štev. 18	Nedelja, 1. mafa	1933
France Pođtipnik :
angelskih kruhkov, kakor da ma Je boter.
»Da ml ne prideš več na svisHl« ja
žebljar grozeče šepnil Tonču na uho.
xNe pridem« je slovesno pritrdil Tonč.
Odslej sta bila prijatelja...
Neizmerno je bilo lepo, ko je posvetila pomlad, še bolj, ko so se približale velike počitnice. Tonč je bil poveljnik čete mladih junakov. Nosili so bele koničaste čepice iz papirja in oboroženi so bili z bridkimi lesenimi meči in loki Na občinski gmajni, kjer je bilo tudi sejmišče, so se zbrali vsako popoldne.
Tonč je bil kaj strog komandant. Ubogali so ga vsi. Vsi do najmanjšega, a ta je štel šele sedem let in so ga vzeli v četo samo zato, ker je bil sin orožnl-škega narednika .in je imel pravo pravcato jekleno sabljo in tudi pravo vojaško čepico, kupljeno v mestu.
rakaj Tonč se Je pred njun za ril globoko v seno...
Tako se Je ta drzna igra večkrat ponovila, Tonč se je od zadaj skrivaj splazil pod svisM žebljarjeve graščine. Opre-zoval je za golobjimi gnezdi in nagajal žebljarievemu mehu. Karo in Pik sta mu seveda sledila. In ni trajalo dolgo, ko sta se, nahujskana od Tonča, tudi onadva začela puliti za vrv in zadrževati meh.
Žebljar je besnel od jeze. Nikdar pa nI ujel nikogar. Nikdar pa tudi ni nikomur v življenju prizanesel z maščevanjem. ALi zdaj se je moral udati. Ko je bila žegnanjska nedelja, je pri fari klical Tonča k sebi:
Nekoč sc je Tonč spravil pod svisli žebljarjeve graščine in zadrževal vrv, ki je bila pritrjena ob tram pod streho in držala meh v kovačnici. Žebljar je spodaj robantil kakor razbojnik. Naposled je z žarečim železom, ki ga je ravno s kleščami držal v ognju, pridir-jaJ ves div" pod svisli. Opravil ni nič,
»Fant, sem pridi!«
Tonč se je obotavljal. Strahu pa rti imel. Kaj mu more žebljar tu pri tari m vpričo ljudi! »Sem stopi! ti rečem«, je ponovil
žebljar.
Tonč je ubogal. In žebljar, ta skopi ia okrutni žebljar mu je kupil medice in
Ponos čete pa sta bfla Pik ta Karo. f Zakaj neki? I nu, ker sta vozila kanon na dveh kolesih, Res, da kanon sam ni bil posebno imeniten, toda streljati se je dalo z njim. Bil je namreč iz bezgo-vine, zadaj pa je imel lok, ki je sunil sulico skozi cev, da je sfrčala presneto daleč. Pik in Karo sta se zavedala svojega dostojanstva. Tembolj, ker ju je vodil sam poveljnik Tonč na čelu čete. Vežbali so največ na gmajni, manevre in bitke pa so vršili med gostim ločjem ob potoku, kjer so se lahko izvrstno skrivali. In proti večeru so se vračali skozi trg, — Tonč je komandiral pozdrave na levo in na desno, trobentač pa je neusmiljeno bruhal sapo v dolgi volovski rog, da je odmevalo, kakor bi se bila priklatila zasopihana zver. Ljudje so radi gledali četo mladih junakov. Se posebno sta jim ugajala Pik in Karo, ki sta tako resno vlekla kanon. Ko je Tonč sredi trga pred občinsko hišo ustavil četo in je odredil razhod, je šta-cunar Dolef kaj rad poklical fantiče k sebi in jim dal sladkorčkov. Pik in Karo pa sta kar s kanonom zdirjala domov, kjer so ju izpregli in nasitili. Požeruha sta bila po manevrih tako lačna, da sta zavila še k mesarju, kjer ju je pri mesnica vedno čakal kak priboljšek. Da, bila sta pač po vsem trgu v veliki časti.
