VESTNIK sMMMMHmMmHHHHHmmtumtmumHHmHmtmMHHtnntPg Poštni urad 9020 Ceiovec E Veriagspostam! 9020 Kiagenfurf § izhaja v Ceiovcu Er$cheinung$ort Kiagenfurf Posamezni izvod 3 šiiinge E mesečna naročnina 12 šiiingov E E ceioteina naročnina 120 šiiingov E P. b. b. LETNIK XXXii. CELOVEC, PETEK, 30. DECEMBER 1977 ŠTEV. 32 {1846) Tudi v bodoče odtočno in enotno proti vsakomur, ki bi poskuša! razbiti našo strnjeno fronto v borbi za pravice, ki nam grejo Na skupni seji Nadzornega in Upravnega odbora Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dne 21. decembra 1977 je bita sprejeta naslednja NOVOLETNA POSLANICA Leto 1977 je biio ieto neprekinjenega enotnega boja koroških Siovencev za dosego pravic, ki nam grejo. Doseženi uspehi, ko nas niso mogii prestraiiti inscenirani politični procesi niti nas prisiiiti v defenzivo nedemokratični zakoni, potrjujejo, kako močno spodbudo je dai našemu tjudstvu uspei bojkot jezikovnega ugotavijanja za dvig narodne zavesti in za utrditev narodne enotnosti. Toda ti uspehi hkrati s pozitivnimi in negativnimi izkušnjami iz dosedanjega razvoja pravne situacije po sprejetju zakona o narodnih skupinah in z njim povezanih protiustavnih odredb zvezne viade o sosvetih narodnih skupin, o uporabi siovenskega uradnega jezika poteg nemščine pred upravnimi ob-iastmi in sodišči, o dvojezičnih topografskih označbah in krajevnih napisih ter o siovenskih obiikah krajevnih imen terjajo od nas, da postavimo naši nadaijnji borbi jasne, neposredne ciije. Poskus rešitve čiena 7 državne pogodbe namreč perečega vprašanja naše narodne skupnosti ni reši) niti ni dovede) do prepotrebne pomiritve v dežeii, marveč s svojo detno, zoževaino in državno pogodbo kršujočo, neteritoriaino in zgotj individuaino obiiko ureditve terja povsod tam, kjer kijub njeni avtohtonosti zanika prisotnost sio-venske narodne skupnosti, vedno znova v konfrontacijo in ustvarja nevarno žarišče nezadovoijstva in nemira v tem de)u Evrope. Koroški Stovenci ponovno poudarjamo, da ne žetimo konfrontacije in da smo za mirno sožitje! Toda takšno je mogoče zagotoviti )e s sporazumno rešitvijo na osnovi enakopravnih pogajanj in ne z ok-troiranjem nedemokratične ureditve, k) poieg tega ni v skiadu z dotočiti, ki jih v korist siovenske narodne skupnosti vsebuje državna pogodba z dne 13. 3. 1933, ki je hkrati osnova vzpostavitve neodvisne in demokratične repubiike Avstrije. V ietu 1978 bo miniio 40 )et od tistih usodnih dni, ko so nacistične oborožene siie vkorakaie v Avstrijo !n jo začasno zbrisaie z zemijevida. Koroški Stovenci iahko s ponosom opozarjamo na svojo antifašistično osvobodiino borbo na strani zavezniških in asociiranih si). To je b))a edina oborožena borba v mejah veHkonemškega rajha in zato brez dvoma predstavijo pomemben doprinos za osvoboditev Avstrije, pa tudi osnovo za zagotovitev manj-šinsko-varstvenih dotoči), kakršne vsebuje č)en 7 državne pogodbe. Zato 40 !et po usodnih marčnih dneh 1938 in 30 tet po razgtasitvi dekiaracije o čtovekovih pravicah upravičeno terjamo tako rešitev čtena 7, ki bo konformna državni pogodbi )n v skiadu z dektaracijo o čtovekovih pravicah, katerih naj-žtahtnejša je neovirana, svobodna uporaba materinega jezika na domači podedovani zemiji. Trenutna rešitev s pomočjo zakona o narodnih skupinah in z njim povezanih odredb zvezne viade ni v skiadu ne z državno pogodbo, ne s konvencijo o čtovekovih pravicah, ne z načeti zaktjučnih aktov konference o varnosti in sode-tovanju v Evropi. Zato se z njo ne moremo sprijazniti — niti ne pod pritiskom takih poticijskih ukrepov, da jih je ceio ustavno sodišče mo-raio obsoditi kot kršitev konvencije o čtovekovih pravicah, kot kršitev pravice do osebne svobode in kot protiustavne. Zato terjamo prenehanje s poii-tičnim pritiskom in ukinitev potitič-nih procesov proti čianom naše narodne skupnosti samo zaradi tega, ker so se za dosego zajamčenih pravic postuževati spiošnodemo-kratičnih obiik boja za nacionaine in sociaine pravice. Koroški Siovenci apeiiramo na vtado in zakonodajaica, da s prizadeto narodno skupnostjo pristopita k reševanju čiena 7 v skiadu z duhom in črko državne ogodbe, brez pogojevanja manjšinskih pravic s števiično močjo in brez omeje- vanja avtohtonega nasetitvenega prostora siovenskega prebiva istva na Koroškem. Zveza siovenskih organizacij na Koroškem se bo vsekakor tudi v tetu 1978 trudiia za tako sporazumno rešitev. V ta namen bo v sode-iovanju z drugimi organizacijami koroških Siovencev in z nemško govorečimi demokrati nadaijevata s prizadevanji, da domačo in mednarodno javnost statno opozarja na nedemokratičnost trenutne ureditve, ki nevarno omejuje spiošno-demokratične in ceio osnovne čio-vekove pravice in s tem ogroža mir v tem deiu sveta. Prav tako bomo nadatjevaii z uveijavijanjem in koriščanjem pravic iz čiena 7 državne pogodbe na vseh področjih. To med drugim pomeni: skrbeti bomo za povečanje števiia prijav otrok k dvojezičnemu pouku; uporabijaii bomo sio-venski uradni jezik pred upravnim! in sodnimi obiastmi na vsem avtohtonem naseiitvenem ozemiju; in uveijavtjaii bomo našo enakopravnost v vseh kutturnih in gospodarskih ustanovah. To pa nikakor ne v smisiu zakona o narodnih skupinah, ki dejansko pomeni bistveno posiabšanje prejšnjega stanja in je — kakor ugotavtjata avtorja knjige „3sterreich und seine Siowenen" — izraz „vetičastnega uspeha nemške nacionaine poiitike" in „usod-ne podvrženosti vtade diktatu Kdrntner Heimatdiensta, ki na Koroškem očitno ne trpi nobene atter-native". Zato bomo tudi v bodoče vztrajno terjaii prepoved organizacij, katerih dejavnost meri na to, da siovenski narodni skupnosti odvzame pravice in značaj manjšine. Le prepoved detovanja takih sit je garant za spremembo zastruptje-nega poiitičnega ozračja, ki onemogoča atternativo — to je sodobno rešitev v sporazumu s prizadeto manjšino. Čeprav se vtada trudi, da bi s kritiko poiitike obeh osrednjih organizacij koroških Siovencev vnesta