Jezik in slovstvo
Letnik X. številka 8
Ljubljana, december 1965
Revija izhaja od januarja do decembra (osem številk)
Izdaja jo Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednili France Bezlaj, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Janez Sivec, Aleksander Skaza, Boris Urbančič, Franc Zadravec
Tiska tiskarna ČP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12,
tekoči račun pri NB 501-608-4 v Ljubljani
Letna naročnina 1000 din, polletna 500, posamezna številka 125 din;
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 500 din;
za tujino celoletna naročnina 1500 din
Vsebina osme številke
dr. Kajetan Gantar Herman de Carinthia 225
Helga Glušič Epska podoba v Lokarjevi prozi 232
Aleksander Skaza Avtorjev odnos do literarnih likov in oblikovanje intelektualne
fiziognomije v romanu Senčni ples 235
Tomo Korošec Teorija in praksa v Slovenščini za Slovence 241
Zapiski, ocene in poročila
France Novak Nekaj misli ob Splošnem tehniškem slovarju 247
Janez Mušič Stanko Bunc: Spoznavajmo slovenski jezik (VII, Vili) 251
Hermina Jug V. jugoslovanski slavistični kongres 255
F. Bezlaj Slovensko vada »vaba pri ribolovu« 256
Jože Manda Slovensko jezikoslovje in literarna zgodovina v letu 1964 257
Celjska podružnica Slavističnega društva 264
Opomba uredništva! Uredništvo se je odločilo, da prepusti to številko samo mladim in
najmlajšim avtorjem med svojimi sodelavci. Kratka urednikova glosa ne bo bistveno
motila tona številke,  ki naj odraža zrelost in strokovno idejnost prihajajočega rodu.
dr. Kajetan Gantar
HERMAN DE CARINTHIA
Naša kulturna zgodovina premore v srednjem veku le malo velikih imen,
zato bi morala vključiti v krog svojih raziskovanj ali pa vsaj zabeležiti tudi
tiste kulturne delavce, o katerih lahko samo domnevamo, da so bili slovenskega
rodu. Eden takšnih je bil tudi Herman iz sredine dvanajstega stoletja; bil je med
prvimi, ki so arabske astronomske in filozofske spise prevajali v latinščino in
posredovali islamsko omiko evropskemu zahodu.
Življenjepisni podatki o Hermanu so zelo skopi in pomanjkljivi. 2e samo
njegovo ime je ohranjeno najmanj v štirih različnih variantah: Heinian(nus) de
Carinthia, Herman Daimata, Herman Sclavus, Herman Secundus.
Herman sam omenja svojo domovino v prevodu spisa Liber introductorius
in astrologiam Albumazar, kjer našteva tudi razne dele Evrope; tam piše med
drugim:^
... Grecie (sc. partes) odo: Dalmatia, Epirus cum Misia, Dardania, Attica
(cuius due partes Boetia et Psenelopensis), deinde Ttiessalia (cuius due partes
Pieria et Arcliadia), deinde Macedonia, Achaia, Lacedemonia. Istrie tres (sc. par-
tes), maritima et montana, in medio patria nostra Karintiiia. Italie quattuor:
Tuscia, Etruria, Apuiia, Campania ...
Iz tega odlomka je jasno razvidno predvsem, da Herman ni bil Dalmatinec,
kot ga pogosto označujejo v strokovni literaturi. Sporna je v tem odlomku lek-
cija besede Karintliia, ki jo Haskins^ bere kot Kauntliia. Toda na tem mestu
imajo drugi rokopisi istega teksta tole lekcijo:
MS Vat. lat. 4603, fol. 39 v.: karlthia»
MS Rylands library Manchester 67 fol. 202: ka-^inthia*
MS Eibl. Amploniana (Erfurt) Q. 363 f. 52 v: karithia
Poleg tega se Karinthia omenja kot Hermanova domovina tudi v nekem uniče
nem rokopisu prevoda Astrolabija:^ Hermannus iste atrologus iuit natus de Ka-
rinthia, non Contractus de Suevia. Na Karintijo kot Hermanovo domovino kaže
tudi rokopis traktata De pluviis, ki je shranjen v javni knjižnici v Dijonu.^ Tam
je na začetku spisa Hermanovo ime označeno takole: ab Hermano Kalo (fol.
• Citirano po rokopisu, ki ga hrani Biblioteca Nazionale «-Vittorio Emanuele m« v Napoliu
(MS C. vm 50 lol. 38 V.). Rokopis je iz XII. stoletja.
' Ch. H. Hasklns, Studies in the History ol Mediaeval Science (Cambridge 1924), p. 54, n. 63.
' Pismeno sporočilo Antona Debevca.
• Pismeno sporočilo Dr. Taylora, varuha rokopisne zbirke omenjene knjižnice.
' Iz naslova nekdanjega MS Louvain 217 iz XII. stoletja (citirano po Haskinsu, o. c, p. 54,
n. 63). Ta rokopis je med zadnjo vojno (maja 1940) zgorel z vso dokumentacijo vred (pismeno
sporočUo bibliotekarja E. Massauxa).
• MS Dijon 1045 fol. 187 r. — 190 v. (iz XV. stoletja).
225
187 r.); na koncu spisa pa: ab Hmano de Kanto (fol. 190 v.).' Očitno kopist ni bil
povsem vešč v razlikovanju raznih ligatur. Ce bi nameraval napisati samo ime
Kanto (tako se pravilno bere okrajšano ime na začetku spisa), ne bi v drugem
primeru, na koncu spisa, nad črko n naredil znamenja za okrajšavo; morda je
hotel namesto horizontalne črtice narediti vertikalno, ki krajša črko »r«. Zato
lahko upravičeno domnevamo, da je tudi na tem mestu prvotno stala beseda
Karinthia. Aj
Odlomek, kjer Herman omenja svojo domovino,^ si lahko razlagamo na
dva načina:
1. Možno je, da je bil Herman doma iz Istre, ki je bila tedaj mejna grofija
v okviru Velike Karantanije,' zato je razumljivo, da se je štel za Karantancai
Istrani in Karantanci se v dokumentih tistega časa večkrat celo istovetijo." V
Istri je tedaj prebival romanski in slovanski živelj; toda Herman je bil očitno
slovanskega rodu — na to kaže oznaka Sclavus, ki je dodana Hermanovemu
imenu v naslovu nekega protimohamedanskega spisa.Seveda ostaja odprto
vprašanje, ali naj štejemo Hermana, če je bil res Istran, za Hrvata ali za Slo-
venca. Istra je tedaj segala veliko dlje proti severu kot danes, zajemala je tudi
Ves notranjski in tržaški Kras do Tomaja, Sežane in Postojne." Po drugi strani
pa je tudi narodnostna meja med Slovenci in Hrvati tekla v Istri bolj južno
kakor danes.Zato je verjetnost, da je bil Herman slovenskega rodu (kolikor
lahko v tedanji Istri sploh že računamo z ostro diferenciacijo med obema narod-
nostima), še veliko večja, kot če bi imeli opraviti z današnjim Istranom.
2. Še verjetneje pa se mi zdi, da je treba gornji stavek razumeti takole:
Istra ima tri dele: a) obmorski del, b) gorati del, c) sredi (med obema tema de-
loma) pa leži naša domovina Karintija. V tem primeru lahko domnevamo, da je
Herman zamenjal pojma Istre in Velike Karantanije, da je torej zapisal pars pro
foto, kol je tudi sicer večkrat zamenjaval podobne geografske pojme.To do-
mnevo potrjuje tudi Hermanov začetni stavek v odlomku o razdelitvi Evrope:'*
Europae partes et divisiones sunt: Scithia maior, Germania, tum Misia, Thracia,
Grecia, Pannonia, Histria, Italia, Gallia, Hyspania. Histria stoji tu očitno namesto
Caiintiiia, ki je vmesna dežela med Panonijo in Italijo. In ta dežela ima — po
Hermanu — tri dele: obmorski del (ta bi ustrezal Istri v ožjem pomenu besede),
gorati del (mišljeni so morda alpski predeli) in vmesni del, Hermanova domo-
vina; potemtakem bi lahko sklepali, da je bil Herman doma nekje s slovenskega
ozemlja med Istro in Alpami, verjetno bliže Istri kot Alpam.
Na bližino Istre kaže namreč še neka druga okoliščina: dejstvo, da Her-
mana označujejo tudi s pridevkom Dalmata.
Kako je Herman prišel do te oznake?
Verjetno je do tega prišlo po pomoti, zaradi zmede v geografskih pojmih.
Prvi je Hermana tako označil Petrus Venerabilis, opat v Clunyju, v nekem pismu
iz leta 1143, kjer omenja, da sta se na njegovo pobudo lotila prevajanja korana
Robertus Retenensis iz Anglije in Hermannus Dalmata, ki ju je našel v Španiji
' Pismeno sporočilo P. Grasa, konservatorja v Bibllotheque Publique de Dijon.
' Prim. M. Kos, Zgodovina Slovencev (Ljubljana 1933), p. 102; B. Grafenauer, Zgodovina
slovenskega naroda, 2. zv. (Ljubljana 1955), p. 79.
' Prim. A. Jaksch, Monumenta historlca ducatus Carinthlae, vol. 3 (Klagenfurt 1904),
no. 249: Adalbero (lux Histrianorum sive Carintanorum.
De generatione Mahumet et nutritura eius quam transtullt Hermannus Sclavus scola-
sticus subtilis.
" Prim. M. Kos, o. C, p. 111; B. Grafenauer, o. c., p. 79.
" B. Grafenauer, o. c, p. 74: »... v Istri je tekla narodnostna meja ... po takrat prazni
Ćićariji med dolino Reke in Učko goro, nato južno okrog Buzeta do Dragonje.«
" Prim. v opisu Grčije razdelitev Atike ali Tesalije.
" Citat je vzet z iste strani rokopisa, kot ga omenjam v opombi 1.
226
nekje v bližini reke Ebra, kjer sta se ukvarjala z astrologijo, in ju z veliko na-
grado najel za svoj posel.'' Verjetno si Petrus, ko mu je bil Herman predstavljen,
ni znal prav predstavljati, kje leži njegova domovina, vedel pa je za bližnjo Dal-
macijo, ki je bila kot stara rimska provinca s tisočletno kulturno tradicijo znana
po vsem svetu, pa je v svoji predstavi Hermanovo domovino pripojil Dalmaciji
in Hermana označil z imenom Dalmata. In ker je bila Petrova veljava velika*'
in so njegove spise mnogo brali, se je Hermana pač prijel ta pridevek, s katerim
se še danes pogosto označuje v strokovni literaturi.
Toliko o Hermanovem imenu*' in o njegovi domovini.
Kako in kdaj je Herman zapustil svoj rodni kraj, nam ni znano. Ker so se
mu tako zelo zameglile geografske predstave o lastni domovini, lahko domne-
vamo, da se je to zgodilo že zelo zgodaj. Študiral je v Chartresu, kjer je bila
tedaj sloveča filozofska šola s stoletno tradicijo; ustanovil jo je škof Fulbert
(umrl 1. 1028), njeni najvidnejši predstavniki pa so bili Bernard de Chartres, Gil-
bert de la Porree, Guillaume de Conches, Thierry de Chartres. Usmerjena je bila
predvsem k proučevanju Platona, zato jo označujejo tudi kot »Academie char-
traine«, njenega ustanovitelja Fulberta pa kot Sokrata te Akademije;'^ vendar
so Platonovo filozofijo študirali bolj v Halkidijevem latinskem prevodu in v
Makrobijevi latinski preobleki kot pa v grškem originalu.*' Ta šola je imela go-
tovo najnaprednejše nazore v tedanji Evropi; Guillaume de Conches je npr. kri-
tiziral nauke sv. pisma s stališča fizike.^" Herman je študiral predvsem pri Thier-
ryju, ki je bil najprej predavatelj na tej šoli, v letih 1142—1150 (torej že po Her-
manovem odhodu v Španijo) pa tudi njen kancler. Herman je Thierryja narav-
nost oboževal. Posvetil mu je svoj prevod Ptolemajevega Planisferija; v posve-
tilnem predgovoru ga je imenoval »prvi in najvišji sedež filozofije in nepremično
pričvrščeno sidro v tej spreminjajoči se nevihti omahujočih študij« (primam
summamque Philosophie sedem atque inmobiliter lixam varia tempestate lluitan-
tium studiorum anchoram). Bil je prepričan, da je v Thierryju prišla Platonova
duša ponovno z neba med ljudi. Kakor se Cereri poklanja zlato klasje, Bakhu
dozorela trta, tako je Thierry edini vreden prvencev astronomije (non aliter
quam aureis culmis Cererem, maturo palmite Bacchum, unum te Latini studii
patrem astronomie primitiis donandum iudicarim).
Verjetno je bil Thierry tudi tisti, ki je Hermana usmeril v Španijo, kjer so
bila pomembna žarišča islamske kulture, na katerih so intenzivno proučevali
Aristotelovo filozofijo, pa tudi matematiko, astronomijo in astrologijo. Krščan-
ske šole v Evropi, zlasti v Franciji, so tedaj začele kazati živo zanimanje za du-
hovne vrednote, ki jih je islam samostojno ustvaril ali podedoval od antike;
spoznale so, da se proti nasprotniku ni mogoče boriti zgolj z ignoriranjem nje-
gove ideologije in kulture. Španija je bila dežela, kjer je bil islam najbolj do-
" Migne PL 189, 650: Roberto Retenensi de Anglia . .. Hermano quoque Dalmata, acutissimi
et litterati ingenii scholastico. Quos in Hispania circa Iberum astrologicae arti studentes inveni,
eosque ad haec faciendum multo pretio conduxi.
1« Sodobniki primerjajo Petra s Platonom, Aristotelom, Ciceronom, Hieronimom, Augusti-
nom, Ambrosijem, Gregorijem (Migne PL 189, 11). Znan je tudi po tem, ker se je zavzel za pre-
ganjanega Abélarda, največjega evropskega učenjaka 12. stol., in mu nudil poslednje zavetje.
" Ce nekateri rokopisi označujejo Hermana tudi z vzdevkom Secundus, tedaj le zato, da
ga razlikujejo od Hermana iz Heichenaua (1013—1054).
" Migne PL 143, 1289: In Academia Carnotensl sub nostro ilio venerabili Socrate . . .
" E. Jeauneau, Macrobe — source du platonismo chartrain (Studi medievali, 3a Serie I 1,
Spoleto 1960, p. 3—24). Poglavitni viri chartreskega platonizma so bili — po Jeauneauju (p. 7—8)
— tue: Halkidijev latinski prevod in komentar k Platonovem Timaju, Boetijev spis o tolažbi
lilozofije, Makrobijevi komentarji k Scipionovemu snu in spis o svatbi (De nuptiis) Martiana
Capelle.
" Prim. E. Jeauneau, Note sur 1' école de Chartres (Bulletin de la Société Archéologlque
d'Eure-et-Loir, Mémoires t. XXm, Chartres 1965, p. 29): »le phüosophe de Conches sacrifiat de si
bon gre la lettre de l'Ecriture a la physique.«
227
stopen krščanstvu. Španija ¦— to je bila magična beseda, ki je tedaj privlačevala
mlade ljudi, žejne znanja in učenosti.^' Tja so odhajali na znanstveno izpopol-
njevanje izobraženci iz vseh evropskih dežel; v XII. stoletju srečamo tam poleg
drugih Angleža Adelarda iz Batha in Roberta iz Chestera, Italijana Platona iz
Tivolija in Gherarda iz Cremone;^^ mednje lahko uvrstimo tudi našega Hermana.
Herman naj bi se v Španiji poglobil v dosežke islamske znanosti in tako ustvaril
most med chartreskim platonizmom in arabskim aristotelizmom, čigar vrednote
je Thierry pravilno zaslutil, a so mu zaradi neznanja jezika ostale nedosegljive.
Leta 1138 Herman že prevaja astrološki spis Zaelis Fatidica iz arabščine,
leta 1141 ga v okolici Ebra, kot smo omenili,'= odkrije Petrus Venerabilis in pri-
dobi za prevajanje korana. Leta 1143 dovrši Herman svoji najpomembnejši deli,
prevod Ptolemajevega Planisferija in svoj izvirni spis De essentiis. Istega leta ga
srečamo v južni Franciji, v Toulousu in Béziersu. S svojimi deli si je tedaj očitno
že ustvaril sloves, kajti v tem času se zanj poteguje več šol. Sam piše v uvodu
k spisu De essentiis, da je »izpostavljen javnim gimnazijam in da komaj odbija
napade vseh tistih, ki se zanj potegujejo«. Te šole (= tiste šole, katerih ponudbe
je zavrnil) se nad njim pritožujejo kot boginje zaradi storjene krivice (očitno se
primerja s trojanskim kraljevičem Parisom, ki se je zameril Heri in Ateni s svojo
znano sodbo o dodelitvi zlatega jabolka Afroditi); šole ga zahtevajo zase, kot
da se jim je zadolžil s kakim jamstvom. On pa se opravičuje in odlaša z odgo-
vorom.-ä Na njegovo učiteljsko dejavnost kaže tudi pridevek scholasticus, ki
mu ga daje Petrus Venerabilis.Med Hermanovimi učenci se omenja Rudolf iz
Brugesa, ki je napisal (ali prevedel?) neki astronomski traktat.
Med prijatelji je bil Hermanu najbližji Anglež Robertus Retinensis (znan
tudi pod imeni Robertus Kestrensis, Robert oi Chester, Robert ot Ketene). Njemu
poklanja večino svojih spisov, z njim sodeluje pri prevajanju korana, verjetno
pa tudi pri drugih delih. V nekem uvodu ga imenuje »vseh mojih študij moj po-
sebni in neločljivi tovariš, soudeležen v vseh mojih spisih in dejanjih«.^* Robert
mu je »vzrok njegovega delovanja, sodnik njegovih del in najzanesljivejša priča
obojega«.^^ Njuno življenje je neločljivo povezano, oba sta istega mišljenja,
v obeh je ena skupna duša.^^ Gotovo ju je zbliževalo marsikaj, predvsem isto
strokovno zanimanje (oba sta se ukvarjala z astrologijo in prevajala arabske
spise v latinščino), verjetno pa tudi okoliščina, da sta oba živela kot tujca v
Španiji.
Hermanova življenjska pot najbrž ni bila lahka; večkrat se je srečaval
s človeško zavistjo, raznimi intrigami in osebnimi nasprotovanji. Sam sicer o tem
nič določnega ne pove, le v svojih uvodih večkrat omenja zavist (invidia) in
»neposvečene roke njih, ki me zalezujejo« (profanas insidiantium manus). Več-
krat se pritožuje nad površnostjo svojega časa, ko se ljudje vsega lotevajo od
zadnjega konca (conversis discipline gradibus a fine incipiunt). Zgraža se nad
ljudmi, ki zlorabljajo ime astronomije, čeprav ne obvladajo njenih najosnovnej-
" Prim. J. Le Goif, Les intellectuels au moyen age (Paris 1957), p. 23—24.
" Prim. L. Tliomdike, A History of Magic and Experimental Science. . . vol. II (New
York 1947), p. 68—88.
"... dum ego publicis gimnasUs expositus insidiosos colluctantium impetus sustineam.
Queruntur dee pariter iniuriarum agentes meque tanquam pignore obligato impacienter requirunt.
Excuso, responsa differo, cupiens potiens redditum defendere quam reddendum excusare (iz
uvoda v De essentiis).
" tu mihi Studiorum omnium specialis atque inseparabilis comes rerumque et actuum per
omnia consors unice (iz uvoda v Liber introductorius).
" et laboris causa et operis iudex et utriusque testis certissimus (Iz uvoda v Liber
introductorius).
" individua nobis vita mens eadem atque omnino una anima (iz uvoda v De essentiis).
228
ših prvin;" njihovo početje primerja z Ikarovim letom.^^ Obenem toži nad po-
hlepnostjo in splošno pridobitniško usmerjenostjo svojega okolja: Kako malo je
ljudi, ki bi bili zadovoljni s svojim premoženjem, ki ne bi hlepeli po tujem
imetju in medleli od zavisti! Ravno to pehanje za materialnimi dobrinami je krivo
velike zanemarjenosti latinskih študij.^' Ko gleda vse to okoli sebe, ga večkrat
prevzame želja, da bi opustil študij astronomije in se lotil kakega bolj donos-
nega posla; zakaj »ljudje zaničujejo vse duhovno bogastvo in cenijo samo na-
tovorjene cule zunanjega premoženj a« .^o Lahko bi rekli, da je v latinščini zapisal
podobno misel kot njegov rojak Prešeren stoletja pozneje: »da le petica da ime
sloveče, da človek toliko velja, kar plača.«
Herman se je spočetka usmeril predvsem v prevajanje arabskih in židov-
skih astronomskih in astroloških razprav. V to vrsto sodi prvo njegovo znano
delo, prevod spisa Zaelis Fatidica (znan tudi pod naslovom Pronostica ali Liber
sextus astronomie) židovskega astrologa Saul ben Bišra; prevod je dokončal
leta 1138."* Nato se je lotil prevajanja »uvoda v astrologijo« znamenitega arab-
skega astrologa Abu Maašar Jaafar al Balkija (iz IX. stol.). Prevodu je dal naslov
Liber introductorius in astrologiam Albumazar Albalachi. Ta spis je bil v sred-
njem veku še večkrat preveden v latinščino in grščino, vendar je Hermanov
prevod med vsemi najboljši. Delo je imelo velik vpliv na razvoj srednjeveške
astrologije, ohranjeno je v devetih rokopisih, doživelo pa je tudi najmanj tri
knjižne izdaje.^^ V sorodno področje posega tudi spis o dežju, ki ga je prevedel
iz hebrejščine.'^ Poseben, še ne povsem razrešen problem predstavljajo traktati
o astrolabiju.^^
Ukvarjanje z astrologijo in astronomijo je Hermana končno privedlo do
arabskih prevodov znamenitega grškega astronoma in geografa Ptolemaja. Her-
man sam v svojih spisih dvakrat omenja svoj latinski prevod Al Horasmovega
in Al Batanijevega arabskega prevoda Ptolemajevih tablic, vendar se ti prevodi
doslej še niso našli. Pač pa je ohranjen njegov prevod Ptolemajevega Planis-
ferija, in sicer kar v devetih rokopisih in v več knjižnih izdajah. To je nedvomno
najpomembnejši izmed vseh Hermanovih prevodov, saj je edini — čeprav samo
posredni — vir, po katerem nam je to znamenito Ptolemajevo delo sploh ohra-
njeno. Herman je svoj prevod priredil po arabskem prevodu Maslama ben
Ahmed el-Magritija (iz X. stol.), ki pa je prav tako izgubljen.'*
" quanta presumptione astronomie namen usurpart, qui necđum principlum eins viđe-
rint (iz uvocia v Ptolemajev Planisferij).
" que (sc. astronomia) sine tribus premissis ita recte possibilis est, ut Ycarus volare
potuit (iz uvoda v Ptolemajev Planisferij).
" quantam enim putas hominum partem hoc tempore superstitem, que propria contenta
sorte non alieni cupiditate boni ferveat aut potius odio contabescat, que passio maxime inopiam
Latinitatis hueusque fovit (iz uvoda v Ptolemajev Planisferij).
" ut tamquam cedens invidie voto remisso tanto labore potius ad commune quodlibet
vivendi negotium confugiam, cum presertim cunctls iam animi divitiis postpositis nichil preter
fortuitas opum sarcinas in pretio videam (iz uvoda v Ptolemajev Planisferij).
" MS Metz 287, f. 350: explicit fedidica . .. Anno domini 1138 3» kal. octobris translatus est.
