LETO (AÑO) XLVIII (42) Štev. (No.) 26
ESLOVENIA
BUENOS AIRES 6 de julio — 6. julija 1989
KJE JE RESNICA
Moč žrtev - sila zvestobe
GOVOR DR. MARKA KREMŽARJA NA SPOMINSKI PROSLAVI V NAŠEM DOMU V SAN JUSTU 25. JUNIJA
Pred časom smo imeli priliko brati pismo, ki ga je pisal Armando Bla-žina v Delo, v katerem brani predsednico Triglava go. Sosičevo. napada dopisnika Dela M. Jenšterla in slovensko povojno politično emigracijo.
Rad bi pojasnil nekatere zadeve v zvezi z nami, ki so popolnoma izkrivljene in neresnične, katere bi pa moral g. Blazina poznati, saj je živel v Argentini.
Najbolj zbode v oči stavek, kjer o novi emigraciji pravi, da „ni prišla prav revna“. Resnica je prav nasprotna. Slovenci že od nekdaj nismo bili bogati, potem pa je prišla vojska in revolucija, begunstvo, leta v taboriščih — praktično vsi Slovenci so prišli v Argentino brez denarja in so morali prve čase prijeti za vsako delo, da so se preživeli. Moj oče na primer, pesnik in slavist, je nekaj časa moral pomivati steklenice (kar je nekoč ironiziral Slovenski poročevalec, ki naj bi branil delavstvo!) A ni jih bilo sram. S pridnostjo in podjetnostjo so (tudi s pomočjo nekaterih predvojnih naseljencev) dobili delo in prišli na boljše položaje, njihovi otroci pa so se popolnoma normalno vključili v argentinsko ekonomsko življenje.
Res je, da so prišli sem večinoma izobraženci, a bilo je tudi veliko kmetov. S trdim delom in svobodo, ki jo je nudila Argentina, so dosegli vse to, o čemer govori Blazina. Danes imamo med seboj tovarnarje, profesorje, župnike, inženirje, itd. A vse to imajo ali so imeli tudi predvojni emigranti, tudi multimili-jonarje, katerih mi nimamo.
Tudi govori o podpori, s katero naj bi mi postavili vse to naše kulturno in ekonomsko bogastvo. Resnica je, da nam ni pomagal na Vatikan, 'ne Washington, niti ne argentinska država (ki pa je finančno pomagala društvu starih naseljencev Triglavu). A ker smo bili politični emi-grati narodno zavedni in smo cenili slovenstvo kot veliko vrednoto, smo si takoj začeli pritrgovati od ust, da smo lahko postavili na lastne stroške prosvetne domove, organizirali kulturno življenje, začeli izdajati
V torek, 27. junija ob 17. uri je bila na ljubljanskih Žalah komemoracija za pobitimi domobranci. Šele 44 let po grozovitem poboju domobranske vojske smo se lahko Slovenci v domovini simbolično poklonili njihovemu spominu. Celih 44 let je režim v Sloveniji dušil vedenje o masovnih moriščih. In šele sedaj smo si izborili pravico pisanja o takratnih tragičnih dogodkih, začeli pa so se tudi že prvi javni obiski grobišč. Skupaj s komemoracijo na Žalah so te dni tudi že v SZDL razpravljali o slovenski nacionalni spravi ter o spomeniku vsem žrtvam vojne na Slovenskem. Glavno poročilo na SZDL je imela Spomenka Hribar. Medtem pa je nekdanji partizan Zdenko Zavadlav že pripravil tudi spominsko ploščo, ki bo v bližnji prihodnosti postavljena nekje v Sloveniji v spomin vsem žrtvam vojne na Slovenskem.
O komemoraciji na Žalah je skoraj vse uradno slovensko časopisje prineslo obvestilo že v začetku junija. Celo ena najbolj kontradiktornih o-sebnosti, odgovorni urednik Ljubljanskega dnevnika Milan Meden se je na prvi strani dnevnika zavzel za preživetje „Lipe sprave“ — in s tem posredno tudi za pravico do komemoracije.
Naslednje dni po komemoraciji ni bilo v nobenem slovenskem dnevniku
knjige m časopise ter pričeli s šolstvom. Vse naše kulturno in javno delo je popolnoma brezplačno!
Priznam tudi g. Blažini, da so pred vojsko stari naseljenci zelo požrtvovalno delovali za svojo slovensko zavest: šolski tečaji, zbori, listi, in društva so cveteli. A zakaj je vse to usahnilo? G. Blažina ne da za to pravega odgovora, nekako spravlja v zvezo državno prepoved in naš prihod.
A resnica je popolnoma drugje. V prvih povojnih časih, ko je Jugoslavija trdno stala v stalinističnem bloku, so pod velikim pritiskom in propagando jugoslovanskega poslaništva vstopila vsa slovenska društva razen Prekmurcev v takoimenovano Unión Eslava, ki je bila podaljšek Stalinove Kominterne v Argentini. Zato se ne smemo čuditi, če so po prelomu Stalina s Titom vsa slovenska (in tudi jugoslovanska) društva stopila na stran Stalina. Pač so izvršila samo to, kar ji je prej pridigalo jugo-islovansko poslaništvo. Zato tudi ni čudno, če današnje vodstvo Triglava bolj ceni komunistično partijo ali integralno jugoslovanstvo kot pristno slovenstvo in politični pluralizem. In ker je Unión Eslava igrala popolnoma stalinistične karte tudi v argentinskem političnem življenju, jo je Perón prepovedal. S tem je pa zadal smrtni udarec slovenski predvojni emigraciji, kajti desetletni premolk je uničil tradicijo, zbrisal kontinuitete, mladina je začela zahajati drugam, ni bilo več listov, starejši so umirali in mlajših, navajenih na kulturno in društveno delo, ni bilo.
Kdo je torej kriv za propad bogatega slovenskega kulturnega življenja naših starih naseljencev?
Škoda, da je pri njih dirigirana stalinistična jugoslovanska politika prevladala nad narodnim čutenjem. Res pa je tudi, da so se posamezniki tega zavedali in so skušali — in poskušajo še sedaj —, da obnovijo prejšnje kulturno delo, tudi v zvezi z novo politično emigracijo. Saj nismo bili nikoli tako ločeni, kot je bilo to uradno hotenje matice.
Tine Debeljak ml.
niti novičke o tem zgodovinskem civilizacijskem dejanju.
Z velikim pričakovanjem smo nekaj po trinajsti uri 27. junija sprejeli venec Slovencev v svetu, ki ga je naravnost iz Gorice poslal Vinko Levstik, eden izmed vrnjenih iz Ve-trinja (29. maja preko Pliberka). Odložili smo ga v Stožicah pred gostilno „Pod lipo“. Lastnik gostilne, Vezjak, je povsem po lastni iniciativi v začetku maja na Žalah posadil „Lipo sprave“. Prav on je za komemoracijo oskrbel ozvočenje ter vodil celotno izvedbo prireditve.
Že takoj po prihodu venca smo o-pazili nekaj sumljivih avtomobilov, vendar se je kasneje „ozračje povsem očistilo“. Nekoliko je motil le besen anahronistični izliv kranjskih borcev tisti dan v Gorenjskem glasu, ki zadrto vztrajajo na starih sovražnostih.
Na Žalah je bilo veličastno. Najprej nekaj grmenja ter kapelj dežja, nato pa reke ljudi, ki so prihajale z vseh strani. Začeli so prihajati že uro prej in ob 17. uri je bila jasa na prehodu iz starih na nove Žale popolnoma nabita. Ob „Lipi sprave“ se je začela širiti preproga prižganih sveč.
Točno ob uri je iz ozadja zazvenela trobenta, nakar sta Ivo Žajdela, kot pripadnik mlade generacije, in Vera Trampuž, kot sestra izginulega
„Ko je odtrgalo (Jagnje) peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi božje besede in zaradi pričevanja... In zavpili so z mogočnim glasom: ‘Doklej, o Vladar, ki si svet in resnicoljuben, n,e boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje’ Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečemo jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se n,? dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami.“ (Raz 6, 9-11) „Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin im mi rekel: ‘Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?’ Rekel sem mu: ‘Moj Gospod, ti veš.’ On pa mi j° rekel: ‘To so tisti, ki so pri-šli iz velike bridkosti’... “ (Raz 7, 13-14)
Ob teh besedah iz videnja apostola Janeza, ki je „pričeval, kar je rekel Bog in kar je razodel Jezus Kristus,“ (Raz 1, 2) se spominjamo danes naših rojakov, junakov in mučencev, ki so pretrpeli med leti revolucije in po njej „veliko bridkost“.
Spominjamo se jih, hvaležni za njihovo žrtev in zgled. Iz globine vere izrekamo Njemu, ki je Gospodar zgodovine, zahvalo za milost, katere smo z njimi in po njih deležni tudi mi kot člani istega naroda in udje iste Cerkve.
Prav -kakor zmagovito raste Cerkev iz krvi mučencev in s tem poživlja naravne skupnosti, na katerih sloni, se krepe narodi ob spominu na svoje junake in črpajo družine silo iz njih zgleda. On, ki je dopustil strašno duhovno in tvarno razdejanje komunističnega nasilja, je ob njem naklonil slovenskemu narodu tudi blagoslov naravnega in nadnaravnega junaštva, s katerim so v času preskušnje znali živeti in umirati njegovi sinovi in hčere.