nezaupanje do njunega vodsvta in razdvojita naše vrste, imamo za seboj vetike uspehe, ki so prepričijivo zgodovinsko potrdito reatnosti in pravitnosti naše borbe. Tu misiimo predvsem na naše uspešne akcije v pretektem tetu, kot so: demonstracija na Dunaju, sprejem pri ge-neratnemu sekretarju OZN dr. Watdheimu, obisk pri predsedniku zveznega izvršnega sveta SFRf Djuranoviču, prikaz našega stanja v Ženevi, manifestacije naše borbene živtjenjske votje v Šentjakobu, Škocijanu, Dobrii vasi in Pti-berku, pa tudi na našo vsebot) prepričijivo angažiranost za gospodarsko in sociatno krepitev našega čtoveka. Vse to je biio mogoče te s skupnimi napori nas vseh brez raziike svetovnonazornega in poiitičnega gtedanja ter ob sodeiovanju demokratičnih sit avstrijskega naroda. To frontovsko obtiko boja za naše nacionaine in sociatne pravice moramo ohraniti tudi v novem tetu, kajti kadar gre za osnovne nacto-natne, to je za čtovekove in sptoš-ne demokratične pravice, ni mesta za samosvoje in sebične interese. Zato se bomo tudi v bodoče odtočno zavzemat) za enotnost prot) vsakomur, ki bi iz kakršnihkott ideotoških teženj, ozkostrankarskih interesov ati sebičnih ambicij poskušat razbiti aii zrahtjati našo strnjeno fronto v borbi za dosego pravic, ki nam grejo! Leto 1977 - uspešno kljubovanje protimanjšinski politiki Navada je, da na honczz /eta pog/edamo nazaj na prehojeno por zn shzzšamo zzgotovzt/, ha; je Mo pravZ/no zn ha; znan; pravt'/no, hje smo zabe/ežt'/Z zzspehe zn hje nezzspehe. Vendar je eno /eto v zgodovznZ naroda taho hrafho obdobje, M b/ napravz/Z ve/Zho napaho, če b/ ga shzzša/z' obravnavat/ zn g/edatz' /oceno od dogodhov pred njzm zn od zastav/jen/h cz/jev po njem. Po drag/ stran/ pa je že eno samo Žeto, v haterem se narod bor/ za svoje osnovne prav/ce, /ahho ze/o pomemben mejnzh. V tej zvez/ bt opozorr/ /e na /eta 7977 do 7943, hz brez dvorna predstav/jajo eno najbo/j pomembn/h obdob/j v zgodovznZ s/ovenshega naroda. V /eta 7977 je za horošhe S/ovence značZ/no predvsem to, da smo aspe/Z aspešno h/jabovatz poshasom zbrzsatz naše vprašanje z vsahodnevnega reda taho ho-rošhe hot avstrzjshe zn še z/astz tad/ mednarodne po-/ZtZhe. Č/SPEEO nam je, potem ho je s 7. jebraarjem 7977 zače/ ve/jat/ zahon o narodnzh shapznah, hz' je bz/ sprejet brez nas, protz nam zn v našo šhodo, zn potem, ho so 7. ja/Zja 7977 stopz/e v ve/javo odredbe (predsvem prodaht po/Ztzhe PPO zn NND), hz' so naše avtohtono nase/Ztveno ozem/je razhosa/e na otohe zn otočhe ter astvarZ/e pravno g/edano več hategor/j S/ovencev, da smo pretežen de/ zavednega s/ovenshega preb/va/stva organ/zzra/Z v prot/ahczjo. V tej zvezZ bodZ omenjena manjšinsha demonstraczja v Ce/ovczz, hr so jo organz-zZra/e vse s/ovenshe m/adznshe organzzacZje na Noro-šhem. Nov e/ement naše borbe so tad/ /oha/ne demon-straczje v Sentjahoba, Dobr/r' vasz', Shoczjana Zn P/Zber-ha, hjer se je domače prebzva/stvo apr/o hrZvzčnZm zaho-nom Zn zahteva/o dos/edno jezzhovno enahopravnost. Pa tad/ drzzge zahteve S/ovcncev na občznshz ravnZ so sestavnZ de/ naše borbe v /etzz 7977, v haterem smo bZ/z prvzč po do/gzh /etzh spet bo/j przsotn/ tadz' v ZZ/jshz' do/tnr. Č/SPEEO nam je v avstr/jrhZ javnost/ obdržat/ Zn de/oma ce/o pog/obzt/ stzhe Zn sode/ovanje z demohratzč-nZmz sr'/amz. OpozorZ/ b/ /e na hnjzgz' „7?aamp/anangs-gespracb Sadharnten" Zn „OsterreZcb and sezne S/owe-nen", v hater/b nemšho govoreč/ demohrat/ znanstveno przhazajejo nehatera pomembna področja naše narodne shapnost/ (gospodarsha sZtaaczja jažne Norošhe, po-/ZtZčnz' pr/tzsh na horošhe S/ovence pred Zn po podpzsa avstr/jshe državne pogodbe, do/go/etno nezzpo/njevanje č/ena 7, prot/s/ovensh/ značaj nove zahonodaje itd.) Zn s tem omogočajo šzršzm avstrzjshZm množzcam, da se seznanzjo z našo prob/ematzho. Ob tem nas najbo/j za-dovo/jzzje dejstvo, da so avtorj/ obeh Zmenovanzh hnjZg przš/Z do podobnzh zah/jztčhov Zn spoznanj hot mZ sam/; to spoznanje naj bo v to/ažbo tZst/m, hz' se j/h včas/h /oteva ma/odttšje. P7!)PEPO nam je — protZ vsem poshzzsom avstrZjsh/h Zn še posebej horošhzh ob/astZ — v mednarodnZ jav-nostZ ohranztz' ahtzza/nost horošhega vprašanja. Saj sho-raj ne mzne mesec, da se ne b/ og/aša/Z novznarjz' Zn drzzg/ predstavnzhz' Zz raznzh evropshZh držav na sede-žzh našzh organzzacZj. Ezzdz so/Zdarna podpora S/ovencev v ZdrzzženZh državah zlmerzhe, TčanadZ, SvedshZ Zn v drrtgZh državah sveta neprestano raste. V ta ohv/r pa moramo zzvrstztz tzzdz sprejem predstavnzhov naše narodne shzzpnost/ prz' genera/nemzz tajn/hzz OZN dr. Nrtrtzz šVa/dhermrt. P7SPEPO nam je pog/obztz' vsestranshe odnose z ma-tzcnZm narodom Zn drzzgzmZ jrtgos/ovanshZm/ narod/ Zn narodnostmz'. Predvsem bz' v tej zvez/ pozzdarz/ navezavo novzh gospodarshzh stzhov z merodajnzmZ dejavnzhz' šzrom /rtgos/avZje. P7SPEPO nam je znotraj naše narodne shzzpnost/ zztr-dztz' organZzaczjshe ob/Zhe po/Ztzcnega, hzz/tzzrnega, m/a-d/nshega Zn športnega de/ovanja. OmenZm /e zzspe/e pros/ave 70-/etnZce obstoja našzh prosvetnzh drzzštev na podeže/jzz a/Z vrsto sem/narjev, na haterzh smo začrta/Z smernzce za de/o v pr/hodnjem obdobjzz. /zbo/jša/t' smo tzzd/ szstem Znjorm/ranja šzrše avstr/jshe Zn mednarodne javnost/ o našzh prob/em/h; smo szcer še/e na začethzz te pot/ Zn se moramo bor/tz' še z ve/Zh/mZ težavam/, ne nazadnje tzzdz zato, her ta naša dejavnost do/oče-n/m hrogom nzhahor ne gre v račzzn. Č7SPEPO nam je, da je nova prot/manjš/nsha zaho-nodaja, z/astz har zadeva sosvete, de jaeto osta/a samo na paptrjrt; h/jzzb naporom Zn naravnost zzmazanz /gr/ do/očen/m hrogom n/ zzspe/o Znsta/ZratZ tretje sz'/e med horošh/mZ S/ovenc/. P7SPEPO nam je, da bodo v bodoče tzzd/ S/ovencZ pr/ ZZ/jZ Zn v Požzz /ahho sprejema/Z te/evzzZjshZ program vnM^nnemj^^^ No bodo dobz7z' na nemšhe prevode S/ovenshega vest-nzha naročen/ po/ZtzhZ Zn ob/Zhova/cz' javnega mnenja na svojo mzzo ta č/aneh, bodo verjetno zzhaza/Z sporo-čztz javnost/, da S/ovencZ sam/ potrjzzjejo, haho dobro j/m gre Zn haho zzgodne pogoje de/ovanja da /majo. Poda že vnaprej j/m odgovarjamo, da je vse, har smo (Dalje na 8. strani) Neresnice ne bo resnična pa naj jo še tako trmasto ponavijajo # V zadnji iteviiki našega iista smo v članku, kjer je bito govora o vprašanju sprejemanja slovenskega TV-programa na južnem Koroškem, med drugim ugotoviti, da se spričo večietnega zaviačeva-nja tozadevnega privoijenja s strani Avstrije vedno boij utrjuje prepričanje, da se za odkioniinim staiiščem avstrijske strani skrivajo povsem doiočeni vzroki in nameni: da ne gre za tehnične vzroke, temveč za po-iitične namene. # Danes iahko sporočimo, da je RTV Ljubijana v ponedeijek 26. 