" in sicer: Augsburg 1489, Benetke 1495, Benetke 1506. Podrobnosti navaja K. Dyroff
(v: F. Boli, Sphaera, Leipzig 1903, p. 484—539).
« De imbribus et pluviis (Dijon MS 1045, fol. 187 r. — 190 v.). V dunajskem rokopisu ima
delo naslov tractatus M. Hermanni de mutatione aeris subtilis (MS God. Vindob. 2436, fol. 134 v. —
136 v.).
" O tej temi so ohranjeni trije traktati, ki jih editor v Migne pripisuje Hermannu Con-
tractu (menihu iz Reichenaua, glej op. 17), čeprav glede tretjega spisa dopušča možnost, da je
avtor tretjega traktata Herman de Carinthia, vendar se mi ta domneva ne zdi verjetna. Podrobna
jezikovna analiza me je privedla do domneve, da je Herman de Carinthia najverjetneje avtor
drugega traktata, ki ima naslov De utilitatibus astrolabii liber primus (Migne PL 143, 389 B—404).
Planisphaerium je bU nato prvič natisnjen v Baslu 1. 1536, 1. 1558 pa je izšla v Benetkah
komentirana izdaja, ki jo je oskrbel F. Commadlnus. V novejšem času je kritično izdajo oskrbel
Heiberg (v: Ptolomaei opera astronomica minora, Leipzig 1907, p. 227—259). V nemščino je delo
prevajal J. Drecker (Isis 9, 1927, 235 ss.). Nadaljnjo literaturo navaja Fr. Lammert, Pauly-Wissowa
46, col. 1829.
229
Omenili smo že, da je Petrus Venerabilis nagovoril Hermana in njegovega
prijatelja Roberta, da sta se lotila prevajanja korana. Rokopis tega prevoda je
našel Dubrovčan Ivan Stojković leta 1437 v Carigradu in ga dal na lastne stroške
prepisati po Poljaku Klimentu de Vislicia;^« ta prevod je bil nato natisnjen v
Bibliandrovi izdaji latinskega korana (Basel 1543, vol. I, p. 189—212: Doctrina
Mahumet que apud Saracenos magne auctoritatis est...). Poleg tega je Herman
verjetno pisal ali prevajal tudi razne matematične spise, na primer komentar
k Euklidu, spis o korenjenju (de invenienda radice), o krogih (de circulis)^'';
vendar so se vsa ta dela izgubila.
Med Hermanovimi izvirnimi teksti je najpomembnejši spis De essentiis.
To je filozofski traktat, zasnovan na nekakšni sintezi chartreskega platonizma,
arabskega aristotelizma, srednjeveškega neopitagorizma in z novimi odkritji
obogatene Ptolemajeve geografije. Poznavanje Platona se v glavnem omejuje,
na razne latinske prevode, povzetke ali parafraze dialoga Timajos, ki je bil v
srednjem veku med vsemi Platonovimi spisi najbolj populären.'^ Poglavitni vir
medievale. Studi e ricerche (Roma 1958).
tej svojevrstni kompilaciji pa je vsekakor Aristoteles. Po Aristotelu je pisec
povzel nekatere svoje osnovne teze, tako na primer razdelitev gibanja na motus
localis, alteritas, translatio; alteritas pa spet deli v tri vrste: augmentum, detri-
mentum, permutatio. Takšna opredilitev »gibanja« (motus), ki bi pravzaprav bolj
ustrezala slovenskemu izrazu »spreminjanje«, povsem ustreza pojmovanju in
specifikaciji gibanja (kinesis), kot ga je Aristoteles razvil v svojih fizikalnih
spisih.^' V zaključnem delu svojega traktata se pisec ukvarja z raznimi geograf-
skimi vprašanji ter razpravlja o višini, dolžini in širini zemlje; pri tem izpričuje
presenetljivo razgledanost. Tako na primer pozna Islandijo in navaja tudi pra-
vilno etimologijo tega imena: unde et Scitie Sineš ei termino contiguos Scitica
lingua Ysland nominal, quod latine sonat terra glacialis (»zato skitski jezik ozna-
čuje ozemlje Scitije z imenom Island, kar v latinščini pomeni ledena zemlja«).
Na splošno lahko ugotovimo, da je Hermanova latinščina v primerjavi s
sodobnimi latinskimi teksti sorazmerno gladka in tekoča, njegov stil se povzpne
večkrat tudi do raznih duhovitih antitez in elegantnih fines. Nekateri odlomki
pričajo skoraj o nekakšnem pesniškem zanosu; naj kot primer Hermanovega
stila navedem krajši odlomek iz uvoda v spis De essentiis, ki ga pisec poklanja
svojemu prijatelju Robertu. Pisec opisuje neko imaginarno doživetje, nekakšno
nočno vizijo, v kateri se prepletajo krščanske in antične mitološke prvine, pre-
gnetene v obliki alegorije, ki je bila srednjeveški miselnosti eden najljubših
načinov literarnega izražanja:
Ko je že vse obdajal sen, se je z višav spustila najvišja boginja in se z desnico
dotaknila mojega tilnika; ob njeni prikazni sem bil najprej prestrašen, kot če bi nena-
doma zažarelo sonce, pozneje pa sem se je polagoma privadil. »Vstani,« je dejala, »in
ozrl se!« Ko sem jo prepoznal in se vrgel k njenim nogam, sem ji rekel: »Nakloni mi,
o kraljica vseh božanstev, kar vidiš, da je dostopno tvojemu gojencu!« »Vstani,« mi je
dejala, »in hodi za menoj!« Ko sem izjavljal, da mi ne sme biti nič dovoljeno, če ne
stopaš ti pred mano, mi je odvrnila: »Že od početka sem nameravala iz vaju obeh na-
rediti enega samega človeka. Nikar ne misli, da je to delo začeto brez njega, saj med
vama ni nič deljenega, nikar ne misli, da ti je kaj dosegljivo brez njega, ki sem ti ga
postavila za pobudnika vseh tvojih stvari in dejanj ...« In poletela je na vzvišeni prestol
" M. Breyer, Prilozi . . ., p. 176.
" Ta spis Herman sam omenja v prevodu Planisferija (ed. Heiberg p. CLXXXVII: nos
điscutiendi veri in libro nostro de circulis).
" Prim. E. Garin, Studi sul platonismo medievale (Fireze 1958); T. Gregory, Platonismo
" Prim. gesto »spreminjanje« v mojem slovarčku v prevodu Aristotela, Nikomahova
etika (Ljubljana 1964), p. 411—412!
230
svojega veličanstva; in ko je sedla v svoje tesno bivališče, je bila pred njo na sredini
položena vsa vse-bina njene substance, poleg pa so bila razvrščena orodja, najprej ra-
čunski kamenčki in krog, nato tehtnica, nazadnje nekakšna žareča svetilka, ki je vse
prešinjala. »To vzemi«, mi je dejala, »to darilo ti poklanjam... in kar si prejel, rado-
darno razdajaj! Zakaj naše imetje z radodamostjo samo še narašča, nevrednemu duhu
pa sploh ni dostopno.« — To sem prejel, in glej, zdaj ti ta dar, še v surovem stanju,
ponujam, da ga s svojo sodbo pokaraš, še preden prodre v javnost; ko si ga boš ogledal,
boš spoznal, da nisem delal brez pomoči boginj ...«
Če hočemo pravično soditi Hermanovo delo, moramo upoštevati dvoje:
prvič, pomembnost, in drugič, težavnost dela, ki se ga je lotil. Glede pomemb-
nosti tega dela, mislim, ni treba izgubljati besed. Seznanjenje z arabskimi deli
je pomenilo eno najpomembnejših prelomnic v zgodovini srednjeveške znanosti:
pred tem so v Evropi poznali antiko samo iz drobnih fragmentov in pa iz raznih
kompilatorskih del; arabski spisi pa so odprli pot do poznavanja celotnega Ari-
stotelovega filozofskega in znanstvenega opusa, do izsledkov Hipokrata in Ga-
lena, Euklida in Ptolemaja.*" Glede težavnosti tega dela pa naj opozorim samo
na okoliščino, da je bil Herman eden izmed pionirjev v prevajanju iz arabščine
v latinščino: za to delo se ni mogel nasloniti na nobeno tradicijo, na nobene slo-
varje ali pripomočke. Sam toži o trdotah tega težaškega dela, »kako težko je iz
tako ohlapnega načina izražanja, kot je v navadi pri Arabcih, kar koli preliti tako,
da bo v skladu z latinsko govorico, in to celo na teh področjih, ki zahtevajo tako
zvest posnetek vsake stvari.«** Upoštevati moramo, da Herman ni prevajal kakih
znanih molitvenih obrazcev ali lahkotnih pravljic iz tisoč in ene noči, ampak
silno zgoščene in abstraktne znanstvene spise, in da je on, ki je bil slovenskega
rodu, na španskih tleh prevajal giška dela iz arabskih prevodov v srednjeveško
(torej ne več govorjeno) latinščino. Le tako bomo lahko pravično ocenili delež,
ki ga je Herman, eden naših prvih intelektualcev, prispeval k renesansi srednje-
veške znanosti in k ponovnemu prodoru antične misli v zahodnoevropsko kul-
turno območje.
Nekaj literature o Hermanu: '
• A. A. Bjömbo, Hermannus Dalmata . . . Bibl. math. 4, (1903) p. 130—133.
• H. Bosmans, Hermann le Dalmate. Revue des questlons scientifiques 56 (1904), p. 669
do 672.
K. Dyroff, Aus der »grossen Einleitung« des Abu Ma'šar (v: F. Boll, Sphaera, Leipzig 1903,
p. 482—539), p. 484—485.
M. Breyer, Prüozi k starijoj književnoj i kulturnoj povjesti hrvatskoj (Zagreb 1904),
p. 175—178 (ponatis iz časopisa Vienac 1896).
¦ A. Clerval, Hermann le Dalmate et les premieres traductions latlnes des traités arabes
d' astronomie en moyen äge. Comptes rendus du Congres International des Catholiaues
(Paris 1891).
• A. Clerval, Les écoles de Chartres (Paris 1895), p. 188—191.
M. D. Grmek, Hermanus Dalmata Slavus (ili de Carinthia). Enciklopedija Jugoslavije 3
(Zagreb 1958), p. 678—679.
Ch. H. Hasklns, Studies in the History of Mediaeval Science (Cambridge 1924), p. 43—66. —
To je doslej najobsežnejši prikaz Hermana in njegovega dela; poleg drugega vsebuje tudi precej
izčrpen pregled vseh rokopisov In več daljših odlomkov iz teh rokopisov.
¦ Hermann de Carinthia, De essentiis. Edicion preparada y anotada por el. P. Manuel
Alonso (Santander 1946).
Ptolomaei opera astronomica minora, ed. Heiberg (Leipzig 1907), p. 227—2S9
¦ Th. Silverstein, Hermann of Carinthia and Greek: A Problem in the »New Science« of
the twelfth Century (v: Medioevo e Rinascimento, Studi in onore di Bruno Nardi, Firenze 1955,
p. 681—701).
M. Steinschneider, Die europäischen tJbersetzungen aus dem Arabischen (Sitzungsberichte
der Wiener Akademie der Wissenschaften, Phil.-hlst. Kl. 151, Wien 1905).
¦ M. Steinschneider, Die hebräischen Ubersetzungen des Mittelalters (Berlin 1893), p. 534
SS., 568 SS.
(Leipzig 1877)^p^27—234^^"^'   ^"^'^"^'^'^^^ apologetische  Literatur  in   arabischer  Sprache
" Prim. E. Renan, Averroes et 1' averroisme (Paris 1869), p. 200.
" quam grave sit ex tam fluxo loquendi genere quod apud Arabes est latine orationl
congruum aliquod commutari atque in his maxime, que tam artam rerum imitationem postulant
(iz uvoda v Liber introductorius in astrologiam).
231
L. Thomđike, A History of Magic and Experimental Science during the first thirteen
centuries of our era. Voi. II (New York 1947), p. 84—85.
• L. Thomđike, Some little known astronomical and mathematical manuscripts (Osiris 8,
1948, p. 48).
• F. Wüstenfeld, Die Übersetzungen arabischer Werke in das Lateinische (Abhandlungen
der Göttingener Akamedie 22, 1877, p. 48—50).
Opomba: dela, ki so označena z zvezdico C), mi niso bila dosegljiva.
Helga Glušič
EPSKA PODOBA V LOKARJEVI PROZI
Povod za naslov razmišljanja o nekaterih vprašanjih proznega ustvarjanja
Danila Lokarja (*1892) mi je dala pisateljeva prva knjiga Podoba dečka (1956).
Spoznavanje njegovega celotnega opusa pa me je navedlo na sklep, da podoba
kot pojem določene predstave sveta zajema pri tem ustvarjalcu posebno, še več,
odločilno mesto. Lokarjev odnos do umetniške snovi, oblikovanje te snovi in
končni vtis, temeljijo na podobi. Ta je osnovno gibalo njegovih novel, z razliko
od splošnejše uporabe te izpovedne oblike, ko je le del njene zgradbe.
Lokarjeva podoba zajema predvsem naslednje vsebinske prvine:
odnos človek — predmet (soodvisnost obeh, izrazna moč predmeta v člo-
vekovi bližini, pomembna kot gibalo psihičnega dogajanja v njem);
odnos človek — narava (odločilna, že kar usodna soodvisnost obeh, iz-
jemna povezanost živalskega in rastlinskega sveta s premiki psihične narave
v človeku, le redkokdaj je narava zapredena v lirična razmišljanja);
odnos človek — človek (moralna soodvisnost, redkokdaj realizirana kot
resničen, delujoč odnos; največkrat je pomagalo za zaključenost pripovedne
fabule).
Ugotoviti moramo, zakaj je pomen podobe odločilen za strukturo Lokar-
jeve proze, in ogledati si moramo to podobo v njeni stvarni obliki. Da bo potekala
stvar vsaj kolikor toliko sistematično, si vzemimo za pomoč te tri »prvinske
odnose«. Vrstni red posameznih odnosov je tak, kot ga po pomembnosti lahko
najdemo v Lokarjevem delu. Zakaj daje pisatelj prednost odnosu človek — pred-
met pred odnosom človek — človek? V odnosu človek — predmet je situacija
prikazana enostransko, bolj enostavno. Odnos človek — človek je zahtevnejši
in nalaga pisatelju odgovornejšo nalogo: ne opisati, ne le predstaviti življenjsko
vprašanje, ampak ga privesti v konflikt, ga nato razrešiti, se opredeliti do konca.
Kadar je Lokar postavljen pred takšno vprašanje, ga razreši z nejasnim, odprtim
zaključkom. Morda bi lahko, rekli: s slutnjo razpleta. Torej za njegovo prozo ni
značilna dinamika, ampak epska statika, ki jo razgibava le močna razčlenjenost
izraza.
Človek : predmet
V Podobi dečka naletimo na enega najzanimivejših primerov: deček se
igra z različnimi cerkvenimi obrednimi rekviziti. Ogrnjen v mašni plašč mašuje
z majhno otroško monstranco in zvončkom. Obred vodi z zamaknjenostjo otro-
ške fantazije, zaverovan v neki svet, ki ga je že navajen in je del njegove otro-
ške resničnosti. Ko ga dekleta opazijo, se iz njega norčujejo. Otroška iluzija je
porušena, v otroku nastane hud psihični konflikt. Zakaj so te geste, ta obred,
232
samo njegova resničnost? Pisatelja zanima otrokova reakcija, ne razrešitev si-
tuacije. Zamotan primer iz novele Zimska noč (Sodni dan na vasi) prikazuje
agonijo bolnega, lačnega in popolnoma oslabelega človeka v vetrovni zimski
noči; podoba predmetnega sveta se v njegovem okolju spreminja (dobi nove
razsežnosti, barve, funkcije) skupaj s psihičnimi spremembami (tu patološkimi)
v človeku.
»Ogenj v žilah, se mu je zdelo, pa kroži široko in pred oči se je prisukal ples.
Najprej mušica, dve, pet, roj, več rojev, oblak music. Žerjavica na ognjišču ni bila več
žerjavica, sprevrgla se je v sinje, sivo, belo, čisto belo. A ni trajalo. Potisnil se je v kot,
se skušal ugrizniti v laket in tiščal glavo na žakljevino v oknu. Misel na vrečevino ga
je zadržala in prav misel, kako je meh poln prhline. Vtem je počakal, da si odpočije, do
kraja odpočije. Spati, zaspati.« (Str. 22.)
Sorodna podoba (iz iste novele) je portret moškega obraza, v katerem se
odraža okolje; portretni skici se Lokar rad posveča:
»Tam se je čudilo dvoje razklenjenih zenic, dvoje sinjih oči, kakor poljske vijo-
lice. Lica so plamenela kakor v bakru, a ob ustih, ob nosu je bilo bledo. Od te bledice
se je odbijal žar in nosnice so se krepko od,pirale. Pručica, ki si jo je podmaknil, se mu
je zazdela ob tej priliki živo bitje in rekel ji je kakor v snu: 'Do sitega bi jedel.'« (Str. 18)
Študija obraza pomeni za Lokarja več kot samo opis ali karakterizacijo
osebe. V portret vnese tudi vsebino novele; vsebino odnosov portretiranca do
sveta:
»Ženska je imela to lepo navado, da ni govorila iz oči v oči, temveč predse ia
kakor sama sebi v globok prepad, ki je zeval v njej. Pogled, uprt nekam v praznino, je
bil vendar poln predirnosti in rahlo nagnjena glava je pričala, da nekaj v njej vriska
od samozavesti in da ne kliče nikogar za pričo.« (Iz novele Ples, zbirka Sodni dan na
vasi.)
Lokar pritegne predmet v življenjski svet človekove psihe, predmet se
staplja z biološkim in miselnim bivanjem človeka v celoto, ki je nedeljiva, vzroč-
no povezana z načinom človekovega delovanja, prav tako kot narava, če ne še
bolj.
Človek — narava
Z naravo je v Lokarjevi prozi podobno kot s predmetnim svetom: je del
biopsihične človeške narave:
»Simeona se je vračala z nočjo, toda ni bilo veliko besedi z njo, bila je trudna.
Videl sem, da je vsa prevetrena od zrakov na policah in obžgana od zgodnjega sonca,
pa tudi od prsti zdelana, kakor bi se bila malo s prstjo spoprijela. Vse to je dihalo vame
iz njene podobe, kakor rastlina je kmalu povesila glavo in zadremala. Izživela se je
tam zunaj. Všeč mi je bila celo njena utrujenost, zakaj kazala je na njeno polno življenje
in na elemente, s katerimi je ves čas dihala. Zrak, sonce, veter, prst in pogled čez do-
lino do daljnih hribov in še dalj.«
(Pogozdovanje krasa, zbirka Dva obraza dneva, 187.)
V mnogih primerih narava odločilno posega v odnose med ljudmi. Včasih
je temelj odnosov (na primer v noveli Ptičarjeva žena, zbirka Dva umetnika),
tesno povezana z biološkimi zakonitostmi človeškega življenja. Težko bi pri Lo-
karju našli novelo, ki bi ne vsebovala poleg vprašanj, ki ga najbolj ustvarjalno
zanimajo — to so biopsihične spremembe v človeku ¦— tudi narave kot aktivno
delujoče sile pri teh spremembah (novele Tatovi, Maj, Pogozdovanje Krasa, no-
vele o slikarju Venu Pilonu (Od brega. Dva umetnika. Narazen).
233
Upodobitev narave v odnosu do človeka je v skladnji Lokarjeve novele
tudi posredovalnega značaja. Posredovalnega zato, ker je izraz pisateljeve težnje
po ekspresivnosti podobe človeka. S to težnjo je zvezan pojem horizontalnosti
kompozicije njegovih novel; posamezne podobe zaradi močnega vtisa izstopajo
iz širšega okvira proznega dela in tako rušijo njegovo zgradbo. Prav zaradi tega
je pretrgana tudi pripovedna nit. Lahko bi rekli torej, da Lokar upodablja, ne
pripoveduje. Zato mu je posebno pri srcu lik prijatelja Vena Pilona, slikarja in
fotografa, ker kot Lokar sam poskuša v svoji umetniški kreaciji izraziti bistvo
predmeta. .
Človek — človek
Vsebina Lokarjevega proznega dela se v podobi razrešuje v odnosu človek
— človek (ali kolektiv). Malokdaj — to lahko znova in znova ugotavljamo, pa
naj gradivo gledamo s kakršnegakoli aspekta ¦— smo pri Lokarju priča odkri-
temu, ostremu spopadu dveh nasprotnih si sil. Odnos človeka do človeka poteka
največkrat na relaciji dveh vzporednic. Zato bi bilo morda bolje ta tretji odnos
v epski podobi Lokarjeve proze poimenovati: človek mimo človeka. Za ilustra-
cijo naj služi odlomek iz novele Ples (vojak Koradin in nekaj njegovih kolegov
peljejo mrtvo prostitutko na pokopališče):
»Glava je prilezla zdaj do vratu iz (Vreče. Bilo je belo, ozko lice izpitega, izžetega
dekleta, prazna posoda; oči so bile na 'pol ipriprte, do sredine zenic — to je Koradin
razločil —¦ in zdaj ni ta pogled nič več govoril. Zadnja iskra pod pepelom je umrla. Zdaj
pa zdaj je glava visoko poskočila in takrat se mu je zdelo, da se mu hoče približati in
mu nekaj smešnega, zabeljenega povedati.«
(Str. 7.)
V večini citatov, ki seni jih izbrala iz obilnega Lokarjevega proznega
opusa, lahko razberemo, da je pisatelj globoko vdan težnji po ekspresivnem
upodabljanju posameznih situacij in oseb. Njegovo opazovanje pa je mnogokrat
samo sebi namen in ga spelje na stranpot formalizma (seveda ne opazovanje
samo, ampak zapis, kreacija). Snov se mu razkosa na posamezne podobe, ki so
same zase lahko tudi mojstrovine, celota pa deluje fragmentarno in vsebini
umetnine, razrešitvi njenega jedra, prej škoduje kot koristi. Če podoba z jedrom
umetnine ni zraščena organsko — kot nujni in logični del sinteze vseh silnic v
umetnini, potem nastane nesoglasje: organizem razpade, pa naj je snov še tako
izjemno in izbrano zanimiva in nova.
