpraviti iz stanovanj tudi rastlin, saj je prostor brez cvetic neprijazen in hladen. Sodobna higienična pravila o ureditvi stanovanj zahtevajo, da so naše sobe čim svetlejše in zračnejše. Zaradi tega ne smemo postavljati cvetličnih stojal pred okna, da ne ovirajo prostega dostopa svetlobi. Nekdaj so postavljali cvetlična stojala v sobne kote, kjer pa seveda zaradi preslabe svetlobe in slabega zraka cvetice niso uspevale; zato je obveljalo pravilo, da naj ima stanovanje sicer manj rož, a te na vidnejših in zračnejših mestih. V Franciji n. pr. ima sedaj vsak večji kos pohištva že vdelan prostor ali polico, kamor lahko postavimo to ali ono rastlino. Prostor pred oknom je popolnoma prazen; v oknu pa so vdelane poličke, kamor postavljamo svetlobe bolj žejne cvetice. Pisalnik, psiha, toaletna mizica itd. imajo primerna mesta, ki so samo za rože. Navadno postavljamo na ta mesta le vedno zelene rastline. Tako n. pr. se poda na pisalniku prav lepo lonček s praprotjo, vrste: venerični laski (adiantum), pteris, blechnum in nephrolepis. Pa tudi naše domače praproti, ki rasto divje po gozdovih: jelenji jezik, orlova praprot, kraljeva praprot in druge, se nič manj ne podajo na še tako elegantni pisalni mizi. Za toaletno mizico vzamemo seveda rože, ki tudi cveto. Ena izmed najhvaležnejših in najlepših je kamelija s svojim temnozelenim listjem in rožnatim ali belim cvetjem, ki vzdrži ob primerni toploti tudi mesec dni. Pozimi pa postavimo na to mesto cvetoče ciklame, siljene vrtnice, pozneje g 1 o k s i -ni je, gomoljaste begonije, streptocarpus i. dr. Na psiho spadajo predvsem palme, dracanea congesta, sobna lipa, auracaria, aspara-gus plumosus (koprenasti špargelj) i. sl. Pozimi pa si lahko privoščimo grmič cvetečega siljenega španskega bezga, forsitije in japonske kutine. Čez poletje pa postavimo tja le večje posamezne cvetove, tako n. pr. p o t o n k o , vrtni mak, dalije, krizanteme itd. Na drugo pohištvo, ki ima tudi stojala za rože: večje omare ob straneh, namestimo viseče rastline: viseči špargelj, bršljan, ficus, nagelj, tra-descantije in. podobne. Na risbi nazorno vidimo, koliko svetlobe dobe rastline ob oknu. Cvetica št. 6 je oddaljena 1 m od okna (a—c) in dobi le eno petino one svetlobe, ki jo ima v prosti naravi. V V glavnem razlikujemo tri vrste sobnih rastlin: senčne, polsenčne in sončne. Senčne rastline so: aspidistre, vse praproti, tradescantije, palme, filodendron, araucaria in druge. Te žive v senčnih prostorih, a ne v temnih. Večina drugih rastlin pa uspeva na polsenčnih mestih, to se pravi, da dobe ob jasnih dnevih vsaj nekaj ur sonca. Za te rastline uredimo stojala med oknom tako, da ne izgubimo preveč svetlobe. V rastlinoslovskem zavodu v Wiirzburgu so preračunali, da sprejme rastlina, ki je oddaljena 1 m od normalno velikega okna, le petino one svetlobe, ki bi je bila deležna v prosti naravi. Ob tej ugotovitvi poglejmo, koliko svetlobe dobe cvetice pri nas za zavesami! Če je tako, se ne smemo čuditi, da nam cvetje ne uspeva. Prav tako potreben za rože je čist in primerno ohlajen zrak. Po naših stanovanjih se nabere mnogo slabega zraka zaradi centralne kurjave, plinskih peči, štedilnika, cigaretnega dima ali dima iz peči. Pokvarjen zrak zastruplja rastline, kar najhitreje opazimo na praprotih in palmah, na katerih pricno rjaveti listni vršički. Pri zračenju pa treba zelo ‘paziti, da se rože ne prehlade zaradi prepiha. Cvetice so silno občutljive in kakor živa bitja nam lahko ob neprevidnosti v kratkem usahnejo. Zelo važen pogoj za rože je toplota, ki jo ne-obhodno potrebuje vsaka rastlina za življenje. Če ima rastlina premalo toplote, pogine od mraza, od prevelike vročine pa se posuši. Te meje pa leže skoraj pri vsaki rastlini drugače. Naše sobne rastline so navadno iz toplejših južnih krajev in ne preneso naše zime. Potrebujejo čez zimo vsaj 6—10° C toplote. Pa tudi ta toplota ni stalna in se da z utrjevanjem po več rodovih tako ustvariti, da prenese rastlina tudi nekaj stopinj mraza. Zato mora vsakdo, ki vzgaja rastline, paziti, da svojih cvetic ne bo razvadil, temveč utrdil, da ne bodo povesile listov pri vsakem mrazu in vetru. Utrjenim rastlinam tudi ne škoduje hitro menjavanje temperature, medtem ko druge tega sploh ne preneso brez manjših ali večjih posledic. Edino pravilno je tedaj, da se o vsaki rastlini, ki si jo postavimo v stanovanje, prej poučimo, kaj potrebuje in kako ravnamo z njo, kajti le ob pravilni negi nam bo lepo uspevala in bo v okras stanovanju, mi pa bomo imeli veselje z njo — košček lepote več v pustem življenju. Slovenske slovnice v 350 letih (Nadaljevanje strani 65.) V tem času sta izšli še dve slovnici: Šmigoc Janez je izdal za Nemce 1811 »Teore-tische Windische Sprachlehre«, Vincenc Framel 1812 pa slovnico za Italijane. Peter Daj n ko je izdal svojo slovnico slovenje-goriškega narečja 1. 1824., objavil pa je nov pravopis, ki je dobil ime po piscu dajnčica. Franc Metelko je izdal 1825 »Lehrgebiiude der slovenischen Sprache«. (Prvič se tu omenja naziv »slovenisch«.) Metelkova slovnica je važna zato, ker je vzel za podlago preprosto ljudsko govorico. Uvajal je novo pisavo, imenovano metelčico, oziroma žabico. Zaradi te se je vnela »abecedna vojska« (1831). Zmagala je bohoričica. Leta 1832. je J. Murko izdal slovnico in sicer za Nemce. Leta 1848. se odpro slovenščini vrata v šole. Blaž Potočnik izda 1849 nemško pisano slovnico zn šole, 1857 praktično slovensko-nemško slovnico za nižje šole, Malavašič Franc 1849 za ljudske šole, Ivan Navratil 1850 za uradnike. Najpomembnejša pa je za vso to dobo do Breznikove slovnice Janežičeva slovnica s pregledom slovenskega slovstva. Izšla je 1854 in doživela 13 izdaj. Od 6. izdaje (1889) jo je izdajal Šket. Veljala je do 19)6. leta. Ostali, ki so delali na področju slovniškega vprašanja do novejše dobe, so: Miklošič in Valjavec, Levstik, Škrabec, Pleteršnik, Levec, Tominšek in drugi. Najnovejša je Breznikova, ki je izšla doslej v štirih izdajah (1916, 1921, 1924, 1934). Historično slovnico pa pripravlja zdaj univ. prof. dr. Fran Ramovš, DRAGO POTOČNIK: QiO*pCuduCMtVJO- JZ& ViQs Poseg države v zasebno gospodarstvo Kje so tisti časi, ko smo še razpravljali o tem, ali naj država posega v gospodarstvo ali ne in do katere meje naj gre njen posegi Posebno pri nas v Sloveniji so bila taka pregovarjanja na dnevnem redil, ker je bil naš vpliv na državno gospodarsko politiko večkrat zelo slab in nismo mogli preprečiti takih posegov, ki so nas bolj prizadeli kot druge pokrajine države. Pomislimo samo na znani žitni režim iz leta 1931, ki je veljal naše gospodarstvo težke vsote kapitala, ki ga imamo že itak premalo. Nadalje smo vedno obsojali tudi dejstvo, da državni strokovni aparat, t. j. zlasti