12. 1977 začeia redno oddajati svoj teievizijski program prek pretvornika na Peči. Ta pretvornik odaja na 47. kanatu na UHF področju z vertikaino poiarizacijo ter bo s teievizijskim signaiom pokriva! na Koroškem Ziijsko doiino do Šmohorja ter področje okoii Beijaka do Baškega jezera. Začetek obratovanja pretvornika na Peči pa je na Koroškem povzroči) nov .preplah". Spet slišimo oz. beremo alarmantne vesti, češ, da bo 10 do 25 tisoč gledalcev rra Koroškem prizadetih v sprejemanju avstrijskega TV-programa, ker bo pretvornik Peč povzročal hude motnje na obširnem področju. Meritve, ki so jih meseca septembra opravili avstrijski strokovnjaki, pa so privedle do povsem drugačnih ugotovitev. Predvsem so avstrijski strokovnjaki ugotovili, da krivda za deloma slab sprejem avstrijskega programa nikakor ni na jugoslovanski strani, ampak na avstrijski. Gre v prvi vrsti za pretvornik Bleiberg-Wiesen, o katerem so meritve pokazale, da bi bilo njegovo območje z vključitvijo pretvornika na Peči najbolj prizadeto. Toda prav glede pretvornika Bleiberg-Wiesen so avstrijski strokovnjaki ugotovili, da je samo na eni od šestih merilnih točk v Bleibergu lastni avstrijski signal ustrezen normam, na drugih petih merilnih točkah pa je veliko prešibek, daleč pod minimalno normo, ki je bila sprejeta na mednarodni konferenci v Stockholmu. To pomeni, da je signal pretvornika Bteiberg-Wiesen za 6 krat (točno 6,3) premajhen za normalni sprejem z zunanjo anteno; posledica tega je, da gledalec avstrijskega programa dobi te 0,16 vrednosti od signala, kakršnega bi potreboval za normalen sprejem. Tako torej iz ugotovitve avstrijskih strokovnjakov jasno sledi, da zo motnje oz. slabši program na omenjenem področju ni toliko kriv Manjšinsko vprašanje je v prvi vrsti večinsko vprašanje me?!:, da se mor% vee;?M boriti prod igSfHfmK M4C;07Mdz?HM (astri;??! fežn;aw po asfrrrdactp, in rnora uzpo-stavŽjad na področja, ^;er živ; v so-ž;f;a z TnanpHMO, ozračje popo/nega zaapanja, popo/we enakopravnost;, ceiovife dvojezičnost; v kaitarnen;, dražkenem, gospodarskem ;n javnem živijenja. šoia pa, k; je osrednja ;n-st;tac;ja, k; vzgaja mčad; rod manjšine, ko v taki kiimi najno moraia napredovati. V doiočenem smisia se ko ta soia iz manjšinske šoJe vse koij spreminjaia v dvojezično šoistvo, kjer se kodo otroci enega in dragega naroda ačiii enakopravno oka jezika in ga potem tadi v vsem svojem na-daijnjem živijenja in deia okviadaii." ,,/agosiavija je v Evropi prav gotovo ?Mji?oij pester, najkoij večkar-ven mozaik narodov. Hkrati pa je to — kijak dejstva, da v njej živi toiiko narodov, da okstaja toiiko kaitar, jezikov, ver, toiiko raziičnik tradicij z raziikami v razvitosti, še-gak in okičajik — komogena dežeia. Homogena zato, ker je rešiia narodnostno vprašanje, vprašanje odnosov do narodnostnik manjšin." 7*ako je dejai predsednik SZDT Šiovenije Mitja Rikičič v oddaji, v kateri je (jakijanska 7*V pred dnevi v posekni oddaji TV stadia Hoper-Capodistria okširno prikazaia poio-žaj itaiijanske narodnosti na Hopr-skem. Predsednik Rikičič je meni/, da je načeia, ki so kiia sprejeta v asta-vo in zakone, treka staino aresniče-vati v živi praksi. Posekej giede dvojezičnega šoistva je med dragim na-giasii.- „Čeprav ga še tako dokro negaje-mo in ma omogočimo še tako dokra sredstva in pogoje za deio, se manjšinsko šoistvo ne ko mogio razvijati, če ne kodo v krajevni samoapravi na ceiotnem dvojezičnem, narodnostno mešanem področja MstvRrjfn;' pogoji in ozračje popoinega sožitja med večinskim in manjšinskim narodom. .Manjšina' se mora z vso svojo kai-taro, s svojim gospodarskim prizadevanjem, s svojim jezikom počatiti z večinskim narodom kot doma, da stanaje kapno z njim v isti kiši. To pa pomeni, da mora predvsem večinski narod osvojiti popoino načeio dvojezičnega komaniciranja. Popoina ceiovita dvojezičnost je pravzaprav tisto, kar astvarja ozračje popoinega sožitja med večino in manjšino." Odiočno pa je predsednik Rikičič zavrni/ poiitiko raznarodovanja ter poadarii.' „Zeio jasno in zeio odiočno se je treka apreti vsaki tezi o tako imenovani naravni atimiiaciji kot naravni zakonitosti, kot samotoka, ki pač svet vodi do tega, da se maii narodi spajajo z veiikimi. To ni resnična siika, ker ni naravne asimiiaci-je. Vsaka asimiiacija je namreč povezana z neenakopravnimi odnosi, ki jik vsiijajejo kote ai; nekote razmere na posameznem področja. Zato se mi zdi, da je manjšinsko vprašanje v prvi vrsti večinsko vprašanje, To po- pretvornik Peč, temveč leži krivda predvsem pri lastnem pretvorniku Bleiberg-Wiesen! Zato so na podlagi teh ugotovitev tudi prišli do zaključka, da je edini problem v tem, da bo pretvornik Bleiberg-Wiesen po vključitvi pretvornika Peč treba preglasiti s 47. kanata na kak drugi kanal (tozadevni stroški bi po mnenju strokovnjakov znašali največ 1500 šilingov). Hkrati pa so avstrijski strokovnjaki ugotovili, da okolica Bleiberga ni edino slabo oskrbovano področje, marveč so na Koroškem tudi še druge .sive lise", kot npr. Gospa sveta, Tešinja vas (Tessendort), Poreče itd.; tudi za ta področja bo moral poskrbeti ORF, da bodo oskrbovani s TV signali. Razširjevalcem alarmantnih vesti o .jugoslovanskem motenju praznične TV" so pošteno stopili na gobec avstrijski strokovnjaki z rezultati