Epska podoba je v Lokarjevi novelistiki v sebi zaključena enota. Vsebuje
oziroma kaže neko določeno dogajanje ali stanje v človeku. Pisatelj v podobi
analizira to stanje na osnovi prvin, ki sem jih omenila. Analiza je gibalo Lokar-
jeve epske podobe: išče vzroke za stanje (v človeku, med ljudmi), jih odkriva
v odnosih in spet te razčlenjuje. Zato Lokarjeva proza učinkuje razkosano, ne- ¦
dodelano. V postopku tega razčlenjevanja je skrita ideja, vsebina dela in konec
koncev tudi estetski vtis umetnine, kakor je morda na prvi pogled to videti ne-
navadno. Lokarja zelo redko inspirira ideja (izjema je novela Zakopani kip iz
istoimenske zbirke novel, 1961), snov je zato največkrat zgodba, ki se v ustvar-
jalnem postopku, v katerem prednjači osredotočenje na čimvečjo stopnjo ekspre-
sivnosti podobe, popolnoma razbije na kosce. Zgodba sama postane manj po-
membna od izpovedi nekega občutja, enega samega dogodka, opisa enega sa-
mega portreta. Končni vtis pisateljevega postopka, njegovega »upodabljanja«,
je zato skrajno zgoščen ekspresiven izraz (nabit slog, bogato besedišče, origi-
234
nalna in bogata metaforika) in heterogena, neuglašena kompozicija. Tako vse-
bina nekako visi; le z rahlimi vezmi je pripeta na vrsto podob, ki bi jih lahko
primerjali z mogočnimi oporniki sicer trhlega mostu. Očitno je s tem razmerjem
nekaj narobe: aspekt »upodabljanja« nam odkrije morda tudi skrivnost Lokar-
jevega nenavadno plodnega, a poznega vzpona in njegovo nekako izjemno in
osamljeno mesto v povojni slovenski prozi. (Izdal je naslednje knjige: Podoba
dečka, 1956, Sodni dan na vasi, 1958, Leto osemnajsto, 1960, Hudomušni eros,
I960, Zakopani kip, 1961, Dva obraza dneva, 1962, Z glavo skozi zid, 1963, Dva
umetnika, 1965). Verjetno mu prav naporna ustvarjalna pot od podobe do sinteze
vseh silnic v umetnini ni dopustila, da bi nastopil prej. Lokar je slikar z barvito
besedo, poznavalec drobnih človeških skrivnosti (zdravnik), poznavalec člove-
kove telesne in duševne anatomije in patologije; vse to ga odmika od širših pro-
blemov sodobne filozofske, kulturne in politične razgibanosti. Je raziskovalec
človeških usod; tuja mu je epska razprostranjenost, pa tudi lirična milina; bolj
ga mika groteska, grozljiva ekspresivnost odkrivanja nagonskih sil v človeku in
njegova smrt. Tudi kadar se zasmeje, je nekam grozljivo trpek. V vsakem od teh
primerov pa razčlenjuje. Razčlenjuje svojo enkratno podobo sveta.
Epska struktura Lokarjevih novel, bolje, vse njegove proze, ki temelji na
vtisu, ustvarjenem v obliki podobe nekega bivanja, je zanimiva in vredna po-
novnega opazovanja predvsem zato, ker izhaja iz dediščine ekspresionistične
proze dvajsetih let in se povezuje, morda prav slučajno, z iskanji najmodernejše
proze. Jasno je, da s pričujočim sestavkom odnos pisatelja Danila Lokarja do
sveta, ki ga oblikuje v umetniški besedi, še zdaleč ni pojasnjen in odkrit. Ne
zato, ker bi bil prezamotan, ampak zato, ker je bil opazovan z enega samega,
dokaj ozkega aspekta. .
Aleksander Skaza
AVTORJEV ODNOS
DO LITERARNIH LIKOV
IN OBLIKOVANJE
INTELEKTUALNE FIZIOGNOMIJE
V ROMANU SENČNI PLES
Roman Alojza Rebule Senčni ples je delo z izrazito poudarjenim osrednjim
likom, ki je prikazan v osebnosti moderni stvarnosti odtujenega intelektualca —
Silvana Kandorja. Pisatelj ga je v romanu oblikoval tako, da je podčrtal pred-
vsem njegove notranje — duhovne posebnosti, ki naj delujejo kot kontrast drob-
njakarstvu vsakdanjega življenja. Pa ne samo to: kot osrednji nosilec celotne
umetniške strukture romana predstavlja Silvan Kandor tudi nekakšen medij, ki
posreduje čiste pisateljeve sodbe in misli. Pri tem Alojza Rebulo njegov
osrednji lik — Silvan Kandor — ne zanima niti kot pojav stvarnosti, ki ga ka-
rakterizirajo te ali one socialno-tipične in karakterno-individualne lastnosti, niti
kot pojav enoznačnih in objektivnih komponent, ki naj bi vse skupaj odgovorile
235
na vprašanje »kdo je on«. Za avtorja je njegov osrednji lik pomemben in za-
nimiv predvsem kot pogled na svet, kot miselna in ocenjujoča pozicija intelek-
tualca do samega sebe in do obdajajoče ga stvarnosti. To pa je odločilna in
principialna posebnost v odnosu do literarnega lika, ki zahteva posebne umet-
niške prijeme pri karakterizaciji Silvana Kandorja samega in pri oblikovanju
celotnega romana.
Kot izhodiščna točka, kot pogled na svet in na samega sebe Silvan Kandor
ni trdno začrtan, zaključen in notranje dokončen objekt, ki naj bi ga avtor raz-
kril in okarakteriziral, ampak bolj zadnji rezultat lastnega razvoja, konec koncev
predvsem zadnja beseda Silvana Kandorja o samem sebi in o svojem odnosu do
sveta. Zato so elementi, iz katerih nastaja podoba osrednjega lika, pogojeni v
pomenu teh elementov za njega samega, za njegovo zavest o samem sebi, kar
pride posebej do izraza pri oblikovanju intelektualne fiziognomije.
Alojz Rebula svojega junaka ne oblikuje iz za junaka tujih besed, niti iz
nevtralnih opredelitev, v njem je vedno nekaj, kar lahko samo on razkrije v svo-
bodnem aktu lastne zavesti in besede, kar se ne da od zunaj določiti. Z izjemo
nekaterih replik, ki naj uravnajo »pravo razmerje do fantastičnosti« oziroma
pretirano subjektivnost glavnega lika*, prenese Alojz Rebula celo avtorjevo in
pripovedovalčevo območje v strukturo centralnega lika in tako spremeni avtor-
jevo resničnost v material tega lika. Na isti ravni se torej znajdeta avtorjeva
ideologija in miselne osnove osrednjega junaka. Junakova miselnost je tako
premaknjena iz objektivne sfere v sfero principov, ki tvorijo osnovo umetniške
strukture in ki ne oblikujejo več samo junakove osebnosti, kakor bi jo določil
avtor le s svojih pozicij, ampak zahtevajo, da se junak opredeljuje sam, izraža-
joč pri tem svoj lastni pogled na svet. Izenačenost avtorjevega nazora in ideolo-
ških pozicij osrednjega lika se tako ne manifestira samo v skoraj popolni odsot-
nosti meje med avtorjevim besedilom in tekstom osrednjega lika, ampak tudi v
poudarjanju istih elementov v prikazovanju junakovih v dialogu izraženih stikov
z zunanjim svetom in v podajanju njegovih intimnih doživetij. Srečanje Silvana
Kandorja in Nore v petnajstem poglavju Senčnega plesa, ko naj bi Kandor stopil
»iz risa, ki ga je bila druga ženska potegnila okrog njega«, sloni na izrazito ira-
cionalnih elementih — »na robovih neskončnega« — in je bolj izraz skrajno
subjektivne otožnosti zaradi izgubljenega ideala, ki ga življenje ne more nado-
mestiti s še tako prefinjenim surogatom,^ kot pa dialog med dvema, ki naj svo-
bodno razkrijeta — vsak s svoje pozicije — odnos med dvema človekoma. Po-
dobno je tudi v Kandorjevi »uri obupa« Nadja iracionalna fikcija nekega viso-
kega ideala, h kateremu hrepeni Silvan Otožni (kakor se imenuje sam Kandor)
iz svoje zemeljske odtujenosti, trpljenja in razočaranosti:
— ... Moral je .potrpeti sam s söboj: vse, kar se je godilo z njim, se je moralo
zgoditi: na koncu vsega je bil delež pokoja tudi zanj. In z robcem si je šel čez zasolzene
oči, da ]e spet videl pred sabo, po ti oslepitvi.
»Nadja!«
Po zadnjem krču se je počasi zravnal: saj je bil še med živimi: opornik je stal še
naprej, v svoji mokri leseni bitnosti: in tam doli je črnela gmota sosedove hiše: niso
še spali tam. —
' Prlm. v uvodni situaciji objektivizirajoči korektiv v tekstu: — In ko je objel oba, ]e
šestindvajsetletni SUvan Kandor stopil z njima dalje po stezi, kjer je nedaleč, v senci stare
podrte cerkve sredi gorenjskih hribov, puščal, kakor je mislil (podčrtal A. S.), edino ljubezen
svojega življenja. — (Senčni ples, str. 8.)
' — Nora se je zazrla v stran, da se ji je profil zarezal iz ponarejene neonske svetlobe,
s ponosno čustvenostjo nad občutljivo ustnico. Ko se je vrnila z očmi k njemu, ji je trepetala
z zarezicami v iminki (podčrtal A. S.). — (Senčni ples, str. 160.)
236
Prikaz Nadjinega pogreba v prvem poglavju pa je bolj simbolno motivirana
ekspozicija kot razkritje notranjega sveta Silvana Kandorja v zanj tako odločil-
nem, že usodnem življenjskem trenutku. Vse prvo poglavje je pravzaprav eks-
presionistično oblikovana elegija,^ je uvod v Kandorjevo in pisateljevo otožnost
zaradi kontrasta med življenjem in idealom, zaradi odtujenosti lepote od živ-
ljenjske resničnosti. Ta žalost je osnovno občutje vsega romana, ki bi lahko
nosil kot moto verze nemškega pesnika Platena:
— Wer die Schönheit angeschaut mit Augen,
Ist dem Tode schon anheimgegeben,
Wir für keinen Dienst auf Erden taugen.
Und doch wird er vor dem Tode beben,
Wer die Schönheit angeschaut mit Augen! —*
Odsotnost distance med stališčem avtorja in stališči osrednjega lika je tudi no-
tranja nezaključenost in nedovršenost Silvana Kandorja, ki ne predstavlja neke
končne substance, ampak neskončno funkcijo — podobno kot njegov avtor sam.
Zaradi tega: Kandor ni ves zajet v umetniški strukturi romana; to velja še po-
sebej za fabulativno ogrodje dela, ki je z vsemi svojimi situacijami za osrednji
lik samo možno in slučajno. Posledica idejne enoakcentnosti je končno dejstvo,
da se avtorjeve ideje pojavljajo v romanu tudi sporadično kot samostojne sen-
tence, ki ne potrebujejo komentarja, dialoškega razkritja in pojasnjevanja v pro-
cesu napetega medsebojnega križanja različnih aspektov in zavesti.^ To pa je
karakteristika izrazite monološke umetniške strukture.
V takšni monološki umetniški strukturi vse »ideološko« razpada na dve
kategoriji: na misli in ideje, ki poudarjene ustrezajo avtorjevi zavesti, in na
misli in ideje, ki so izven enovitega avtorjevega svetovnega nazora. Misli in
ideje, ki avtorju ustrezajo, dobijo v delu posebno veljavo, veljavo resničnosti
in pomembnosti, s stvarnim izrazom v posebnem položaju teh misli v celotnem
tekstu, v sami besednostilni obliki tega izraza. Druge misli in ideje, »napačne«
ali pa tiste, do katerih je avtor indiferenten, ki so torej izven njegovega svetov-
nega nazora, se seveda ne potrjujejo, ampak jih avtor ali polemično odklanja
ali pa izgubljajo svoj neposredni pomen in se spremene v navadne elemente pri
karakteristiki posameznih za roman bolj sekundarnih likov. Tako nepotrjena
misel, če naj bo vključena v monološko umetniško strukturo, izgubi svojo po-
membnost in postane psihični faktor. Pogovor med Silvanom Kandorjem in nje-
govim bratom delavcem Sandrom se npr. odvija takole:
»Tisto pismo od kod je?« je rekel Sandro.
»Hribernik mi je pisal.«
Sandro je stopil naprej. Dal je nogo na stol. Ogledal si je pisavo na zavoju.
»Da mu komunizem pusti, da kot arhitekt restavrira cerkve, namesto da bi delal
tovarne?«
»Umetnine mora tudi komunizem spoštovati.«
»Potemtakem komunizem upošteva umetnost?« je rekel Sandro.
Silvan je odsotno zabobnal s svinčnikom po papirjih.
»Je ne bi smel upoštevati,« je rekel.
= Prim. številne za ekspresionizem značilne irealne modalne konstrukcije kot: — Bilo je,
fco da je za njegovim hrbtom prst zgrneta na krsto v enem samem masivnem plazu; za tistim
ropotom, ki je plosknil na pokrov, ko da ga je prebil, ni bilo več slišati udarcev; prst je padala
na prst, brez možnosti odmeva (vse podčrtal A. S.). — Prim. še metaforo: — ... da je zvonček
molel iznad nje kakor v nekem statičnem čudežu ... — (Senčni ples, str. 7—8.)
* — Kdor je videl lepoto z očmi, ta je že v objemu smrti, za nobeno opravilo na zemlji
nI sposoben, in vendar bo pred smrtjo trepetal, kdor je videl lepoto z očmi! —
' Prim. na str. 116: — »Bog je edino dejstvo,« je rekel Silvan Kandor. — Prim. še na
str. 130: — »Svet je prebanalen, da bi se mu človek razkril.« —
237
»Razloži mi, zakaj ne, umetnik.«
»Ker je od vsega, kar je, umetnost najmanj kolektiven element v človeku. Umet-
nost je v svojem bistvu svoboda sama.«
Sandro je bil spet pred njim onkraj mize, z nogo na stolu.
»Ne zastopim, ampak vem, da so čenče. Intelektualec bi kje za plotom nergal,
drugi pa bi zidali, elektrificirali in sploh jahali buržoazijo.«
»No zdaj pa me pusti pri miru.«
»Ti.«
»Kaj?«
»Sem poglej.«
»No? Poslušam.«
»Figo poslušaš. Vrag vedi, kod te nosi v mislih, ko tako gledaš. Priznaš, da si
včasih čuden patron?«
»Včasih.«
»Ti si sploh čuden patron. To sem ti hotel povedati: veš, da mi tvoja povest ne gre?
Eden se obrne tako, drugi se prestopi drugače, ulica je takšna in takšna: je treba tega?
Veš, kar ne morem skozi.«
»Pišem pač, kakor morem.«
Sandro ko da še malo ni mislil spat. Komaj je vrtal luknjo v nov zavoj Internacio
naie. Silvan je odložil svinčnik.
»Torej me ne misliš pustiti pri miru?«
Sandro mu je v odgovor zalučal cigareto.
»Tisti tvoj mir. Raje povej, kdo je po tvojem mnenju kakšen res imeniten
pisatelj.«
»Saj ga ne boš bral.«
»To ni važno, ali ga bom bral, proletareč.«
»In zakaj te zanima moje mnenje«?
»Zanima me mnenje takšnega čudnega patrona umetnika pisatelja.«
»Tolstoj.«
Sandro je potegnil z žveplenko: bilo je, ko da si od tistega dima obeta poseben
užitek.
»Da je tako imeniten?« je povzel.
Silvan je pogledal na uro na zapestju. Nič ni pomagalo, Sandro je stal tam zvišen
nad njegovo stisko, zdaj je hotel prav vse vedeti o tistemu Rusu, privid godrnjavega
starca v mužiški srajci sredi steipe je godil njegovi domišljiji.
Naposled je dal nogo s stola.
Iz bučanja se je spet oglasilo vedro.
»Imaš za kaditi?« je vprašal.
»Imam.«
»Koliko si jih kupil?« je vprašal prizanesljivo.
Silvan je podjetno segel po papirju.
»Deset,« je vrgel Sandro. »Si sploh kdaj kupil -drugače kot deset? Potem boš
hodil krast moje iz hlač.«
A preden je šel, je moral Sandro še dregniti v tiste papirje.
»Gobarski vestnih«
»Grem. Zadnje vprašanje: si ti sploh kdaj prinesel gob za eno večerjo?«
»Moje zanimanje za gobe je bolj znanstveno.«
Sandro je izbruhnil v nekakšen gručast smeh. »Kakšen patron,« je rekel, ko da je
dokončno skinkal nad njim. Nato je bilo, ko da je sredi kuhinje naenkrat uplahnil.
»Grem, lahko noč.« —
(Senčni ples, str. 47—49.)
Razgovor je priložnosten, slučajen, v svojem poteku pretrgan, do vprašanja
»komunizem in umetnost« je osrednji lik bolj indiferenten, oziroma ima že vna-
prej pripravljen odgovor, ki izvira iz večkrat v romanu izpričanega odklonilnega
stališča do vsega »kolektivnega« (torej iz potrjenega načela). Sandrovo reagira-
nje je tako nepomembno in za Silvana Kandorja nepotrebno in nadležno, upo-
rabno je samo za karakterizacijo Sandra — »proletarca« in njegove napadalne
nestrpnosti do brata intelektualca.
238
Umetniško izoblikovanje tuje misli, tuje ideje, je možno samo tam, kjer je
ta misel oziroma ideja postavljena onstran potrjevanja ali ovržbe, kjer ni oro-
pana neposrednega pomena in kjer se ne poniža do preprostega psihičnega do-
življanja. V monološki umetniški strukturi je takšna zastavitev tuje ideje oziro-
ma misli možna samo takrat, kadar se osnovni konstitucijski princip te strukture
— monistični princip — ne spremeni v princip enovitosti zavesti. Le v tem pri-
meru je namreč dana možnost, da se resnica, pa čeprav ena sama (— »Bog je
edino dejstvo,« je rekel Silvan. — Senčni ples, str. 130), rojeva v stičišču različ-
nih zavesti. Takšno možnost je avtor Senčnega plesa dopustil v svojem romanu
samo tistemu, ki je po svojem intelektualnem sijaju blizu osrednjemu liku (in
seveda avtorju samemu), in pa tistemu, ki nosi v svoji zavesti probleme, ki niso
izključno na »ravni zgodovinske pogojenosti človeka« (izraz Alojza Rebule).
Partizanska preteklost Abdona Grudovarja priteguje Silvana Kandorja.
Čeprav mu je nepojmljiva, vendar dobi v romanu svoj neposredni izraz samo
v epizodi, ko je govora o dvoboju Grudovarja z nekim Nemcem na Kozari. Si-
tuacija poudarjeno podaja tisto, kar naj bi bilo po avtorjevem mnenju »Kandor-
jevo prirojeno nagnjenje k vsemu, kar je tako ali drugače cikalo na smrt«. Za
podajanje pripovedi o takšnem vprašanju izoblikuje avtor posebno prefinjeno
stimulativno atmosfero, ki naj izzove pripovedovalca Grudovarja, da spregovori
o svojem srečanju s smrtjo. Alojz Rebula doseže to s posebno ritmiko kratkih,
odsekanih stavkov, ki jih zareže v lagodnejši pripovedni tok;
— Tišina v treh.
»Moramo vztrajati na naši zemlji,« pravi Abdon. Sandro zgane roke v odgovor,
a ne odgovori. Silvan kadi, v svoji navadni, malo prepuščeni drži. Abdon se presede, ko
je ošinil vogal kredence.
Nato je tako, ko da prihaja k sebi.
Potrka po mizi.
»Bili so primeri v borbi, ko je mogel samo 'blaznež upati. In ljudje so znali biti
blazni. Komunisti so znali biti 'blazni.«
Sandro naveže.
Kuhinja oživlja.
Besede postajajo spet besede.
Črta niča se je zganila.
Abdon Grudovar govori.
Silvan nekaj izpodbija, ko Sandro potegne z Abdonom.
Nato se vsi o nečem sporazumejo.
Abdon primakne stol, ko se mu oči vžigajo.
Nato počasi polni kuhinjo njegov bas. —
Uvod, ki naj pripelje Grudovarjevo pripoved do usodnega trenutka, Alojz
Rebula samo metaforično nakaže z gibom pripovedovalčevih rok, ki naj pona-
zore premik »do smrti izstradane kolone« na Kozaro.
— Kozara. —
Zelo razgibana ritmizirana proza bežno nakaže kaos ob srečanju dveh sil,
kaos, v katerem se končno znajdeta drug pred drugim Nemec in Grudovar. Sledi
premor:
— Tišina.
Sandro ponuja ogenj, če hoče kdo prižgati. —
In šele nato je zapisan neposredno izoblikovan Grudovarjev tekst:
— »Priletiva vsak z neke strani gozda in trčiva na jasi...« —
(Senčni ples, str. 189—191).
239
Vendar tudi v Abdonovem primeru ne gre toliko za izraz nekih osrednjemu
liku nasprotnih naziranj, ampak bolj za karakterizacijo lika samega in njego-
vega položaja v svetu. Svojo pomembnost ohranijo misli in ideje, ki naj bi bile
kolikor toliko izven območja zavesti osrednjega lika, samo v liku profesorja
Pilada De Martinisa. Toda v monološki strukturi so nujni posebni pogoji tudi za
ohranitev neposredne pomembnosti miselnega sveta še tako izrazite osebnosti.
Ne zadostujejo samo: medsebojno spoštovanje in privlačnost na intelektualni
ravni, skupna klasična izobrazba nekdanjega učenca Silvana Kandorja in profe-
sorja De Martinisa, potiebno upoštevanje nacionalnih vrednot Italijana in Slo-
venca, ampak je potrebno še skupno idejno stikališče, ki ga oba najdeta v stoični
filozofiji Marka Avrela, in sorodno življenjsko občutje, ki izzveni v drugem po-
govoru Kandorja in De Martinisa v verzih Franceta Prešerna:
'   »Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki te ti pesmi poje: '
obup ...« \
»... življenja gnus začela boje, -i
Erinije vse so se ga polastile.« I
(Senčni ples, str. 248—249.) i
In že nujna je posebna situacija, ko se profesor Pilade de Martinis nahaja
»na meji med življenjem in smrtjo«.
Samo tako se lahko razvije dialog, kjer se ideje in misli razkrivajo z raz-
ličnih strani, v različnih odtenkih in možnostih, kjer stopajo v različne med-
sebojne odnose življenjske pozicije idealista Kandorja in svojevrstnega materia-
lista Pilada De Martinisa. Svet misli tako deloma izgubi svojo monološko zaklju-
čenost, ki ustreza samo eni zavesti, in pridobi protislovno zapletenost in razve-
janost (posebno ko je govora o smrti in preživetju). Tak miselni svet ni več
statičen, ampak zaživi v prepletanju z idejami sodobnosti in preteklosti. Vendar
je monološka zaključenost tudi tukaj pretrgana samo deloma in poudarjeni so
bolj odtenki kot možnosti.
Pilade De Martinis ne popusti svojemu učencu samo ob problemu preži-
vetja (— V njegovi oporoki so našli odstavek, v katerem si je bil izvolil kremato-
rij, nadomeščen z drugim, ki je zahteval navaden pokop, čeprav v civilni obli-
ki.—), ampak sam posredno pojasni eksistenčni položaj Silvana Kandorja, inte-
lektualca — umetnika, pripadnika malega naroda. Besede profesorja Pilade De
Martinisa o slovenskem pesniku Francetu Prešernu tako niso objektivizirane, ne
podajajo samo misli o osebnosti in usodi Franceta Prešerna, ampak prehajajo na
Silvana Kandorja kot karakteristike njegove osebnosti. »Kristalni človeški
brezup brez nadomestkov«, »... brez izživetja«, »položaj sredi radirane zemlje
umetnika, ki govori v brezglasje«, »moška natura z zmožnostjo perfektnega
obupa, ki je iznad vsake erotične rešitve« — so ugotovitve, ki veljajo tudi za
osrednji lik sam. S svojo usodo jih v romanu Silvan Kandor tudi nazorno
potrjuje.
Monološka umetniška struktura torej bistveno vpliva na oblikovanje inte-
lektualnih fiziognomij posameznih likov, tako da kot princip samega videnja
in oblikovanja sveta, kot princip ideološke enobarvnosti in princip izbora mate-
riala ustvari posebno hierarhično lestvico literarnih likov, ki so tem pomemb-
nejši, čim bliže so osrednjemu liku. Ljudi, ki so izven kakršnekoli ideje, osrednji
lik doživlja abstraktno in jih skorajda istoveti s predmetnim sveton;; sprejema
jih samo v detajlih ali pa kot neizoblikovano maso, »ki tuje diši po ljudeh«
240
(Senčni ples, str. 180). Če kdo izstopa v tej množici, kot npr. osrednji lik Kandor-
jeve povesti Gerobbi, je podan stvarno s socialnopsihološko motivacijo vseh
njegovih dejanj. Situacije, v katerih se nahajajo takšne figure, so poudarjeno
vsakdanje. Vsa ta človeška mizerija še bolj ponazarja duhovno bogastvo in iz-
jemni položaj osrednjega lika Silvana Kandorja.