uradniški, ni bil vedno na višini, poseg države v zasebno gospodarstvo pa zahteva izurjeno in strokovno temeljito izobraženo uradništvo. Danes vemo čisto gotovo, da ni več povratka v tiste čase, ko smo imeli kolikor toliko svobodno zasebno gospodarstvo, kjer je država igrala po večini samo vlogo nekakšnega vrhovnega nadzornika, da ni šel gospodarski tok v take smeri, ki ne bi bile v skladu z državno splošno politiko. Toda še več: sprijazniti se moramo z mislijo, da bo država še vedno bolj in bolj posegala v gospodarske in socialne odnošaje, pa če bo to posameznikom prav ali ne, pa če bo to zahtevalo od posameznikov žrtve večjega ali munjšegu obsega. Popolno gospostvo države nad gospodarstvom vidimo ne samo v vojujočih se državah, ampak tudi v nevtralnih, zlasti v Evropi, ter pri državah, ki so sosede vojujočih se držav. Nekateri pravijo temu že državni socializem, toda od socializma smo še daleč in bo bližnje stanje kvečjemu prehodna doba do njega. Lahko bi tako stanje, v katerem postaja država popolni vladar gospodarstva, imenovali državni kapitalizem, ker stopa poleg prejšnjih podjetnikov na plan država ali pa celo nadomesti podjetništvo novi kolektivni podjetnik: država. V takem položaju je za posameznike težko misliti naprej, kako bo z njihovo gospodarsko bodočnostjo. Kajti država se ne da voditi v svoji gospodarski politiki od istih načel ko zasebni podjetnik, kateremu je najvažnejši cilj dobiček. Zaradi tega tudi na bodoče gospodarsko delovanje države ne moremo uporabljati istega merila, kakor pri zasebnem gospodarstvu. Zlasti ne zaradi tega, ker so naloge države sedaj najvažnejše na takem področju, kjer je gospodarski račun podrejen enemu samemu cilju: obrambi državne neodvisnosti. Ta cilj je sedaj odločujoč posebno pri nevtralcih, ki morajo iti za italijanskim zgledom, da svojo pripravljenost za vzdržanje nevtralnosti podpro tudi z dejansko pripravljenostjo na vse. V takih razmerah ne preostaja državljanom drugega, ko da delajo, da državni poseg v gospodarstvo ne bo podoben nastopu slona v trgovini s porcelanom, ampak da bo znal varovati zdrave osnove narodnega gospodarstva, ki so pogoj za harmonično socialno stavbo. V naši nevtralnosti nas čaka sedaj še velika naloga: organizirati domačo proizvodnjo surovin. Kajti druge države, posebno pa naši sosedje, že zdavnaj streme po samozadovoljujočem, avtarkičnem gospodarstvu, ker vedo, koliko težav je združenih z nabavo potrebnih predmetov za porabo domačega prebivalstva v teh časih. Niso samo devizne težave, so še prometne težave, pri katerih ne moremo računati, da jih bomo premagali samo z lastnimi sredstvi, saj smo majhna država. Pa je še nešteto drugih težav, ki se kažejo iz dneva v dan in je težko o njih kaj prerokovati, kako se bodo razvijale. Za dvig domače proizvodnje imamo v naši državi dovolj pogojev, saj vidimo n. pr., da lahko gojimo na področju naše države celo bombaž, sezam in take rastline, ki drugače uspevajo samo v subtropskem podnebju. Da premostimo trenutne težave, ki bodo vedno pogostejše, je treba povečati domačo proizvodnjo, jo kako- vostno prilagoditi našim potrebam. Zato so potrebne velike organizatorne sposobnosti in mnogo kapitala, katerega pa bomo lahko dobili v današnjih časih lahko samo doma. Organizacija in povečanje — kakovostno in količinsko — trajajo sicer nekaj časa, toda s tem lahko veliko pridobimo za bodočnost. V ta namen pa je potrebno sodelovanje vseh, saj gre vendar za kritje potreb skupnosti. Le tako nam bo mogoče premostiti sedanje trenutne in druge težave, ki se bodo še pokazale, tako da bomo lahko z zaupanjem gledali vsaj v bližnjo bodočnost. Švedska: Spomenik Alfreda Nobela v Stockholmu. Nobel je izumitelj dinamita in drugih strašnih razstreliv, razen tega utemeljitelj znanih Nobelovih mirovnih in književnih nagrad. Nobelove mirovne nagrade niso to pot podelili nikomur, mir je zasnežen — kakor spomenik utemeljitelja nagrad za mirovno delo ... OBISK PRI KNJieAH Giovanni Papini: Priče trpljenja Gospodovega. Sedem evangeljskih legend. Prevedel Vinko Beličič. Izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Tiskala Jugoslovanska tiskarna 1940. Papini je eden tistih pisateljev, ki so najbolj razgibavali duhovno življenje povojne Evrope. Njegova dela so prevedena v najrazličnejše jezike. Tudi pri nas je imel pri mlajši generaciji obilo občudovalcev. Po pravici; zakaj Papini je genialen pisatelj, ki je prehodil dolgo pot od ateizma do krščanstva. Njegov »Gog« je poosebljena borba povojnega razrvanega človeka, ki se v še bolj razrvanem času bori za popolnost. Slovencem pa se je sedaj prvič predstavil s svojo čudovito zbirko legend, ki nosi naslov »Priče trpljenja Gospodovega«. Ta knjiga, ki jo je lepo poslovenil Vinko Beličič in ji pridal tudi prikaz Papi-nijeve osebnosti, nam s pretresljivo prepričevalnostjo odkriva in riše v sedmerih osebah veliko tragedijo Kristusa, ki ga je ugonobila človeška oholost, zavist, sovraštvo in strahopetnost. Tako ni pisal o Kristusovem trpljenju doslej še nikdo, in vsak, ki bo to knjigo vzel v roke, jo bo bral z užitkom in spoštovanjem in z velikim umetniškim zadoščenjem. Julius Slovvacki: Oče okuženih. Epska pesnitev. Prevedel in šiudijo napisal T. Debeljak. Založila Vera Remec v Ljubljani 1939. Tiskala Jugoslovanska tiskarna. (Ponatisk iz Doma in sveta.) To je najpretresljivejša pesnitev znamenitega poljskega pesnika Slovvackega (1809—1849). Pesnik nam v njej v grozotnih prizorih riše tragično usodo očeta številne družine, ki mu je kuga sredi puščave umorila ženo in otroke drugega za drugim. Hvaležni smo prevajalcu, da nam je v posebni, okusni knjižici, ki jo je ilustrirala B. Remčeva, podaril za božič to pesnitev. Ob njej se bomo spominjali žalostne usode poljskega naroda. Prevajalec je napisal tudi izčrpno študijo o pesniku, čigar ime je ob Mickie-wiczu in Krasinskem eno najbolj blestečih v poljski in svetovni literaturi. Anton Sovre: Stari Grki. Mohorjeve občne zgodovine drugi zvezek. Izdala in založila Družba sv. Mohorja. Natisnila Mohorjeva tiskarna 1939. — S tem ogromnim delom, ki ima 568 strani velikega formata in nešteto slik ter fotografij med tekstom, je začela Mohorjeva družba izpopolnjevati obljubo izdaje svetovne zgodovine v dvanajstih obširnih zvezkih. Brez dvoma je to največji književni podvig, ki je bil pri nas sploh kdaj storjen. O Sovretovih Starih Grkih skoraj ni potrebno govoriti in jih priporočati. Saj jih je napisal človek, ki ima pri nas za to največjo kvalifikacijo in se odlikuje po svojem temeljitem poznavanju antičnega sveta. Da bi bilo delo kolikor mogoče popolno, je prepotoval tudi vso Grčijo. Delo je nupisano v sijujnem jeziku in izčrpno, da zasluži priznanje in priporočanje. Dr. Franc Detela: Trojka. Zbranih