Franci POVŠE
TAJNE DEJAVNOSTI POSAMEZNIKOV, VZPOSTAVITEV ODREDOV DOMOLJUBOV IN ORGANIZIRANJE MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE (MSNZ) NA DOLENJSKEM TER PRIDOBIVANJE OROŽJA ZA ENOTE
Čas priprav na prve večstrankarske demokratične volitve, sprememba oblasti in nastop nove demokratično izvoljene vlade niso vznemirili okolice in pri ljudeh niso vzbudili takih odzivov, kot jih je vznemirila prikrita namera Jugoslovanske ljudske armade (JLA) razorožiti Teritorialno obrambo (TO). Med ljudmi je bil prisoten močan občutek ogroženosti in velika potreba po samoobrambnih ukrepih.
Takratni varnostni organ Pokrajinskega štaba TO Dolenjske Rade Klisarič je takoj ob izdaji ukaza zveznega sekretariata o odvzemu orožja slovenski Teritorialni obrambi pravilno ocenil namere JLA po razoroževanju te strukture. Po njegovem pripovedovanju se je o tem pogovoril s svojim sodelavcem Borutom Usenikom. Skupaj sta se odločila, da je treba preveriti možnosti, da se namera JLA prepreči ali izigra. Klisarič je o svojih ugotovitvah obvestil tudi Boruta Novaka. Spraševal ga je, ali je o postopkih JLA morda seznanjena milica, in ga nagovarjal, da bi se JLA organizirano uprli, ker bo očitno srbska politika s pomočjo JLA razorožila slovensko Teritorialno obrambo in nato preprečila napovedane demokratične spremembe v Republiki Sloveniji. Novak se je posvetoval z menoj, ker sva bila sodelavca in prijatelja. Zanimalo ga je, ali poznam Klisariča in kakšen se mi zdi, da morda to, o čemer je govoril, ne bi bila provokacija. Klisariča sem poznal iz časov, ko sem še služboval v Metliki. Z Novakom sva se na podlagi najinega poznavanja razmer skupaj odločila, da mu verjameva. Njegovo pobudo sva ocenila kot iskanje opore za njegovo zamisel oziroma kot prošnjo za najino neuradno zaščito, ker sva bila oba pripadnika milice. To se je dogajalo, ko po uradni poti poveljevanja v milici v tej smeri ni bilo še nobene naloge. Domneva Klisariča se je potrdila z izdajo ukaza poveljnika TO Ivana Hočevarja o hranjenju oborožitve in streliva Teritorialne obrambe v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade 15. maja 1990.
Franci Povše
Najina takratna odločitev je pomenila začetek številnih raznovrstnih dejavnosti. Skupaj s Klisaričem in Usenikom smo začeli organizirati oboroženi odpor na Dolenjskem. Začele so se izredno obsežne tajne priprave, najprej v civilnem delu, mimo službenih obvez v milici in Teritorialni obrambi, nato pa jeseni 1990 tudi znotraj enot teh dveh struktur. Dejavnosti smo izvajali vse do leta 1991, ko smo vodili različne enote pri obrambi domovine ob napadu Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo. Postali smo prvo nerazdružljivo jedro iskanja zamisli, vključevanja posameznih domoljubov in vzpostavljanja enot za odpor. Pripravljali smo se na izvedbo dejavnosti za zagotovitev orožja in priprav milice in Teritorialne obrambe na Dolenjskem ter v Beli krajini za organiziranje vojaškega varovanja demokratičnih sprememb v Sloveniji in osamosvojitev države.
Najprej smo skupaj organizirali »tajne odrede«, kot smo jih imenovali. V prvi fazi smo se oprli na lovce kot edino zakonito »civilno« oboroženo strukturo. Opravili smo sestanke z zaupniki in jim predstavili naše videnje ogroženosti Slovenije. Pridobili smo sezname članov lovskih družin, določili način mobilizacije in zbirna mesta posameznega odreda. Načrtovali smo uporabo teh odredov za obrambne dejavnosti pred morebitnim napadom srbskih organiziranih skupin, na primer med mitingi leta 1989 oziroma napadi Jugoslovanske ljudske armade. Načrtovali smo tudi odvzem orožja iz skladišč armade v Češči vasi in Vražjem kamnu pri Črnomlju.