Kadar se spominjamo žrtev, ki so s svojo tragiko zatemnile obzorje
v tistem letu 1945, položila venec k „Lipi sprave“, na katerem je pisalo: „SLOVENIJA V SVETU — 1945-1989 — VETRINJSKIM ŽRTVAM“.
Prvi je spregovoril eden od organizatorjev, odvetnik iz Kranja ter nekdanji partizan, Stanislav Klep. Poudaril je civilizacijsko nujnost dejanja, ki smo mu bili priča. Viktor Blažič, ki je prav tako' sodeloval v ožjem organizacijskem sestavu (tudi nekdanji partizan), je zahteval, da se grobišča odprejo za javnost, posvetijo ter označijo. Nato so se vrstili: gledališka igralca Jerca Mrzel in Slavko Šerjak sta brala pesmi Balantiča, Kajuha in Bora, pesniki Tone Pavček, Veno Taufer in Dane Zajc so brali svoje pesmi, nakar smo vsi skupaj zapeli Lipa zelenela je. Pred mikrofon je na koncu stopila še neka gospa ter prebrala pismo svojemu ubitemu očetu — domobrancu.
Vzdušje je bilo ves čas veličastno napeto, z mnogo prelitih solza, ki so jih morali svojci 44 let zadrževati v prisilnem strahu in molku. Med ljudmi je bilo veliko znanih o-brazov, tudi iz zamejstva in daljne Argentine.
Tudi to je bil dan osamosveščanja ljudi, ki jim je slepa ideologija pobila na tisoče svojcev, prijateljev o-ziroma sodržavljanov, celim generacijam pa namesto resnične osvoboditve prinesla vse prej kot to.
P. S.: Slike s komemoracije so odposlane po letalski pošti in bodo. objavljene v. prihodnji številki.
slovenske zgodovine, lahko zapademo skušnjavi, da bi ob žalosti nad številom pomorjenih in mučenih pozabili, da stoje za splošnim pojmom „žrtev komunizma“ konkretne osebe. Bili so to ljudje kot mi; radi so živeli, delali so načrte za prihodnost, sanjali so o svoji sreči in o narodovi lepši bodočnosti. Nič ni dalo slutiti ne njim ne njihovim sorodnikom in znaaicem, da bodo postavljeni prav oni pred preskušnjo „velike bridkosti“.
Te danes že skoraj anonimne žrtve so bili možje in žene, dekleta in fantje. Duhovniki so bili med njimi in kmetje, študentje in profesorji, izobraženci in delavci, vsak drugačen po značaju, vsak s svojimi talenti in svojimi težavami. Različni so si bili med seboj, pa enotni v ljubezni do naroda in do svojega Stvarnika. Ko je prišel nadnje trenutek preskušnje, so eni in drugi sprejeli svoj križ vdano. Ostali so zvesti svojemu rodu in svojemu Bogu do konca. Vzdržali so na mestu, kamor jih je bila poklicala božja Previdnost.
Skrb, da bi ostali zvesti Bogu kljub svojim slabostim, je bila prisotna tako med prvimi žrtvami komunističnih likvidatorjev kakor med onimi, ki so čakali na smrt vrnjeni v maju in juniju po koncu vojne.
Ko so ustrelili komunisti dvaindvajsetletnega Lojzeta Janežiča v do-
Sovjetski tisk napoveduje za prihodnje leto v Rusiji lakoto, 10 do 15 milijonov brezposelnih in neprestano očita Ukrajincem, da vse prepočasi izvajajo Gorbačove želje perestrojke in glasnosti. Države od Baltika do Jadrana, t. i. Srednja Evropa, so od 1. 1945 v stalnem vrenju. Poljska je po volilni zmagi opozicije na poti samoodločbe, Madžarska že v razvoju nastalega političnega pluralizma, južnoslovanski narodi prav tako pred zgodovinskimi odločitvami in v boju za oklic svobodnih držav. Slovenski narod ne zaostaja v svojih prizadevanjih daleč za poljskim.
Ukrajina je pod Stalinom med sovjetskimi republikami najbolj trpela. Ustrahovanje KGB ni popustilo do danes. Uničenje izobražencev in rusificiranje ukrajinskega naroda sta ukrajinska nesreča.
Zgodovina preporoda ukrajinskega naroda, ki sta ga že rusifieirala cesarica Katarina in car Nikolaj, je žalostna ukrajinska preteklost. Lenin je dopuščal ukrajinski jezik in šole, Stalin pa je uničil ukrajinsko svobodo in pregnal v Sibirijo vse ugledne književnike, profesorje in filozofe. Lakota 1. 1933 je terjala 7 milijonov Ukrajincev, od teh 3 milijone otrok. Ukrajinci so zavračali podr-žavljenje zemlje. Bjelorusija in Ukrajina sta tudi v drugi svetovni vojni imeli največ žrtev, in narodno identiteto je zaje! tudi druge neruske narode v Sovjetiji. Rusi še danes ne priznajo etnična načela in ne dopuščajo neruskim narodom v Sovjetiji lastne uprave, sodstva in šolstvo v narodnostnem jeziku. Georgijski, litvanski, letonski, estonski, ukrajinski jeziki imajo tisočletno zgodovino. Rusi so jih v desetletju boljševizirali, danes pa se ti narodi obupno prizadevajo oživeti svoje narodne identitete in svobodo.
Litvanski partijski časopisi so obsodili krivično prikazano vlogo vere za litvansko zgodovino v času 600-letnice pokristjanjenja litvanskega naroda. Moskva nasprotno ni napadala ruske pravoslavne Cerkve ob
mači hiši v Stični vpričo očeta in matere, bratov in sester, je k ustreljenemu sinu pokleknila njegova mati in ga vprašala: „Lojze, si še živ?“ Pokimal je. „Lojze, moli popolno kesanje!“ je rekla, sklonjena nad sinom. Molila je z njim, ko je izdihnil. Bilo je maja 1942. Tri leta kasneje, tudi maja meseca, je stal domobranski tehnični bataljon razorožen pred komunističnimi strojnicami, čakali smo, da se oglasi povelje za strel. Tudi takrat sta šli od ust do ust, od ušesa do ušesa, ket poslednje slovo, kot zadnje, kar smo lahko dali drug drugemu, le dve besedi: „Zmoli kesanje... zmoli kesanje... smeli kesanje...“
V teh besedah je bila povzeta vsa vera, vse upanje in vsa ljubezen...
Ne gre tedaj za množico mrtvih, ki naj bi jih usodno zlomil nekak nevidni val zgodovine. Ne, kljub izmučenim telesom so ostali pokončnega duha. Niso jih zlomili. Vsak od njih je stal v določenem trenutku svojega življenja pred osebno odločitvijo in je sprejel nase osebno žrtev. Prav bi bilo zato, da bi se poklonili vsakemu od teh junakov in mučencev — posebej.
Četudi so umirali nekateri sredi množice tovarišev, je vsak od njih vendarle stal pred svojim trpljenjem, pred grozo in smrtjo — sam. Čutil je da je odgovoren do zadnje-(Nad. na 2. str.)
njeni 1000-letnici. Kadar vera služi komunizmu, njegovi oblastniki dopuščajo Cerkvi in vernikom nekaj svobode. S tem Cerkev zasužnjujejo. Brez popolne svobode politični pluralizem ni mogoč.
Slovenci vemo, da marksizem-leninizem odklanja nacionalizem in vero, pa naj se ta pojavlja še v tako čisti, odkritosrčni in. civilizirani obliki.
-erne
**«*»*<i*iCa*«es***»*
Jasna
izjava
Ko je bil predsednik Slovenske kulturne akcije Andrej Rot v Sloveniji, kjer je imel predavanje pri PEN-klubu na Bledu, ga je intervju-vala tudi ljubljanska televizija. Na oddaji o dnevnih novicah, ki so jo prikazali večkrat in jo vidi praktično vsa Slovenija, je potekal sicer kratek razgovor z Rotom takole:
TV: Imamo verjetno prvič možnost slišati Slovenca iz Argentine, ki se je jasno deklariral za pripadnika politične emigracije. Vi ste mladi, to je gotovo dediščina, ki ste jo prinesli s starši na svet?
Rot: Jaz nisem politični emigrant, ampak sam član te diaspore, ki jo je politična emigracija ustvarila in ,ie zrasla v Argentini. Živim v Slovenski vasi, kjer je kakih 150 slovenskih družin in imam tam tudi svojo družino,
TV: Zanimiva je vaša teza, da spodbujajo politično emigracijo odljudni režimi. Kakšna je glede tega misel slovenske emigracije v Argentini ?.
Rot: Kdaj bo prenehala slovenska politična emigracija? Ko bo dosegla svoje dlje. Cilji emigracije, pa so seveda: samostojna demokratična Slovenija, kjer bi lahko živeli ti ljudje, ki so šli ven-
«■■■■■■¡■■■■■■■■■fcBiiiasBH«» a ■■•■■■■■■■■&■&innaatmiiiMiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiBaiiiDaiiaiaiiieitii! 9 a riiaiiBi-ai
VINKO LEVSTIK PO TELEKSU IZ GORICE
Na Žalah
Boljševizem in nacionalizmi
Umr! je Anton Dermota
Sredi junija je umrl na Dunaju Anton Dermota, najslavnejši slovenski operni pevec vseh časov. Bil je liričen tenor z veliko glasbeno kulturo in izvrstno tehniko. Posvetil se je svojemu poklicu z dušo in telesom. Stregel je glasbi, ne glasba njemu. Gojil jo je z velikim spoštovanjem. Vedno se je prizadeval, da je do pičice izrazil to, kar je komponist želel povedati. Zato so ga v mednarodnem svetu občudovali kot stilista in proslavljali kot enega največjih mozartjancev tega stoletja.