V velikih počitnicah je Tončeva armada imela zlate dni. Kdo bi popisal, kako so se kopali na loki, streljali s fračo im kanonom in lovili ribe. Zrakoplove im letala so tudi že imeli v obliki pisanih zmajev, ki so jih bili napravili sami in so jih dvigali neznansko visoko v zrak.
Tončeva armada je bila nepremagljiva. Na kopnem in na —. Ne, na vodi pa res še niso imeli niti križarke, niti barke niti podmornice. Pa so sklenili, da nekaj takega ustvarijo. Tonč je bil mojster! Deske in hlode so znesli na loko ob potoku, jih obžagali in ustvarili mal splav s poveljniškim stolpom. Iz visokega, zgoraj zakrivljenega dimnika, ki so ga bili vzeli od nekega starega ga-šperčka, je puhal črn dim, ker so spodaj v ilovnati pečici kurili oglje. Na visokem jamboru je plapolala slovenska zastava in spredaj je na tabli stalo napisano ime grozovite vojne ladje: »Jadranska pošast«.
Velikanski je bil kreg in prepir, kdo vse se prvič popelje z novo ladjo. Vsa četa ni mogla fianjo, saj je štela pet in dvajset »mož«, na splavu pa je bilo pro-
stora največ za sedem članov posadke. In pa seveda za oba »kanonirja«, kakor so rekli Karu in Piku.
Vse je rinilo na ladjo, da je Tonč
Tonč dvignil svojo bridko leseno sab-lo, ki je bila za ped daljša od drugih. Nič ni pomagalo.
»Kdor ne bo ubogal, bom oba psa naščuval nanj!« je zavpil. In upor se je polegel. Namesto krega in vpitja so nekateri samo še moledovali: »Tonč, mene vzemi! Samo mene še na barko!«
In Ko je Tonč zbral k sebi šest najbolj pogumnih in krepkih fantov — ter jih oborožil z dolgimi koli, je pustil, da pojde na barko samo še orožnikov Fri-cek. Droben je in za okrasek bo na iadji.
Oglasil se je volovski rog, uprli so se koli ob ilovico in ladja je krenila od brega. Počasi je drsela po vodni gladini. Toda mladi brodarji so ji kmalu dali vetra.
Potok Ivanjščica v splošnem nI bog-vekaj globok, širok pa kar zadosti. Izven trga se preliva čez jéz, pod katerim so tolmuni, imenovani »kašte«. U, v četrti kašti je vode štiri metre! Ali proti občinski gmajni in mimo loke pri-žubori spet živahen in dokaj plitek potok, potem pa se skoro čisto umiri v ravni strugi, ki je raztegnjena tik ob trgu. Doli na spodnjem kraju trga pa je fabrika in njen jez spet zapira potoku nadaljnjo svobodno pot.
Glasno trobljenje roga, vriskanje ta vpitje je naznanjalo tržanom, da se po Ivanjščiri približuje prva ladja, prva na tem potoku, odkar stoji svet. In res so mnogi hiteli zijala prodajat na breg. Posebno letoviščarji, ki jim je Tončeva armada posebno ugajala, so se imenitno zabavali ob tem, kako so vrli mladi krmarji poganjali ladjo, opiraje se z dolgimi koli ob dno. Ladja je naglo polzela dalje. In — glej, naenkrat je bro-darjem zmanjkalo opore: s koli niso mogli več doseči tal, struga je Ma že pregloboka.
Preplašeni so se spogledaîi.
»(Nazaj poženite!« je velel Tonč, ki je bil najbolj priseben in pogumen, kakor se za komandanta spodobi
»Ne gre! Ali — ne vidiš, da ne gre!« je pol boječe ovrgel Tončev pribočnik Grabnikov Francelj in vtaknil kol v vodo, da se je skril z njegovo roko vred pod gladino.
»Nič se ne bojte!« Je miril Tonč. »Do jeza nas bo neslo. Tam se ob zatvorai-ci ustavimo in zlezemo na suho.
Tako je junačil druge, da so res zaupali vanj. Njemu samemu pa je bilo tesno v prsih. Ne strah, huda skrb ga je dušila v grlu, ko je pomislil: vsem bo moral pomagati, da se rešijo, sam bo poslednji... Le kako bo spravil na suho drobnega, nerodnega orožnikovega Fricka?