Tomo Korošec
TEORIJA IN PRAKSA
V SLOVENŠČINI ZA SLOVENCE
v začetku letošnjega leta je uredništvo Dela ustanovilo stalno nedeljsko
rubriko Slovenščina za Slovence in jo poverilo prevajalcu in publicistu Janezu
Gradišniku. Uredništvo je v uvodni besedi sporočilo, da je rubriko namenilo
praktičnim jezikovnim vprašanjem, avtor pa je napovedal, da bo »skušal ob
slabih zgledih, zajetih iz dnevnega tiska in od drugod, pokazati, kakšno naj bi
bilo dobro pisanje.« (14. 2. 1965.)
V nekako štiridesetih nadaljevanjih te rubrike se je avtorjevo gledanje
na problematiko, ki se je je lotil, dovolj jasno izkristaliziralo, da o njem že lahko
izrečemo svojo sodbo.
Svojega načrta se je avtor držal in popravil mnogo zgledov slabega pi-
sanja. Toda lotil se je pisanja o jezikovnih vprašanjih, ta pa imajo svoje teore-
tične osnove, brez katerih ne more biti nobeno, še tako poljudno zastavljeno
pisanje o jeziku. Zato bi seveda pričakovali, da nas bo seznanil najprej z načeli,
s katerimi presoja pravilnost ali nepravilnost v slovenščini. V članku O jezi-
kovni pravilnosti (28. 2.) se sicer spomni, da »kdor hoče dajati jezikovne napot-
ke, mora zato pač pokazati, kakšna so njegova izhodišča«, vendar ga njegovo
kramljanje zanese drugam, tako da na to pozabi. Ker pa so nam za razmišljanje
o njegovem jezikovnem prizadevanju ta izhodišča potrebna, si jih bomo morali
izluščiti iz različnih misli in trditev v člankih, 2e v sestavku o jezikovni pravil-
nosti si zastavi nadvse važno in zanimivo vprašanje, »s kakšno pravico sploh
lahko kaj prepovedujemo ali priporočamo v jeziku.« 2al tudi na to ne dobimo
odgovora, pač pa nam pove čez nekaj mesecev, da je »zelo težko postaviti jasno
ločnico med dovoljenim in prepovedanim.« (11. 4.)
V članku Staro in novo v jeziku (7. 3.) je zapisal J. Gradišnik nekaj tehtnih
misli, ki bi nam utegnile pojasniti njegov odnos do dogajanja v jeziku. Tako
pravi med drugim, da se jezik »neprenehoma giblje in spreminja, prilagaja se
okolju«; »Jezikovno življenje si zato lahko zamislimo kot nenehno menjavo, kjer
se novo gradivo spet in spet usiplje med tisto, kar si je jezik v večstoletnem
razvoju že izoblikoval, oplemenitil in uredil«; »skrb zanj nikoli ne more biti
toga obramba starega pred novim«; »pravila, ki so se izoblikovala v dolgolet-
nem razvoju, so torej ogrodje, okostje, ki nosi živo meso jezika, nikakor pa
niso kletka, v katero bi bil jezik zaprt«. Treba je le še pogledati, ali ga vodijo
take misli tudi pri obravnavanju posameznih jezikovnih pojavov.
241
Ko govori o čedalje pogostejši rabi akuzativa namesto genitiva v zanika-
nih stavkih, označi ta proces za napako, ker da je »čut za pravilno rabo močno
opešal« (11. 7.). V genitivni rabi vidi posebnost slovanskih jezikov (14. 11.), ni
mu pa znano, da jo je do danes v slovanskih jezikih že popolnoma ali povečini
zamenjala akuzativna raba. Še najbolj se je obdržal zanikani objektni genitiv
v slovenščini in poljščini (toda nekateri slovenski dialekti ga sploh ne poznajo).
Medtem ko jezikoslovec — če si jezik predstavlja kot »nenehno menjavo« —
takšen proces razišče in kodificira v obsegu, ki odraža dejansko stanje v knjiž-
nem jeziku, vidi J. Gradišnik v njem samo napako, ki naj bi se jo trudili odpra-
viti. Takšen odnos do procesov v jeziku pa se ne more imenovati drugače kakor
»toga obramba starega pred novim« in je nasploh značilen za laike. Ti ne poznajo
jezikovne zgodovine in ne vedo, da je današnja jezikovna podoba rezultat ne-
štetih drobnih in velikih jezikovnih sprememb, ki so bile v primeri z dotedanjim
jezikovnim stanjem »napake«. Naj navedemo primer. Gen. sg. samostalnika sin
se je nekoč glasil sinu, danes pa je v rabi oblika sina. Zakaj, kdaj in kako se
je ta oblika začela uveljavljati, tu zdaj ni važno, nedvomno pa je bila v razmerju
do oblike sinu nekoč »napačna«. Samo jezikoslovec lahko presodi, ali gre za nov
proces, novo tendenco, novo jezikovno dejstvo, novo izrazno možnost, ali pa za
slabo jezikovno znanje.
V članku Pogoji brez konca in kraja (25. 7.) odobrava J. Gradišnik samo
rabo, kakršna je v stavku: »Pojdem na izlet pod pogojem, da njega ne bo zra-
ven.« Upira se rabi, ki se je razširila na račun razmer, okoliščin in — v sestavku
1. 8. — možnosti. Do te razširitve je prišlo zato, ker se je v nekaterih zvezah
prvotni pomen množinske oblike pogoji pokril s pomeni teh substantivov, kar
je dalo povod za nadaljnje uveljavljanje te oblike. V jeziku je to zelo pogost
pojav. Škoda je, da se J. Gradišnik ni zamislil ob stavku, ki ga je sam zapisal:
»Povejmo, da nekateri tuji jeziki, recimo francoščina ali angleščina, z isto besedo
v množini (= conditions) izražajo tudi razmere, okoliščine, stanje ipd.« (Če prav
razumemo to trditev, imajo Francozi in Angleži za razmere, okoliščine, stanje,
besedo conditions. To je le deloma točno, ker je v francoščini npr. tudi zveza les
circonstances aggravantes, kar lahko pri nas prevedemo samo z ustaljeno zvezo
oteževalne okoliščine.) Ce bi se nato pozanimal še za druge jezike, bi morda
svoje mnenje spremenil. Ruščina ima poleg rabe uslovie peremirija (»mirovni
pogoj«) tudi zvezo byiovye uslovija ali uslovija žizni, uslovija truda (življenjski,
delovni pogoji), v sovremennih uslovijah (»v sedanjih pogojih«); podobno v stav-
ku: Nikto nikogda ne slysal, ctoby Nikolaj zalovalsja na svoju žizm>, na uslovija,
v kotorih jemu prihodilosb byth. (Nihče ni nikoli slišal, da bi se Nikolaj pritože-
val nad svojim življenjem, nad pogoji, v katerih je moral živeti). V teh zvezah
ni uporabljena beseda za razmere, okoliščine, tj. obstojatelhstvo, in torej nave-
dene primere lahko prevedemo samo z izrazom pogoji. Tudi zveza »v drugačnih
okoliščinah« se glasi v ruščini pri drugih uslovijah. Ceščina ima zraven klast si
podmlnky, splnit podminky (»postavljati si, izpolniti pogoje«) še rabo: exi-
stenčni podminky, pracovat za tezkych podminek (»delati v težkih pogojih«),
ekonomické podminky, životni podminky (»ekonomski«, »življenjski pogoji«).
Podobne zveze imamo tudi v srbohrvaščini, poljščini in bolgarščini. V italijan-
ščini je poleg osnovnega pomena besede pogoj, mettere una condizione, acce-
tare le condizioni, in pomena za stanje, le sue condizioni di salute vanno miglio-
rando, mogoča tudi raba migliorare le condizioni di vita del popolo (»izboljšati
življenjske pogoje ljudi«). V nemščini je mogoča zveza unter schlechten Bedin-
gungen leben (»živeti v težkih pogojih«), beseda Lebensbedingungen pa pomeni
242
slovensko življenjski pogoji, ki zanje dovoljuje J. Gradišnik samo življenjske
možnosti, okoliščine.
Ta kratki razgled po evropskih jezikih nam je pokazal, da je raba, ki jo
J. Gradišnik prepoveduje, splošen evropski jezikovni pojav, po njegovem torej
splošno evropska jezikovna napaka. Očividno pa ima razširitev pogojev na ne-
katere nove pomene v teh jezikih enak potek kakor v slovenščini, le da drugod
tega ne obsojajo, ker vedo, da bi bila to »toga obramba starega pred novim«.
Ce že J. Gradišnik prizna, da so se te »napačne oblike v časniški in publi-
cistični, pa tudi v strokovni in celo leposlovni slovenščini že tako razpasle, da
so dostikrat pogostejše od pravilnih oblik«, bi se moral lotiti problema skrajno
previdno. Ce so se »razpasle« na tako širokem področju jezika, prešle v splošno
rabo in jezikovno zavest pišočih Slovencev, bi jezikoslovec vsekakor podvomil,
da je to »nezdrav pojav« in »napačna raba«. Zakaj kadar je kaka oblika »skoraj
zmeraj rabljena narobe«, je res vredno razmisliti, če je to »narobe« dejansko
narobe. Res je, da se včasih kaka beseda nenadoma razširi, postane nekakšna
jezikovna moda določenega stila. Visoko frekvenco pa navadno obdrži le nekaj
časa. Ni dvoma, da se s pogoji v publicističnem stilu včasih pretirava, in v tej
smeri je Gradišnikova kritika upravičena. Toda avtoritativno proglasiti, »da je
treba vse take in podobne 'pogoje' brezpogojno pomesti iz slovenščine« (1. 8.),
si ne bi upal noben resen jezikoslovec, ker mu je med drugim vedno pred očmi
znana resnica, ki jo je komaj štiri mesece pred tem zapisal v naslovu enega
svojih sestavkov tudi J. Gradišnik, da namreč »Jezik ne trpi samovolje«. (4. 4.)
Po stališču, ki ga je zavzel J. Gradišnik do rabe pogojev, moramo sklepati,
da se ne ravna po principu uzusa, splošne jezikovne rabe, ki je sicer bistven
sestavni del sodobne teorije knjižnega jezika. Vendar lahko razumemo kot spo-
štovanje uzusa tale njegova izvajanja: »Vsakdo ima pravico do svojega okusa
tudi v jeziku. Brž ko nastopi v javnosti, se pravi, ko začne pisati za druge, pa se
mora držati splošnih jezikovnih piavil, ki jih skupnost priznava (podčrtal T. K.)
— to je pač pogoj za uspešno in primerno medsebojno sporazumevanje. In še
bolj velja za vsakogar zapoved, da svojega osebnega gledanja, svojega jezikov-
nega okusa ne sme vsiljevati drugim« (4. 4.). Podobne misli je J. Gradišnik zapi-
sal tudi ob drugih priložnostih.
Take izjave bo težko spraviti v sklad z njegovim nasvetom, da se odpovej-
mo predlogu izven, ki je »očitno sposojenka, ki je priromala svoje dni čez
Sotlo« (30. 5.), čeprav navaja množico primerov te rabe in dodaja, da bi jih bilo
mogoče »nizati v neskončnost«, kajti »avtor, ki v podobnih zvezah sploh še za-
piše domačo besedo, je bela vrana« (30. 5.). Jezikoslovec bi razširjenost te rabe
sprejel kot gotovo dejstvo in ugotovil, da imata izven in zunaj precej natančno
določeno mesto v našem besedišču. V zvezah izven nevarnosti, izven dvoma ipd.
danes ni mogoče brez nasilja uporabiti zunaj, in nihče razen J. Gradišnika ne živi
v strahu, da bomo lepega dne brali stavek, ki ga je v svarilo rojakom sam skon-
struiral: »Izven pred hišo stoji konj.« J. Gradišnik je očividno prezrl, da je zunaj
lahko predlog ali prislov, izven pa samo predlog. Zato zuna; kot predlog lahko
odstopa svoje mesto predlogu izven, kot prislov ga pa ne more.
Da bi podkrepil »nepravilnost« predloga izven, pravi J. Gradišnik, da ni
slovenske pokrajine, v kateri bi se namesto zunaj govorilo izven. Tak argument,
tudi če je sicer točen, v jezikoslovju nič ne pomeni, saj ima vsak knjižni jezik
vsaj tri četrtine takih besed. To ve vsak bralec Slovenščine za Slovence in ver-
jetno tudi J. Gradišnik. Zato ga tudi nič ne moti, da ne bi npr. stalno pisal besede
časnik, četudi ni slovenske pokrajine, v kateri bi se namesto tega ne govorilo
243
časopis. In pri tem je časnik izrazito papirnata beseda. Zakaj tako dosledna ne-
doslednost?
Isto, kar smo rekli za zunaj in izven, velja tudi za ostali in drugi. V sestav-
ku Kje pa so ostali vsi ostali? (27. 6.) se J. Gradišnik čustveno opredeli do be-
sede ostali, nazivajoč jo pritepenko, ki je »zasedla široko območje in skoraj
povsem izrinila domačo besedo.« Našel jo je v Pleteršniku in celo Brezniku se
je nekajkrat zapisala, danes pa jo najde pri vseh, od mladega fanta v Tribuni,
političnega delavca, slavista in kulturnega delavca, odbora Združenja slavistov,
do mladega slovenskega kritika. Množinska oblika ostali se torej splošno rabi,
vendar to J. Gradišnika ne omehča, ker pravi; »Največkrat pa ni prav nobenega
razloga, da bi namesto ljudskega ,drugi' pisali ,ostaIi', ko nič ne .ostaja'.« In
vendar stavka ves (pre)ostali čas sem porabil za branje ni mogoče povedati z
»ljudskim« drugi. Ta pomen preostalosti se je prenesel tudi v množino, ker je
drugi včasih premalo jasen. Npr. v stavku slavista in kulturnega delavca, ki ga
citira J. Gradišnik kot zgled napačne rabe: »Podobna vprašanja se odpirajo tudi
za ostale kulturne ustanove.« V taki formulaciji ni nobenega dvoma, da so miš-
ljene vse ostale ustanove, če pa bi po Gradišnikovem nasvetu (povzel ga je po
SP) rekli druge ustanove, ne bi bilo jasno, ali so to vse ali samo nekatere usta-
nove. To ve vsak Slovenec. Za nedvoumno sporazumevanje sta nam torej po-
trebna oba izraza. Ce J. Gradišnik kljub temu misli, da »kdor piše tako, nam
siromasi jezik«, je obogatil jezikoslovje še za spoznanje, kaj je siromašenje
jezika.
Prav tako sta v knjižni slovenščini splošno rabljeni besedi ozračje in
vzdušje. Prvo rabimo v konkretnem (meteorološkem) in (redkeje) v prenesenem
pomenu, drugo pa samo v prenesenem, npr. tovariško vzdušje, moreče vzdušje.
Na Gradišnikov nasvet (24. 19.), povzet po SP, naj bi vzdušje, ki ga imajo ne-
kateri drugi slovanski jeziki, odpravili in morda kakor J. Gradišnik rajši pisali
atmoslera (prim. Nova obzorja 1954, 242: »... je avtor znal ustvariti močno
atmosfero«.
V sestavku 8. 8. je J. Gradišnik zapisal po našem mnenju dobro misel:
»Resnično učinkovito more biti le strnjeno obravnavanje širših vprašanj, kjer
je mogoče predočiti kako (napačno) rabo s številnimi zgledi in hkrati preprič-
ljivo dokazati, zakaj jo imamo za napačno ali neustrezno.« 2e doslej obravna-
vani primeri kažejo, da J. Gradišnik te in takih izjav ne jemlje preveč dobe-
sedno. In tako beremo npr. tudi tole: »Opozoril pa bi rad predvsem na nekaj,
kar je po vsem videzu znano le redkim pišočim Slovencem: da Slovenski pravo-
pis namesto glagola ,zaključiti' svetuje kot boljša ,končati' ali ,skleniti', medtem
ko je dal ,zaključku' sploh ničlo; namesto tega naj pišemo ,konec' ali ,sklep'
(5. 9.). Zdi se, da ima s prepovedjo v SP nepravilnost glagola zaključiti in samo-
stalnika zaključek za dokazano in nevednost pišočega slovenskega naroda —
kot že neštetokrat v Slovenščini za Slovence — za vnovič potrjeno. Slovenci so
kakor po tihem dogovoru — kot že v nešteto primerih — razbremenili pomensko
preobloženost glagola skleniti, ki lahko pomeni odločiti se, končati, strniti, po-
goditi se in še kopico raznih odtenkov, ter zlasti za dokončanje dejanja, manj pa
v nekaterih drugih pomenih, začeli uporabljati zaključek, zaključiti. Iz Pleteršni-
ka vemo, da so tako pisale že Bleiweisove Novice in tudi Levstik. In kako naj
rečemo zaključeni družbi? Ker si pri Delu ženejo k srcu Gradišnikova opozorila,
so po vrnitvi Tita iz Bolgarije z debelimi črkami napisali: »Uspešno sklenjen
obisk v sosednji Bolgariji« (28. 9.) in ob drugi priliki: »Novinar ... je sklenil eno
svojih poročil z besedami. . .« (26. 10.), pa spet v naslovu »Sklepni nastop štu-
244
dentov glasbe«. (20. 11.). Ali ne bi bilo koristneje, ko bi si pri Delu raje zapom-
nili Gradišnikov stavek iz njegovih prvih razmišljanj, ko pravi, da je tistim, ki
so »jeziku vsiljevali kake svoje poglede, ki niso imeli podlage v jeziku... po-
navadi kmalu spodletelo, ker so pač zidali v pesek«? (28. 2.)
Čim dalje beremo Gradišnikove sestavke, tem bolj nas prepričuje, da je
razhajanje teorije in prakse pri njem pravilo, ne izjema. Vzemimo še en primer,
ki bo tudi drugače ilustrativen za jezikoslovje Gradišnikove šole. V članku 7. 3.
pravi: »Razsoden človek ne more reči: ,Govorili in pisali bomo tako, kakor smo
zmerom govorili in pisali'.« Kaj naj si potemtakem mislimo o njegovi razsodno-
sti, če kmalu nato govori takole: »Če trdimo, da je kaka raba napačna, jo mo-
ramo dokazati z zgledi, da si jo bodo mogli bralci primerjati s pravilno rabo, kot
jo poznajo od prej« (podčrtal T. K.; 23. 5.). Prav to, česar »razsoden človek ne
more reči« tudi po našem mnenju, namreč, da bi bila nekdanja raba merilo pra-
vilnosti v današnjem jeziku, je najpogostejše izhodišče Gradišnikovega ocenje-
vanja v jezikovnem dogajanju. Gornji citat (23. 5.) smo vzeli iz članka z naslo-
vom Med dvema možnostma. V njem obsodi obliko možnostima, navede nekaj
primerov takega pisanja iz zadnjega časa in doda, da bi jih našli »tudi pri števil-
nih drugih avtorjih«. Ker sam zahteva v prej citiranem stavku, da je treba na-
pačno rabo dokazati, potem seveda čakamo, da bo to storil. Vendar nas tudi
tokrat razočara. Povedal nam je samo to, da začenjamo »neko upravičeno raz-
ločevanje pozabljati«, in to nekajkrat ponovil, zamolčal pa nam je, s čim je bilo
to razločevanje (med tipom misel in nit) upravičeno. Ob primeru pisanja skraj-
nostima pa je pribil: »Prav bi bilo ,z dvema skrajnostma'.« Nič več. Zanimivo
pri stvari je tudi to, da je o tem problemu komaj dober mesec pred tem razprav-
ljal B. Urbančič (JiS 1965, št. 2—3) in prišel do drugačnega zaključka. Na osnovi
izpiskov in anketiranja posameznikov je najprej pokazal — kar bolj ali manj ve
vsak slovenski izobraženec in tudi J. Gradišnik —¦ da je za današnjo prakso zna-
čilna oblika D. I. du. možnostima. Vendar je v Urbančičevem članku, ki ga J.
Gradišnik pač pozna, saj je izšel v strokovni reviji, še marsikaj drugega. Opozo-
ril je, da imajo -ima tudi starejše slovnice od Kopitarjeve dalje, ter da je šele
Sket leta 1879 uvedel dubleto, od Breznika dalje pa so slovničarji navajali samo
-ma, torej kokošma, lastnostma, lučma, mišma, povestma, skrajnostma, smrtma
itd., česar pa praksa ni nikdar osvojila. B. Urbančič je pokazal, da je bila ta
končnica čista konstrukcija slovničarjev in da so jo pisali samo tisti redki, ki
so mislili, da se morajo pokoravati slovnici. Odgovoril je na vprašanja, zakaj
je v knjižni slovenščini živa samo oblika na -ima in kako je sploh mogla priti
v slovnice oblika na -ma. Če J. Gradišnik še kljub temu apodiktično trdi na-
sprotno, ne da bi za to navedel razloge, je opustil običajni postopek iskalcev
znanstvene resnice. S tem pa je razkril še nekaj: da omalovažuje bralce Dela.
Znanstveno nevzdržni nazor, da je pravilno to, kar je starejše, je ena od
značilnosti purizma in se kot rdeča nit vleče skozi vse Gradišnikovo pisanje.
Ta nazor vključuje brezkompromisen odpor do izposojenk, kar smo že pokazali
na nekaterih primerih, in seveda do tujk, ne glede na pomensko obogatitev, ki
jo prinašajo jeziku. J. Gradišnika moti npr. beseda ansambel, za katero pravi,
da je »povsem izrinila domače izraze ,godba', ,godci', ali kar bi se že dalo reči«
(3. 10.). Vendar je odveč strah, da bi pisatelj, ki bi pisal o kmečki ohceti, zapisal
ansambel, saj v to okolje ne spada. Tam bodo izrazi godci, muzikantje ipd. še
vedno ostali. Toda ali nas ne bi posilil smeh, če bi v radiu zaslišali, da nam bodo
igrali »Ljubljanski jazz godci« ali pa »dirigent Jože Privšek s svojimi godci«?
245
Ko pravi, da »poročilo o vžigalnih svečkah iz Tolmina brez potrebe govori
o plasmaju« (»kar naj omogoči boljši plasma vžigalnih svečk na domačem trgu«),
meni, »da bi bila čisto dosti domača ,prodaja'« (29. 8.). Vendar plasma in prodaja
ni isto. Plasma pomeni več, namreč tudi uveljavljanje na trgu. Poleg tega se je
utrdil tudi v športnem jeziku.
Podobno je s tarilo, namesto katere se zavzema J. Gradišnik za cenik.
