Narodna noša v Mačvi — Srbija. (KOnec.) Olavnemu pokrivalu posvečajo žene mnogo pažnje. Tako-le se pokrivajo: Lasje se gladko počešejo s prečo po sredi. Zvita kita se stlači v takozvano »kondžo« (lesen, s platnom obšit obroč) v premeru kakih 8 cm in visok za 3 cm. Preko kondže se pripne z iglama na kito »ubradač«, ki se ovije okolo vratu pod brado in pade zadaj po plečih. Podoben je naši brisači (dolg čez 1 m) in ima na enem koncu vezenino. lz tankega finega belega platna je. Posebno pozornost obračajo temu pokrivalu, in zato je včasih prav umetniško izdelan. \idi se marsikaj, dobiti je pa težko, ker cenijo žene delo svojih rok, kar je seveda prav. Preko »ubradača« se poveže »povezača«, in sicer na način, kakor se povezujejo naše žene pri delu — torej zadaj, ne pod brado. Pripne se na »kondžo« s »kuko«, ki jo zopet pritrde z dvema okrašenima iglama. Na mestu, kjer se ovije »ubradač« okolo vratu in se križa s »povezačo« (t. i. tik za ušesi), se spneta ubradač in povezača z dvema »perišanima«. Ta nakit, ki sestoji iz dveh igel, kuke in dveh perišanov, je posrebren ali pozlačen ali ;7>a tudi iz žlahtnih kovin; izdelujejo ga domači zlatarji. Opisano glavno pokrivalo z nakitom nosijo le žene, in je takorekoč vidni znak oženjenih. Nevesto »ubradijo« na dan poroke in pripoveduje se, da zaide pri tej ceremoniji večkrat igla hote v glavo, kar seveda boli, a »mlada« mora molčati in se tako takoj v začetku zakona vaditi potrpežljivosti. Barvanje las in šminkanje je pri kmetlških ženah jako razširjeno. To modo so menda uvedli lekarnarji, ki so imeli sicer z zdravim narodom malo zaslužka. Večina srbskili žen obuva »opanke«, ki se pritrde z jernieni okolo gležnjev. Koncem jehnena (»kajiša«) je »kopča« (kljukica), Sj katero se jermen zapne v nogavico. Pozimi nosijo kožuhe brez rokavov. Tudi kožuhi so okrašeni z raznimi cvetkanii, ki so ali vezene ali pa iz barvancga tankega usnja in prišite na kožuh. Ornamenti ličijo na naše, vendar so naši dokaj lepši. Dežnik je tu redka stvar in velja za imenltno reč pri hiši. Pravijo rnu »amrfil«. Iz navedenega je razvidno, da si delajo Mačvanke same svojo obleko. To pa je bilo pred vojno lahko, ker je bjlo dovolj volne in prediva. Noša pa je zaČela zaradi pomanjkanja sirovin propadati, in danes že vidiš take nesrečne kombinacije domače in tvorniške obrti, da ne veš, ali bi se stnejal ali bi pomiloval. Saj tako je bilo tudi pri nas v časih propada narodne noše. Dobri in imoviti krnetje pa so še založeni za nekaj časa in to po krajih, ki jih ni toliko dosegla vojna. Moška oblačila. Dočim najdemo pri ženski noši med posameznimi okraji precej razlike, je moška noša skoraj po vsej Srbiji enotna. V Mačvi so nosili in še nosijo kmetjc nošo domačega dela. Perilo izdelajo žene, obleko pa »abadžije« (krojači). Oblačijo: »k6šuljo« (srajco) do kolen segajočo in gače (spodnje hlače), obuvajo čarape, ki so vedno vezene. »Carapv< prinese nevesta svojeinu inlademu drugn do 50 parov, ki so skrbno izdelani. »Carape« so prvi prezent, ki ga dobi »rnoinak« (fant) od devojke. Natikajo »6panke«, ki jih pritrde z jerrnenom okolo gleinja. Hlačam pravijo »čakšire«. in te so bile do novejših časov turškega kroja Uadaj z ono smešno veliko »mavho«). To je bilo in je še pri Turkih praktične vrednosti, ker počepajo ali posedajo s prekrižanimi nogami in zato rnorajo biri hlače dovolj široke. Danes nosijo že bolj ozke, ki se proti kolenu zožujejo, pod kolenom se pa tesno oprijemajo meče. Nogavice se potegnejo preko hlač rnalo nad gležnje nog. Opasujejo se s »tkanico<. • Preko te opašejo navadno še usnjati pas, na katerega obešajo nož na kratkem jermenu obično kakor vojaki bajonet. Našemu telovniku podobno oblačilo je »koporan«, preko katerega se obleče »f.rmen« ali »V-rmen«, ki ima tesne rokave in se ne zapenja. Pozimi ali ob slab-in vremenu oblačijo preko tega se »gunj« (suknjič), ki sega le do pasu. Prvo dvoje je navadno iz finega temnomodrcga sukna ali iz težke črne svile in bogato okrašeno s svilenimi črniini bortami. »Vermen« ima tudi po kakih 10 srebrnih gumbov po eni strani, ki so tesno eden poleg drugega in segajo od ovratnika za dobro majhno ped navzdol po prsifi. Ce se oddalji seljak za par ur od liiše, ponese s seboj tudi »torbo«, v kateri najdeš okusno pogačo iz pšenične moke in »zastrug« (lesena posoda s pokiopcetn), s slrom in kajmakom. Seveda je v torbi tudi »slanik« (posodica s soljo) in luka ne manjka nikoli . . . Glavo pokrivajo poleti s slamnikorn ali klobukom, pozimi pa s »šiibaro« (visoka črna kučma). Narejene so iz blaga, ki irnitirajo kožuhovino, ali pa so prave »astrahanke«. Letna noša je jako praktična in lepa. Nosijo le »gače« in košuljo iz tankega >srpskega piatna«. Obuvajo se v opanke in_-arape in imajo še poleg tega nekake gamaše iz suknja: »tozluke«. Opasujeja se s pisano tkanico. Oblečejo le »vermen«, pokrijejo glavo s klobukom in — hajdi v lepi svet! Ne rnorete si predstavljati, kako čudovito vpliva lepa belina noše v masi na tko. Na zeleni livadi se sučejo mladiči z veselimi devojkami v lahkem kolu, čettitijivi starci pa sede v lipovi senci in se razgovarjajo o srečnih prošlih časih . . . Božo Račič.