Dermota se je rodil v Kropi 4. junija leta 1910. Otroška in dijaška leta je preživel v izrednem pomanjkanju. Najprej je bil organist in zborovodja, Štiri leta je služil kruh kot zborist v Ljubljanski operi, po končanem študiju na Glasbeni akademiji pa je odšel na Dunaj, kjer se je izpopolnjeval z Marijo Rado. Imel je še dva brata pevca: Leopold, ki je nastopal s priimkom Cordes-Der-mota, je pel na Dunajski operi in drugih' evropskih opernih hišah; mlajši Gašper je bil član Ljubljanske opere in Slovenskega okteta.
Leta 1936 je postal redni član Dunajske državne opere. Leta 1946 so Dermoti podali naziv Komornega pev-na (Kammersänger), leta 1969 pa je bil imenovan za častnega člana Dunajske opere. Tam je Dermota pel 1535 predstav, največkrat Tamina iz .Mozartove čarobne piščali: 168 krat. Prav s to vlogo se je poslovil leta 1981 v enainsedemdesetem letu starosti. 13. marca 1945 je bil priča bombardiranja in požara Dunajske «-pere. Dogodek je opisal takole: „Dopoldan sem imel še klavirsko skušnjo za opero Martha, skladatelja Flotowa, ki je bila v sporedu za koncert v redutni dvorani, nato pa sem se vrnil v svoje stanovanje. Tedaj so začele tuliti sirene in naslednjo uro sem bil z družino vred v zaklonišču Burghteatra. Ko smo se po alarmu vrnili domov, smo zagledali skozi okna na tretjem nadstropju črne oblake dima nad notranjim mestom. S ceste se je zaslišal krik: ^Opera gori!’ Že sem hitel po Ringu k Operi. Od daleč sem videl, kako se gost dim vali proti nebu. Velikanska betonska korita z vodo za gašenje so bila prazna. Pri vhodu na oder nisem našel žive duše razen kolega Ericha Majkuta. „Rešite notni arhiv!“, je nekdo zaklical. Zdrvela sva v prvo nadstropje, kjer je bil blizu prostorov direkcije arhiv, grabila po svežnjih not in jih metala skozi okno na cesto, pa tudi vse drugo, kar nama je prišlo pod roke. Nazadnje sem stal v višini tretje galerije in hlastno odprl vrata v neko ložo. Pred seboj sem. zagledal pravi pekel. Tega pogleda v infer-no ne bom nikoli pozabil. Ko sem nazadnje odšel iz goreče opere, sem se
ves zmeden, omahovaje vračal domov. Preostalo noč sem prebil pri o-knu s pogledom na še gorečo opero. To je bil torej konec.“
V Salzburgu je Dermota prvič pel leta 1936 pod vodstvom Toscaninija. V Teatru Colonu je nastopal v šestih sezonah med leti 1948 in 1958. Slovenska narodna pesem je prvič in doslej zadnjič zadonela v buenosai-reški dvorani, ko je Dermota na samostojnem koncertu 4. aprila leta 1958 dodal sporedu ¡koroško „Kje so tiste stezice“?
Pel io v največjih opernih in koncertnih dvoranah. Leta 1954 je šel tudi v Avstralijo. Sodeloval je pri neštetih ploščah z operami, liederji in tudi slovenskimi ter s skladbami Benjamina Ipavca s spremljavo žene Hilde. Njegov življenjepis v nemščini z naslovom Tausendein Abend je izšel leta 1978, Celjska Mohorjeva družba pa je izdala skrajšano obliko v slovenščini pod imenom Tisoč in en večer.
Kronist je večkrat obiskal Dermoto na Dunaju pozimi leta 1987 in še enkrat leto pozneje. Kkljub temu, da že dve leti ni poučeval na dunajski Visoki šoli, ga je sprejel kot licenca. Žena je spremljala na klavir, Dermota pa pazljivo poslušal petje, popravljal, odobraval in tudi sam zapel kakšen del, da je pokazal, kako se da tehnično boljše obvladati. Takoj po delu se je vedno razvil pogovor ob skodelici kave in okusnih krofih. Kronistu pride v spomin nekaj odstavkov: „Teater Colón je ena najpomembnejših opernih hiš na svetu. Ima veliko tradicijo.“ „Brez dela, brez samokritike, ni uspeha. Pevec mora posvetiti življenje svojemu poklicu.“_ „.Tako se prav lepo zaključuje moje življenje po več kot šestdesetletnem delovanju.“
Slovenščina
ZAKAJ NE?
„Nesramnost in vsaka nečistost ali lakomnost naj se med vami niti -ne imenuje,“ piše sveti Pavel Efežanom (5, 3-5). Globoka modrost! Kadar greh imenujemo, mu že določimo predalček v naši miselnosti. Res je sicer označen kot prepoved, nekaj negativnega, a zavedamo se njegovega obstoja, nam vzbuja pozornost, nas vznemirja.
Podoben občutek imam, kadar slišim iz tujega govora preveden vzklik: Zakaj mi ne odpreš vrat! Zakaj mi ne pokažeš pisma! Zakaj ne pogledamo še enkrat! Točno prevedeno v slovenščino zveni kot očitek, pritožba. Kako drugače bi zvenelo,
„Imaš kaj upanja?“ Kolega se je ustavil ob moji pisalni mizi in zaskrbljeno gledal, ne vame, marveč v praznmo. Z. enajstega nadstropja se vidi tja proti reki, prav v prostoru, ki ostane med rožasto pobarvano vladno palačo, in pa sivim obzidjem, ki na aveniji Paseo Colon pooseblja osrčje argentinske vojske. A zaskrbljenost to pot ni bila ustavnega značaja. Po dolgih desetletjih te dni doživljamo nrvo ustavno izmenjavo oblasti, A gospodarska kriza nas davi. in vse upanje se stavlja le v to, kako bo v nekaj mesecih te čudne peronistične vlade.
REVOLUCIJA,
KAKŠNA REVOLUCIJA?
Gori stavljenemu vprašanju si nisem upal. jasno odgovoriti. Včasih «e mi zdi, da poosebljam „normalnega“ Argentinca. Tistega, ki je ob vsaki spremembi, pa naj je bil vstop v civilno ali preobrat v vojaško vlado, gojil in ljubeče zalival poganjke upanja, pa so ti vedno oveneli po prvih slanah in dokončno umrli oh sledečih zimah. In sedaj se bojim znova upati, da ne bi bil znova opeharjen, in bi bila potem posledica še hujša: brez sadov in brez upanja.
Vendar, ko se pred nami že odvijajo slavnosti spremembe oblasti v prisotnosti tujih predsednikov in podpredsednikov (celo jugoslovanskega) in ministrov, s silo poganja iz malega semenčka kal, ki naj se razraste v upanje. Drugega nam ne preostaja. Medtem z desnice padajo obtožbe o preveč populistično pobarvanem programu, z levice pa obsodbe o „liberalni in popularni“ re-
-moj jezik
če bi omenili nekaj lepega, pravilnega, kar bi nas pritegnilo vzpodbujalo k odločitvi za tisto, kar naš sogovornik želi.
Naše izražanje ne pozna takšne o-čitajoče oblike: zakaj ne poskusiš... Za to obliko mora biti že resen vzrok, jasna potreba, če se kdo otepa in izmika, ga reisno vprašamo: Pa' zakaj ne... In še to navadno le v prvi ihti. Ko se pa v nas zbudi čut za obzirnost ko pomislimo, da je naš sogovornik morda imel razumljiv vzrok za svoje zavlačevanje, mu lepo vljudno povemo, kaj želimo in kaj pričakujemo od njega:
Jože, mi lahko podaš sol?
Slavka, dušica moja, mi lahko pokažeš tisto pismo?
voluciji. Dejansko je res, da je Menem zapustil „nacionalno“ pesem ob ritmu bobna in zapel drugo vižo, morda edino, ki državo še lahko potegne iz močvirja, v katerem se nahaja.
In vsak dan beremo in slišimo o novih potankostih glede prvih ukrepov. In marsikaj se spremeni in drugače zveni kot prejšnji dan. Tako je vidno, da je bodoča gospodarska e-kipa zapustila idejo „gradualnosti“, postopnega urejanja položaja, in nastopila pot enkratnega udarca. Tarife bodo torej poskočile in sicer hipoma med 150 za najnižje sektorje in 500 odstotkov za najvišje. Davčni sistem bo reformuliran, kajti danes „nihče ne plačuje davkov“, kot je te dni zatrdil mednarodni izvedenec Jeffrey Sachs. Država bo prenehala krvaveti zaradi raznih in neštetih subvencij. Na debelo bomo črpali petrolej. Visoki dolar bo pospeševal izvoz. Itd., itd.... Joj, kako bo lepo...
GO HOME?
„Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži,“ trdi pregovor. Menem je oeividno segel po tej učenosti. Pospeševali bodo dotok tujih investicij. Sprejeli bomo mnenie in nasvete tujih strokovnjakov. Tak je primer ravno prej omenjenega Jeffre-ya Sachsa, ki je baje „mentor“ bolivijskega čudeža. Ko je Bolivija zašla v hiperinflacijo, in je nova vlada iskala rešitve, je po njegovem nasvetu vpeljala strogo preureditev. Posledica: v zadnjih šestih mesecih je inflacija poskočila le za 2,5 odstotkov.
Kaj takega je bistveno za Argentino, kjer je še decembra inflacija bila 6% mesečno, za julij pa govorimo o 130 odstotkih.
Vendar prvi tedni, da, prvi meseci bodo težki. Gospodarstveniki, ki bodo vodili ta travmatični razvoj, se sami boje. Nekateri celo trdijo, da si bomo „nazaj želeli“ sedanjo težko dobo. Šele po tej hudi nevihti
Dre j ček, pokliči me jutri, te bom čakal.
Sedimo in pomenimo se!
Če bo mi kdo rekel: Zakaj ne zapojemo! — mi izvabi nagel odgovor: Ker nismo razpoloženi. Če bi bili prej neodločeni, nas takšno vprašanje, ki v sebi nosi že nekakšno zanikanje. zakrkne in stisne grlo, onemogoči sproščeno petje. Vse drugače nas navduši vabilo: Zapojmo, bratje!
Uporabljajmo obliko, ki je naša po sestavi in smislu!
bo nastopil mir. Kaj pa medtem: Že te dni so se v Rosariu obnovili ropi po trgovinah. Petdeset aretiranih žensk je bil rezultat policijske akcije v enem samem dnevu. Rosa. rib je drugo argentinsko mesto, z vsemi negativnimi pojavi revščine in zapostavljenosti velemesta, pa brez ugodnosti, ki jih še vedno nudi Buenos Aires. Guverner Reviglio se je zaman trudil, da bi vlado prepričal, naj podaljša obsedno stanje. Ne radikalna ne peronistična ekipa se tej prošnji nista odzvali. Nova vlada naj nastopi „v polni svobodi“. Ven. dar oblaki socialne eksplozije znova rastejo na obzorju.
Sachs je te dni trdil, da ima peronistična vlada „eno samo priliko“, da uspe. Če zamudi to priliko, druge ne bo. Torej ni izbire. In v tem položaju se nikogar več ne „pošilja domov“. In v vladi najdemo predstavnike peronizma, liberalcev, de-sarrolistov. .. le radikalov ne. In to bolj zaradi tega, ker sami nočejo, kot pa, da bi jih odbijali. Upati je le. da to dejstvo, samo po sebi pozitivno, ne bo povzročalo nesoglasij v trenutkih, ko bo edinost kriterijev najbolj potrebna.
VSAJ ZA ZAČETEK, MIR
To ima Menem očividno dobro preučeno. Zanimivo je, kako je hitro napravil mir na sindikalnem področju, ko se je pokazalo, da je Ubal-dini trši oreh kot pa si je to predstavljala skupina „15“. Potem, ko je glavni tajnik CGT dobil zaupnico od pristojnih organov glavne delavske konfederacije, je dobil tudi Mene-mov blagoslov. To je seveda le trenutno premirje, ne pa mir.
Nekaj podobnega je tudi na vojaškem področju. Preveč križajočih se interesov je Menem končno salomonsko rešil na ta način, da je sedanjega poveljnika, generala Gassino, potrdil do meseca avgusta. Medtem bo že našel način, da bo volk sit in koza cela, ali pa moč, da bo enega in drugega postavil na svoje mesto.
Oba ukrepa, sindikalni in vojaški, pa dajeta vladi vsaj nekaj mesecev oddiha, da se popolnoma posveti gospodarski zadevi. Omenimo še, da je „odstopil“, tudi polemični tajnik za vzgojo, ki je zašel v debato z nekaterimi škofi, ko je zatrdil, da v nobeni državni šoli ne bodo dopustili pouk verouka. Tega tako nikjer ni (večkrat niti v katoliških šolah). A bodoči predsednik si najmanj želi problemov s cerkveno hierarhijo. U-mik osporavanega tajnika („Marti-nez je sam zaprosil, naj ga pustijo na poslanskem mestu“, trdijo v vladi), je bil končni izid tega problema, „Zaradi ljubega miru...“ Bog daj, da bi ta mir trajal dalj kot le nekaj mesecev. Medtem pa z užitkom sledimo prizoru zamenjave oblasti. Nekaj generacij Argentincev si je zaman želelo tega prizora v preteklih desetletjih.
M.	A.
iaiw»03aBSBB*v(rwE3aaBB«Bico««Baii««e.*s‘a*aisB»BBH«<i«e»*«B>ías«sa!**aBi*»«*»flca»»aE»Kít«aaRaBSOc:p.c
K!. 010*135Q3SHií Ptîi 8:5¡öS«SRBÄnV3Cß»iÏ£ tl B SH CESBfjaBBBIZBBRBKHSHBBRSüSíirS BE B® *1 B<S ÄS ÖHBHHH01H8HBBH* BHBHHBHHHBSJHOHnBBHSBS 2B1BBHHHH BBiSUMIHUEHWHSBSHHHWHSKBBSHBSHSBRP'BBHHH’BHtiHIHHlrtniHHBHBWWflHBSIlHI®)
J. Vasle
BBBBBBBBBaBBBBBBBBBHIIKBHBBBBmSBEHBBBBBSaWlRHBSBBHBIIBBHKSBSBBBBHRe*!
»IOC ÄftTEV - SILA ZVESTOBE
(Nad s 1. str.)
ga diha1, da je na preskušnji njegova zvestoba. Vsak je stal pred svojo bojaznijo, da ne bi bil kos preskušnji, ki ga čaka. Strah pred divjanjem komunistov se je umaknil strahu pred lastno šibkostjo.
Zato so prosili pomoči le Boga in niso več ne mislili ne upali na' človeško pomoč... In On je bil, ki jih je zvesto spremljal mimo trpljenja in smrti v življenje...
Med nami danes verjetno ni nikogar, ki ne bi imel v večnosti med krvavimi žrtvami revolucije kakega prednika, sorodnika ali prijatelja.
Če na skupnih spominskih prireditvah ti rajni nimajo imen in priimkov in se zliva njihova osebna žrtev v veletok slovenske bridkosti, pa ne bi smeli junaki in mučenci nikdar izgubiti osebnih potez in lastnosti v srcih preživelih prijateljev in v spominu svojih družin.
Vseh naših junakov se skupno spominjamo en mesec v letu. Vsakega posameznika pa bi morali imeti pred očmi njegovi najbližji vsak dan. . . iz roda v rod. S ponosom bi se morali spominjati junakov in mučencev svojega rodu, ne le ker oni to zaslužijo, temveč predvsem, ker je zvestoba krepost. Krepost zvesto-
be pa ne izvira le iz plemenitih čustev, marveč predvsem iz zavesti odgovornosti. Zato je prava zvestoba vztrajna.
Spominjali pa naj bi se teh svojih rajnih tudi zato, ker so nam in našim otrokom lahko najlepši zgled in opora. Včasih pozabljamo, da gane človeka misel na' tisoč smrti veliko manj kakor živo in globoko poznanje ene same osebe, ki je dala življenje za svoje prepričanje.
Iščemo vzorov naši mladini, pa jih imamo v lastni družinski preteklosti.
Na stenah naših domov bi morala' viseti ob podobi Marije Pomagaj in križanega Kristusa tudi slika tistih dragih rajnih, ki so darovali svoje življenje za vero in dom. Tako bodo otroci, ko se uče delati križ pred domačim oltarčkom, zvedeli že od malega, da niso kdorkoli, da so bili po božji milosti rojeni v družini in v narodu, ki sta pred njimi rodila junake.
Ko se naši najmanjši vadijo prižigati svečko pred bogkovim kotom iz ljubezni do Jezusa in do Marije, naj se istočasno ob pogledu na’ žrtve iz lastne družine naužijejo tiste zvestobe, ki sega čez prostor in traja preko groba. V svetu, kjer je zvestoba prezirana, naj se naučijo biti zvesti!
Matere rade pripovedujejo otrokom o lepotah Slovenije. Prav je tako. A še veliko prej bi jim morale približati nekaj, kar je neizmerno dragocenejše od vseh lepot naše zemlje. Govoriti jim morajo o trpljenju in junaštvu, o preskušnjah in zvestobi pa tudi o resnični slavi njihovega rodu. Otroci namreč dobro čutijo, da materina in očetova usta govore predvsem o tem, česar je polno njuno srce.
Res, v svoji povprečni vsakdanjosti večkrat čutimo, da nismo vredni junakov da nas je lahko včasih sram pred našimi mučenci, vendar to nas ne sme zapeljati v molk..
Novi rodovi imajo pravico, da vedo, da poznajo do najmanjše podrobnosti osebnost svojih prednikov pa dogodke in okoliščine, v katerih so ti živeli in umirali.
In ko se jih bomo spominjali tako imenoma in posamič, bomo začutili, da besedi junaštvo in mučeni-štvo pomenita nekaj izrednega, plemenitega in velikega. Zavedli se bomo vrednosti prejete dediščine in odgovornosti, ki jo imamo zanjo. Postalo bo jasno, najprej nam in končno morda tudi tistim, ki se iz daljave spotikajo nad našimi spominskimi slovesnostmi, da spominjanje rajnih ni tarnanje nad usodo, temveč izraz občudovanja, hvaležnosti in zvestobe.