svojih meritev. Kakor so izmišljene, neutemeljene in torej ziobne trditve o motnjah, pa so neresnične tudi izjave, da gre pri kanalu 47, na katerem oddaja pretvornik Peč, za .avstrijski" kanal. S stockholmskim planom je 47. kanal dodeljen med drugimi tudi Avstriji in Jugoslaviji, tako da o kakem ekskluzivnem lastništvu omenjenega kanala (kakor seveda tudi drugih) sploh ni govora! Kljub temu pa je deželni glavar Wagner svcječasno avtoritarno postavil trditev, da gre za .avstrijski" kanal in zdaj KTZ marljivo ponavlja za njim to trditev — čeprav gotovo oba vesta, da ni resnična. Vendar neresnica ne bo postala resnična, pa naj jo še tako trmasto ponavljajo. To velja tudi glede trditev o .motnjah", ki so jih avstrijski strokovnjaki sami ovrgli in s tem postavili v pravo luč vse tiste, ki si že leta izmišljajo tehnične vzroke, da se za njimi skrivajo s svojimi političnimi nameni. Jugoslovanska stran je to prozorno igro dolgo prenašala z občudovanja vrednim potrpljenjem. Končno ji je bilo slepomišenja dovolj in je dala pravilen odgovor: ne da bi še naprej čakala na milostno privoljenje Avstrije, je vključila pretvornik Peč in s tem vsaj delu koroških Slovencev omogočila sprejemanje slovenskega TV-programa. scfMsictz Ustavno sodišče na Dunaju je — kakor smo že obširno poročali — na javni obravnavi, ki je bi!a 6. oktobra, obravnavalo pritožbe skupine slovenskih miadintev, ki so se na vrhovno sodišče pritožiii zaradi ravnanja varnostnih organov ob odkritju brambovskega spomenika iani avgusta v Skotijanu, kjer so mlade koroške Stovence brutaino napadli, jih vkienjene odviekli v zapor in jih tam pretepali. V enem primeru je bila razsodba ustavnega sodišča dostavljena že v prvi polovici decembra, razsodba o ostalih pritožbah pa prejšnji teden. V primeru 3 pritožnikov je ustavno sodišče ugotovilo, da je policija z njimi ravnala nečloveško in poniževalno, kar predstavlja kršitev tozadevnega določila avstrijske ustave, predvsem pa tudi člen 3 konvencije o človekovih pravicah. Pri dveh od teh treh ter pri nadaljnjih 10 pritožnikih je ustavno sodišče ugotovilo, da ravnanje varnostnih organov predstavlja kršitev ustavno zagotovljene pravice do osebne svobode, kar je v nasprotju s členom 8 državnega temeljnega zakona. Prav tako pa je ustavno sodišče spoznalo za nezakonito tudi aretacijo 10 pritožnikov, ki jih je policija aretirala v Sinči vasi, kjer so zahtevali izpustitev njihovih v Skocijanu aretiranih in v Sinči vasi zaprtih prijateljev. Masprotno pa je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo H pritožnikov z utemeljitvijo, da z njihovo aretacijo, vklenitvijo in pridržanjem v zaporu ni bila kršena nobena ustavno zajamčena pravica. Pri tej odločitvi se je ustavno sodišče ravnalo po .verodostojnih" pričevanjih varnostnih organov [nasprotno pa pričevanja žrtev policijskega nasilja za sodišče očitno niso bila dovolj .verodostojna"). Za primere, v katerih je ustavno sodišče ugodilo pritožbam, je bilo notranje ministrstvo obsojeno na poravnavo stroškov v višini 30.391,20 šilingov, v primerih, kjer so bile pritožbe zavrnjene, pa morajo pritožniki poravnati stroške v višini 14.742 šilingov. Me da bi razsodbe ustavnega sodišča v tem kratkem poročilu podrobneje komentirali, pa je ob njej le mogoče ugotoviti, da pomeni razkrinkanje in obsodbo oblasti in uradnih dejavnikov na Koroškem, ki se v svojem zatiralskem odnosu do Slovencev poslužujejo celo protizakonitega nasilja in zavestnega kršenja ustave ter mednarodnih konvencij. "j Ne le zveneče izjave tudi tiho podrobno delo je potrebno Čeprav morda v zadnjem času ni bilo velikih spektakularnih akcij, se delovanje Solidarnostnega komiteja za pravice manjšin predvsem med nemškogovorečimi sodeželani nadaljuje v nezmanjšani meri. In ravno to tiho, drobno delo je morda še bolj potrebno, ker je predpogoj za javno nastopanje. Naj spomnimo samo na nekatere večje akcije, ki jih je Solidarnostni komite izvedel v preteklem letu. Mimo stalnega nastopanja z letaki predvsem pred šolami je komite mobiliziral za aprilsko protestno vožnjo na Dunaj, konec maja pa je bil eden od pobudnikov zadnje velike demonstracije v Celovcu, kjer je okoli 1500 ljudi protestiralo proti političnim procesom in za njihovo ukinitev. Ko so 1. julija začele veljati odredbe k zakonu o narodnih skupinah, je komite pozval na enoten nastop proti temu kratenju demokratičnih pravic. PORAST SVETOVNEGA PREBiVALSTVA: Vsako sekundo 4 otroci Po podatkih demografske statistike OZN je število svetovnega prebivalstva že preseglo 4,2 milijarde. Kako hitro se človeštvo množi, zgovorno kaže podatek, da se na svetu rodijo vsako sekundo po štirje otroci. V letu 1978 pa se bo svetovno prebivalstvo pomnožilo za nadaljnjih 83 milijonov ljudi, kar ustreza skupnemu številu prebivalstva Francije, Belgije, Nizozemske in Švice ali pa desetini kitajskega prebivalstva. Kitajska je namreč dežela z največjim številom prebivalstva, saj živi v njej okoli 825 milijonov ljudi. Poleg Kitajske je na svetu le še šest dežel, ki imajo nad sto milijonov prebivalcev. To so: Indija, Sovjetska zveza, Združene države Amerike, Indonezija, Japonska in Brazilija. Med evropskimi deželami ima največ prebivalcev Zvezna republika Nemčija, in sicer 62 milijonov. Značilnost Nemške demokratične republike pa je v svetovnem merilu redek in med razvitimi industrijskimi deželami sploh enkraten pojav: število njenega prebivalstva se je v primerjavi z letom 1950 znižalo za poldrugi milijon. Sicer pa so evropske dežele — tako zahodne kot vzhodne — sploh zaskrbljene zaradi nenehnega zniževanja števila rojstev v minulih petih desetletjih. Kljub precejšnjemu številu priseljencev živi sedaj na „stari celini" manj kot petina svetovnega prebivalstva, medtem ko so imele evropske dežele še leta 1950 skoraj četrtino vseh zemljanov. Povprečni letni prirastek prebivalstva v Evropi znaša 0,6 odstotka ter sega od 0,08 odstotka v Nemški demokratični republiki