spisov IV. zvezek. Družba sv. Mohorja v Celju 1939. Uredil Jakob Šolar. — Detela spada k tistim našim pisateljem, ki se je najbolj priljubil slovenskemu preprostemu bralcu in ki ga z užitkom prebira tudi izobraženec. Kritik in slikar preprostega življenja je ustvaril v našem slovstvu veliko delo. »Trojka« je njegova najboljša povest, kjer je zgostil svoje znanje, svojo modrost in umetnost in pokazal kako zdravje slovenskega človeka zmaguje nad idejami, ki prihajajo iz tujine v domovino. Božo Vodušek: Odčarani svet. Pesmi. Izdala Modra Ptica. Tiskala tiskarna Merkur. Ljubljana 1939. Božo Vodušek je prehodil dolgo pot od modernih vplivov do svoje podobe, ki se je izoblikovala v klasično zgrajenih sonetih. Najlepši dokaz je za to, da se v umetnosti vedno bolj vračamo h klasiki. Vodušek spada med najvidnejše naše pesnike zadnjih let. Njegove pesmi često spominjajo na villonsko drznost, so polne pretežke miselnosti, satire in cinizma. S to zbirko bo navduševal in gotovo dobil posnemovalce, kakor svojčas Stritar z Dunajskimi soneti. Njegove trde, oblikovno čudovito izdelane pesmi bodo ostale dokument trdega časa, v katerem živimo. Henry Bordeaux: Strah pred življenjem. Roman. Prevedel A. Anžič. Založila Družba sv. Mohorja. Celje 1939. Roman je bil napisan v začetku našega stoletja in popisuje francoske družinske razmere. Tudi pri nas je že postal aktualen. Brez pridržka mu smemo dati pridevek: katoliški. Pisatelj nam v njem prepričevalno slika gnilo francosko družbo, ki se boji otrok. Zaradi tega grozi narodu konec, zakaj zibelke so tiste, ki ga ohranjajo. Jože Kastelic: Prve podobe. Pesini. Izdala Založba literarnega kluba v Ljubljani 1940. Tiskala tiskarna Slatnar v Kamniku. — Tem pesmim že na prvi pogled vidiš, da so izlivi nežnega srca. Kastelic je neke vrste zaostali ptič, zakaj po svojem slogu in obliki bi spadal v povojno dobo. Vendar pa se tudi pri njem, kakor pri Vodušku, čuti, da se vedno bolj bliža novi, klasično usmerjeni struji. Njegove močne in občutene pesmi, ki jih preveva misel na smrt in rahla žalost, so poleg pesmi Vide Tauferjeve najlepša pridobitev za našo poezijo v zadnjem času. I. Čampa. Francija: 70 letnico je praznoval pisatelj-vseznalec Phileas Lebesque, edini od francoskih pisateljev, ki zna med nešteto drugimi jeziki tudi slovensko in je o Slovencih ter naši kulturi precej pisal po francoskih revijah. Mož živi od peresa in od kmečkega dela. Že petdeset let gospodari in dela sam na svojem posestvu v vasi Neville-Vault v gorati Picardiji, kjer je tudi župan. Spisal je veliko pesnitev, romanov in modroslovnih del. CIRIL ŠOUKAL: O največji smučarski skakalnici sveta Planiška skakalnica je največja smučarska skakalnica na svetu. »Kdor pogleda prvič iz naleta planiške skakalnice v globino pod seboj, se mu zdi nemogoče, da bi v nekaj trenutkih kasneje srečno pristal ob vznožju skakalnice. Ljudje pod skakalnico se zdijo majhni kakor mravlje. Hitrost, ki jo doseže skakač ob odgonu, je že skrajno neprijetna. V tem je tudi vsa težkoča dolgih skokov. V peklenski brzini, ko žvižga veter okoli ušes, in ko se začno oči zaradi blazne hitrosti solziti, je treba popolnoma obvladati svoje telo v zraku. Zračni upor pri tem jadranju skozi zrak je tako močan, da deluje na skakača skoraj kakor udarec. Občutek vožnje po zraku je čudovito lep. Prvih petdeset metrov jadra skakač skoraj čisto vodoravno. Pri kakih sedemdesetih metrih pa zmanjša zračni upor hitrost toliko, da pritisk od spodaj na smuči in na telo že močno popusti. Prav ta trenutek je za skakača izredno kočljiv. Kakor se je moral prej popolnoma nasloniti na zračno blazino, torej skoraj leči, mora sedaj, ko je zračni upor manjši, na novo iskati ravnotežje. Gorje skakaču, ki ta trenutek zamudi: strahovito bo padel. Pri osemdesetih metrih se že začenja prosti pad. Hitrost se spet poveča in skakač mora spet paziti, da ne bo padel nazai. Od osemdeset do sto-dvajset metrov je doskočišče tako strmo, da je pritisk pri doskoku razmeroma šibek. Pri dolgih skokih je na splošno precej lahko obstati. Na planiški skakalnici so izredno nevarni skoki, ki so krajši kakor šestdeset metrov. Pri tej daljavi je namreč doskočišče še skoraj ravno. Vsak padec pri tej daljavi ima lahko usodne posledice. Pri takem padcu vrže skakača zaradi hitrosti še enkrat od tal in vali se po strmini navzdol v drži, ki je ne more nadzirati. Skakanje na planiški skakalnici si smejo privoščiti samo najboljši skakači...« Tako opisuje dr. Haralcl Reinl občutek skakača, ki se požene z vrha pluniške skakalnice in ki pristane v globini. Po zraku je naredil pot, ki je bila daljša kakor 100 m. Slovenija ima v zimskem športu dve stvari, ki so jo napravile znamenito po vsem svetu: Bloke in Planico. Bloke na Notranjskem so v srednji Evropi kraj. kjer so že v srednjem veku prvič uporabljali smuči in kjer so imeli svoje ime zanje. Planica pa je kraj, kjer so bili dosedaj doseženi najdaljši smučarski skoki na vsem svetu. Prvo dejstvo je važno za zgodovinarja, drugo pa za ves današnji športni svet, ki živi prehitro in ki hoče imeti vsak dan kaj novega. Ob planiški skakalnici in ob skokih, ki so bili na tej skakalnici doseženi, je ob-strmel ves svet, ki sprva sploh ni mogel verjeti, da je to res. S ponosom lahko danes povemo vsemu svetu, da je planiška skakalnica na slovenskih tleh. da so zanjo naredili načrte in da so jo postavili domači ljudje. Leta 1931. je Jugoslovanska zimsko-športna zveza začela misliti na izvedbo svetovnega smučarskega prvenstva v Sloveniji. Svetovna smučarska prvenstva v onem času še zdaleč niso bila na taki višini kakor v zadnjih letih, bila so mnogo skromnejša. Središče našega smučarskega športa je bilo tedaj še v Bohinju. Sneg pa je tod nezanesljiv. Zato je bilo treba najti kraj, kjer bi bile snežne razmere in vremenske razmere tako dobre, da ne bi mogle prehitro onemogočiti smučarskih in skakalnih tekem v večjem obsegu. Planica se je ponudila kar sama po sebi; to je bil najprik ad-nejši in hkratu tudi najdostopnejši kraj. Korak naprej je bilo pripravljanje skakalnice. Te naloge se je oprijel inž. Stanko Bloudek in je po predpisih mednarodne smučarske zveze naredil načrte za planiško skakalnico, ki pa po prvotnem načrtu ne bi nesla več kakor 70 m. Spomladi leta 1932. so Norvežani pri skakalnih tekmah v Innsbrucku dosegli za oni čas skoraj neverjetno dolžino skokov — 78 metrov. Inž. Bloudek je računal: pri nas bo prvenstvo šele čez nekaj let in tedaj bo skakalnica za 70 metrske skoke že prekratka. Popravil je načrte in naredil načrte za skakalnico, na kateri bi bili možni skoki do 85 metrov. Ob prvih načrtih-in ob začetnem delu pri skakalnici prav gotovo ni nihče niti slutil, da bo iz tega načrta nastala skakalnica, ki bo ponesla slavo slovenskega dela po vsem svetu. Poleti leta 1932. so zapele lopate. Narejen je bil samo spodnji del skakalnice — doskočišče. Še pozimi 1. 