Nihče ne more našteti imen vseh žrtev komunizma na Slovenskem, če se spomnimo ob tej priložnosti nekaterih imenoma, ni zato ker bi njih žrtev bila večja, marveč le, da iz množice pomorjenih prikličemo v spomin vsaj nekaj tistih, ki so izgubili življenje v prvih mesecih revolucije, ko je bilo komunistično nasilje predvsem likvidacija idejnih nasprotnikov in krvavo izzivanje k samoobrambi.
Med najstrašnejše komunistične zločine tistih mesecev spadajo gotovo poboji družin. Tako na primer so Veharjevim z Verda' decembra 1941 umorili očeta in mater, kakor kasneje šubašičevim, pa tudi Brade-škovim in drugim. Sledili so uboji Kolenčeve družine iz Brezovice, Zavod-nikove iz Št. Ruperta,, Jakopinove iz Ponove vasi, Mravljetove iz Brezovice, Lončarjeve iz Borovnice, Grudnove iz Ulake, Faturjeve iz Virja, Furlanove iz Bele cerkve, Lundrove iz Zabukovja, pa Kozinove iz Zapoto-ka, Dolinarjeve iz Zaklanea, Mavsarjev« iz Št. Ruperta..., in je to le nekaj očetov in mater, le nekaj hčera in sinov, ki so prestali mučenje in smrt zaradi zvestobe svoji veri.
Pa so iz tega časa' še mučeni in pomorjeni posamezniki kakor na primer Darinka Čebulj in 17-let.na Francka Kavčič, pa Matija Turk in Ivan-
ka Novak s svojim še nerojenim o-trokom, pa Franc Brulc, brata Vidmarja, Lojze Grozde in Janez Guštin, brata Novaka, Janez Pavčič, Franc Jakoš, Marica Nartnik, Ivan Povše,... Kdo bi jih mogel našteti vse te fante, dekleta, žene in može, ki so kot verni katoličani zavračali komunizem in morali zato umreti?
Padale pa iso žrtve komunističnih krogel tudi po ljubljanskih ulicah. Med prvimi je bil ubit mladi inž. Franc Emer; sledili so ljudje kot Avgust Praprotnik, Ivo Peršuh, Kikelj in Župec, prof. Ehrlich, in Rojc in Madič in Natlačen... Predstavniki različnih področij javnega življenja so bili pomorjeni, ker so vedeli, da je komunizem družbeno zlo, ki zavaja slovenski narod v nesrečo. Njihova kri je vzbudila odpor in samoobrambo. Vstali so borci, vaški stražarji, četniki in domobranci. A tudi oni so morali prestati svojo „veliko bridkost“ bodisi v Mozlju in Jelendolu, bodisi v Teharjah, Kranju, Št. Vidu, Krimski jami, v Rogu in sam Bog vedi kje še; junaki do ¿konca in mnogi, mnogi, resnični mučenci.
Imena vseh znanih žrtev lahko hranijo knjige, a spomin nanje bo ostal živ le v sredi tistih družin, v katerih zvestoba in hvaležnost nista prazni beisedi.
(Se nadaljuje)
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANA — Železniška postaja je delno prenovljena. Sicer so arhitekti ohranili zunanjo podobo in tudi sprejemno dvorano so skušali ohraniti, saj je stavba kulturni spomenik. Zaenkrat bo v dvorani tudi prodaja voznih listkov s terminali. Dnevno prevozi ljubljansko postajo okoli 550 vlakov, od katerih jih je polovica potniških in od teh 75 mednarodnih. Okoli 110 tisoč potnikov se dnevna pretaka, ure v konici pa so med 5. in 8. uro zjutraj ter od
13.	do 16. ure.
JESENICE — Iz karavanškega predora bi mogli dobiti kakih 100 litrov pitne vode na sekundo. Pri vrtanju predora so namreč naleteli na vdor, ko je na nekaterih mestih prišlo tudi do 250 litrov. S to vodo bi lahko izboljšali preskrbo z vodo prebivalcev ^gornjesavske doline.
MARIBOR — Slomškove pesmi so
posneli na kaseto ob 130-letnici prenosa sedeža lavantinske škofije v Mariboru. Enaintrideset pesmi z njegovimi besedili je interpretiral Mariborski oktet, nekatere tekste sta pa prebrala Vlado Novak in Bernard Rajh.
ŠKOFJA LOKA — Podtalnica s Sorškega polja je že onesnažena s fenoli, mineralnimi olji in celo ,s polikloriranimi bifenoli. Podtalnica je zaenkrat še neizkoriščeni vir pitne vode in sicer največji dosedaj. če bi prišlo do splošne oporečnosti, potem bi bodočnost oskrbe pitne vode Ljubljane, Škofje Loke in Medvod bila zelo „suha“.
LJUBLJANA — Drobnoprodajne cene so se marca letos podražile za 397% v primeri z lanskim marcem. V primeri z zahodnonemško marko pa je dinar padel za 430 odstotkov.
LJUBLJANA — Pet knjig je izdala Slovenska matica. Anton Trstenjak je spisal Skozi prizmo besed (o razmerju med človekom in besedo), Boris Pahor Ta ocean strašno odprt (dnevniški zapiski 1974-76), Marjan Rožanec Indijanska zima (iz življenja misijonarja Baraga), Katarina Bedina Sonata (glasba in klavir) ter Sonja Žitko Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem.
LJUBLJANA — O kmečkem stav-barstvu v Selah in o načinu življenja v Gornjem Seniku so razstavlja-
Proslava v
Pripravili smo ga in počastili naše žrtve 2. svetovne vojne in revolucije v nedeljo, 11. junija po skupni maši, ki je bila tudi posvečena njim, ki so dali svoje življenje za Boga in domovino.
V svojem govoru med mašo je Jože Horn razložil pomembnost spomina. „na vse tiste žrtve druge svetovne vojne in revolucije, ki so bile krivično izdane v smrt in brez usmiljenja pobite, nekatere najprej od okupatorja, ostale pa kasneje od komunista. Že skoraj pol stoletja nas druži nanje spomin in Bog ne daj, da bi jih v bodočnosti pozabili naši mladi, srojeni v Argentini ali kjerkoli po svetu!“ Govoril je nadalje o njihovi smrti brez. vsakega zakonitega postopka. Poudaril je njihovo pošteno poklicno dejavnost za kulturni, gospodarski, politični in verski razvoj slovenskega naroda. Dolžni smo jim hvaležnost za njihove žrtve. In da „za nas borba v našem času nikakor še ni končana. Antikrist in hudobni duh v človeški podobi sta tudi danes na pohodu, tudi tukaj in med nami. Danes smo dolžni braniti slovenske, narodne in krščanske dobrine v Argentini, ki se bori za svoj obstanek, istočasno pa moramo biti v oporo rojakom v Sloveniji Bogu dajajmo, kar je Njegovega, pa tudi bližnjemu, kar mu pripada.“ Končal je svoj govor z opominom: „Bog bo ob sodbi zahteval odgovor za izpolnjene ali opuščene naloge.“ Po kratkem odmoru smo spet v obilnem številu napolnili dvorano. Spominsko Slavnost smo pričeli z
li	v prostorih 1 Slovenskega etnografskega muzeja. Pripravili so razstavi omenjeni muzej, muzej z madžarskega Szombathelyja in narodo-pisni odsek Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
LJUBLJANA — Oddelek za pla-stično kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra že več let izvaja operacijo spremembe spola. V zadnjem času so v tej kliniki bili trije, ki so se podvrgli taki operaciji.
MEDVODE — Medveška godba je
slavila šestdeset let življenja. Leta 1929 je bilo deset ustanovnih članov. Njih prvi kapelnik je bil Čeh Fric Zaplotnik, današnji pa je Vili Bene-dikovič. Pred leti so ustanovili svojo glasbeno šolo, ki jim je dala 19 absolventov.
CELJE — Zlatama Celje bo v Makedoniji pomagala zgraditi novo tovarno za predelavo zlata. Skupaj z rudnikom Bučin bo izdelovala strojno in ročno izdelane verižice in u-hane za izvoz. Računajo, da bo v tem poslu predelanih letno kakih 250 kilogramov zlata.
LJUTOMER — Rio Negro imenujejo reko Muro prebivalci ob njej, ki je danes med najbolj onesnaženimi v Evropi. Umazana je pa le na slovenski oz. jugoslovanski strani, saj si Avstrijci že od leta 1985 prizadevajo za snažno in zdravo Muro. Naj tej strani meje pa ni pravega posluha za to: ogromna pitališča za vzrejo prašičev, tovarna lepenke in mnoge druge industrije se požvižgajo na odloke, ki predpisujejo ureditev čistilnih naprav.
KRANJ — Cepljenje proti steklini so spet uvedli na Gorenjskem. Na 9z0 kv. km. so nastavili okoli 12 tisoč vab s cepivom, ki naj bi učinkovito zavarovale lisice pred steklino. V načrtu imajo še letos tretjič postaviti vabe na Gorenjskem, pa tudi na Primorskem in drugih pokrajinah do leta 1992 večkrat in na ta način iztrebiti steklino iz slovenskih gozdov.