Vsakdo, ki ti besedi uporablja, ju tudi razlikuje. Pri taritnem sistemu pa si tudi
J. Gradišnik ni znal pomagati.
J. Gradišnik zatrjuje, da »jezikovna pravila navsezadnje niso nič večnega
in včasih nas bo ravno stik z novimi prvinami poučil, da je bilo tako naše pra-
vilo premalo utemeljeno ali pretogo, morda celo samovoljno.« (7. 3.). 2al se
mnoga njegova praktična navodila razhajajo s to resnico. Nasprotuje jim tudi
njegovo stalno pritoževanje nad neznanjem slovenščine. Npr.: »Ne bi hotel po-
sploševati, zdi se mi pa, da za večino mlajšega rodu lahko rečemo, da prave
slovenščine sploh ne pozna« (14. 2.); »Danes je na žalost tako, da je jezikovno
neznanje med pišočimi Slovenci pravilo in znanje izjema« (12. 9.); »Škoda je le,
da je med pišočimi pri nas danes vse preveč takih, ki jim ni v jeziku skoraj nič
jasno, še tisto ne, česar bi se lahko naučili že v srednji šoli« (23. 5.); »to kaže,
da je čut za pravilno rabo močno opešal« (21. 7.); »čut za besedni red je med
Slovenci močno opešal«; »V novodobni slovenščini pa so mnogi izgubili obču-
tek, kdaj kaže uporabiti eden in kdaj drugi način.« (21. 11.). Tako bi lahko na-
števali še naprej.
To pritoževanje ni slučajno. Kadarkoli so se kje pojavljale puristične ten-
dence, so njihovi nosilci žalovali za časi, ko se je baje še govoril lep jezik. Cim
hitreje se jezik spreminja in razvija, tem več je v njem »nepravilnosti«, proti
katerim se bore. Ker pa je uspeh takih prizadevanj navadno neznaten in le za-
časen, zgubljajo potrpljenje in čedalje bolj obtožujejo svoje nevedne sonarod-
njake. Ko so po prvi svetovni vojni češki puristi podobno obtoževali Cehe, da ne
znajo svojega jezika, je eden največjih čeških književnikov Ivan Olbracht v
ostrem članku proti njim vprašal, kdo potemtakem sploh še zna češko, in odgo-
voril: »Pisatelji ne, učitelji ne, univerzitetni profesorji ne. Očitno je, da zna pra-
vilno češčino le uredništvo Naše reči. Ampak ali je to še živ jezik, če ga zna le
peščica ljudi? Ali je to še češčina? Ce je, potem naj gre k vragu! To je kvečjemu
kak izumrli baltski jezik, kaka pruščina, ki jo zna dobro samo profesor Endzelin
in z njim komaj še za silo kakih šest ljudi.« Brž nato so češki jezikoslovci s pu-
rizmom energično pomelli. Mi najbrž še nismo tako daleč. Za zdaj, ko nas niti
Gradišnikova Slovenščina za Slovence ni spreobrnila, naj bi — kot smo lahko
brali v Delu — s posebnim društvom in posebnimi zakonskimi predpisi konzer-
virali slovenščino.
Gradišnikovim purističnim nazorom je treba pripisati tudi tole njegovo
trditev: »Slovenci smo tako srečni, da imamo poleg ednine in množine tudi
dvojino.« (20. 6.). Jezikoslovec ve, da se v jeziku nikoli nič ne zgubi, kar jezik
potrebuje. Na silo oživljati oblike, ki gredo v pozabo, je zato nepotreben in tudi
nehvaležen posel. Ce pa že delimo narode na srečne in nesrečne, so srečnejši
vsekakor tisti, ki s svojim jezikom lahko izrazijo prav vse, kar jim je za spora-
zumevanje potrebno. Tudi se doslej drugi evropski narodi, ki razen lužiške srb-
ščine in litavščine nimajo dvojine, zaradi tega niso pritoževali. In kako je po
tej logiki lahko srečna srbohrvaščina, ki ima aorist in imperfekt (a jih očividno
v svojo nesrečo opušča), in kako je nesrečna slovenščina, ki jih nima! Kako
srečni so jeziki, ki imajo sedem sklonov, in kako pomilovanja vredna je bolgar-
246
ščina, ki nima nobenega. Itd. Taki nazori, ki niso niti tako zelo osamljeni, pa so
bili pri nas že konec prejšnjega stoletja takole zavrnjeni: »To premišljevanje
bi utegnilo iztrezniti one jezikoslovce polpretekle dobe, ki jih je mamilo le
izobilje oblik in ki so se s pomilovanja vredno sentimentalnostjo ozirali na one
baje silno srečne čase, ko so imeli indoevropski jeziki obilico oblik, množinskih
sklonov in aoristov.« (Fr. Ilešič, Pravilnost našega jezika in »stara slovenščina«.
LZ 1898, 675.)
Ce bi hoteli polemizirati z vsem, kar je v Gradišnikovem pisanju jeziko-
slovno nevzdržnega, bi brez pretiravanja nastala cela knjiga. Tu smo se omejili
na nekaj primerov, ki so bolj slučajno kakor pa načrtno izbrani, vendar upamo,
da si je že ob njih mogoče ustvariti sodbo o vrednosti jezikoslovja in praktičnih
napotkov v Slovenščini za Slovence. Pobijanje lastnih načel, napaberkovanih
po jezikoslovni literaturi, ob vprašanjih jezikovne prakse, je tipično za laika,
kar J. Gradišnik tudi je. Ponavljamo, kar smo rekli že v začetku, da je J. Gra-
dišnik ob marsikaterem zgledu resnično slabega pisanja dal boljšo formulacijo,
vendar ga to še ne usposablja za jezikoslovca. Nasprotno, zaradi njegovih na-
zorov o jeziku je tudi njegov izraz često medel, tog, nepristen in nesodoben.
Zapiski, ocene in poročila
NEKAJ MISLI OB SPLOŠNEM TEHNIŠKEM SLOVARJU
Strokovno izrazoslovje zavzema danes v okviru knjižnega jezika pomembno
mesto. To dejstvo je rezultat celotnega svetovnega razvojnega procesa in nikakor ni
stvar samo enega ali pa nekoliko jezikov. Njegovo pomembnost določajo taki pojavi,
kot so: hiter razvoj znanosti in tehnike in s tem v zvezi vsak dan novi in novi pojmi,
ki morajo dobiti v jeziku ustrezno poimenovanje; mednarodni značaj znanosti in teh-
nike, ki se manifestira v mednarodnem sodelovanju znanstvenikov in razširjanju znan-
stvene literature kakor tudi v praktičnem izkoriščanju velikega dela znanstvenih izsled-
kov; množična komunikacijska sredstva nas vsak dan seznanjajo z novimi odkritji,
pojmi; in ne nazadnje, politehnična in družbena presveta ljudi se iz dneva v dan širi
in poglablja.
V lakih okoliščinah prehajajo v Siplošni besedni zaklad povprečnega uporabnika
knjižnega jezika neprenehoma nove besede za pojme, ki so bili do nedavnega znani
samo strokovnjakom. Tako morajo novejši slovarji knjižnih jezikov v čedalje večjem
obsegu sprejemati tudi terminološke izraze.
Poleg tega ima strokovno izrazoslovje s splošnim besednim fondom še celo vrsto
drugih stičnih mest; če omenim samo dve glavni, moram opozoriti na v bistvu ista
besedotvorna in leksikalna izrazna sredstva, samo da 'je pri terminu en sam in natančno
določen pomen, čeprav gre za besedo, ki ima v splošnem jeziku več pomenov in celo
vrsto frazeoloških zvez; drugič, tudi terminologija se v vseh najvažnejših črtah sklada
s sistemom knjižnega jezika.
Vendar tvori strokovni jezik zaradi svojih funkcijskih posebnosti in lastnosti, ki
jih te posebnosti terjajo, posebno in zelo pomembno stilno plast knjižnega jezika. Tako
so terminologija kot celota kakor tudi terminologije posameznih strok relativno samo-
• Splošni tehniški slovar. I. del A—O, n. del P—2. SestavUi člani Tehniške sekcije Termi-
nološke komisije pri S AZU. Predsednik uredniškega odbora: univ. prof. ing. Albert Stnma. Izdala
in založila: Zveza inženirjev in tehnikov SR Slovenije — Nova proizvodnja v sodelovanju s Teh-
niško sekcijo Terminološke komisije SAZU. Ljubljana 1962, 1963.
247
stojne. Vsako tvori sistem terminov, ki mora ustrezati sistemu pojmov te stroke. V no-
vejšili razpravljanjiii o terminoloških vprašanjih se o sistemskosti veliko govori in tudi
vrednost novih terminov se velikokrat presoja po tem, kako se le-ti prilegajo celotnemu
sistemu. Praksa je namreč dokazala, da se tisti termin, ki ne ustreza sistemu, težko
uveljavi, če je pa že v rabi, ga pogosto zamenja ustreznejši sinonim.
Kakor ima razvoj znanosti, strok, tehnike in proizvodnje danes širok družbeni
značaj, tako ima tudi skrb za sistematizacijo, normiranje, ustaljevanje in enotnost ter-
minov danes družbeni pomen in spada povsod k skrbi za normalen razvoj znanosti, strok,
tehnike in proizvodnje. Zato so praktično vse razvite in jezikovno zaključene politično
teritorialne enote poskrbele za ustanove, ki imajo nalogo, da skrbe za sodelovanje in
za reševanje aktualnih vprašanj na tem področju in da tudi teoretično proučujejo ter-
minološka vprašanja. To so ponavadi razne komisije, sestavljene predvsem iz številnih
strokovnjakov, specialistov za posamezna področja, in jezikovnih svetovalcev, ki skrbe
za jezikovno pravilnost terminov. Te komisije zbirajo gradivo; ustvarjajo manjkajoče
termine; poimenujejo nove pojme; določajo nevtralni termin, kadar imajo na izibiro več
sinonimov; skrbijo za sistemskost terminov na posameznih področjih; sodelujejo pri .
raznih publikacijah ali pa jih same izdajajo in z njimi pomagajo normirati terminologijo;
večinoma opravljajo tudi svetovalno službo. Ker imajo vsi ti problemi v precejšnji meri
mednaroden značaj, obstaja tudi vrsta mednarodnih organizacij, ki skrbe za koordina-
cijo med narodi pri terminološkem delu.
Pri nas skrbi od leta 1947 za terminološka vprašanja Terminološka komisija pri
SAZU, kl jo sestavlja več sekcij, v sodelovanju z vrsto strokovnih združenj in ustanov.
To delo je rodilo že več pomembnih sadov.
Te uvodne opom.be so bile potrebne zato, da bi v jasnejši luči izstopUa proble-
matika slovarja in da bi bile razumljivejše nekatere naloge, ki v sedanjem času čakajo
naše terminologe in jezikoslovce.
Prav gotovo je STS po svoji vsebini, obliki in ureditvi izraz tipične slovenske
terminološke in jezikoslovne situacije. Na hitro lahko to trditev ilustriramo z dvema
značilnima primeroma: slovarji takega tipa, kot je STS, so po svetu razmeroma redki,
večja jezikovna ozemlja pa jih skoraj ne poznajo; pri nas so bile želje in potrebe po
takem slovarju relativno velike, čeprav jih tudi v nekaterih drugih jezikih ne manjka.
Te potrebe so bile večje prav gotovo v precejšnji meri zaradi pomanjkanja drugih pri-
pomočkov, kjer bi se človek lahko informiral o posameznih terminih.
Po svetu so veliko pogostejši enciklopedični slovarji posameznih strok ali pa
tudi več sorodnih področij skupaj. Vsak dan je več tako imenovanih prevajalnih slovar-
jev, dvojezičnih ali večjezičnih. V novejšem času so čedalje bolj priljubljeni termino-
loški slovarji, ki imajo poleg domačega termina in definicije še termine nekaterih bliž-
njih in svetovnih jezikov; tak je npr. Slovenski elektrotehniški slovar, ki ga je opazila
tudi tuja terminološka teorija.
Na rob uvodne opombe o nedvomni zmogljivosti slovenskega jezika za znanstvene
namene bi rad pripomnil tole: na sedanji razvojni stopnji našega jezika se da — kakor
v drugih jezikih — izraziti vse, kar prinaša življenje, in je bilo to že tudi dokazano, zato
je odveč to ponavljati. Danes je pomembno drugo vprašanje, ki je v tesni zvezi z razvi-
tostjo jezika. Poleg že izkoriščenih izraznih možnosti ima jezik še neizčrpno potencialno
bogastvo za ustvarjanje novih pojmov in novih pomenskih nians. Na določenem področ-
ju se lahko v knjižnem jeziku izraža normalno samo tisti, ki to stilno plast pozna in
obvlada. Tudi pri tvorbi terminov mora avtor poznati jezikovna sredstva, ki jih ima jezik
v tej stilni plasti na razpolago; če jih ne pozna, mu nobena razvitost nič ne pomaga.
Zato je v današnjem času tako aktualno temeljito poznanje knjižnega jezika, predvsem
stilne diferenciacije in razvojnih možnosti in tendenc. Pri tem mislim na potrebo po
obvladovanju celotne problematike knjižnega jezika, kolikor jo je mogoče v določenem
času odkriti, m na medsebojno vzročno povezanost teh problemov, po eni strani med
seboj, po drugi strani pa s problemi, ki imajo svoj izvor izven jezika, v družbi.
Po številu terminov je STS zelo obsežen, saj obsegata knjigi skupaj 1265 strani
slovarskega teksta. Koliko je približno terminov, se zaradi posebne ureditve slovarja
niti ne da izračunati. Vsekakor je to do sedaj naš daleč najobsežnejši strokovni jezikovni
slovar. Kot zbirka vsega osnovnega tehničnega besedišča ima nalogo, da služi strokov-
njakom v praksi in pri teoretičnem delu, da normira strokovno izrazoslovje in da po-
stane izhodišče za nadaljnje delo.
Gesla so razporejena po abecednem redu. Izvedenke iz glavne besede tej običajno
sledijo kot podgesla. Tako ima npr. geslo glina tale podgesla: glinov, glinovec, giinovina,
glinast, gtinovat, glinenci, glinica, glinišče. Geslu oz. podgeslu, ki je opremljeno z nagla-
248
som, sledijo najvažnejša slovnična opozorila: pri samostalnikih obrazilo drugega sklona '
in spol, pri pridevnikih obrazila oblik ženskega in srednjega spola, pri glagolih pa prva ,
oseba ednine. Vsemu temu sledi kvalifikator, če ima geslo terminološko razlago; pred
orientacijskimi razlagami običajno ni kvalifikatorjev. Za vsem tem so razporejeni ter-
mini praviloma po abecedi, če jih ne združujejo drugače kvalifikatorji ali pa pomensko »
močnejši sinonimi. Vsi termini niso kvalificirani, posebno če imajo podoben pomen v j
več strokah. Veliko terminov tudi nima samostojnih razlag, predvsem takrat, kadar je j
približen pomenski obseg pojma razviden že iz splošne razlage ali pa iz samega termina. |
Veliko besed je uvrščenih med podgesla ali pa tudi med gesla brez vsakega pomen-
skega in terminološkega dodatka. To so v glavnem tiste besede, ki služijo kot termin |
ali pa kot sestavni del terminov v več strokah, vendar njihov pomen nima v teh siste- t
mih osrednjega mesta, ampak se močno enači s pomeni v splošni rabi teh besed.
Te in tudi že prej naštete lastnosti slovarja nas utrjujejo v prepričanju, da je kot i
celota zamišljen predvsem kot jezikovni pripomoček, v glavnem za tiste, ki v znanstve- '
nih razpravah rabijo tehnične izraze, in za terminološke delavce, ki jim z zbranimi ter- ,
mini s širokega področja lahko pri delu močno pomaga. Tako je STS s takšno ureditvijo j
in obdelavo ustregel samo nekaterim potrebam, druge, ki so bolj stvarnega, pojmovnega <
značaja, in ki zadevajo rabo terminov v raznih ustanovah, podjetjih, redakcijah itd., j
je pa prepustil, da jih rešijo specialno urejene terminološke zbirke posameznih strok, i
Kot vse po namenu jezikovne terminološke zbirke ima tudi ta slovar normativni
značaj. Normativnost se naslanja v glavnem na SP. S pomočjo grafičnih znakov
" in • označuje izraze, ki so »nedovoljeni za knjižni jezik« in izraze, ki so »pogojno do- :
voljeni za knjižni jezik«, to se pravi, da se smejo rabiti samo v določenih stilnih plasteh, j
Takšna opozorila pričajo, da_ je stilna diferenciacija našega jezika sestavljalcem :
teh priročnikov neznano dejstvo. Če gre za izrazito terminološki slovar, lahko tisti iz- ;
razi, ki niso knjižni, odpadejo. Vsak jezik ima takih besed ogromno in se nihče ne raz- j
burja, če jih pusti ob strani, ako ima za tisti pojem v knjižnem jeziku dobro nevtralno |
besedo. To so ponavadi izposojenke, ki v svoji današnji obliki niso podobne ne med- ;
narodnim terminom niti ne ustrezajo terminološkim sistemom določenih strok. Če se \
pojavljajo v literaturi, nosijo zmeraj stilno označenost. Take stvari mora obdelati slovar i
knjižnega jezika. Če je vodnjak nevtralni izraz za sferno (označena z zvezdico), naj ]
sterna odpade, ker beseda ni strokovna, lahko pa opravlja svojo funkcijo v kakem
drugem stilu knjižnega jezika. '
Večji problem in bolj preganjane so besede, ki so označene s krožcem. Verjetno \
se še kar naprej držijo, ker jih preganjajo skoraj vsi jezikovni priročniki. Pri nekaterih j
tipih teh besed bo verjetno treba odstopiti od stališča SP, ker se da zagovarjati tudi ¦
nasprotno stališče, posebno kjer se take tvorbe po analogiji kar same vpletajo v sisteme, {
npr. tako imenovane hibridne tvorbe in nekatere sestavljenke s preponami. Vendar je j
tudi med temi izrazi cela vrsta neknjižnih besed, za katere velja isto kot za sterno, '¦
namreč, da bi jih v takem slovarju lahko izpustili, ker v knjižnem jeziku verjetno niti '
nimajo veljave sinonimov, npr. proba (poskus). Vendar zahtevajo vsi ti problemi po- \
sebnih študij in jih ni moči rešiti v takemle sestavku. !
Zgradba gesel je nekoliko nepregledna. Večja gesla so zelo zgoščena; na razme- •
roma majhen prostor pride preveč grafičnih znakov, kazalk in podobnega. Abecedni :
red je včasih, posebno kadar je veliko kazalk in sinonimov, premalo izrazit. ;
Poseben problem' predstavljajo sinonimi. Teh je v tehničnem izrazoslovju, kot i
lahko razberemo iz slovarja, včasih zelo veliko. Nekateri so normalni in imajo svojo .
ustaljeno funkcijo. To so predvsem splošno znane domače besede za mednarodne ter- ;
mine; ene rabimo predvsem v poljudnem pisanju, druge pa v strokovnem. Pogosto imamo
poleg natančnejšega in daljšega sestavljenega termina tudi krajši termin, ki lahko v -
določenih okoliščinah opravlja vse funkcije daljšega, predvsem v praksi, pri vsakdanjem
delu. Drugačna pa je stvar, kadar je v jeziku več po tvorbi podobnih terminov, ki se j
razlikujejo samo po motivaciji ali pa so le oblikovne variante. Tako imamo za »kovine, i
ki ne vsebujejo železa«, tele termine: barvaste, barvne, pisane, nečrne, neželezne ko- i
vine. Če pogledaš na vseh mestih, ugotoviš, da slovar priporoča kot najboljši termin ;
barvaste kovine, pogojno dovoljuje barvne, pisane in nežeiezne kovine, o nečinih kovi- \
nah ne sodi nič, vendar če odsvetuje zvezo črne kovine v prid železnih kovin, mislim, ,
da tudi nečrnih ne priporoča. Odločanje o izbiri najbolj ustrezne variante med sinonimi ,
mora biti zmerom oprto na sistem določene terminologije. Vsako drugo poseganje bi \
lahko stvar samo zapletlo. Pri takihle odsvetovanih terminih vidimo, za kako različne j
funkcije služi slovarju zvezdica. Sicer pa pustimo problem terminoloških sinonimov za I
zdaj odprt. Poudaril bi le potrebo po posebni študiji, v kateri bi jih avtor osvetlil na |
249:
osnovi analize vzrokov, zaradi katerili so prišli v terminologijo, in pojasnil, in kakšno'
funkcijo opravljajo.
Razlage so predvsem dvoje: orientacijske in terminološke. Orientacijske povedo,
v kakšnih pomenih se lahko beseda rabi. Včasih določajo pomensko širino v okviru
stroke, večkrat pa samo na splošno. Terminološke razlage najdemo samo pri tistih ter-
minih, ki jih je treba z razlago ločiti od drugih, in kadar ni mogoče sklepati na pomen
iz splošne razlage in iz termina samega. Pri oblikah razlag pogrešamo večje enotnosti;
pričakovali bi namreč, da se posamezne kategorije terminov podobno oziroma enako
razlagajo.
Čeprav je to splošni slovar, menim, da vseeno premalo izstopajo značilnosti ter-
mina v primerjavi z besedami iz splošnega besednega zaklada. Predvsem merim na take
lastnosti, kot so: natančna pomenska opredeljenost termina v sistemu določene termino-
logije; enopomenskost v sistemu (samo poredkoma imajo termini več pomenov, to je
predvsem pri izrazih, kjer se že uveljavljajo semantični prehodi splošnega knjižnega
jezika); točnost ipd.
V takile slovarski ureditvi po mojem premalo izstopajo tudi sestavljeni termini,
ker so preveč vezani na osnovno besedo. Tako ostane problematika teh terminov, ki
jih je iz dneva v dan več, nekoliko zakrita ali pa vsaj neizrazita. Tudi skrajšani termini
v taki ureditvi ne pokažejo pravega mesta.
Strokovne kvalitete, ki jih morajo imeti sistemsko urejene terminologije, v tem
slovarju ne pridejo do izraza, ker je sestavljen po abecednem principu. S tem so po-
samezni termini izolirani, odtrgani od svojega sistema, in jih ni mogoče — vsaj brez
večjih težav in analiz — presojati v okviru sistema posameznih terminologij.
Tako sem skušal našteti nekaj — po mojem mnenju — slabših strani slovarja
z namenom, da bi sestavljalce vzpodbudil k poglobljenemu delu tudi v teh smereh. Tudi
pri leksikografsko veliko bolj gojenih jezikih, kot je naš, spremljajo prva sintetična dela
podobni pojavi. Njihovo odstranjevanje je zmeraj zvezano s prehajanjem leksikograf-
skega dela v leksikološko obravnavanje določenega besednega zaklada. Prvi sintetični
slovarji so ponavadi tudi šole leksikologov. Leksično gradivo predstavlja tako celovit
in pomemben del jezikovne realnosti, da se ob njem človek sreča s celo vrsto osnovnih
vprašanj knjižnega jezika.
Splošnemu tehniškemu slovarju moramo priznati vrsto kvalitet. Predvsem je tu ve-
likanski besedni zaklad, katerega zbirka predstavlja za našo kulturo, jezikoslovje in
družbo neprecenljivo vrednost, čeprav je v glavnem predvsem leksikografsko registriran.
Pomembno je to, da so sestavljalci STS ustvarili v novejšem času prvi enojezični
slovar z razlagami. S tem pionirskim delom so prihranili drugim, predvsem pa Slovarju
slovenskega knjižnega jezika celo vrsto iskanj, poskusov, in tako drugim delavcem vsaj
posredno postregli z nekaterima spoznanji, izkušnjami, ki jih iz slovarja izšolani bralec
lahko izlušči.