Načrtno smo zbirali informacij o tem, kje na našem območju so skladišča orožja Teritorialne obrambe, in sicer da bi jih zavarovali in preprečili, da bi Jugoslovanska ljudska armade orožje odvzela. Orožje Teritorialne obrambe je bilo na Dolenjskem žal večinoma shranjeno prav v skladiščih armade, razen v primeru Občinskega štaba Teritorialne obrambe Metlika (OŠTO Metlika). OŠTO Metlika je po prejemu ukaza to orožje oddal, tako da ga je Jugoslovanska ljudska armada skladiščila v svojem skladišču na Vražjem kamnu. Del orožja Narodne zaščite se je skladiščil tudi na postajah milice in v nekaterih podjetjih. Šlo je predvsem za starejše pehotno orožje, kot so ročni protioklopni minometi (RB), kakšen puškomitraljez M-53, M-48, MP-40 in pištole Beretta 9 mm, kratke.
Začeli smo organizirati tudi prve enote, namenjene odvzemu orožja iz skladišč armade, in določili posamezne vodje teh enot. Z vodji enot smo se pogovorili o našem načrtu. Za prevoze smo predvideli obrtnike, ki so imeli tovorna vozila.
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
Novoizvoljeni slovenski večstrankarski parlament je junija 1990 sprejel Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. Občutek ogroženosti slovenskih domov je premagal ves strah. Pomislekov o morebitni nezakonitosti našega dela v prvi fazi sploh ni bilo. Z velikim zagonom je četverica iz dneva v dan širila krog sodelavcev in izvajala dejavnosti tajnih priprav oboroženega odpora. Z Novakom sva na svojo stran pridobila nekaj sodelavcev s postaje in oddelkov milice, ki sva jim popolnoma zaupala. Struktura zaposlenih v enotah milice je bila narodnostno mešana. Poudariti moram, da življenje v skupni državi ni vzbujalo potrebe po ločevanju posameznikov glede na narodnost. Predvsem mlajši pripadniki milice nismo razločevali med Hrvati, Srbi in Črnogorci, saj so bili za nas vsi »južnjaki«. V naših glavah so bili zato vsi morebitna grožnja našim dejavnostim. Zelo pomembna je okoliščina, da se takrat v milici še niso začele priprave na proces prilagajanja zaradi sprememb političnega sistema, ki ga je s prevzemom oblasti napovedovala nova koalicijska vlada. Kadrovsko na območju UNZ Novo mesto ni bilo še nobene spremembe. K nekaterim vodilnim nisva upala pristopiti, predvsem zaradi spoštovanja hierarhije, spet drugim nisva zaupala, sama pa sva takrat zasedala popolnoma nepomembni delovni mesti v milici. Enako sta ravnala Klisarič in Usenik, ki sta med sodelavci v TO pridobila samo peščico somišljenikov, ki sta jim zaupala. Med temi ni bilo nikogar iz takratnega uradnega vodstva enot TO. Vse priprave so začeli posamezniki, ki v sistemu niso zasedali vplivnih položajev, to pa je zahtevalo naše prikrito delovanje. To tudi pojasnjuje, zakaj te dejavnosti vse do danes niso dobile ustrezne pozornosti in zakaj je javnost o njih zelo površno seznanjena.
Uradne informacije ali povelja za priprave na obrambo domovine in demokratičnih procesov po liniji poveljevanja milice, katere pripadnik sem bil, ni bilo. Naše delovanje takrat je predstavljalo nezakonito pripravo nelegalnih uporniških paravojaških struktur. Z Novakom sva si neuradno razdelila nalogo pridobivanja posameznih miličnikov na svojo stran. Novak je ciljno pridobil miličnike - vodje varnostnega okoliša, sam pa sem se osredotočil na miličnike, ki so bili pripadniki Posebne enote milice (PEM), ki je bila enota na sklic in v kateri sem imel položaj namestnika poveljnika. Zaradi dvomov o njihovi podpori našemu delu sva se namenoma izogibala posameznikom, ki so zasedali vodstvena mesta v milici. Krog pridobljenih somišljenikov in zaupnikov se je širil, s tem sta se večala tudi naša samozavest in vnema, kopičile so se tudi naše dejavnosti. Ker so konec poletja 1990 neprespane noči začele puščati sled na zbranosti v službi, ogroženost pa je zaradi
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
kopice dejavnosti postajala verjetnejša, sva začutila potrebo, da si pri nekom od nadrejenih skušava zagotoviti alibi za tako stanje. Skupaj sva se odločila, da o naših dejavnostih delno seznaniva Boruta Likarja, ki je bil načelnik inšpektorata milice UNZ Novo mesto. Najine navedbe je preveril tudi pri Vinku Bezniku. Veselilo naju je, da je brez posebnega nagovarjanja in prepričevanja privolil tudi v kritje najine občasne odsotnosti iz službe.