UMRLI SO OD 11. do 18. maja 1989:
LJUBLJANA — Anton štrubelj; Frančiška Omejc roj. Lubi; Joža Novak; Angela Strel; Jože Gabrovšek. 82; dr. Nada Kovačič-Jurišič; Pavel Kavčič; Miroslav Zajc; Albina 'Wissiak roj. Dremelj; Gavšper Resinovič, 88; Slavko Cvetek; Maks Čeh; Marija Čerin roj.
/Viendozi
našo narodno himno. Glavni govor je imel Ernest Hirschegger. Omenil in naštel je iz zgodovine vse večje sovraštvo do Kristusa in Njegove Cerkve; od klica „Križaj ga!“ pa do naše komunistične revolucije, ki je po krutem nasilju okupatorja prišla z groznim nasiljem na oblast. Podrobno se je pomudil pri nasilju OF in NOB ter pobijanju naših poštenih in vernih ljudi; prikazal je nujnost, da je naš pošteni in verni človek prijel za orožje. Opisal je okoliščine, ob katerih je po krivdi „vč-likih treh“ bil izdan in prodan naš narod. Nadaljeval je: „Po zasedbi oblasti komunistična partija nadaljuje z uničevanjem naroda s tem, da pospešuje splav, razporoko in širi javno nemoralo. Mladina uporablja mamila, končava s samomori. Narod izumira, naseljujejo se tujci. A zasužnjeni narod se dviga. Klic po svobodi je vedno glasnejši. Komunizem še ni poginil, je pa smrtno ranjen. Sodelujmo torej s slovenskim narodom in z idealno mladino v domovini pri naporih za osvoboditev!“
Posebno se je govornik ustavil' uri nastopu Nikolaja Tolstoja, ki je brez dvoma najsilnejši tožilec tistih ljudi in angleških oblasti v Avstriji, ki so od pomladi 1945 krivi vračanja razorožene slovenske narodne vojske iz Vetrinja na Koroškem!!
Govornik je končal z besedami: „Ni pa nobenega dvoma, da nam je nesreča revolucije rodila sad krščanskih mučenikov, ki bodo skupaj z nami izprosili pri Bogu resnično
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Rojstvo: V družini dr. Vitala Ašiča in dr. Marije Aleksandre Tavella se je
13.	maja rodil sin Kristjan Ivan. Česti. tamo!
Krsti: Dne 1. julija sta bila krščena v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Valerija Marija Pograjc, hčerka Marjana in lic. Metke roj. Rajer. Botrovala sta. Lojze Sedej in dr. A’enlca Rajer ter Martin Pavšer, sin Tomaža in Alenke roj. Pograjc. Botrovala sta Matija Pavšer in lic. Zofija Kogovšek. Oba o-troka je krstil prelat dr. Alojzij Starc.
Dne 2. julija pa je bila krščena v siovernski cerkvi Marije Pomagaj Magdalena Teras, hčerka Janeza in Monike roj. Fink. Botrovala sta Ivana Cecilija Kočar in Tomaž Maček. Krstil jo je France Cukjati.
.Srečnim staršem naše čestitke!
Smrt: V New Yorku je 3. julija u-mrla ga. Danica Kanale Petričkova (78). Maša zanjo bo v soboto, 8. julija v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši ob 19.15. Naj počiva v miru!
SL O M
ŠAHOVSKI TURNIR
Na letošnjem odprtem šahovskem turnirju so odigrali predzadnje ko-
lo.	Igre so napete, čeprav se marsikatera konča neodločeno, a to gotovo ni sad „velemojstrskega remija“. Seveda ima tudi sreča — ali nesreča, gledana z druge strani igralne
Stoje, 85; Bogdan Perko; Ivan Martin; Alojzija Zupančič (Mickova mama); Ma. rija Tomšič roj. Paholj, 68; Doroteja Senčar roj. Rož; Stane Mihelič; h. Kri-špin (Anton) Mlinar; Alojzija Bertoncelj roj. Ulčakar; Anton Likovič; Ana Jevnikar-Vidic roj. Hribar, 84; Jo-sipi-na Peklenk roj. Oven; Božidar Pešut.
RAZNI KRAJI — Fani Iršič, Vitanje; Gizela Errath roj. Obal, Murska Sobota; Jelka Kuhar roj. Lojk, Solkan; Jernej Anžur, 62, Sostro; Alojz Jarše st., Preserje; Lovro Grom, Dol. Logatec; s. Marija Vianeja Gašper, Šmihel; Slavko Boštaj, Moravče; Ana Tomec roj. Novak, 75, Rudnik; Slavka Peršolja roj. Posega, Postojna; Jože Kunstelj, Repnje; Tone Peček, Brešice; Silva Zupančič roj. Kopčavar, Žiri; Anica Slapnik, Domžale; Karel S veti c, Kamnik; dr. Štefka Oobelj, Ptuj; Marija Suhadolnik (Bobnarjeva teta), Preserje; Aleksander Silič, Bilje; Franc Zupan, Kamnik; Geni Rak, Trbovlje; Anica Štukl roj. Fettauer, 84, Škofja Loka; Olga^ Lorber, Boh. Bistrica; Zlatko Kovačič, Ormož Marija Seljak (Homcova mama), 9l2, Žiri; Colette Jošt roj. Hanhart, Maribor; Ana Prhne, černomelj; Ljudmila Rinaldo, 75, Blejska Dobrova; Jožica Pirš, Celje; Alojz Zavašnik, Medvode; Jožko Krautberger, Zagorje ob Savi.
svobodo tako preizkušanemu slovenskemu narodu in domovini. Tako nam Bog pomagaj!“
Po govoru je zbor pod vodstvom prof. B. Bajuka zapel „žalostinko“ (O kraj Vetrinj). Pred zaveso, na kateri je visel Križani in pod njim domobranski grb, je stopil nato naš novi društveni predsednik inž Jože Šmon in imel kratek, pa silno učinkovit nagovor. Med drugim je dejal: „Vi starejši, posebno tisti, ki ste živa priča genocida 12 tisoč neoboroženih mož in fantov, ne boste do smrti pozabili na ta povojni zločin, izvršen od strani slovenskih komunistov.“ Omenil je dejstvo, da morajo šele danes, po tolikih letih Angleži pred sodišče zaradi takratnega svojega početja. „Mi, novi rod, rojen v Argentini, razumemo, dragi očetje in matere, vaše vsakoletno spominjanje v teh majskih dneh na slovo od vaših najdražjih iz rodne grude, zaradi Boga in svobode. Ne samo razumemo, tudi mislimo in čutimo z vami, kar ste nam od zibelke vcepili slovensko zavest in ste imeli za življenjsko pot resnico. Mi, v naši mendoški slovenski skupnosti imamo dolžnost in nalogo ohraniti za nas in za naše otroke vso to dediščino. dokler ne bo nastopila prava demokratična in samostojna država Slovenija.“
Ponovil je svoje glavne misli še v španščini za navzoče tukajšnje domačine.
Zbor je še zapel Prešernovo Zdravico v Premrlovi skladbi (prvo in zadnjo kitico), za sklep pa so spet vsi navzoči ob prenosu domobranske godbe zapeli Mavovo „Moja domovina“ (Oče, mati in sestre..,.).
Bb.
deske — svoje prste vmes. Tako na primer je Ivan Mehle po lepi in izvrstni igri nekaj potez pred zmago prijel napačnega kmeta, tako izgubil kraljico in točko je dobil tako Sušnik.
Prvo mesto je že odločeno. Dobil ga je lanuški igralec Lojze črnak, edini nepremaganec, ki je remiziral dosedai le enkrat (5,5 točk). Drugi je Franci Sušnik s 4,5 točkami, slede pa s 4 točkami Marolt, Klemenčič, Žakelj in Vidmar (odkritje turnirja). Med njimi bo boj za drugo in tretje mesto, saj igrajo zadnje kolo med seboj. 3,5 točk imajo Škerlj, Magister in Debevec, po 3 pa Mehle, Vester, Verbič, Paulič, Močilnikar in Rehberger; Tomazin, Šeme in Resnik st. imajo po 2,5 točk; Keržič, Resnik ml. in Skubic 2 točki; Av-
Šolski odsek Zedinjene Slovenije je za nedeljo, 25. junija pripravil' proslavo šolskih otrok na čast sv. A-lojziju in v spomin našim junakom. V cerkv. Marije Pomagaj je daroval sv. mašo prelat dr. Alojzij Stare, ki je v pridigi poudaril pomen mladinskega zavetnika in razložil, kako naj ga otroci posnemajo. Vodstvo maše, prinašanje darov in petje je oskrbela Rozmanova šola.
Pri spomeniku našim, junakom je trojica otrok Jegličeve šole položila šopek in svečo, nato je dr. Starc opravil molitve za pokojne. Nevenka Skvarča je podala Mauserjevo pesem „V Rogu“ in vsi zbrani so zapeli domobransko himno „Oče, mati“.
