Obrtne nadaljevalne šole. Spisal Engelbert Franohetti. (Konec.) Dovolil bi si tudi tukaj opozoriti c. kr. deželno vlado, da bi glede napredka, razvoja in reorganizacije obrtnega šolstva prav nič ne škodovalo, ko bi vladni šolski referent vsako leto vsaj enkrat sklical vsešolske odbore teh šolna posvetovanje. Preverjen sem, da bi to obrodilo mnogo dobrega sadu in da bi se pri takih skupnih posvetovanjih odpravila marsikatera ovira in zapreka po obrtnih nadaljevalnih šolah. Uradni referent bi si pa pridobil zato nevenljivih zaslug. Obrtništvo, kakor vodstvo in učiteljstvo bi mu bilo za ta čin in požrtvovalnost v vsakem oziru hvaležno. Ta nasvet e. kr. vladnerau referentu sem si dovolil zaradi tega nasvetovati, ker stojimo ravno pred časom, ko se namerava obrtuo šolstvo reorgauizirati. Koliko in kako delujejo razni drugi odbori obrtnih nadaljevalnih šol, tega ne vem, ker nimam vpogleda, vetn pa le, da je odbor obrtne nadaljevalne šole v Ljubljani veliko let držal roke navskriž in mirno gledal, kako je vodja te šole, ravnatelj in svetnik Junowitz, pošiljal leto za letom samonemške računske zaključke, pi-oraeune in druga taka pojasnila. Nastavljal je zaradi 5, po aarodnosti nemških vajencev, slovenskega jezika nezmožne učitelje. Na sposobnost se tudi ni dosti oziral, samo da je gosp. ravnatelju k obrazu pristojal. Odboru ni sploh v pritrditev učiteljskega osobja nikdar predložil. On je bil sam vodja in pa odbor v eni in isti osebi. 0 slovenskih tiskovinah in izpričevalih sploh ni bilo ne duha ne sluha, ampak vse je bilo samo v blaženi nemščiui. Zakaj neki to ? Zato, da vedo ljubljanski obrtniki bolj Ijubljanske Nemce spoštovati in ceniti. To je naravnost zasmehcvanje vsega slovenskega naroda. Ko sem bil kot zastopnik trgovske in obrtne zbornice izvoljen v odbor obrtne nadaljevalne šole, sem začudeno gledal, ko sem bil skoraj po preteku leta dni prvič poklican k seji. Še bolj čudno se mi je pa zdelo, ko se mi izroči samonemški računski zaključek in proračun. Po sebi je umevno, da sem temu takoj odločno ugovarjal in zahteval za prihodoje leto slovenskega računa, kar se je tudi zgodilo. Posvetil sem šoli nekoliko več pozornosti in se prepričal, da se je treba bolj intenzivno pobrigati za razne premembe. V seji dne 12. junija sem si dovolil staviti sledeče nasvete in predloge: 1. Obrtna pripravljalnica in obrtna nadaljevalniea naj se s pričetkom prihodnjega leta spojita in zaeno preustrojita v tri med sabo ločene strokovne tečaje za stavbne, mehanično-tehnične in umetnostne obrte. Pri zadnjih naj se posebej upoštevata črevljarska ia krojaška obrt. Obrtna nadaljevalna šola na c. kr. realki naj se zaeno opusti, vajenei naj se pa po strokah razdele med šoli na Cojzovi cesti in v Komenskega ulicah. Kot učitelji naj se za posamezne obrti, zlasti za črevljarsko in krojaško obrt, nastavijo za to usposobljeni, strokovno naobraženi obrtniki. 2. Šolska razstava naj se ,prihoduje prireja skupno za vse stroke in na enem prostoru. Vendar naj se pa razdeli po strokah, in naj traja vsaj po 8 dni, da bodo imeli obrtniki priliko, ogledati si jo temeljito. Takšne razstave se raorajo po časnikih in lepakih naznanjati. Skrbeti je tudi za to, da se bodo razstave po časopisih ocenjevale. 