1932/33 je prišel v Slovenijo Norvežan Arne Guttormsen, ki je vadil naše skakače. Ko je videl napol dodelano skakalnico in njegove načrte, je bil ves navdušen. Načrti in začetek dela so obetali eno najlepših skakalnic, kar jih je bilo do tedaj narejenih na svetu. Poleti leta 1933. bi bilo treba skakalnico dokončati. Toda tako kakor pri drugih rečeh, tako je tudi tu manjkalo denarja. Nikogar ni bilo, ki bi dal denar. Končno je delo stavben k Rožman jeseni leta 1933. dokončal. Spomladi leta 1934. so že skakali prvi skakači. Toda skakalnica, ki je bila narejena točno po določilih mednarodne smučarske zveze, skakačem ni bila všeč. Inž. Bloudek sprva n dovolil nobenih izprememb. Kasneje pa se je začel ozirati na pripombe in je popravil načrte po izkušnjah skakačev in po svojih lastnih računih. Leta 1934., dne 25. marca, so bile prve mednarodne skakalne tekme na novi skakalnici v Planici. Znamenita norveška rekorderja brata Ruuda sta dosegla neverjetne daljave. Birger Rund je skočil 92 metrov, njegov brat Sigmund pa celo 95 metrov. Najboljši slovensk. skakač Albin Novšak je skočil 66 metrov. Skakalnica je prestala ognjeni krst. Skakači so bili nad skakalnico navdušeni. Dne 17. marca 1935. je v treningu skočil Norvežan Reidar Andersen 95 metrov, v tekmi pa Poljak Stanko Maru-szarsz 87.5 metrov, Slovenec Bogo Šramel pa nov državni rekord 72 metrov. Leto kasneje — 19. marca 1936. — je planiška skakalnica doživela svoje največje zmagoslavje. Avstrijec Josip Bradi je skočil 101 meter, njegova rojaka dr. Harald Reinl 98 metrov in Aschenwald Franc 96 metrov. Najboljši slovenski skakač Albin Novšak je skočil 89.5 metra. Prvič je bila tedaj v zgodovini smuških skokov dosežena daljava 100 metrov. Leta 1937. je Bradi svoj rekord še podaljšal. Skočil je 107 metrov. S sijajnimi uspehi, ki so bili doseženi na planiški skakalnici, pa je rasla tudi zavist. Mednarodni smučarski krogi so zaceli smatrati planiške skoke za nešportno nevarno akrobatiko. Praksa pa je pokazala, da skoki na veliki planiški skakalnici niso prav nič nevarni in da je sploh odstotek padcev izredno majhen. To vprašanje za zdaj še ni rešeno. Nedvomno pa bo prišel čas — in do tega ni daleč — ko bo planiška skakalnica spet zablestela in ko bodo uspehi na njej premagali vso svetovno zavist... lili Pil a lili j i in i II r ii ur Uta, ”s.. :: lili ■iii ■ li 1! lili ka prilomasti čez hribe burja in sneg. Kako tuja Spet je prišla tam od severne strani in prinesla otrokom veselje, siromakom trpljenje, kmetu in zemlji pa zaslužen počitek. Ljudska domišljija in spoštljivi strah pred vsem, kar presega človeško moč in spoznanje, je poosebila tudi ta prirodni pojav. Čemerna star-deželo. Spremljajo jo mraz, in krivična se zdi današnji mladini ta slikul Ustvarili so jo pač dedi in pradedi, ki so še svetili s trskami in plamenicami ter zasipali s peskom in žaganjem pritlikava okenca, da ne bi iz hiše ušlo nič skope toplote. Prirodoslovec, ki vneto prebira knjigo božje prirode, skuša doumeti in razložiti tudi ta pojav. Dan za dnem lista po istih straneh, pa mu vsak dan prinaša novo, globljo vsebino. Takole si razlaga zimo: Zemlja je temno, precej majhno in silno živahno nebesno telo (planet). Nenehoma se vrti okrog svoje osi. Štiri in dvajset ur potrebuje za en obrat. Vrh tega še kroži po eliptični poti okrog sonca, ki je mogočna, samo-svetla zvezdu ter daje zemlji svetlobo, toploto in življenje. Zemljani ne čutimo, da drvimo s hitrostjo tridesetih kilometrov na sekundo po ckliptiki, po krožni, letni poti zemlje okrog sonca, na katerega nas veže skrivnostna privlačna sila ali gravitacija. Prvi je to silo doumel italijanski prirodoslovec Galileo Galilei, Anglež Isaak Newton pa jo je mojstrsko povezal z gibalnimi zakoni nebesnih teles. Zemeljska vrtilna os ne stoji pravokotno (navpično) na ravnini ekliptike, ampak je za dobrih tri in dvajset kotnih stopinj nagnjena v stran. (Slika št. 1.) Dobro si zapomnimo: Zemlja se vrti okrog svoje malo nagnjene osi, ki med potjo okrog sonca ne spremeni svojega nagiba. — Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je vpliv toplotnih žarkov tem močnejši, čim bolj strmo padajo na podlago (sončna lega). Živimo na severni zemeljski polkrogli (poluti). Zato je najbolj vroče pri nas takrat, kadar je naša — torej severna polkrogla obrnjena proti soncu. Sončni žarki padajo takrat skoraj navpično na zemljo. (Glej v sl. št. 1—II.) Takrat — poleti — imamo najdaljše dneve in najkrajše noči, kraji ob severnem tečaju pa imajo večmesečni polarni ,dan\ Ko pride zemlja v lego IV., je severna polkrogla obrnjena od sonca preč, južna pa se nagiba k njemu. Takrat imajo južni kraji (Avstralija) poletje, mi pa zimo. Sonce vidimo nizko na nebu, njegovi žarki padajo položno na zemljo in ne morejo pregreti njenega površja. Še manj se more ogreti ozračje, ki se ne segreva naravnost od sonca, ampak le posredno od zemeljskega površju (sneg in led v gorah; letalci v kožuhih). Toplota ob zemeljskem površju in v ozračju občutno upada. V ozračju plavajoči vodni hlapi se ohlajajo in se spreminjajo v prekrasne, drobcene zvezdne oblike (kristale), ki zaradi lastne teže padajo proti zemlji in se med potjo združujejo v nepravilne kapice in kosmiče (snežinke). Koliko neslutene lepote je v teh nežnih čipkah. (Gl. sliko št. 2.) Učenjak Bentley je dve leti raziskoval snežinke. Na tisoče oblik mu je odkril drobnogled. Niti oddaleč ni slutil toliko lepote, pravilnosti in pestrosti. Vdal se je in dejal: Vsi snežni kristali so v bistvu šesterokrake zvezdice. Ena je lepša od druge, toda niti dve nista popolnoma enaki. Take pravilne, kristalne oblike morejo nastati le, če imajo zgoščujoči se vodni hlapi dovolj prostoru, miru, časa in pa majhnih prašnih ,jederc’, okrog katerih kristal — raste. Snežinka je sestav mnogih kvečjemu do tri milimetre velikih snežnih zvezdic. Največje, dvanajst centimetrov dolge snežinke so opazovali v severni Evropi 1. 1892. Snežne zvezdice so silno nežne in občutljive. Z rahlim dihom ali dotikom uničiš njihovo krasoto. Človek brodi v zimskih dneh po snegu, pa nevede in nehote ruši in uničuje, kar je tako lepo in skladno ustvarila božja, atmosferska tvornica. Bo li mogel kdaj poseči zemljan v delo in načrte te tvornice, da bi jo po svoji volji spravil v tek ali ustavil njen obrat? Skušajte si razložiti naslednje pojave, ki jih bomo pojasnili v naslednji številki »Obiska«: 1. Zakaj vodni hlapi plavajo v ozračju in zakaj padajo na zemljo, ko zmrznejo? 2. Zakaj kosi ledu (ledene gore) plavajo v vodi tako, da le manjši del gleda iznad gladine? 