ZGODOVINA

FARA

——

Spisal

Janez Volčič,

župnik.

Peti zvezek:

Zgodovina Šmarješke fare na Dolenjskem.

JANEZ VOLČIČ,

DUH, SVET, IN ŽUPNIK

S

MARJESKI,

ZGODOVINA

FARA

LJUBLJANSKE ŠKOFIJE

Peti zvezek:

Zgodovina Šmarješke fare na Dolenjskem.

V NOVEM MESTU.

Lastna založba
1887 .

VIII.

ZGODOVINA

ŠMARJEŠKE FARE

PRI NOYKM MESTU.

V NOVEM MESTU.

Tiskal J. Kraj ec.
1887 .

I.

Prirodoznanski opis.

■■  marieta leži nekako na sredi med Novim Me-
stom in Mokronogom, 195m nad morjem.
Zelo tako daleč je do Mesta, kakor v Mo¬
kronog. Kako poltretjo uro porabiš peš. Dve davčni
občini, Gorenjavas in Zbure, ste pod Mokronožko sod¬
nijo in pod Krško okrajno glavarstvo. Ena davčna
občina — Žaloviče — pa pod Novo Mesto. Nekaj
hiš, v Strlacu, je pod Belocerkovsko občino. Žaloviška
občina se prišteva Št. Peterski srenji. Nasproti pa
se k Šmarješki srenji šteje Št. Tomaška občina iz
Št. Koeijanske župnije; kar pa mnogo sitnosti na¬
pravlja.

Proti zahodu meji Šmarjeta na Mirnopeško in
Trebelsko župnijo; na polnočni strani na St. Koci-
jansko; proti vzhodu na Št. Kocijansko in Belocer¬
kovsko in na poldne proti Št. Petru.

Ravnine  nima Šmarjeta nobene velike. Mala,
kake pol ure dolga ravnina je v „Zdravcih,“ kjer so
zares lepi in rodovitni travniki.

Ti travniki  nam dajo izvrstno krmo, ako je
ne poblati. Radovlja, ktera nam o košnji večkrat ve¬
liko škodo napravi. V zdatnem deževji hitro naraste.
Ker se po ravnih travnikih počasi vije, razširi se iz
svoje plitve struge naglo, ter nam iz Trebelskih hri-

1

— 6  —

bov seboj privali mnogo blata, ktero ostavi po gosti
in visoki travi. Včasih nam pa že pokošeno krmo
ponesnaži, ali pa tudi seboj proti Krki odpelje. Radi
pa jo imamo, ko nam po košnji travnike pognoji.

Is’a poldanski strani je precej travnikov, kteri
dajo tudi veliko krme, ki včasih neizmerno velika,
čez meter visoka zraste, pa ni tako dobra, ker je
bolj ločnata. Eno leto je bila po nekterih travnikih
tako velika, da sem videl travo padati, koscev pa ni¬
sem videl čez še stoječo travo. — Kedar po Zdrav-
cih kose in suše, je res lepo videti, ko je vse živo
ljudij in se voz za vozom, eden težji, kot drugi, po
cesti pomika. Precej voz gre iz Šmarjete. Celo v
Movo Mesto jo težke vozove odpeljejo.

Večidel Šmarješke župnije leži na malih, valo¬
vitih gričih in prijetnih brežinah, po kterih na spo¬
mlad vse polno prijaznih slavčkov cele noči prežver-
goli. V Dulu na Toplicah, na Zagonskem pašniku in
pod Klevevško graščino jih je vse živo, da eden dru-
zega prevpivajo. Seveda jih radi poslušamo; lovi jih
pa nihče ne, zato jih imamo dozdaj še vsako leto vse
polno. Tudi družili raznoterih tičkov je mnogo, Li-
ščkov (Štigličkov) je na jesen cele trume. Okoli žup¬
nijskega stanovanja jih je vsako leto kake štiri ali
pet gnezd. Po Zdravcili se vidijo tudi race in gosi.

Le vas Žaloviče je 375 m visoko, „ Vini vrh" pa
392 m.

Vasi  so te-le: Šmarjeta s 24 hišami, Dolenja-
vas s 14, Strlac z Mladevino s 16, Brezovica s Ku-
menverhom s 37, Obrh z Redežem z 11, Toplice z
31, Žaloviče s Čelo s 47, Sela s 30, Gorenjavas s
57, Radovlja s Podkoštanjevljo in Ključe z 48, Dule

— 7 -

s 16, Strmica z Zagorico in Zaborštom z 31, Oe-
leyc s Prelogi z 22, Zbure s 33, Zalog z Modruše
in Einkom z 20, Vinica z Osredkom z 31, Osrečje
s 24 in Orešje z Orešniki z 32; skupaj nad 500
hiš, v kterih prebiva nekaj nad 2400 ljudij; zdaj
okoli poldrugi sto več ženskih kot moških.

Do leta 1778 je bila pri Smarjeti tudi Kronov-
ska soseska Belocerkovske župnije, Kronovo, Družin-
skavas, Strlac, Gradenje in Kozjane, in Trebelska
dolenja Laknica in Škocijanski Vrh.

Koglo je hribček 413 m visok, ki se k Selom
šteje. Ima na svojem vrhu cerkvico, sv. Leonardu posve¬
čeno. Na solnčni strani je ves ovit s trtjem, ki daje
prav zdravo in dobro vino. Tudi Strmica, Čelevec,
Zbure, Vinica, Osrečje, Orešje in Strlac imajo precej
veliko vinogradov. Le škoda, da po nižinah na spo¬
mlad večkrat pozebejo trte.

Te vinske gorice, seveda, imajo razna imena.
Na Koglem je Mlada gora, pri Krajcu, po Ključih;
potem Mevce in Ravnik, pa Zagomila. Na Strmici
je Rebro in proti Čelevcu so Roje. Nad Osrečjem so
Globele, Ločnik, Krivičnik in Domačič, Verbinčice in
v Dulih. Vinica ima Osredek in Kicelj, Krtelj, Rebro,
Blagovica in na Ilovicah. K Orešjem štejemo: Nemški
hrib, Krevljico, Trnjevko, Žabnike, Podleševje, Hrib,
Orešnike in Gomile. — Nad Strlacem so Mladevine.
Naj boljša kaplica je po Mevcih. (Melcih).

Gozdov  je še čuda veliko. Naj večja liosta
posestnikov je v „Rrteh“. Razprostira se med Bre¬
zovico, Obrhom, Žal o vicami in Gorenj e vasjo. Je v
Žaloviški davčni občini. Druga liosta je v Belocer-
kovski občini, med Strlacem, Brezovico in Grajenjem,

1 *

8  —

na Cerovcu. Tudi osojna stran Vinovrlia ima lepo
bukovje. Nekteri, ki so spadali pod nekdajno Čre-
teško graščino, imajo svoja dela v Doboycu. — Kle-
vevška graščina ima svojo lirastino v Jurjevcih. —
Smerečje imajo samo Žalovčani, pa tudi le malo. Gra¬
ščina ima precej veliko kostanja, ki je v Kostanjevlji
pod Seli. V dobrih letih dobi do sto gld. za kostanj,
kterega pobirajo domačini pa tudi iz družili krajev,
celo iz Rake in Št. Jerneja pridejo ponj. Vsak po-
birač plača en goldinar, in potem ga sme pobirati,
dokler ga je kaj. Nekteri ga veliko mernikov na¬
berejo.

Lep p a šili k imajo Zburjani. Škoda, da ga še
nečejo razdeliti. Naj lepše njive in rodovitne travnike
bi lahko imeli. Ta pašnik meri 30 in pol oralov.
Leži kaj lepo proti solncu pri cesti, ki gre memo Za¬
loga v Škocijan.

Smarjeta, Dolenjavas in Gorenjavas ima cele
griče za pašnik. Nima pa dobre zemlje. Večidel je
pusta, rudeča ilovka, na kteri zdaj le krevljasto le-
ščevje in trnje raste; ker nekaj posekajo, drugo pa
živina obje in pomendra. Meri do 60 oralov. Ako bi
vsak svoj del snažil in gojil, bi sčasoma lepa liosta
zrastla.

Boljšo pašo ima Zagorica, ki spada k Radolji.
Meri blizo 11 oralov. Tudi tu bi imeli lahko nekaj
prav dobrih njiv.

Precej velik pašnik imajo Žalovičani, ki je pa
večidel z kamenjem posut. Druge vasi imajo le malo
vredne pašnike.

P o lj e po nižinah ima povprek za dober komo¬
lec žive zemlje. Gorenji del župnije ima spodej žvep-

— 9  —

leni lapor, ki dela zemljo prav rodovitno, pa jako
težko, da se navadno z enim parom močne živine le
težko orje. Zato imamo raji bolj suho letino. Veli-
krat se brazda kot svetal jermen odreže, ki pa se malo
obsušena, ali še z majhno roso pomočena, lepo raz¬
pusti, kot pelilica. Kep nikoli ne tolčemo, ker je pre¬
mastna zemlja in bi bilo delo zastonj. Zato o mo¬
krem ni dobro po njivah cmokati. Pridela se obiluo
pšenice, koruze in fižola. Za lahna žita ni naša zemlja.
Rži ne kaže sejati. Ajda navadno ne naredi dosti
ploda, ker le raste in cvete. Včasih pa vender dobro
obrodi. Tudi za krompir je premastna zemlja. Prs-
nenini dobro ugaja. — Tudi po gričih je rodovitna
zemlja; vender bolj lahka; zato rži in ajde mnogo
pridelajo.

Vodi  ima Šmarjeta dve večji: Radovljo in Top¬
lico. Radovlja prereže župnijo na zgorni strani od
Severja proti vzhodu. Toplica pa deloma meji proti
Št. Petru.

Radovlja  se pritolče po ozki, globoki grapi
med Trebelskimi in Mirnopeškimi hribi iz Trebelskega
zabukovja. Vzame seboj vedno čisto vodo iz Kozjaka,
spod Velike skale, iz Lahkega kamna in iz močvir¬
nega Gladeča za Seli. Se bije po globokem jarku za
Holmom v imenu Suhe Radulje, kjer goni tri male
malne. Nad Klevevško graščino pobere v se Lukov-
nik, ki priteče iz Dobovca, pa se pod Dulami v zemljo
skrije. Kedar Radovlja po deževji nabere veliko vode,
prišumi po skalovji okoli Klevevža, ki je skoraj na
polotoku njenem zidan. Že srednje velika dere po
skalnatih prenovili pod gradom, in dela čudno šume¬
nje, kije  dalnemu zvonjenju prav podobno, ter.po

10  —

graščinskih sohah lepo odmeva. Od tega se grad
imenuje Klingenfels, popačeno : Klevevž.

Tik pod gradom sprejme Radula prav gorko
Ivle vevško Toplico, ki spod nasprotnega Griča priteče
Ima 22° I?.  gorkote. Ta jo toliko segreje, da dober
četrt ure od tam prav malokdaj zamrzne. Iv temu
pripomore še, za strelaj od grada, drugi gorak stu¬
denček, ki priteče iz Žleba pod Seli, in mu Stara
Toplica pravijo, in je le 15° E.  gorak.

Tudi Farjevec, ki blizo verha Mladegore izvira,
in se nad vasjo Radovljo zgubi, se tu nekje izliva, če
se ne pridruži čudnemu studencu, ki malo niže pri-
curklja v Radovljo. Ta studenček ima naj boljšo vodo
v župniji in mu Ribič pravimo. V tem studenčku so
ribice — človeške ribice, — kakoršne so v Posto-
jinski jami. Včasih se ktera spusti naprej po Radovlji.
Ali revico hude ščuke kmalo pohrustajo. Vender je
že ktera do pol ure daleč zašla.

Vse te studenčke privzame Radovlja na svoji
desnici. Sam Lukovnik se primuza na levi strani.

V Zdravcib pa prileze na levici počasna Lak-
nica, ki izvira spod Trebelskega nekdanjega Solno-
nika nad gornim Laknicem, in se dve uri hoda vije
po dolini, kjer mnogo malnov počasi goni, in slednjič
skozi Zbure gre.

Malo niže priteče še majhen studenček iz Škoc¬
janskih hribov, ki pred Zalogom cesto v Škocijan
prestopi.

Nekaj malo pritoka dobi še na svoji desnici. Iz
Vinivrlia prideta dya mala izvirka, ki se primuzata
iz Boršta in iz Onika, ter za Orešjem gresta v Ubi-
javnik, kteremu se pridruži malo vode še iz Osrečja

11

iz Dul, iz Jarkov in iz Stembuha, ki pred Škocijanom
vsi skupaj v Eadovljo zlezejo, da slednjič v Krki urno
Savo dohite.

Eadovlja ima precej veliko rib. Do 7 kil težke
ščuke se dobe. Nekdaj je redila veliko dobrih rakov,
ki so jih Krškim rakom pridevali. Tudi kaka vidra
se priklati, ki jo pa hitro spravijo.

Ta Eadoylja nam pri povodnji napravi celo je¬
zero po Zdravcih, ter nas tako večkrat opomni na
obširno jezero, ki je nekdaj tu moralo biti. To sta¬
rodavno jezero se je pričelo pri Klevevžu ter se je
razprostiralo med vasmi: Eadovlja, Smarjeta, Orešje,
Osrečje, Vinica, Eink, Zalog in Zbore in čez Zaboršt.
Kdaj se je odprla zatvornica, ki je pod Zalogom,
med Kinkom in Vrhom, ali pa celo še le pred Škoci¬
janom bila, to sam Bog ve. Brž ko ne že pri vesol-
nem potopu. Na bregovih od Eadovlje proti Šmarjeti
in Vinici, po celem Vinivrlm, po Orešji in Osrečji,
tudi po Zburah se v laporju dobijo cele plasti okam¬
nelih raznih polžev, mišeljnov, ostrig — sploh školjk
in terbonožcev —, rib in družili povodnih živali. Na
griču proti Šmarjeti, čez kterega gre okrajna cesta,
noter do Orešja in Osrečja proti Škocjanu, tudi po
Zburah, se dobi za meter ali manj globoko cela vrsta
vreteničastih, do osem centimetrov dolgih, dobro ohra¬
njenih, lepo belih polževk. kakoršnili, pravijo, da ni
več živih na zemlji. Učeni imenujejo to geologično
formacijo: „Congerien-Tegel“ tertiarne dobe. Zmed

školjk je mnogo: Congeria sub globosa, tudi Conge-
ria triangularis, Cardium apertum et conjuugens, Unio
in Melanopsis, Pecten plebejus in Pectenculus pluvi-
natus, Isocardia cor, Venus.

12  —

Zmed terbonožcev: Jurritella subangulata, Ce-
rithium in Rostellaria fissurela, Murex, Plevro torna.

Tudi se dobijo v trdnem laporju razna trava,
peresa, posebno lepo češnjevo perje. Vse hiše po tej
strani župnije so zidane le s takim laporjem, v kte-
rem je vse polno okamnelih rečij. Ne dobi se nika-
koršen drugačen kamen, kakor lapor napolnjen bolj
ali manj s školjčinastimi lupinami kot proseno zrno
majhnih pa do moške pesti velicih, zdrobljenih in ce¬
lih, okamnelih mišeljnov. In te so ali posamezni ali
'pa v veliko gručo nakupičeni.

V Smarjeti so vodnjak kopali. Deset sežnjev
globoko je bil še vedno lapor, kterega so strelili, po
več kot deset stotov težke gruče izvlekli, ki so pa,
nekaj časa na dežji in na solneu, kot pelilica ali ka¬
kor apno se razperšile. Bil je pa ta lapor nekaj ru¬
menkaste, nekaj plavkaste barve. Malokje se dobi
na petrefaktih tako bogata glina, kakor y Šmarjeti.
Drugod pa se dobi bolji lapor za zidanje dober; ne-
kteri tudi na zraku obstane trd.

Naj lepše, in mislim tudi naj imenitniše, kar se
dobi v našem laporju, so prelepi zobje velikanske
ribe. Imam zob, s čistini losom, ali popolno glazuro,
kot pila nazobčekan. V korenini je do polsedrai r,n
širok; do devetem pa je dolg. Bil je v trdem la¬
porju na Modrušeh izkopan; to je od Vinice proti
Zalogu. Enega te vrste imam kake tri cm velicega;
enega pa, ravno tako lepega, ki meri komaj pol cm.
Mali je bil najden pod Vinivrhom, v Strlacu, dobre
pol ure od Vinice. Eden pa v Žabnikah, na sredi
med Vinico in Strlacem. — Brž ko ne, je prvi zob
velikanske ribe žagarice ali požeruna, (Haifisch), ki

— 13  —

ji, „Carcharias Escheris“ pravijo. Eden lepo položan
in tanki je zob „Lamnae denticulatae.“ Srednji pa
„Lamnae contortidentis. “ —

Te zobe in nekaj drugih petrofaktov sem poslal
v Ljubljanski muzej.

Zdi se mi, da je moralo sila vode prihromiti iz
Trebelskili hribov, ki je z neznansko, viharno močjo
butila v jezero, ter je zagnala vse povodne cede čez
Vini vrh, ki je 217?» višji, kakor zdaj Radovlja teče.
In te povodne živali so bile s to silo ali zdrobljene,
ali cele na obrežji z laporjem ali jezerskim blatom
podsute in so okamenele. Takrat se je morala tudi
natorna zatvornica predreti, da se je jezero — na
levo Vinivrhu — po Škocijanski dolini na Št. Jernej-
sko planjavo izteklo — v Savo. Kaj je zadržalo to
prečudno silo, da ni pregrada peščenih gričev proti
Toplicam, da je nasproti oblila celi 392 »? visoki Vi-
novrški hrib, ki se razteza med Šmarjeto, Belocerk-
vijo in Škocijanom, to naj bi preiskali učeni prirodo-
znanci, ki bi tukaj marsikaj nenavadnega našli. —
Ves ta hrib, v znožji kake tri ure hoda, je gori do
vrha poln okamnelih polžev.

Druga voda je Toplica.  Ta voda ima svoje
ime od gorkih studencev v kopališču, od kterega bom
potem tudi malo omenil. Toplica naraste iz čudnih
izvirkov. Naj daljni izvirki prihajajo iz Velikega verha
nad Žalovičami, 590 m visoko. V Žalovičah je več
studencev, ki imajo dobro vodo. Vsi pa se poskrijejo
in pozgubijo; eni na desno, drugi na levo. Desni te¬
čejo pod Čelami in pridejo na dan pod Topliško vasjo,
kjer jim pravijo Lisica. Zraven Lisice izvira spod
Topliške vasi Volčiček. Malo nižje v Dulu, pa je

— 14  —

tretji izvirek, ki pride iz Velikih Lok pod Stravber-
gom Št. Peterske župnije. Kmalo pa ti izviri gonijo
malen z dvema kolesoma. Takoj pod malnom pobere
na desno prav dober studenček Hudinek in studenec
v Dolini, ki se nikoli ne skali, in v Gmaje, ki ima
pa slabo, vodo in teče pred starodavnim gradom
Sterlek v prvi precej dolgi „vejer“. Pri drugem „ve-
jerju“ prileze na levo še mali studenček.

Za tretjini „vejerjem“ priležeta na levo Vrbovec
in Prinovec. Na Orlakili privzame, vštric gornje Top¬
lice še mal studenček; in ravno tako pri dolenji Toplici
enega. Precej pod kopališčem žene zopet mali malen.

Za streljaj niže privzame ta gorka Toplica v se
Bečaj, ki pobere mnogo malih studencev po treh prilivih.

Noter gori na Koglem so mali izvirki na Loki,
v Cizelu in v Curku, ki se pa sred hriba, v Ravniku,
pozgube v zemljo ter nekaj nižje pridejo na dan v
Zaveteršici. Ta Zaveteršica privzame mali studenček
iz Korjuvške doline in onega iz Pustega brega ter
teče s Pavlijskim v Veliko jezero. Tu se pridružijo
tudi studenčki, ki se v Žalovičali na levo poskrijejo.

V tej dolini ste bili dve jezeri, predeljeni s
Pustim bregom. Pod malim jezerom je bil še vejer,
kjer so graščinski ribe redili.

Sred vinogradov iz Korita, pri Graščaku, ne¬
kdaj Klevevškem vinogradu, curlja 'studenček in gre
skozi Pekel v Žegnauico, 'kamor tudi iz Vrtače vo¬
dica prileze. Žegnanica privzame še nekaj malih iz¬
virkov in gre pri Vrbah v vejer pod malim jezerom.
Iz jezer teče Žegnanica skozi Lake pod Volčjim bre¬
gom, kjer privzame Veliki studenec in se spremeni
pod Golim z Brezovskim studencem v Bečaj.

— 15 —

Drugi priliv izvira Podkostanjevljo iz Žleba.
Privzame studenčke pod Cerovcem in po Zaloki. Pod
Gorenj o vasjo se mu pridruži Podkameniea ter nabere
brateče svoje po Lošprejni, ki redijo prav veliko
žab, in teče v tretji priliv, ki izvira v Žabnikib pod
Leščevjem. Ta pobira skozi Šmarjeto, po Dolenjivasi
in pod Gomilo male izvirke. Privzame onega spod
Viniverha, ki mu pravijo Jug, in se zedini z drugim
prilivom pod Luštofom. Malo niže se zlije po mnogih
ovinkih v Bečaj, ki y Kozjanih doteče Toplico. Kmalo,
čez četrt ure, pa pride Toplica do močvirnega jezera,
iz kterega dobi še nekaj vode; potem goni še tri
malne, dve žagi in stope in se izlije pri Kronovem v
Krko, 12 m nižej, kakor je kopališče. Tudi, Toplica
je hranila nekdaj mnogo rakov, ktere so za Krške
prodajali.

Pripovedujejo, da dvojno jezero, ki je bilo v
Korjuvški dolini, se je svoje dni razlilo, ter je pri-
kromelo pri Kozjanih, kjer je Sterlečki malen poto¬
pilo. Mlinar se je za strešino obesil, pa tudi menda
potopil. Iz tega preliva je nastalo še zdaj stoječe moč¬
virno jezero. V to jezero, da bi se tudi ne razlilo,
so nekdaj morali vsako leto tele ali pa kokoš vreči.
Zdaj tega ne storijo več; vendar se mlinarji vedno
boje, da bi se to jezero ne vsušilo; ker bi potem pre¬
malo vode imeli. Malo nad jezerom proti staremu
Sterleku je bila pristava, kjer je zdaj še nekaj njiv.
Ko je nekdaj poleti pristavnikova žena oklenjena vola
k jezeru napajat gnala, sta se vola pogreznila in tudi
ženo seboj potegnila. Še le čez dolgo so dobili te-
lenge po jezeru plavajoče, ktere so bile ovite z lasmi
nesrečne žene.

— 16

Gomile.

V novejšem času — kakih 8 ali 9 let sem —
se je veliko pisarilo o Šmarjetskih gomilah. Naj jih
toraj tudi jaz nekoliko opišem.

„Gomila“ so po starem rekli „mogila,“ kakor
Rusi in Bolgari še pravijo. „Mogila“ je iz besede
„mog,“ kar se pravi rasti. Je toraj mogila ali go¬
mila izrastek iz zemlje, kakor krtina, kteri je gomila
tudi res podobna. Nekteri učeni pa menijo, da je „go-
mila“ keltsko ime. „Goimh“ pomeni žalost, britkost;
„ile“ pa je kraj; toraj „Goimhile“ — gomile — ža¬
lostni kraj. Nekteri učenjaki menijo, da so bili tu
Japvgier — Ilirer.

Teh gomil je v Šmarješki župniji nad stotino. Naj
več skupaj jih je pod Vinivrhom, nad Strlacem proti
Belicerkvi. Tu je celi podolgasti grič, ki mu v Go¬
milah pravimo. Lepa hrastina je pokrivala te stare
grobove, dokler jih niso leta 1878 in 1879 začeli pre¬
gledovati. Posekali so lepe, ravne hraste ter jih prav
pod nič dali za prage železničnim tirom. Potem so
mnogo gomil prebrskali. Veliko njih pa še čaka pre¬
možnih radovednežev. Tukaj jih je nad 30 skupaj
bilo Je pa ta grič v Gomilah na jutranji strani
Šmarješke župnije, od koder se vidi skoraj po celi
župniji. Od tod proti Toplicam, za Belocerkovsko
Družinsko vasjo, za gozdom Cerovcem je še prav ve¬
liko neprekopanih gomil. Tudi gori na Vinivrhu so
jih nekaj pregledali. Tudi na Toplicah so. Pod Do-
lenjovasjo in nad Obrhom zopet pravimo na Gomili.
Nekaj gomil je v Žalovičah; nekaj od Vinice proti
Vrhu, kjer so bile stare Modruše. Tudi okoli Škoci-
jana jih je več.

17 —

Naj veča je bila za Klevevžem, na Griču. Ta
je bila 5 m  visoka in 22 m  po čez široka. Zraven te
velikanske gomile je močvirna rupa, iz ktere je ozek
vhod v lukno, s skalovjem zametano, kjer imajo le-
sice svoje mlade, in kteri Ajdovska jama pravijo.
Brž ko ne, so tukaj naši pradedje kako neversko ma¬
likovanje imeli. — Za kaka dva streljaja proti jugu
— nad vasjo Kadovlja — je druga jama, kteri pra¬
vijo Svetla jama.

Kakor se lahko sodi, so bile gomile družinski
grobovi. Kolikor' večja je ktera, toliko več imenitnih
reči je v njej. V majhnih se le kaj malega in bolj
slabega dobi. Kjer jih je več skupaj, kakor v Gomi¬
lah pod Vinivrhom, so v sredi naj večje; tako da bi
se reklo, da so v Gomilah imeli splošno pokopališče.

Niso pa vsi enako svojih pokojnih pokopavali.
Po nekterih gomilah so tudi cela trupla; po drugih
le vrči s pepelom sežganih mrličev. Nikjer pa se ne
najde kako znamenje, da bi bili mrliče na mestu po¬
kopa žgali. Žgali so jih toraj drugod. Pepel in
ostanke spravili so v vrče. Te so obdeli in pokrili
s ploščami. Potem so prsti nanesli na okrog, ter na¬
pravili gomile, krtini podobne. Okoli pepelnikov in
zunaj vloženih plošč leži lepotičje in orodje, ktero so
mrtvim v znamenje svoje ljubezni pridejali.

Te gomile, kakoršnih se v toliki obilnosti ma-
lokje nahaja, spričujejo, da je bil ta kraj že od nek¬
daj obljuden, da so že v starodavnih časih tukaj pre¬
bivali ljudje, ki so umeli obrtnijo na visoki stopinji.
Lepotičje v teh gomilah nam kaže, kako veliko le¬
pega so znali iz brona izvrstno in umetno kovati, in
kako lepe lončene posode so že imeli.

— 18 —

Učeni starinoslovci trdijo, da so te gomile na-
kupičili stari Kelti 500 let pred Kristusom. To je
gotovo, da so te grobove naplavili veliko poprej, ka¬
kor so Rimci prišli v naše kraje; ker v njih se ne
dobi čisto nič rimskega. Lončene posode, pepelniki,
in vsakovrstno orodje in lepotičje je vse keltsko.
Nobena posoda ni bila na lončarskem kolesu naprav¬
ljena. Vender so nektere kaj lično in umetno narejene.

Tudi drugod po deželi so prebrskali mnogo ta¬
kih gomil. Po množini teh starih gomil sodijo učeni
starinoslovci, da je naša dežela v starodavni dobi
bila naseljena. Tudi trdijo, da dozdaj še nikjer niso
zapazili toliko takih starinskih spominkov, kakor ravno
na Kranjskem. Na Kranjskem pa zopet nikjer toliko
kakor ravno v Šmarjeti. In zopet zmed vseh takih
v gomilah najdenih starin, pravijo, so Šmarješke naj
starejše. To je gotovo spričevanje, da tukaj ni živel
pastirski narod, ali kočarji, ki bi bili svoje čede od
kraja v kraje gonili. Tudi niso tu prebivali zmago-
vavni usiljenci, ki bi deželo oropali in naprej drli.
Tu so bili stanovitni prebivalci, ki so polje in gorice
obdelovali in živinorejo imeli. To so bili umni in omi¬
kani ljudje, ker starinoslovci trdijo, da so krasno po¬
sodje in orožje, katero se izkopava, doma izdelovali,
Bival je tu dober, milosrčen ljud, ki je svoje umrle
ljubil, jim v znamuje svoje udanosti in v spomin svoje
resnične ljubezni najdražje reči v grob pokladal. Ravno
to v gomilah najdeno orodje nas pa tudi zagotavlja,
da so bili naši pradedje v bojevanji izurjeni, da so
po svojih taborih se junaško branili in so še le po
hrabri hrambi podvrgli se premogočni sili Rimskega
cesarja Avgusta.

— 19 —

Naj zdaj še nekoliko opišem, kaj vse so v na¬
ših gomilah dobili.

Pod Vinivrhom v Gomilah so za Ljubljanski
muzej prekopali 8 gomil. Druge so prebrskali za Du¬
naj in za druge premožne starinarje. Kar starinske
reči zadeva, pravijo, da je naš muzej Rudolfinum v
Ljubljani eden najimenitniših, kar jih svet pozna.
Starine iz Ljubljanskega močvirja, in starine iz gomil
izkopane, slovijo po vsem učenem svetu. Za to slavo
se moramo pa zahvaliti muzealnemu varhu g. K. Dež¬
manu. Čast, komur čast! Po trudapolnem preisko¬
vanju je on nabral zares preimenitno, izvanredno
zbirko raznih starin. To je bilo uzrok, da so leta
1879 učeni starinarji se zbrali v Ljubljani in te naj¬
dene starine naše domovine preiskovali in jih obču¬
dovali. In pri tem slavnem shodu učenih starinoslov-
cev je g. Dežman opisoval in kazal, kaj vse je dobil
v naših gomilah, kar je tudi vse v našem Rudolfinu.

Razun nekterih razbitih in potrtih rečij je bilo
v teh osmerili gomilah izkopano: a)  10 zlatih pe-
reščkov; b)  14 lepotičij nabranih jagod dišeče smole
ali jantarja; c)  7 lepotičij steklenih jagod; d)  140
raznih kosov iz bronza; e)  41 kosov železnega orodja;
f)  19 vretenčkov, s kterimi so predli; gJ 2  kamnito
orodje; It)  55 lončenih vrčev, skled in torilic.

a)  Zlata peresa so našli samo v štirih gomilah.
Ta peresca so bila le kinč drugemu lepotičju. Kjer¬
koli je bilo kako zlato peresce, tam je bilo gotovo
več jantarovih jagod. Naj večje peresce je bilo lepo
okroglo, ter meri po sredini 25 mm.  Na sredi ima
slabo udarjeno cvetko. Okoli je pet se dotikajočih
kolobarčkov; na robu pa dva napikana kolobarčka.