Premišljal je, ali naj zavpije zdajle na pomoč, ko je še daleč doli do jeza in je rešitev čisto mogoča. Toda, saj ljudje sami vidijo in če bi bilo nevarno, bi vendar sami svarili ali pomagali.
Medtem je »Jadranska pošast« mirno nadaljevala pot. Že se je nizko doli videl jez.
»Takole vam pravim,« je govoril Tonč, da bi vlival pogum, »ob ono desno zapornico bomo zadeli, tam se ustavimo. Na levo stran ne smemo, ker se voda odteka pod tovarno, da žene turbino in bi nas lahko potegnila s seboj. Takole — glejte — s koli vsi veslajmo ob levi, da nas bo neslo proti desnemu bregu.«
Storili so tako. Položaj se je kmalu izboljšal. Splav se je vidno pomikal proti desnemu bregu. Toda ta je bil be-toniran in visok. Ni bilo rešitve, preden ne dospejo do zatvornice.
To se je naposled zgodilo.
»S koli se uprimo, da sunek ne bo premočan!« je zopet previdno — toda prepozno — velel Tonč.
Sunek se ni dal dosti ublažiti. Res tudi ni bil prehud, a vendar se je zgodila nesreča. Drobni orožnikov Fricek, ki se je umaknil na zadnji kraj ladje, je omahnil in se vznak prevrnil v vodo. Niti zakričati ni utegnil. Ko ga je voda spet hipno dvignila na površje, ga je bilo strahota pogledati. Z ročicami je opletal, sapo lovil, oči so zdaj pa zdaj zastrmele v smrtni grozi. Toda fantič je znal otepati z ročicami in nogami in se je vzdržal na vodi, dokler ni prišla pomoč.
Tonč ni okleval niti za trenutek.
»Na zatvornico splezajte!« je velel preplašenim svojim tovarišem, ki so se zibali na splavu, butajočem ob zapornico. Niso si vedeli pomagati. Na jok jim je šlo, zatulili bi od strahu, pa jim glas ni šel iz grla. Tončevo povelje jih je znova opogumilo. Toda splav se je nagnil. In ko je že kazalo, da se vsi utopijo, so se drug za drugim oprijeli verige, ki je držala zapornico in je nizko spnščena segala pod vodo. Kakor veverice so splezali navzgor, pomagali so si in se rešiš na zapornico, nato viš-
je, na mostovž. Curki so se odtekali od premočenih hlač.
Tonč? Kje je bil Tonč? Jedva je prej dal tovarišem povelje za rešitev, že je koi nato mignil psoma:
»Karo — Pik! Za menoj!«
Vrgel se je v vodo, suknjiča ni imel na sebi in plavač je bil, da malo takih. Saj je zrasel ob vodi.
Pik in Karo za njim. Imenitno sta bila izvežbana. Tonč se je dvakrat potopil, da je dvignil, malega Fricka nad gladino. Psa ob njem. Na gosto sta otepa-vala s prednjimi šapami tik ob Tonču. Jadrno sta se splazila nazaj na splav, ko je Tonč nanj položil Fricka.
»Držita!«
Kakor da sta človeške pameti, sta psa ubogala na' migljaj. Karo je z gobcem poprijel za Frickove hlače, Pik se je postavil na rob, da fantek ne zdrkne nazaj v vodo. Tedaj je Tonč potisnil splav k zatvornici in se oprijel verige. Rešeni !
(Dalje prihodnjo nedeljoj
t Srečko Kosovei:
Danuska
To je vila DanuSka, h^di po poljani, njeno belo visoko telo pokrivajo sončni pajčolani, zlati hrošči v prosojna plašč so j' kot zvezde vtkani.
In na glavi kromica
zlata, ne srebrna
polna cvetja majskega.
In na glavi ji sede
biserni metulji —
kdaj, o kdaj, bi vprašal 60,
kdaj so nanjo spluh?
