Pandemonij Markantuna Dominisa
Vurnik
Vsegazavedanje
V tej zamrzli zemlji
čaka na prebuditev
nešteto kali —
že vsrkavamo
slo rasti, veselje nastajanja.
710
711                                                                                                                      Vsegazavedanje
Trudnost duha pa vse bolj oklepa jutro zavesti — posoda je zvrhana, nova snov bi morala zamenjati staro, preden bi se zgostila v razpadanje.
To bi bila pomlad človekove roke.
Vsegazavedanje
se lepi sleherne odločitve,
vsakega giba
snujoče roke.
To je vsiljiva teža,
ki se je skušamo rešiti
z bežečo naglico,
vendar nas meče
mimo globljih obrisov stvari.
Kako nam zastirajo pogled: umik, prikrivanje, nezavedanje in praznote razdalj.
Ne moreš biti samo
drevo, vrtnica ali osat,
to je vendar samo obstoj.
Sprejmi zato
vsegazavedanje,
pa čeprav se razrašča
v bolečino kristalnega videnja
tega,
kako drobec za drobcem
odteka nastajanje
in z njim drobec
za drobcem
vsegazavedanje.
712
France Vurnik
III                                 Velika freska možnih
in nemožnih dejanj se pretaka skozi zavest: vsegazavedanje.
Čutila so kar naprej na preži, da bi odkrila njihove obrise, sprejemljivost in smisel in če je še kje kaj lepega.
Dokler se ponujajo možnosti izbire
iz zamotanega vsegazavedanja
ima življenje
samo sveža jutra odločanj,
ki jih ne kaže greniti,
ker nikoli ne veš,
kdaj pride čas, ko se
možnost izbiranja kar porazgubi
in iznenada postane
vse določeno
ob še jasnejšem
vsegazavedanju.
IV                                 Tudi bolečina in samota
sta dela vsegazavedanja. Sprejeti ju moraš vase kot sonce in zrak, čeprav se zavest poigrava s podobo vsegazavedanja, ki vključuje tudi zadnjo vednost, da si, kolikor čutiš, da boš,
kolikor boš čutil možnosti iz vsegazavedanja — dokler zemlja ne izterja svojega deleža kot povračilo za možnosti vsegazavedanja.
713                                                                                                                      Vsegazavedanje
V                                  Nihče ne bo terjal obračuna
razen tebe samega, kajti sam svoj si in sleherno prilaščanje je lahko samo izbira iz tvojega vsegazavedanja.
Kljub temu pa ostaja
v freski vsegazavedanja
tudi zadnja skica
z vprašanjem:
je bila tvoja začasnost
daljna praznina
ali varljivi smisel?
Tudi če si otežiš sleherni trenutek svojega vsegazavedanja s to bolečo radovednostjo, bo freska ostala torzo. Zadnjega odgovora vsegazavedanje ne vključuje vase.
VI                                 Tudi to spoznanje
sprejemaš kot del vsegazavedanja kakor bolečino in samoto, strah in praznino, ki jih vsegazavedanje po svojih močeh odganja.
Tako je bilo
iz časa v čas
in tako bo,
dokler se zadnja snov —
zmožna vsegazavedanja —
ne povrne v ogenj,
ki mu je ubežala,
da bi bila
samosvoja
tudi v varljivem
vsegazavedanju.