Delo za slovar je bilo razmeroma dobro pripravljeno, saj je bil temu vprašanju
med drugim posvečen leta 1960 tudi cel simpozij, ki so se ga udeležili številni strokov-
njaki. Ta simpozij je podal veliko pomembnih ugotovitev in predlogov, ki lahko obogatijo
delo v prihodnjem obdobju. Od teh vzpodbud je STS izčrpal predvsem predloge za zbi-
ranje terminov, in s svojim izidom ustregel splošni ugotovitvi, da je tak slovar v se-
danji fazi naše terminologije potreben. Težav in vrzeli, ki so jih na simpoziju razložili
nekateri predstavniki posameznih strok (npr. v nekaterih panogah obrtništva in v indu-
striji, ki se je pri nas razvila v novejšem času na osnovi starejše obrtniške tradicije),
tudi ta slovar ni odpravil, kot povedo avtorji v uvodu. Po tej avtorski opombi in po
pregledu vsebine lahko sklepamo, da je prišlo v slovar predvsem tisto, kar je že sprejeto,
in le razmeroma malo novih predlogov. To nalaga terminologom posameznih področij
obveznost, da po pojmovnem sistemu strok izpopolnijo tudi terminološke sisteme.
Za zaključek lahko ugotovimo, da gre veliko kritiziranih strani slovarja na račun
slabo razvite domače leksikološke in leksikografske teorije in sploh proučevanja knjiž-
nega jezika. Tako so se sestavljalci morali večkrat zanesti na občutek, kjer bi se sicer
lahko naslonili na tako literaturo.
Iz vsega povedanega lahko naredimo za jezikoslovca in terminologa nekaj po-
membnejših zaključkov, ki presegajo ocenjevanje tega slovarja.
Lahko bi proučevali zgodovino slovenske terminologije. Medtem ko se z njenim
zunanjim tokom lahko seznanimo na več mestih v različnih knjigah in revijah, je njen
notranji razvoj — če odštejemo nekaj splošnejših ocen o posameznih obdobjih — še
precej nejasen. Na sintezo bomo lahko mislili šele potem, ko bodo spisane vsaj manjše
monografije o funkcijskem razširjanju našega jezika v raznih obdobjih in na razna
250
področja (npr. v obrti, industriji, šolstvu, upravi itd.). Osvetlitve s teb strani bi v marsi-
čem dopolnile zgodovino slovenskega knjižnega jezika.
Vendar mislim, da so glavne naloge teoretičnega proučevanja naše terminologije
v sodobnosti. Potrebovali bi študije o mestu terminologije v sodobnem knjižnem jeziku
in o osnovnih lastnostih terminov in pa posameznih strokovnih terminologij.
Pogrešamo razprav o možnostih in sredstvih jezika za tvorbo novih izrazov in
terminov. S tem merim na posebno proučitev potencialnega izraznega bogastva, ki je
v jeziku, in na praktična navodila na osnovi analize že obstoječih terminov, oz. termi-
nološkega dela v zadnjih letih. Dalo bi se približno ugotoviti, za kakšne termine in
v kakšnih okoliščinah je določena izrazna možnost najprikladnejša. Ljudje z izkušnjami
bi lahko opozorili na celo vrsto faktorjev, ki vplivajo na izibiro besedotvornega sredstva
za določen termin. Zato bi bilo potrebno ob študiju izraznih možnosti jezika proučiti
tudi delovanje drugih okoliščin na izbiro termina. Pri tem delu bi se v znatni meri lahko
opirali na besedotvorje splošnega jezika in tudi na tvoi<bo terminov v drugih slovanskih
jezikih. V tej zvezi bi bila zanimiva kaka študija o odnosu naše terminologije do ter-
minologij drugih jezikov, saj vemo, da so v celi vrsti terminoloških vprašanj v številnih
jezikih poti enake ali pa zelo podobne, ker se pač po motivaciji novih poimenovanj
večinoma naslanjajo na jezike, v katerih se tiska največ znanstvene in strokovne lite-
rature.
Bilo bi koristno, ko bi bila v kaki primerni dbliki javnost še večkrat obveščena
o terminološkem delu ali pa vsaj o nekaterih posebno zanimivih podrobnostih. Pred-
vsem bi bilo pametno, da bi ljudje lahko čimprej izvedeli imena predmetov in delov
posameznih strojev in priprav, ki jih uporabljajo vsak dan pri delu, doma ali npr. na
izletih. To je sicer obroben problem, vendar po svoje tudi pomemben za kulturo jezika.
Z opisi včasih le s težavo dopoveš, kaj misliš. V tej zadevi bi lahko odigrale pomemb-
nejšo vlogo trgovine z navodili v domačem jeziku in z napisi. Prav tako nižje šolstvo,
kjer bi bilo po mojem treba čim sistematičneje poučevati tudi leksiko materinega je-
zika, ker je pač šola eden najpomembnejših faktorjev, ki seznanja človeka s svetom in
njegovimi pojavi.
Zdi se, da je na tem področju še cela vrsta problemov, kjer ni enotnih mnenj,
poleg tega pa tudi takih, ki se jih dosti ljudi ne zaveda, ter drdbnih vprašanj, ki so
tesno povezana z uspešnim terminološkim delom.
Ne bi bilo nepomembno razpravljanje o takih oblikah dela, po katerih bi čimprej
zbrali, uredili in v taki ali drugačni obliki izdali terminologije posameznih področij in
prešli na sprotno delo, ker se novi pojmi pojavljajo neprenehoma. Razumljivo je, da vseh
teh del ne morejo opraviti ne sami terminologi in ne sami jezikoslovci, ampak je po-
trebno sodelovanje.
Za naše razmere bi bilo koristno proučiti, kako, po kakšnih poteh in kdaj prihajajo
k nam novi pojmi, ki morajo dobiti poimenovanje, in razmeram prilagoditi tudi tvorbo
novih terminov in izrazov.
Teoretične razprave o vseh teh problemih so potrebne zato, da bi se razširili raz-
gledi, da bi se problemi reševali širše in da pri sintetičnem delu ne bi motila nerazči-
ščena ali pa premalo razčiščena teoretična vprašanja. Vrhu tega pa je javnost za vse te
probleme močno zainteresirana in v raznih oblikah izraža željo, da poglobljeno spozna
ta vprašanja.
France Novak
STANKO BUNC: SPOZNAVAJMO SLOVENSKI JEZIK (VII, VIII)
Osnovna naloga pouka slovenščine je ta, da usposablja učence za pravilno in
tekoče pismeno ter ustno izražanje, jih seznanja z osnovnimi zakonitostmi materinščine,
z najvažnejšimi deli iz ljudske in umetne književnosti, z nekaterimi značilnostmi iz
literarne teorije, jih uči vrednotiti literarne umetnine in uporabljati v svoji nadaljnji
rasti, ob tem pa razvija estetska in etična čustva, ljubezen do domovine in do delovnih
ljudi ter oblikuje napreden pogled na svet. Pri jezikovnem pouku pa še posebej težimo
za^m, da ob upoštevanju otrokovega jezikovnega znanja in življenjske stvarnosti sinte-
tično oblikujemo v učencih trden jezikovni čut, po analitični poti pa odpravljamo na-
pake v pismenem in ustnem izobraževanju učencev. Vse naloge, ki jih ima jezikovni
pouk v osnovni šoli, moremo uokviriti v dve osnovni in bistveni komponenti, v spo-
znavanje osnovnih zakonitosti jezika in v razvijanje učenčevega ustnega ter pismenega
251
izražanja, ki pa morata sloneti na pedagoških načelih in znanstvenih dosežkih modernega
jezikoslovja, se skladati z novimi nazori o jeziku, ki je živa priča življenja, človeškega
mišljenja in današnje dobe. Novi znanstveni izsledki in pojmovanje jezika kot živega or-
ganizma narekujejo tudi nove metode pri podajanju jezikovnega gradiva, in te pa se ne-
ledko bistveno razlikujejo od naših že tradicionalnih. Ne gre nam toliko za preimenovanje
stvari same, v večji meri gre za znanstveno prevrednotenje temeljnih nazorov o jeziku
in za upoštevanje najboljšega iz naše tradicije, ker se »v svetlih, prozornih globinah ljud-
skega jezika ne izraža samo priroda rodne zemlje, ampak vsa zgodovina narodovega
duhovnega življenja. Pokolenja naroda prehajajo drugo za drugim, toda rezultat živ-
ljenja vsakega rodu v jeziku ostaja za dediščino potomcem ...« (K. D. Ušinski). Ob tem
moramo upoštevati tudi izreden pomen slovenskega jezikovnega pouka v osnovni šoli,
ki je obvezna splošnoizobraževalna šola ter bi tako morala jezikovno izobraziti in jezi-
kovno kultuvirati najširše ljudske množice.
Seveda si sodobnega jezikoslovnega pouka ni mogoče predstavljati brez primernih
sodobnih pripomočkov, knjižnice, učbenikov, magnetofona, gramofonskih plošč, diaskopa
itd. Razveseljivo je dejstvo, da se je v zadnjih letih povečala skrb za sistematično
gojenje slovenskega knjižnega jezika v osnovni šoli, in tako smo dobili med drugim
tudi nekaj zares dobrih učbenikov: v letu 1962 Spoznavajmo slovenski jezik za 4. razred
in leta 1963 za 5. razred (oba je napisala Marija Jalen); lani smo dobili v roke jezikovno
vadnico za sedmi in letos še za osmi razred (njun avtor je Stanko Bunc). Šele ko bo
izšel učbenik za 6. razred (baje je tudi ta že v tisku), si bomo lahko ustvarili o njih
zaokroženo sodbo in jih kot celoto pravilno ocenili, zlasti še zato, ker nas posebno
zanima, kako bo realizirana snov za ta razred, ki pomeni hkrati začetek druge (višje)
stopnje v osnovni šoli. (Pri tem imam v mislih peti razred kot prehodni razred. Razredni
pouk se tu konča, v šestem ga zamenja predmetni, snov se pri vseh predmetih znatno
razširi in v naslednjih letih problemsko poglablja.)
Kljub temu je že zdaj mogoče izluščiti nekaj dejstev, ki se nanašajo na vse štiri
učbenike kot celoto, če jih primerjamo s prejšnjimi in če upoštevamo nekatere novosti
nove Toporišičeve slovnice, čeprav ta ne sodi več v okvir našega razmišljanja. Jalnova
in Bunc izhajata iz trditev naših starejših slovničarjev, kakor so jih ti oblikovali za
učence srednjih šol v Slovenski slovnici 1947. leta (v nekoliko izpopolnjenih izdajah
še 1956. in 1964 leta') in so jih drugi kasneje bolj ali manj posrečeno prenašali tudi
v osnovno šolo. Njun odnos do jezika se vsaj v načelnih, izhodiščnih in temeljnih sta-
liščih ujema z njihovimi pogledi na jezikovno znanost in z njihovimi metodami (do
potankosti tega ob samih jezikovnih vadnicah ni mogoče ugotoviti, vendar nekatera
dejstva tako mišljenje potrjujejo). Osnovnošolskemu otroku primerno sta uspešno
in z izostrenim jezikovnim posluhom (zlasti Jalnova) razložila osnovne zakonitosti ma-
terinščine in jim pravila knjižnega jezika ob tekstih plastično približala. Sklepnih pravil
pri stavku, stavčnih členih in besednih vrstah nista bistveno spreminjala, tudi razvr-
stitev jezikovnega gradiva je v glavnem taka, kot jo poznamo iz slovnice za srednjo
šolo. Izvirnost v delih se kaže v smotrnem povezovanju pravopisa, pravorečja in slov-
nice ter v povezanosti z drugimi predmeti. Največja vrednost vseh novih jezikovnih
vadnic so vsekakor številne in raznovrstne vaje, ki so polne življenjskega soka in so
na vse strani povezane z otrokovim življenjem (čustvovanjem in mišljenjem) ter iz-
kušnjami. Po formalni in vsebinski strani pomenijo velik korak naprej od vseh dose-
danjih jezikovnih učbenikov.
Od nekoliko splošnejšega uvodnega razmišljanja prehajamo na podrobnejšo raz-
členitev jezikovnih vadnic za sedmi in osmi razred osnovne šole (njun avtor je, kot
smo že povedali, Stanko Bunc).
Učni načrt predpisuje kot material pri jezikovnem pouku živ ustni govor in
tekste z življenjsko vsebino, ki ne smejo biti ločeni od celotnega pouka materinščine in
drugih predmetov. Tako moramo v sedmem razredu koncentrično razširjati in vertikalno
poglabljati ter v glavnem končati snov o stavku, prostem in zloženem, stavčnih členih
ter besednih vrstah. Vzporedno bi morali ob temeljnem gradivu ponoviti in utrditi
pravorečno znanje iz prejšnjih let, seznaniti učence z narečjem, pogovornim in knjižnim
jezikom ter odnosi med njima, pravorečnimi znamenji ter ob branju in analizah pravo-
rečnih pojavov v prebranih tekstih sintetizirati osnovna pravorečna pravila. K temu
lahko dodamo še pogostne stilistične vaje, zahtevnejše opazovalne, domišljijske, do-
življajske in opazovalne spise, ki so vezani na razredno učno snov, opise in orise, načrte
za pisanje življenjepisa, potopisa ter zapisnika. Učni načrt nam nalaga precejšnjo
• Glede zadnje izdaje prim. Toporišičeve kritiko v prejšnji številki JiS.
252
nalogo, hkrati pa ne nakazuje nobenih poti ali metod, kako vso to obširno snov re-
alizirati primerno učenčevi razvojni stopnji.
Bunc se je lotil v svoji knjigi obdelave jezikovnega gradiva po istem zaporedju,
kot ga ima učni načrt. Uvodnim Levstikovim besedam, »da je prva in poglavitna reč,
kaj in kako se piše«, sledi ob tekstih in vajah ponavljanje o prostem staku, stavčnih
členih. Berlini sestavki so kratki, premišljeno izibrani in primerni za sistematično po-
novitev snovi. Vaje se motivno ne povezujejo z osnovnimi teksti, služijo pa predvsem
temu, da bi ob primerih jezikovno gradivo čim bolje ponovili in poglobili. Zdi se,
kakor da ne gre avtorju toliko za to, da bi v tem razredu že obdelano snov o prostem
stavku še s čim novim dopolnili, ampak mu je bolj za sistemizacijo jezikovnega gradiva,
ki smo ga obravnavali v prejšnjih razredih, zlasti v šestem. Snov se vsebinsko in prob-
lemsko razširja šele ob zloženem stavku. Smiselno izbrane tekste, iz katerih smo prej
razvijali po induktivni poti sklepna pravila, so zdaj zamenjali goli stavki, ki so sicer
povsod številni, postavljeni pa so drug ob drugega brez prave notranje povezave.
Učitelj bo vseeno lahko ob njih prikazal učencem notranji red v jeziku, le da jezik
ni zmeraj tako enostaven in v vsakem primeru jasen, kot se zdi iz primerov. Tak način
je delno razumljiv, ker se snov občutno širi in bi rabili le preveč gradiva, po drugi
strani pa se moramo zavedati, da smo s tem jezikovne pojave iztrgali iz naravnega živ-
ljenjskega okolja. Pri taki metodi se moramo zlasti varovati, da ne bi zašli v naštevanje
golih dejstev in teoretiziranje. Bunc se je skušal temu izogniti z raznovrstnimi vajami,
ki pomanjkljiv tekst smiselno dopolnjujejo. Snov razvija zelo pregledno, na koncu
logično zaokroženega poglavja poglablja sklepe z bogatimi vajami, ki niso enostavne
in isilijo učenca k razmišljanju. Tako sledijo domiselni primeri pri obravnavi priredja in
nato spet novi ob podredju (str. 16 in 33). Avtor pogosto opozarja na ločila v zloženem
stavku in na težje primere ob dopolnjevanju, pojasnjevanju ter utemeljevanju upra-
vičenosti rabe veznikov, zaimkov, prislovov itd. Ob razlaganju odvisnikov je pazil tudi
ha vizualno dojemanje pri učencih, zato je razlago dopolnil z grafičnimi primeri, ki
sistematiki samo koristijo. Snov o stavku (prostem in zloženem) sklene z razpredelnico
in grafično ponazoritvijo stavčne strukture, obogati pa še z zapleteno, vendar domiselno
vajo (str. 36).
Samostojen del v jezikovni vadnici sestavlja oblikoslovje; druga za drugo se
vrstijo besedne vrste v svojih najrazličnejši oblikah. Pri glagolu je podrobneje razloženo
prehajanje glagolskega dejanja, nakloni, načini, raba časov (dovršni sedanjik za pri-
hodnost, dramatični sedanjik za preteklost), neosebne glagolske oblike in njihova raba
v stavku, nedoločnik v vlogi predmeta in prilastka, vzporedno s tem pa raba vejice.
Ob novem tekstu in vajah je nato na vrsti ponovitev o samostalniku kot pojmu,
razdelitev imen na lastna, občna, skupna in snovna, spol pri samostalniku, število,
sklanjatve ter raba.
Na podoben način so obdelane ob vajah in sestavkih še ostale besedne vrste,
pridevnik, zaimek, števnik, prislov in predlog, tako kot to zahteva učni načrt za ta
razred.
Najboljša stran Bunčeve jezikovne vadnice za sedmi razred je vsekakor nazorna
in sistematična obdelava jezikovnega gradiva, zelo praktične vaje, dober posluh za raz-
vojno stopnjo učencev, jasnost v oblikovanju sklepnih pravil, smiseln izbor literarnih
in drugih tekstov ter zares odličen tisk in oprema. Avtor je posvetil največjo skrb
slovničnemu pouku, obdelal pa je vse, kar predpisuje-za ta razred učni načrt.
Razmišljanje pri razčlenjevanju dela odkriva tudi nekatere pomanjkljivosti, ki
pa ne zmanjšujejo učbeniku njegove vrednosti. Iskanje samostojne poti pri prenašanju
trditev tradicionalne slovnice in pedagoških izkušenj na raven osnovnošolskega doje-
manja je pomembna lastnost v obeh Bunčevih delih, vendar te še ni našel v polni meri.
Avtor zasluži priznanje za trud in uspehe, moti pa nas uklenjenost in prevelika nave-
zanost na metodo podajanja snovi, kakršno ima slovnica za srednje šole. Tako najdemo v
jezikovni vadnici v mnogih poglavjih samo nove primere, ves ostali metodični postopek
pa je prevzet. Prav tako se avtor ni mogel popolnoma izogniti precej splošnemu okviru, ki
ga določa učni načrt; to se kaže v sami razvrstitvi jezikovnega gradiva, še posebno pa v
tem, ko v nekaterih poglavjih pove samo tisto, kar vsebuje učni načrt, a bi bilo skoraj
nujno, da bi nam razložil nekatere stvari temeljiteje. Ker je vadnica namenjena učen-
cem, bi moral v sedmem razredu še razširiti znanje ob stavčnih členih, sama vprašanja
so le del tega.
Tako bi bilo koristno pri povedku vsaj mimogrede ponovno pojasniti vlogo po-
vednega določila v stavku, pri osebku —- kdaj stoji lahko osebkova beseda v katerem
drugem in ne prvem sklonu, kateri stavki so brez osebka itd. (Str. 6 in 7)
253
Pri glagolu manjkajo glavne misli o njegovi funkciji v staku, glagolskem vidu'
in spregatvah Zelo skromno in samo informativno so obdelane sklanjatve pri samostal-
niku, primeri so skopi, nikjer ni nič povedanega o vsaj nekaterih posebnostih.
Želeli bi si tudi skrbnejše povezanosti poglavij iz pravopisa in pravorečja s slov-
ničnimi (ločila so dobro obdelana povsod, kjer je bilo to primerno) in povezanosti še
z drugimi predmeti.
« * * ^
V končni fazi je mogoča strnitev in ureditev v vseh prejšnjih razredih ob tekstih
ter vajah pridobljenega znanja; tako v osmem razredu jezikovno snov samo še siste-
matično dopolnjujemo, poglabljamo in jo dvigamo v učenčevo zavest. Pri jezikovnem
pouku sistematično ponovimo vse o stavku, stavčnih členih in besednih vrstah ter pra-
vopisna pravila; novost je izpeljava besed, tvorba besednih vrst, besedne družine.
Vzporedno s tem oblikujemo v učencu osnove dobrega sloga in odpravljamo pogoste
napake; v povezavi z zgodovinskim poukom pa ga brpz večjih podrobnosti seznanimo
z razvojem slovenskega knjižnega jezika in njegovimi plastmi, s pogovornim jezikom
in narečjem. Snov za osmi razred osnovne šole je zdaj prvič tako strnjeno obdelana v
Bunčevi vadnici Spoznavajmo slovenski jezili VHI.
V prvem daljšem poglavju je pregledno prikazan zgodovinski razvoj slovenskega
jezika in njegovo mesto med drugimi indoevropskimi jeziki, zlasti med slovanskimi
in južnoslovanskimi. Avtor si je izbral induktivno pot ter tako izhaja iz skupnega in-
doevropskega jezika; še prej pojasni pojma materin jezili — tuj jezik, nato
spremlja preraščanje dialektov skupnega prajezika v samostojne indoevropske jezike in
razvejanost slovanskih jezikov ter se nekoliko bolj pomudi pri jugoslovanskih. S pri-
meri plastično pojasni njihovo jezikovno sorodstvo ter opomni na nekatere podrobnosti
ter razlike med njimi. Pri slovenskem jeziku so obrazloženi pojmi (nekateri bolj jasno,
drugi manj), kaj je slovenski jezik, vse oblike tega jezika: knjižni govoi, ljudski govor,
narečje, ter vzroki, ki so privedli do take narečne barvitosti na sorazmerno majhnem
jezikovnem prostoru. Tako smo prišli do sodobnega knjižnega jezika in ob njem do
pogovornega jezika. Vse razlage temeljnih pojmov so povezane tudi z zanimivimi pri-
meri. V okviru tega članka se ni mogoče spuščati v jezikovna vprašanja, zato naj bo
samo omenjeno, da današnja lingvistika razlaga nekatere teh pojmov drugače, o izobli-
kovanem pogovornem jeziku pa bi v slovenščini danes še ne mogli govoriti.
K prvemu poglavju bi pripomnili še to da bi bilo morda bolje, če bi se lotili ob-
ravnave po obratni poti ter začeli s slovenskim jezikom in njegovimi zvrstmi, temu
dodali več smiselno zaokroženih tekstov (posebno pri narečjih naj bi našli otroci iz
vsake pokrajine nekaj svojega), nadaljevali pa bi z nastankom in razvojem jezika.
Tako zaporedje ima npr. J. Toporišič v svoji slovnici Slovenski knjižni jezik I, za
osnovno šolo pa bi bilo to še bolj primerno, ker bi s tem izhajali od znanega k nezna-
nemu.
Drugo poglavje nam govori, iz katerih sestavnih delov so besede (kaj je koren,
pripona, obrazilo, osnova, predpona), kako izpeljujemo samostalnike, pridevnike, gla-
gole, kako jih zlagamo; seznanja nas z besednim zakladom in življenjem besed, vse to
ob primerih. Mislim, da so poleg ločil in velike začetnice to najtežja poglavja pri pouku
slovenskega jezika v osnovni šoli.
Ves ostali del jezikovne vadnice je namenjen oblikovanju učenčevega sloga, po-
navljanju pravopisa, pravorečja, stavka in besednih vrst ter analizi literarnih sestav-
kov. Tu gre res za samostojno delo ob tekstih. O izbiri sestavkov in o njih razvrstitvi
se lahko izrazimo samo pohvalno, dobri so, zanimivi in primerni za ponovitev celotne
snovi.
V tem delu je pokazal avtor veliko več samostojnosti ter izvirnosti, učni načrt
je prerastel in ga v precejšnji meri dopolnil.
Jezikovni vadnici za sedm'i in osmi razred osnovne šole sta pomembni novosti
med našimi učbeniki in dober priročnik za jezikovno izobraževanje učencev.