Njene roke beli cvet kakor dvoje lilij spremlja sivih žuželk let Za njo teko martinčki in lastavioe z njo leté in sdvi pestri mladi svet. Saj to je vila Danuška, vsi jo imamo radi, njena očka so črna noč, njeno petje — dih pomladi.
kmetu služit Ker je kazalo, da bo zaradi suše slaba žetev, je hlapec kmeti-ču svetoval, n aj poseje žito v vlažni zemlji. Povsod je bila setev uničena, le kmetič in njegov sluga sta imela tako obilno žetev, da je nista mogla spraviti v shrambe. »Škoda, da bo toliko kruha«, je potožil kmetič, »do smrti ga ne bi mogel pojesti.«
Vražji sluga se je zamMil in odvrnil: »če ga ne moreš pojesti, ga popij. Potem ga boš vsaj porabil, se ob enem razveselil in jaz s teboj.« Te poslednje besede je izrekel tiho in z zobmi zaškr-t&L Tako je naučil kmetica, kako se kuha žganje. Kmetič je kuhal dosti
žganja, a vražji sluga mu je pomagal
s pravim, vražjim veseljem. Kmetič je pijačo pokusil. Pokušal jo je neprestano in pil, pil... tedaj je skočil zahrbtni vragec k mojstru hudobcu in mu javil: »Kmet je tvoj, ker pije.«
Mojster hudobec se je hotel o tem
sam prepričati. Vragec ga je privedel v kmetičevo hišo. Sedel je z županom za mizo pri steklenici žganja in pila sta kozarček za kozarčkom. Kmetičeva žena je točila. Ko je z negotovo roko žganje razlivala, se je kmetič razjezil in vzkliknil: »Norica, pazi, drugače te bom moral jaz naučiti!« Hudobec se je akladko smejal.
Tedaj je potrkal na vrata berač in poprosil za košček kruha
»Vseh lačnih ne morem hraniti!« je zaklical kmetič in beraču zaloputnil vrata pred nosom. Hudobec si je zvito pomel roke.
Kmetica sta pila in pila. Drug drugega sta hvalila in se bahala. Vragec je dejal svojemu mojstru: »Pazi, zdaj sta lisici. Kmalu bosta volka.« In res! Po hvalisanju sta se jela zbadati Župan se je razjezil in svojega prijatelja udaril po obrazu. Hudobec ni mogel več skriti veselja Toda vragec je rekel : »Počakaj, kmalu bosta svinji!«
Da bi se maščeval za udarec, je kmetič pognal steklenico za gostom. Ta pa se ji je ognil in mu utekel. Kmetič se je zamajal za njim. Begunec je padel. Preganjalec se je zvrnil čezenj. Zvalila sta se v blato in tam obležala. Hudobec je potrepljal vragca po rami. »Ti, nesreča ti. Prav gotovo si napravil to pijačo iz lisičje, volčje in svinjske krvi.« »O ne,« je zadovoljno odgovoril vragec, »to pijačo si je človek napravil iz vsakdanjega kruha. Lisičja, volčja in svinjska kri niso v pijači, ampak v človeku. Človek se premaguje, dokler je močan. Toda ko pije mojo pijačo, pr*-
Lev N. Tolstoj:
Ko so prvič kuliaii žgaeje
Siromašen kmetič je šel nekega dne na polje orat. S seboj je imel le košček suhega kruha. Skrbno ga je skril v grm, prijel ročico v roko in veselo pognal konja.
čez dve un sta bila kmet in konj od napornega dela že utrujena. Spregel je konja, da se je mogel pasti, sam pa je Blodil h grmu. Iskal je svoj kruli, toda ni ga mogel najti. Ko je namreč oral, je šel vragec mimo. Vzel je kruli in se skril za grm, misleč, da se bo še veselil, ko bo videl, kako se kmetič jezi Toda kmetič je samo dejal: »Brez dvoma ga je vzel nekdo, ki je bil lačen.« Veselega srca in praznega želodca se je vrnil na delo.
Vragec se je v svoji žrtvi nasmolil. Èel je k svojemu mojstru hudobcu in mu povedal, kako ni mogel kmetu nič napraviti: »Malopridnik!« je zagrmel hudobec na ubogega vragca, »če v treh letih ne dobiš kmetičeve duše, te v vodi utopim.«
Vragec se je prestrašiL Premišljal je in premišljal, kako bi veselega kmetica zapisal peklu. Naposled se je spomnil. Nadel si je kmečko obleko in šel h
aagovanje -izgine m živali v njem se iprosté! Pusti, da bodo ljudje pili in rvoja žetev bo obilna.«
Hudobec je vragea navdušeno objel. Nato pa je poklical svoje podlošnike. Ko so se zbrali, je pripel svojemu modremu slugi največje odlikovanje in vzkliknil: »Med vsemi vragi je moj najboljši služabnik vrag-žganje, ki smaguje s čašo, a za njim pride pekel.«
Danilo Gorinšek:
Pomladna
Zdaj pa tisto še zapojmo o zeleni Vesni, la je lepša, mnogo lepša kakor so vse pesmi
Ki prihaja kot kraljična zlata iz daljave, ki bolj žarka je, bolj svetla kot zvezde bleščave.