3. Zakaj se kmet in vrtnar veselita snega? 4. Zakaj se vam zdi železo ali kamen bolj mrzel ko les, ki se ga zunaj dotaknete? J&tttmoafc Kasti, počitka iti utnOiatija v KaStčitiju Znane so, zlasti v tropski cvetani (flori), nekatere rastline, ki rasto — seveda, če so za to ugodni pogoji — nepretrgoma skozi več let. Albizzia mollucana, tropsko drevo iz družine metuljnic, raste in se razvija 18 do 20 let brez prestanka, nato pa, ko je dosegla okrog "0 m višine in obseg 2 ali 3 metre, odmre. Po večini pa rastline ne rasto neprenehoma: dobe rasti se pravilno izmenjavajo z dobami počitka. V zemeljskih predelih, kjer se menjavata mrzli in topli, oziroma suhi in vlažni letni čas, pade doba rastlinskega počitka v mrzli, oziroma suhi letni čas. To najlepše vidimo pri naših drevesih in grmih, ki pred nastopom te dobe odvržejo svoje listje, ob začetku rastne dobe pa zopet ozelene. Človek bi mislil, da je počitek pri rastlinah posledica samo neugodnih podnebnih razmer. A ni tako! Pomislimo samo na naše pomladanske cvetice! Ko so zgodaj odcvetele, se podajo k počitku in ostanejo v tem stanju tudi v času najugodnejših rastnih pogojev. Poznamo tudi več tropskih dreves (n. pr. z otoka Jave), ki v določenih dobah — a ne vsa hkrati — izgube svoje listje, stoje gola od nekaj dni do dveh mesecev, nato pa zopet ozelene. Listopad in zopetna ozelenitev se ponovita v enem letu enkrat do trikrat, vendar tako, da pri tem kljub natančnemu opazovanju ni mogoče ugotoviti prav nobene sovisnosti obeh pojavov z izpremembami v podnebju. Rastline torej po- čivajo tudi iz nekih notranjih, nam prav malo znanih nagibov. Če denemo v prvi polovici oktobra črešnjevo vejico, ki je brez listov, v vodo in vse skupaj postavimo v toplo sobo, se črešnjevi brsti ne bodo odprli. Če pa isto napravimo okrog sv. Barbare (4. decembra), bo večina brstov vzbrstela že okrog božiča. Pojav si razložimo tu-kole: Črešnja oktobra in novembra še počiva. Njeno »spanje« je tako trdno, da ga ne moremo skrajšati n. pr. s tem, da prenesemo vejico v toplo sobo. Ta počitek je za črešnjo nujen iz notranjih razlogov, zato mu pravimo prostovoljni (pravi) počitek. Pri naših lesovih je različno dolg, od listopada nekako do novega leta. Počitek v januarju, februarju, marcu in deloma še aprilu pa ni več notranje utemeljen, marveč vsiljen po zunanjih okoliščinah, zlasti po nizki toplini in pomanjkanju vode. Ta neprostovoljni (vsiljeni) počitek pa se da umetno skrajšati ali pa tudi podaljšati. Kako narava sama skrajša neprostovoljni počitek, naj pojasni sledeči primer: Bukve na atlantskem otoku Madeira, kjer vlada skoraj vse leto enakomerno toplo podnebje in tudi v najmrzleišem mesecu ne pade povprečna mesečna toplina pod +15 °C, izgube listje in počivajo vsako zimo kot naše, le da vzbrste prej zaradi ugodnejših rastnih razmer. Če vrtnar postavi lonček z lipovko (»španski bezeg«) v topli steklenjak, lipovka ne bo vzbrstela pred decembrom, medtem ko bi isti postopek v decembru ali še pozneje vedno imel uspeh. Na prostem rastoča lipovka vzcvete šele v začetku maja. Če malo prej _postavimo lonček z lipovko v ledenico, bi lipovka pri nizki toplini 2—5 °C, ki tam vlada, prenehala z brstenjem. Podala bi se k počitku, ki ga po mili volji lahko podaljšamo do jeseni. Če jo pa tedaj postavimo zopet na toplo, v najkrajšem času ozeleni in vzcvete. Človek pa je skušal skrajšati tudi prostovoljni (pravi) počitek lesov in zeli. Narava sama ga je opozorila na to možnost. Znano je, da jablane, zlasti po zelo suhih poletjih, včasih jeseni že vzcveto, prav tako tudi divji kostanji. Vrtnarji imenujejo postopke umetnega skrajševanja pravega počitka siljenje. Znanih je več takih postopkov, a le eden ali dva imata neko praktično vrednost v sodobnem vrtnarstvu. W. Johannsen, znameniti danski botanik, je odkril po naključju, da plinasti eter, ki je za človeka omotično sredstvo in se zato rabi pri operacijah, izzove lipovko, da požene že v začetku septembra, če jo je avgusta izpostavil za 24—48 ur pri toplini 17 do 19 °C etrovim hlapom (eteriziranje). Prav tako lepe uspehe je dosegel z eteriziranjem še pri brozoviti (»snežne kepe«) in dr., le bukev, ki je nekakšno narodno drevo Dancev, se je upirala Johannsenu. Drugi, preprostejši in v praksi najbolj uporabljivi postopek je topla kopel, ki jo je našel, ali pravilnejše, spoznal v vrtnariji svojega brata, znanstveno preučil in tako morebiti otel pozabljenju znameniti dunajski rastlinoslovec Molisch. Rastlino ali pa le posamezne njene dele kopljemo 9—12 ur v vodi, ki ima toplino 50—35 °C. Kakor eteriziranje tudi topla kopel ne deluje na vse rastline enako; najhvaležnejši poskusni primerki Španija: Truplo Antonia Prima de Rivera, ustanovitelja nacionalistične politične in socialne organizacije »Falange« so prenesli iz Alicanta, kjer je bil Rivera ubit med vojno, v grobišče španskih kraljev Escorial pri Madridu. Težko krsto so štafete španske mladine menjaje se od kraja do kraja nosile 300 km daleč na ramah. so lipovka, forzitija (rumeno cvetoč grm v parkih in vrtovih), leska, tropska sliva itd. Zanimivo je, da začne poganjajoči vpliv tople kopeli pešati tem bolj, čim bolj se bliža pravi (prostovoljni) počitek h koncu. Zato se ti bo februarja topla kopel pri leski, vrbi itd. ponesrečila, dočim Se bodo sedaj (zač. januarja) poskusi z lesko in forzitijo obnesli; leskine prašne mačice se bodo podaljšale od 2.5 cm do 5.5 cm ali celo 7 cm v enem tednu, forzitija pa bo vzcvetela v 10 dneh. Zanimivo je, da deluje topla kopel krajevno zelo omejeno, t. j.: izbrste le tisti brsti, ki so bili neposredno okopani. Drugi brsti iste vejice ostanejo zaprti. Kakor eteriziranje in topla kopel deluje na počivajoče brste še nekaj sredstev: vbod z iglo v spodnji del brsta, vbrizganje mlačne vode v brst ali vejico (postopek, ki ga je našel pok. dr. Fr. Jesenko), zadrževanje rastlin v acetilenskem plinu in navadnem ali to-bakovem dimu, obsevanje z radijskimi žarki ali močno svetlobo. Kaj je vzrok svojevrstnim prikazom v brstečih rastlinah, ne vemo še zanesljivo. Vemo le, da so v njih preosnove, podobne onim, ki se dogajajo v kalečih semenih. Najnovejša raziskovanja so pokazala, da je gibalo teh preosnov čudovita snov, poseben rastlinski pobudnik (hormon), imenovan avksin (rastilo). Avksinovo mazilo (izum nemškega botanika Laibach-a), namazano na steblu nekaterih rastlin, povzroči tam nastanek korenin, namazano na odreznini zatiča olajša vkoreninje-nje itd. Sklepati torej smemo, da prej našteti postopki siljenja delujejo kot dražljaj za tvorbo ali za zbiranje avksina v še počivajočih brstih, s čimer je dan zagon za njihov razvoj. Če rabim album za fotografije, ga kupim v trgovini H.NICMAN LJUBLJANA, KOPITARJEVA 2 kjer mi nudijo res krasno izbiro albumov s pripadajočimi ogliči po najnižji ceni naj m (ajše prijatelje DVE PRAVLJICI \ J \ Stari ljudje ne morejo, a znajo Nekoč je bilo sklenjeno in tudi sam car je bil za to, da je treba pobiti vse stare ljudi. »Zakaj ne?!