V dvorani je šolski referent France Vitrih po pozdravu čestital go-dovniku dr. Starcu. Nato je Prešernova šola izvedla po zamisli in v režiji Luke Debevca poetični prizor v slikah „Ciciban — od jutra do večera“. Od dvanajst izbranih pesmi je bilo osem iz znanega Župančičevega ciklusa, ostali avtorji pa so bili Resman — Planinska, Stritar — Mladi vojaki, Kette •— Deček in cvet ter Utva — Pesem o vetru. O-troci so s temi pesmimi pokazali, kako predšolski otrok Ciciban preživi svoj dan. Vse se godi na valovitem travniku, kjer se zbude, igrajo in počivajo cvetice, zajčki in žabice s pomočjo meglice in njenih pomočnic. Prisrčno podajanje, lepa scenerija in izbrana reproducirana glasba so podčrtali „.elo razgibano podajanje posameznikov, posameznih skupinic in vseh nastopajočih, 45 po številu. Še sam režiser se jim je večkrat priključil.
guštin in Grčar 1,5 ter Slabe 1 točko.
Zadnje kolo bodo odigrali v soboto, 8. t. m., naslednjo soboto pa bo razdelitev pokalov in pogovor o bodočem delu Šahovske zveze. Zato so vabljeni tudi drugi šahisti.
SLOuensHi oom
SAN MARTIN
LIGA ŽENA.MATI
V juniju se je sanmartinska Liga žena-mati spomnila pobitih domobrancev. Govoril je France Zorec. Prišlo je precej članic in z našim duhovnim pastirjem dr. Rodetom smo skupno izmolili spominsko molitev. Prihodnji sestanek Lige bo 19. julija ob 18.30 uri; govoril bo dr. Jure Rode.
či želi aplavz, na koncu pa so vsi navzoči pokazali svoje izredno navdušenje nad izvedbo. Junijsko otroško prireditev je bilo treba pripraviti zaradi bolezni režiserja 'Mihe Ga-serja v kratkem času in z novim programom, kar se je zgodilo v treh tednih. To pa je bilo mogoče le z izrednim režiserjevim naporom, izredno uvidevnostjo učiteljstva in staršev ter disciplino učencev. Zato nekaj imen: Cicibani: Adrijan Gaser, Damjan Kopač in Aleks Savelli; čebelica — Marijica Simčič; ptička — Saši Golob; meglice — Cvetka Kopač, Saška in Nevenka Jelenc; sonce — Martin Kopač; deklice: Alenka Vivod, Tatjana Stariha in Andrej-ka Kovačič; rožici — Marjanca Jelenc in Natalija Savelli; gozdni delavec — Tonček Vivod. Šepetalki — Monika Kenda in Nadica Grohar. Skrb za obleke sta prevzeli Magda Češarek in Nadica Grohar s pomočjo Balantičeve šole. Scenerijo so izdelali Matej Debevec, inž. Andrej Grohar in Marijan Žerovnik. Električarji so bili Štefan Godec, Andrej Rode in Marijan Vivod, glasbeno je spremljavo oskrbel Matija Debevec.
France Vitrih se je iskreno zahvalil najprej voditeljici Prešernove šole Miji Markež, nato režiserju Lu. ki Debevcu in vsem sodelavcem. Posebej se je zahvalila Mija Markež Mateju in Matiji Debevec. Luka' Debevec je že pred petimi leti kot šestnajstletnik režiral za Prešernovo šolo igro „Kralj Matjaž in A-lenčica“ z velikim uspehom. Z režijo „Ciciban — od jutra do večera“ spet pogumno stopa v vrsto naših režiserjev. Zato želimo, da bi z njemu lastnim veseljem izkoristil svoje sposobnosti.
Že med podajanjem so nastopajo-
I. V.
B
■
8
Slovenska kulturna akei§a
M &
61 ti
■	6. kulturni večer
a a 8 H M
I	sir„ Anton Stres
»
8
I	SLOVENSKA AKTUALNOST
*
« a tl
Predavanje bo v petek, 21. julija, ob 20 v Slovenski hiši.
B
■	nBfliBBfiasGSBSflBBGnnHBBaaaBaaaaaiiaBBBBR&EaBBBBBBaflnaanBBHEiiKBBB&BSBaEiBEaBEnnEaaBaBBaasiaBiiggasisciEBaRazassiag 8H3BCE5B3SBZ9BIZS7EHiž aBHHBHHH* SSMHiIH 2! ES S3SE BBitCBB BS HB BBBM 55 380 ESHBSB 353 BES SHE3B EBB B KfSt3B8BiSBBSBOS8EBI89SCBS**9#1
2®. MLAMNSK1 I3LASI1EMS VEČ«
5. avgusta ©Is 2@=3® url
SLOGA se bo spomnila svojih članov, ki so umrli med lanskim in letošnjim občnim zborom, pri sveti maši, ki se bo darovala za pokojne v cerkvi Marije Pomagaj v nedeljo, 16. julija-ob 9.30 pred občnim zborom mutuala. Večni mir in pokoj bomo prosili tem pokojnikom članom in članicam: Tone Rode, Angela Aleš, Jože črnak,, Alojzija Rozman, Hektor Zanini, Antonija Košane, Adolf Lunder, Martin Miklič, Franc Pleško, (Marija Stanič, Marjan Pograjc, Martin Maček. Anton Avguštinčič, dr. Valentin Debeljak, Angela Žakelj, Lojze Novak, Lojze Leskovec, Alojzij Stajnko, Anton Burja, Karlo Badalič, Mirko Kopač, Franc Zajec, France Ahčin, Ivan Mohar in Danica Kanale Petriček.
Vse priporočamo v molitev in blag spomin!
ZADRUGA IN MUTUAL SLOGA
JUNIJSKA PROSLAVA ŠOLSKIM OTROK
Stran 4
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 6. julija 1989 - No. 26
MALI OGLASI
POČITNICE
Oddam v najem v zimski sezoni kompletno stanovanje za 5 oseb v Villa Catedral. T. E. 0944-24978 (Barilo-che).
ZABOZDRAVNIKI
Viktor Leber - sološna odontologija, im-plantes oseo-integrados; sreda in pe. tek od 14 do 18; Belgrano 3826 -7. nadstr. B - San Martin - T. E. 755-1353.
ARHITEKTI
Andrej Duh — načrti, gradnje in vodstvo del v Bariločah in okolici; nepremičninski posli. — P. Moreno 991, 5. nadstr. “C”. Teil. 0944-20733 — 8400 Bariloche.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk. T. E. 762-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19, Don Bos-co 168 - San Isidro; T. E. 743-5985.
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - T. E. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ZA DOM
POHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Tine Kovačič. — T. E. 765-1682.
REDfiCORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge — Bolivar 224, Ramos Mejia, T E. 654-0352.
Garden Popis — konstrukcije bazenov -filtri - avtomatično zalivanje — Andrej Marolt, Martinez de Hoz 211, San Miguel, T. E. 664-4374.
TOOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadra severno od postaje Liniers).
Alpe Ho g ar — Stane Mehle - vse za vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov — Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel, T. E. 664-1656.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Bue-no-s Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Eme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. G58-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bine. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernondarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (ga. Marija Gorše).
Cena največ štirih vrstic A 30.- za enkratno objavo, za vsak mesec — 4 številke — A 100.-.
Slovenski narodni odbor ,z žalostjo sporoča, da je v New Yorku dne 3. julija zjutraj v Gospodu zaspala njegova članica, gospa
Danica Kanale Petričkova
Pokojnica je požrtvovalno sodelovala v SNO kot zastopnica Slovenske demokratske stranke. Zavzemala se je v besedi in dejanju za resnično demokratizacijo naše domovine ter za narodne pravice rojakov, ki žive v zamejstvu.
Člani SNO so ji za vse pobude in napore globoko hvaležni in prosijo Vsemogočnega, naj ji bo milostljiv in dober plačnik.
Predsedstvo Slovenskega narodnega odbora
V New Yorku je 3. julija po daljši in težki bolezni umrla naša draga družinska prijateljica in botra naših otrok
Damica Petriček
V svojem življenju je veliko trpela v zaporih, begunstvu in bolezni, zato ji Bog nakloni sedaj večno srečo. Drago pokojnico pa se bomo spominjali v molitvi, sinu Boštjanu pa izražamo naše sožalje.
Družina Heller

Kot je sporočil iz ZDA Boštjan Petriček, je 3. julija opoldan spokojno za vedno zaspala njegova mati, gospa
Danica Kanale Petričkova
dolgoletna sodelavka Zveze
Iz svojega globoko zavednega narodnega čuta in vsestranske kulturne razgledanosti je dajala oznako našemu delu. Vpletale bomo med molitve prošnje za pokoj njene plemenite duše.
Zveza slovenskih mater in žena
Odšel je k svojemu Stvarniku uživat večno Lepoto
France Ahčin
akademski kipar
ustvarjalni član likovnega odseka SKA, njen ustanovni član in vzgojitelj mladih likovnikov. Spominjali se ga bomo v molitvi!
Slovenska kulturna akcija
Prašimo, ne &dlaša§te s poravnavo naročnine!
Slovenski dom San Martin
Sobota, 8. julija, točno ob 19. uri
PREDAVANJE O VULKANU LONQUIMAY (CHILE) z diapozitivi
potem
Domače koline
(koline bodo naprodaj po večerji in v nedeljo po maši)
mm i »s 9 «»••■■ft «m a »»o	•***»*» *«»«»»*■ ■■■«n»* mm mm*
»*»«	B ■«««>«*«SS«	S aUSBBHa »«»»»••■•«•.
3
LETALSKE KARTE etc.
«
«
NAJNIŽJE TARIFE! OMENITE TA OGLAS!