— 20  —

Drugo tako peresce je trivoglato; ima devet enako-
merjenih kolobarčkov. Vsak kolobarček ima še svojo
napikano vrsto. Taki kolobarčki so tudi na zlatem
majhnem traku po dolgem, lepo zaporedoma; pri
krajcih pa liapikana vrsta.

b)  Primeroma je največ lepotičja iz jantarovih
jagod. Take jagode so nabrane na vratu nosili. Do¬
bili so v teli 8. gomilah 14 takih navratnih lepotičij.
Pri drobnih jagodah so dobili tanke spone iz jantarja,
po čez enakomerno prebodene, s kterimi so te na¬
brane jagode na vratu zapenjali. Te jagode so, se¬
veda razzebelkaste. V enem grobu so dobili robate
štulice (piramide). Druge jagode so lečaste, po sredi
prebodene. Nektere so do 25 mm  široke. Eno lepo-
tičje je bilo iz okroglih in podolgastih jagod. Te po-
dolgaste so počez vdrte, gosenicam podobne. Ako se
pribijejo, so noter lepo rudečkaste, ali kakor med
svitlo rumenkaste. Le štulice so opekaste barve. —
Jantar na ognju razbeljen, lepo diši.

c)  Manj je steklenih biserov. Te jagode so bele,
plave, zelene, rumene ali tudi rujave; tudi dvoje bar¬
vane. Zelenkaste in plave merijo po čez do 15 mm.
Več plavik je belovalovito pisanih. Nektere so kakor
iz razzebijene rujave gline, s plavim steklenim pasom
ovite. Najlepše so v podobi košeka razpihane jagode,
na okrog z rumenkastim kapljicami. Ena ima na
vrhu rumenkast svitek, v kterem je bila vlita zarja¬
vela železna žica, za ktero se je jagoda lahko obe¬
sila. V eni gomili je bilo prav veliko malih glavic
iz pološane gline, ki so bile umazano-bele in zelen¬
kaste. Ravno take dobe mende pri Egiptskih mu¬
mijah.

— 21

d)  Naj več lepotičja je iz bronza. Tu so pripone
ali igle (fibule), prav razne vrste. Kar je na tanko
izdelanih malih iglic ali zaponk, iz pleha ali žice ko¬
vanih, so večidel zarjavele in razpadle. Kar je pa
iz bronza vlitih, so bolj dobro ohranjene. Največ jih
je v podobi čolničeka. Nekaj je čuda velicili. Naj¬
večja je devetnajst in pol cm  dolga in devet cm  ši¬
roka. Te igle ali zaponke imajo na enem koncu ladjice
svedrasto zavito iglico, ktero so zapeli na drugem
koncu v zato napravljeno špunto ali glavico. Iglice
ali loki so bili sik-sak prekrižani. Pri štirih zaponkah
je bila iglica železna, kar učenjaki občudujejo, da so
ti prednamci z bronzem železo variti že znali.

Te zaponke so zares raznovrstno ozalšane, iglice
mnogotero zavite; na nekterih podobe dolgovratnih
tic. Na eni se vidijo na bronziranem drotu nabrana
kolesca iz slonove kosti; na hrbtu ima čedno izre¬
zano živalico s tankimi nožicami; pa glava je odbita.
Brž ko ne je konj.

Te zaponke, ali igle, so imeli, da so si svojo
obleko pripenjali. Da bi bili imeli igle za lišp, se
komaj kaj sledu dobi. Le eno 6 cm  dolgo iglo so do¬
bili, na kteri so visele kroglice in koleščeka, kar je
morebiti bilo za lišp v kitali. Tudi en liri podobni
lišp, 5 cm velik, s kratko iglico na dnu, so dobili.

Največ je bronzenih zapestnic. V teh gomilah
jih je izkopanih 47. Počez merijo od 65 do 95 cm.
Vselej je dotični par skupaj. V veliki gomili na Griču
jih je bilo 14 skupaj, med dvema deskama, navpično
postavljenima; in sicer v treh vrstah; v prvi vrsti
šest, v drugi šest, v tretji dve. Vsaka vrsta je bila
v usnji zavita.

2

— 22  —

Samo štiri zapestnice so bile votle, in sicer dve
iz močnega pleha kovani, dve pa kakor motoz sple¬
teni. Štiri imajo kot bunčice se bližajoče konce. Pri
drugih konci, nekoliko tanjši, križem sežejo. Dye ste
gladki, druge so klobasaste, ali pa imajo poprečne rise.

Krasen je lišp, ki je bil, brž ko ne, tudi za¬
pestnica. Ta je dvevrstna verižica iz samih prstan-
čkov, ktere vežeti po dve bunčici. Ta dvojna vrsta
ima enakomerno pripete štiri medaljone, ki imajo po¬
dobo ščita; v te s'čite so vrezani mali kolobarčki v
večih vrstah; na spodnji strani pa imajo malo, štiri¬
krat prevrtano, okroglo štulico, skozi ktero so bili
napeljani široki trakovi, na kteri so viseli dvebunč-
kasti prstančki.

Ravno tako lepa je posteklinasta verižica, ki je
bila, mislim, zavratnica. Njeni sklepi so mali izbuk-
njeni križci, na hrbtu s čopkom. Nabrani kažejo
mično verižico s križem sv. Andreja.

Bilo je tudi nekaj malo obročkov iz bronza, ki
so na eni strani gladki, na drugi pa izbušeni. Ne-
kteri menijo, da so to bili prstani.

Dobili so pa več zavitih vretenčkov iz ozkih žle-
bastih koleščkov; zlasti kjer je bilo kaj več jantarja.

Našli so 10 cm  dolgo votlo palčico, na enem
koncu z luknjicami, v kterih so viseli plehasti kle-
petci. Tako ropotulico so imeli tudi Egiptski mali-
kovavci pri češčenji svojega malika Isis.

Ti Kelti so imeli svoje volnate ali usnjate pa¬
sove, ktere so zalšali z bronzastim plehom ali pa so
bili našiti z čisto majhnimi gumbicami. V eni gomili
je bila cela vrsta takih gumbic na strohnelem pasu,
kakor s trakom povitim,

— 23 —

Tudi kuprene posode so imeli. En tak kotliček
je 13 cm  visok, počez 23 cm širok. Bil je pa že pre-
votljen v zemljo dejan. Poznali so se še žeblji, s kte-
rimi je bilo hrastovo dno pribito. Ima dva obročka
za prenašanje, ki sta kot vrvica sukana, na konceh,
kot tičja vratova zakrivljena, da se natakneta na
štiri paroma nastavljene zanke na robu kotlička.
Drugi kotliček je brez roča, 10 cm  visok 31 '5 cm ši¬
rok. 2’5 cm  pod robom ima 12 vrezanih črt okoli in
okoli po dve skupaj, vmes pa je ali gladko, ali pa je
s čisto tankimi rižicami ravno ali pa sik-sak načrtano.

Tudi nektere lončene posode so bile pod robom
z bronzenim obročem ovite. Ti obroči so ozalšani z
malimi kolobarčki in z izbunčenimi grbi.

c)  Orožje teh prednamcev je že večidel železno.
Le pušice so še iz bronza. Navadne so gladke z
dvema kljukama.

Prsni oklepi so okrogli iz nekoliko izbuknj enega
pleha od 4'5 do 11‘5 cm  počez, na sredi z luknjo, v
kteri je pri večih še visel na spodnem koncu zakriv¬
ljen žebelj. Videl sem en cel tak oklep. Imel je
spredej in zadej tak izbuknjen pleh z majhnimi bun-
čicami ves obsut. Spodaj je bilo pletenje iz bičja,
kakoršno je naše rešeto, z usnjem podloženo. In to
pletenje je bilo na pleh pritrjeno z zakrivljenim žeb¬
ljem. Bil je toraj vojak oblečen z ličnatim zobuncem,
zunaj s 'plehom in s kovinskimi bunčicami obit. Po
dolgem pri oklepu je pet malih bronzastili koleščkov
po 4 - 5 mm.  Vsako kolesce ima po štiri špice, na kterih
visijo kratke palčice, ki so na niže postavljene ob¬
ročke pritrjene. Skozi te zaponke so bili trakovi po¬
tegnjeni, da so oklep na se privezali,

2 *

24 —

Mnogo je orožja ali ostrega orodja iz železa.
Razne velikosti so sulice in pike. Najdalja je 40 cm
dolga. Ena je podobna današnjim bajonetom, na eni
strani z močnim rebrom, na drugi strani je gladka.
Sekire imajo navpična ušesa, le en par jih je s po¬
prečnima ušesoma. Krivih nožev je bilo več.

Posebno krasno skledičasto čelado iz bronza,
katero hrani c. kr. dvorni muzej na Dunaj i, kakor tudi
stožčaste in peharaste čelade so tu izkopali.

Zanimiva je skledasta čelada. Izkopali so jo 1880.
Bila je na verhu gomile. Zraven ste bile dve bron-
zene pušice in mali pepelnik. Bila je lepo ohranjena,
nič vderta. Na okrog je bilo 6 bronzenih okroglih plo-
šic, ki merijo počez po 13 cm.  Na vrhu ena 14 cm
široka, na ktero so bile postavljene še dve manjše,
ki so bile na sredi priterjene z železnim trnjem. To
pokrivalo našim peharom zelo podobno — je bilo
prav umetno spleteno iz leskovih vitric, do 2 mm  ši¬
rokih čisto tanjkih. Ta pehar je bil s sirovim usnjem
prilepljen z klijem, narejenim iz apna in navadnega
domačega sira. (Ta klij — 2 dela sira 3 dela sta¬
rega apnja tudi v vodi derži. — Zakaj ga ne rabijo
mizarji, ko so ga že pred sto in sto leti poznali?)
Ozaljšan in pribit je bil z malimi bronzenimi žebljički,
ki imajo okrogle glavice, kot knofki, tako gosto, da
jih je na enem klobuku do 900. Morala je imeti taka
čelada kako podlogo, ker so bili štiroglati žebljički vsi
spodaj zakrivljeni. Tudi kake trakove, s kterimi si je
vojak čelado na glavo pritrdil.

Tudi konjsko zobovje so našli in dobro ohra¬
njeno uzdo v teh grobovih starih Keltoy, ktere ne-
kteri učenjaki Japvgier-Ilire imenujejo,

25

f)  Mnogo je najdenih vreten, s kterimi so prejo
sukali in predli. Vsa so glinasta rndeče žgana. Ne-
ktera imajo na spodnjem robu zareze, brez drugačne
olepšave. Le ena ima tri svedraste udrtine, ki so bile
beržkone zadelane s kako drugo rečjo, ki je stroh¬
nela ali izpadla.

g)  Kamnitega orodja se malo dobi v naših go¬
milah. Izkopali so le majhno sekirico iz serpentina
ali kačnika 5'5 cm dolgo in na ostrini 4 cm  široko.
In v drugi gomili pa nožek iz kresilnega kamna 7 cm
dolg in 1-8 cm  širok. To kamnito orodje je bilo med
bronzenimi rečmi.

h)  Lončenih posod je menda v vsakem grobu
kaj. Čuditi se moramo, kako so lepo narejene, ko
lončarskega kolovrata še niso poznali. Glini so pri-
devali prav drobno stolčen, steklast, belkast kremen
(kvarc). Samo dve posodi so dobili rumenkasto žgani,
zunaj rudečkasto prevlečeni. Vse drugo posodje je črno,
prav skrbno oglajeno. zunaj svitlo gladko. So pa
vrči ali urne, pepelniki, pokrovke, torilica, ki imajo
ročaje, ali pa tudi ne. Oblika je lična, očem prijetna.
Tako skrbno izdelanih posod, pravijo učeni, niso ni¬
kjer izkopali. Po tem soditi, so bili tukajšnji lončarji
zares umetniki. Vrči ali urne so trebušne. Naj večja
je 27 cm  visoka, votlina na vrhu meri počezi 21 cm
na naj širjem vampu pa 99 cm. Posebna lepšava teh
vrčev je, da od roba do naj večje širjave tečejo po
štiri in štiri rižice; med temi ste po dve grbici; nad
tem mali rožički. Ena zelo trebušna urna stoji na
votli nogi in je ovita s šesterimi svedrastimi rižicami;
dve ste obešeni na više stoječa rožička. Mali čisto
okrogel piskrček ima na okrog dvoj nate kolobarčke.

— 26 —

Torilica brez ročajev, so čisto nizka, kaj lične
oblike. Naj Večje j e  le 2 cm visoko in 20 cm široko.
Eno ima za ročaje dvoje živalskih glav.

Pri eni urni je ležalo sedem votlih smolnatih
krogelj, kakor debeli orehi. S tako smolo so zdrob¬
ljene posode sklejevali.

Ker v naših gomilah nobenih železnih lepotičij
niso našli, ampak je ves ta lišp le bronzen, iz tega
sklepajo nekateri starinoslovci, da so te gomile sta-
reji kakor vse druge po Kranjskem preiskane; ker
povsod drugod so že kaj iz železa ponarejenega le-
potičja dobili; kar ravno spričuje poznejšo dobo, ko
so že znali železo z bronzom variti. 1 )

Sploh pa stavijo učenjaki Šmarješke in (Vaške)
najdbe v edno vrsto z znamenitimi Hallstattskimi,
namreč v pozno bronzovo ali v najstarejo železno
dobo. Posebno razpravo v teh izkopanih starinah je
spisal 1. 1883 Ferdinand pl. Hochstetter v knjigi: „Die
neuesten Graberfunde von Watsch und St. Margarethen
in Kraiu.“

Ljudstvo  je mirnega značaja, dobrega srca,
srednje postave. Peča se s poljedelstvom, z živino¬
rejo in z vinstvom. Ker je zemlja rodovitna in vgaja
posebno bolj težkim pridelkom., prodajo Smarječani
precej pšenice, koruze in fižola. Po hribih se pečajo
z voli, kterih tudi nekoliko spodrede; po nižinah
imajo konje. Nekteri zredijo prav lepa žrebeta. Sploh
za konje precej dobe. Na jesen je lepo število debelih
prašičev, ktere so poprej za Trst prodajali. Zdaj
jih skoraj vsako leto nekaj na Bavarsko gre. / Lepe

i) Mittheil. v. Dr. M. Much Antropol. 1880.

— 27

debele vole zredi Klevevška graščina, ter jili v Za¬
greb, v Gradec, na Dunaj ali celo na Nemško po
10 do 12 parov skupaj proda. Za vino bi veliko
več dobili, ako bi tako daleč od železnice ne bili.
Včasih ga je veliko šlo v Trst in na Gorenjsko. Zdaj
pa, ali pijejo nesrečni šnops, ali pa ponarejeno vino
po mestih; in tudi zato mi malo za vino dobimo. Če
bo tako šlo, in nam še nesrečna uš pride čez vino¬
grade, jih bomo morali opustiti. Saj že zdaj ni kaj
dobička; ker obdelovanje vinogradov in silni davki
nam preveč vzamejo.

S sadjerejo se le še premalo pečajo. V dobrih
letinah je nekaj suhih češpelj, malo orehov in nekaj
suhega sadja na prodaj. Tudi za surova jabelka in
za češnje se nekaj dobi, a je le malenkost. Ako se
bodo vinogradi opustili, bi kazalo sadje zasaditi, ker
vinogradi so za njive večidel prestrmi.

Malnov imamo 14, da lahko še drugim meljemo.
Kramarije so 4. Gostilnic je dve tretjini preveč. Tudi
čevljarjev, krojačev, šivelj in družili rokodelcev imamo
za potrebo, za dom. Od vinotoka 1. 1885. imamo tudi
vsakdanjo pošto. Tako 'smo z vsim nekoliko preskrb¬
ljeni. Da bi le bolje gospodariti znali! Smo pa le
Dolenjci, ki na jesen navadno dobro žive, pa ne po¬
mislijo, da ima leto štiri kvatre. Takim gospodarjem
pa vedno manjka, in ker so kmetije preveč razko¬
sane, in se po pogubivni postavi vsak slepar sme že¬
niti, je, seveda, revšine le preveč, ki je pa večidel
zadolžena. Celih kmetij je čisto malo; in še te so
majhne. Navadne hiše imajo polovico, četrtinko, ali
le kaj malega. Veliko je nepotrebnih bajt po vino¬
gradih, kakor je to po vseh vinskih krajih v navadi.

— 28 —

n.

Statistični opis.

Tu morem pač le kaj čisto malega zapisati, ker
dotičnih dat nikjer nisem kaj prida steknil.

Valvazor v svoji VIII. knjigi, ko omeni Šmar¬
ješko župnijo, pravi, da se je (morebiti le takrat?)
rodilo do sto ljudij, umrlo pa jih je le dvajset. To
je oboje neverjetno.

Matrik starih ni. Po vseh sosednjih župnijah
imajo stareje. Krstne matrike se pričnejo 29. marca
leta 1725; poročne 15. aprila 1725; mrtvaške še le
13. marca 1758. Po teh zapisnikih jih je bilo leta
1726 samo 45 krščenih. Največ pa je bilo rojenih
leta 1752; in sicer 86. Nezakonskih marsikatero leto
nobenega ni bilo. V prejšnem stoletji jih je bilo naj¬
več 7 in sicer leta 1736. — Pogrebov pa je bilo
najmanj leta 1766 in sicer samo 29. Največ jih je
umrlo leta 1801 in sicer 87; vender večidel otrok. —
Poročenih je bilo samo 5 leta 1739. Nasprot je bilo
pa leta 1734 39 parov.

Posebno starih ljudij ne najdem zapisanih. Mnogo
jih je doseglo 80 let; tudi 90 let nekaj. Na Toplicah
in v Žalovičah je bilo največ starih. 1795 je umrl
Miha Rodič v Gorenjivasi 97 let star. 1799 je doži¬
vela Marija Povše v Zalogu h. št. 15 100 let. 1802
pa je bil pokopan Jožef Medved iz Osrečja h. št. 14
tudi 100 let star.

Sploh je kraj posebno zdrav. Nenavadnih uim,
nalezljivih boleznij ni bilo dosti. Leta 1770 in 1771
je bilo po vsem cesarstvu huda za pridelek in za ži¬
vež. Posvetnjaki, v vsili časih jednaki, so rekli:

— 29

Čemu toliko praznikov, v kterih svet postava. Silili
so v takratno cesarico Marijo Terezijo, naj nepo¬
trebne praznike odpravi. Vender si sama tega ni
upala storiti. Po večkratnem pritisku, češ, delavni
ljudje toliko časa zamude ter si o praznikih nič pri¬
služiti ne morejo, je papež Klemens XIV 12. rožnika
1771 privolil, da so bili nekteri zapovedani prazniki
odpravljeni. Pa zato ni bilo nič bolje. Še tisto leto
je bilo po vsem cesarstvu tako hudo, da je cesarica
zaukazala, naj po vsem cesarstvu 40 urno molitev
opravljajo. Vender ravno tiste dve leti je v Smarjeti
le po 41 ljndij pomrlo in je bila takrat župnija pre¬
cej večja, kakor je zdaj.

Tudi v letih 1814 do 1817 je bila po deželi
huda za živež. Mernik koruze je veljal 7 gld. ovsa
3 gld. Moja mati so pripovedovali, da so njihov oče
prišli domu iz Loke in so srebrne denarje na mizo
vrgli in rekli: „Otroci, tudi za denar ne morem žita
nikjer dobiti; bomo li denarje jedli?“ — Po Dolenj¬
skem so nekteri suhe tropine mleli, da niso lakote
umrli. Mrtve so dobili, ki so v želodcu neprebavljeno
travo imeli. Okoli Novega Mesta so ljudje vživali juho,
ktero je neki Amerikanec kuhal in so jo francoski
vojaki (ki so prejšna leta po Kranjskem gospodarili)
nasvetovali: za 24 ljudij en dan je bilo tole treba:
20 in pol funta vode, 11 lotov soli, 26 in pol lota
kisa, 5 funtov 10 lotov krompirja, 1 funt 26 lotov
graha, 1 funt 14 lotov ječmena, 1 funt 20 lotov
kruha. — L. 1817 pa je bilo tako rodovitno, da je
mernik pšenice le 1 gld. 40 kr. veljal. — V Šmar¬
ješki župniji pa ni bilo nobene posebne sile, da bi
bili ljudje lakote mrli; ker leta 1816 jih je samo 48

— 30 —

celo leto umrlo. 1817 pa je bilo nekaj griže, ktera
je po Radovlji največ otrok pobrala ; vender jih je tudi
to leto le 68 umrlo. V Zalovičali in na Stermci pa
ni nihče za grižo umrl.

Leta 1836 je razsajala huda kolera. V Novem
Mestu je v treh dneh 86 ljudij pomorila; v Šmarjeti
jih pa ni več, kakor le kakih 10 pobrala. Najhujša
je bila v Dolenjivasi. Leta 1850 je v Novem Mestu
en dan 16 ljudij kolera umorila. V Šmarjeti je umrla
le ena oseba, ki je bolezen iz Št. Jerneja prinesla.
Leta 1855 je kolera zopet v Novem Mestu 30 ljudij
hitro pobrala; v Stopičah pa 104 pomorila; v Šmar¬
jeti pa jih je celo leto le 31 umrlo. Smem toraj
trditi, da kraj je res posebno zdrav.

Leta 1873 je bilo okoli Novega Mesta prav ve¬
liko ljudij kozavih. Tudi v Šmarjeti jih je 13 umrlo.
L. 1875 pa celo 16.

Z naglo smrtjo ponesrečenih ne dobim kaj dosti
zapisanih. Leta 1763, 2. vel. srp. je na Kumenvrhu
neka divja neznana zver 8 letnega pastirja razstr-
gala ter mu noge in prša požrla. 1774 pa je na Top¬
licah Marijo Poljko, 44 let staro, na češnji strela
ubila.

Pripovedujejo marsikaj o divjih zvereh, ki so ljudi
nadlegovale. Tako je za Strlekom nekdaj ris pohru¬
stal pastirja, ki je poprej večkrat norčevaje se upil
in ljudi plašil, da je tiger prišel. Ko je pa res prišel
in je hudobnež na pomagaj zopet klical, so ljudje
mislili, da se zopet le norčuje, ter so ga pustili.
Tudi po Zalovičali so risi nekdaj strah delali.

Leta 1834, ki sloyi za najboljše vinsko leto, je
v Zgornjem Orešji pohištvo dveh posestnikov po hribu

— 31

doli se zaflrsalo. Že leta 1833 so čutili in videli
semtertje dolge spoke. Ko je takratna gosposka to
preiskala, je svarila ljudi, naj se umaknejo. Proti
Božiču 1834 se počasi pomika na vrhu do 25 sežnjev
na široko; po tem pa vedno širje, na daljavo po
hribu doli skupaj do kakih 300 sežnjev. Zidovje pri
hišah je imelo spoke, da se je lahko skozi šlo. Zgorni
posestnik Borse je preplašen bežal, prodal svoje po¬
sestvo in se na Toplicah naselil. Kupil je od njega
takrat še mladi Andrej Jakše, ki je. na novo pohištvo
postavil. Kopal je za podstavo nove hiše. ter mislil,
da ho do trdnega prišel; ali vedno je bila le mehka
glina ali lapor. Vender se pozneje ni več zdatno pre¬
maknil svet; če tudi so semtertje kake spoke se še
pokazale. Pri vsem takratnem strahu se pa vender
ni nihče ponesrečil.

Za kraj od Šmarjete proti Novem Mestu je bil
strašen dan 19. mal. srp. 1873. Neznana tiščina, ve¬
lika temota je popoldne nastala. Strela za strelo je
bila. Po St,. Peterski župniji se vsuje kot kurja jajca
debela in gosta toča, ki je neusmiljeno vse poklestila.
Trta je bila za več let uničena. Drevje vse ogoljeno;
na jesen je začelo vnovič poganjati, nektero je tudi
cvetelo; več se ga je tudi posušilo. Mnogo živalij in
ptic je pobitih semtertje ležalo. Po Šmarjeti ni bilo
celo tako hudo. V Žalovičah je bilo pa že hujše.
Vihar, toča in naliv tak, da so požiralniki komaj
vodo požirali,

Najhujše, prestrašilo, je bilo na Toplicah, kjer
je toča vse drevje obklestila. Nato se oblak utrga
in voda žene seboj razno šaro, z njo pa skalovje,
da je bilo ljudi strah in groza. Voda je po več

— 32  —

čevljev na debelo drla in do 100 stotov težke skale
valila. Marsikdo je mislil da bo sodnji dan. Več
let je preteklo, da se je poravnala škoda takrat
storjena.

Kakor se drugod marsikdo ponesreči, tako se
bere v mrtvaških bukvah semtertje, da je tudi v
Šmarješki župniji kdo v hudi zimi zmrznil, da je kak
otrok pri malnili utonil, ali da je kterega kako drevo
v gozdu pobilo, ali je kdo pod voz prišel. Vender
takih nesreč ni ravno veliko.

III.

Ustanovljen j e Šmarješke župnije.

Od kod so prišli prvi ljudje v ta kraj, kjer je
zdaj Šmarjeta, in kdaj so se tu naselili, to le Bog
sam ve. Tega, mislim, vsi zgodovinarji ne bodo do¬
gnali. Da so tu stanovali umni ljudje že pred Kri¬
stusovim rojstvom, toraj že v stari zavezi, in da jih
je moralo obilno tukaj biti, spričujejo nam stare go¬
mile, o kterih sem že omenil. Kako so prvotne pre-
bivavce drugi prepodili, kako so jih Rimljani si pod¬
jarmili, koliko njih je tu ostalo, ali kako so se z
drugimi spojili; to naj ugibajo učeni zgodovinarji.
Dognano je le, da je bil kraj od nekdaj obljuden.

In kdaj so naši prednamci sv. vero sprejeli,
tudi tega za gotovo določiti ne moremo. Ker je bilo
več ljudij skupaj in so, ako sodimo po rečeh najde¬
nih v gomilah, bili umetniki, so gotovo na razne kraje
z drugimi občevali. Potem smemo soditi, da so tudi
o sveti Kristusovi veri kmalo o začetku kaj zvedeli.
Saj nam kršanski zgodovinarji spričujejo, da je sveto

— 33

vero oznanovaje celo sv. apostelj Pavel prišel blizo
naših krajev. Sv. Pavel sam piše v pismu do Rim¬
ljanov 15, 19, da je sv. evangelij oznanoval noter do
Ilirika. V takrat mogočnem Ogleju je učil sv. Marka.
Kako vnet za Jezusovo vero je bil še-le njegov uče¬
nec sv. Hermagora, o kterem pravi stara pripovedka,
da je bil na Gorenjskem, na Osovniku pri Loki doma!
(To pripovedko sem bil za 25 letnico sv. mašniko-
vega posvečenja svojim gg. součencem v spomin v
precej dolgi pesmi opisal. Tu naj le omenim, da pri¬
povedka pravi, da je bil Hermagora sin bogatega
kupca, ki je imel v posestvi Loško hribovje, to je
grmaste gore. Od tod ime Hermagora ali grma
gora. Še zdaj v teh hribih zgovarjajo h za g. „Hrem
na horo“. Ta kupec je tovoril s svojim sinom Her-
magoro iz Loke v Oglej. Sv. Marka ga je seboj vzel
v Rimsko mesto, da ga je sv. Peter v škofa posvetil
in nazaj v Oglej poslal, da je svojim rojakom nauk
Gospodov oznanoval in jih krščeval. Na visokem
Osovniku v Sorski župniji je sv. Hermagora posve¬
čena cerkev. Najde se kamenje lepo obrezano, ki je
na to visočino od daleč prineseno; ker nikjer tam
blizo se te vrste kamenje ne dobi. Na osojni strani
tega hriba so senožeti, na kterili, sem večkrat slišal,
so udrte stopinje. Po njih je šel sv. Hermagora na
ta hrib in si ogledal deželo, po kteri naj bi ozna¬
noval sveto edino zveličansko vero. Te stopinje so
že večkrat zagrnili, ali urno se zopet prikažejo.) Sta¬
rinarji spričujejo, da je pot v starodavno mesto Novi-
odunum po Dolenjskem peljala blizo mimo kraja, kjer
je Šmarjeta. Rimska cesta je šla iz Ljubljane na Mo¬
kronog, Šraarjeto, čez Dobrovo, Hrvaški brod (Gu-

34 —

ten veni) Veliko vas, Drnovo, Breg, Mrtovic, Vihre,
Skočico, Krško vas, do izliva Krke v Savo, na desno
ob Savi, v St. Vid pri Čatežu. Mokrice in Samobor.
(Notizenblatt V. str. 548.) Ni ravno dokazano, da
bil kdaj hodil sv. Hermagora po tej poti; lahko
verjetno pa le je. V Cerkljah , blizo nekdajnega
Noviodunom-a,' je župnijska cerkev sv. Marka, njena
podružnica pa sv. Hermagori in Fortunatu posvečena.
Je pač verjetno, da so tukaj sni prebivalci že takrat
od svete vere kaj zvedeli. In ker je gotovo, da kil
mučencev je seme pravovernih kristjanov - umor¬
jena pa sta bila sv. Hermagora in njegov dijakon
sv. Fortunat, pozneje pa sv. Maksimiran v Celji,
sv. Viktorin na Ptujem, sv. Kvirin v Siseku in v
bližnjem Noviodunumu do 50 zvestih spoznovavcev
sv. vere l )  smemo trditi, da so v tem kraji kmalo v
začetku bili pravoverni kristjani.

Ravno češčenje sv. Margarite spričuje, da so
bili tukaj že v prvih časih kristjani. Skoraj povsodi,
kjerkoli je dokazana starost kake župnije, je že ktera
cerkev sv. Margariti posvečena. Tako v Vodicah; v
St. Vidu nad Ljubljano, kamor je spadal Horjul s
svojo patrono sv. Margarito; na Sori, s staro cerk¬
vijo v Žlebeh, itd.

Gotovih virov iz življenja te čudne, preimenitne
svetnice nimamo. Jih tudi imeti ne moremo. Bila je
mučena v prvih letih kršanstva. Njeno smrt stavijo
navadno v leto 257. Njen oče Edezij je bil maliko-
vavec, prisežen sovražnik kristjanov, v Pizidiji ob
času krutega cesarja Deokleciana. Navadno jo nam

i) Letopis mat. slov. 1883. str, 176,

35  —


podobarji predstavljajo mogočno, prelepo devico, ki
ima sv. križ v svoji desnici, v levici pa priklenje¬
nega zmaja pod svojimi nogami. Pripovedka namreč
nam pripoveduje, da jo je oče, zvedevši da je kristjana,
sam zatožil in izročil Olibriju, deželnemu poglavarju.
Ta jo je zavoljo stanovitnosti v sv. veri na tezavnico
napel, neusmiljeno tepel, z železnimi grebeni trgal,
in tako zmučeno v ječo vrgel. Tu v ječi se ji pri¬
kaže še peklenski sovražnik in jo skuša. Sveta de¬
vica pa s svetim križem prežene satana, in slednjič
da svoje življenje za svojega nebeškega ženina Jezusa
Kristusa.