Janez Mušič
254
v. JUGOSLOVANSKI SLAVISTIČNI KONGRES
Le redko se pokongresni zapiski spuščajo v analizo programa, še manj pa v pri-
merjavo s programi prejšnjih kongresov. Tokrat pa je takšna primerjava potrebna, saj
pokaže dvoje novosti, ki sta bistveno vplivali na potek celotnega kongresa. Zadostuje,
da primerjamo program letošnjega kongresa s programom kongresa v Ohridu maja 1963.
Ohridski program je dopuščal o vsaki temi več referatov, medtem ko je sarajevski ob
enem osrednjem referatu združil več koreferatov, bodisi kot dopolnilo referatu ali pa kot
polemiko z njim. Druga, pomembnejša novost sarajevskega kongresa pa je bila ta, da
je delo kongresa potekalo enotno. Pri tem mislimo na prelom z že tradicionalno delitvijo
na lingvistično in literarnozgodovinsko sekcijo. Kongresne teme so bile izbrane tako,
da so s svojo problematiko družile vse slaviste ne glede na njihovo specializacijo. Bo-
jazen, da bi tak skupni program utegnil negativno vplivati na potek kongresa, je bila
neutemeljena. Še več. Dokler je nerešenjih še vse polno mejnih problemov, ki terjajo
sodelovanje literarnega zgodovinarja z lingvistom in obratno, je tako skupno delo celo
nujno. Ce pa pomislimo, da sestavljajo večino udeležencev kongresa profesorji srednjih
šol, ki ne glede na svoje osebno zanimanje poučujejo v šolah književnost in jezik, nam
je taka sestava programa še bolj razumljiva. Ob tem pa se pojavlja vprašanje organi-
ziranja posvetovanj manjših skupin strokovnjakov, ki bi začeto delo nadaljevale.
Vprašanje periodizacije in problem določanja razmerja med posameznimi književ-
nostmi (naj bo to razmerje med nacionalnimi književnostmi, med domačo in svetovno
književnostjo, ali pa razmerje med slovanskimi književnostmi) sta bili temi, ki sta dajali
obeležje vsemu literarnemu delu kongresa. Uvodni referat S. Nazečiča o problemih pri
delu za zgodovino jugoslovanskih književnosti je pokazal potrebo po znanstveno pisani
zgodovini naših književnosti. Tu je kongres pravzaprav nadaljeval delo, ki ga je de-
cembra 1964 na simpoziju v Sarajevu začela skupina strokovnjakov. Referent je poročal
o težavah, ki spremljajo priprave za to zgodovino. Te težave niso nove niti specifičino
naše, pojavljajo se vedno, kadar je treba pisati literarno zgodovino »nacionalno in
kulturno tako komplicirane dežele, kot je naša«. Rešitev je le v kolektivnem delu, ki
naj ob demokratičnem upoštevanju specifičnosti posameznih naoionalnih književnosti
pokaže na njihove skupne črte, ki upravičujejo in zahtevajo skupno ime jugoslovanske
književnosti. Le tako bo zasnovana zgodovina res znanstvena. Pri takem načinu dela
odpadejo tudi vsi pomisleki, ali gre za zgodovino jugoslovanskih književnosti ali pa za
zgodovino ene same, jugoslovanske književnosti. Če bo razvoj privedel do tega, da se
bodo zabrisale specifičnosti, ki danes določujejo organizme, ki jih imenujemo slovenska,
srbska, makedonska, hrvatska ali črnogorska književnost, bo to samo logična posledica
dolgotrajnega sožitja sorodnih narodov in kot taka del procesa zbliževanja literatur,
ki smo mu priča v svetovnem merilu. Dokler pa te književnosti obstajajo, dokler so še
žive in tvorne, govorimo lahko le o jugoslovanskih književnostih oziroma o književ-
nostih jugoslovanskih narodov.
2e sam naslov referata D. Zivkoviča »Teorijski nacrt za istorijskoknjiževnu perio-
dizaciju« vzbuja določene pomisleke. Sprijaznili bi se morda lahko s poskusom teoretič-
nega načrta, vendar je verjetnost, da bi en sam človek (četudi znan literarni teoretik),
lahko zadovoljivo rešil ta problem, le majhna. Nemogoče pa je sprejeti načrt sam. 2iv-
kovič uvaja s svojo stilno tipologijo, ki temelji na bipolarnosti, izrazit shematizem.
Stilni kategoriji artizem in naturizem — v dinamiki menjavanja obeh vidi »pogonsko
silo književnega razvoja« — sta mu odločilni pri določanju periodizacije. Ob tej tipolo-
giji se poleg dvoma v upravičenost takšnega načina periodizacije sprašujemo, ali sploh
ne grešimo, ko hočemo ta problem rešiti še pred pričetfcom dela. Pomisliti je treba na to,
da pogosto očitamo tradicionalnim periodizacijskim zarezam, da so na silo postavljene
in neustrezne. Nove naj bodo vsaj boljše od teh, ne pa celo slabše. Vrsta takih in po-
dobnih ugovorov je bila izrečena v koreferatih in v diskusiji. Značilno je, da korefe-
renü (B. Paternu, A. Flaker, S. Korač, B. Ristovski, S. Markovič, G. Todorovski) večinoma
niso polemizirali le z nekaterimi trditvami v referatu, ampak so nastopili proti sistemu
samemu. Gradivo teh koreferatov je soliden temelj za vse nadaljnje delo. Med njimi bi
omenila le koreferat B. Paternuja, ne morda iz nacionalnih razlogov, ampak zato, ker
je vmnogočem bliže literarnoteoretičnemu konceptu, na katerem naj bi temeljila zgo-
dovina jugoslovanskih književnosti, kot pa referat sam. Je realen prikaz stanja naše
literarnozgodovinske vede, analiza njenih zmožnosti in možnosti. Je ne samo kritika
Živkovičevega teoretičnega načrta, ampak tudi kritičen pretres sodobnih poskusov lite-
rarnozgodovinske periodizacije na Slovenskem. Ob soočenju ekstremov, ki ju predstav-
ljata »'čiisto' teoretiziranje, ki se izgublja v abstraktne in spekulativne konstrukcije« na
255
eni, in »skrajno pomanjkljiva teoretična osnova, ki ne more iz linearnega historiograf-
skega popisovanja literature«, na drugi strani, nakazuje kriterije za moderno literarno-
zgodovinsko obravnavo. Pri tem naglasa potrebo po ponovni raziskavi in interpretaciji
literarnozgodovinskega gradiva, ki bo rešila tudi problem periodizacije, in po izdelavi
»trdnega« in »sodobnega« literarnoteoretičnega koncepta.
Drugo pomembno temo je v referatu »Mjesto svjetske književnosti u nastavi
književnosti« obdelal Ivo Frangeš. Osnovna teza referata je, da se pouk književnosti
ne sme zapirati v ozke nacionalne okvire, ampak da se mora naša književnost »predavati
in doživljati kot logičen in neodtujljiv del svetovne književnosti«. Svetovna književnost
naj bo dijaku posrednik, z njeno pomočjo naj spozna in vzljubi domačo književnost.
(Ob tej trditvi se je v diskusiji izoblikovalo tudi nekaj nasprotnih mnenj.) S tem v zvezi
je referent obravnaval tudi vprašanje strokovne usposobljenosti profesorjev za pouk
svetovne književnosti. Analiziral je študij književnosti na univerzi, upoštevajoč zahteve,
ki jih postavlja učni program za srednje šole. Ugotovitev, da univerza usposablja študen-
te pretežno za pouk jezika, medtem ko za pouk književnosti, ki je v srednji šoli glavni
del pouka, ni primemo pripravljen, je postavljena glede na program zagrebške univerze.
Programi naših univerz se namreč med seboj tako razlikujejo, da je o enotnem profilu
diplomanta težko govoriti. Skupna je le ugotovitev, da študent na univerzi vse premalo
spozna svetovno književnost. Laže' govorimo o zahtevah programov srednjih šol, čeprav
je tudi tu mogoče najti precej razlik. Ti programi so večinoma prenatrpani s snovjo,
ki ne povzroča težav le učencu, ampak pogosto tudi učitelju. Skupina profesorjev iz
Makedonije je v svojem koreferatu očitala sestavljalcem programov eksperimentiranje
in nepoznanje dejanskega stanja na šolah ter zmogljivosti dijakov. Slovenski ko referent
J. Mahnič pa je prikazal možnosti, kako je ob danih pogojih mogoče dijaku čimbolj
približati svetovno književnost. Poudaril je predvsem pomen interpretacije, s pomočjo
katere razvijamo dijakovo sposobnost za estetsko dojemanje književnosti.
Predavanje R. Laliča o primerjalnem proučevanju slovanskih književnosti je pri-
kaz razvoja te pri nas vse premalo upoštevane slavistične panoge. Misli, izrečene v re-
feratu in diskusiji, pa bi zahtevale samostojno obdelavo, saj preraščajo informativni
okvir tega članka.
H e I m i n a Jug
SLOVENSKO VADA »VABA PRI RIBOLOVU«
V prejšnji številki se je v članek T. Korošca »Iz ribiške terminologije« vtihotapila
neljuba pomota v opombi pod črto na strani 203. Beseda je prvič izpričana pri Hipolitu
(ne pri Rogeriju) v prevodu Komenskega Orbis pictus. Že pri Dalmatinu pa najdemo
izvedenko vadnica »der Lockvogel«, pri Vodniku pa tudi glagol vaditi, vadim »vabiti,
nastavljati vabo«.
Ko me je avtor pred objavo svojega članka vprašal za mnenje o tej pozabljeni
slovenski besedi, ki so jo pred nekaj desetletji zaman poskušali znova uvesti v ribiško
terminologijo, še nisem imel zbranih vseh primerov te zanimive besedne družine, ki se,
kakor toliko drugih, znova pojavi šele na ruskem severu, v Novgorodu. Tam je uvada
»vada, vaba« in vadifB, uvadith »vabiti, nastavljati vabo« poleg »preslepiti«. Pritrditi
je treba Miklošiču, EW 373 in Vasmerju, REW I, 163, da gre za poseben pomenski od-
tenek enega izmed številnih slovanskih homonimov vaditi, za katere ni mogoče s po-
polno gotovostjo trditi, da so se vsi razvili iz istega korena. Ker sem pri zbiranju svo-
jega gradiva prezrl rusko narečno sorodstvo s tem, navidezno samo slovenskim ribiškim
terminom, sem nedavno na nekem predavanju z vso rezervo skušal slovenske besede
razlagati drugače, kar na tem mestu preklicujem.
F.  B e zla I
256
SLOVENSKO JEZIKOSLOVJE IN LITERARNA ZGODOVINA
V LETU 1964
(Knjige in članki v revijah in zbornikih)
I. Splošno
Brenk Kristina: Mednarodna razstava zgodovinske in teoretične literature o mladinskem
slovstvu. — Naši razgledi 1964, 302.
Glazei Alenka: Posvetovanje o mladinski književnosti s tematiko o NOB in ljudski re-
voluciji v Mariboru. — Borec 1964, 23-33. '
Golob Berta: Interpretacija poezije. Sestavni del literarnoestetske vzgoje v osnovni šoli.
— Jezik in slovstvo 1963/4, 131-136.
Gradišnik Janez: Poslanstvo slovenske knjige. — Nova obzorja 1964, 56-60.
Predavanje na plenumu Društva slovenskih književnikov 19. 10. 1963 v Mariboru.
Kotnik Stanko in frane Žagar: Zapiska o jezikovni vzgoji in metodi jezikovnega pouka.
-— Jezik in slovstvo 1963/4, 82—85.
Kramberger Marijan: Improvizacije o problemu komunikativnosti. — Nova obzorja 1964,
423—426.
Kreit Bratko: Jezik in družba. Fragment. — Nova obzorja 1964, 16-25.
— O jugoslovanskem kriteriju. — Naši razgledi 1964, 52.
Medved Mira: Pouk literarne zgodovine na višji stopnji osnovne šole. — Jezik in slov-
stvo 1963/4, 136—139.
Mikeln Miloš: Materialni položaj slovenskega književnika. — Naši razgledi 1964, 374.
Mundo Jože: Bibliografija Slovenske matice 1864—1964. Ljubljana 1964, 168-|-(IV).
— Slovensko jezikoslovje in literarna zgodovina v letu 1963. — Jezik in slovstvo 1963/4,
273—283.
Pirjevec Dušan: O vprašanju literarne kritike. — Sodobnost 1964, 1175—1182.
Pogačnik Jože: Nov prispevek k razsvetljenstvu. — Jezik in slovstvo 1963/4, 74-76.
O slavističnem kolokviju v Upsali 19.—21. 8. 1963: Idejna gibanja v drugi polovici XVIII. stoletja med
Slovani, posebej o predavanju Iva Frangeša Idejna kretanja u južnoslavenskim književnostima XVIII
stoljeća.
Slovenska matica 1864—1964. Ljubljana 1964, 446-)-(II).
Iz vsebine: France Bernik: Sto let kulturnega poslanstva. France Vodnik: Izvirna proza in dramatika.
Božidar Borko: Prevodna književnost. France Koblar: Slovstvena zgodovina. Tine Logar: Jezikoslovje.
Suhodolčan Leopold: Stvarnost, domišljija in otroštvo. — Nova obzorja 1964, 462—465.
Referat o mladinski književnosti na Zmajevih igrah 1964 v Novem Sadu.
(Sega Drago) D. S.: Slovenski jezik in slovenska industrija. — Sodobnost 1964, 191—192.
Vidmar Josip: Misli. Izbral in uredil Jože Javoršek (Brejc). Ljubljana 1964, 202 +(I) +
pnloga.
— (O slovenskem jeziku.) — Jezik in slovstvo 1963/4, 33—35.
Vozlič Pavle: Zaposlitev in položaj slavistov na šolah I. in II. stopnje. — Jezik in slov-
stvo 1963/4, 85—88.
Zadravec Franc: Socialni realizem in socialistični realizem. Ob razpravi sovjetske lite-
rarne zgodovinarke E. I. Rjabove. — Naši razgledi 1964, 112.
Znansiveno-fantastična literatura. — Naši razgledi 1964, 290—291.
izjave so dali Ljubo Bavcon, Dušan Kralj, Jovita Podgornik, Martina Sircelj, Mitja Tavčar, Anka Vesel
in Janko Vodopija.
II. Besedotvorje, etimologije, leksika
Bezlaj France: Hildegard Striedter-Temps »Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Ost-
europa-Institut an der Freien Universität Berlin. Slavistische Veröffentlichungen,
Band 27; Berlin 1963. — Jezik in slovstvo 1963/4, 191—193.
— Nekaj misli o etimologijah. — Jezik in slovstvo 1963/4, 121—125.
— Nemške izposojenke v slovenščini. — Dopisnik 1964, št. 10, str. 5.
Bunc Stanko: Tujke v slovenskem knjižnem jeziku. — Jezik in slovstvo 1963/4, 58—62.
Gradišnik Janez in Branislav Grujič: Slikovni besednjak francoski in slovenski. Ljubljana
(1964), 505-1-8 prilog. (Tuji jeziki v besedi in sliki).
Karlin Mirko: Slovenska imena naših zdravilnih rastlin. Ljubljana 1964, 64.
257
Korošec Tomo: Ime Slovenec. Po seminarski nalogi priredil za tisk France Bezlaj. —
Jezik in slovstvo 1963/4, 65—68, 126—127, 173—179.
Miklošič Franc: Die slavischen Monatsnamen. Wien 1867, 32.
Anastaličen ponatis 1964 v Ljubljani.
V Ljubljani.
Mlinar Ivan: Pripombe k tolmačenju nekaterih slovenskih krajevnih imen. — Celjski
zbornik 1964, 251—256.
Razlaga imen Borovnica, Kompolje, Veržej, Radgona, Bizeljsko.
Pretnar Janko: Rusko-slovenski slovar. Druga izdaja. Priredil Franček Šafar. Ljubljana
1964, {VIII)+996+(III).
Radinja Darko: Nekaj problemov geomorfološke terminologije. — Geografski obzornik
1964, 1^—21.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. Poskusni snopič. Uredili Anton Bajec, Mile Klopčič
in France Tomšič s sodelovanjem Lina Legiša, Staneta Suhadolnika in Ivana Tominca.
Ljubljana 1964, 20.
Ref.: M. Helcl.L. Janskf, J. Machač, Z. Sochova, J. Zima, Jezik in slovstvo 1963/4, 254—262, 1965, 25,
Franc Jakopin, ibid. 161—170; Breda Pogorelec, ibid. 232—242i redakcija SSKJ, ibid. 262—265; uredniški
odbor, ibid. 208 + ovitek; France Novak, Sodobnost 1964, 457—470; Franc Jakopin, Naši razgledi 1964,
132—133.
Splošni tehniški slovar. II. del: P—2. Sestavili člani tehniške sekcije terminološke komi-
sije pri SAZU. Predsednik uredniškega odbora Albert Struna. Ljubljana 1964, 683-1-(I).
Ref.: Janez Gradišnik, Naši razgledi 1964, 441.
Stabej Jože: Iz zgodovine slovenskih slovarjev. — Jezik in slovstvo 1963/4, 68—72.
Sušnik Lovro: Šefert in Zminec. Toponomastična študija. — Loški razgledi 1964, 162—174.
Skerlj Stanko, Radomir Aleksič in Vido Latkovič: Slovensko-srbsko-hrvatski slovar.
Beograd 1964, XLVIII-H304.
Ref.: Janez Gradišnik, Naši razgledi 1964, 398. Janko Jurančič, Jezik in slovstvo 1965, 26—29.
Tomšič France: Nemško-slovenski slovar. Ljubljana 1964, 989-1-(I).
Zeleznikai Iva: Terminološki slovar. — Urbanizem 1964, 48—52, 111—116.
Slovensko-angleško-francosko-italijansko-nemški.
III. Dialekti
Logar Tine: Zanimivosti iz slovenske dialektologije. — Jezik in slovstvo 1963/4, 44—47.
o samostalniku oko.
Tominec Ivan: Crnovrški dialekt. Kratka monografija in slovar. Ljubljana 1964, 266.
(Dela SAZU, razred za filološke in literarne vede, 20, Inštitut za slovenski jezik, 9).
Ref.: Tine Logar, Naši razgledi 1964, 439; France Bezlaj, Jezik in slovstvo 1965, 101.
IV. Knjižni jezik, pravopis, pravorečje
Andolšek Ivan: Ob rob k našemu izražanju. — Sodobna pota 1964, 171—173.
ßa;'ec Anton: Marginalije k bravcu. — Perspektive 1963/4, 766—766.
La/ec Anion, Rudoli Kolarič in Mirko Rupel: Slovenska slovnica. Druga popravljena iz-
daja. Ljubljana 1964, 329-f (II).
Bevk France: Glosa o jeziku. — Jezik in slovstvo 1963/4, 36.
ßezJa; France: Blišč in beda slovenskega jezika. — Tovariš 1964, št. 5—14.
Borko Božidar: Glosa o pravopisu. — Jezik in slovstvo 1963/4, 185—186.
Bunc Stanko: Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za VII. razred osnovne
šole. Ljubljana 1964, 98-f-(II).
— Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za VIII. razred osnovne šole. Ljub-
ljana 1964, 94-t-(V)-f-priloga.
Gradišnik Janez: Jezikovni čut se spreminja. — Nova obzorja 1964, 132—135.
Jakopin Franc: K razvrstitvi moških samostalnikov 'na -r. — Jezik in slovstvo 1963/4,
53—57.
Jalen Marija in Stane Mihelič: Spoznavajmo slovenski jezik. Jezikovna vadnica za 4. raz-
red osnovnih šol. Ljubljana 1962 (1964!), 156-|-(II1).
Ref.: Janez Mušič, Jezik in slovstvo 1965, 105—108.
Jesenovec France: Govor slovenskega otroka. — Jezik in slovstvo 1963/4, 127—131.
Kopčavar Ileana in Cene: Jezikovna vadnica. Ljubljana 1964, 144.
Mahnič Mirko: Razmišljanje o govorjenju na odru. — Gledališki list SNG Drama 1963/4,
204—207, 340—342, 372—374, 439—442; 1964/5, 97—98, 108—109, 185—186.
Naglic Vladimir: Brodar — ladjar. — Jezik in slovstvo 1963/4, 273.
-\ovaic France: Najvažnejša stališča v pravopisni vojni. — Jezik in slovstvo 1963/4,
62—65.
258
Toporišič Jože: Stilska vrednost slovenskih knjižnih veznikov. — Radovi zavoda za sla-
vensku filologiju 1964, 63—83.
Urbančič Boris: Besede z več pomeni in zahteva po jasnem izražanju. — Jezik in slov-
stvo 1963/4. 47—50.
— Naš novi Pravopis. — Jezik in slovstvo 1963/4, 103—118.
— Živ jezik je drevo, ki zmerom odganja. — Slovenski izseljenski koledar 1964, 126—132.
V. Književnost
Antologija slovenačkog književnog eseja. Sastavio Drago Šega. Prevela Jovanka Hrva-
čanin. Stihovi u prevodu Desanke Maksimovič. Beograd 1964, 3384-(11). Antologije
jugoslovenske književnosti)
Vsebina: Drago Sega; Predgovor. Matija Čop: Kranjska čbelica. Janez Trdina: Pretresanje slovenačkih
pesnika. Fran Levstik: Objektivna kritika. Josip Stritar: Prešernove pesme. Fran Celestin: Josip Jurčič.
Franc Leveč: Sećanja na Josipa Jurčiča. Janko Kersnik: Balade i romanse. Ivan Prijatelj: Aleksandrov
Josip Murn. Ivan Cankar: Sa dna. Oton Zupančič: Ritam i metar. Vladimir Levstik: Misija reči. Izidor
Cankar: Oton Župančič. Fran Albreht: Fran Levstik. France Koblar: Juš Kozak, Maske. Juš Kozak: Iz
lutanja za lepotom. Ferdo Kozak: Alojz Gradnik, De profundis. Josip Vidmar: Zupančičevo stvaranje.
Božidar Borko: Alojzij Gradnik. Anton Slodnjak; O Stritarovoj stogodišnjici. Miran Jarc: Oton Zu-
pančič i naše vreme. France Vodnik: Uz pitanje savremenosti u umetnosti. Srečko Kosovel: O umet-
nosti. Božo Vcdušek: Kult umetnika. Bratko Kreft: Književnost o selu i seljaku. Anton Ocvirk: Pisac
i društvo. Lino Leglša: Igo Gruden. Peter Pajk: Misao i osečanje. Filip Kalan (Kumbatovič) : Dubito —
ergo sum. Boris Ziherl: Realizam Ivana Cankara. Ivo Brnčić: Umetnost, progres i progresivnost, Matej
Bor (Vladimir Pavšič): Jermanov problem. Bogomil Fatur: Srečko Kosovel. Drago Sega: Nekoliko važ-
nijih bibUogialskih podataka.
Dobrovoljc France: Slovenica v Slovanskem pfehledu 1963. — Jezik in slovstvo 1963/4,
76—78.
O člankih: Viktor Kudelka: Kaj je novega v slovenski poeziji; Jan Petr: K vprašanju Boreckega pre-
vodov iz Prešernovih pesmi v češčino.
Gspan Allonz: Iz časov naše moderne. Po Župančičevih pismih Prijatelju iz 1907—1910.
— Sodobnost 1964, 64—72.
Nadaljevanje iz leta 1963.
Janež Stanko in Miroslav Ravbar: Pregled slovenske književnosti. Maribor 1964, 399.
Jesenovec France: Pogled v Hribarjevo celjsko Domovino. —¦ Celjski zbornik 1964,
181—194.