ORGANIZIRANJE ODREDOV, ANALIZA MOREBITNIH VIROV OROŽJA IN PRIPRAVA NAČRTA MOBILIZACIJE
Kot rečeno, je bila najbolj uresničljiva možnost za pridobitev usposobljenih soborcev v nekaterih sodelavcih, s katerimi sva si bila z Novakom blizu, in v pripadnikih enote PEM. Pripadniki enote PEM so bili najbolj izurjeni in kondicijsko dobro pripravljeni. Z Novakom sva z osebnim pristopom nagovorila k sodelovanju nekaj miličnikov in pripravila načrt mobilizacije. Tako sva za sodelovanje pridobila Marjana Gašperina, Janeza Ogulina, Janeza Bukovca, Igorja Finka, Miho Mirtiča, Edvarda Doljaka, Edvarda Fištra in Borisa Murna, vod PEM (10 miličnikov) pa je že bil pod mojim poveljstvom. Zaradi bližine kasarne in vojaškega skladišča orožja v Češči vasi smo za zbirno mesto določili letališče v Prečni. Tudi Klisarič in Usenik sta med zaupnimi sodelavci v Teritorialni obrambi pridobila posameznike, ki so želeli sodelovati. Skupaj smo organizirali enoto, ki bi bila po naši oceni sposobna opraviti tudi nasilen odvzem orožja iz vojaških skladišč. Klisarič, Usenik, Novak in Povše smo s pomočjo znancev vključili tudi člane lovskih družin in z njihovo pomočjo pripravljali sezname zavednih Slovencev, z načrtom vpoklica na zbirnem mestu Prečna. Vključili smo posameznike iz lovskih družin Šentjernej, Gaberje, Novo mesto, Dolenjske Toplice in Padež. Orožje lovcev je bilo v prvih korakih edini mogoči vir orožja za miličnike, pripadnike TO in druge somišljenike. Upoštevali smo tudi okoliščino, da ima posamezen lovec več kosov orožja, in preštevali morebitno količino tako razpoložljivega orožja, ki bi ga dodelili vključenim domoljubom, miličnikom in pripadnikom TO. V pripravah smo šli zelo daleč, saj so naši zaupniki priporočili svojim lovskim tovarišem, naj si pridobijo nabavno dovoljenje in priskrbijo dodatno količino streliva. Pri vodji Upravnega organa za notranje zadeve Marjanu Rističu in referentki Marini Terček smo osebno posredovali s priporočili za izdajo nabavnih dovoljenj čez omejitev iz usmeritev
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
republiškega sekretariata, ki je v svojem navodilu dovoljevalo izdajo nabavnega dovoljenja samo za 50 nabojev na posamezno lovsko orožje letno.
Najpomembnejšo nalogo v obeh inštitucijah so takrat opravljali skladiščniki. Na postaji milice Novo mesto je bil to Boris Muren, na PŠTO pa najverjetneje Franc Dominko in Rade Cotič. Z Novakom se nama je z Murnom na zaupanje uspelo dogovoriti za nelegalen odvzem nekaj avtomatskih pušk, ki smo jih razdelili izbranim sodelavcem, da so jih hranili na svojih domovih. Zagotavljal nam je tudi informacije o vsakem vstopu v skladišča. Sodelavce v milici in TO smo potrebovali predvsem za vodenje odredov, ki smo jih želeli sestaviti iz znancev domoljubov, zlasti lovcev. Pozneje so ti najini sodelavci imeli veliko vlogo pri varovanju tajnih depojev orožja. Janez Bukovec se je na primer dogovoril za predajo orožja Civilne zaščite na železniški postaji v Novem mestu, opravljali pa so tudi naloge pomoči pri varovanju tajnih in nezakonitih prevozov orožja na skrite depoje na različnih krajih.
V prvi fazi smo z organizacijo zagotovili in na sezname umestili samo posameznike. Predvidevali smo, da bi po potrebi lahko vključili prek 300 oboroženih ljudi. Število in naša organiziranost bi seveda zadostovala samo za partizansko obliko upora. Taka enota bi s koncentracijo in hitro akcijo na silo lahko odvzela orožje iz vojaških skladišč ali opravila katero drugo nalogo taktične ravni. Po zdaj znanih in dostopnih informacijah smo na Dolenjskem samo mi junija 1990 organizirali odpor ljudi in ga do konca julija 1990 pripravili v obliki odredov. Spontano nam je uspelo združiti del potenciala iz vrst milice in TO, kar se je pokazalo za zelo primeren model. To je bila edinstvena rešitev, ki se je po našem vzoru pozneje uporabila tudi pri organiziranju vojaške komponente zavarovanja demokratičnih procesov v drugih delih države.