Vse to pa ima posebno skrivnosten pomen. V
sveti Margariti •— v tem biseru — nam je vpodob-
ljena veličastna zmaga sv. kršanske vere. Sveta vera
je mogočna, prelepa, čista devica — nebeški biser —
Margarita. Ta je bila kruto preganjana. Sorodniki
Kristusovi, Judje, podpihovani od stare kače, so ta
nebeški biser izdali nevernikom, ki so se ž njimi
vred ustavljali njenim izveličanskim naukom — oče
je Margarito izdal neverniku. — Ta nebeški biser,
sv. vero, so judje in neverniki silno preganjali, ka¬
kor na tezavnici zatirali, prestrašilo trgali ter jo v
tamnici zamoriti hoteli. Pritisnil je še sam peklenski
zmaj s krivoverskimi zvijačami, s svojo prekanjeno
zapeljivostjo. Ali sveta vera, ta nebeški biser — Mar¬
garita — je z znamenjem sv. križa prepodila, pre¬
magala to črno pošast. Sv. Križ je pregnal vse pe¬
klenske naklepe, in luč sv. vere je posijala na široko
po tedanjem svetu. Zmaga kršanstva je bila očitno
spoznana. Vse to nam prav lepo pred oči stavi veli¬
častna podoba sv. Margarite,

— 36

Kako so naši pradedje sveto Margarito častili,
nam spričnje enajst župnijskih cerkev in petindvajset
podružnic po Ljubljanski škofiji. Pa le naša župnija
si je prilastila in ohranila ime sv. Margarite ter se
še zmiraj imenuje Šmarjeta. Češenje sv. Margarite so
po naši deželi najbolj razširili križarji, ki so se vra¬
čali iz sv. dežele, kjer so kristjani sv. Margarito vi¬
soko častili.

Če so tudi o času preseljevanja celi narodi sem-
tertje se podili, in so po naših krajih rogovilili, če
so tudi neusmiljenji Turki po Kranjskem divje gospo¬
darili, vender sv. vere po vsem niso mogli zatreti.
Saj vemo, da sta skoz našo domovino sv. brata Ciril
in Metod v sv. mesto hodila. G-otovo sta med potjo
tudi sv. vero oznanovala. Tako so bili pravoverni v
sv. resnicah utrjeni. Ta dva aposteljna Slovanov sta
nesla seboj v Rim svetinje sv. Klemena, ki je bil po-
magovavec sv. Pavla. V Šmarješki župniji je mnogo
Klemenov še zdaj.

S tem pa hočem le opomniti, da so prebivavci
Šmarješke župnije že v starodavnih časih gotovo kaj
slišali in tudi vedeli od resnic sv. vere.

Kdaj je bila Šmarjeta samostojna duhovnija in
je dobila lastnega dušnega pastirja, tega nikjer nisem
mogel zvedeti. To je gotovo, da je Šmarjeta spadala
k Belicerkvi. Belacerkev pa je izmed najstarejših
župnij na Kranjskem. Obsegala je v začetku veliki
del levega brega počasne Krke. Sedanji St. Peter,
Šmarjeta, Škocijan in Raka se njene hčere. Pa tudi
to ni dognano, kdaj je bil prvi župnik v Belicerkvi,
ki je tudi Šmarjeto oskrboval.

— 37

Katalog' Ljubljanske škofije pravi, da je Bela-
cerkev bila že pred letom 1074. Stavi pa to svojo
misel na staro pismo, ki je na pergamentu pisano v
Ogleju 15. rožnika 1074 in je zdaj branjeno v kra¬
ljevem arhivu v Monakovem. ’) Vender se v tem
pismu Belacerkev ne imenuje ; toraj po moji misli ni
gotovo, da bi bila ravno v Beli cerkvi že takrat sa¬
mostojna duhovnija.

To staro pismo pravi: Ellinliard, frizinški škof,
prizna vso desetino frizinške cerkve po Kranjskem
Oglejski cerkvi po Ekkehardu, svojem pravdniku v
cerkvi Matere Božje v roke patrijarliu Sigehardu in
njega pravdniku Marchvvardu. Potem pa ta škof iz¬
roči za to desetino dvoje slovenskih zemljišč, kteri
ima pri svojem dvoru v Loki (eno z davki obloženo,
eno prosto) z vso desetino od štirih gumen; ter tudi
deset izročenih slovenskih zemljišč pri V i n i v r h u,
z vso desetino treh gumen in vseh tam takrat biva¬
jočih hlapcev. (Necnon et delegatis X Slcauonicis
massariciis apud U u i n p e r c h cum integra trium
ejusdem curtis arearum cmictorunupie tune temporis
inibi degentium servorum decimatione eandem decimam
redemit.) . . . Tudi se pogodita, da frizinški škof pri
zemljiščih, danih v Vinivrhu, kjerkoli bo patrijarh
zahteval, postavi cerkev; tako da, ko jo patrijarh po¬
sveti, določi ljudi k tem zemljiščem spadajoče, ali če
hoče še druge, ne škofu podložne. In škof postavi,
če bo treba, na svoji zemlji eno ali dve cerkvi, ktere
patriarh, ali, z njegovim privoljenjem, škof posveti;
vender tako, da določi škof vse tem cerkvam podložne,

i) Sumi, Eegestenliuoh I. stran 60, 61.

3

— 38 —

ali ktere bi patriarh še hotel. Da je to pismo veljavo
dobilo, je k temu duhovščina in ljudstvo obeh strank
dovolilo. In to pismo je podpisalo od Oglejske strani
12 prič, od frizinške pa 6.

Takrat so bili Oglejski patriarhi imenitni svetni
gospodje, celo posestniki, vojvode Kranjski. Frizinški
škofje so pa imeli trg Dobravo in kraje : Zagrad,
Klenovek, Hrastnik, Drago, Loknico, Male in Velike
Poljane, Stari grad, obe Nemški vasi, brod na Bregu,
Strugo, Breznik, Gaber in kraje okrog hriba Vini-
vrha  v lasti. Te so dajali v fevd. Najprej Hen¬
riku, mejnemu grofu Istrskemu, potem 1. 1229 Leo¬
poldu, vojvodi Avstrijskemu, po smrti njega sinu
vojvodi Frideriku. Ko je umrl Friderik, polastil se
je po krivici teh posestev Bernhard, vojvoda Koroški.
A sin njegov Ulrik je krivico spoznal in je vsa po¬
sestva vrnil 15. jun. 1251 škofom. (Zahn, Cod. Fri-
sing. I. str. 155.)

Ta Vinivrh (Uuinperch), ki se v pismu z 1. 1074
prvikrat imenuje, je gorovje, ki leži med Šmarje to,
Belocerkvijo in Škocjanom. Na solnčni strani ima
vinograde in ta stran spada k Belicerkvi. Na senčni
strani pa ima tudi nekaj vinogradov in vasi Orešje,
Osrečje, Osredek in Vinico; kar pa vse spada k Šmar-
jeti. Ali je takrat bil tu že kteri duhoven in ktere
cerkve so postavili, se po tem gori navedenem pismu
ne more soditi. „Belacerkev, Ecclesia alba ali Weiss-
kirchen“ teh imen ne morem nikjer dobiti v tem času.
Še le 1. 1315, 22. dec., najdemo prvikrat imenovano
Belo cerkev, ko poleg farne cerkve v Loki stoji za¬
pisano tudi: „Ecclesia sancti Andree in \Veisskircheu",
obe ležeči v Oglejskem  patrijarhatu. (Zahn, Fri-

— 39 —

sin g. III. 63)  In potem 1. 1370 se bere „plebs Albe
Ecclesise 11 , in sicer v zapisniku, v kterem je popisana
desetina, ktero je Kranjska dajala papežu. Smarjeta
je bila takrat še, brž ko ne, podružnica Belocerkovska.

Stala je pa v Smarjeti sedajna cerkev že med
letom 1346 in 1349. Ko sem 1. 1884 postavil v ka¬
peli na moški strani nov kamniti altar v čast sv. Jo¬
žefu , smo staro altarno mizo (menso) podrli. In ta¬
krat še le, ko so vrlino, razzebeno in preklano ploščo
odložili, smo našli pod njo mal štirivoglat prostorček.
V tem pa je stala mala zapečatena steklenica s sve¬
tinjami. Pri svetinjah je bil listek, na desno stroh¬
neli , na kterem se je dobro bralo: XVI. Nicolaus
Abbas Sitich ....  hoc in lionorem . . . M. M ... .
za tem se je poznala le sem ter tje kaka črka, tudi
kak zlog. Čudno, da je bilo v steklenici do dve tre¬
tjini vode.

Po tem soditi, je 16. opat Zatiški, Nikolaj, ta
altar posvetil. Ta opat pa je bil od leta 1346 do
1349 v Zatični. Bil je, pravi Valvasor, 1 ) dober pri¬
jatelj Čreteški gospodi, ki je stanovala v Laknici,
pičlo poldrugo uro od Šmarjete.

Takrat so Zatiški opati večkrat hodili po krajih,
kjer so imeli desetino, ali pa svoje prijatelje, ter so
tudi v podružnicah altarje posvečevali. —

Kdaj je pa v Šmarjeti postala fara?

Puzel je dobil v Zatiškemu arhivu, da je Šmar¬
ješka župnija (Parochia St. Margarithse prope Klin-
genfels) pod št. XIII. Zatiškemu samostanu z vsemi
pravicami podložna in z njim sklenjena; da Ordina-

i) Valvasor VIII. stran 698.

3 *

— 40

vius loči — Zatiški opat, tej župniji voli in predstavi
dobre in zaslužne župnike. In to sta z drugimi pa¬
peži potrdila papeža Urban VI. in Bonifacij IX., ki
sta vladala sv. katoliško cerkev od leta 1378 do
1404. — Po tem soditi je Šmarjeta v 14. stoletji bila
že samostojna župnija. — Tako je potrdil pozneje
tudi papež Nikolaj V., ki je živel 1447 do 1455.

Katalog Ljubljanske škofije pravi, da je Šmar¬
jeta vstanovljena pred letom 1421. Te letnice do
zdaj nisem nikjer steknil.

23. rožnika 1495 pa je bilo napravljeno pismo
v Novem Mestu, v kterem je Wilhelm Petvscher, žup¬
nik v Mirnipeči (Honigstain) Novomeškemu kapiteljnu
(ki je imel takrat prošta, dekana in enajst kanonikov),
izročil Mirnopeško župnijo. V tem pismu je podpi¬
sanih osem prič in za šesto pričo je Jernej Drejpercli,
kapelan v Šmarjeti. ') Takrat je Šmarjeta imela zna-
biti že dva duhovnika.

Na sv. Hieronima dan 1499, je podaril Novo¬
meškemu kapiteljnu Jure Spekli, kapelan v bolnišnici
v Nemškem Gradci, mlin in več kmetov v Šmarješki
župniji „in Sand Margareten pfarr nahent bei Klin-
genfels“. 2 )

V teh letih toraj, konec petnajstega stoletja je
bila Šmarjeta gotovo samostojna duhovnija.

Leta 1520 je zapisan Andrej, vikar v Šmarjeti,
v pismu, ki je hranjeno v Ljubljanskem Rudolfinu,
kar bo pri Klevevžu omenjeno.

Ko sem 1880 prestavil prižnico, in sem zato
prebil zid iz zakristije, sem zapazil na stebru pod

l ) in 2) Mittheil. d. hist. Ver. 865 stran 40. 41.

— 41 —

šipovnikom v kamen vsekane črke. Ko skrbno od¬
krijemo kamnito ploščo, se pokaže dobro vsekan na¬
pis: „Per-K. D. Adam. Kosbic par. Diva: . . .“ Po tem
napisu na poprek položeni plošči, ki je imela zgorej
štrleči okrajek, grdo odbit, sem sodil, da mora biti
tudi na drugi strani pod šipovnikom tej enaka plošča.
Radoveden, da bi steknil kako staro letnico ali kar si
bodi zanimivega, res krampamo še tam. V enaki vi¬
sokosti se kmalo pokaže plošča prvi enaka. Le še
veliko bolj obtolčena in hudo poškodovana. Tu ste
dve vrsti črk, ki so veliko manjše, ko na prvi plošči.
Zgornja vrsta se še bere; spodnja pa je silno raz¬
dejana. Po daljnem vgibanji smo vender pravo zadeli.
Je namreč Horacijevi rek: „Serrius irritant animos

demissa per aurem — Quam quge sunt oculis subjecta
fidelibus“.

Kdaj je živel ta „paroclius Adam Kosbic 11 , Bog
ga vedi. Moja misel je ta: Ta župnik Kosbic je po¬
stavil sv. Margariti v čast kapelo, ki je zdaj presbi-
terij. Ko so cerkev prizidali, so na to kapelo stolp
postavili. Ves zid je zidan le z drobnim kamenjem.
Ko smo prebijali zid, nismo zadeli na noben veči ka¬
men ; in še ta drobnina je le laporjeva. Zato so pa
zvonik, na tak zid postavljen in toliko širok, prav
močno vezali, da je z vezmi ves preprežen.

Kako in kdaj je bila župnija vstanovljena, tega
toraj zapisati ne morem. Na cerkvi ne dobim nobene
letnice, kakor na kropivnem kamnu v kapeli na moški
strani je vdobljeno 1614.

42 —

IV.

Cerkve Šmarješke župnije.

I. Župnijska cerkev sv. Margarite.

Kdo je Šmarješko cerkev zidal, kdo je k temu
kaj pripomogel in tudi kdaj so jo zidali, tega vsega
nič ne vemo. Za časa župnika Jurija Zorana in ka-
pelana Gašparja Kopšarja, je bil od Goriške nadško¬
fije poslan Janez Oktavij Paul Parcar, ki je pregledal
in opisal župnijsko cerkev in njene podružnice.

22. mal. šerp. 1753 je bil v Šmarjeti napravljen
zapisnik, ki je zdaj v Goriškem arhivu. Ta zapisnik
pravi, da je cerkev župnijska imela štiri posvečene
altarje, in sicer veliki altar v čast sv. Margariti;
2. v čast presv. Trojici; 3. v čast sv. Jurju; 4. v
čast sv. Valentinu.

Popravljali so župnijsko cerkev okoli leta 1770.
Iz starih pisem je razvidno, da so za popravo cerkve
posojilo napravili. Pogodba tega posojila je bila skle¬
njena v Šmarjeti 12. mal. šerp. 1770. Župnik Fr.
Benedikt žl. Pilpali si je s privoljenjem patrona po¬
sodil tisoč gold. To mu je posodil posestnik k Šmar¬
jeti spadajoče Vrhovske graščine Adam Ullepič. Zato
je Ullepič smel pobirati Šmarješke cerkve desetino po
Pijani Gorici, po Dulih in po Rogačici, za obresti poso¬
jenih tisoč gold. Tako so z Ullepičem ustmeno se po¬
godili. V pismo so pa pridejali, da mora Ullepič
vsako leto 20 gold. za cerkvene davke iz te desetine
dati. Ullepič je pa imel že od 27. mal. travna 1768
za 6 let naprej to desetino v najemu za 245 gold.
Ko je pa zvedel, da bi moral vsako leto 20 gold. iz
desetine še plačevati, je prinesel dolžno pismo nazaj

— 43

in je tirjal svojih posojenih tisoč gold. Župnik Pilpah
je med tem časom šel v St. Vid pri Zatični. Od tam
je pisal 21. vel. travna 1791., da so zahtevali le po
10 gold. na leto. Ker pa Ullepič tudi teh ni hotel
dajati, mu je Zatiški opat tudi to odpustil, kar pa v
dolžnem pismu ni bilo. 23. vel. travna 1800 so de¬
diči Ullepičevi še tirjali ta dolg. Ker so Ullepiči le
še vživali zastavljeno desetino, so se z župnikom Sega
1801 pogodili, da Ullepiči še 4 leta vživajo desetino.
Po sitni tožbi potrdi Adam Ullepič 10. rož. 1801,
da je dobil 800 gold. in da je s tem popolnoma vse
poravnano. Ko pa še le 25. vel. travna 1802 pošle,
dolžno pismo Šmarješkemu župniku, ga opomni, naj
mu odtrganih 200 gold. pošlje, drugač: „non dimiti-
tur peccatum, nisi restitnatur ablatum". (1520 so se
Ullepiči pisali Velepič; poznej Filepič.)

Starega zidanja cerkev ni. Zidana je dosti čedno
v romanskem zlogu. Le škoda, da je premajhna. Meri
po dolgem 20 in pol m,  po križ pa s kapelama vred
17 m.  Naj slabše je to, da je presbiterij tako majhen,
ker je v zvoniku. Imela je cerkev 5 altarjev. Na
evangeljski strani, kjer je zdaj prižnica je bil mali
altarček s čedno podobo, ki nam kaže Marijo in Jo¬
žefa, ko sta prinesla 40 dnij staro nebeško Dete v
tempelj. Ta podoba visi zdaj na steni zraven priž¬
nice. Temu altarju nasproti, na moški strani je bil
tudi mali altarček s podobo sv. Jurja na konju. Tudi
ta podoba je tistega slikarja delo kakor prva, in visi
prižnici nasproti. Altarčka sta bila v rokoko zrez-
ljana že vsa črviva. Oba pa sta bila posvečena. Ker
je pa cerkev že tako premajhna in 5 altarjev ni po¬
treba, nismo novih napravljali.

44 —

Veliki altar je bil na zid slabo naslikan. L. 1849
je Gr. Gocel sedaj ni altar napravil. Še ni prenapačno
sestavljen. Imel je na straneh še dva nepotrebna
stebra. Tabernakelj bil je pa čisto nepravilen na
razne mašine. Leta 1879. je altar nekoliko popravil
in prenovil Karl Poglajen in je napravil čisto nov
tabernakelj po baldahinu, ki je nad grobom sv. Pavla
v Rimu. Zato smo potrosili 684 gld. Podobo sv. Mar-
garite je naredil v Rimu Janez Šubic, iz Poljan nad
Škofjoloko doma, za 160 gld. Na lesenem altarju so
podobe sv. Petra in Pavla, in sv. Hermagore in For-
tunata. Za postni čas imamo lepo podobo Kristusa na
križu, ki je bila nekdaj v Slapeh med zavrženo šaro.
Naslikal jo je znani slikar A. Herrlein. Kar imamo
podob, je ta najlepša. L. 1876 smo napravili kamnito
obhajilno mizo in tlak v presbiteriji, kar je veljajo
456 gld. Zato je darovala največ udova Neža Ho¬
čevar iz Smarjete.

To leto so bile tudi nove spovednice, ktere je
naredil Janez Poglajen za 184 gld.

1877 je bila razširjena zakristija, kar je vzelo
359 gld. Nova omara v zakristiji pa 210 gld. To
leto smo napravili tudi novo menzo in tlak pri misi¬
jonskem križu v kapeli na evangeljski strani iz ce¬
menta. To je stalo 313 gld., pa ni kaj dobro nare¬
jeno, ker je mojster skaza namesto angleškega ce¬
menta le domači cement rabil; kar se pa ni takoj
pokazalo. Zato je 1. 1873 napravil tlak po cerkvi za
254 gld., ki se ravno tako drobi. To leto smo na
velikonočni ponedeljek slovesno kronali podobo Naše
ljube Gospe preš v. Serca. Ta podoba je v Inomostu
na Tirolskem narejena in stane 47 gld. Za ta denar

— 45

je zadosti lepa. Kroni stanete 155 gld. To kronanje,
mende prvo na Kranjskem, je popisano v „Danici“
tisto leto. Toliko ljudij še nikoli ni bilo v Šmarjeti,
kakor ob tej slovesnosti.

Leta 1880, kar je že omenjeno, je bila prestav¬
ljena prižnica, ktera je bila poprej na desnem voglu
v kapeli misijonskega križa. Prebijanje zidu in nova
prižnica je vzelo 315 gld.

Leta 1881 smo podaljšali pokopališče in napra¬
vili novo mrtvašnico. To je vzelo 692 gld.

Križevi pot je bil silno slab. Zato smo si umi¬
slili novega leta 1883. Podobe je slikal akadenučni
slikal' Matija Koželj v Kamniku. Te veljajo 370 gld.
Okvirje je napravil zopet Karl Poglajen. Vse skupaj
je stalo blizo tisoč gld. Blagoslovil ga je Šmarješko
nedeljo v. č. g. P. Bernard Vovk, gvardijan Novo¬
meški. — To leto je bil napravljen tudi nov baldahin
za 235 gld.

Leta 1884, tretjo nedeljo po veliki noči, je v.
č. g. novomeški prošt Peter Urh z veliko asistenco
in pontifikalno mašo blagoslovil nov kamniti altar v
čast sv. Jožefu v kapeli na moški strani. Podobe
sv. Jožefa, sv. Alojzija in sv. Neže je napravil podo¬
bar Fr. Zajc v Ljubljani iz Istrijanskega kamna za
225 gld. Altar pa in tlak po kapeli je naredil Feliks
Toman tudi v Ljubljani za 1700 gld. Vsi stroški so
narastli na nekaj čez 2300 gld.

1885, 2. kimovca so mil. gospod knez in škof
dr. Jakob Misia posvetili ta noyi altar sv. Jožefa.
Vzidali so vanj Svetine sv. Deziderija, sv. Gavdencija
in sv. Fortunata, mučenikov. Ko so bili dobrote posve¬
čenega altarja v pridigi lepo razložili, so zakramente

— 46

sv. birme delili. To leto so bili postavljeni novi podboji
za velika cerkvena vrata, kar je skupaj 312 ghl. stalo.

Posebnosti cerkev nima. Lepo je omrežje na
koru. Bilo je v Kostanj e vškem samostanu. Iz železa
je umetno kovano.

Pod cerkvenim tlakom ste dve obokani kripti
ali rakvi; ena v presbiteriji, ena v kapeli sv. Jožefa.
V mrtvaških bukvah je zapisano, da leta 1762 sta
bila tu notri pokopana Marjana Pleskovič iz Gorenje-
vasi in Janez Zoran (menda brat župnikov?) 1773
pa (nobilis) Janez Weis iz Zbur in neki Jerele iz
Obrha, 1780 pa (pranobilis) Franc žlahtni Pilpah,
kterega je pokopal Ignacij David, župnik Belocer-
kovski v pokoju.

Zvonik je bil leta 1829 s hrastovimi skodlami
pokrit. Vender so te skodle strohnele s podstrešino
vred. Župnik Jakob Skala je napravil novo sedaj no
streho, s plehom krito, leta 1865.

Nove, prav čisto ubrane zvonove je napravil
župnik Eduard Polak, pozneje dekan v Leskovcu.
Leta 1852 na jesen je s ključarji hodil po celi žup¬
niji od hiše do hiše, ter tako nabiral zagotovila, ko¬
liko bo vsak prostovoljno dal. Sklenili so, da novi
zvonovi naj bodo gotovi saj Šmarjetno nedeljo 1853.
Stari zvonovi so bili majhni. Prvi z letnico 1638 je
tehtal do 900 funtov; drugi z letnico 1698 je tehtal
450 funtov in tretji z letnico 1682 je imel samo 300
funtov. Te zvonove so sneli v petek po prazniku
Vnebohoda ter so jili zvonarju v Ljubljano poslali,
da jih vzame na račun pri novih. Zvonar Anton
Samasa je nove zvonove zares lepo ubral, da Šmar¬
ješko zvonenje po pravici slovi. Mali zvon — opus

— 47 —

988 — ima podobe sv. Jožefa in sv. Ane ter tehta
700 funtov. Srednji — opus 989 — ima podobe Ma¬
tere Božje in sv. Florjana, tehta 1500 funtov. Veliki
pa — opus 990 — ima podobe sv. Margarite in
sv. Trojice in napis: „Praznike sinjem — Mertve

žaljujem. — Bogu čast prepevam — Moliti velevam.“
Ima 2650 funtov. Pojejo v C dur. Pripeljali so jih
pred peto nedeljo po binkoštih 1853, da so Šmar¬
ješko nedeljo res že peli.

Dohodkov  ima cerkev le malo. Ima eno njivo
v Žabuikali pod davčino občino Gorenjavas Pare.
Nr. 189, ki meri 1324 kvadratnih sežnjev. Čisti do¬
hodek z 1 gld. 88 kr. vživa župnijski mežnar.

Nekdaj je cerkev imela nekaj desetine v Škoci-
janski župniji. In sicer vinsko desetino v Pijanigori,
ki je bila leta 1843 v najemu za 35 gld. 10 kr. V
gornih Dulili je imela vinsko in žitno in mladinsko
desetino, ki je nesla 18 gld. 40 kr. V Pogačicah pa
dve tretjini vse desetine, kar je dalo 21 gld. 23 kr.
V domači župniji je imela samo gorščino po Oreš¬
nikih. In to je neslo le 1 gld. 45 kr. Vse to skupaj
je dalo 92 gld. 3 kr. Leta 1837 je vse to zneslo
samo 67 gld. 40 kr. Za vse to ima zdaj župnijska
cerkev odvezno zemljiško obligacijo Nr. 627 L. A.
dne 1. jan. 1855 za 1835 gld. Zraven ima v zedinjeni
oblig. dd 1. apr. 1869 Nr. 2184 delež za 100 gld. in
dne 1. ayg. 1869 Nr.’14719 delež za 110 gld. 32 kr.

Kako je cerkev te dohodke dobila, ne morem
nikjer zvedeti.

Naj še omenim ustanov za večne sy. maše.

1. Prvo ustanovo je naprayila gospa Veronika
pl. Pallenburg, rojena Kliinig v. Khinigsfeld, ter je

— 48 —

volila 4. jun. 1694 tisoč gld. Kranjske veljave, ktere
je njena vnuka Alemana Veronika Pallenburgova,
omožena grofinja Purgstall plačala Zatiškemu opatu
Antonu zadnjega maja 1698. In opat se je zavezal,
da bodo Zatiški menihi, takrat tudi v Klevevžu sta¬
nujoči, ali če bi teh ne bilo, da bo njegov župnik ali
vikar v Šmarjeti vsaki teden eno sv. mašo opravil
za pokojno ustanoviteljico in njeno žlahto. Po več¬
kratnem spremenil je zdaj ta ustanova v zedinjeni
obligaciji Nr. 14719 z 595 gld., za kar ste vsaki
mesec dve sv. maši.

2. Terezija Morač, posestnica na Šuti je volila
29. nov. 1802 150 gld. v ta namen, naj za obresti
teh denarjev Šmarješki župnik za njo in njeno žlahto
opravi vsake kvatre eno sv. mašo. Ta denar se je
skrčil na 60 gld., kteri so v zedinjeni oblig. Nr. 14719.
Zdaj ste vsako leto le dve sv. maši.

3. Barbara Vdove iz Mevc je 29. maja 1835
zapustila svoj vinograd v Grčevji pod Pleterško gra¬
ščino Urb. Nr. 701 svoji sestri Jeri omoženi Peterlin
iz Žalovič h. št. 28. da šteje vsako leto 4 gld. 20 kr.
župnijski cerkvi. Vsake kvatre je ena sveta maša
za njo.

4. Margarita Globevnik iz Starevasi je 1. jan.
1836 zapustila svoji vnuki Mariji Daničič vinograd
v Globelih, ki spada pod Pleterško graščino gorska
Nr. 1084., da plača vsako leto 1 gld. 40 kr. Zato
je ena sv. maša na leto.

5. Martin Gradišar iz Kumenvrha h. št. 31. je
dal staro oblig. za 100 gld., ki je zdaj v zedinjeni
obligaciji Nr. 2184. da se za njim in njegovo ženo
Jožefo opravite dve sv. maši vsako leto.

49 —

6. Neža Granda iz Čelevca h. št. 8 je 28. ju¬
nija 1858 zapustila 31 gld. 50 kr. Ta denar je za¬
gotovljen na posestvu Janeza Granda, ki spada pod
Zbursko graščino E. Nr. 55/4. Vsako leto dobi cer¬
kev 1 gld. 58 kr. Se opravlja ena sv. maša.

7. Marija Berjak iz Kake je dala staro oblig.
za 100 gld. ki je zdaj zedinjeno v obligaciji Nr. 2184,
da se za njo in njeno žlahto opravijo vsako leto tri
sv. maše.

8. 19. avg. 1872 je volil g. Jakob Skala, žup¬
nik Šmarješki, ki je umrl 13. jul. 1874, svoj gozd v
Laknici svojemu nasledniku, da naj ta gozd prevzame
za vse naslednike, ali pa naj ga proda in denar na¬
loži, za obresti pa opravi vsako leto sedem sv. maš.
Ker je bil gozd ves razsekan in ga ni kazalo „in na-
tura“ prevzeti, je bil sodnijsko prodan za 500 gld.
Denar je naložen v Ljubljanski hranilnici v bukvicali
št. 91.812.

Leta 1772 je bila vpeljana bratovščina
sv. Rešnjega Telesa, pod papežem Klementom XIV.,
ko je bil Goriški nadškof Karl Mihael. Takrat je
bila Dolenjska do malega pod Goriško škofijo, kot
naslednico Oglejskega patrijarhata. V tej bratovšini
je vsak ud molil eno uro v letu v čast presvetemu
Rešnjemu Telesu pred tabernakeljnoiu, ali pa le doma.
Navadno je prevzela cela župnija en teden v letu,
Šmarješka župnija je začela moliti 22. jan. zjutraj o
polnoči. Za to uro je bilo devet udov zapisanih. Mo¬
lili so potem vsako uro drugi; in sicer do 29. jan.
zvečer do polnoči. Vsak ud je dobil majhno ta¬
blico, na kteri je bila podoba presv. Rešnjega Telesa
s podpisom: „Panis vivus et vitalis.“ Spodaj je bilo

50 —

zapisano ime in pa ura, kdaj da naj vsakteri moli.
Ko je kdo teh udov umrl, so tablico nazaj prinesli,
da mu je zadnjo uro zvonilo. Teli tablic se semtertje
še dobi. Tudi nekteri stari še molijo v ta namen;
akoravno je bila bratovšina zatrta že pred 100 leti.
V Šmarjeti leta 1787 niso več smeli zapisovati. Še
kdaj slišiš „tablico zvoni,“ ako umrje kteri starček in
je tako tablico še imel.

Tudi pri podružnici sv. Jožefa na Vini vrhu je
bila bratovščina Jezusa, Marije in sv. Jožefa. To je
razvidno iz pisanja okrajnega glavarstva v Trebnjem
dne 25. apr. 1854., kteremu je pridjan izpis iz oporoke
g. Andreja Semen-a., ki je bil 1739 kapelan v Šmar¬
jeti ; poprej pa grajski rnašnik v Zburali. V svoji
oporoki dne 21. apr. 1743 je volil 50 cekinov „auf
ewig so gestalten“, da se ti cekini na gotov kraj
spravijo. Vsakoletne obresti teh cekinov pa naj se
razdele tako, da bo polovica za cerkveno svečavo,
polovica pa za sv. maše a 30 kr., ktere naj se o sa-
botih na Viniverhu pri bratovskem privilegiranem
altarji opravijo. Ali ti cekini so bili tako in na tako
gotov kraj spravljeni, da nihče za nje ne ve. Kavno
tako so shranili še drugih 240 gld., ktere je Andrej
Semen volil na Stopno, da bi polovica obrestij —
6 gld. — se vsako leto obrnila za obleko bratovske
podobe Matere Božje na Stopnem; polovica pa za
dvanajst sv. maš, ktere naj se vsaki mesec, bratovsko
nedeljo opravijo.