K
a
I TRAVEL AGENCY „RIENTE'* Sr. SALVADOR
| A. P, Leg. 6632 Disp. D.G.S.T. 1555
n
m
m
I Esmeralda 973 /1 “B”	- Capital
Tel. 313-9143 (9.30—12.30, 14j—!l8.30)
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentín B. Debeljak REDACCION Y ADMINISTRACION: RAMON L. F ARČON 4153 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: <9- 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: Tone Mizerit, dr. Katica Cukj&ti, Gregor Batagelj
Correo Argentina Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N7 5773 TARIFA REDUCIDA Concesión N« 3824
Registro Nac. de la Propiedad | 1 Intelectual No. 85.462 1	
GBVCSTILfi
SOBOTA, 8. julija:
Študijski dan vseh učnih moči Šolskega odseka ZS ob 9 v Slovenski hiši. Razgovor o učnem programu vrtca ter nižjih razredov.
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	San Martinu ob 19 Predavanje o vulkanu Lonkuimayu.
SOBOTA, 15. julija:
V	Našem domu v San Justo ob 20.30 Linhartova igra Županova Micka.
Naročnina Svobodne Slovenije za 1989:
Za Argentino A 3.500; pri pošiljanju po pošti A 4.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA del.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija. Afrika, Azija 70 USA dol.; ŽIDA, Ka nada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svob. Slovenijo: v Trstu: knjigarna Fortunato, Via Pa-ganini 2;
v Celovcu: knjigarna Mohorjeve družbe,. Viktringer 26.
TALLKRES GRAFICOS "VELKO“ S.R.L., ESTA »OS UNIDOS «5, 1101 - BUENOS .AIRES T. E. 362-7215
PETEK, 21. julija:
Seja medorganizacijskega sveta ob 20 v Slovenskem domu v San Martinu.
Kulturni večer SKA: dr. Anton Stres — Slovenska aktualnost.
SOBOTA, 29. julija:
Redni' pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ®b 15. SOBOTA, 5. avgusta:
Pevsko glasbeni večer ob 20.30 v Slovenski hiši.
H Gospodarju življenja je odšla
Danica Petriček
Vedno se je neutrudno borila za svobodo našega' naroda in vedno sodelovala pri našem listu kakor tudi pri uredništvu Zbornikov.
Naj zdaj uživa pri Bogu večno plačilo za svoje delo.
Svobodna Slovenija
V ponedeljek, 3. julija je Gospod poklical k sebi po daljšem trpljenju
Danico Petriček ro§. Kanale
Neutruduio organizatorko v našem društvu, kakor tudi gorniško publicistko bomo vedno ohranili v toplem spominu. Bog ji daj večni pokoj!
Slovensko planinsko društvo

BORUT MEŠKO in IVO ŽAJDELA Mladina, štev. 21, Ljubljana
V tem dokumentarcu je posebno pozornost zbudil general Toby Low (sedaj lard Aldington), ki se s Tolstojem ob pripravljanju knjige Ce. lovska zarota ni hotel pogovarjati. Priznal je, da je on kot načelnik štaba izdal povelje divizijskim poveljnikom 5. korpusa za izročitev beguncev. Branil se je očitka, da je bila v razgovoru s partizanskim poveljnikom 19. maja narejena politična kupčija. Toda v naslednjem kadru pokažejo dokument: prve štiri točke sporazuma obsegajo tehnično stran partizanskega umika s Koroške, peta točka pa organizacijo izročanja beguncev. Lord Aldington je nato skual sporazum opravičevati, češ da je bil za Britance ugoden, saj so partizani prostovoljno odšli s Koroške in s tem je bila odstranjena nevarnost spopada. Vodja oddaje je takoj pristavil, da je bila pri tem narejena očitna politična kupčija: za umik partizanov s Koroške — iz-račitev beguncev. Bivši oficir Nicholson je k temu pripomnil, da je imel ob izročanju občutek, da je v resnici šlo za kupčijo, po vsej verjetnosti sklenjeno v Beogradu.
Že leta 1979 pa je Milovan D j Has
(2)
za londonski Encounter med drugim dal dve zanimivi izjavi. Prva je v zvezi z usmrtitvami predanih ujetnikov in beguncev: „Ali je Tito izdal direktno povelje ali ne, ne ve nihče. Gotovo pa je bil naklonjen radikalni rešitvi — iz pragmatičnih razlogov, kot so tudi Angleži iz pragmatičnih razlogov vračali nesrečne begunce.“ In druga: „Mi (jugoslovanski komunisti op. p.) sploh nismo mogli razumeti, zakaj Britanci pritiskajo na izročanje beguncev.“ Predaja
Naši arhivi o teh dogodkih molčijo. Vsekakor pa se je v času predaje že začela silovita politična propaganda. Dva dni po prvem transportu je 26. maja 1945 Tone Seliškar v u-vodniku Slovenskega poročevalca napisal, da je postalo maščevanje program: „Morda bo marsikoga ob tej ugotovitvi mraz pretresel, kajti v nekaterih je še ostalo mnogo žalostne zapuščine dolgih stoletij: vse zle posledice hlapčevstva, ponižnosti in licemerstva, hinavstva in klečeplazenja ter omahovanja. Toda tudi to smo že premagali. In premagali bomo tudi vse druge pomisleke, ki bi nam ovirali izvrševali to maščeval-
no poslanstvo, kajti žrtve morajo biti maščevane in tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali «amo gnilega drevesa, mi bo-liio tudi njihove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. Vsa reakcija pri nas doma in po vsem svetu se je skrila za krinko lažnega protifašizma in krinko hinavskega hlinjenja naši zmagi. Potuhnili so se. Mi pa vemo, da tiči v malhah le-teh nož, ki nam bi ga poskušali ob prvi priložnosti spet zasaditi v, hrbet. Zdaj ga nam je za-sajala s pomočjo molitvenikov in iškapulirjev, v drugo, bi nam ga za-jsajala morda v imenu kakih drugih gesel, saj je reakciji vseeno, kakšnega sredstva se poslužuje. Vidite, in zato je maščevanje potrebno, da preprečimo reakciji spet dvigniti se iz svojih zločinov. Nikdar in nikoli se ne sme to več ponoviti. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva, če pa bi se ne maščevali, tedaj bi čez pet, deset let spet razpeli ti potuhnjenci svoja zlokobna razdiralna gesla med narod, sovraštvo in bra-tomorstvo. In le z maščevanjem bomo to preprečili!“
Medtem je bilo vračanje predanih
vojnih ujetnikov v polnem teku. Že
24.	maja je iz Vetrinja odšel prvi transport s Tatalovičevim srbskim polkom in 40 domobranci, 27. maja okrog 600 domobrancev in 200 četnikov, 28. maja pa 3000 domobrancev. Predani so bili v Podrožci. Četrti in peti transport sta bila predana deloma v Podrožci, delno pa v ¡Pliberku in sta štela okrog 4800 ljudi. Zadnji transport so 31. maja (o-krog 2700) Angleži predali v Pliberku. Zanimivo je, da je nekaterim med predajo uspelo pobegniti in se vrniti v Vetrinj. Vendar pa jim ni nihče verjel, da begunce, ki so bili na domnevni' poti v Italijo. Angleži v resnici predajajo partizanom.
Tito je 26. maja obiskal Ljubljano. ¡Pred odhodom v Maribor v spremstvu Aleksandra Rankoviča, Borisa ¡Kidriča, Ivana Mačka in drugih, je imel na Kongresnem trgu govor, v katerem je dejal:
„Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je ¡stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega' ljudstva je že dosegla ogromno ve. cino, a samo manjšemu delu izdajalcev se j;e posrečilo pobegniti pod o-krilje pokroviteljev izven nase dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. če bi se to zgodilo, bo to trajalo le kratek, čas.“ Vsekakor cinična ugotovitev.
Javnost je bila pripravljena na krvavi obračun. Preživela priča se ¡spominja predaje: „S kamioni so nas odpeljali do postaje Podrožca, kamor smo prišli ob 11. uri dopoldne. Na postaji smo opazili partizane, vendar smo se nadejali, da nas bodo prepeljali v Italijo. Zaradi tega ni nihče ¡skušal pobegniti, ko so nas Angleži predali partizanom, Angleži so nas namreč vkrcali v živinske vagone in jih zaprli. Zato smo bili prepričani, da nas bodo oni spremljali. Partizani, ki smo jim padli v roke, so bili po večini Grki, Romuni, Madžari, Srbi, le malo je bilo Slovencev. Ti so vdirali v vagone, kradli dragocenosti in denar, pa tudi obleko Ženskam so pobrali zlatnino, prstane, ure in tudi odvečno perilo. Kdo je to odredil, ne vem. Okrog poldne so nas odpeljali s Podrožce. Že na postaji so nas začeli pretepati in pljuvati.“
Prvi zapis o vračanju angleških vojnih ujetnikov in beguncev se je v Slovenskem Poročevalcu pojavil 31. maja, ko so Angleži, na intervencijo feldmaršala Harolda Alexandra, prenehali predajati transporte. V članku Zločince vračajo je med drugim pisalo: „Angleži so izročili našim oblastem kopico raztrgancev in moralno uničenih zločincev in ubijalcev, ki so bili še pred kratkim strah in trepet našega okrožja.“
(Se nadaljuje)
Domobranska grobišča