do 3,47 "/o v Andori. Na prelomu stoletij bo živelo v evropskih deželah 539 milijonov ljudi, kar pomeni, da se bo število Evropejcev zvišalo za 66 milijonov. Največ zemljanov živi v Aziji, in sicer 57 odstotkov svetovnega prebivalstva, na drugem oziroma tretjem mestu pa sta Afrika in Latinska Amerika. Naravni prirastek je največji v Latinski Ameriki, kjer znaša 2,71 odstotka. Približno tak je tudi v jugovzhodni Aziji, na afriški celini pa dosega 2,64 odstotka. Visoko število novorojencev prinaša deželam v razvoju več problemov. Če bo število njihovega prebivalstva v dosedanjem tempu približno dveh odstotkov na leto, se bo morala proizvodnja hrane podvojiti vsakih petindvajset let, če naj ostane prehranjenost na sedanji ravni. Znano pa je, da prav v teh deželah strada okoli 350 milijonov ljudi, zlasti še otrok. Večina teh dežel si zelo prizadeva, da bi dobile nadzor nad številom rojstev, vendar pa demografi navajajo, da je za uravnavanje svetovnega prebivalstva nujno izoblikovati nov ekonomski red. V revnih deželah še vedno umre veliko novorojenčkov, čeprav se umrljivost nenehno zmanjšuje po zaslugi prodora in napredka zdravstvene službe. V afriških deželah umre povprečno vsak četrti novorojenček, na azijski celini vsak deseti, v Evropi pa v statističnem povprečju vsak štirideseti. Življenjska doba povprečnega zemljana se je podaljšala, vendar so glede tega velike razlike med prebivalstvom razvitih držav in dežel v razvoju. Na lestvici dolgoživosti so slej ko prej na prvem mestu ženske in moški iz skandinavskih dežel. Povprečen Evropejec doseže zdaj 71 let, Afričan pa umre v 46. letu starosti. Prirastek svetovnegoa prebivalstva znaša zdaj 1,9 odstotka. Če se bo obdržal na sedanji ravni, se bo svetovno prebivalstvo podvojilo čez 37 let, že čez devet let (do leta 1987) pa bo doseglo pet milijard. Pozivu so se odzvale osrednje slovenske organizacije, Združenje socialističnih študentov in Komunistična zveza Avstrije, ki so skupno izdali informativen plakat v nemščini, o tem, kaj bi bilo pravično za mirno sožitje na Koroškem, in tem, kako najnovejša zakonodaja to mirno sožitje preprečuje. Razen tega je 1. julija na Starem trgu v Celovcu bila informacijska prireditev. Solidarnostni komite, ki se je tudi čez poletje redno sestajal, je podprl vse akcije krajevnih odborov Zveze slovenske mladine tako z lastnimi letaki kot tudi z mobiliziranjem in propagiranjem pravičnega postavljanja dvojezičnih krajevnih napisov. Koroško časopisje, predvsem še Volkszeitung, je bombne atentate, ki so prišli kot nalašč za hujskanje proti protestu slovenske mladine, izrabilo med drugim tudi za frontalen napad na posamezne člane Solidarnostnega komiteja, kar je šlo celo do ogrožanja delovnega mesta. Državna policija je po svojih kanalih „vplivala" tako, da imajo nekateri sodelavci komiteja težave s stanovanjem. Torej napadi na elementarne človeške pravice: na delo in na stanovanje. Drugi časopisi pa proti članom komiteja nastopajo s sodnimi obravnavami zaradi žalitve časti, ker je komite v sporočilu za tisk ob škocijan-ski bombi obsodil difamirajoče pisanje koroških časopisov. Na pobudo Solidarnostnega komiteja so za praznik koroškega šovinizma v oktobru slovenske mladinske organizacije skupno s komitejem priredile dvojezično Oktobrsko areno, ki je prvič s praktičnim zgledom pokazala, da je na enakopravni osnovi vsekakor možno mirno sožitje obeh narodov. Hkrati je bila Oktobrska arena „vojna napoved" koroškemu šovinizmu, ki ga ob plebiscitnem praznovanju vsako leto znova aktivi-zirajo za vnašanje nacionalističnega strupa med ljudstvo. Med temi večjimi akcijami se je komite redno sestajal in začel tudi z izobraževanjem lastnih članov. Zlasti se člani komiteja z referati in diskusijami spoznavajo z zgodovino koroških Slovencev in te svoje diskusije razširjajo tudi npr. na člane evangeličanske mladine in druge. Pred tednom dni pa je komite izdal dokumentacijo o poletnih dogodkih, posebno še o pisanju koroških časopisov. Krško med včeraj irt jutri Utrinki v iuči tesne povezave s Koroško Malo jih je med nami na Koroškem, ki poznajo čudovito pokrajino, kjer se Sava prebije skozi gričevje na prostrano ravnino, v kateri se združi s Krko. Izhodišče in središče tega polja je mesto Krško, ki mu daje tudi ime. Nedavno so v Krškem obhajali 500-let-nico podelitve mestnih pravic. Kot običajno s proslavami in odkritjem spomenika v spomin .kmečkemu kralju" Matiju Gubcu, katerega kip je bilo zadnje delo kiparja Toneta Kralja. Ob !m jubileju 500-letnice mesta pa je kupščina občine Krško izdala tudi poseben zbornik .Krško skozi čas (1477— 4977)". V povodnji takšnih knjižnih izdaj in priložnostnih publikacij, ki nas dan za dnem zasipava, predstavlja ta zbornik izjemen pojav — ne le v slovenskem imerilu. To velja že za obseg skoraj 900 strani, za bogato opremo z dokumentarnim gradivom, črnobelimi in oarvnimi ilustracijami ter priloženo regledno karto občine Krško. Težo in reljavo pa mu daje predvsem okoli 50 ečji del prvič objavljenih samostoj-hštudij, razprav in zapisov, ki po-enijo izreden dokument bogate preteklosti, današnje stvarnosti in pravde zaverovanosti v bodoči razmah ' procvit Krškega. Z vrsto posameznih študij, ki dosegajo raven monografij, razpenja zbornik svoj lok od sive pradavnine do današnjega dne in pri tem zavestno zajema tudi širši prostor. Zanimivo v tej zvezi je za nas, kako pestra je skupnost in povezanost v usodi in zgodovini naše Koroške s pokrajino ob vznožju Gorjancev. 