Ker je bila bratovšina na Vinivrhu državi ne¬
varna — staatsgefahrlich — je bila seveda tudi za¬
trta. Takratna preskrbim gosposka je tudi zapisnike
spravila, zato nisem nikjer druzega sledu te bratov-

— 51

šine dobil. Vender na nekdajno bratovšino se opiraje,
smo (vpeljali) ponovili bratovšino sv. Jožefa, ktera
je bila po naši škofiji pred sto leti zelo razširjena, in
ktera je zdaj pa le v Šmarješki župnijski cerkvi po¬
trjena. Slovesno je bila upeljana tretjo nedeljo po ve¬
liki noči — 18, apr. 1880.

2. Podružnica karmelske Matere Božje v Slapeh.

„Slape slapč“ „Slape slape“ je vpila ptica, ko
so cerkev zidali, pa niso vedeli, kako bi jo imeno¬
vali. Ta tiča je letala tam na griču nasproti Kle-
vevške graščine, nad Toplico, kjer je še zdaj vas
„Grič.“ Klicala je tako vitezu Gromu, ki je cerkev
Materi Božji v čast po storjeni obljubi zidal. Vitez
Grom je bil mogočen vitez; vrl branitelj domovine
svoje in strah grozovitim Turkom, posestnik graščinski.
Narodna pesem pravi: V šotorje ( ^ii'ja, dirja v skok
— In turčine seka vse na okrog —- Toliko vrsta za
njim leži — Kakor snopja za žnjicami — Ali drobne
trave pod koso — Ko nam Bog da dobro letino. “

Ko je nekdaj ta vitez Grom v vojsko nad Tur¬
čine šel s svojim mogočnim kardelom, pa je zvedel,
koliko kratili Turkov se bliža ljubi domovini, ki ne¬
usmiljeno more, požigajo in kristjane love, je storil
obljubo, da bo, ako mu mila Mati Božja sprosi zmago,
njej v čast na svojem posestvu postavil lepo cerkev.
In res je Turka premagal. Več Turčinov je vjel in
jih §eboj pripeljal, ki so morali pomagati pri zgradbi
nove cerkve. Bilo je toliko jetnikov, da bi bili lahko
napravili od Klevevža do Slapenske cerkve pokriti
uhod. Pa usmiljeni vitez jih je poprej domu iz¬
pustil.

— 52 —

Ko je bila cerkev dodelana, je prišla škapulirska
Mati Božja neko popoldne po cesti čez Jurjevce, ko
je veliko tlačanov na bližnili Klevevških njivah de¬
lalo. Na mali so vsi obstali in gledali neznano pre¬
lepo Gospo. Vavpet pa, ki jih je nadzoroval, začne
vpiti nad njimi ter jim s palico žuga: „Kaj stojite?
Niste li še nikoli vidili kake babe ?“ Ali, pri tej priči
je oslepel. Mati Božja pa je šla proti cerkvi, in ve¬
likanski hrastje po Zagorici so se proti njej prikla¬
njali, tako da so od takrat vsi proti cerkvi bili
obrnjeni.

Tako ljudska pripovedka v Slapeh.

V kripti, sredi cerkve, leži vitez Juri Moskon.
Napis, kterega mu je napravil njegov brat Vit Mo¬
skon, pravi, da je bil ta Jure zares imeniten, velik
vitez. Bil je: Slaya domovini, cvet vitezov, luč vere,
ljubivec pobožnosti, ded baronov, ustanovnik cerkve,
čigar delo ga slavi. Bil je predsednik Kranjski, po¬
sestnik Šrajbarskega turna, Višnjegore, Montpraisa,
Kostanjevce in Klevevža. Umeri je 1628. Valvazor
pravi, da je bil deželni pooblaščenec, leta 1619.')
Pa ga piše Jure Maschkan včasih pa Moschkan. Na
grobnem kamnu pa je pisan: Masehon. V kripto, kjer
leži ta vitez, peljejo kamnite stopnice proti cerkve¬
nim vratom. Leta 1886 sem že vdrugič odprl to
kripto. Velik mož je bil ta Jure. On leži pri steni
proti prižnici. Na čevljih se vidijo prav visoke lesene
pete. Tudi nekaj majhnih otrok leži v raki. Deklica
je imela še venček na glavi, v roki pa šopek maja¬
rona, ki je še prav dobro ohranjen.

i) Bukve IX. str. 87.

— 53

Temu Moskonu je morala v sorodu biti Lukre-
cija Moskon, ki je zapustila 850 gld. za večne
sv. maše. Za obresti teli denarjev je opravljal župnik
Šmarješki v začetku 34 sv. maš. Pozneje so se te
obresti skrčile, da je nekaj časa samo po 5 sv. maš
na leto opravljenih bilo. Zdaj je ta denar v zedi¬
njeni obligaciji Nr. 14720 z 680 gld. Vsako leto se
opravi 18 sv. maš za to Lukrecijo v Slapeh. Kdaj
so bile te sv. maše ustanovljene, ne morem zvedeti.
Leta 1753 so jih že opravljali.

Naj zdaj takoj zapišem, da ste v Slapeh še
dve drugi sv. maši ustanovljeni.

Janez Bregant iz Dul je 13. sušca 1833. na¬
ročil, da sleherni posestnik njegovega vinograda v
Rojeh Gr. Nr. 30 in 31. mora plačati vsako leto 1 gld.
40 kr., kar je bilo na ta vinograd zagotovljeno dne
31. julija 1834.

Martin Koračin pa je 3. grudna 1857 zapustil
31 gld. 50 kr. Janezu Koračinu, da bi vsako leto
odrajtal za eno sv. mašo v Slapeh. Zdaj je kupljena
zato obligacija Nr. 35093 za 50 gld. v srebru.

Zraven kripte, v kteri leži Jure Moskon, je še
druga kripta, v ktero se gre pred altarjem sv. Flo¬
rijana. Ta je ravno tako lepo obokana. Tudi v to
vedo kamnite stopnice, ki gredo pa proti velikemu
altarju, tako, da ste obe kripti z zidano steno pre¬
grajeni. V tej kripti ležita samo en moški in ena
ženska. Kdo da sta, Bog vedi.

Cerkev, kakor pravi napis na prvi kripti, je
toraj zidal Jure Moskon. Je čedno zidana; škoda,
da je prenizka. Meri pa 24 - 84 m  na dolgo in 3'8 m
na široko.

4

— 54 —

Posebnost nima nikakoršnih; razun če se to
vzame za kaj posebnega, da ima kamnito prižnico,
ktero je pa neki mojster-skaza z oljnato barvo
pomazal, da je videti lesena. Ima štiri lesene altarje.
Na velikem je karmelska Mati Božja. Puzel pravi,
da je tu v Slapeh čudodelna podoba Matere Božje. —
Eden stranskih altarjev je sv. Katarine, drugi svete
Ane, niže na ženski strani je nov altar sv. Florijana
s podobami sv. Cirila in Metoda na straneh. Okrog
cerkve je tudi pokopališče. Zapisnik Goriškega arhiva,
napravljen v Šmarjeti 22. mal. šerp. 1753, pravi, da
je cerkev posvečena in ima 3 posvečene altarje in
sicer veliki altar v čast Materi Božji; 2. v čast
sv. Florjanu; 3. v čast sv. Izidora. Že takrat je bil v
cerkvi sv. križev pot. Tu je bila bratovščina v čast
„ oznanjenj a Device Marij e, “ ki je imela za vsaki pe¬
tek privilegirani altar. Zavoljo te bratovščine je bilo
na leto 15 velicih shodov. G. župnik je ob teh sho¬
dih dobil vselej po 6 parij. Ko je bila bratovščina
zatrta, so se pričeli drugačni shodi. Ljudje so hodili:
ne na Božjo pot, ampak Bogu na pot, sebi pa v po¬
gubo.

Tako je bilo v nedeljo po prazniku karmelske
Matere Božje tukaj daleč na okoli znano shodišče.
Veliko oštirjev je bilo pod grajskimi orehi okoli
cerkve. Kar niso pred to nedeljo popili v Šmarjeti
(kjer je bila neznansko grda razvada; bil je Šmar-
jetno nedeljo pravi sejm. Že župnik Jeglič je de¬
želsko gosposko v letih 1826 in 1827 na pomoč klical,
naj to nepostavno in pohujšljivo barantanje in pijan¬
čevanje ustavi,) to so pognali v Slapeh. Zdaj je to
ajdovsko „žegnanje“ zatrto.

— 55 —

Precej visok zvonik ima tri zvonove. Veliki
zvon ima na klobuku napis: „Fugite partes adverse;
vicit enim leo de tribu Juda, radix David Alleluia.“
Na robu pa: „Opus Gaspari Francki Labacensis anno
Domini 1628. Sub. Adm. R: D: M: Joan: Bapt:
Zerher par. 1 ) Sind: Joan: Grohat et Adamo Kozian.
Ima do 850 funtov. — Srednjega je vlil Anton Joan
Samassa leta 1747. Ima napis: Sancta Margarita,

ora pro nobis. Telita do 400 funtov. — Mali zvon,
težak kakih 200 funtov, ima v gotiških minuskulah
napis: O -f- rex -)- glorie 4- veni -j- LXXXV. -f
(1585.)

Veliki zvon ima po krilu podobe: Kristus na
križu, Marija z Jezusom v naročji, in sv. Jurij. —
Srednji ravno te podobe in še sv. Margarito.

Tej cerkvi so, brž ko ne, ustanovniki njeni, ali
Zatiški menihi, ki so bili posestniki Klevevški, poda¬
rili nekaj njiv in en gozd. Vse skupaj meri 8 oralov
1370 sežnjev. Mežnarija ima posebej malo čez 2 orala
njiv in vrtov. Hiša mežnarska je pa prav revna.

Imela je podružnica tudi nekaj desetine, in si¬
cer dve tretjini vinske desetine po Ločniku, po Kri¬
vičniku, po Globelih in po Domačiču. V Mevcah pa
gorščine do 6 veder. To vse je neslo kakih 30 gld.
na leto. Zdaj je odkupljeno v gruntni obligaciji
Nr. 623 L. A. s 510 gld. Tudi ima še nekaj druzih
obligacij skupaj 644 gld. 81 kr.

Da bi bila Slapenska cerkev še-le v sedemnaj¬
stem stoletji ustanovljena, ni verjetno. Staro pismo,

i) Pozneje je bil ta župnik župnik na Igu, ob enem ka-
nouikus v Novem Mestu kakor piše Valvazor VIII. 750.

4*

— 56 —

shranjeno v državnem arhivu v Monako vem, priča,
da je frižinški škof Oto že leta 1215 kupil od Mo-
kronožkega gospoda Otona in žene njegove za tri
sto mark šestdeset zemelj (1 X huebas) v Slapeh in
v vasi Lonca, blizo Krke, pod gradom v Orešji (Ori-
šek J ). 22 jun. 1265 je pa Ulrik, vojvoda koroški,

dovolil frižinskemu škofu Konradu, da sme v Slapeh,
ali pa na kakem drugem kraju Slovenske marke, se¬
zidati si grad. 1 2 )

L. 1291 je bilo v vasi Slap 11 kmetij, in 2 je
imel Nikolaj Slapar. 3 )

Zalog, ki je pod Slapenski zvon, se od leta 1291
do 1318 v starih pismih večkrat imenuje. 4 ) Bilo je v tej
vasi 1. 1291 dvanajst zapuščenih kmetij, šestih se je
lastil Ortolf s Čreteža, 1. 1318 pa Ditrili s Šumbrega.

Pod Slapski zvon so tudi: Dole, Čelevc s Prelogi,
Strmca s Klevevško graščino, Zbure z Dolino, Grič,
Zaboršt in Zagorica. — Čelevc (Tscheltz) se bere 1318
v pismu, v kterem Carolus miles de Mitterburg da¬
ruje 2 zemljiši v Čelevcu Zatiškemu samostanu . 5 )

Pod Slapensko podružnico se štejeta tudi gra¬
dova K1 e v e v ž in Zbure.  Ker sta znamenita, naj
opišemo tukaj nju zgodovino bolj natanko.

V tihi samoti leži v lepi dolini ob potoku Ra¬
dovlji nad votlo gorsko pečino sezidana graščina Kle-
vevška (Klingenfels). Kdo da je ta grad sezidal, ne
vemo, a znano nam je iz listin, da so ga že zgodaj

1) Šumi Urk. II. 1. 22.

2) Zaim Cod. Frising I 261.

8 ) Zalili Cod. Fr. III. str. 239.

4 ) Šumi Arh. II. I. 22.

6) Mitth, d. Benedikta Ord. 1881 III. str. 74.

— 57

imeli v lasti škofje Frizinški, ki so na njem nastav¬
ljali svoje oskrbnike. Med takimi škofovskimi urad¬
niki se imenuje 20. sept. 1. 1267 „Leonardus, offici-
alis de Chlingenvels“, 1 * 3 4 ) ki je ta dan podpisal listino
v Nemški vasi (Peiersdorf). L. 1269 je v dveh listi¬
nah za pričo ,,Lienhardus de Chlingenvels 112 ). L. 1291
je bil grajski oskrbnik Gustmannus, ki je od škofa
imel mlin pod Klevevžem v fevdu (Molendinum suh
castro Chlingenvels habet Gustmannus officialis s ). Škof
Emcho je 22. apr. 1. 1301. postavil Eudolfa Sviben¬
skega za grajskega grofa (burggraf) in oskrbnika v
Klevevžu, Preseku in Dobravi 4 ). Od teh oskrbnikov
so nam ostali zapisani nekteri dohodki graščin. Kle-
vevž in Dobrava sta 1. 1310 prinesla škofu 118 mark
in 55 Dunajskih denarjev; potrosilo se je pa od tega
za pobiranje desetine in popravo gradov 50 mark 5 ).
Škof Konrad je pa 1. 1317 popravljal gradova Kle-
vevž in Presek, in je potrosil 80 mark 6 ). Nekaj let
prej, 25. jun. 1313, je pa škof obljubil Konradu iz
Loke začasno stanovanje na Klevevžu 7 ). L. 1320,
25. jul., je dal škof kastelanijo (burgamt) ali oskrb-
ništvo Klevevško „Merchlino de Gotenwerd,“ ki je
sam oskrboval čuvaja in vratarja, zato pa imel „burch-
hutam,“ 30 mernikov pšenice, 20 mernikov ovsa, 100
malih vederc vina, 100 sirov, 10 mark denarja in

1) Zaim, God. Frising. I., str. 290.

2 ) „ I, str. 304 in 305.

3) „ III. str. 239.

4 ) „ II, 12.

5) „ C. Fr. III, 165.

6) „ III., 62.

7 )  „ II., 71.

58 -

stare oskrbniške pravice 1 * ). Potem so si za nekaj
časa grad prisvojili Avstrijci. 8. avg. 1362 je vojvoda
Rudolf Avstrijski Villielmu Speirengerju zastavil gra¬
ščino Klevevško, s pogojem, da jo polagoma reši-).
Leta 1426 so pa zopet škofje Frizinški imeli svojega
oskrbnika v Klevevžu, namreč grajskega grofa (Purgk-
graif), kateremu je bilo ime Jurij Mindorfer. Ta Ju¬
rij je bil ud bratovščine presvete Trojice pri kapeli
sv. Antona v Novem Mestu in je na kresni večer
1. 1428 za to kapelo ustanovil večno sv. mašo 3 )

1454 o binkoštih je Frizinški škof Janez, v
Škoiji Loki podpisal pismo, o kterem Jakobu iz Stein-a
(Kamnik?) v fevd prepusti več kmetij in peti del
gorščine v krajih pod Klevevž spadajočih: V Zdravceh,
v Rogačici, v Škocjanu, v Zloganji in v Evlenpach. 4 )

Ko je pa 1. 1483 pridrl Ogrski kralj Matija
(kralj Matijaž) s svojimi četami na Kranjsko, pre¬
magal je Klevevško graščino in se je polastil. Toda
dolgo ni ostal na Kranjskem in zopet so grad dobili
Avstrijci. Ob tem času je dobil Klevevž deželno
sodno oblast, ktero je izgubila graščina Štatenvrška.
Štatenvrh so namreč Avstrijski vojvodi dali Ivanu
Ornomeljskemu. V Klevevžu se je v dvorani na ho-
dišči poleg 11 drugih grbov ohranil tudi grb avstrij¬
ski, namreč cesarja Friderika IV. z letnico 1489. in
spodaj njegove črke A. E. I. O. V. V tej dvorani se
je brala sv. maša do 1. 1772, ker dotlej v gradu še
ni bilo posebne kapele. Podelili so Klevevž Avstrijci,

>) Zaim III, 53.

O Mitth. f. Kr. 186:1 str. 47.

s ) Mitth. f. Kr. 1865 str. 42.

4 ) Evlenpach. Izvrstna prestava za Jelendol,

—- 59

če ne že poprej kralj Matija, nekemu Juriju Turn¬
škemu (Georg von Thurn), ki ga je še imel 1. 1510.
Po njegovi smrti so ga dediči prodali Ivanu Krstu
Valvasorju. Ta ga je pa volil v svoji oporoki, pisani
v Šrajbarskem turnu dne 2. avgusta 1581, Francu
pl. Moskonu, ki je imel njegovo sestro Katarino za
ženo. Tako je prišel Ivlevevž prvič na Moško ne.

Ali Frizinški škofje so 1. 1587 zahtevali svojo
pravico in tirjali Klevevž nazaj. To so tudi dobili.
Ernst, sin Bavarskega vojvode Alberta IV., volilni
knez Kolinski in škof Frizinški je dal grad v najem
Juriju z Beričevega. Tega najemnika najdemo zapi¬
sanega v listini, spisani v Klevevžu 20. maja 1598.
Za Šmarjetsko faro je ta listina, hranjena v Rudol-
finu Ljubljanskem, precej važna, in ima ta-le obseg:
Na večer pred sv. Jurijem 1. 1520 je prodal Veit
Apfalter, ki Frizinškega škofa imenuje svojega go¬
spodarja , v Šmartnem pri Litiji štiri vinograde v
Orešji, ležeče med vinogradi Janeža Poserko in sta¬
rega mežnarja v Orešji, za 11 ogrskih gold. (a 80 kr.)
Andreju, vikarju v Šmarjeti (dem Andre, Vicari zu
St. Margarethen). L. 1598 sta pa imela te vinograde
Martin Šuter iz Strlaca in Janež Zalogar iz Zaloga
in sta prosila Baltazarja pl. Wernega na Kaki in v
Litiji, ter najemnika Klevevške graščine Jurija z Be¬
ličevega, naj jima obnovita staro, že zelo razstrgano
kupno pismo z 1. 1520, kar sta tudi storila na Kle¬
vevžu 20. maja. Ko je Juriju 1. 1604 čas najemščine
potekel, je dal škof Ernst grad v najem Jakobu
Schreiber-ju, ki se je nazival stotnika v Škofji Loki
in v Klevevžu, in mu je podelil še celo plemiško
pismo in lastni grb. Ernestov naslednik, škof Štefan,

60 —

je obiskal 1. 1618 Klevevž in Škofjo Loko. Pod Kle-
vevško graščino je nekdaj spadal Uidi dvor na Go¬
lem (Gallhof) v fari Št. Jernejski. Ta dvor je dobil
1. 1519 v fevd Jakob Slatec, kanonik v Noyem Mestu
od Frizi n škili škofov proti temu, da jim bo pošiljal
vsako leto po 6 kopunov. Klevevž je pa 1. 1622 Fri-
zinški škof Ferdinand, s privoljenjem papeževim in
potrjenjem deželske gosposke, prodal Juriju baronu
Moskonu, o kterem smo dejali, da leži pokopan v
Slapeh. Po Moskonu ga je podedoval Jurij pl. Palm-
burg. Po smrti tega moža je dobil 1. 1668 velik del
Klevevškili posestev Bernliard pl. Palmburg v Zbu-
rah; Klevevž so pa prodali grofu Matiji Strassoldo.
Ta je umrl kot nadstotnik v Karlovcu 1. 1686. Nje¬
gova žena je bila Marija Kunigunda, rojena grofinja
Paradeiserica. Ta rodbina je bila že poprej velika pri¬
jateljica Zatiškemu samostanu, kteremu je prodajala
in darovala posestva. Udova Kunigunda proda tudi
Klevevž Zatiškemu samostanu. Kupil ga je od nje
opat Anton pl. Gallenfels 17. jan. 1. 1693 za 53 tisoč
goldinarjev kr. velj. Potrdil je ta kup cesar Leopold
s pismom dne 21. jan. 1. 1696 *). Še nikdar ni bil
Klevevž tako sijajen, kakor pod opatom Antonom.
L. 1697 ga je z mnogimi stroški vsega prestrojil, in
od Lambregov še prikupil Cretež za 40 tisoč gold.
S tem se je pa samostan tudi jako zadolžil, pravi
zgodovinar Puzel. Zatičani so imeli v Klevevžu svoje
oskrbnike, ktere so imenovali prefekte. Taki so bili:
P. Engelbert, P. Andrej Mandel, umrl 14. apr. 1703,
in 1. 1719. P. Martin Gušič, ki je potem odšel v

■) Ta pergamentna listina, z velikanskim cesarjevim pe¬
čatom, je hranjena v Rudolfom Ljubljanskem.

61 —

Bajnof. Večkrat so tudi opatje sami za nekaj časa
prišli stanovat v ta grad. O Zatiških menihih v Kle-
vevžu priča ustanovno pismo večnih sv. maš Vero¬
nike Palmburžke. Podpisano ima pismo opata Antona,
ki se zaveže 31. maja 1698, da bodo v Klevevžu
stanujoči benediktinci opravljali v farni cerkvi svete
Margarite v sak teden eno sv. mašo za Veroniko in
njeno sorodstvo. Opata Antona naslednik, opat Alek¬
sander pl. Engelshaus ni rad imel lepih, a zadolže¬
nih gradov, in zato je 1. 1719 Kleyevž prodal cister-
cijenškemu samostanu v Kostanjevici za 43 tisoč gld.
V ustanovnem pismu Matije Jerman 17. vel. šerp. 1761
in 17. kimovca 1761 pa v treli kupnih pismah, ki so
v župnijskem arhivu, je podpisan Leopold opat Ko-
stanjevski, ki je bil veliki duhoven na Hrovaškem,
Štajerskem in Kranjskem; pa je bil tudi cesarski
svetovalec in gospod Kostanjevice, Klevevža, Kuperč-
vrlia, Mehovega in še drugod.

Tako je podpisan 28. vel. šerp. 1777 opat Alek¬
sander v kupnem pismu, v kterein Šmarješki organist
kupuje malo hišico z dvema vrtoma za 40 gld. de¬
želne veljave. To pismo je narejeno v Klevevžu in
mu je pritisnjen rudeč pečat opatov. Tudi Ivosta-
njevški opatje so pošiljali svoje konventuale kot oskrb¬
nike ali administratorje v Klevevž. Taki so bili
P. Placid, izvrsten ekonom, ki je prigospodaril v Kle¬
vevžu 8000 gld. in ondi umrl. Pod njim se je po¬
sestvo (Giilt) Ovrh (Verh) odprodalo od Klevevža ne¬
kemu Velepiču za 500 gld. Pozneje so se zvali Ule-
piči. P. Daniel Mordaks, ki je tudi umrl v tem
gradu, je večkrat zapisan v krstni knjigi Šmarjetski
od 1. 1744—1774. Dalje P. Ivan VVeiss, P. Josip

— 62 —-

Kosehner, pl. Elirenberg do 16. febr. 1786. ko je
prišel Klevevž pod državno upravo. Zraven admistra-
torja so imeli še prefekta. Taka sta bila 1. 1760 Jo¬
sip Jokoš, in od 1. 1768—1777 Ignacij Morač, čigar
sina je Kostanjevški opat Leopold de Wusseti slo¬
vesno krstil 1. 1769.

Ko so 1. 1786 odpravili samostan Kostanjevški.
so priklopili Klevevž imetju verskega zaklada. Oskrb¬
nik mu je bil od leta 1787—1797 Andrej Peternel,
kontrolor Franc Šuler in kancelijski služabnik Jure
Kuternik. Dohodkov je imela leta 1792 graščina
7190 gld. stroškov za uradnike pa 4255 gld.

Kako in kdaj je prišel Klevevž baronu Sclnvei-
ger-ju v last, tega ne morem zvedeti. On je imel
tudi grad Zbure. Gotovo ga mu je prodala vlada.
Schweiger je pa dal v loterijo obe graščini, Zbursko
in Klevevško. Zadel je obojno Ludovik Jombart iz
Sedana na Francoskem, ki je 1. 1824 posestvo pre¬
vzel. In ta rodbina je še sedaj lastnica obeh gradov.

Narodna pravljica pripoveduje, da so Klevevž zi¬
dali velikanski ljudje, ki so prišli doli od Mokronoga.
Pomagali so jim zidarji, ko so ob enem zidali Čretež
nad Laknicem. Pod Čretežem nekje se pozna na skali,
kjer se je ena žena teh velikanov vsedla. Mort za
te gradove so mešali s soljo in delali z morsko vodo,
ktere so vsak dan pripeljali deset voz. Iz Čreteža
do Klevevža so imeli skriven podzemeljski hod. Pod
Klevevžem je prostorna jama, kamor so znosili ljudje
ob vojskinim času, posebno ob napadu Ogrov in Tur¬
kov, vse dragocenosti in naložili cele kupe denarjev.
Še zdaj leži tri kadi denarja na koncu te votline,
kamor pa nihče ne pride. Nek star mož — ni še

— 63 —

dolgo od tega — je res lezel daleč po tej jami, v
liadi, da bo vzdignil „šac“. Na zadnje se je po tre¬
buhu plazil skoz nizko votlino. Pa luč mu ugasne.
Ko okrog tava, se mu zdi, da ošlatuje kamnite klopi
in polno natopirjev. Obstane, in zdi se mu, da sliši
trikratno močno zdihovanje. Neznansk strah ga na¬
pade, in komaj najde pot iz jame. Graščinski so na¬
pravili v tej votlini vrata, da so ob poletnem času
notri hladili meso. Ali neko jutro so našli razobe-
šeno vse meso zunaj na drevo. V jami, pravijo,
peklenšček prebiva in straži denar po kadeh, mesa
pa ne je.

Nad Gričem, nasproti Klevevžu, je Ajdovska
jama, ktero sem omenil že pri opisovanji gomil.
V tej jami, trdi pripovedka, ste stanovali dve „ gor¬
ski vili“ ali „rojenici“. Pod Klevevški grad v Top¬
lico ste hodili prat. Vsak dan ste prišli na Grič k
nekemu tkalcu po mleka. Gez tri leta pride samo
ena ter vpraša tkalca, koliko da hoče za mleko, ktero
je vsa tri leta dajal. Tkalec, dober mož, noče nika¬
kor šnega plačila. Vila mu pa ponudi klopko preje,
ter mu reče, da naj nareja iz tega klopka platna,
kolikor hoče. Odšla je, in je ni bilo več nazaj.
Tkalec je pa natkal preje, kolikor je hotel.

Zbure  se prvikrat imenujejo v pismu, ktero
je napravil 13. jan. 1295 Slavonski ban Štefan v
Zrinu. V tem pismu daruje ban Štefan samostanu v
Kostanjevici vas Zbure („villa dieta Esbur“) z dese¬
tino in gorščino, in vas Radovljo („Radulja“), ki mu
je zavezana z 80. markami. 9. febr. 1. 1300 se pa
ravno ta ban Štefan odpove pravicam na desetino v
Zburah („Zebur“) od 9. zemljišč, v Dragi od šestih,

— 64

in na Selili pri Orešji („Nazelich aput Nuztorf“) od
7. zemljišč, ktero je Starograjskemu Frisclio-tu in
njegovemu sinu Filipu zastavil za 9 mark, da jo pre¬
pustita Marijnemu samostanu v Kostanjevici, kojemu
je daroval vse desetinske pravice*) Vender v teh
dveh listinah je govorjenje le o vasi Zbure.

Zburski grad, kteremu so hoteli dati ime Iiu-
dolfswert, je bil postavljen veliko pozneje. Franc
Bernliard pl. Palmburg, sin Jurija Palmburga; posest¬
nika Klevevškega, je bil 1. 1668 prvi posestnik Zbur-
škega lesenega gradu. Njegova soproga je bila Eva
Rozina roj. bar. Lamberžka s Creteža in Boštanja.
Mož je razširil svoje posestvo s prikupljenimi zem¬
ljišči, in je ostavil svoji edini hčeri Alemani Vero¬
niki, ki je v zakon vzela Jurija Seifrida grofa Burg-
stallskega v Krupi in Podbrežji. Umrl je Jurij brez
moških dedičev in je zapustil samo dve hčeri. Udova
Alemana se je pa potem še dvakrat omožila; prvič
je vzela grofa Sigmunda pl. Reissiga, in drugič ba¬
rona pl. Stich-a; pa Bog jo ni več blagoslovil z za¬
rodom. Grad Zburski ste tedaj dobili njuni dve hčeri
iz prvega zakona, namreč Ana Felicita, omož. Sclnvei-
ger in Renata Terezija, omožena bar. Wintershoffen.
Ana Felicita je kupila od sestre polovične pravice
in je tako postala lastnica gradu. Bila je lepa, iz¬
obražena in pobožna dama ter izvrstna gospodinja.
Ko jej je umrl soprog Karol Henrik baron Sclivveiger
pl. Lerchenfeldski, začela je misliti na zidanje no¬
vega gradu v Zburali. Podrla se je stara lesena na-

*) Oba izvirnika hrani Ljubljanski liudolfinum med li¬
stinami Kostanjevškimi. Priobčil ji je Sumi, Archiv I. 47
in 62.

— 65 —

vlaka in 1. 1736 je udova sezidala zdajni grad z le¬
pimi, visokimi sobami in kapelo, posvečeno v čast
njeni potroni sv. Ani, in pozneje okinčano s svetim
križevim potom. Na tem gradu je priživela gospa
svoje dni do smrti, t. j. do 13. avg. 1. 1753. Zapu¬
stila je Zbure svojemu sinu Francu Karolu Scluvei-
gerju, ki se je oženil 2. sept. 1737 z Marijo Fran¬
čiško grofico Turnško. Poroka je bila v Zburali (in
arce Swur). Poročil ju je P. Guilielmus. Priče so
bili: Zatiški profes P. Robert pl. Murgel, Prežganjski
župnik Jurij Čebulj in domači župnik Iv. Lasič. Ta
baron je imel tudi grad Otočice na Krki.