Pa še tisto zaželimo, da nikoli Vesni ne bilo bi konec v srcu, in tudi ne — tej pesmi!
iljeo Aleksejev:
Moč in zvijača
Ukrajinska pravljica.
dekoč se je neki mužik s polnim vosom vračal z gozda domov. Na poti ga srečajo volk, merjasec in medved, ter mu pravijo:
»Veš, človeče, kaj ti pravimo?«
»Kaj?«
»Sila smo močni, toda zvijače nas moraš naučiti.«
»Zakajj pa ne? Prav rad, toda nimam je tu, doma visi na kljuki. Veste, kaj?«
»Kaj?«
»Merjasec in medved, v'dva ostanita tu, midva z volkom pa greva domov po zvijačo.«
Ko sta prišla domov, je dejal mužik miku :
»Počakaj tu, jaz pa grem v kočo.«
Volk je čakal, mužik pa je šel v ko-So, vzel puško in ustrelil volka. Potem ie vzel par klobas in malce masti in se ernil nazaj v les, kjer je bi pustil ko-aja. Tam je zakuril ogenj in pričel peči klobaso. Ko je pričela dišati, medved ti mogel več zdržati.
»Kaj pa tako diši? Daj še meni!«
Mužik pa je pokazal na merjasca:
»Kaj nek" diši, ta tamle! Ubij ga!«
Medved ni dolgo premišljal, izruvaJ
)e drevo in ubil merjasca. Mužik je na-rezal nekaj kosov slanine in komaj jo je hotel postaviti na ogenj, že je medved zabrundal:
»Oj, ne morem več čakati! Priveži me, sicer ne zdrž'm: tako mamljivo diši...»
Mužik si ni dal dvakrat reči, privezal ga je k hrastu in vprašal;
»Nu, je dovolj trdno? Se ne boš odtrgal?«
Medved je poizkusil.
»Trdno, zdaj se ne bom odtrgal.«
Tedaj je mužik zgrabil sek ro in ubil medveda:
»Evo vam, vsem trem, — to je zvijača!«
Legende o lastovkah
Povsod je znana stara vraža, da oni, ki ubije lastovko ali uniči njeno gnezdo, zaigra svojo lastno srečo. Lastovka je bila v poganskem staram veku posvečena hišnim bogovom, penatom. Skrb zanjo je bila zato verska dolžnost, ki je prinašala blagoslov. Ce je lastovka napravila svoje gnezdo v kaki hiši, je to pomenilo naklonjenost hišnih bogov. Če je svoje bivališče zapustila, je to kazalo, da so hišni bogovi užaljeni in da bo v hiši smrt, obubožanje ali ogenj.
Tudi ruski kmetje zelo pazijo na lastovke. Temu je vzrok pravljica o nar Stanku te boječe živalioe. Pravljica namreč pripoveduje, da lastovka prihaja na zemljo iz raja, da bi jo ogrela. Zato pomeni zgodnji prihod lastovk obilno žetev. Kdor ukrade lastavičje gnezdo, da bi privabil blagoslov na svoj ' dom, dobi za kazen pige na obrazu.
Skandinavoi imenujejo lastovko »ptico tolažbe«. To ime in pažnjo, ki jo posvečajo svojemu gostu, razlagajo s tem, da je lastovka takrat, ko so Krista križali, letala okrog križa in žvrgolela: »Bodi potolažen, bodi potolažen!«
Tudi pri drugih narodih poznajo brez-števila legend o lastovkah. Tako trdijo o njih. da niso ptice selivke, temveč da prežive zimo pri nas. Zima pa jim ne more škodovati, ker se skrijejo v blatu na dnu rek in morja, ali pa v toplih kotlinah in jih zato ne moremo videti
Cvetko Golar:
Čmrlj
Na skrivljeno vrbo z votlino in grbo pribučal je čmrlj, ki godec je vrl.