3. Obftnim vajencem, ki so šolsko leto dovršili z odličnim ali vsaj dobrim uspehom, naj se podeljujejo nagrade bodisi v strokovni knjigah bodisi v gotovini iD diplomah. K pokritju tega izdatka naj bi prispevale obrtne zadruge, ki iraajo za vajence posebue zaklade. 4. Za strokovne tečaje bo treba risalnih sob in risalnih miz. Zato je vodstvom I. in II. mestne deške ljudske šole naročiti, da v najkrajšem času poročajo, koliko sob in miz je na razpolago. 5. Inventar sedanje obrtne nadaljevalne šole je po dveh ali treh članih šolskega odbora pregledati in eventualno po vodstvu izpopolniti, da ga bo potem možno razdeliti med bodoče tečaje po strokah. 6. Šolski odbor naj temeljito proučava, bi li ne kazalo v doglednem času na bodočih strokovnih tečajih pouk urediti tako, da bi se poleg nedelj (8—11 ali 9—12) poučevalo med tednom le enkrat od dveh do šestih popoldne, namesto sedanjega dvakratnega večernega pouka. 7. Treba je, da se uvede, če že ne obvezen, vsaj neobvezen pouk v telovadbi. V to svrho bi bilo šolskim vodstvom naročiti, naj vajence vzpodbujajo, da prostovoljno prisostvujejo v večjem številu pouku v telovadbi ob večernih urah na društvenih telovadiščih. 8. Takoj s prihodnjim šolskim letorn je uvesti zgolj slovenske tiskovine, ne izvzemši izpriceval. 9. Pouk iz obrtnega pravoznanstva naj se s prihodnjim šolskim letom počenši vrši v dveb. oddelkih. Poskrbi naj se za posebne knjige iz tega predmeta. Naprositi je deželni šolski svet, da uvede fakultativno poufc iz tega predmeta tudi na moškem učiteljišču v svrho pridobitve ucnih oseb za strokovne tečaje. 10. Vsako leto je občasno pred pričetkom šole ravnateljstvu predlagati seznarn učnega osobja v odobrenje šolskemu odboru. 11. Sestavi se naj disciplinarni red za vajence, ki je v interesu rednega šolskpga pouka in obiska nujno potreben. 12. V najkrajšem času naj se skliče enketa, obstoječa iz učiteljskega osobja, šolskega nadzornika, načelnikov obrtnih zadrug in zastopnikov obrtnih društev. Naloga enkete bodi, da zgoraj označene predloge preudari, eventualno izpopolni in svoje nasvete v korist času primernim odnošajem na polju strokovnoobrtnega šolstva formuluje. Dozdeva se mi potrebno, da svoje predloge tudi nokoliko utemeljim, in sicer zaraditega, da bo možno posameznikom, ki se zani.iiajo za razvoj obrtega šolstva, mojim predlogora ugovarjati, oziroma jih pomagati uresničiti. V točki drugi omenjene šolske razstave se mi dozdevajo jako važen faktor glede vzpodbude vajencev k pridaemu in marljvemn učenju. Vajencem samim naj se da prilika, da si razstavo temeljito ogledajo in občudujejo dela, ki se jih uče po raznih oddelkih. Šolska razstava naj se vsako leto ob navzočnosti obrtnih vajencev otvori slovesno in s primernimi nagovori voditeljev in učiteljev, kakor zastopnikov raznih korporacij in šolskega odbora. Ob tej priliki naj se vajence vzpodbuja do pridnega učenja, lepega vp.denja, do marljivosti, varčnosti in do stanovske zavednosti. Pri otvoritvi razstave naj bi se tudi vajencem, ki so z dobrim uspehom dokončali šolsko leto, razdelile primerne nagrade. Preverjea sem, da bi tojajence vzpodbujalo k zavednosti, in če bi se merodajni krogi za vajence malo bolj pobrigali, bi prišli tudi vajenci do drugaenega prepričanja indruge zavednosti kakor so pa dandanes. Eesnega in temeljitega premišljevanja je vredna šesta točka predlogov. Večerni pouk je pri sedanjih razmerah iz marsikaterih ozirov neprimeren in neuspešen. Od vajenca, ki dela od ranega