Imeli so v Zburali svoje oskrbnike ali prefekte.
Krstna knjiga Šmarjetska pravi, da bil 1. 1763 prvi
prefekt Janez Weiss. Njegovemu otroku sta bila
1. 1766 botra: baron Fr. Karol Sclnveiger in Kata¬
rina Semen pl. Breckerfeld. Breckerfeldi, Lerchenfeldi
in Schweigerji so bili v Šmarjeti velikokrat krstni
botri. Janez Weiss je umrl 1. 1773 in je bil pokopan
v kripti farne cerkve.

V tem gradu so tudi imeli svoje hišne duhov¬
nike. L. 1753 je bil Josip Aleksander pl. Schluter-
bach, 12. jan. 1785 je pa umrl v Zburali mašnik Ja¬
nez Kišček, star 60 let, ki je prej dalj časa bolehal
na duhu.

Kaj da se je v tem stoletji z gradom zgodilo,
smo zgoraj omenili. Poslopje je. zdaj zelo zapuščeno
in žitnica razpadla. Le veliki hlevi so dobro ohra¬
njeni, ker redi sedanji lastnik mnogo lepe živine in
prideluje prav dobro klajo na travnikih.

— 66  —

3. Podružnica sv. Jožefa na Vinivrhu.

Vini  vrh  je izmed najlepših gričev na prijaz¬
nem Dolenjskem. Samo 392 m  je visok; vender je
zares prelep razgled daleč na okrog. Vidiš, ako se iz
Šmarjete do 200 m gori potrudiš, tje doli čez Šta¬
jerske Brežice daleč po Hrvatski. Proti jugu ti široki
Gorjanci, obsuti z gradiči in cerkvami po gričih, za¬
pirajo Belokrajino. Čez Št. Peter in čez Novomesto,
v sredi Gorjancev vidiš na vse strani enakomerno
okrogli stožec, na kterem so razvaline Mehovskega
grada, ki ti starodayne čase mogočnih Mehovčanov
kliče v spomin. Zadej za Topliškim Ljubnom vidiš
zelene kočevske hribe. Proti severu, čez Trebelske
hribe pa zagledaš našega očaka Triglava in na desno
vso velikansko vrsto Kamniških snežnikov. Dalje
proti burji pa široki Kum in za tem Štajerske hribe,
presek pri zidanem mostu in čez Bučko in Studenec,
čez Bako in sv. Duh doljne bregove na levici mo¬
gočne Save, po kterih slišiš drdrati proti Zagrebu
hitečo železnico, ako ti ne odnese njenega ropota
gorki jug ali mogočni sever.

Z Vinivrha vidiš največo, zares lepo ra mino,
kar jih Dolenjska ima; celo Št. Jernejsko župnijo,
čez Kostanjevico, čez Cerkle in [sv. Križ in na levi
proti Krškemu. Vse so ti kaže naš Vini vrh.

In ker ima Vini vrh pri svoji prelepi legi na
solnčni strani rodovitne vinograde, na senčni strani
pa plodovito polje, ni čuda, da so od nekdnj se na¬
seljevali ljudje na njem. K Vinivrhu se je nekdaj
štelo vse, noter do nižine; in sicer sedanji: Strlac,
Gradenje, Družinskavas, Belacerkev, Draga, Tomažja«

— 67 —

vas, Dobrova, Staravas, Osrečje, Orešje in Vinica.
Vse te vasi leže ob znožji Vini vrha, ki je podolgasto
gorovje, na kterem stoji proti jugu cerkev sv. Jožefa,
proti jutru pa cerkev sv. Janeza evangelista.

Naj starejša, do zdaj znana pisma omenijo Vi-
nivrha. Prva pisma, v kterih stoji Viniverli (Uuiii-
perli), sem že omenil pri popisu Šmarjete.

Drugo imenitno pismo je bilo pisano v Lateranu
v Rimu, kjer je papeževi grad, v kterem zdaj sta¬
nuje Italijanski kralj. (S kakošno vestjo hodi po tej
starodavni preslavni lastnini sv. cerkve, Bog ga vedi.)
V tem pismu sprejme papež Inocencij III. Cistercienze
v Zatični v svoje varstvo ter jim potrdi vsa že pri¬
dobljena posestva v Vinivrhu, in sicer: travnike, vi¬
nograde, njive, gozde, pašnike, planine in ravnine,
vode in malne, po potih in stezah, z vsemi drugimi
pravicami. To pismo je pisal papeževi hišni kapelan
Rajnaldi. In to 21. sušca 1214. Podpisali so ga s
papežem vred še deseteri kardinali in štirji škofje. J )

V starih pismih Frizinške škofije se v 13. in
14. stoletji prav velikokrat imenuje naš Vinivrh.

Frizinški škof Erncho je kupil 1. 1290 v Vini¬
vrhu za 12 Oglejskih mark tretjino sodstva (judicu)
od Nikolaja s Čreteža 1 2 ) Leta 1291 si Ortolf Čre-
težki s silo prilasti šest zemljišč, ter 1. 1300 nek vrt
na Vinivrhu, Berhtold Čretežki pa dve zemljišči. 3 )

2. febr. 1306 prodasta vitez Konrad iz Loke in
njegov brat Nikolaj Kranjec škofu Emcho med dru-

1) Šumi Urk. H. 1. 17.

2) Zaim III, 243.

3) Šumi Arch. II. I. 21. Zaim, III, 244.

68  —

gim tudi 2 zemlji in goršcino „bey dem Weynperge.“ ’)
In 3. avgusta 1309 se brata Heinricli in Weigant jz
Massenberga odpovesta škofu Emclio vseli pravic do
fevdov, „di in den Weinperg etc. gelegen. * 2 ) Pismo
Frizinških škofov, 25. rož. 1313. v Škofjiloki naprav¬
ljeno, imenuje deset zemelj v Nemški vasi (Bayer-
dorf) in na Vinivrliu. 3 )

Drugo pismo, napravljeno 27. list. 1358 tudi v
Škofjiloki, imenuje vse zemljišča (die of dem Wein-
perg bi Clingenvels of der Windischen March gele¬
gen) 4 ) ktere je imel v fevdu „Chunrat der Payer“
in pred njim „Nikel der Gaul. “

V letili 1371 do 1382 je Zatiškemu opatu Ja¬
kobu Janez Truclises žlahtni Waldburg, s svojo ženo
Katarino Celjsko grofinjo, odstopil vso pravico vinske
desetine po Vinivrliu, ktero je že poprej Goriški grof
Albrecht temu samostanu daroval. 5 )

Ni lahko dobiti kterega kraja na Kranjskem,
ki bi se v starih pismih tolikokrat imenoval, kakor
naš Vinivrh.

Kdaj so na tem zares prijaznem hribu postavili
prvo cerkev, tega ne morem nikjer zvedeti. Pobožni
Slovenci so po vseh gričih, tudi po visokih hribih,
postavljali cerkve in s tem nam pričali, kako veliki
častivci Božjih svetnikov so bili. Na Vinivrliu so po¬
zidali kar dve cerkvi vštric. Eno so posvetili Materi
Božji in sv. Jožefu; drugo pa sv. Volbenku v čast.

1) Zahn, Cod. Frising. II. str. 26.

2 ) Zaim, II. str. 55.

a) Šumi Arcli. II. I. 17. Zaim, IT, 70.

*)  Šumi Arch. II. I. 21. in Zaim, Cod. Friš. II. str. 324

e) Valvazor VIII. 699.

— 69 —

Ta, sv. Volbenka je morala biti že dolgo opuščena.
Zapisnik v Goriškem arhivu iz leta 1753 je ne ome¬
nja. Tu je le opisana cerkev Matere Božje in sv. Jo¬
žefa. Ta je posvečena. Imela je 4 posvečene altarje.
Veliki altar je posvečen Mariji in sv. Jožefu. Je bil
zavoljo bratovščine privilegiran vsako saboto. 2. je
posvečen sv. Notburgi; 3. sv. Agati; 4. sv. Volbenku.
Takrat sta bila na Vinivrhu le dva velika shoda, od
kterih je župnik dobil vselej 6 parij.

Zatiški idiograf Puzel pa omenja na Vinivrhu celo
treh cerkva; sv. Volbenka, sv. Jožefa in Matere Božje.

Bila je nekdaj prav zlo obiskovana Božja pot
na Vinivrhu. Imeli so tu gori bratovščino Jezusa,
Marije in sy. Jožefa, ktero je po vsem Kranjskem
močno razširil dvanajsti škof Ljubljanski, Jožef grof
Rabatta, ki je vladal od leta 1664 do 1683. Kako
vneti so bili ljudje za to Božjo pot, priča 900 funtov
težki zvon s kaj lepim glasom, kterega so na lastne
stroške trije možje vliti dali. In ti so bili: Janez
Cerer, Martin Gregorčič in Janez Žitnik. Vlila sta
ga 1. 1701. v Celji Nikolaus Urban Bosete in Conrad
Schneider. Na klobuku ima napis: A fulgore, tem-
pestate, peste, farne, bello, subitanea et improvisa
morte, libera nos Domine! — Nisi Deus custodierit
civitatem, frustra vigilat, qui custodit eam. — Srednji
zvon 450 funtov težek, je vlil v imenu Samasovih
dedičev leta 1818, Jožef Reis. — Malega pa, 200
funtov težkega, Anton Samassa 1832.

1815 je strela udarila in pogoreli ste obe cerkvi.
Popravili so samo cerkev Matere Božje in sv. Jožefa.
Še se pa dobro pozna, kje je stala cerkev sv. Vol¬
benka. Ker je bila bratovščina zatrta, tudi dohodkov

5

— 70 —

ni več bilo. In še te, kav .jih je cerkev imela, so za¬
gospodarili takrat mogočni ključarji pri neskrbi cerk¬
venih predstojnikov.

Cerkev je imela lesen hram, kamor so sprav¬
ljali nabrano žito in tudi mošt. Samovoljni ključar
T. D., ki je cerkvi veliko zapravil, je prodal ta hram
nekemu Jurju J. za 20 gld. Ta Jure je iz kamenja,
razrušene cerkve sv. Volbenka zidal 1816 en konec
sedajne cerkvene zidanice, proti Šmarjeti. Drugo po¬
lovico pa je postavil 1817. Pozneje se je tega lastil
Maidin KI. Župnik Jakob Jeglič se je dolgo tožaril
za cerkveno pravico. In še le 30. rožnika 1840 je
bila tožba dobljena. Pa le še ni odjenjal Martin KI.
In 20. grudna 1841 so napravili pogodbo, da je mo¬
ral Martin KI. poverniti cerkvi 15 gld. In o Marti¬
novem 1842 je klet ali zidanico odstopil.

Janez Krištof je zapustil vinograd y Strmci
653 [J 0  velik Pare. Nr. 1086 tako, da ima tri četrti
Belacerkev, eno četrt pravice do njega pa sv. Jožef.
To je bilo potrjeno v pismu Pleterske graščine dne
15. mal. šerp. 1833. Ta vinogrod je imel v najemu
samovoljni ključar Martin D. V Belocerkev je da¬
jal na leto 4 in pol gld.; sv. Jožefu pa od leta 1841
nič. Zato se je moral Šmarješki župnik zopet toža-
riti. In 16. rož. 1849 je bil vinograd vradno prodan
za 56 gld. 25 kr. In cerkev sv. Jožefa je dobila
14 gld. 6 kr. in 1 vinar, kakor kažejo cerkveni ra¬
čuni leta 1849.

Sedajna cerkev je čedno zidana, vsa obokana;
le prenizka je. Dolga je blizo 22 m  in 7 in pol ši¬
roka. Tlak po cerkvi je kamnit. V velikem, leseno
zrezljanim altarji je podoba Matere Božje, tudi lesena.

— 71 —

Ima pa tudi na platno malano podobo ,,smrti st. Jo-
žefa“ kar je dobro narejeno. Po moji misli je to po¬
dobo naredil naš imenitni slikar Mencinger. Tudi v
stranskem altarji je podoba sv. Notburge, mislim tudi
Mencingerjeva, toda slabeje napravljena. Še dva
oltarčka sta; eden sv. Roku, drugi sv. Uršuli posvečen.

Leta 1859 so napravili novo streho zvoniku, ki
je bil poprej le s kapo krit. Skrbni ključar Andrej
Jakše je veliko ozaljšal cerkev. Napravil je novo
bandero, novo omaro v zakristijo in za velikem al-
tarjem je postavil čedno kapelico s Kristusom na
križu. Posebno veselje ima za streljanje pri shodili.
Omislil je za to celo mal kanon na dveh kolesih.
Večkrat pa je kdo pri takem streljanji že hudo stek-
nil. Pri shodih je nastala tudi tu gori grda razvada,
da je bilo več gostilnic in prodajalnic nastavljenih,
zlasti lectarjev s svojimi sladkarijami in z grdimi
napisi. Seveda tudi muzikantje (škripači) so morali
biti. Ko je dan zvonil, že so se spravili v visok zvo¬
nik. Ko so mežnarji en čas pritrkavali, so škripači
svoj „štajeriš“ zatrobili. Koliko so potem pojedli in
popili, ne vem. To pa vem, da se je veliko hudega
zgodilo. Ko so po službi Božji svoj „drajšrit“ vre¬
zali, je marsiktera peta potrkavala. To je bilo „žeg-
nanje“, da je bilo joj! Od zunaj so možnarji pokali,
da so okna šklepetala, v zvoniku zvonili, kar so
mogli, na koru pa muzikantje! Kaj še češ ?! Tako
je bilo tukaj, ne več Božja pot, ampak marsikaj
Bogu na poti; kakor drugod po takih shodih. Zdaj
je to odpravljeno, če tudi z nekoliko silo.

Cerkev je imela tudi nekaj malo desetine s Ple¬
tersko graščino. Imela je 0 kmetov, kar je zdaj od-

5*

72 —

kupljeno v deželni obligaciji Kr. 629 L. A. s 120 gld.
vrednosti. In v državnih obligacijah ima 244 gid.
87 kr.

Mežnarijo ima dobro ohranjeno. Mežnar vživa
nekaj njiv in pašnikov, ki skupaj merijo blizo 2 .  ora¬
lov, s čistim dohodkom 2 gld. 92 kr.

Pod Vini vrhom je prijazni gradiček „Šuta“. Ta
stari gradiček je imel desetino po Strlacu, po ('To¬
ren ji vasi in po Orešnikih. 1639 je bil gospodar na
Šuti Jurij Matežič, ki je imel tudi Stari grad (Alten-
burgj. Pokopan je v kapelici za Starim gradom, kjer
leži tudi njegova žena Felicita žlahtna Jurič, ki je
imela tudi Strasnekh (morde Sterlek?) in je umrla
1645. Puzel piše, da je bil na Šuti doma g. Baltazar
Kosslavitsch (Kozlovič), ki je bil 1679 župnik v Beli-
cerkvi. Za tem je bil gospod Šutinski Matežič Set-
thal; za tem pa Konrad Wolfgang žlahtni Breker-
feld. Slednjič omeni Puzel, da je stanoval — v na¬
jemu imel? — na Šuti g. Suppantschitsch.

Poznejših letnic o Šuti ne vem. Leta 1768 se
je oženil Šutinski gospod Ignacij Morač, ki je bil
tudi prefekt Klevevški. Umrl je leta 1802 na Šuti.
Njegova žena Terezija, rojena Niklavar, je umrla,
90 let stara, 1802 1. Ustanovila je dve sveti maši
na leto.

Za to je imela Šuto Katarina Kokalj. Ta jo
je prepustila Špeli Kruše, ki je vzela hlapca Jožefa
Koračina iz Orešnikov doma. In odslej je Šuta
kmetija.

S Šuto je bila združena lepa pristava v Go¬
renj i vasi.  To so gospodarili Žitniki (Sittnigg). Z
Žitnikovo Marijo se je poročil Franc Kajsar 1729,

73 —

L. 1755 je bil posestnik Miha Žitnik. Ta je
imel tudi še vinograde v Ravniku, kar priča usta¬
novno pismo Jermanovo. Njegov naslednik je kil 1777
Jožef Demšar; 1785 Franc Weis in 1808 Janez Kle¬
men. Njegov sin tudi Janez je umrl v Ljubljani 1855.
Tega hčer je vzel Ignacij žlahtni AVagataj (Bogataj)
ki je čez dve leti že umrl. In zdaj je ta rodovitna,
prelepa pristava vsa na drobno razprodana.

4. Podružnica svetega Martina na Vinici.

Y ini ca leži na polnočni strani starodavnega
Vinivrha. K tej vasi štejemo tudi Osredek in Modrase.

A 7 ” Frizinških pismih od leta 1291 do 1318 x )
se večkrat imenuje grad Modrase. Da je bila od Vi¬
nice proti Zalogu nekdaj imenitna naselbina, je go¬
tovo. Po njivah, ki jim zdaj „Delnice“ pravijo, iz-
orjejo sem ter tje staro opeko in pridejo do starin¬
skega zidovja.

Pripovedka narodna pravi, da so bile „Modruše“
veliko mesto, kjer so v začetku prebivali velikanski
ljudje. „Modrice“ so iz „Modruš“ hodile čez zaraščeni
Vinivrh v bližnjo Krko prat. Velike so bile, da so
Krko kar prestopile in na desnem bregu prale. Ena
teh „Modric“ je zvrh hriba, kjer je zdaj Belocer-
kovska podružnica Šentjanža, pobrala 20 stotov te¬
žak kamen ter ga zagnala v „Čolnišče,“ kake dve
uri daleč; kjer še zdaj leži. Na njem se menda po¬
znate obe roki, s kterima ga je zgrabila.

V tem mestu je gospodaril strahovit, mogočen
gospod, ki je bil strasten lovec. Ker je s svojimi psi

J) Šumi Arcliiv II. 1 . 16 .

— 74 —

tudi o poletnem času, celo o žetvi, semtertje po polji
se klatil in ljudem veliko škode napravil, ga je svet
hudo sovražil. Zato je pa tudi še po svoji smrti več¬
krat imel pasjo gonjo. Videli so ga zeleno oblečenega
s črnimi psi, ki so neznansko lajali. Žena njegova
pa je bila pobožna gospa ki je rada ubogajme da¬
jala, Imela je sina, kterega je prisrčno ljubila. Ta
sin je moral pa na vojsko. Mati se je silno bala zanj.
Obljubila je, če srečno pride nazaj domu, da bo po¬
zidala na planjavi „Šmarije“ kapelico v čast sv. Mar¬
tinu, ki je bil tudi vojak. In tako je gospa storila.
Ko sin iz vojske srečno domu pride, postavi dobra
mati kapelico z zvonikom v čast sv. Martinu. Kraj,
kjer je zdaj cerkev, še sploh „ Šmarij e “ imenujejo.

Druga pripovedka o začetku Viniške cerkve pa
pravi: Bila sta na Vinici dva dobra kmeta, prava
korenjaka, Luka Lužar pa Tomaž Kos. Prvi je imel
svoj dom, kjer je zdaj hišna št. 3; drugi pa, kjer je
hišna št. 10. Bila sta silno močna. Konjsko podkov
pretrgati, jima je bila igrača. Imela sta v Mevcah,
na Koglovu vsak svoj vinograd in vsak svojo zi¬
danico. Navadno sta skupaj hodila pit. Kedar sta
prišla v zidanico, sta sedem bokalov vina stoje spila;
potem sta se vsedla in začela piti. Ko sta se na-
kramljala in napila, sta seboj domu nesla vsak svoj
puterh. Sleherni puterh pa je bil toliko trebušen, da
je spravil v se nič manj kot 40 bokalov. Ako je
tako obložen kteri naletel na prst debelo srobotino,
jo je pretrgal, kot slamnato bilko. — Morala sta biti
res prava korenjaka. —

Bila sta pa tudi pobožna. Pomenkovala sta se,
da bi vendar prav in dobro bilo, naj bi Viničani

— 75  —

imeli tudi svojo cerkev. In Luka takoj ponudi kos
svoje zemlje, kjer naj bi cerkev stala. En sam „be-
lee“ je vse kamenje za cerkev zvozil. Zvolili so si
za patrona sv. Martina na konji, ker so od nekdaj
Viničani lepe konje imeli. Ko je pa bila cerkev do¬
delana, je prišla žalostna Mati Božja sama na evan¬
geljsko stran cerkve. Prišla je pa sem od Stopna, po
dolini, ki se „Staje“ imenuje. V sredi te doline, ka¬
kih deset minut od cerkve, je širok hudournik. Čez
ta hudournik je Mati Božja djala železno mrežo, ter
je čeznj šla. Zdaj je mreža pogreznjena, da se ne
vidi. Od takrat pa, pravijo, da hudournik nikdar ne
vsahne. In kedarkoli je bila suša, ali tudi kaka druga
uima, so ljudje z zaupanjem prihiteli k žalostni Ma¬
teri Božji na Vinico. In Marija jim je milostno spro-
sila, kar so želeli.

Še od druzega korenjaka »Klemenovega Luke“
pripovedujejo. Ko so pesjani ali pesjaki, v ta kraj
pridivjali ter so vse pokončali in ljudi pomorili, je
pa ta »Klemenov Luka“ jim ubežal na Vinivrh, ki
je bil takrat na osojni strani z mogočnim bukovjem
gosto obraščen. „Luka“ jim jo je vpihal na visoko
bukev. Ko so pa nekteri pesjani za njim plezali, je
„Luka“ z ene bukve na drugo prestopil, in tako četrt
ure naprej po bukovji, da so ga slednjič zgrešili ti
neznanski pesjani. Štirinajst dnij so lajali pri prvi
bukvi: „Bev, bev, tu je bil, pa ga ni!“

Turki so v teh krajih velikrat grozovito razsa¬
jali. Modruše, Osredek, Gradec nad Osrečjem so več¬
krat napadli in pokončali. Pridrli so od Save gori,
skozi Horvaški brod (Gutenworth) po Škocijanski do¬
lini, proti starodavnim gradovom, ki so bili po se-

— 76

dajni Šmarješki župniji. Skrita steza jih je peljala po
ozki in zaraščeni grapi med Vinico in Osredkom.
Enkrat so jo bili pa dobro skupili. Prebivalci iz
Modruš, Vinice, Osredja in Orešja, iz Šmarjete in
bližnjih vasij se zberejo in čakajo grdega Turka v
goščavi pri Osredku. Vodil jih je stari Strleški gra¬
ščak. Bilo jih je do pet sto. Turki res prilomastijo
po ozki dolini, nič hudega sluteč. Ko so pa do kri¬
stjanov prišli, se ti z velikim krikom : „ Jezus, Ma¬

rija!“ z vso srčnostjo zaženejo na nevernike, ter jih
na tisoče potolčejo, da mali potok od krvi naraste,
kakor pri veliki plohi. Zato pravijo tej dolini Ubijavnik.

Od Vinice proti Modrušam je v eni groblji za¬
kopano zlato tele, pravi druga pripovedka. Večkrat
so lahkoverni ljudje po grobljah že kopali; ali prišel
je bel konj, kterega je jahal velik mož — oba brez
glave. In pred takim strahom so zbežali. Enkrat pa
se skoražijo trije možaki ter sklenejo, ne bežati pred
tem strahom. Ko kopljejo, se belec z jezdicem pri¬
kaže, in oni se nič ne bojijo. Ko pa le kopljejo, na¬
stane prestrašen vihar, da je debele gabre s koreni¬
nami ruval. (Temu kraju „Gabrnice“ pravijo.) Ploha
se vlije, da na mah vsi premočeni zbežijo. Ko pa
pridejo do Viniške cerkve, komaj pet minut oddaljene,
je lepo solnce sijalo; vse je bilo mirno in suho.

Po teh grobljah cvetejo denarji. In to: veliko¬
nočno- saboto, binkoštno saboto in na kresni večer.
Od enajstih do polnoči šviga zelen plamen iz tal. Ko
je neki mož pozno domu šel, je videl blizo cerkve,
v groblji denar cveteti. Šel je bliže gledat. Videl pa
je pri ognju grozno velicega mačka. Kakor tele je
bil. To so stare pravljice.

77 —

Vinica  se v starih pismih le Weinberg ime¬
nuje. Prvikrat se bere: „Uuinperh“ v frizenškem
pismu 15. rož. 1074. V tem pismu je omenjenih več
kmetij. Te na strmem hribu, z bukovjem obrašenim,
gotovo niso bile. Morale so biti le na lepi ravnini
ležeča pos&stva, kjer je zdaj vas Vinica. Tu okoli so
bili starodavni gradiči: „Modruše,“ „Orešje," (Nuss-
dorf, včasih Nuzdorf) tudi „Orišek“ „Zalog“ in Gra¬
dec nad Orešjem. Pri tem Gradecu (ljudstvo mu pravi
G race) je videti nanošen griček, ki mu Roženvrh pra¬
vijo ; za Gradečem pa je „Stražana  drugi strani
Vihirje. Sicer je povprečno le za dober komolec
žive prsti; spodaj je vse skozi lapor, v kterem so
razne pomorske živali okamnjene. Zemlja je prav ro¬
dovitna. Po bregovih so nasajeni vinogradi, ki pa,
prenizko ležeči, na spomlad večkrat pozebejo.

Cerkev ima poldrugi joh njiv in vrta. Čisti do¬
biček je računjen na 7 gld. 39 kr, To pa vživa
mežnar.

Cerkev, na jutranji strani zunaj vasi, ima 15
in pol metrov dolžine, dobrih 6 m  širočine in visokosti
na sredi oboka 5‘5 m.

Zraven altarja sv. Martina je na evangeljski
Strani altar žalostne Matere Božje, na moški strani
pa sv. Matije. Vsi trije leseni altarji nimajo nobene
znamenitosti. So le revno delo. Zvonik je na novo
s cinkom krit, čedno speljan. Veliki zvon, 350 funtov,
je vlil Anton Samassa leta 1826; malega pa, 70
funtov, leta 1847. — Nekdaj so bili tu 4 shodi.

— 78

5. Podružnica sv. Štefana na Toplicah.

Ta majhna cerkvica meri 13 in pol m,  po dol¬
gem in je do 6nt široka. Nad velikim altarjem je
obokana; po ladiji pa ima lesene pege, ki so ome¬
tane in pobeljene. Altar sv. Stefana je lesen. V
altarji pa je podoba „kamnanje sv. Štefana,“ izvrstno
delo slavnega Mencingerja. Na moški strani ima sta¬
rinsko izrezljani altar s podobo sv. Magdalene, ktero
je tudi Mencinger napravil. Na ženski strani stoji
prav neprimerno altar Matere Božje v nebo vzete.
Ta altar, skoraj ves pozlačen, nekdaj imenitno delo,
je lesen. Ima mnogo angeljev, še dobro ohranjenih.
Pred kakimi 100 leti je bil v župnijski cerkvi, v ka¬
peli, kjer je zdaj altar sv. Jožefa. Prečudni duh ti¬
stih časov je po župnijskih cerkvah vse prekucnil,
večidel vse altarje izmetal. Na golo steno so potem
mojstri-skazi kaj napacali, ki ni imelo ne nog ne
glave. Tako se je godilo tudi v Šmarjeti. Svet še
pripoveduje, da je bilo na tem zlatem altarju prav
veliko angeljev. Ko so, v neizmerno žalost dobrih,
ga iz cerke vrgli, so jokaje ljudje podobe angeljev
pobirali in jih poskrili. Le nekaj so jih z altarjem
odnesli na daljne Toplice, kamor ga črni duh ni
sledil.

Zvonik je bil pred 15. leti na novo s cinkom
krit. Veliki zvon, vlit 1829, ima 375 funtov. Malega
z letnico 1768, ki se je vbil, je Alb. Samassa prelil
1882 in zdaj tehta 116 ki,

Topliška cerkev ima nekaj čez 2 orala njiv.
Čisti dohodek znaša 2 gld. 87 kr. — Nekdaj je
imela cerkev le en altar. Bilo je 6 shodov.

— 79 —

Vas ima po strmem kamnitem hribu razstresene
hiše. Pot proti cerkvi jih deli v Gorenje in Dolenje
Toplice. Skalovje je večidel apnenik. Na Zgornih To¬
plicah so pred kakimi 10 letini prekopali veliko go¬
milo in prst po bližnji njivi raznesli. Med prstjo so
dobili zeleno-bele in rumeno-bele, za lešnik debele,
steklene jagode. Za vodo je hudo; ker imajo precej
globoko, doli v Duhi male Studenice, ktere sem pri
„Toplici“ že omenil. V tem Dulu je na spomlad
vse polno slavčkov, kjer so blizo studencev in pred
burjo v zavetji.

Tu moram omeniti starega gradu, ki mu še zdaj
pravimo Strlek ali Stralek.  Imenuje se menda v
starih pismih tudi Strasseneck in, če se ni zmotil
Frizinški notar*), je nekdaj grad Stralek imel tudi
ime „Praunsdorf“ ali „Prunsdorf.“ Sezidala sta grad
zoper škofovo voljo brata Rudolf in Friderik iz
Slepčjeka (de Plintenpach) v začetku 12. veka. Fri¬
zinški škofje so sprva hoteli, da naj se grad podere,
potem so ga pa dali v fevd Ulriku, vojvodi Koro¬
škemu, Ulrik je resignoval na ta fevd (castrum
Praunsdorf) 24. sept. 1. 1247 1 2 ). Prosila sta zdaj ome¬
njena brata za te fevdne pravice škofa Konrada in
sta jih pod gotovimi pogoji tudi prejela 20. sept.
1. 1267 v Nemški vasi (Baierdorf) 3 ). Zavezala sta se
namreč, da naj se grad razdere, če bosta kaj škode
storila škofovemu posestvu.

1) Zaim, Cod. Friš. III str. 132.

2) Zaim, C. Fr. I, 146.

s) Zaim, C. Friš, I. 296,

— 80 —

Strlek se pa imenuje 25. januvarja 1223. ko
je med pričami imenovan „Heinricus Sterlac“ 1 ), in
boje zopet: „Hainricus dictus“ Staloke“ dne 3. maja
1263. 2 )

Učeni zgodovinar dr. Much trdi v svoji antro¬
pologiji (str. 14), da je Sterlek izmed prvih fevdov,
ktere je Kranjska poklonila preslavni naši cesarski
hiši, kar se je zgodilo 27. dec. 1. 1282.

Vendar stoji pisano v Frizinškem urbarji, da je
prišel ta grad po smrti Stralekar-ja zopet škofu v
roke, da se ga je pa 1. 1291 po krivici brez vfev-
danja lastil Bertold Čreteški. Tako je bilo tudi še
1. 1315. 3 ) Razun tega je bila (na Straleku) nekdaj
tudi gospa Alla „de Stralek,“ ki je imela od škofov
5 V 2  zemljišč na Selih (Gesiez) pri Klevevžu in ko¬
stanjev gozd in gorščino, ki spada na ona zemljišča,
pa je v svoji oporoki postavila za dediča čez ta zem¬
ljišča Offona iz Kostanjevice, ter tako storila škofom
krivico. 4 )

Ta „Strlek“ ali „Strallekk“ se imenuje tudi v
pismu, napravljenem v nedeljo pred godom sv. Mi¬
haela 1355. 5 ) V tem pismu zastavljata Herman Čre¬
teški in Anica (Aendel), njegova gospodinja, dvor v
Kozjaku blizu Straleka Nikolaju Otoškemu (an Nikel
von Werd) za enajst mark Oglejskih vinarjev na
4 leta. Ako pa v šterih letih ne vrneta zastave,
zapadeta Kozjak.