Po mačkah pleza, za medom opreza in gode in pleše, da ogenj se kreše.
Brni in ropoče, jdklene vse koče, pogreza se v rove in dolbe si rove.
In ko se naj čl je, še vrbo objel je pa zletel naprej, kjer cvet diši z vej.
Za spretne roke
Veseli otroci iz steklenic
Na sliki vidite dve veseli .igrački: Kitajca in Nizozemca. Toda to nista punčki, ampak dve zakriti vinski steklenici, ki sem ju stricu pripravil za darilo.
sobnih stroškov dosti lepega- Zato pazite, kako se to napravil
Za Nizozemko vzemite jabolko, ki bo služilo za glavo, olupljen mandelj za nos, dve rozini za oči in za usta šipek. Za predpasnik vzemite okrogel kos narez'ljanega papirja in štiriogiatoga za avbioo.
Za roke si izberite nekaj rožnatega, za obleke pa lilastega svilenega papirja, vendar si pa lahko izberete tudi druge barve.
Imeti morate tudi košček zlatega traku, da privežete avbico in predpasnik, Ln naposled kos močnejše žice.
Najprej je treba pritrditi jabolčno glavo z žico oko! stekleničnega vratu. Konce žice ovijte okrog vratu in obenem zavijte tudi kos druge žice, ki bo na-mestu rok.
Z rahlo stisnjenim kosom svilenega papirja, ki naj bo mesne barve, ovijte roke. Na obeh straneh naj visi čez košček papirja.
Potem napravite iz dveh sešitih kosov bluzo na steklenico, čeznjo pa gosto nagubano krilo z lepim čipkastim predpasnikom. To ni tako težko, Največ truda zahteva glava.
Oči in usta zložite z buciko, za nos pa napravite zarezo, kamor vtaknite mandelj z debeljšim koncem naprej. Pokrov avbice nagubajte, ovijte okrog nje zlati trak in zavihnite prednja kor>-ca na ven, da bo punčka prava Nizozemka. Na roko ji obesite košarico za cvetje, ki si jo napravite iz škatljice za užigalice.
Kitajec pa tudi ni tako težak. Pri njemu vzemite za glavo rajši citrono — saj imajo Kitajci rumeno barvo kože. Za usta si izberite pet nanizanih belih biserov.- Gornja obleka je iz mahasto zelenega svilnega papirja izpod njega pa gleda rožnato krilo. Obleka je pravokoten kot papirja, ki ga izrezi zadaj do srede vratu in ob obeh straneh zlepi
Cez roke mu obesi dolg rokav. Ozek ovratnik mu bo prav dobro pristojal. Nikakor ne smeš pozabiti na kitajske brke in čop iz svilene prejce.
Na sliki vidite, da ima žolti mož tudi kulovski klobuk. Napravite ga tako, da izrežete okrogel košček ovojnega papirja do sredine in prelepite oba robova drugega čez drugega. Z buciko pritrdite klobuk na citrono. Kitajec stoji pred vami.
To delo ni težko. Ni treba ne šivati ne vezati. In kdor je spreten, si bo znal napraviti tudi še kaj drugega.
O možu, Id je imel dve teïîci
(Zapisal kmet iz Gibine.)
Nekoč јг živel mož, ki je imel dve telicd. Gosposka ga je tirjala za davek, on pa ni imel, da bi plačal. Zato je šel in prodal manjšo telico za pet goldinarjev. Gre domov, gre, pa ti pride k veliki mlaki, notri so bile žabe, ki so kar naprej kričale: »Šest, šest, šest!« Mož jih nekaj časa posluša, pa jim reče: »Saj sem prodal telico le za pet, ne za šest goldinarjev.« Žabe malo utihnejo, pa začno spet kričati: »Šest, šest, šest!« Mož zakriči; »O, te hempaste pape, ali vam nisem rekel, da sem prodal za pet! Zakaj se norčujete!«
Vzame iz žepa mušnjiček in začne šteti. Ko je preštel, pravi: »No, vidite, da imam samo pet goldinarjev!« Pri tem srdit zažene denar v vodo! »Ker mi ne verujete, pa si same preštejte,« jim reče, »ali glejte, da mi brž povrnete.« Žabe pa so bile tihe in mu niso vrnile denarja. Dolgo je stal žalosten pri mlaki, slednjič odide proti domu.