jutra do poznega veeera in morda še pfi nezadostni hrani in in neprimernem počitku, se skoraj ne more zahtevati, da bi z največjo pozornostjo prisostvoval pouku. Pogostokrat sem čul od raznih učiteljev, da najbolj pridni vajenci, ki z vnemo zasledujejo šolski pouk, med poukom zaradi utrujenosti zaspe. Pouk v obrtnih nadaljevalnih šolah bi se moral vršiti popoldan ali pa še bolje dopoldan od 8. do 12. ure, oziroma od 2. do 6. ure. Ees je, da obrtniki vajenee čez dan težko pogrešajo. Pouk se pa da tako razdeliti, da se za vajence po učni dobi, oziroma po razredih razdeli, da ostane nekaj vajencev v delavnici, med- tem ko gredo drugi v šolo. Za I. in II. razred naj bi se vršil pouk dopoldan, za III. razred pa popoldan, S tem bi se dalo to vprašauje ugodneje rešiti. Splošno se poudarja od merodajnih krogov, da je večerni pouk izpreraeniti v dnevni. Dokaz temu je tudi, da se vsi strokovni tečaji za pomočnike kakor tudi za gospodarje vršijo le podnevi. Preverjen sem pa, da bo ta eventualna izprememba obrtnike razburila. Pa to, kar se lahko zgodi v drugih mestih, bi se dalo tudi pri nas; obrtniki bodo imeli pri tem le korist, ker se bodo vajenci v šoli več naučili in s tem tudi obrtnikom več koristili. Neobhodno bi bilo pa tudi treba, zlasti za vajence, ki pri svojem poklicu sede, da se uvede zanje telovadba. Znauo je, da telovadba pri mladini najbolje učinkuje, in treba je pri miadini gledati tudi na to, da se telesno dobro razvija. Važno za obrtni staa je pa tudi, da je obrtnik poučen v obrtnem pravozuanstvu. Ta prepotrebni predmet se pa, mislim, poučuje edino le v Ljubljani na nadaljevalaici. Po drugih obrtnih šolah se pa ta predmet zaraditega ne poučuje, ker primanjkuje zato spretnih učiteljev. Temu nedostatku bi se dalo pomagati na ta način, da bi se na ljubljanskem moškem učiteljišču uvedel fakultativno predmet o obrtnem pravoznanstvu in bi se na ta način, lahko dobilo sposobnih učnih oseb. Nikakor pa ne bi rad dijakom učiteljišča nalagal še večjega bremena, ker je že tako s premnogimi predmeti preobloženo. Zadeva bi se dala na ta način rešiti, da bi se na učiteljišču brezpotrebni predmet v orglanju nadomestil s predmetom v obrtnem pravoznanstvu. Ta predmet je po mojem skrorrjnem mnenju veliko bolj zanimiv, potreben in važen kakor pa orglanje, zlasti raditega, ker se učiteljstvo v sedanjem času in teh razmerah sploh več ne bavi in noče baviti z orglanjem. V prvi vrsti je pa treba oskrbeti za ta predmet lahko razumljivo učno knjigo. Poudarjal sem tudi, da bi bilo umestno da bi vlada vsaj vsako leto enkrat sklicala enketo šolskih odborov in pa učiteljskega osobja k posvetovanju. Ta nasvet je za vse prizadete kroge jako velikega pomena in preverjen sem, da bi se tudi gospodom učiteljem s to uredbo ustreglo v raarsikaterem oziru. ČJlanek, ki sem ga spisal, je v prvi vrsti namenjen gospodom učiteljem, ki se bavijo s poukom v obrtnih šolah. Zakaj to, kar je danes učiteljstvo na ljudskih šolah za vzgojo, naobrazbo in razvoj sloveDskega naroda, to je tudi za razvoj in napredek slovenskega obrtnika. Namenjen je pa tudi članek šolskim odborom in obrtnikom sploh in želim le, da bi se našli možje iz prizadetih krogov, da bi se za obrtno šolstvo malo več zanimali kakor dosedaj in k stvari priporaogli s tem, da bi v raznih člankih poučili in pa opozorili na razne nedostatke v obrtnera šolstvu.,