0 Šumi, Urk. B. II, str. 33.

s) Šumi, Urk. B. II, 251..

b Zahn Cod. Fr. III. str. 150 in 245.

4 ) Zahn C. Fr. III. 246.

6 ) Mittk. d. hist. Ver. 1861. str. 49.

— 81 —

(Ta dvor Kozjak je bil, brž ko ne, gradiček za
Koglera, na levem bregu naše Kadoylje. Tu se vi¬
dijo še razvaline starega grada. Pravijo pa „v Grad’cu
na Ravničeh.“ Pred nekaj leti je v groblji tega grada
bil najden zlat — cekin, z napisom: „D. N. Ženo
Perp. N.“ Na drugi strani je križ v vencu. Ta Ženo
je živel 474. leta, kake dve leti pred razdejanjem
Rimskega carstva. — Večkrat so že razkopavali to
staro zidovje, zaklada iskaje. Videl sem zares veli¬
kansko močne človeške kosti, ki so jih tu izkopali.
Od te razvaline do Strleka je kake pol ure hoda. —
Bil je tudi drugi dvor, še bliže Strleka, pa za četrt
ure niže; kjer še zdaj v „Kozjakih“ pravimo. —
Valvasor imenuje nekega Ruhleben-a iz Kozjaka, ki
je obdaroval Zatiški samostan leta 1384, ko je bil Za-
tiški opat Andrej Čreteški. J ) Morebiti je bil v tem
Kozjaku doma „Wilhelm de Kozjak,“ ki je bil 1422
župnik v Belicerkvi.

„Stralekk“ imenuje tudi še drugo pismo, dne
22. sveč. 1359. V tem prodaja Herman Čreteški svo¬
jemu stricu Leopoldu travnik pri Strleku za 4 marke
vinarjev. 1 2 )

Strleški gospodje se večkrat imenujejo. Tomaž
Sterlekar, notarius public., Oglejski mašnik, je na¬
pravil na povelje papeža Aleksandra VI. ustanovno
pismo novomeškega kapiteljna 16. pros. 1495. (In
Rudollfsberdt alias in new statel.) 3 )

1) Valvazor VIII. 699.

2) Mitth, d. hist. Ver. 1861. 51.

») Mitth. d, Iiist, Ver. 1865. 39.

— 82

Leta 1500 na dan svetega Gregorja v postu je
podpisan Miha Sterlegher, kot dekan novomeškega
kapitelna.*)

Imela je grad Strlek nekdaj obitelj Schnitzen-
baum-ska.

Na sv. Hieronima dan 1499 — kar je že ome¬
njeno — prepusti novomeškemu kapiteljnu Jurij Spekli
(Špeli), ki je bil kapelan v bolnišnici v Nemškem
gradu (zu parisch graz) malen in nekaj zemlja v
Šmarješki župniji pri zapuščenem gradu Strleku pri
Gomili (in Sand Margareten pfarr bei dem Oden
gesloss Sterlhekh, genant Nagomilij). 2 ) Po tem pismu
je imel Novomeški kapitelj v Šmarješki župniji dese-
tinsko pravico na Gomili, na Redežu in po Dolenjih
Toplicah.

Tudi v tem starem gradu, kakor menda po vseh
starih gradovih, je „šac“ zakopan. Marsikdo bi rad
brez posebnega truda obogatel; zato so mnogi spod¬
kopavali stari Strlek, da zdaj stoji le še ena stena.
Vže Valvazor ga več ne omeni. Pravijo, ako kdo na
to še precej visoko zidovje zleze, se zidovje začne
zibati, da komaj doli pride. Stara kača, kot mačka
debela, se plazi po starem gradu; menda je čuvaj
skritih denarjev. Pod gradom, blizo studenčka, ki
mu Hudinek pravijo, so prismuknjenci v ris hodili.
Bila sta tu dva kolobarja, kjer ni nič rastlo.

Pod gradom še pravijo v „Grajskem travniku. 1 *
Zadej za „Strlekom“ je nekaj njiv „na Orlakih. “ Tu
je nekdaj ris pastirja strgal.

1) Mittli, d. liist. Ver. 1865. 41.

2 ) Mittli. d. liist. Ver. 1865. 41.

— 83 —

V liosti za Strlekom -je bilo yeliko železne rude.
Pred kakimi 25. leti je 6 knapov na dan po pet voz
rude nakopalo. Na voz so jo po 30 stotov nakladali.
Tudi malo spodej, na Gavženhribu, so jo kopali. (Mo¬
rebiti je bil tu „gaugen hrib,“ kjer so hudodelnike
obešali?). Tudi nekaj višje, po Erteh, in proti Žalo-
vičam so mnogo železne rude dobili.

Nekoliko nižje od Strleka so starodavne Šmar¬
ješke Toplice, Jezerske Toplice. So li nekdajni pred-
namci kaj marali za te toplice, ne morem nikjer zve¬
deti. Mogoče, da so že Kelti ali pozneje Rimljani se
kopali v tej gorki vodi. Ali saj se je tu kopala go¬
spoda, ki se je po Strleku, po Kozjaku, po Modrušah,
po Starem gradu, po Klevevžu, Čretežu in po Šuti in
po družili bližnjih gradovih radovala. Toliko je go¬
tovo, da pred 50. letmi se niso dosti zmenili za to
gorko lužo. Neki Špehek je imel v najemu leseno
bajto, ki je bila že leta 1790 postavljena. Z vejami
je bilo v topli vodi nekoliko zagrajeno, da se je kdo
valjal po luži. Pozneje je starograjski gospod malo
ogradil. Pa tudi še zdaj je le slaba lesena koliba
postavljena nad gorkim studencem, ki pa ni dobro
ločen od mrzle vode. Vender ima 26 u  B.  gorkote.
Zraven je tik gozda pred nekaj leti postavljena nova
hišica za najemnika. Kraj je prav romantičen. Ako
bi bil blizo železnice, in bi bilo čedno posnaženo, bi
gotovo mnogo gostov prihajalo semkaj. Po leti pride
še precej bolj revnih ljudij 'semkaj zdravja iskat.

Gorenji studenec za streljaj višje, proti Strleku,
je na Dračkovskem travniku: Je bolj gorak, pa še
slabeje ograjen. Voda je 27° A gorka.

— 84 —

6. Podružnica sv. Urha v Žalovičah.

Žaloviče so 375 m  visoko. Za njimi, proti ve¬
čeru je Velikivrh 590 m  visok. Nekdaj je bila tu
»Krniška vas.“ „V krnicah 11  pravijo dolini pod vasjo,
kjer razno opeko po njivah dobijo. Tu je bil najden
star denar. Da so tudi tukaj nekdajni Kelti sta¬
novali, spričujejo gomile, kterih je mnogo. Največja
je na „Murnovem hribu.“ Ljudje v Žalovičah se v
nekterih letih semkaj hitro množe. Večidel so mladi
gospodarji, ki imajo polne hišice čvrstih otrok. Malo-
kje je tako zdrav kraj, kakor v Žalovičah. Kar se
ve, niso tu gori nikoli imeli kake nalezljive bolezni.
Imajo dobro vodo, ki izvira iz Velikega vrha v teli-le
studencih: Proti severu izvira „v Galežu“, „y Ded-
nikih“, „v Mrzlem dulu“ in „v Studenčku 11 . Ti izvirki
gredo potem kmalo v zemljo in pridejo „nad Jezeri 11
v »Zavetršico. 11  Dva izvirka, bolj proti jugu izvira¬
joča „v Orehovem 11  in „v Vaknju 11  pa gresta skozi
vas; se pa pod vasjo tudi pozgubita v zemljo in pri¬
deta pod Toplicami v „Lisici“ zopet na dan.

Za vasjo, proti jugu, je v bližnjem gozdu vo¬
tlina, „Ajdovska hiša, 11  ki je močno zasuta.

Nad vasjo, proti Velikemu vrhu, imajo po hosti
Večkrat »divjo jago. 11  Slišijo namreč pse lajati; tudi
pok se razlega. In to še posebno jesenski čas. To
lajanje se odmeva od »Vrbovških kržižč 11  čez „Pis-
kovec 11  noter do »Blatne žlebine 11  v Rudovlji, po
grajski hosti; dobre pol ure daleč. Bolj pogosto se
sliši ob praznikih. Ljudje se malo zmenijo za to, ker
se jim to kaj navadnega zdi,

7. vel. travna 1249 je dal Koroški vojvoda Ber¬
nard kostanjevškemu samostanu mnogo posestev. Med
temi tudi 4 hiše pri sv. Urhu in 7 liiš na Cerovcu. ')
Je li ta sv. Urh v Žalovičah, ni prav gotovo.

V petek pred praznikom sv. Mihaela 1355, pri¬
voli Avstrijski vojvoda Albrecht, da Leopold Oreteški
svoji ženi Elizabeti pripiše tri zemlje na Golem ,
vinsko in žitno desetino v Žalovičah,  na Griču,
na Selih, v Starivasi in po Kresinvrhu, skupaj 8 mark
vredno. 1 2 )

19. listopada 1426 pa najdem zapisane „Žalo-
viče“ v pismu, ktero potrdi Pavel Hajrnan iz Loke,
ki je bil sodnik v Ljubljanskem mestu. V tem pismu
Jure Piber da svoji ujni Katarini, ženi Ljubljanskega
krojača Matevža, in njijinim otrokom Janezu, Juriju
in Marjeti, zastavno pismo o žitni desetini v Šent
Rupertski fari (na Dolenjskem), potem o montanski
(gozdni) pravici in vinski desetini v „Ža.lovičah,“
za ktere pravice in desetine je posodil 50 cekinov. 3 )

Cerkev sv. Urha se kaj lepo poda na malo vzvi¬
šenem gričku. Je sicer majhna, pa prav snažna. Meri
le 12 »! po dolgem in 4 in pol m na široko. Nekdaj
je moralo biti okoli cerkve tudi pokopališče, ker še
še izkopavajo človeške kosti. Veliki altar sv. Urha
je kakih 40 let star. Altarna miza je celo posvečena.
Kdaj in kdo jo je posvetil, ne morem zvedeti. Tudi
stranska altarčka, sv. Donata in sv. Katarine, sta
nova.

1) Mitth. d. liist. Ver. 1847. 88,

2 ) Mitth. d. liist. Ver. 1861. 49.

8) Letopis Matice slov, 1883, 410,

6

— 86

Zapisnik Goriškega arhiva pravi, da je cerkev
z altarjem vred posvečena. Veliki altar je sv. Urha.
2. altar je bil takrat sv. Andreju in 3. sv. Pavlu
posvečen. Shodov je bilo takrat 7 na leto.

Ključar Anže Košele je prizidal zvonik okoli
leta 1807. Ta Anže je bil tudi gozdnar Otoške gra¬
ščine, ktero je takrat imel baron Šyeiger v lasti.
Njegov je bil tudi Zlatenek. Ko je Anže zvonik po¬
zidal, mu je baron Šveiger podaril mali zvon iz Zla-
teneškega grada, 33 funtov težak, kterega je Anže
obesil v nov zvonik. Ta zvon ni imel nobene letnice.
Ob robu pa so bile podobe psov in zajcev. Drugi
zvon je vlil Vincencij Samassa leta 1808. Pozneje
se je malo storilo za cerkev. In ta čas pravijo, so
cerkvene dohodke na obresti dajali.

Lepo je ozaljšal malo cerkvico sedajni, zares
skrbni ključar Tomaž Kos. 1872 je napravil prostorno
klet. 1875 je postavil primerno zakristijo. 1881 pa
je povzdignil zvonik in mu dal lepo streho z cinkom
krito, za kar je potrošil nad 300 gl. Naj večje ve¬
selje pa so obhajali Žalovčani, ko so s Kosovo skrbjo
dobili v Marijnem mescu 1885 dya nova zvonova iz
Ljubljane. Poprejšni veliki 130 funtov težki je ostal
za srednjega. Novi veliki tehta 247 kg  mali pa 69 Ig.
Poprejšnjega malega, s psički in zajčki ob robu je
zvonar Samassa vzel na račun za 19 goldinarjev in
pol. Drugi stroški so znesli 512 gld. 54 kr.

Cerkev ima nekaj čez 6 oralov posestva, ki je
zdaj na 5 gld. 45 kr. čistega dohodka računjeno. V
državnih pismih ima 145 gld.

— 87 —

7. Podružnica sv. Leonarda na Koglovu.

K o gl o v je 413 m  visok hrib. V znožji proti
jutru je vas Radovla s Podkostanuljo in bolj proti
jugu pa Gorenjavas. Na tej strani je ves z vinogradi
obraščen. Prav zdravo dolenjsko kaplico dajejo ti vi¬
nogradi. Severna stran tega hriba je strma in z bu¬
kovjem in raznim lesom obraščena. Na tej strani
skorej v polokrogu ga obgradi voda Radovlja. Od
vrh hriba proti polnočni strani je vas Sela, kamor je
sv. Leonard podružnica. Ta vas se imenuje že v le¬
tih 1291 do 1318 v frizinških pismih, kakor sem pri
Strleku omenil.

Pri cerkvi sv. Leonarda, ki je v sredi med vi¬
nogradi, je kaj lep razgled čez Vini vrh; na levo vi¬
diš Štajerske hribe, na desno pa ti široki Gorjanci
zaprejo belo Krajino.

Cerkev je revna; je 16 m dolga in 6'5 m  široka.
Vender mora že precej stara biti. Veliki altar, ki je
zdaj prenovljen, ima napis: „Sub Adm. R. Dmo.

Andrea Petrizh 1668 hoc ara erecta est.“ Altarček
sv. Barbare pa ima letnico 1660. Pri tem altarju je
bila bratovščina sv. Barbare in le na tem altarju so
maševali. Tako pravi zapisnik Goriškega arhiva leta
1753. Bilo je tu gori 10 shodov. V starih pismih se
imenuje le cerkev sv. Barbare na Koglovu. Mali zvon
pa, kakih 50 funtov težak, ima letnico 1538. Srednji,
200 funtov, 1721, in velikega je vlil Vincencij Sa-
rnasa 1808 ter ima 500 funtov. Mali ima v gotiških
črkah zapisano: „Gott liilf und s. Elias.“ — Tretji
altarček je sv. Neže. Veliki je celo posvečen. Brž
ko ne, ga je posvetil kteri Zatiški opat.

6 *

— 88  —

Mežnarija se-je že 1839 podirala, kakor takratni
inventarij pravi; pa vender še zdaj, če tudi komaj,
stoji. Cerkev ima malo manj ko 3 orale njiv in paš¬
nikov. Čisti dohodek je 5 gld. 73 kr., kar mežnar
vživa. Ima tudi en podrt liramček.

V državnih pismih ima 45 gld. veljave in usta¬
novo za 40 gld. S temi pičlimi dohodki še vradnih
stroškov pokriti ne more.

8. Podružnica sv. Jakoba na Cerovcu.

Ta cerkvica stoji na zares prijaznem gričku.
Samo vas Rado /la jo še dosti čedno ohrani. Je do
14 m  dolga in blizo 7 m  široka. Veliki altar sv. Ja¬
koba je prenovljen. Ima pa še reven altarček sv. Fran¬
čiška Ksav. Tretji, še bolj revni, je sv Matija. V za¬
pisniku Goriškega arhiva je pisano: Cerkev sv. Ja¬

koba na Cerovcu je posvečena. Veliki altar v čast
sv. Jakobu. 2. v čast sv. Frančišku Ksav. V adventu
je bil tu velik shod zavoljo češčenja sv. Frančiška.
3. altar je sv. Sebastijana, devetkrat je bilo tu shodno
leto. Mali zvonček, 100 funtov težak, je ulil Nik.
Boset v Celji leta 1689. Večjega pa Albert Samasa
1. 1873. Ta ima 250 funtov.

Cerkev ima mali vinogradček in en vrtec, 496
sežnjev. Čisti dohodek, 1 gld. 55 kr. vživa mežnar,
ki prebiva v mali, dobro prenovljeni hišici. V držav¬
nih dolžnih pismih ima 35 gld. veljave. Nekdaj je
imela celih 17 kr. gotovih letnih dohodkov. Zdaj pa
še teh nima.

— 89 —

V.

Dohodki Šmarješke duhovnije.

Y Goriškem arhivu je že večkrat omenjeni za¬
pisnik, ki je bil narejen v Snmrjeti dne 22. malega
srpana 1753. Pooblaščenec nadškofije Goriške, kamor
je takrat Smarjeta spadala, je bil Janez Oktavius
Pavl Parcar. Takrat je bil župnik Jure Zoran. Ta¬
krat je imela Smarjeta do tri tisoč prebivalcev, dva
in dvajset sto obhajencev. Kronovo in Laknica sta
bila tisti čas pri Smarjeti.

Ta župnik Zoran, vprašan za dohodke, je po¬
vedal, da dobi na leto od vsake podružnice po tri
,,mariane" ') za svoj trud in po tri mariane pa za
obed pri cerkvenih računih. Vsi dohodki so prišli do
štiri sto tolarjev. Pri mnogoterih stroških mu je to¬
liko ostalo, da se je pošteno preživel, ko so njegovi
spredniki prav revno shajali. Posebnih izdaj in nika-
koršnih davkov ni imel. Družine mu ni bilo treba.
Le kapelami je dajal hrano in Zatiškemu hlapcu po
dva tolarja. V Zatično ni nič plačeval; vender je
moral vs k teden po tri sv. maše v namen kapiteljna
opraviti. Za shode pri podružnicah ■ je dobival po 6
parij. Pri krstih je dobival po 6 parij; za oklice in
poroke po 4 mariane; za pogreb otroka po 2, za po¬
greb odrašenega po 6 parij; za sv. Obhajilo po 8
parij.

Župnik Pilpali, ki je bil v Smarjeti od leta 1768
do 1788, je zapisal drugačno štolo, kar je potrdil
Franc Ksaver žlahtni Tauffrer, opat Zatiški. Takrat

i) „mariaiium“ so imenovali tolarje s podobo Matere
Božje, ki so bili mislim nekaj čez en goldinar vredni.

— 90

so plačevali, kteri so bero dajali, od krsta župniku 10,
kapelami 6 in mežnarju 4 krajcarje. Kteri pa bere
niso dajali, osebenjki, so dajali od krsta župniku po
17, kapelanu po 10 in pol in mežnarju 6 in pol kr.
Za oklice in poroko, kteri so bero dajali, župniku
1 gld. 12 kr., kapelami 17 kr., mežnarju pa 4 kr.
Drugi pa so morali plačati župniku 2 gld. 4 kr., ka¬
pelanu 33 in pol kr. in mežnarju 6 in pol kr. —
Vpeljavka je dala kapelanu 2 vinarja. — Od pogreba
odraščenega je dobil kapelan 7 kr., od malega pa
6 kr. ; pri podružnici pa za pot posebej 17 kr.

Kje je dobival župnik druge dohodke, ni v tem
zapisniku povedano.

Dohodke, ktere so poznejši župniki vživali, naj¬
dem zapisane še leta 1821. In ti dohodki so bili:

1. Čisti dohodek od njiv je bil računjen na

— 91 —

3. Desetino je pobiral eno tretjino s komendo
Novomeško po vaseh: Toplice, Čela, Obrh, Gomila,
Redež, Brezovica, Orešje in Kozjane. — Eno tretjino
z graščino Pletersko po vaseh: Osrečje, Osredek, Vi¬
nica, Kumiverh, Sela in Žaloviče. — Eno tretjino z
graščino Zbursko po Zbnrih in Zaborštom. — Eno
tretjino z graščino Rakovniško po Poljancih, po Griču,
Podkostanovlji in po Šmarjeti. — Eno tretjino z
graščino Turjaško po vaseh: Zalog, Čelevec, Dule,
Strmca, Strlac, Gorenjavas in Dolenjavas. Vso dese¬
tino — tri tretjine — je imel na Modrušah, po Zgor¬
njem Orešji in v Škocijanski župniji po Hrastji.

4. Živinska desetina je dala na leto
7 telet a 2T5

15 prascev „ 1' 5

po odbitih y 5 % j e  to neslo „ 27'36

Tako vse skupaj . . . gld. 603-35

C. kr. državno knjigovodstvo je pa 22. dec. 1821
naštelo čistega dohodka 861 gld. 22 kr. metaln. den.
in še 21 gld. dunajske veljave, ter je zapovedala, da
je župnik Jak. Jeglič moral 300 gld. na leto odšte¬
vati svojemu spredniku, zlatomašniku Andreju Šegi,
ki je sušča 1822 v 84. letu tukaj umrl.

— 92

Zdaj, seveda, je vse drugače. Njive in travniki
so cenjeni v prvo in drugo vrsto, in čisti dohodek je
zaračunjen na 276 gld. 4 kr. Tlaka in desetina je
odkupljena v deželni obligaciji Nr. 626' L. A. Večne
sv. maše so vračunjene. Davki pa so se več ko po¬
dvojili. Davki kmetije so 110 gld. 31 kr., davek ver¬
skega zaklada je 30 gld. 17 kr., prihodninski davek
je 52 gld. 8 V 2  kr. Mensale v Zatično 77 gld. 94 kr.
Za Zaboršt mora opraviti župnik vsako sredo eno
sv. mašo; za vinograd v Mevcih pa vsake kvatre eno.

G. kap elan  ima od nekdaj navadno hrano pri
g. župniku. Zraven pa ima pšenično bero. Vsaka
cela zemlja ali „celi grnnt“ da šest bokalov stare
mere, ali zvrhano leseno skledo (z letnico 1732), na
ktero pšenico merijo. Pred 1853 je pobiral pšenico
tudi po Kronovem, po Družinskivasi, po Selih in po
Gradenji Belocerkovske župnije in na Vrhu, ki zdaj
k Škocjanu spada. Dala je ta bera do 80 mernikov.

Vinsko bero ima od vsacega starega vinograda
po eno bučo, ki drži do poldrugi liter. Za gorske
sv. maše pa tudi po eno bučo od vseh vinogradov;
tudi od zemljakov. To je dalo do 30 veder avstrijskih.

Vsaka gospodinja cele zemlje mu da 2 štruci
prediva; pol zemlje eno strmo, ki naj tehta pol funta.
To je do 200 funtov prediva. Ima tudi štolo od po¬
grebov in od porok.

Mežnar,  ki je bil tudi orglar je dobival prosto
bero. Od leta 1856 pa je bil tudi učitelj. In za to
trojno službo so mu dajali do 50 mernikov pšenice,
do 50 mernikov ajde in po 42 kr. od hišne številke.
Tudi je imel cerkveno njivo v Žabnikih za vžitek, in
kar je dobil pri pogrebih in porokah.

— 93

Zdaj ima učitelj stalno plačo iz davkarije.
Orglar dobi na leto 100 gld. Mežnar pa od cele
zemlje po 2 bokala pšenice in 2 bokala ajde in kar
je od zvonjenja, od porok in pri krstih.

VI.

Duhovni pastirji.

I. Župniki.

Kdo je bil prvi župnik v Šmarjeti, menda ni¬
koli ne bomo zvedeli. Naj stareje, do zdaj znano ime,
je Adam Kosbic, ki je vsekano v plošo pod šipovni-
kom pri prižnici. — L. 1520 vikarij Andrej, ki je
pri Klevevžu omenjen.

1628. To letnico ima veliki zvon Slapenski.
Zraven ima napis: „Sub Adm. R. I). M. Joan: Bapt:
Zerher par.“ Ta Zerher je bil, kakor Valvazor Vlil.
str. 750 piše, pozneje župnik na Igu in ob enem ka¬
nonik Novomeški.

1668 je na Koglovu, na velikem altarju, zapi¬
san Adm. R. D. Andrej Petrizh.

1670 je Šmarješki župnik Adam Kooch Piše

Puzel.

1685 imenuje Valvazor VIII. str. 765 župnika

Lorenca VVogathai.

1689 je bil župnik Janez Frid. Schreiber, ma¬
gister modroslovja, kije  v Šmarjeti umrl 2. jul. 1692.
Menda je bil v pokoju, ker

— 94 —

1691 se imenuje že Franc Plehan in

1692 pa Janez Zerrer.

1702 je bil župnik Jure Ferdinand pleni. Ru¬
dolfi. On je bil celili 32 let župnik. Že 1704 je bil
boter v Belicerkvi. kjer je krstil Leopold Ferdinand
Karl pl. Baumgarten, župnik Škocijanski. Rudolfi je
pričel pisati matrike Šmarješke; to pa še le 1725.
Ta župnik je bil prav pogosto za botra tudi doma.

Takrat je bil kapelan Janez Lasič, ki je tudi
rad boter bil.

1734 je ravno ta Janez Lasič, ki je med tem
drugod kapelanoval, postal župnik.

1753 je bil župnik Jure Zoran. Bil je „paro-
clius actualis“ pravi zapisnik Goriške nadškofije dne
22. julija 1753. Vprašanje odgovoril, da je iz Žu-
ženberka doma, že 24 let mašnik; za Šmarjeto od
Zatiškega opata izvoljen, je bil takrat prvo leto
tukaj. Pravi, da je zadovoljen z gosp. kapelanom,
kterega je na sv. Jurja dan dobil. Tudi je zadovoljen
z ljudstvom, ki je sicer revno, kar časno zadeva, pa
pridno v poslušanji besede Božje in rado hodi k
kršanskemu nauku, kterega ima o praznikih g. ka¬
pelan pri kteri podružnici, popoldne pa on sam v
domači cerkvi. Ključarji so bili pričujoči: Andrej
Pleskovič, Jure Zajc, Primož Lužar in še sedem dru¬
žili. Ti, vprašani, so odgovorili, da so prav zadovoljni
z g. župnikom in z g. kapelanom, ker se oba mnogo
prizadevata v pridigah in kršanskih naukih in v po¬
strežbi bolnikov; da veliko skrbita za olepšavo cerkva
ter sta celi župniji draga in ljuba. Imata zjutraj
natančno ob 6. in ob 10. duhovno opravilo; po-
poludne pa ob dveh kršanski nauk. — Toraj se je

— 95

služba Božja že takrat ravno tako opravljala kakor
sedaj.

1765 je župnik Andrej Močilar (Motschilar-Mo-
zillar). Za njim pa

1768 je bil Franc Benedikt pl. Pilpah. Pri

sebi je imel dve sestri „domicell“ Rozino in Marijo
Terezijo, ki ste mnogo botrin napravljali. Bil je
menda na Vačah doma. Ta Pilpah je bil tudi dekan.
Šmarjeto, Škocjan, Rako, Studenec, Belocerkev in
St. Peter je vladal. Oii je kaj mogočno gospodaril.
Kakšne sitnosti je naslednikom napravil s posojilom,
da je popravljal župnijsko cerkev, sem že omenil.
1774 je zastonj dal pol zemlje v Orešji s hišo br. 2.
Matiji Zalokar-ju. Prodal je cerkveno poslopje —
cerkveno klet ali hram za 25 gld. nemške veljave,
leta 1783, s to čudno pogoj o, da naj župnik streho
zdržuje, da pa sme vender pod streho kaj mrve na¬
metati. Ta hram je 1826 župnik Jeglič podrl. 1786
pa je prodal polovico zemlje ali polgrunta Vinovrške
cerkve z hišo br. 13. Mihi Skrabutu za 18 goldinarjev
nemške veljave. Ravno tisto leto je prodal celo
zemljo na Vinici s hišo br. 6. Jožefu Lužarju za
24 kron, to je 47 gld. 36 kr. Naj slabše pa je na¬
pravil, ko je prodal pri kozolcu malo hišico z vrtcem
in malo tratino, sred župnijskih njiv. To je prodal
Tomažu Preklet-u za 50 gld. deželne veljave, s tem
pristavkom, da posestnik tega prostora mora župni¬
kovo živino zdraviti; ako pa tega (diese Kunst) ne
ume, naj župniku 4 dni kosi. Vender ne sme imeti
nobene kurčine, ne sme v hiši nikakoršnega pohuj¬
šanja dajati in župniku nikakoršine škode delati. (Za
časa tega župnika 1. 1782, je bilo neznansko veliko

— 96

kobilic priletelo. Kakor oblaki so se podile. Imenovali
so jih železne kobilice. Na Štajerskem so po nekterih
krajih vse požerle.

1787 se je ta Pilpali župniji odpovedal, in nje¬
gov naslednik Andrej Šega se je dolgo potegoval, da
bi nazaj dobil to — Prekletovo — posestvo. Dne
11. grudna 1780 je krvava sodba na Štajerskem Šegi
napovedala večno molčanje o tem (das ewige Still-
sclnveigen) ter mu še naložila, da mora sodnijske
stroške 6 gld. 21 kr. Prekleta povrniti, za sodbo ali
„urtelj“ pa 1 gld. 15 kr. plačati. Bila je tu do 1883
slaba lesena bajta. Eden naslednik župnikov bi bil
lahko za male krajcarje to kupil in bajto podrl. Zdaj
pa stoji tukaj lepo pohištvo, s kterim bo vsak župnik
marsiktere sitnosti imel.

Šega je živel o hudih časih. Huda vojska je
tudi po naši deželi takrat mnogo žalostnega napra¬
vila. Ko so Francozi našo domovino obsedli, vtikal se
je ošabni Napoleon tudi v cerkvene reči. Odpravil je
vse zapovedane praznike. Samo vnebohod Kristusov,
vnebovzetje Marijno, praznik vseh svetnikov in bo¬
žični dan so smeli praznovati. Zakon je moral biti
poprej pred deželsko gosposko naznanjen potem še-le
sta smela zakonska pred svojega župnika priti in
sv. zakrament prejeti. Ako bi ju bil kteri mašnik
poprej poročil, je bil do sto . frankov kaznovan;
vdrugič pa bi bil dobil do pet let zapora. Za to Na¬
poleonovo dobroto so morali po vsaki nedeljski službi
Božji za njega posebej glasno moliti. Lahko si mi¬
slimo v kakih zadregah je živel dobri župnik Šega.

Ime tega župnika je pri starih ljudeh še zdaj v
prelepem spominu. Imel je revno stanovanje, zato je,

— 97

ko so Francozi odšli, začel koledovati za novo žup¬
nijsko poslopje. Do leta 1816 je tako daleč prignal
to, da je gosposka napravila načrt računa in je raz¬
delila denarne stroške med graščine in gradiče, ki so
po Šmarješki župniji kmete ali desetino imeli. Za-
tična, kot patron, je že 13. nov. 1816 svoj delež s
445 gkl. 13 2  kr. odštela. Drugim je kilo odločeno:
Klevevžu 345 gld. 56 ki'.; Otočicam 9 gld. 35 kr.;
Pleterjem 126 gld. 13 kr.; Novomeškemu kapiteljnu
2 gld. 7 kr.; župniku Šmarješkemu 30 gld. 21 kr.;
Belocerkovskemu 6 gld. 23 kr.; Škocjanskemu pri
Turjaku 22 gld. 22 kr.; Čretežu 132 gld. 5 kr.;
Zburem 87 gld. 21 kr.; Radeljci 41 gld. 32 kr.;
Staremu gradu 25 gld. 33 kr. Strugi 19 gld. 10 kr.
Draškovici 19 gld. 10 kr.; Višnjigori 14 gld. 54 kr.;
Grmu 9 gld. 35 kr.; Habaliu 6 gld. 23 kr.; Šuti
■3 gkl. 11 kr. To vse je zneslo 1347 gld. 1372 kr.