Kavčič Vladimir: O vrednotenju literature s tematiko NOB. — Borec 1964, 508—513.
Kmeci Matjaž: La prose slovene d'aujourd'hui. — Le livre slovene 1963/4, 79—80.
KooJar France: Dvajset let slovenske Drame. L: 1919—1930. Ljubljana 1964, 400-KII).
(Razprave in eseji. 6)
Ref.: Dušan Moravec, Sodobnost 1965, 384—388; France Vodnik, Gledališki Ust SNG Drama 1964/5,
341—343.
Kos Janko: Sodobna slovenska Urika. — Perspektive 1963/4, 570—579.
Kristan Cvetko A.: Delež slovenskih rojakov v slovenski književnosti. —¦ Slovenski
izseljenski koledar 1964, 235—236.
Lah Andrijan: Na poti k torzu? 72 knjig slovenskih klasikov. — Jezik in slovstvo
1963/4, 270—271.
Mahnič Joža: Zgodovina slovenskega slovstva. V.: Obdobje Moderne. Uredil Lino Le-
glša. Ljubljana 1964, 420.
Ref.: Jože Pogačnik, Naši razgledi 1965, 33; Bogo TeplJ, Dialozi 1965, 118—120.
Pogačnik Jože: II. brižinski spomenik kot literarni problem. — Jezik in slovstvo 1963/4,
171—173.
— Drugi tekst fryzyüski jako problem historycznoliteracki. — Pami^tnik slowiauski 1964,
96—121.
— Pomen stiškega rokopisa za slovensko književnost. — iRadovi zavoda za slavensku
filologiju 1964, 37—61.
¦— Razvojnite Unii na sovremenata slovenačka literatura. — Razgledi 1964, 1006—1023.
Rotar Janez: »Slika« kao oblik realističke novele u slovenskoj književnosti. ¦—• Radovi,
razdio lingvističko-filološki, 3, 1963/4, 177—201.
Smerda Franjo: La poesie lyrique slovene en Allemagne. — Le livre slovene 1963/4,
94—98.
Sušnik Anton (Frane): Koroški delež v slovenski književnosti. — Jezik in slovstvo 1963/4,
209—213.
— Jezik in slovstvo 1963/4, 209—213.
Sebjanič Franc: Madžarski literarni publicist o slovenski književnosti. — Jezik in slov-
stvo 1963/4, 272—273.
o knjigi: Csuka Zoltan: A jugoszlav nepek irodalmanak torténete, Budapest 1963.
259
Sedivy Jan: Posledice in pomen mariborskih slovenskih štipendij. — Jezik in slovstvo ¦
1963/4, 266—269. i
— Prvi izpiti iz slovenščine na mariborski gimnaziji. — Jezik in slovstvo 1963/4,200—202. i
Sega Drago: O razvojnih tendencah sodobne slovenske poezije. — Naši razgledi 1964, J
480—481. j
Sircelj Martina: O sodobnem mladinskem slovstvu. — Naši razgledi 1964, 378. i
Vidmar Josip: Književne kritike. Drugo izdanje. Beograd 1964, 358+(II). (Brazde, 3) i
str. 7—12: Vladimir Bartol: Josip Vidmar. ';
Vodnik France: Ideja in kvaliteta. Kritike in eseji. Uvodno besedo napisal Bratko Kreft, i
Maribor 1964, 383 +(IV) + priloga. (Razpotja) i
str. 351—383: M{arko) D(vofak): Bibliografija Franceta Vodnika. Ref.: Joža Mahnič, Sodobnost 1965,
501—503. i
Vurnik France: Pesništvo 1963. — Borec 1964, 172—177, 274—279, 335—340. i
— Razmišljanje za jutri. — Borec 1964, 113—115. I
O sodobni slovenski književnosti. ]
i
¦J
VI. Komentirane izdaje zbranih in izbranih del 4
Bevk France: Izbrani spisi. Enajsta knjiga: Težak kamen na njeni duši, V mestu gorijo ]
luči, Huda ura, Revček. Uredila France Bevk in France Koblar. Opombe napisal -,
France Koblar. Ljubljana 1964, 490 + (II).
Detela Franc: Zbrano delo. Tretja knjiga: Trojka, Učenjak, Dva prijatelja, Novo živ- ]
ljenje. Uredil in opombe napisal Jakob Šolar. Celje 1964, 542+(II). :
Ref.: Slavko Rupel, Nova obzorja 1964, 499—500; Joža Gregorič, Nova pot 1964. 483—485. :
Jenko Simon: Zbrano delo. Prva knjiga: Pesmi 1865, nezbrane lirske pesmi. Uredil in I
opombe napisal France Bernik. Ljubljana 1964, 304. (Zbrana dela slovenskih pesnikov ;
in pisateljev, 74)
Rei.: Jože Pogačnik, Naši razgledi 1965, 57. i
Kosovel Srečko: Zbrano delo. Prva knjiga: Pesmi. (Druga izdaja.) Uredil in opombe na- j
pisal Anton Ocvirk. Ljubljana 1964, 516. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pi- ]
sateljev) ]
Kuhar Lovro: Zbrano delo. Druga knjiga: Samorastniki, nezbrane novele in čVticiB "
1939—1941, dodatek. Uredila Drago Druškovič in Jože Koruza. Opombe napisal Jože
Koruza. Ljubljana 1964, 531 +(III). (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 73)
Ref.: Jože Pogačnik, Naši razgledi 1964, 459. '
— Zbrano delo. Sedma knjiga: Jamnica, 1. in 2. del, dodatek. Uredila Drago Druškovič j
in Jože Koruza. Opombe napisal Drago Druškovič. Ljubljana 1964, 449 +(II). (Zbrana!
dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 75) I
Pregelj Ivan: Izbrana dela. Četrta knjiga: Odisej iz Komende, Zapiski gospoda lanšpre- '
škega, Zgodbe zdravnika Muznika, Runje, Zdravnika Muznika štiri vigilije. Uredili
in opombe napisal France Koblar. Celje 1964, 428+(IV). i
Ref.: (Jože Dolenc) -nc, Književni glasnik Mohorjeve družbe 1965, 15—19: Joža Gregorič, Nova pot!
1964, 639—640.
— Izbrana dela. Tretja knjiga: Idila, Plebanus Joannes, Azazel, Bogovec Jernej, novele. i
Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje 1964, 468+(II). i
Ref.: Joža Gregorič, Nova pot 1964, 482—483.                                                                                    ,
VII. Članki o posameznih književnikih -
in njihovem delu
ALBREHT FRAN ]
Reisman Avgust: Spomini na Frana Albrehta. — Nova obzorja 1964, 208—210. 1
AŠKERC ANTON ]
Boršnik Harja: Anton Aškerc. Drugo redigovano izdanje. Beograd 1964, 36. -,
Istočasno izšlo tudi v cirilici, 38+(I) str. I
Petre Fran: Anton Aškerc. — A. Aškerc, Izbor, 1964, 3—14. 1
Rode Matej: Anton Aškerc v Bolgariji. — Celjski zbornik 1964, 195—250. i
BEVK FRANCE ;
Glušič-Krisper Helga: France Bevk. Ljubljana 1964, 28. (Umetnost in kultura, 46)           \
BOŽIČ PETER                                                                  • I
Kmecl Matjaž: Peter Božič, Izven. — Problemi 1964, 437—445. .            i
J
260                                                           - I
CANKAR IVAN
Janež Stanko: Neznana Levčeva ocena Ivana Cankarja v zvezi s Cankarjevo prošnjo
za državno pisateljsko podporo. — Jezik in slovstvo 1963/4, 179—183.
Klopčič France: Iz kamna kruh. O zadnjem predavanju Ivana Cankarja 1. junija 1918.
leta. — Jezik in slovstvo 1963/4, 197—199.
Kreit Bratko: Krleža in Cankar. — Jezik in slovstvo 1963/4, 118—121.
Pirjevec Dušan: Ivan Cankar in evropska literatura. Ljubljana 1964, 489+(I) + priloge.
Ref.: Joža Mahnič, Sodobnost 1965, 1065—1069. Jože Pogačnik, Naši razgledi 1965, 272—273.
DESTOVNIK KAREL-KAJUH
Kmecl Matjaž: Tvoj čili polet, mladi Kajuh, Kajuh! Ljubljana 1964, 14+12. (Umetnost
in kultura, 49)
FIN2GAR FRAN ŠALEŠKI
Toporišič Jože: Pripovedna dela Frana Šaleškega Finžgarja. Ljubljana 1964, 350 + (II).
(Razprave ie eseji, 8).
Ref.: Joža Gregorič, Nova pot 1965, 129—131. Glej tudi: Kuhar Lovro.
GOSTL FRAN
Borko Božidar: Stoletnica dr. Frana Göstla. — Naši razgledi 1964, 411.
GRADNIK ALOJZ
Brecelj Marijan: Gradnikova bibliografija. Nova Gorica 1964, 68. (Publikacije Goriške
knjižnice, 2).
Kovic Kajetan: Spremna beseda. — A. Gradnik: Izbrane pesmi, 1964, 119—125.
Lavrin Janko: Alois Gradnik. — A. Gradnik: Selected Poems. 1964, 7—13.
GREGORČIČ SIMON
Bevk France: Gregorčičeva obletnica. — Naši razgledi 1964, 378.
Tomaževič Blaž: Spremna beseda in opombe. — S. Gregorčič, Poezije. 1964, 121—178.
GRUDEN IGO
Zagorski Cvetko: Odmev Grudnove »Dvanajste ure« v verzih Cira Cičina-Šaina. ¦— Borec
1964, 110—112.
JARC MIRAN
Gedrih Igor: Ob Jarčevem pesniškem prvencu. — Jezik in slovstvo 1963/4, 183—185.
o Jarčevi zbirki Človek in noč. .-
JURCiC JOSIP in JANKO KERSNIK
OreJ Tine: Spremna beseda in opombe. — J. Jurčič —• J. Kersnik, Rokovnjači. 1964,
191—202.
KOCJANČIC ANTON
Moder Janko: Življenje in delo Antona Kocjančiča. — A. Kocjančič, Stara Pokljuka in
druge povesti. 1964, 151—165.
KOSMAČ CIRIL
Mejak Milja: Spremna beseda. — C. Kosmač, Tantadruj. 1964, 229—244.
KOSOVEL SREČKO
Kos Janko: Pogovor. — S. Kosovel, Ekstaza smrti. 1964, I-X.
Legiša Lino: Kosovel in njegova pesem. — S. Kosovel, Moja pesem. 1964, 229—258.
KOZAK JUS
Kranjec Miško: Na kotnikih dolgega srečavanja. V spominJušu Kozaku. — Naša žena
1964, 300—301.
Mejak Mitja: Res finita. In memoriam pisatelju Jušu Kozaku. — Naši razgledi 1964, 325.
Pirjevec Dušan: Položaj pisatelja. Zapis ob smrti Juša Kozaka. — Sodobnost 1964,
965—968.
Samec Smiljan: Ob zadnjem slovesu upravnika Juša Kozaka. Beseda v Drami 1. sep-
tembra 1964. — Gledališki list SNG Drama 1964/5, 18—21.
Zadravec Franc: Pogovor z Jušem Kozakom. — Naši razgledi 1964, 477—478.
KRAKAR LOJZE
Paternu Boris: Krakarjev »Cvet pelina«. — Problemi 1964, 9—16.
KRANJEC MIŠKO
Zadravec Franc: Miško Kranjec. — M. Kranjec, Izabrane pripovetke. 1964, 327—330.
KREFT BRATKO
Filipič Lojze: Iz nejubilejnega pogovora z jubilantom akademikom Bratkom Kreftom. —
Gledališki list Mestnega gledališča Ljubljana 1964/5, 26—30.
261
— Ob šUridesetletnici umetniškega dela akademika Bratka Krefta. — Gledališki list
Mestnega gledališča Ljubljana 1964/5, 4—5.
— Gledališki list Mestnega gledališča Ljubljana 1964/5, 4—5.
Vmnik France: Dr. Bratko Kreft. — Gledališki list Mestnega gledališča Ljubljana 1964/5,
6—17.
KUHAR LOVRO — PREŽIHOV VORANC
Borko Božidar: Prežihov Voranc. Profils littéraires slovenes. — Le livre slovene 1963/4,
74—77.
Kotnik Zorko: Prežihovo pismo F. Kotniku. •— Nova obzorja 1964, 311—313.
MrdavSič Janez: Narava v Prežihovih mladostnih delih. — Jezik in slovstvo 1963/4,
213—219.
Pogačnik Jože: Prežih in Finžgar v pismih. — Nova obzorja 1964, 272—281, 304—311.
Reisman Avgust: Ko je moral Prežihov Voranc bežati čez mejo. — Nova obzorja 1964,
494—495.
Sušnik Tone: Izlet v Prežihove kraje. — Jezik in slovstvo 1963/4, 155—157.
LEVEČ FRAN glej Cankar Ivan
LEVSTIK FRAN
Boršnik Marja: Fran Levstik. Beograd 1964, 38 + (II).
Istočasno izšlo tudi v cirilici, 41 +(I) str.
Tomaževič Blaž: Spremna beseda in opombe. — F. Levstik, Martin Krpan z Vrha, Popo-
tovanje od Litije do Čateža. 1964, 50—73.
Vidmar Josip: O »Martinu Krpanu«. — F. Levstik, Martin Krpan. 1964, 7—10.
LINHART ANTON TOMA2
Dobrovoljc France: Francoska ocena Linhartovega »Matička«. — Nova obzorja 1964,
41—42.
o razpravi: Jacques Veyrenc: Une ađaptation slovene du »Mariage de Figaro« de Beaumarchais — le
»Matiček se ženi« de Tomaž Linhart.
MEJAK MITJA
Smole Dominik: Četrta pot. — Perspektive 1963/4, 643—650.
O književni kritiki Mitje Mejaka.
MENART JANEZ
Paternu Boris: Menartov! Semafori mladosti in Bela pravljica. — Problemi 1964, 283—287.
MEŠKO KSAVER
Cajnkar Stanko: Ksaver Meško. Iz besed ob grobu. Naši razgledi 1964, 31.
— Ob grobu pisatelja Ksaverja Meška. — Nova pot 1964, 106—108.
Književni glasnik Mohorjeve družbe, 1961, št. 1.
Iz vsebine: Stanko Cajnkar: Ob grobu pisatelja Ksaverja Meška. Jakob Soklič: Zadnji dnevi Ksaverja
Meška. Viktor Smolej: Zadnja obiska na Selah. Jože Dolenc: Ksaver Meško za Mohorjevo družbo.
Viktor Smolej: O urejanju Meškovega izbranega dela. Iz Meškovih pisem, pripravil Viktor Smolej.
Pisma Ksaverju Mesku, pripravil Viktor Smolej.
Lipičnik France: Srečal sem se s pisateljem Meškom. — Nova pot 1964, 108—112.
MesičeJc 7van; Ksaverju Mešku v spomin. — Nova obzorja 1964, 119—121.
Novak Vlado: Nekaj Meškovih pisem Celjanom. — Celjski zbornik 1964, 153—169.
Smolej Viktor: Meškova surka. — Jezik in slovstvo 1963/4, 80—82.
Soklič Jakob: Lovorika na grob Ksaverju Mešku. — Nova pot 1964, 453—460.
Silrer Jože: Ob smrti Ksaverja Meška. — Sodobnost 1964, 253—254.
MlHELlC MIRA
Močnik Rastko: Mitični znak Mire Mihelič. — Perspektive 1963/4, 762—765.
MIKLOŠIČ FRANC
Bezlaj France: Franz Miklosich. 20. Nov. 1813—7. März 1691. — Auswahl jugoslawischer
Literatur 1960—1964, 1964, 5—15.
— Franc Miklošič. 20. XI. 1813—7. III. 1891. Ob stopetdesetletnici rojstva. — Jezik in
slovstvo 1963/4, 37—44.
Bibliografija Frana Miklošiča. — Jezik in slovstvo 1963/4, 90—93, 152—155.
Petr Jan: Miklošič in češka filologija. — Jezik in slovstvo 1963/4, 246—253.
MINATTI IVAN
Paternu Boris: Minattijeva lirika. — Problemi 1964, 613—634.
Predan Vasja: Zapisek o Minattijevi liriki. — I. Minatti, Bolečina nedoživetega. 1964,
81—96.
OBLAK VATROSLAV
Jakopin Franc: Vatroslav Oblak. — Celjski zbornik 1964, 145—151.
262
PAHOR BORIS
Beneditič Filibeit: Razmišljanje ob Pahorjevi petdesetletnici. —• Jadranski koledar 1964,
157—160.
PAVŠIC VLADIMIR — MATEJ BOR
Moravec Dušan: Spremne besede. — Matej Bor, Raztrganci. 1964, 91—100.
POTRC IVAN
Konjar Viktor: Na hudi dan si zmerom sam. — Problemi 1964, 445—459.
PREŠEREN FRANCE
Berkopec Oton: France Prešeren v češki literaturi. — Ljubljana 1964, 48.
Ref.: Stanko Bunc, Naši razgledi 1965, 36; Janko Glazer, Dialogi 1965, 13—14; Hermina Jug, Jezik in
slovstvo 1965, 100.
Bunc Stanko: Blaznikovo posvetilo v Prešernovih Poezijah. — Jezile in slovstvo 1963/4,
199—200.
Posvetilo Janezu Gutmanu.
Cesar Emil: Ob dvajseti obletnici natisa Gorenjske partizanske izdaje Prešernove Zdrav-
Ijice. — Loški razgledi 1964, 17—25.
Gerlanc Bogomil: Kitajska zbirka Prešernovih pesmi. — Knjiga 1964, 126—127.
Kästelte Jože: Znanstven: fundament. Antikvarne želje o Prešernovem dnevu. — Naši
razgledi 1964, 32.
Knjižni obveščevalec. 1964, št. 1/2.
Vsebina: Črtomir Zoreč: Prošnja Prešernovega spominskega muzeja kranjskim občanom. Stanko Bunc:
Prešernoslovje v letih 1961—1963. Stanko Bunc: Novo posvetilo v Prešernovih Poezijah. Stanko Bunc:
Kaša prešerniana. Janez Fugina: Prešeren in kranjska čitalnica.
Orožen Božena: Češka predelava Prešernovega Krsta pri Savici. —¦ Jezik in slovstvo
1963/4, 78—80.
o povesti Gabriele Preissove »Črtomir«. "
Pogačnik Jože: Lirika Franceta Prešerna. — Nova obzorja 1964, 123—132, 164—174.
Prešernov spominski muzej v Kranju. Uredila Alfonz Gspan in Črtomir Zoreč. Kranj 1964,
43 +(II).
Vsebina: Jože Kastelic: Pesnik France Prešeren. Alfonz Gspan: Ta leta, ki so meni še ostala. Cene
Avguštin: Štabna zgodovina hiše. Črtomir Zorec: Vodnik po muzeju.
Slodnjak Anton: Prešernovo življenje. Ljubljana 1964, 328 + priloge. (Prešeren v dveh
knjigah).
Ref.: Bogo TepI^", Dialogi 1965, 537—544.
RUPEL MIRKO
(Moravec Dušan) dm: Dr. Mirko Rupel in njegov prispevek slovenski gledališki kulturi.
— Gledališki list SNG Drama 1963/4, 211.
SELIŠKAR TONE
Cesar Emil: Predgovor. — T. Seliškar, Crni oblaki in vihar. 1964, I—IV.
Mundo Jože: Bibliografija Toneta Seliškarja. — T. Seliškar, Noč in svitanje. 1964,
297—386.
SLEMENIK FRANC
Glazer Janko: »Neki« Slemenik. — Celjski zbornik 1964, 171—179.
SLODNJAK ANTON
Pogačnik Jože: Duhovni profil profesorja Antona Slodnjaka. — A. Slodnjak, Neiztroh-
njeno srce. 1964, 599—605.
TAVČAR IVAN
Kramberger Marijan: Visoška kronika. Literarnozgodovinska interpretacija. Ljubljana
1964, 357 +(III). (Tokovi čaša).
STRITAR JOSIP
Logar Janez: Josip Stritar in sedemdeseta leta. Ob razstavi v Narodni in univerzitetni
knjižnici. — Naši razgledi 1964, 72—73.
STRNIŠA GREGOR
Klabus Vital: Poezija Gregorja Strniša. — Perspektive 1963/4, 558—569, 745—761.
TRDINA JANEZ
Moravec Dušan: Spremna beseda in opombe. — J. Trdina, Bajke in povesti o Gorjan-
cih. 1964, 193—205.
TRINKO IVAN
Budal Andrej: Ivan Trinke. — I. Trinko, Spisi. 1964, 7—21.
(Dolenc Jože) J. D.: Dve Trinkovi obletnici. — Koledar Mohorjeve družbe 1964, 113—114.
263
VRAZ STANKO
Matičetov Milko: »Pesme rezianske« Stanka Vraza, 1841. — Slovenski etnograf 1964,
203—215.
ZUPANClC OTON
Moder Janko: Shakespeare v Zupančičevi besedi. — Gledališki list Mestnega gledališča
Ljubljana 1963/4, 91—92, 96—97.
(Moiavec Dušan:) Gradivo za portret upravnika Otona Zupančiča. — Dokumenti Slo-
venskega gledališkega muzeja 1964, 2—12.
Pirjevec Dušan: Oton Zupančič. — O. Zupančič, Izbor. 1964, 3—14.
Pogačnik Jože: Lirika Otona Zupančiča. — Izraz 1964, 162—173.
rro;e Zupančičevih pisem. — Gledališki list SNG Drama 1964/5, 99—100.
z uporabo gradiva za Slovensko bibliografijo
sestavil Jože 1^ u n d a
CELJSKA PODRUŽNICA SLAVISTIČNEGA DRUSTVA
Z občnim zborom, združenim s preda-
vanjem Kulturni delavci iz Celja in oko-
lice (Bolhar), 18. novembra tega leta, se je
končalo peto delovno leto celjske podruž-
nice SD, Odbor je redno organiziral pre-
davanja, ki so večinoma kazala izrazito
zanimanje za življenje in kulturo slovan-
skih narodov (Sodobna bolgarska poezija.
Rode; S slavisti na Poljskem, Silvester; Iz
moskovskih vtisov. Orožen). Lepo doži-
vetje je bil poljski večer, na katerem so
sledile vtisom o kulturnem, zlasti gleda-
liškem življenju na Poljskem recitacije
treh Cankarjevih črtic v poljskem prevodu
(B. Gombač). Ljubljanski gost je bil letos
prof. Barbarič s predavanjem Zveza med
jezikovno in literarno stilistiko. Naš pre-
davatelj prof. Rode pa je predaval o so-
dobni bolgarski poeziji tudi mariborskim
in ljubljanskim slavistom.
Ker podružnica ni imela denarja in ni
mogla poslati nikogar od svojih članov na
slavistično zborovanje v Sarajevu, je or-
ganizirala sestanek, na katerem so se člani
seznanili z vsebino vseh glavnih referatov
srbskih in hrvatskih slavistov.
Dokaj pomembno delo je opravila po-
družnica, ker je poskrbela za sestanek
vseh slavistov, ki poučujejo na celjskih
srednjih šolah. Točno so določili slovnična
poglavja in snov, ki naj bi jo obsegal pi-
smeni preizkus znanja za sprejem učencev
v prvi razred srednjih šol. Pogoji za vpis
so bili zato letos enaki na vseh celjskih
srednjih šolah. Dobra stran takega pre-
izkusa znanja se je že pokazala v resnej-
šem delu učencev v osemletki in boljšem
uspehu dijakov v prvem razredu srednje
šole.
264