Glej, žena stoji na pragu pa ga vpraša: »Mož, kje imaš denar?« Ji pove, da je šel mimo mlake, pa so tara naît i zeleni norci kričali nad njim, da je prodal telico za šest, ne za pet goldinarjev. Zato jim je dal denar prešteti, pa mu ga niso vrnili. In nazadnje veli ženi: »Veš kaj, še to telico bom zaklal, zakaj bi tu sama stala? Meso lahko prodava, kožo pa obesiva na izbo.« — In res zakolje telico, jo sleče, spravi kožo, meso pa pelje v mesto.
Vozi, vozi, pa dohiti tolpo psov. »O, mrhe sestradane, vem, daste lačni! Nate mesa, pa se nažrite! Kdor bo največ pograbil, tisti bo plačal telico.« Psi so telico požrli, velik mesarski pes je požrl največji kos. »Dobro,« reče mož, »čaikaj me, vragec, ti si največ požrl, boš pa plačal. Saj te poznam, da si mesarjev sultan.« — Pa gre mož naprej in pride k mesarju m mu pravi: »Plačaj mi mojo telico!« Mesar odgovori: »Glej ga norca, kdaj sem jo pa kup.il od tebe!« Kmet odgovori: »Ti je nisi kupil, aili tvoj pes jo je pojedel.«
Mesar se je smejal, da je po bedrlh pokal in je iztiral moža čez prag.
»Čakađ, jaz ti že najdem gospoda,« veđi mož pa odide h kralju. Tisti kralj pa je imel hčer, M se ni še nikoli smejala. Zato reče temu možu, ako jo na smeh пареЦ;, da mu jo dâ za ženo.
In mož začne brž pripovedovati o žabah, ki so vpile »šest« in o psih, ki so požrli telico, ne da bd jo plačali. Kralje-
f
va se je smejala, da so fi tekle solza po licih kakor graih.
»Dobro,« pravj kralj, »ti si jo pripravil do smeha, zato ti jo dam za ženo.« Mož odvrne: »Rajši mi dajte kaj denarja!« Kralj reče: »Ker je nočeš, prida jutri k meni, dobiš jih petsto.«
Mož je seveda mislil, da dobi petsto goldinarjev, a kralj mu je namenil le toliko batin, ker mož ni maral njegove hčere za ženo in je bilo to za kralja velika žalitev. Ni namreč vedel, da je mož oženjen.
To pa je slišal Žid, ki je stal pred kraljevo palačo in čakal, da bi koga opeharil, in mu reče: »Kumek moj dragi, daj, da ti zmenjam tistih petsto, ki jih dobiš od kralja. Dam ti zato same srebrne groše.«
»■Daj mi jih, jutri dobiš mojih petrsto!«
In žid mu dâ za petsto goldinarjev grošev, ki so bili vsi ponarejeni in niti počenega groša vredni.
Drugi dan pa pokliče kralj moža, da bi mu odštel petsto batin, a mož reče:
»Vaša kraljevska milost, jaz nič ne dobim, ker sem jih obljubil nekemu židu.«
Kralj da mahoma židu odmeriti petsto batin, da јг komaj hodil
Kmet pa je v krčmi štel groše In zabavljal čez zida, ki mu je dal sam ponarejen denar. Zid ga sEši in gre kralju zatožiit, češ da je zabavljal čezenj. In kralj mu vali:
»(Pripelji mi moža, da ga naučim, kako se grah teše!«
Zid pride v krčmo 1 zavpije: »Ajda, brž hodi z menoj h kralju!«
Kmet odgovori: »Nimam sufcnje.«
Žid mu da svojo., samo da bi šel.
Ko so ргШ h kralju, vpraša ta krnela: »Ali je res, da si ti četz me zabavljali?«
Kmet pravi: »N? res, Ш laže. On bJ tudi rekel, da je njegova suknja, ki je na meni.«
»Saj tudi Je,« pravd žid.
»Vidite, kako laže,« reče mož.