Šega, ki je bil že star, se ni lotil zidanja. Iz¬
ročeno je bilo oskrbniku Pleterske graščine, Ignaciju
Uršič-u. Baje se je Šega 25. rož. 1816 zavezal, da
bo v dveli letih 223 gld. v to vložil. Pozneje so
mu naložili še 100 gld. češ, da 4 leta starega fa-
rovža ni nič popravil. Kakor navadno še današne
dni, se je tudi takrat le pisarilo in ogledovalo pa ra-
čunilo. Slednjič so mu postavili administratorja z ob¬
ljubo nasledstva. Do smrti pa so mu obljubili po
300 gld. na leto, ktere je moral administrator mu
odrajtati. 2. sušca 1822 je umrl dobri gospod Šega
83 let star. Anton Cogoj, Belocerkovski župnik, ga
je pokopal. Med tem je prosil Šega, naj mu pri¬
volijo pomočnika. Napovedali so mu, da ga mora sam
plačevati.

98 —

1819 pride za administratorja Anton Stare.
Ta je bil 1804 kapelan v Kranjski gori; 1805 v
Loki; 1807 v Ribnici; 1812 župnik v Mokronogu.
Ko Stare nastopi, je začel zopet dregati. Pokali so
se, kako bi napravili tudi šolo za 100 otrok. Žup¬
niku so odločili tri sobe in kapelanu eno. Prepustili
so Staretu delo. Za farovž je bilo določenih 3535 gld.
37 kr. za šolo posebej 1223 gld. 35 kr. Stare je
prejel v letih 1819 in 1820 do 1213 gld. 34 kr, Iz¬
dal pa je 1353 gld. 37 kr. Ker je pa nekaj po svo¬
jem hotel delati, tudi les za kozolec pripravil, mu je
gosposka nasprotovala, ter mu posebno očitala, da
hoče pri tleh same kleti imeti. Po velikih sitnostih
je na spomlad 1821 za plučnico zbolel in 11. maja
še le 43 let star umrl. Stare je umrl še v starem fa¬
ro vžu, ki je ravno tu stal, kjer je sedaj ni.

1822 je takoj v začetku nastopil Smarjeto Jakob
Jeglič. Rojen na Gorenjskem v Begunjah 4. jul. 1780
je bil posvečen 22. avg. 1805. Šel je takoj za kape-
lana v Dol. L. 1807 za kapelana k sy. Petru y Ljub¬
ljani. 1818 pa je bil izvoljen župnikom na Dobrovi.
Tu je bil do konca 1821. On je prevzel vse zmešano
zidanje župnijskih poslopij. Napravil si je na yrtu
malo izbico zraven velicega uljnaka, kjer je med zi¬
danjem prebival. Dozidal je še-le leta 1825. Na šolo
in na kaplanovo stanovanje so menda pozabili, ker
nikjer ni nič omenjenega tega. Zares lep in močan
vezan kozolec z 20 oddelki je postavil takoj prvo
leta 1822. Leta 1823 mesca grudna so zopet sklicali
komision. Takrat so naložili gradovom še novih
631 gld. 27 kr. Računi pa še 1829. niso bili popolno
sklenjeni. Ko so leta 1838 napravili nove inventa-

— 99

rije, je bilo vse v dobrem stanu spoznano. Tu je po¬
pisano vse, kar je vsak župnik pri svojem prihodu
dobil. Nekaj hišne in kuhinske oprave, 126 mernikov
raznega žita; vinske posode za 156 veder. Kako do¬
ber kup je bilo to cenjeno, se vidi, ako opomnim le,
da funt speha so cenili 6 kr., dva konja 30 gld.,
štiri krave 53 gld. 33 kr., 9 mladih prešičkov 2 gld.
33 kr. V denarjih je na roke dobil 40 gld. Po mno¬
gih pisarijah je Jeglič prodal staro mežnarijo leta
1828 in kaplaniji so dozidali še stanovanje za orga¬
nista in mežnarja.

Že leta 1841 je dostala lesena streha na fa¬
ro vžu. In spet so bile nove pisarije in komisije. (Po
pravici je rekel star in veljaven župnik, ko so na
zvonik župnijske cerkve novo streho dodelali: Juter

pa se moram takoj pripraviti in pisati za novo streho;
kajti ta, ktero smo danes dodelali bo strohnela, pre¬
denj bodo pisarije in komisije za drugo dognane.)
Vender je Jeglič še vnovič pokril farovž. Umeri je
28. sušca 1845.

9. rožnika tistega leta je bila že spet komisija,
ki je spoznala, da so zmožnični stropi vsi červivi.

1845 je prišel za župnika Lorene Lap. Eojeil
v Komendi 7. avgusta 1789, je bil mašnika posvečen
21. sept. 1818. Šel je tisto leto za kapelana na
Dole; leta 1820 v Loko; leta 1824 v St. Eupert.
Postal je leta 1827 lok. kapelan v Žalini in leta 1831
župnik v Žireh. 1844 je v pokoju živel v Loki. 1845
je prišel v Šmarjeto. 1848 pa je dobil Glavarjev be¬
neficij v Komendi, kjer je umrl 3. decem. 1868. On
je precej zlo zmedene pisarije dobro uredil. Imel je
zares lepo pisavo. Bil je jako natančen v svoji službi.

— 100  —

Preobilne sitnosti s kmetijo in s poberanjem desetine,
in želje po mirnem življenju, ga je napotilo, da je
. prosil za Glavarjev beneficij.

1848 je postal Šmarješki župnik Eduard Polak,

Rojen v Radovljici 7. sušca 1806 je bil dne
29, avg. 1829 v mašnika posvečen. Gosposkega rodu
je bil. in ga je škof Wolf izvolil precej za svojega
dvornega kapelana. 1831 pa je šel za kapelana v
Ribnico; 1831 v Dob; 1834 za subsidiarja v Lesko¬
vico. Ker je bolehal, je bil 1836 v začasnem pokoju
v Impolci (Neustein). 1837 pa je bil kapelan v Les¬
kovici. 1839 mu je Ljubljanski kapitelj podelil žup¬
nijo v Svibnjem. Od tam je prišel v Šmarjeto v ti¬
stem razburjenem letu, ko so desetino in tlako usta¬
vili. Zato se mu je trda godila v začetku, ko ni bilo
še nič vrejeno in za prejšne dohodke ni bilo še ni-
kakoršne odškodnine. Leta 1856 se je preselil v Les¬
kovico. Tu je bil dekan, postal je častni kanonik in
vitez Franc-Jožefovega reda. Umrl je 4. grudna 1885.
Bil je neizrečeno blaga duša. On je 1853 napravil
zares lepo zvonjenje, kar je že omenjeno. V pisarijah
je bil prav natančen. Bil je vedno gostoljuben. Vse
ga je spoštovalo in ljubilo.

1857 je za Polakom prišel Jakob Skala. Rojen
pod Semičem 20. ayg. 1798. V mašnika posvečen
25. sept. 1825. Kaplan je bil v Cirknici, potem v
Ljubljani pri sv. Jakobu. Od tam je prišel 1835 za
vikarja v Št. Peter pri Novem Mestu, . od koder je
došel v Šmarjeto, kjer je umrl 13. jul. 1874.

1875. 31. sušca sem prišel jaz v Šmarjeto.
Rojen 27. mal. travna 1825 v Gabrovem, Loške mestne
župnije, sem bil v mašnika posvečen 31. mal. šerp. 1849.

— 101  —

Takrat je bilo veliko mašnikov. V Loškem okraju
nas je bilo 7 sošolcev. Pri č. nunah v Loki, kjer
sem 15. vel. srp. imel novo sv. mašo, sem čakal službe.
Ker je takratni mestni kapelan gospod Ožbald Prosen
nekaj bolehal, sem ga od 20. grudna 1849 do 5. vel.
travna 1850 namestoval. Od 3. mal. srp. do 5. vel.
šerp. tisto leto sem bil v Dražgošah namesto bolnega
Aleša Šušteršiča, ki je šel v Toplice. 10. vel. srpana
1850 pa sem prišel v Šmarjeto mesto bolehnega ka-
pelana Antona Čibaška, ki je pa 24. rožnika 1851
zopet nastopil. In zdaj sem postal kapelan v Horjulu,
kjer sem bil do 10. vinotoka 1855. Zavoljo nekega
dopisa v „Zgodnji Danici 41  tožen, so me prestavili
pod Semič, češ, tu bo daleč od Ljubljane, in ne bo
imel časa pisariti. Potegnil se je pa zame v. č. Vrh¬
niški dekan, častni kanonik in vitez Fr. Jožefovega
reda g. Andrej Pečar, pozneje župnik na Krki. Pod
Semičem je bilo za me, slabotnega, prehudo. Dne
4. grudna 1858 sem prišel zopet v Šmarjeto za ka-
pelana. Dne 26. vel. srp. 1863 sem pa šel čez Gor¬
jance nazaj v Dragatuš za župnika. Od tam sem se
preselil 5. vel. travna 1870 v Podgrad, od koder sem
prišel v tretje v Šmarjeto.

2. Kapelani.

Prvi Šmarješki kapelan je podpisan, kar sem že
omenil, 23. rož. 1495 v pismu prvega novomeškega
prošta Jakoba Auersperga, in ta je bil Jernej Dreypach.

Za tem nisem mogel zvedeti nobenega do leta
1702. To leto je 17. mal. srpana v Belicerkvi krstil
Šmarješki kapelan Janez Adam Janežič. Je umrl v
Novem Mestu 19. vel. travna 1715.

7

— 102

1703 19. sušca je zopet v Belicerkvi krstil Šmar¬
ješki kapetan dure Hochel,

1706 je bil kapetan Janez Krst. Werkh. Ta je
bil brat Belocerkovskega župnika Mihaela Werkh-a,
ki je že 1700 v Belicerkvi nastopil; pa bil tam celih
24 let.

1710 je nastopil Adam Singer, ki je bil tu še
1714. Umrl je 5. rožnika 1715.

1711 pa Franc Anton Schuttrich, ki je 1724
postal župnik v Belicerkvi, kjer je bil do leta 1729.

Vsi ti gospodje so zapisani v Belocerkovskih
krstnih bukvah.

Šmarješke matrike se pričnejo še-le leta 1725.
Prvi kapelan v krstnih bukvah je Lorene Kos, ki
je krstil 29. sušca Jureta Hribar-ja iz Zbur.

24. malega travna to leto pa je že podpisan

Martin Gartner.

1726 je bil kapelan Janez Lasič, ki je 1734 bil
tu župnik.

1728 je pa Jožef Miha Brenk, ki je bil le eno
leto tukaj. Za njim je

1729 prišel Vincenc WoifFgrueber. Za njim je
bil vikar Jure Zabukovič in

1730 pa Jakob Strojan, ko je bil župnik Ferd.
pl. Budolfi. Wolffgrueber je 1734 postal vikar v
St. Petru; od leta 1743 do 1751 pa župnik v Beli¬
cerkvi, kjer je umrl leta 1751. Slovel je kot dober
poljedelec.

1731 je bil tu kapelan Lorene Žitnik. Bil je
tudi Sacellanus v Zbureh. Poprej je bil v Št. Petru.

1733 je zapisan Andrej Hohenberger.

1734 pa Primož Hostnik.

— 103 —

1739 je kapelan Andrej Semen, ki je prišel iz
Zbur, kjer je bil hišni kapelan.

1743 pa je Miha Schimitz. Ta je bil 1754 do
1770 župnik v Belicerkvi.

1749 je zopet Sacellanus Zburski Martin Medic
prišel za kapelana.

1752  so imeli pa tudi vikarja. Ta je bil Miha
Smrekar ki je bil od 1741 grajski kapelan v Starem
gradu.

1753  je bil kapelan Gašper Kopšar (Copschar).
Bojen L 1717. Vprašan ob vizitaciji 1. 1753., je od¬
govoril: Doma sem iz Mengša, 11 let sem mašnik,
7 let v službi; na sv. Jurja dan sem semkaj prišel;
star sem 36 let, ter sem z župnikom in z ljudstvom
zadovoljen. Koliko kapelanija nese, še ni vedel. Ker
ima pa hrano pri župniku, mu bo, misli, do sto to¬
larjev nesla.

1755 je zopet vikar podpisan Štefan Čepon.

1756  pa kapelan Peter Suchenstein. Od 1770
do 1773 je bil vikar v Št. Petru, kjer je 1. kimovca
tisto leto za jetiko umrl. Bil je dober čebelar.

1758 je vikar Tomaž Zajec, kapelan pa Ignacij
Trebar.

1759 pa je vikar Ignacij Zabred, kapelan pa
Sebastijan Kern. Ta Kern je bil 1761 do 1770
vikar v Št. Petru. Umrl je v Staremgradu, kjer je
7 let blizo svojega vinograda samotaril. Pokopan je
bil v Št. Petru 1. 1777. i)


J) Gonf, Zgod. fara III, 43,

— 104 —

1760 je bil prišel za kapelana Jure Likovič. Ta
je 1. pros. 1762 v kripto župnijske cerkve pokopal
55letnega mladeniča Janeza Zorana (mislim brata
župnikovega).

1762 je bil vikar Andrej Maren.

1764 je prišel za kapelana Jakob Tomšič.

1765 pa je bil kapelan Primož Polak; vikar
pa Franc Haan.

1766 je vikar Gregor Waihovič; kapelan pa

Adam Malič.

1767 je vikar Matija Sassel (Šašelj).

1768 vikar Gregor Klemenec in kapelan Franc
Sigi. O tem času so jib kar hitro prestavljali. Imeli
so na spomlad sinode; in po sinodi so bile večidel
takoj prestave.

1770 je bil kapelan Tomaž Igel, ob enem kju-
čar župnijski cerkvi. In to leto je tu Jožef Sever
vikar. Ti vikarji so imeli posebej hišico, ki je stala
pod župnijskim stanovanjem pri poti, kjer je zdaj
velik divji kostanj.

1771 je bil kapelan Matevž Kavčič.

1773 sta bila po vrsti vikarja Jure Butkovič
in Jakob Urednik. In to leto je prišel nazaj za ka¬
pelana Franc Haan.

1777 je bil vikar Lukas R . ^ elan pa

zopet Gregor Klemenec.

1778 je bil kapelan Ignacij Mlakar, vikar pa
Janez Waicnpoth.

1781 je bil kapelan Matevž Barlič.

1782 pa Anton Zupančič.

1784 je bil vikar Andrej Kralj.

1774 je postal vikar Anton

— 105

1787 je bil kapelan Jure Sever; vikar pa Se¬
bastijan Kenda.

1792 je bil vikar Jakob Debelak. Je bil zadnji
vikar v Šmarjeti.

1794 je prišel za kapelana Miha Vrtin, ki je
šel 1795 v Brusnice; od tam 1799 vAdlešiče; 1806
bil je beneflcijat v Ljubljanski stolnici, od koder je
šel 1809 na Tirolsko v vojaško bolnišnico.

1795 je bil kapelan Janez Perše; njemu je čez
pol leta sledil

1796 Matija Sthriha, ki je bil 1794 kurat v
Črnomlju, 1795 kapelan v Mirnipeči. Iz Šmarjete je
šel 1800 nazaj v Črnomlj za župnika, 1802 pa v
Podzemelj, kjer je menda dve leti pozneje umrl.

1801 je prišel kapelanovat Peter Starešinič, ki
je bil 1794 kapelan na Trebelnem, 1798 na Vačah.
1804 je postal župnik v Stopičah, kjer je umrl okrog
leta 1812.

1803 je prišel Andrej Kavček, ki je bil rojen v
Št. Rupertu 1775; v mašnika posvečen 8. sept. 1801.
je šel še tisto leto za kapelana v Doberniče, 1802
pa v Št. Jernej, od koder je v Šmarjeto prišel; 1804
je šel y Ribnico, 1807 pa v Šmartno pri Litiji. Kje
in kdaj je umrl, ne vem.

1803 je bil kapelan Janez Wolf. Kam je šel
od tod, ni znano. 1813 ga ni več.

1810 je prišel Jožef Žagar, rojen na Vinici dne
22. aprila 1782; posvečen 7. sept. 1807. Od tod je
menda šel na Vrh, kjer so hajduki prejšnega kurata
ubili. Pozneje je bil župnik pod Semičem, od koder
je prišel za kanonika v Novomesto, kjer je umrl dne
24. febr. 1871.

— 106

1815 je prišel za subsidiarja Jernej Rejec, ki
je bil 17. avg. 1787 rojen v Nemškem Rutu na Tol¬
minskem, v mašnika posvečen 13. nov. 1814. Ravno
takrat je prišel za kapelana Nikolaj Kramar, Novo-
meščan. Rojen 2. sept. 1781, posvečen 17. jun. 1810.
Bil je 1. 1812 kapelan na Mirni. Iz Šmarjete je šel
v Mirnopeč, in od tam 1820 za farnega vikarja k
sv. Trojici.

1816 je bil kapelan Miha Zdešar, iz Št. Vida
pri Ljubljani, kjer je bil rojen 30. avg. 1781. Mašnik
je postal 31. avg. 1808. Šel takoj za kapelana v
Lašče, 1812 v Št. Rupert, 1814 na Trebelno, od ko¬
der je prišel v Šmarjeto; 1819 je šel od tod na Dole,
kjer je 1821 postal vikar in je 11. apr. 1838 umrl.

1820 je bil kapelan Jurij Tome; rojen v Ljub¬
ljani 17. marca 1790; mašnik 21. avg. 1816 je bil po¬
slan za kapelana v Mokronog leta 1818. Od tam je
prišel v Šmarjeto. 1822 je šel na Vrhniko, 1825 za
lok. kapelana na Rob. 1846 je postal župnik v Hre-
novicali, kjer je umrl 17. febr. 1849.

1822 je nasledoval Anton Škerjanec Rojen
5. maja 1788, posvečen 22. sept. 1816, je bil 1818 za
kapelana v Črnomlju. 1823 je šel za kateheta v
uršulinski samostan v Ljubljano. 1827 je bil vikar
na Mirni, od koder je šel 1831 za župnika v Boštanj.
Tu je umrl 22. jun. 1845.

1823 je bil kapelan Anton Pavlin. V Smled¬
niku 16. junija 1794 rojen, postal je mašnik dne
21. sept. 1818. Bil je semeniški duhoven. 1819 je
šel za kapelana v Lašče, 1820 v Cirknico, 1822 v
Črnomelj. Iz Šmarjete je šel 1826 v Polje, 1827 na
Brezovec, 1829 v Poljane na Loko. 1830 je dobil

— 107 —

lokalno kapelanijo v Zlatempolji, kjer je umrl dne
22. nov. 1835.

1826 je prišel Andrej Walland (Balant) iz Ra¬
dovljice. Rojen 16. nov. 1795, je bil posvečen dne
20. sept. 1822. Šel je naj prej za kapelana v Loški
potok. Od tam 1820 v Sodrašico, 1825 v Dole. Tudi
v Šmarjeti je bil le eno leto. 1827 je šel v Radeče,
1832 pa v Višnjogoro. 1834 je dobil beneficium v
Kamniku, kjer je zlatomašnik umrl 3. nov. 1882.

1827 je prišel iz Št. Jerneja kapelan Lorene
Mušič. Rojen v Cerkljah 11. avg. 1792, mašnik dne

. 23. sept. 1821, je šel najprej v Radeče, 1823 v Les¬
kovco, 1826 pa v Št. Jernej. Iz Šmarjete je šel 1831
v Koprivnik za lokalista. Od tam 1833 za župnij¬
skega vikarja v Špitalič, kjer je umrl 18. jul. 1858.

1830 je bil subsidijar Alojzij Pibernik. Rojen
pod Semičem 27. sept. 1801 posvečen 21. avg. 1830.
Že 1831 je šel od tod v srednjo vas na Kočevskem
za kapelana. 1834 pa v Sodrašico. 1836 je postal
kurat pri Novištifti, 1843 pa vikar v Loškem potoku;
1863 je postal ondi župnik, kjer je ostal do 1878,
ko je stopil v pokoj in je umrl v Babnem polji dne
4. febr. 1880.

1831 je bil kapelan Janez Hrovat z Vinice.
Rojen 21. marca 1794, posvečen 23. sept. 1820, je šel
v srednjo vas v Bohinji, pa takoj drugo leto v Grad,
leta 1823 v Zatično, 1824 na Krko, 1826 v Šmihel,
1827 na Rako, 1828 v Št. Jur pod Kumom, 1831 v
Šmarjeto, 1834 k sv. Križu pri Kostanjevici, 1837 v
Sodrašico in 1839 je šel v pokoj. Kaj da so ga tako
podili sem ter tje, Bog ga vedi! V pokoju je živel
pri sv. Križu pri Kostanjevici; kjer je 2. maja 1845 umrl.

— 108 —

S Hrovatom ob enem je prišel v Šmarjeto za
subsidiarja Franc Strmole, ki je tudi mnogo služb
poskusil. Rodil se je v Zatičini dne 30. julija 1802.
V mašnika posvečen 12. avg. 1827 je šel tisto leto v
Dobrepolje. 1828 je bil y Podzemelj prestavljen;
1830 pa k sv. Križu pri Kostanjevici. Leta 1831 je
bil subsidiar v  Šmarjeti; naslednje leto kapelan v
Št. Lorencu; 1834 v Dolini; 1835 zopet v Metliki,
kjer je tri leta ostal; 1838 je bil kapelan in zgodnjik
v Staremtrgu pri Poljanah; 1841 je prišel v Adle-
šiče, kjer je ostal do 1844. Leta 1846 je bil ka¬
pelan v Horjulu, od koder je šel 1848 za lokalnega
kapelana v Lučine. 1862 pa je bil premeščen v
Kokro, kjer je končal svoje življenje 25. sept. 1874.

1832 je bil subsidiar Blaž Pogačnik. On je luč

sveta zagledal v Zašpili 28. jan. 1805. 26. jul. 1832

posvečen je takoj šel v Šmarjeto. Naslednje leto je
šel za kapelana v Kostanjevico, 1835 pa na Toplice
in 1837 v Šmihel. Leta 1844 je bolehavec prišel na
Skaručino, kjer je 27. nov. 1855 umrl.

Tisti čas je bil skoraj vsako leto drug subsidiar.

1833 je bil subsidiar Blaž Leben, rojen dne
28. jan. 1809 v Naklem. Mašnik 27. jul. 1833. Sub¬
sidiar v Šmarjeti tisto leto; je šel 1834 v Kočevje,
od tam 1844 v Sotesko za župnika, kjer je umrl dne
15. aprila 1853.!)

1834 pa č. gosp. Gašper Gašperlin. Ta je bil

doma v Cerkljah. Rojen dne 22. dec. 1805, posvečen
26. jul. 1834. 1836 je šel za kapelana v Stopiče;

1839 v Kostanjevico; 1841 je prišel v Št. Rupert,

D Glej Zivotopis: Zgod. fara, II, 112.

— 109

kjer je bil do 1855. To leto je šel na Bačko. Umrl
tam v pokoju.

1834 je pa kapelansko službo imel Franc Ka-
liger. Bodil se v Stopičah 2. avg. 1800. Posvečen
20. avg. 1826 je šel za kapelana v Starilog; 1828 v
kočevsko Reko; 1831 v Kočevsko mesto; 1834 je
prišel v Šmarjeto. Od tod je šel za lokalista v
Polom, 1846 pa je postal župnik v Dobrniču; in tu
je umrl 15. marca 1856.

1836 je bil tu subsidiar Janez Zavrl V Bi-
tinji 13. dec. 1798 rojen, je bil posvečen 27. avg. 1825.
Leta 1826 je bil kapelan v Metliki; 1828 v Črnomlju,
kjer je obolel. Šel je v začasni pokoj in je živel v
Impolci za Savo. Od tam je prišel v Šmarjeto. Od
tod pa je šel 1837 za vikarja v Novo Mesto. 1856
pa je prosil za beneficiat v Višnji gori, kjer je umrl
13. dec. 1880. (Ker je bil v Višnji gori Ciglar župnik
in Narobe kapelan, so se šalili, da je v Višnji gori
polžu Ciglar narobe zavrl.)

1837 je prišel v Šmarjeto Jakob Finžinger. Bil
je na Breznici dne 4. aprila 1802 rojen. Postal je
20. avgusta 1830 seminiški duhoven. 1831 je bil
kapelan v Dolenjivasi, 1833 pa v Ribnici. Od tam
je prišel 1837 le sem za kapelana in 1838 šel že v
Moravče, 1842 pa nazaj na Dolenjsko v Trebno, in
1844 je dobil lokalijo sv. Katarine. Tam gori leži
pokopan že od 24. apr. 1865.

1838 Valentin Leben*) brat Blažov, rojen dne
7. febr. 1813. Mašnik 1837. 7. jan. 1838 subsidiar
v Šmarjeti, je meseca junija šel v St. Rupert za sub-

i) Glej Životopis Zgod. fara, II, 112.

— 110  —

sidijarija. Kapelanoval je 1841. v Šmihelu pri Novem
Mestu, 1848 v Krašnji, 1849 y Dobu, od koder ga
je gospod poklical 16. okt. 1856. Lebnova hiša v
Naklem je podarila 4 gospode. Peter je bil najsta¬
rejši, najmlajši je pa vis. čas. gosp. dr. Matija Leben,
profesor nravne v Ljubljani.

1838 je bil subsidijar Miha Kopitar iz Komende.
Rojen 14. apr. 1808, posvečen 12 avg. 1838 je naj
prej prišel v Šmarjeto. Od tod je šel za kapelana
1839 na Čatež; leta 1840 k sv. Križu pri Turnu;
1842 v Logatec; 1845 v Sostro; 1846 v Tržič. 1848
je dobil lokalijo Erzelsko. Zadnje leta je živel v po¬
koju v Vipavi, kjer je umrl 9. jun. 1878. Bil je var¬
čen in gospodaren, ter je svoje precejšno premoženje
zapustil Komendskim cerkvam.

1838. To leto je službo kapelansko prevzel
Janez Verščaj. Bil je Črnomaljec. Rodil se je dne
20. okt. 1804. Posvečen je bil 21. avg. 1830, kot se-
miniški duhoven. 1831 je šel za mestnega kapelana
v Loko, kjer je bil sedem let. Od tam je prišel v
Šmarjeto. 1841 pa je šel v Ribnico. Precej drugo
leto je dobil župnijo Stopiško. 1878 je stopil v po¬
koj ter je životaril v Stopičah, da je dne 30. marca
1880 umrl.

1839 je bil subsidiar Martin Tršinar iz sosed¬
nega Škocijana doma. 16. okt. 1810 se je rodil. Ko
je bil 5. avg. 1839 posvečen, je dobil dekret za Šmar¬
jeto. Takoj naslednje leto pa je šel čez Gorjance v
Metliko za kapelana, kjer je tudi komaj eno leto bil.
1841 je že na Doleh; 1843 pa na Trebelnem in 1846
v Čatežu za kapelana. Doli je bil dve leti in 1853

— 111 —

je postal župnik v Dragi in živel ondi do svoje smrti,
i 8. okt. 1861.

1840 je prišel zadnji subsidiar. Jožef Peterle
s Trebelnega doma. 9. marca 1810 rojen, 4. avg. 1840
posvečen, je takoj nastopil to službo. 1842 je šel k
sv. Križu pri Turnu; 1844 v Kadeče; 1848 v Čatež
pri Kostanjevici; 1849 na Dole 1855 pa je dobil lo-
kalijo sv. Ožbalta. In tam je sklenil 20. apr. 1868.

1841 je prišel za kapelami Matija Menard.
Bojen v Šmarji 30. januvarja 1799 je bil posvečen
26. avg. 1828. To leto je šel v Preserje za kapelana;
1830 v stari Terg pri Ložu; 1832 v Št. Vid pri Za-
tičini, od koder je le sem bil prestavljen. 1849 je
šel pod Semič, in tam počiva od 12. sept. 1850. Imel
je nekaj malega premoženja, kterega je volil svoji
žlahti, češ, naj še drugi kaj priložijo, da bo nekako
družbinski zaklad ali fidejkomis. Kje je zdaj ta de¬
nar, Bog vedi

1849 je kapelansko službo opravljal č. g. Anton
Čibašek. 6. jan. 1814 se je porodil v Smledniku.
5. avg. 1839 je bil posvečen kot seminiški duhoven.
Takrat je bilo na obilo duhovnov; zato je čakal celo
leto na službo. 1841 je šel v Leskovico za subsidi-
jarja ; 1842 za kapelana v Dolino; 1845 nazaj v Les¬
kovico in od tam v Šmarjeto. 1850 je nekaj bole-
haval ter je prosil za začasni pokoj. — Tiste mesece
sem ga jaz nadomestoval. — 1851 pa je zopet na¬

stopil ter postal župnik v Škocjanu pri Turjaku. Od
leta 1878 pa živi (premožen) v pokoju v Ljubljani.

1851 je nasledoval Jožef Gregorič iz Št. Jerneja
doma. On se je rodil 18. febr. 1810 in je bil mašnik
12. avg. 1838. Naslednje leto je šel za subsidijarja

— 112  -

pod Semič; 1841 za kapelana k sv. Križu pri Kosta¬
njevici; 1842 v Čatež; 1846 v Žužemberk in od tam
le sem. 1858 pa je dobil lokalijo na Čatežu pri Treb-
nem. Tu je umrl 5. febr. 1874.

1858 v adventu sem bil prišel izpod Semiča
nazaj za kapelana jaz, ter sem bil tu do

1863. Za menoj je prevzel Šmarješko kapelanijo
Peter Honigmann, rojen v Srednji vasi na Kočev¬
skem 29. jan. 1834; posvečen 25. jul. 1858, je šel 1859
v Šmihel, od koder je prišel sem. Dalje časa bolehav
je bil tu pokopan 11. marca 1866. Bil je zares blaga
duša. Za njim je prišel:

1866 č. g. Janez Železnikar. Rojen v Cerkljah
na Gorenjskem 15. maja 1820. Posvečen 31. okt. 1847.
Šel je naj prej za kapelana v Dolino; od tam 1849
na Rako, od koder je v Šmarjeto prišel. 1879 pa je
šel za benelicijata v Št. Vid pri Brdu, kjer še živi.