« so govorili mladi. »Nihče od starih ne more orati, niti žeti, niti pripravljati drv, oni so samo zato, da nam jedo kruh in pohajkujejo po hiši.« Vsi stari ljudje so se poskrili in se spravili na varno. Samo neki starček je ostal — ta je bil oče nekega bojarja. Sinu se je oče smilil in se nikakor ni mogel odločiti, da bi umoril starčka. Zato ga je skril in mu skrivaj dajal hrano. Tedaj je živel car, ki je bil strašen človek. Imel je besnega in zdivjanega črnega konja: nihče se mu ni smel približati in nihče ga ni mogel ukrotiti. V tistem času je živela v carjevi palači čarovnica, ki je poznala vse bolezni in imela tudi zdravilo za vsako bolezen. Car se je obrnil do nje in jo vprašal za svet, kako je mogoče ukrotiti njegovega črnega konja. »Kako li?« je odgovorila čarovnica. »Ukaži, gospod, svojim bojarjem, naj odvežejo svoje pse in prineso konopce. Ako vržeš pasji konopec črnemu konju, bo ta obstal mirno kakor ovca.« Car je nato poklical bojarje, jim razložil, kaj jim je storiti, in jim ukazal: »Do jutri mi prinesite pravi pasji konopec! Če mi pridete v palačo brez njega, vas dam pobesiti.« j Bojarji so se zbrali in se posvetovali. Med bojarji je bil tudi oni, ki je skril svojega očeta in mu tako rešil življenje. Ko se je vrnil domov, ga je starček vprašal: »Zakaj si tako zaskrbljen, sinko?« Bojar je povedal očetu, kaj želi car. »Ali je to vse? — Ne boj se! Ko pridete jutri na dvor in vas car vpraša: ,Kje imate konopec?* mu reci ti: Car! Pripravljeni smo ti preskrbeti pasji konopec, toda ne vemo, kakšnega želiš; ali debelega ali tankega, daj nam vzorec.« Ko je drugi dan čul car umni odgovor, se je samo priklonil in jim rekel: »Dobro ste naredili; jaz bi vam seveda moral dati vnaprej vzorec, toda kje naj ga vzamem?« Nikomur ni storil nič žalega. — Tisto leto je vladala v deželi huda suša, kakršne še ni bilo in ne bo nikoli več na zemlji. Vse, prav vse se je posušilo: trava in sad. Kašče so bile popolnoma prazne, zmanjkalo je celo žita za setev. Ljudje so se bali, da ne pomrjejo od gladu. To je delalo tudi carju velike skrbi. Poklical je bojarje predse in jim ukazal: »Naredite, kakor veste in znate; ko pridete jutri, želim, da mi poveste, kje naj dobim žito za setev, sicer vam vzamem glave!« Bojarji so odšli potrti in v skrbeh, kajti nikjer ni bilo dobiti žitnega zrna. Ko je skriti starček videl, kako zaskrbljen mu je sin, ga je vprašal, kaj mu teži srce. »To pot mi tudi ti ne moreš pomagati, ker nikjer v deželi ni dobiti žitnega zrna, a car želi, da mu jutri povemo, kje bi se dooilo žito za seme.« »Ne boj se, sinko! Jutri, ko odidete k carju, mu reci, naj ukaže vsem kmetom, da razgrebejo vsa mravljišča v deželi. Tam najdejo še žita.« Drugi dan so razbrskali vsa mravljišča in v vsakem so našli zalogo zdravih zrn. Tedaj se je car obrnil k dobrosrčnemu bojarju in ga vprašal: »Povej mi, kdo ti tako pametno svetuje!« »Tega ti ne smem povedati, sicer me daš obesiti.« »Niti las ti ne pade z glave, ti samo povej!« Bojar je carju pojasnil, da je skril svojega očeta starčka in ta mu je svetoval, kako mora govoriti, ko je šlo za pasji konopec, in kje je mogoče dobiti skrito žito. Tedaj je dal car razglasiti nov ukaz: Nihče ne sme storiti nič žalega nobenemu starčku; in kadar gre kak starček po cesti — mu nihče ne sme iti preko pota. Zakaj se s(?)nce ne ženi Nekega dne je sklenil Bog Oče, da oženi sonce. Dal je pripraviti veliko svatbo; svetega Petra pa je poslal s čutarico v roki, da povabi na gostijo vse zemljane. Pa so prišle množice zemljanov v nebeški raj in zasedle prostore za svatovsko mizo. Preden pa je odšla ognjena kočija po zvezdo večernico, ki je bila določena soncu za nevesto, je potrkal na nebeška vrata neki cigan. Tudi on je prišel na svatbo. »Dobrodošel!« mu je želel eden od angelov in mu odprl vrata. Cigan pa ni prišel sam v raj, ampak je prignal s seboj tudi svojega osliča. Povedel ga je v hlev, ga privezal k jaslim, v jasli pa je zavalil velik kamen, da bi ga osel jedel. Ravno tedaj je pogledal v hlev sam Bog Oče. »Kaj pa vendar počneš?« je rekel Bog Oče. »Zakaj mu ne daš okusnega sena, ampak mu polagaš kamen v jasli!« »Jaz že vem, kaj delam,« je odgovoril cigan. »Osliča učim. da se bo navadil jesti kamenje.« ' »Zakaj?« »Do sedaj je ogrevalo samo eno sonce našo zemljo in kadar je močno žgalo, je izgorela vsa trava po travnikih in hrana na njivah. Toda kako bo jutri in pozneje?! — Če se oženi sonce in se mu bo rodilo več mladih sončec — joj! Kaj pa tedaj! To bo žgalo, da bo vse izgorelo. Ne samo živali, tudi ljudi bo treba navaditi, da bodo jedli kamenje.« Bog Oče se je zamislil in razdrl svatbo. Od tedaj potuje sonce spet neoženjeno. (Iz knjige Angela Karaljičeva: »Pri ognjišču«. Izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.) Niemcovičeva indijska obramba G. St&hlberg — E. L u n d i n 1. d2-d4 Sg8-f6 2. c2—c4 e7 —e6 3. Sl)l —c3 Lf8-b4 4. Udi—b3 ...... Na tem mestu se odcepijo mnoge poti. Mojstrska praksa še danes omahuje zlasti med Db3 in Dc2. Poleg medlejše poteze Sf3 (Bogoljubov „d2—d4“) in krotke e3 (Rubinstein, z osnovno idejo 5. Sge2) v poslednjih letih radi igrajo De2 (Flohr, Euwe). Zdi se, da je čistim „pozicionalcem“ ljubša Dc2, „agresi-vistom" pa Db3. l'ej potezi, ki jo je imel svetovni prvak za najmočnejšo, je vsekakor svojsko to, da sili črnega na ožjo stezo v variantni goščavi. 4........ c7—c5 Zanimivo misel je tu uvedel M. Najdorf. Na varšavski olimpijadi je proti našemu E. Lundinu (in drugimi) uspešno igral Sc6, z namero, da bi čimprej prišel do d6 in osvobodilnega e5. Po d4—d5 je skakača vodil v boj preko e7—g6. 5. d4Xc5 Sb8—c6 6. Sgl-13 Sf6—e4 7. Lel—d2 Se4Xd2 8. Sf3Xd2 Dd8—a5 9. e2—e3 Da5Xc5 Pogrešna naglica. Vsaj za eno potezo bi bil črni s tem hlastanjem lahko počakal, kmet mu ne bi ušel. Namesto tega se vsiljuje misel na rokado, čeprav bi se problem razvoja damskega lovca, „otroka bolečin" v damskem gambitu, še poostril. Stahlberg je seveda takoj zavohal dč-koiniileks revmatičnega črnega kralja. Tja je takoj nameril vso baterijo. 10. Sd2—e4 Dc5—a5 11. 0-0—0 ............... Na oko drzno, vendar prav dobro in ostro. Trdnjava stoji na mah v strelni liniji. 11 ....... f 7—f 5 d6-kompleks postaja bolesten. Zato išče črni kompenzacije z nasilnimi sredstvi. Nima mnogo izbire. 12. Se4—d6-j- ...... „Moj fantič je prijezdil konjička belega, pod oknom se je ustavil . . .“ 12 .......'. Ke8—e7 13. Sc3-d5f! ...... „Moj očka ima konjička dva . . .“ 13 ................ e6Xd5 14. Sd6Xf5+ Ke7-d8 15. TdlXd5 Dc5—c7 Beli je prodal konjička za dva kmeta, toda — ostali še niso pod „kmetsko zaščito". Pa pozicija! Srce, kaj hočeš več! 16. Lfl—e2 g7—g& 17. Sf5-g3 Th8-e8 18. h2—h4 d7—d6 Ubogi d6 je enemu lovcu odprl vratu, drugemu pa prehod zaprl. Beli takoj zapoje novo arijo: 19. a2—a3! Lb4—c5 2». Tli 1—dl ...... Grozi seveda Td5Xc5, zato: 20 ............. Sc6 — e7 21. Td5Xc5! ...... „In vendar se giblje!” 21 .............. Dc7Xc5 22. Sg3—e4 ........ Sovražnik št. 2 na isti način kot prednik naskakuje nesrečni d6, le da ima še hujše zobe. 22 .............. Dc5—c7 23. Se4Xd6 Lc8—d7 24. Sd6Xb7+ Kd8—c8 25. Sb7-d6+ Kc8-d8 26. Sd6Xe8 ...... Agrikulturna država s tolikšnimi kmetskimi zalogami seveda ni za premirje. 26................ Kd8Xe8 27. h4—h5 Ld7—e6 28. Db3—c3 Ke8-f7 29. h5Xgh-|- Se7Xgb 30. f2—f4 Ta8-d8 31. TdlXd8 Dc7Xd8 32. g2-g4 Sg6-e7 33. 14—15 Le6—d 7 34. c4—c5! ...... „Kdove kragulja odgnati, ki kljujesrce?" 34. 35. Le2-c4+ 36. Dc3—d4 37. e3—e4! 38. Dd4Xc.4-f 39. Dc4—d4! 40. g4—g5 I.d7-c6 Uc6—d5 Dd8-a8 Ld5Xc4 Kf7-f8 Da8—c6 Dc6—c7 “g3 Duma gre na lov. Zato bodi oprezen: 41. Kd— bi Dc7—f4 42. 16—f7 Se7—c6 43. Dd4-d5 Df4—c7 44. Kbl—a2 a7—a5 Riba je na trnku, le še nekaj trzajev ... 45. Ka2—b3! Sc6-d8 46. e4—e5 Dc7-f7 47. Kb3—c4! ....... Ta kralj je res „gentleman“! Svoji družici gre na pomoč. V srcu pa mu bdi misel, da bi — če bi bilo treba — tudi kot „veseli vdovec" nadaljeval svojo zmagoslavno pot. 47............... Df7-e8 48. Dd5—d6+ Kf8—17 49. Dd6—c7-(— Kg7—g6 50. Dc7-g7+ Kg6—f5 v 51. Dg7Xh7d-I Črni seje vdal. Če bi pred svojo smrtjo še imel željo po belih g5 ali e5, bi beli z De7! izsilil menjavo dam in s tem bi bilo labodje pesmi konec. — Vsa partija je zanimiva, ker črni od 10. poteze naprej ni mogel več prav do sape. Večina potez je bila nekako izsiljena. Hkrati pa je lep donesek k poglavju o kmetih proti figuri. — Stfihl-berg je globok strateg. Glede rešitve problemov, imen reševalcev in razpisa novih nagrad gl. str. 94 Partijski problem abcdefgh 8 7 6 & 4 3 2 1 8 7 6 S 4 3 2 1 Beli je izgubljen. Črni ima preveč kmetov. Kako bi se vendar lahko rešil? Na uho: 1. poteza je Lgl—c5! Problem št. 3 G. Cristoffanini ttbcdefgh 8 7 6 & 4 3 2 1 abcdefgh Beli matira črnega v dveh potezah. Problem št. 4 R. Skuja abcdefgh abcd e f g h Beli matira črnega v treh potezah. 8 7 6 5 4 3 2 5. Uganke prev e Janke lili .;!! i iiiiiiiii lili piB 1. DR BLA2 MU2NIK •Specialist za ženske bolezni Oid . 2 5 le«ei. 22 22 O^U JC^CcfLl/) 0^2,0 Vt^U-iVvw<*/ 12f 0~" cxhJ)€yvUugje ...« »Čudno — saj ga nosim zmeraj s seboj, kolikor vem.« V vojskujočih se državah. »Kako je kaj?« »Boljše!« »?« »Boljše, boljše ...« »Boljše kakor kdaj?« »Boljše kakor jutri!« Vojna. »Mož mi piše iz Maginotjeve črte, da so mu hoteli dati dopust. Ker je bolehen, je moral prej na pregled. Zdravnik mu je zapisal popoln mir brez razburjenja, in posrečilo se mu je sprositi, da bo lahko ostal.« Steklene oči. Bogataš je izgubil pri avtomobilski nesreči desno oko. Plačal si je najboljšega zdravnika za oči, da mu je vstavil tako popolno stekleno oko, da celo njegovi prijatelji niso razlikovali zdravega očesa od umetnega. To so bogatašu tudi na “■vsa usta zatrjevali. Bogatin pa ni verjel prijateljem. Hotel se je drugače prepričati, če je res tako. Gre na cesto in ustavi prvega berača: »Tu je pet sto dinarjev. Tvoji so, če mi poveš, katero moje oko je pravo, katero stekleno.« Berač ga na kratko pogleda in reče: »Desno je stekleno!« »Drži!« pravi bogatin začudeno in mu da denar. »Zdaj mi povej samo še, kako si mogel tako brž uganiti, katero oko je moje in katero umetno.« »Pogledal sem vas in sem takoj videl, da mora biti stekleno oko ‘isto, ki je vsaj malo človeško gledalo ...« Spričevalo. »Te ni sram? Lani si bil predzadnji v razredu, letos pa zadnji!« »Nisem jaz kriv. Lanski zadnji je umrl.« Nedeljski smučarji. »Ne veš, koliko me je velialo, da sem našel par tako dolgih galoš.«, •' Stare ljubezni. »Se spominjate, baron? Pred tridesetimi leti ste tu prosili za mojo roko, pa sem vas zavrnila.« »Da, to je eden najlepših spominov v mojem življenju.« \ Smučarji. »Vam ugaja smučanje?« »Ne vem, dOzdaj sem samo padal ...« Cjo »Ali bi bili tako prijazni, da bi nama držali suknje, ko se bova tepla?« »Zakaj?« »Tepla se bova, katerega naj bo vaša denarnica.« V norišnici. Norec: »So zaprli tudi vas, kaj?« Fotoamaterjem in Nagradno tekmovanje je zbudilo mnogo živahnosti med našimi fotoamaterji. Žreb pa je srečo delil: Prvo nagrado (enoletno naročbo »Obiska« zastonj) je dobil Stanko Kos, Ljubljana, Ižanska 61, ki je glasoval za poštevanko; drugo nagrado (polletno naročbo »Obiska«) Okorn Josip, Domžale, Študljanska 10, za: osvetljevanje pri dnevni in umetnih svetlobah; tretjo nagrado (polletno naročbo »Obiska«) Adamič Arnošt, učitelj, Zagorje ob Savi, za: delo v temnici in fotografska tvoriva ter vse dodatne potrebščine aparatov. Nagradno tekmovanje je torej določilo snov, ki jo bomo poslej obravnavali. Cenjene fotoamaterje vljudno prosimo, naj nam ne zamerijo, ker bodo svoj tečaj v tej številki pogrešali. Na žalost je bil urednik, ki vodi naš fotoainaterski kotiček, tik pred poslednjimi pripravami za to številko poklican k orožnim vajam. Pri slovesu nam je obljubil, da se bo svojega tečaja spet lotil kakor hitro bo utegnil, dotlej pa — tako je posebej poudaril — vse prijatelje fotoamaterje prisrčno pozdravlja. Uredništvo »Obiska«. Reševalcem ugank bo uredništvo spet poklonilo 6 izbranih knjižnih nugrad: 1. nagrada: Jakac-Jarc, Odmevi rdeče zemlje (I. in II. del); 2. nagrada: Turgenjev, Lovčevi zapiski (I. in II. del); 3. nagruda: Urban, Živi bič in Turgenjev, Plemiško gnezdo. Naslednje: Ruhmanova, Tovarna novega človeka; Streuvels, Hlapec Jan; Hugo, Leto strahote. Da nagradimo tudi trud tistih, ki še ne zmorejo težjih ugank, bomo tekmovanje spremenili takole: za 1., 2. in 3. nagrado bo žreb izbiral med tistimi, ki so rešili vse uganke. Za ostale uganke pa pridejo v poštev vsi, ki so rešili najmanj polovico vseh ugank. Rešitve morate poslati do 13. februarja na naslov: Uredništvo »Obiska« (Uganke), Ljubljana, Kopitarjeva 6. reševalcem ugank Rešitve ugank v 1. številki 2.* 5. na 2. 