Kralj 93 razsrdi in izžene Žida, ki }e slep a ril kmete, iz kraljestva, možu pa da petsto goldinarjev.
Dragi „Jutrovčki"!
Za nagrado so bili Izžrebani:
Franc Kržan, uč. IV. razr. v Dobu pri Domžalah;
Milena Prekoršek, пб. П. razr. real. gimn. Sv. Barbara pri Mariboru;
Mitja DomlcelJ, uč. IV. razr. v Zagrebu, Petrova ulica 32.
Vsak nagrajenec dobi lepo knflgo, okrašeno z mnogimi slikami, lz Mladinske knjižnice »Jutra«.
Prihodnjo nedeljo bomo objavili nov natečaj. Opozorite svoje prijatelje In znance, da pazljivo prečltajo prihodnjo številko, kier bomo spet razpisali nekaj lepih književnih nagrad.
Uredništvo »Mladega Jutra«
Uganka z jabolki
V Ljubljani živita dva starčka: eden se piše Kovač, drugi pa Kregar. 2e dolgo let prodajata na sadnem trgu sadje. Dasi sta bila prav za prav vedno konkurenta, se vendar žive dni ni- • sta kregala in sta živela v miru.
Letošnjo pomlad pa sta sd skočila v lase, vpila sta in metala drug na drugega korenje in čebulo. Naposled je moral oba dva stražnik odvesti na policijsko ravnateljstvo in tam ju je službujoči oradnik zaslišal.
Kovač je pripovedovali o vzrolcn prepira takole:
»Obadva sva imela zjutraj v košu po trideset jabolk. Jaz sem imel domače sadje in prodajal sem tri jabolka za dinar. Kregar pa je imel ameriška — kalifornijska — jabolka, ki so seveda dražja. Dajal je za dinar samo dve jabolki. Ali ker je — oprostite za izraz — požeruh in sneden človek, je že ob pol sedmih zjutraj šel k »Mačku, tam za vodo« na vampe in je prepustil svojo branjarijo v oskrbo meni.
Rekel sem si: »Ali naj prodajam tri Jabolka za dinar in potem spet dve jabolki za dinar? Kako naj to pomni moja stara glava? Rajši jih bom seštel dve jabolki za dinar in tri jabolka za dinar, to da pet jabolk za dva dinarja.
Imel sem 2 krat 30, torej 60 jabolk. Napravil sem torej dvanajst kupčkov po pet jabolk (12 krat 5 je 60) in prodal vsak kupček za dva dinarja. Dobil sem torej 12 krat dva, to je 24 dinarjev.
Pravim si: »Svoja jabolka sem prodajal po tri za dinar. Ker sem imel 30 jabolk, dobim 10 dinarjev, ostanek, 14 dinarjev pa naj si vzame Kregar«.
Kregar se je seveda branil: »Je res, da stane trideset jabolk 10 Din, ako so po tri dinarje. Dve moji jabolki pa staneta tudi dinar in trideset jih velja 15 dinarjev in ne pa 14 dinarjev. Svoj denar hočem. Ne morem zato, da je Kovač sadje zmešal in napravil dinar izgube.«
Zdaj pa dragi čitateljS tn čitateljice
pomagajte najti policijskemu uradniku napako v računu in tako pomagajte tudi starcema do sprave in miru
Rebus
Križanka »Pismocr
Vodoravno: 1. Sporočilo. 6. Svetopisemska oseba. 8. Okvir pri vratih. 9 Tipalni organi.
-/	2	J	*	S	n
6					7
â					
9					
Navpično: 1. Zaprta roka. 2. Kazatal zaimek. 3. S travo porasla ravan. 4. Reka v dravski banovini. 5. Ptič. 6. Na-plačilo.
Rešitev križanke »Mlin« Vodoravno: 2. pav. 4. kumin. 6. ometa.
7. danes.
Navpično: 1. kamen. 2. prana. 3. vfle. 4. kod. 5. nos.
ReSltev »Lestvic©«. 1. Hze, 2. Blba, 3. Љат, 4. nboj, 5. Ivan. I. Zeleni Jurij, II. Bela Krajina.
Rešitev rebnsa Jurij Zeleni se z mavrico paše; srečno, veselo selo bo našel