2e na prehodu iz drugega v prvo tisočletje pred našim štetjem sta vidni v takoimenovani kulturi žarnij grobišč povezana in pretok ljudi s severa na jug, od Drave ob Sotli do Save in prek Save ob Krki na dolenjsko območje. Po tej poti so prodirali proti severu Iliri. Kakor na Koroškem, se nahajajo tudi ob robovih Krškega polja najdišča takozvane halšfatske dobe (okoli 550 pr. n. št.). Bogate so izkopanine iz sledeče naselitve po keltskih Latobikih in Tauriskih. Po prvotnih bojih s temi plemeni so nato Rimljani lažje in mirno prodirali v noriško kraljestvo s središčem na Koroškem. Od tedaj je področje ob Savi in Sotli pripadalo njihovi provinci Pannonia. Po velikih sunkih preseljevanja, ko so po vsej današnji slovenski zemlji prehajala ljudstva Hunov, zahodnih Gotov, vzhodnih Gotov in Langobardov, so se tudi na tem področju stara naselbinska jedra izpraznila ter so jih poseliti v Alpe prodirajoči Slovani. Ob primerjavi raznih najdenih predmetov (uhani, prstani, zaponke, obroči, orodja in orožja) je očitna podobnost z najdbami na Koroškem, samo s po- membno razliko, da pri nas doslej nemško koroško zgodovinopisje noče ugotoviti njihovega staroslovanskega izvora. Na novo povezavo naletimo v fevdalni dobi, ko je koroška grofica He-ma iz plemiške rodovine Breže-Selških po smrti svojega moža, savinjskega krajišnika grofa Viljema in svojega sina darovala leta 1043 v zameno za nekatere na Koroškem pridobljene pravice salzburškemu nadškofu Sevnico, Brežice, Videm in Rajhenburg ter s tem močno posegla v razvoj cerkvene organizacije na levem bregu Save. Pozneje, leta 1202, so Adalbert, Bertold in Lupold grofje Bogenski pred vrsto odličnikov, med katerimi je bil tudi koroški vojvoda Ulrik, pri Gospe sveti na Koroškem podelili grad Krško z vsemi pripadniki salzburški cerkvi in ga od nje sprejeli v fevd. Kraj Kostanjevica, ki se prvič omenja leta 1091, kot mesto pa leta 1252, je bil tedaj središče velikega span-heimskega gospostva, ki jim je služil kot poletni dvorec. Imel je živahno trgovino in nekaj časa celo kovnico denarja. Leta 1226 so koroški Spanhei-movci začeli graditi v neposredni bližini Kostanjevice samostan v značilnem cistercijanskem slogu, v katerem so leta 1234 naselili bele menihe iz našega Vetrinja. Tudi listina za mesto Krško iz leta 1477, s katero je povzdignil cesar Frideriklll. trg Krško v mesto, omenja Koroško, ki so jo v tedanjih časih prav tako kot Štajersko in Kranjsko pustošili Turki. Obramba pred njimi je bila tudi povod za podelitev mestnih pravic Krškemu, ki je spadalo v vrsto utrjenih gradov in mest proti turškim vpadom. Posebno močne so vezi, ki so zrasle iz trdega zatiranja slovenskega kmeta v skupen upor na Koroškem, Kranjskem, Štajerskem in Hrvaškem v času kmečkih puntov. Borba za .staro pravdo" je združevala kmečke upornike proti združeni vojski fevdalcev teh dežel. Ti so leta t515 najprej zatrli upor na Koroškem, nato pa pod poveljstvom Jurija grofa Herbersteina s strašanskim pokolom na Krškem polju v ostalih deželah. Odmev te morije po deželah srednje Evrope potrjuje pesem nemških landsknehtov, v kateri se kot refren ponavljata klic .Leukhup leukhup leukhup woga gmaina" in geslo .Stara prauda". Ta dva refrena na letaku iz leta 1515 predstavljata prve slovenske tiskane besede, ki jih doslej poznamo. Na Koroškem pa se je iz te dobe ohranila strašna ves) o ognjenem kronanju Matije Gubca v Zagrebu. Prav v tej dobi se je rodil v Krškem znameniti Jurij Dalmatin, kateremu zahvaljujemo prvo slovensko biblijo. V spremenjenih razmerah so to izdajo slovenskih protestantov tokrat kranjski, koroški in štajerski deželni stanovi celo podprli in jo širili med ljudstvom vseh treh dežel. Kulturna dejavnost veže Koroško in Krško področje tudi še v nadaljnjem primeru: baron Janez Vajkard Valvasor, ki izvira po kranjski veji tega rodu prav iz krškega področja, je poleg drugih kulturno-zgodovinskih del in opisov izdal dve za zgodovino in topografijo slovenskih dežel nepogrešljivi knjigi — leta 1688 .Popolno topografijo stare in sodobne nadvojvo-dine Koroške" v nemškem besedilu s številnimi bakrorezi ter leta 1689 prav-tako v nemškem jeziku pisano .Slavo vojvodine Kranjske" v obsegu 3532 strani in z bogatimi ilustracijami. Umrl je leta 1693 v Krškem. V novejši dobi narodnega prebujenja je povezal naše šolske probleme na Koroškem s svojim delom kot pedagoški pisatelj in učitelj Ivan Lapajne, ki je deloval od leta 1878 na meščanski šoli v Krškem. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je objavil med drugim študijo o zaslužnem koroškem deželnem šolskem nadzorniku Simonu Rudmašu, ki je z Andrejem Einspielerjem in Valentinom Janežičem sodelo- Vatvamrjeva ritba cistertijantkega samostana v Vetrinju, odkoder so beti menihi prišii teta t!!4 v Kostanjevico na Krki. ! PčBMM-MHMlS mr' Name: Vontame: -.-.štlEefan__ Ccboren atn:-^?.*-!-.: *^L. in- Berui: __________ Letzter Wohnort: ..-—5.-.- SL. Umsiedler Kr.: Prisitno izseijevanje Siovencev v čase na cističnega režima se je pričeto ob Savi in Sotti, nadatjevato pa ob Zitji in Dravi. Nacisti so izvajanje svoje genocidne po-titike četo birokratsko poenostaviti: tudi koroikisiovenski izsetjenci so prejeti iste,izkaznice", kot so jih prej imeti za pregnane Stovence na Štajerskem. ^ _______________________ val pri kulturnem prebujenju koroških Slovencev. Tudi v najkrutejšem obdobju slovenskega naroda imamo koroški Slovenci in Krško skupnost, ki je druge pokrajine v takšni izmeri niso poznale: prisilno izseljevanje Slovencev po nacističnih okupatorjih se je pričelo ob Savi in Sotli, nadaljevalo pa ob Zitji in [Travi. Pripravljal ga je isti štab v Celovcu in Gradcu. Skupnost akcije najbolj jasno izpričuje dejstvo, da so imele izkaznice izseljenih koroških Slovencev prvotno celo isti naslov .Sl. Umsiedlung aus der Untersteier-mark" ter kot kraj izstavitve .Reichen-burg". Iz gradu Rajhenburg je aprila 1942 prišel iz famošnjega preselitve-nega štaba zvesti neposredni pooblaščenec Himmlerja esesovski brigadni general Kurt Hintze v Celovec, da je tu nadaljeval svoje zločinsko delo. Žrtve teh genocidnih ukrepov so se srečavale v uničevalnih taboriščih širom nemškega rajha. Neprekinjena torej sega veriga skupne usode skozi stoletja. Zgodovina pa je samo del zbornika. V široko zasnovanih, znanstveno tehtnih monografijah obravnava jezikovna, literarna in kutfurno-umetniška vprašanja in pojave