1879 je prišel č. gospod Janez Plevanič Dne
16. maja 1844 rojen v Leskovici, je bil posvečen
31 jul. 1871. Šel je na Dolino za kapelana. Od tam
1876 v Boštanj, od koder je semkaj prišel. 1884 so
ga poslali v Črnomelj, od leta 1885 je župnik Soteski.

1884 mu je nasledoval č. g. Jernej Zupanec. Ro¬
jen 23. avg. 1855 v Radovljici; posvečen 26. jul. 1879.
je bil nastavljen v Kamnigorici; od tam je šel 1882 na
Ig. Z Iga v Šmarjeto in 1886 je šel v Št. Rupert.

Sedajni č. g. kapelan Franc Perpar je rojen v
Doberničah 2. marca 1855. Posvečen v semeniškega
duhovna 26. julija 1879, je kapelanoval na Mirni eno
leto; 1882 v Kostanjevici; 1884 v Trebnem; 1886
v Boštanj in je prišel še tisto leto v Šmarjeto.

— 113

Znanih je tako 20 župnikov. 57 kapetanov, 16
vikarjev in 12 subsidiarjev. Zmed teh 105 mašnikov
nas še 6 žiyi. Drugi so šli že po plačilo v večnost.
Bog jim hodi milostljiv; nam živim pa daj svojo po¬
moč, da zamoremo Njemu dopadljivo, sebi in nam iz¬
ročenim dušam pa v izveličanje svoje preimenitne
dolžnosti natančno opravljati!

VII.

Odlični Šmarječan.

Imenitnih, slavno znanih mož Šmarješka župnija
nima kaj. Edini Janez Zalokar dela čast starodavni
Šmarjeti.

Bojen je bil na Vinici hišna številka 4. dne
26. jun. 1792. Starši so mu bili Janez Zalokar in
Marija Teršinarjeva. Na Vinici, po Orešji in po
Osrečji so Zalokarji. Povsod pa, kjer se za Zalokarje
pišejo, pravijo pri Klemenovih. Večidel vse te hiše
so ter dne; izmed vseh pa je od nekdaj Vinički Zalo¬
kar najpremožnejši. Oče Zalokar se je oženil 1. 1791.
Za Janezom imel je še dva otroka: Marijo, rojeno
1795 in Jožefa, rojenega 1798. — Janeza je krstil
kapelan g. Jure Sever. Botra sta mu bila ujec Ma¬
tija Teršinar in G-era Perše.

Janezek je bil bistre glave. Ker so bili starši
premožni, so ga dali v Ljubljano v šolo. V mašnika
posvečen je bil 1. 1815. Na obširni župniji v Metliki
je bil kaplan do 1. 1818. To leto je postal duhovni
vodja seminiški. In to službo je deset let imel. Leta
1828 je bil župnik v Terziču; preden se je 1. 1835

— 114 —

selil v Škocijan; mu je 80 let stara mati umrla v
Teržiču. Oče je dve leti poprej umeri, L 1853 pa se
je umaknil v pokoj in je 7. septembra 1872 umrl v
Ljubljani.

Bil je učen gospod in posebno delaven. Ker se
je šolal v tistih časih, ko so pri nas Francozi gospo¬
darili, je govoril prav dobro francoski, kar mu je ve-
likrat prav prišlo. Ko je bil v Škocijanu, se je lahko
pogovarjal z Klevevžkim graščakom Jambartom, ki
je bil Francoz. Znal je dobro latinski. Kot duhovni
vodja je začel slovensko pisariti. L. 1820 je prestavil
iz latinskega: „Tomaža Kempčana Hoja za Kristu-

sam.“ L. 1822 je spisal: „Navuki in molitve za

mlade ljudi.“ Bil je poseben prijatelj Metelkotov, ter
je eden najboljših pisateljev tistega časa. Pervije jel
pisati v Metelčici.

L. 1825 je v Metelčici spisal: „11. Navuki in

molitve za mladost."

To leto je potegnil za Metelčico in je spisal:
„Splohin nauk o krajnskih čerk, posebno glas novih,
in navoj, po njih prav brati."

L. 1826 je spisal: „Kratko podučenje v nar

potrebniših keršanskih resnicah; poleg stariga v
c. kr. nemških šolah zapovedaniga katekizma, pomnožil
J. Zalokar, Spiritual v Ljubljanski duhovščini. Po
dovoljenji vikši c. kr. dvorne bukev cenije."

Kavno to leto je spisal: „Kratko premišljevanje
Kristusoviga terpljenja per božjim grobu, ali pa sicer
per križevim potu."

Ravno to leto tudi: „Dvanajst bukev Tomaža

Kempčana, izbranih iz njegovih dosle še malo znanih

— 115

pisem; iz latinskiga pobožnim k pridu prestavil
J. Zalokar.

Te petere bukve je pisal v Metelčici. In zdaj
je odložil pero. O abecedni vojski bival je v Terziču,
ter se je neposrednje ni vdeleževal. Pa vedno jej je
bil prijazen. Še 1. 1848, tedaj župnik v Škocijanu,
se le še potegne za Metelčico in spiše v „Extra-
Beilage z. Laib. Ztg.“ po nemški: „Noch ein Wort

iiber die neue slovenische Ortbograpkie,“ ter jo z vso
vnemo priporoča nasproti Bohoričici in Gajici. Pa
zastonj je bil njegov trud.

Preden je šel v pokoj (pokojnino mu je moral
njegov naslednik v Škocijanu odrajtovati), je zadnjo
jesen 1853 (spisal: „Umno Kmetovanje in Gospo¬

darstvo. “ To obširno delo — že v Gajici pisano —
je c, kr. kranjska kmetijska družba na svitlo dala
leta 1854.

Dr. Bleitveis ga pripravi, da mu sostavi nektere
reči za gimnazijska Berila, za družbo Kmetijsko, za
Novice, kjer je dal 1. 1855 natisniti „Slovenski re¬
dovnik žlalite in svakovščine. V drugič priobči „Slo¬
venski redovnik 11  v Vodnikovem spomeniku 1. 1859.

Spisoval je za se „slovenski slovar.“ Ko je po¬
kojni vladika A. A. Wolf določil, da nemški-slovenski
del slovarja vredi M. Cigale, mu prav marljivo po¬
maga naš Zalokar. Osnova njegovega slovarja je bila
družinstvena, po slovstvenem rodovniku. Kedar so pa
jezikoslovci, veljaki nasvetovali abecedni red, je mar¬
ljivi starček prepisal ves slovnik tako, ter predsed¬
niku dotičnega odbora prodal za prav dober denar
svoj rokopis, ki se rabi za podlago sloyensko-nem-
škemu, že davno pričakovanemu slovniku.

— 116  —

Poslovenil je Zalokar Hartingerjevih kmetijskih
tabel J. in 16. In to je bilo njegovo poslednje slov¬
stveno delo.

Bil je izurjen homeopat. Malo časa pred smrtjo
je dajal še drugim zdravila. Zadel ga je mertvoud.

Z Jezičnikom, ki ga opisuje 1. 1885, zdihnem
tudi jaz: Naj do zadnje ure neutrudljivo delavni

domoljub v miru počiva!

117 —

Dodatek

k 101. strani.

Pač so resnične besede: „Ne veste ne ure

ne dneva, k e daj pride Gospod". Tudi rajni
g. Volčič gotovo ni mislil, da ga bode Bog poklical
po zasluženo plačilo, preden bode tiskana knjiga. Ko
je bila ravno v tisku 6. pola njegovega zadnjega dela
„ Z go d o vi n a Šmarješke fare",  katero je spisal
v spomin svojim ljubljenim faranom, nenadoma zboli
in umrje. Pola končuje s pričetkom njegovega životo-
pisa, ki pa je jako skromen in le v kratkih potezah
omenja svojega službovanja po raznih krajih. Naj mi
je dovoljeno, da kot dodatek k njegovej knjigi neko¬
liko bolj obširno spišem njegovo neumorno delovanje,
osobito slovstveno.  To kar je storil svojim fara¬
nom kot vnet dušni pastir, ni mi tukaj treba omenjati;
saj je vsem faranom le predobro znano in bode gotovo
v spominu ostalo še dolgo let. Kakor neutrudljivega
delavca v vinogradu Gospodovem še povsod hranijo v
blagem spominu, tako ga bodo gotovo tudi Šmarje-
čanji! In kako bi ga tudi ne? Saj ti skoraj vse,
kar vidiš v cerkvi, kliče v spomin marljivega rajnega
gospoda; osobito pa še lep k amen it oltar na
čast sv. Jožefu, kije  stal blizo 2400 gld. Vse
te stroške je rajni iz svojega poplačal. Takisto tudi
lepa monštranca  v vrednosti nad 400 gld., ka¬
tero je rajni z brati vred omislil cerkvi, kakor sve-
doči napis na njej.

8

— us -

Latinske šole je obiskoval deloma v Novem Mestu,
deloma v Ljubljani. Leta 1838. in 1839. je izvršil 1. in
2. šolo v Novem Mestu, v letih 1840, 1841, 1842 pa
3., 4. in 5. v Ljubljani. Leta 1843. se nahaja zopet
v Novomeškem gimnazijskem sporočilu v šesti šoli.
Takratni modroslovski šoli je leta 1844. in 1845. zo¬
pet izvršil v Ljubljani ter stopil na jesen 1845. v
Ljubljansko semenišče.

Vže kot bogoslovec se je pečal marljivo se slo¬
venščino in tudi zlagal pesmi, katere je priobčil v
Novicah in pa Danici. Mej drugimi se nahaja v Novi¬
cah (1849. št. 5.) njegova pesem: „Komu bom vstre-
gei?“ in (1854. št. 60.) „Pesem veselih mlatičev"; v
Danici pa: Misijonarjem v slovo (1853. št. 36.), Dru¬
žba rokodelska (1855), Prekletstvo (1855. št. 16.), K
Jezusu (1855 št. 31), a)  pred sv. obhajilom, b)  po sv.
obhajilu; Jezusu ML (1857 št. 35.), K Jezusu il. (1857,
št. 36), Mariji naši materi (1854, št. 32), Grešnik do
Marije Device (1854 št. 36.), Izročiio Mariji, (1853,
št. 34.), Mariji v spomin na sv. Višarje (1853, št. 40),
Mariji prečisti Devici (1854, št. 47), Mariji naši Materi
(1853, št. 48), Slava Mariji naši Materi (1854, št. 42),
Mariji moji materi (1855, št. 10.), Pribežališče grešnikov
(1855, št. 9.), Češena si Marija (1859, št. 14.), Bene-
dicite Marijam [Hvalite Marijo] (v Romarju 1858.).

Nekaj pesmi se še nahaja v rokopisu, ki menda
še niso bile tiskane. Iz vseh njegovih pesem veje
otroška ljubezen do nebeške kraljice Marije, ta pa še
zlasti v pesmi. „Šopek za Marijo' 1 , ko poje:

O kako bo duša zdaj moja vesela,

Ko bom Mariji ta šopek oddal,

Videl bom, da ga Marija bo imela,

Saj sem ga le samo za njo nabral

— 119

Pa o Marija! zastonj Ti jaz dati

„ Šmarnic" ne morem in tud jih ne dam —

Gnado mi sprosi: Boga prav spoznati,

Hudega na duš in telesu me bran’.

Naj bo duhovna vez „šopek“ med nama,

Kaže da ljubim te ’z cele moči,

Saj ga nabrala ljubezen je sama
Ker te pa ljubim, me ljubi tud Ti!

Da, kar premorem, o moja Marija!

Ljubim Te — za-te gori mi serce.

Veš, kaj želim, o sveta Marija:

Vsi naj te ljubijo, z mano časte!

Da bi širil mej Sloyenci češenj e nebeške kraljice,
rekel bi, posvetil je vse svoje moči. Večinoma imajo
tudi vsi njegovi spisi to za predmet. Za časa, ko je
bil rajni še kaplan v Horjulu, pričela se je tudi po
Kranjskem širiti pobožnost meseca majnika na čast
Mariji Devici. Baje je tej pobožnosti tudi on z v. č.
g. L. Jeranom izumil ime „Šmarnice“,  ki so se¬
daj tolikanj priljubljene pobožnemu slovenskemu na¬
rodu, da je uže redka fara na Kranjskem, kjer bi se
ne obhajala ta pobožnost. Manjkalo pa je za one
dobe še primernih premišljevanj za to pobožnost.

Sestavil je prve „Šmarnice",  ki so obsegale
premišljevanja za pet nedelj. Tudi je vpeljal to pobož¬
nost, kjer je služboval. Takisto je tudi povsod širil in
vpeljeval razne bratovščine, ker je dobro vedel, da so
najboljši pripomoček, ki napeljujejo verne k pobožnemu
življenju in jih odvračajo od greha. — Tudi je oskr¬
bel povsod, kjer je bil župnik, svojim faranom dobroto
sv. misijona: v Dragatušu (1868, ki je bil prvi na
Dolenjskem), Podgradom in v Šmarjeti celo trikrat.
Pa ni mi tukaj prostora o tem obširneje govoriti, ker

8 *

— 120  —

šem hotel le v kratkih potezah omeniti njegovo slov¬
stveno delovanje.

Leta 1857. je spisal se sodelovanjem g. Kreona
„Šmarnice“ z naslovom:

1. Lavretanske litanije, razložene po najboljših
virih za počeševanje prečiste Device Marije, zlasti v
mescu velikem travnu. V Ljubljani, 1857. Založil
in natisnil J. E. Milic. 8°, 538 strani.

2. „Žganju vojsko, žganju slovo". 1 ) 8°.

3. Vert nebeški. Pobožnim Slovencem darovan.
Bukve lepih molitev in naukov. V Ljubljani 1863.
Založil M. Gerber. 8°. 476 str.

4. Nove Šmarnice Mariji prečisti Devici daro¬
vane. Drugi natis. V Ljubljani 1867. Zal. J. Gion-
tini. 8°. 192 str.

5. Getzemani in Golgata, šola ponižnosti, poko-
rišine in ljubezni do smerti. Bukve premišljevanja in
molitve k časti britkega terplenja in smerti našiga
Gospoda Jezusa Kristusa. Četert natis. V Ljubljani
1868. Založ. M. Gerber. 8°. strani 664.

6. Misijonski spomin. Kratek zapopadek misi¬
jonskih pridig in nauki in molitve za bogoljubne kr-
šanske duše. Drugi natis. V Ljubljani 1873. Zalo¬
žil Mat. Gerber. 8° 620 strani.

7. Razlaganje keršanskega nauka. 2 )

V. zvez. Celovec 1871. 8° velika str. 108.

|) Te knjige nisem imel pri roki.

2) Nadaljevanje po rajnem Janezu Škofiču, župniku Su«

1872. „ „ „ 368.

1874. „ „ „ 658.

1876. „ „ „ 1273.

horskem.

— 121  —

8. Svete Pesmi. Tretje bukvice S privoljenjem
pesnikov. Četerti natis. V Ljubljani 1874. 8° str. 90.

9. Domači zdravnik. Kratek navod si zdravje
vtrditi in življenje podaljšati. Na svitlo dala družba
sv. Mohora v Celovcu 1874. 8°. 112 strani.

10. Sveti Herrnagora, slovenski aposteij. So-
učencem svojim v spomin petindvajsetletnice. Novo-
mesto 1874. Natisnil V. Boben. 8° str. 49.

11. Petdeset zdihljajev k Mariji Devici 1 ), k naši
ljubi Gospej presvetega Serca, katere je zapisal v
spomin petindvajsetletnice svojega mašnikovega posve¬
čevanja. 1875. Založ. M. Gerber v Ljubljani. 8°.
str. 104.

12. Devetdnevnice k naši ljubi Gospej presvetega
Serca in vedne pomoči v posebnih britkostih našega
življenja. V Ljubljani 1875. Založ. M. Gerber. .8°
mala, str. 168.

13.  Šmarnice naše ljube Gospe presvetega Serca,
Svojim udom da družba sv. Mohora. 1879. 8°. str. 333.

14. Gospod usliši mojo molitev! — Molitevne
bukve za pobožne Slovence. V Ljubljani, 1880. Za¬
ložil M. Gerber. 8° str. 412.

15. Vijolice bratom in sestram družbe vednega
češenja svetega Jožefa. V Ljubljani. Založil M. Ger¬
ber. 8°, 572 str.

16. Pas sv. Jožefa in sedem nedelj svet. Jožefu
posvečenih. Novomesto 1881. Tiskal in založil J.
Krajec. 8°, str. 182.

17. Marija, zgodnja danica, mati milosti božje.

V Ljubljani 1882. Založil M. Gerber. 8°, strani 717.

') Večinoma vse te pesmi je vglasbil P. Angelik Hribar,
frančiškan v Ljubljani.

122  —

18 . Živi Roženkranc. (Knjige nimam pri roki
in ne vem obsega).

19. Stopinje k popolni ljubezni božji, v zedinje¬
nji z Jezusom pri sv. maši in pri sv. obhajilu. 1882.
Natisnil J. Krajec v Novomestu. Založil Mat. Gerber
8°, str. 656.

20. Ura, moliti Jezusa v zakramentu ljubezni
božje. Udom prelepe bratovščine sv. Rešnjega telesa.
7. natis. V Ljubljani, 1885. Založil Mat. Gerber.
8°, str. 64.

21. Sveta ura moliti Jezusa v zakramentu lju¬
bezni božje. Ali obiskovanje presvetega Rešnjega Te¬
lesa in počeševanje vselej neomadežue Device Marije
za vse dni v mescu. Peti natis. Tiskal J. Krajec
v Novomestu. 1887. Založil Mat. Gerber. 8°, str. 380.

22. Jezus in Marija moja ljubezen ali nauki in
molitve za pobožne Slovence. Četrti pomnoženi natis.
Tiskal J. Krajec v Rudolfovem. 1887. Založil M.
Gerber. 8°, mala str. 250.

23. Naša ljuba Gospa presvetega Serca. Pod¬
uči vne in molitvine bukvice častivcem Matere božje.
2. natis. V Ljubljani 1883 8°, 472 str.

24. Kratke molitvice pobožnih otrok. 1875. Za¬
ložil Mat. Gerber. Tiskal V. Boben v Novomestu.
8°, 82 strani.

25. Božja pot k naši ljubi Gospej presv. Serca
in k Mariji pomagaj. V Ljubljani. 1878. Založil M.
Gerber.

26. Sveti Misijonski križ. Nauki, premišljevanja
in molitve po najboljših misijonskih bukvah. V Ljub¬
ljani. 1874. Založil Mat. Gerber,

— 123 —

27. Zlata šola, vsakemu krisiijanii potrebna. Bu¬
kve polne lepili naukov in molitev. V Ljubljani, 1879.
Založil Mat. Gerber. 8°, str. 160.

28. Življenje preblažene Device in Matere Marije
in njenega prečistega ženina sv. Jožefa. Izdala družba
sv. Moliora v Celovci. 1884. I. del. 8° vel., strani 456.
II. del 8° vel., strani 164. Celovec 1885. III. del.
8° vel., strani 284. Celovec 1887. J )

29. Šmarnice naše ljube Gospe presvetega Serca.
Svojim udom da družba sv. Moliora. — * 2 )

30. Zgodovina Šmarješke fare. V spomin svo¬
jim faranom. Rudolfovo 1887. Založil J. Volčič. Ti¬
skal J. Krajec. 8°, 116 strani.

To je zadnje njegovo delo. V tej knjižici kaže
svojim faranom kot v zrcalu podobo Šmarješke žup¬
nije od prazgodovinske dobe do današnjega dne, pa
tudi svoje lastno delovanje.

Razun omenjenih spisov se nahaja iz njegovega
spretnega peresa še dokaj družili spisov in dopisov
po raznih časopih, osobito v „Danici“.

Če skupno pregledaš obširno gradivo, katero je
napisal marljivi slovenski pisatelj  svojemu
narodu, da mu blaži duha v pravem pomenu ter ko¬

li Kakor je videti iz „kazala“, pričel je rajni to obširno,
prekoristno in podučljivo knjigo pisati 9. jan. 1879. leta in jo v
rokopisu končal 9. julija 1884. Družba sv. Moliora bode poda¬
jala svojini družnikora še 4—5 let to prezanimivo knjigo; pač na
veselje družbenikom!

2 ) (To knjigo ima družba še v rokopisu. .Je nekako na¬
daljevanje „ Šmarnic  katere je dala družba 1879. Ker se
3. red sv. Frančiška vedno bolj širi mej Slovenci, bodo jim go¬
tovo dobro došle, ker je tej knjigi priložil razne pobožnosti, za¬
devajoče ta red).

124  —

risti časno in večno, ne moreš razumeti, kje je dobil
časa za to. Saj je bil kot vnet duhovni pastir vže
tako preobložen s poslom dušnega pastirstva. Če tudi
so ga kritiki čestokrat, rekel bi, neopravičeno, napa¬
dali, ni se zmenil za to, češ, da le koristim narodu,
dovolj mi je plačila.

Njegovega značaja ne bodem opisoval; saj se
kaže v njegovih spisih in pesmih. Smelo smem pa
trditi, da je ni ob nedeljah in praznikih po Sloven¬
skem službe božje, da ne bi se pri njej ne pela kaka
njegova pesem na čast Matere božje ali pres.v. Reš-
njega telesa, ali pa da ne bi imeli verniki njegovih
prelepih molitvenikov v roči, ki jih zbujujo k pobož¬
nosti. Ko bodo vže zdavnej strohnele njegove kosti
in neutrudna roka, — še bode po njegovih nabožnih
spisili delala na blagor slovenskega naroda. Naj še
omenim, da je bil jako ljubeznjiv v občevanji in gosto¬
ljuben ; v družbi svojih prijateljev, katere je rad zbi¬
ral okoli sebe, rad pošteno vesel. S roje cerkvene
molitve (brevir) je opravil najraje v cerkvi pred Naj¬
svetejšim ; če pa ga je molil doma, storil je to vedno
kleče. Jednako lepo je bilo videti in za vso faro spod-
budljivo zvečer, ko je vsa družina skupno opravljala
večerne molitve, katere je molil navadno sam naprej.
Bil je pa tudi jako radodaren za dobre namene. Vse,
kar je dobil kot nagrado za svoje spise, porabil je v
dobrodelne namene. Zlasti je podpiral misijone, revno
učečo se mladino itd. Ob takih prilikah je segel,
kakor rečemo, globoko v žep. Daroval je po stotake
in stotake za take naprave. Najbolje pač to ve vred-
ništvo „Danice“. Kakor je delal ob življenji, tako
je hotel tudi po smrti. Radi tega je bil naročil, naj

125

„Družba sv. Mohora", o slučaji njegove smrti nagrado
za spise, katere bode še izdala, izroči v. č. g. L. Je¬
ranu, ki naj jo obrne na štiri dele: za cerkev presv.
Jezusovega Srca in za Marijanišče v Ljubljani, za
vzhodne misijone in njegovim ljubim učencem. (Tako
je poročal „Mir“).

Njegove zasluge za razširjanje krepostnega
življenja  mej farani in na slovstvenem na¬
božnem polji  so pripoznali tudi rajni knezoškof
J. K. Pogačar. Podelili so mu za zasluge naslov
»duhovnega svetovalca".

Na duhu in po telesu še krepkega zgrabi za¬
četkom meseca decembra bolezen. V 14. dan decem¬
bra ob 4. uri popoludne pa ga Bog pokliče po nebe¬
ško plačilo na veliko žalost svojih faranov in vse
Slovenije. Stopivši pred sodni stol božji je pač za-
mogel reči z lahko vestjo: »Gospod, storil sem

vse za tvoj vinograd in izročene mi ovčice!
Prizadeval sem se po tvojem zgledu, da sem
jim dober pastir, ne najemnik. Če pa niso
hotele poslušati mojega glasu in se po¬
služevati p r i p o m o č k o v, katerih sem jim
dajal in ponujal na iz o bil o, — ni moja
krivda; same so vzrok svojega pogubljen¬
ja. Nauke, katere sem jih učil, zapustil
sem jim v svojih spisih; naj jih vsaj po
mojej smrti slušajo in se izveličajo  “•

Z rajnim je zgubila fara dobrega očeta, skrb¬
nega pastirja, modrega svetovalca, škofija vnetega in
gorečega duhovna in Slovenija neumornega pisatelja.

— 126  —

Naj k sklepu pridenem še njegovo jako lepo in
podučljivo „poslednjo oporokoki  tako lepo razodeva
njegovo blago srce in mišljenje. Glasi se tako:

V imenu presvete Trojice, pod varstvom Naše
ljube Gospe presv. Jezusovega Serca in sv. Jožefa
sklenem pri zdravi pameti svoje poslednje sporočilo,
katero naj tudi po moji smrti veljavo ima.

1 .

Mojo preubogo dušo naj sprejmita preblažena
Mati in Devica in ljubi sv. Jožef pred usmiljenega
Jezusa, našega pravičnega sodnika, ter naj ga milosti
prosita za me, ki sem ga v svojem življenji tolikokrat
hudo razžalil, da me sodi po svojem neskončnem
vsmiljenji in ne po mojih velikih hudobijah.

Truplo moje naj se spodobno pokoplje, v počr¬
njeni trugi, brez vsake nepotrebne olepšave.

2 .

Svoje brate in sestre prosim:

a)  Naj molijo za naše pokojne starše in za vso
ranjco žlahto. Tudi za me naj molijo, ker moja uboga
duša bo pričakovala njihove pobožne molitve.

b)  Naj za menoj ne žalujejo; temveč naj se med
seboj zastopijo, eden drugemu pomagajoči. Naj skrbe
za zveličanje svoje duše, da se enkrat tam v nebesih
združeni veselimo. Nikakor naj se zastran moje za¬
puščine nič ne hudujejo ali kregajo. Nič nismo seboj
prinesli, pa tudi nič pozemeljskega seboj ne ponesemo.

3 .

Svojim faranom sporočim:

„Ljube duše! ker bom oster odgovor
dajal svojemu sodniku za vas: Molite za

— 127

me! Ne pozabite mojih naukov in živite
po njih, da se vsi v nebesih enkrat vidimo
pri Jezusu in naši ljubi Gospej in pri sv.
Jožefu. Ko bote moj grob videli, zdihnite
za mojo ubogo dušo in spomnite se, da bo¬
dete tudi vi prišli kmalo za menoj“.

4.

Moj ljubi brat A . . . ima popolno pravico do
vsega premoženja, kakor to stoji ali leži, in sicer de¬
loma v povračilo za posojeni denar, deloma pa v pla¬
čilo za njegovo službo; ker posodil mi je že 16. dec.
1875 dvesto goldinarjev, in ko sem 10. febr. 1884
brata Fr. . . popolno plačal in odrajtal, mi je A. . .
zopet posodil 400 gld. Od teh 600 sem mu dolžan
tudi vse obresti. — In ker mi ljubeznjivo in zvesto
služi že od leta 1858, — če računim vsako leto le
po 70 gld. (pa je zaslužil veliko več), bo vse moje
imetje komaj toliko zneslo, da bo komaj poplačan on,
ko bo še odrajtal, kar je v naslednik §§.

5.

Ubogim Šmarješke fare naj A. . . razdeli 10 gld.,
za obleko ubogim šolarjem 20 gld.

6 .

> Kar bo ostalo neopravljenih maš,  naj A . . .
odrajta g. kaplanu.

7.

Vsako družinče, hlapec ali dekla, ki je o moji
smerti v moji službi, naj dobi za dva meseca naprej
pogodeno plačo. Po verhu naj dobi še toliko gold.,
kolikor let mi je služil. — —

128 —

8 .

Tratna  za „Podgrajsko cerkvijo 11 , njiva „na
Reber 11  in mali  v er  t ec  pred Podgrajskim farov-
žem naj ostane mojemu nasledniku Podgradom v po-
boljšek, ki se mu ne sme nikdar in nikoli kaj vrajtati.
Le davek naj plačuje in vsako leto naj opravi dve
sv. maši za-me in za mojo žlahto. Eno. ako mogoče,
na obletnico moje smerti.

9.

Moj vinograd v „Mevci“  in moj gojzd — list¬
ni  k — na Brezovci, naj vživa moj naslednik v Šmar-
jeti, kar se mu nikdar in nikoli kaj vrajtati ne sme.
Zato naj zraven davkov opravi vsako leto za me in
mojo žlahto vsaki petek v postnem času, to je šest
petkov, navadni sv. križev pot in sv. mašo pri pri-
viligiranem oltarju sv. križa. V obletnico moje smrti
pa, ako moč, eno sv. mašo za vžitek malega travnika
pri malnu v „Zdravcih“.

Opomba. Ako bi se ta malenkost kteremu žup¬
niku (Podgradom ali y Š m ar jeti)  v 8. 9. od
katere koli gosposke vračuniti hotela, ali bi pa
kateri župnik tega ne hotel prevzeti, naj dotični žup¬
nik to proda in skupšino za sv. maše po 1 gld. ta¬
koj obrne.

10 .

Gojzd v „Dobrovcu 11  naj A . . . proda in
čisti znesek med brata Fr. in Jak ... in sestro
M . . . razdeli.

11 .

Ako bi kedo ne bil zadovoljen s tem, kar mu
bo A ... po sporočilu tem odrajtal, naj ne dobi čisto

— 129 —

nič, ker nikomur drugemu, razun A . . ., nisem nič
dolžan.

12 .

Visokočastite gospode, ki bi na moj pogreb pri¬
šli, prosim, naj se v ljubezni spominjajo moje uboge
duše. Bog naj poverne vsem meni skazano ljubezen.

13.

Moj spomenik naj bo mala kamnita plošča, brez
vsake nepotrebne lepšave z napisom:

Milo kličem s temne jame:

Moli o prijatelj zame!

Šmarjeta  14. prosinca 1887.

J. Volčič,  1. r.

Naj služi ta dodatek v to, da spoznavamo in
umemo ceniti prave domoljube. Prizadevajmo si pa
tudi, da jih posnemamo, vsak po svojem stanu in
poklicu, svojemu narodu in sebi na časno blagostanje
in večno izveličanje.

P. Florentin Hrovat.

:




KAZALO

k zgodovin! Šmarješke fare.

Stran

I. Prirodoznanski opis.  5

Gomile.* 16

II. Statistični opis .28

lil. Ustanovijenje Šmarješke župnije.32

IV. Cerkve Šmarješke župnije:

1. Župnijska cerkev Sv. Margarite.42

2. Podružnica karmelske Matere Božje v Slapeh . . 51

Klevevž in Zbure.56

3. Podružnica sv. Jožefa na Vinivrhu.66

Šuta, Gorenjavas . ..72

4. Podružnica sv. Martina na Vinici.73

5. Podružnica sv. Štefana na Toplicah.78

Strlek.79

6. Podružnica sv. Urha v Zalovičah.84

7. Podružnica sv. Leonarda na Koglovu.87

8. Podružnica sv. Jakoba na Cerovcu.88

V. Dohodki Šmarješke duhovnije.89

VI. Duhovni pastirji: 1. Župniki.93

2. Kapelam .101

VII. Odlični Šmarječan.113

Dodatek.  117