3. S L A K 4. Ofenziva ob treh 5. Bach I. slika: Michelangelov Mozes II. slika: Katedrala s poševnim stolpom v Piši. — * Pri 2. uganki so še možne druge variante, a ustrezati morajo pogojem naloge. Od mnogih pravilnih rešitev je žreb izbral naslednje: Joško Vidic, Radovljica (Undset, Kristina, Lavransova hči); Rudolf Likur, Ljubljanar(I.Cankar, Moje življenje); Franjo Jug, Beograd (F. Bevk, Človek proti človeku); Anton Žilavec, Senj (A. Munthe, San Michele); Drago Završnik, Maribor (J. Jurač, Kraj umira); Janko Novak, Brezovica (J. Trunk, Amerika in Amerikanci). — Pravilno so rešili še: , anez Lavrič, Cerknica pri Rakeku; Vinko Plevčak, Ljub-jana; Anica Završnik, Gomilsko; Geršak Ivan in Pavlin *'rance, Radovljica; Hvale Bronka, Košir Zmagoslav, Ferkulj Jože, Vodopivec Anton, Ljubljana; Stanka Torkar, Jesenice. Uredniška torba: G. Franjo Jug: Prosimo, da nam takoi pošljete svoj polni naslov (ulico in štev.), ker ga v pismu niste navedli. Naključje je bolelo, da ste dobili nagrado, ki je ne navajate. G. Rudolf Likar: Hvalu za prijazni nasvet! Vendar rešitve, ki jih je bilo mnogo, dokazujejo, da omenjeni sliki nista delali težav. Rešitev križanke (neobvezna za nugrade): 1. I. O 2. Abo 3. klica 4. osa 3. k. — II. I. rutur 2. etika 3. Vesta 4. idiot 3. jelka 6. Atene. III. (vodoravno) l. smuk 4. omet 8. mora 12, lim 14. bula 16. bob 17. ar 18. Ra 19. Ikar 20. ma 22. če 23. raz 24. rana 25. ena 27. Vida 28. tako 30. mir 3 . uit 33. in 35. je 36. ni 37. Po 38. čar 39. pir. (Navpično) I. slak 2. mir 3 um 4. Obir 5. muka 6. elan 7. tara 9. Ob 10. roč tl. Abel 13. Nazaret 15. Smetuna 18. radij 21. anali 23. Rim 26. akt 29. bič 32. bor 34. na 37. Pi. Fotografije o tej številki: P. Kocjančič, J. Hafner, dr. 1. Bonač, Osrednji tiskooni urad. Rešitev šahovskih problemov v 1. številki Partijski problem: 1. Dd4-|- Te5 2. Tf7-f Kxf17 3. Dd7+ Kf6 4. De7+. Beli torej lahko izsili pat. Problem št. L: 1. Dh2—h8! Problem št. 2.: 1. Kd3—d2 d4—d3 2. Tf4-d4. Zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli prinesti, rešitve z vsemi variantami. Mnogo rešitev je bilo napačnih. Od pravilnih rešitev je žreb izbral: Berčič Andrej, Ljubljana (Prešeren, Zbrano delo), Ravnikar Vinko, Hrastnik (Fr. Erjavec, Slovenci), Ante La-bura, stud. phil., Šibenik (M. Javornik, Srečanje z nepoznanimi). Pravilno so rešili še: Klobovs Anton, Ferkulj Jože, Ljubljana; Sešek Pavel, Medvode; Feguš Ignacij, Št. Jurij ob j. ž. Uredniška torba : G. Ravni kar Vinko: Hvala za prispevek I Ob priliki ga bomo priobčili, ker je med našimi šali isti malo znan problem. Reševalce problemov v tej številki čakajo zopet tri knjižne nagrade iz založbe Jugoslovanske knjigarne: 1. Sienkiewicz, Križarji (I. in II. del); 2. Durvch, Marjetica; 3. Constantin-We-yer, Usodna preteklost. — Rešitve je treba poslati do 15. februarja na: Uredništvo „Obiska‘' (Šah) Ljubljana, Kopitarjeva 6 Ustanovljeno I. 1879 ključavničarstvo AVGUST MARTINČIČ LJUBLJANA, Cesta 29. oktobra 14 (prej Rimska c.) Najstarejše podjetje v Sloveniji za napravo novih jeklenih valjčnih zastorov in popravo starih Vse blago, spadajoče k temu, ima stalno v zalogi Telefon 25-55 Izdeluje sončne plahte, vsakovrstna okrižja od preproste do najrazkošnejše izvedbe, škarjasta omrežja, železje za šte-Za naročila se dilnike, ventilacije vseh vrst, razno okovje, železna vrata, toplo priporoča okna in okrogla stopnišča, žel. in bakrene predpečnike itd. Avtogensko in električno varjenje in rezanje Stalna zaloga štedilnikov, izdelanih priznano vestno in solidno Naročnina: za celo leto Din 72"—, za pol leta Din 38’—, za četrt leta Din 20, posamezna številka Din T—; za inozemstvo celoletno Din 100’—. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici poštne hranilnice št. 17.915 ali pri upravi v Ljubljani, Kopitarjeva ulica — trgovina Ničman. »Obisk« izhaja vsakega 1. v mesecu. — Rokopisi se ne vračajo. - Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer. Izdaja in tiskg Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič). JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V UUBUANI ZANIMIVA DELA VELIKE LITERARNE VREDNOSTI OBSEGA KNJIŽNI PROGRAM ZALOŽBE mm PRAVKAR IZŠLO IZIDE V APRILU IZIDE V SEPTEMBRU IZIDE V DECEMBRU »NAŠA KNJIGA« za leto 1940 Papini Giovanni: PRIČE TRPLJENJA GOSPODOVEGA N Prevedel Vinko Beličič. 178 strani HIchens Robert: ALAHOV VRT Roman. Prevedel Anton Antič. 500 strani Talen Janez: PREVISI Niz dogodkov. 240 strani VVambrechtsamer Ana: DANES GROFJE CELJSKI IN NIKDAR Roman. Prevedel Niko Kuret. 480 strani VEČ Naročnina za vse štiri v platno vezane in odlično opremljene knjige znaša din 240-— plačljivih v mesečnih obrokih po din 20'— ZAHTEVAJTE PROSPEKT! ZBIRKA VELEPOMEMBNIH ŠTUDIJ IN RAZPRAV NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA MISLECA i&OOlIftLSp^ Aleš Ušeničnik: I. Vera - Nravnost - Kultura II. Naš čas in naše krščanstvo - Misel, volja in dejanje - Umetnost III. Filozofi in njih misli - Filozofski problemi - Svetozori IZBRANI SPISI IV. Bog, Kristus, religija in življenje - Apologetične misli - Iz metapsihologije V. Avtoriteta in svoboda - Narod In narodnost - Socialia VI. Katoliška renesansa - Nasprotni tokovi Iz literarnih borb Celotno, okusno opremljeno delo bo obsagalo 6 zvezkov. Do sedaj je izšel prvi zvezek. Drugi izide 15. marca 1940. — Cena vsakemu v platno vezanemu zvezku je din 90‘— (v subskripciji din 50 —). Nočemo, da nam leže knjige kot mrtvi kapital na policah. Hočemo, da pride lepa knjiga v vsako hišo. Zato zahtevajte prospekt naših KNJIŽNIH KOLEKCIJ po izredno znižanih cenah: I. Mladinski spisi in slikanice II. Kolekcije za dijake III. Leposlovna dela IV. Jezikoslovje V. Znanstvena in poljudnoznanstvena dela VI. Strokovno slovstvo VII. Gospodarske, gospodinjske in praktične knjige Vlil. Nabožno slovstvo Poslužite se ugodne prilike! — Izpopolnite svojo knjižnico z deli trajne vrednosti! JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI Najstarejše špedidjsko podjetje v Sloveniji R.RANZINGER Ustanovljeno 1876 ■ VI ini liki« BRZOJAVNI NASLOV: RANZINGER LJUBLJANA TELEFON 20 60, 31-60 Lastno od Finančnega ministra konces. carinsko posredništvo Od ministra Trgovine in industrije koncesionirana javna skladišča z direktno zvezo s progo državnih železnic Zastopstvo v vseh trgovskih in industrijskih centrih tuzem-stva in inozemstva Prevoz pohištva s pohištvenimi vozovi in avtomobili C~£avese, blago za pofiištoo, preproge in čipkasto blago za dame proizvaj a v obeh tovarnah ŠTORA d.d. ŠT. VID NAD LJUBLJANO Prvovrstna k v a I i t e t a — t u d i za razvajen okus — Indanthren barve Knjimritezniia JUGOSLOVANSKE TISKARNE LJUBLJANA, KOPITARJEVA ULICA ŠT. 6-11. KnilgoVtiki oddelek! Zaloga knjigovodstvenih in drugih poslovnih knjig za trgovce, urade, ustanove i. t. d. Lastna črtalnica. Izdelava poslovnih knjig po naročilu. — Vezave vseh vrst, od preprostih do luksuznih. Totbntski Oddelek! Lepe damske torbice iz zaloge ali izdelane po osebnem naro--— Čilu. Listnice, kovčegi, aktovke, denarnice, pasovi po izberi ali naročilu. — Primerno za darila. Nizke cenel — Solidno delol — Točna postrežba! Gledališče y Ko2Qk, režiral dr. Kreft ljubljanskem dram-izem gledališču. Slika „u ®Uchnerjevega dela °jfek«, ki ga je vpri-d°'"0 "Gledališče mla-Pod režijo Z. Sintiča rančiškanski dvorani. FOTO C. KUNC