krškega okolja. Spremlja življenjsko pot in delo znamenitih rojakov iz tega področja, opisuje pomembni prispevek njegovih prebivalcev v revolucionarnem in oboroženem uporu proti nemškim okupatorjem ter široko analizira gospodarske, socialne in kulturno-vzgojne probleme sedanjosti v občini. Prikazan je z vso problematiko tudi najvidnejši simbol življenjske sile in odraz sedanjih prizadevanj in naporov za nadaljnje napredovanje Krškega — že-lezobetonska kupola nad reaktorjem jedrske elektrarne, ki se kot monolit dviga iz silhuete Krškega. Lahko zaključimo poročilo o zborniku z ugotovitvijo, da je vreden naslednik znamenitega predhodnika: kot rezultat široke zasnove, širokega kroga sodelavcev, visoke znanstvene ravni in strokovne doslednosti je nastalo delo, ki po tehtnosti in pomenu presega krajevna merila in se uvršča med knjige vseslovenskega pomena. Kakor Janezu Vajkardu Valvasorju v njegovem času je bilo za udejanjenje tega zbornica očitno odločilno metilo, pritegniti najbolje dosegljive strokovnjake in poznavalce kraja. Zato izžareva .Krško skozi čas* zakoreninjenost v preteklosti in rodnih tleh, globoko spoštovanje do kulturne dediščine in ustvarjanja, pravtako pa neustrašeno soočanje s problemi današnjega časa in s perspektivo bodočega razvoja. In nič manj kot iz publicistične in znanstvene dejavnosti J.V. Valvasorja odseva iz zadnje podrobnosti zbornika zaznavna ljubezen in povezanost njegovega pobudnika in urednika prof. Lada Smrekarja in njegovih sodelavcev, ki jim je uspelo podati prepričljivo pričevanje o Krškem in njegovih ljudeh v preteklosti in sedanjih dneh. Ko primerjamo ta .krajevni* zbornik z objavami ob takozvani tisočletnici Koroške, ponovno ugotavljamo opazno siromašnost mnogih produktov sedanje koroške znanosti. Se najboljše njeno delo za leto 1976 je ponatis topografije Koroške znamenitega Janeza Vajkarda Valvasorja. Do njej enakovrednega dela sedanjosti, kakor so ga izdali občani Krškega, se koroška uradna znanost tako kmalu ne bo povzpela. Dr. Miran Zwitter m m: DR. ANTON SVETINA Prispevki k zgodovini Beijaka in okoiice Dne 9. maja t582 sta namreč generalni vikar [jubljanske škofije Sebastijan Samujen ter stolni prošt in nadžupnik v Radovljici Kašpar Freydenschuss izročila župnijo novo postavljenemu vikarju Sebastijanu Močeradniku, ki je moral ob tej priliki podpisati reverz s tole vsebino: 1. Vsa cerkvena opravila mora vestno izvrševati po principih katoliške vere in mora dostojno živeti; 2. ker ima župnija dolgove, naj plačuje za štiri leta ljubljanskemu stolnemu kapitlju kot dotacijo le 24 goldinarjev letno; 3. vsako leto mora predložiti kapitlju obračune o plačilu davkov in o dohodkih župnije, v štirih letih pa naj ne jemlje od dohodkov ničesar za sebe, dokler ne bodo deželi poravnani vsi dolgovi; 4. če bi prišlo do kakih sporov, mora predhodno bbvestiti ljubljanski stolni kapitelj, predno začne kako pravdo; 5. v teh štirih letih mora dati popravljati poslopja ter obdelovati polja na lasten račun, po preteku tega časa pa bo prejemal kot 6. če bo prišlo pri podložniških kmetijah do kakih sprememb, mora polovico dobljenih pristojbin odvesti stolnemu kapitlju; 7. če se bo vršila kaka vizitacija župnije, mora dotičnega odposlanca brezpogojno sprejeti, dobil pa bo za prehrano duhovnika dnevno po 4 krajcarje, za prehrano hlapca pa 3 krajcarje. Sebastijan Močeradnik je bil poprej vikar v Dvoru in je šmiklavško župnijo upravljal začasno že od začetka leta 1582. Dne 12. marca 1582 je prosil ljubljanski stolni kapitelj, naj namestijo pri župniji sv. Miklavža drugega vikarja. Ponovno piše 18. aprila 1582 kapitlju v Ljubljano, da je dobil službo v Velikovcu in naj kapitelj pošlje v Beljak škofijskega upravitelja, da bo napravil z njim obračune dohodkov in izdatkov župnije sv. Miklavža, ki jo mora začasno upravljati. Stolni kapitelj pa tej njegovi prošnji ni ugodil in ga je maja 1582 postavil za stalnega vikarja šmiklavške župnije. V listinskih virih ljubljanskega škofijskega arhiva naletimo po letu 1570 tudi na čedalje številnejše tožbe, pritožbe, pravde in spore v zadevah izvrševanja odvetništva nad župnijami beljaškega cerkvenega okrožja, v zadevah plačevanja davkov in v zadevah oddajanja cerkvenih zemljišč v zakup. Navedem naj nekaj primerov: Dne 23. junija 1575 vprašuje Jurij pl. Wich-senstein, vicedom bamberške škofije v Wolfs-bergu, v pismu Leonharda Amblacherja, oskrbnika grada in gospostva Landskron, kaj je z obračunom cerkve sv. Miklavža, ker sta cerkvena ključarja trdila, da ga lahko napravita brez sodelovanja oskrbnika gospostva Landskron. Dne 28. septembra 1579 je vikar Frotunat Marolt pojasnil v pismu lastniku gospostva Landskron oziroma njegovemu oskrbniku Leonhardu Amblacherju, kako se plačujejo cerkveni davki in pobira desetina. To pismo je bilo v zvezi s pravdo, ki je tekla pred dvornim večem v Celovcu med lastnikom grada in gospostva Landskron Bartolomejem Khevenhiil-lerjem in vicedomom bamberške škofije v Wolfsbergu v zadevi izvrševanja pravice odvetništva nad župnijo sv. Miklavž v Beljaku. V tej pravdi je deželni upravitelj Koroške baron Tanhausen prosil deželno glavarstvo Kranjske, naj mu pošlje prepis ustanovne listine ljubljanske škofije, ker se je grof Khevenhuller skliceval svojčas v tožbi zoper ljubljanski stolni kapitelj na to listino. Leta 1580 poroča o tej pravdi vikar Marolt ljubljanskemu škofu, da je nastal spor med grofom Khe-venhullerjem in zastopnikom bamberške škofije zaradi tega, ker sta cerkvena ključarja cerkve sv. Miklavža, ki sta bila beljaška meščana, delala cerkvene obračune v svojih hišah v predmestju Beljaka na ozemlju bamberške škofije, Khevenhuller pa je v tožbi zahteval, da se morajo ti obračuni delati v gradu Landskron. Leta 1589 je prišlo do ponovnenga spora med grofom Khevenhullerjem in vicedomom bamberške škofije. Ko sta namreč dne 14. marca 1589 polagala oba cerkvena ključarja župne cerkve sv. Miklavža, Jurij Gurkfelder in Mert Palmut, oba sta bila beljaška meščana in mesarja, cerkvene obračune, sta bila pri polaganju teh obračunov navzoča tudi namestnik bamberškega vicedoma iz beljaškega grada Martin Behamb in beljaški mestni sodnik Krištof Strobl. Behamb je te obračune potrdil v imenu bamberškega škofa „a!s ordentlichen Vogtherrn". Tu si je namestnik bamberškega škofa enostavno prilastil pravice odvetništva nad župnijami beljaškega cerkvenega okrožja verjetno iz razloga, da je bil lastnik grada in gospostva Landskron grof Bartolomej Khe-venhiiller protestant. Bartolomej Khevenhuller se seveda, četudi je bil protestant, ni mogel strinjati s takim vmešavanjem bamberškega škofa v njegove stare fevdalne pravice odvetništva nad temi župnijami, vsled česar je vložil pritožbo in tokrat neposredno na samega deželnega kneza nadvojvodo Karla v Gradcu. V zvezi s to pritožbo je dvorna pisarna v Gradcu vprašala škofijski stolni kapitelj v Ljubljani za mnenje; ta je poročal dne 27. maja 1589 v Gradec sledeče: Kljub temu, da je bila odvetščina v znesku dveh goldinarjev redno vsako leto poslana gospoščini v Landskron, je grof Bartolomej Khevenhuller dal zapleniti cerkev v Št. Rupertu in je tam pred leti nastavil protestantskega predikanta. Njegov oče Jurij Khevenhuller je za časa svojega življenja pred leti ravnotako vzel v oblast župno cerkev v Skočidolu, odstavil je tam katoliškega duhovnika in namestil luteranskega; ta predikant je prodal najlepši cerkveni travnik za 100 goldinarjev. Grof Bartolomej Khevenhuller pa sedaj odstavlja tudi katoliške duhovnike v župnijah Dvor in Lipa nad Vrbo. Ljubljanski stolni kapitelj je v svoji vlogi predlagal, naj nadvojvoda Karl za razsojo tega spora določi tri komisarje kot nepristranske sodnike in sicer prošta v Velikovcu Gregorja Lapirida, deželnega upravitelja Koroške Ivana pl. Bosego in deželnega vicedoma Koroške Hartmana Zieglla, ki naj poiščejo v mestu Beljaku primerno sodno mesto in v stvari razsodijo. Kako so se vse te pravde končale, iz arhivskih virov ni razvidno. (Ddlje v prihodnji številki j Obisk Bergove gaierije v Pliberku Kmaiu bodo mogii pozdraviti v ptiberški gateriji profesorja Wer-nerja Berga tridesettisočega obiskovaica, nam je v svojem pozdravu povedat mestni svetnik ravnatetj Vavti, ki skrbi tudi za gaierijo. Pred nedavnim smo se namreč v tepem števitu odzvali povabilu ZVEZE SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV na obisk razstave našega profesorja Berga v Pliberku. Obisk je bil brez dvoma edinstveno doživetje tudi za tiste, ki smo že večkrat obiskali galerijo; tokrat nas je vodil namreč umetnik sam in nam razlagal in komentiral svoje delo tako živahno in neposredno, da smo se mogli prav vživeti v ustvarjanje tega svetovno znanega in priznanega umetnika. Prot. Berg živi zdaj že 47 let med nami in prodira, kot nam je to povedal, vedno globlje v bistvo našega človeka in našega prostora. ,Čisto naravno je, da se priznam Krajevni odbor Zveze slovenske mladine Škocijan prireja PLESN) TEČAJ Interesenti naj se prijavijo pri Milanu Wutteju in Danici Ke-žar. Prvi tečaj bo v soboto 7. januarja 1978 ob 16. uri pri Uranku - Wutteju na Veselah. k tistim, ki predstavljajo vsebino mojega ustvarjanja", je poudaril prot. Berg in nadaljeval, da je ,vidni izraz naroda navadni človek, kmetica s adrco pri božji službi, fant pri kegljanju, delavec zgodaj zjutraj na železniški postaji!" Zato prof. Berg tudi odklanja ,čar narodnih noš", ki niso naravne in so le nekak nakit, ki potvarja naravno izpoved našega lika, našega človeka. Tudi s folklornim pristopom naših društev se prof. Berg ne more sprijazniti. Navadni človek je zelo velik v svojem izrazu, svojem izžarevanju. To kažejo tudi slike, ki smo jih videli v galeriji. Ob komctn teta .Noben razum mi ne bi mogel tako dobro svetovati, kot me je vodil in pripeljal med Vas nek instinkt. Ta mi je pravit že v mojih zgodnjih letih, ko sem silil k umetnosti, da je bistvo umetnosti, da se jo zopet naveže na življenje. Da se mora najti oblika življenja, ki sama vsebuje svoj smisel." .Da sem se, 27-leten, znašel na Rutarjevi domačiji, je bila usoda ali bolje vrsta naključij. Podjuna, ki je ležala tedaj bolj ob strani tujskega prometa, (še danes nima peron za vlak na dvojezično ozemlje, v Celovcu strehe), me je zajela s svojim nepopisljivim čarom. Nenavadni in nepopisljivi so se mi od vsega začetka zdeli tudi prebivalci tega prostora, koroški Slovenci, katerih bistvo še nisem našel nikjer opisano. Spet in spet me prevzame — prispodoba človekovega prastrahu — slika kmetice, ki moli: strma, resna in polna vdanosti. Pogosto se omamljen zazrem poln začudenja v to starodavno čudovito sliko in se čudim, da je ta izraz zatopljenosti resničen, da je to resničnost naših dni in nič muzealno konserviranega." Prof. Berg nam je pripovedoval mnogo anekdot iz svojega življenja, o nastanku slik in tudi o komentarjih k slikam. Tako je menda župnik izrazil pri pogledu na sliko .Sove" svoje zadoščenje nad dej- stvom, da Berg tudi upodablja naše slovenske nune. Svoj odnos do narave nam je umetnik razložil s citatom slavnega mojstra lesorezov, Durerja: .Narava je polna oblik. Kdor jih more iztrgati, ta jih ima." Predsednik Zveze slovenskih izobražencev dr. Pavle Apovnik se je zahvalil profesorju Bergu za izvrstno vodstvo in mu podaril knjigo Haas/Stuhlpfarrer .Usterreich und seine Slowenen", ki predstavlja tudi sliko koroških Slovencev, sliko nemškogovorečih kot nas slika tudi prof. Berg. Zveza slovenskih izobražencev ima v svojem sporedu še nadaljne podobne obiske umetnikov in že danes vabi vse prijatelje likovnega izražanja, da se udeležijo polnoštevilno prihodnje prireditve, ki jo bo naznanila po tednikih. F. K. Slovensko prosvetno društvo .Danica" v Št. Vidu v Podjuni vabi na NOVOLETN) KONCERT ki bo v nedeljo f. januarja 1978 ob 14.30 uri pri Voglu v Št. Primožu. Sodeiuje domači mešani pevski zbor in ansambel .Drava" iz Borovelj. PrZsrčao u