Prelomnica pri pripravah je nastala v trenutku, ko smo zaradi števila udeležencev začeli razmišljati o varnostni komponenti organiziranega odpora. Obstajala je resnična možnost, da se kateremu od vključenih posameznikov zareče ali da informacija o naših dejavnostih kako drugače pride do uradnih organov republiške ali zvezne oblasti. Ocenili smo, da lahko nas in naše dejavnosti ogrozita Vojaška kontraobveščevalna služba - KOS in Služba državne varnosti - SDV. Pomembna je bila tudi ocena, da bi v primeru samoorganiziranja enot na drugih območjih pri posameznih dejavnostih lahko prišlo celo do prekrivanja, saj nismo imeli organiziranega sistema za zagotavljanje usklajenega delovanja morebitnih
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
zametkov odpora v drugih delih oziroma na celotnem ozemlju Slovenije. Rade Klisarič je predlagal, da bi o naših dejavnostih obvestil Antona Krkoviča, ki je imel po njegovem vedenju dostop do takratnega sekretarja za obrambo Janeza Janše. Klisarič je nato Krkoviča o naših dejavnostih tudi obvestil. Podal je tudi pobudo, da bi po uradni liniji poveljevanja v TO in milici z vpoklici, odločbo ali kakšno drugo obliko pokrili vse naše do tedaj že izvedene dejavnosti, zagotovili usklajevanje priprav in načrtovanje skupnega morebitnega delovanja na območju celotne Slovenije.
Naše delovanje in organiziranje odredov, kot sem jih opisal, potrjujejo tudi navedbe v organizacijski shemi MSNZ, ki so jo Bavčar, Janša, Krkovič in Beznik pripravili in sprejeli na sestanku v prostorih Komunale v Kočevju ob pripravi koncepta organiziranja na republiški ravni. Klisarič je načrtovalcem organiziranja oboroženih struktur odpora in zaščite demokratičnih procesov v Sloveniji predstavil našo organiziranost. V shemi je ravno zaradi tega navedena zanimiva izjema, ki enote MSNZ na Dolenjskem imenuje odredi (Gaberje, Težka Voda, Šentjernej ...). Imenovani so kraji, v katerih ni bilo nikoli sedežev enot TO ali PEM. Pri organiziranju milice pa je naveden samo priimek Okleščen, ki je takrat zasedal položaj poveljnika PEM, kljub temu da Okleščen o teh dejavnostih, vse dokler ga Kolenc ni uradno obvestil (to bom opisal pozneje), ni vedel ničesar. Takrat sem dejavnosti kot njegov namestnik brez njegovega vedenja vodil sam. Preostale pokrajine Slovenije imajo v shemi navedene enote TO in enote PEM, in sicer po kraju njihovega sedeža. To dejstvo je dokaz, da je imela dolenjska četverica s svojimi vključenimi zaupniki takrat že vse pripravljeno za vodenje oboroženega upora proti grožnjam JLA in srbskih politikov. Ob pripravi osnutka organiziranosti MSNZ se je za organizacijsko shemo za Dolenjsko pokrajino tako izvedel le popis stanja, medtem ko se je za preostale pokrajine Slovenije pripravila idejna zasnova organizacije upora, poimenovana MSNZ.
Prepričan sem, da smo na Dolenjskem s svojo dejavnostjo zasnovali način vključitve miličnikov in pripadnikov TO, ki se je potem uveljavil v celi Sloveniji. Posebnost našega pristopa je bila predvsem v vključitvi domoljubov članov lovskih družin, ki so imeli orožje.
Organizatorji oboroženih odredov smo bili pripadniki državnih organov (milice in TO), ki bi morali po zaobljubi in zakonu take dejavnosti preiskovati in preganjati. Zakon, ki bi ga morali izvajati, je predvideval najmanj 15 let zapora za naše dejavnosti.
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
Pomembno je izpostaviti, da se je pod vodstvom četverice in ob sodelovanju peščice dolenjskih domoljubov, mimo uradnih struktur države, začel organizirano vzpostavljati zametek oboroženega odpora kar dva meseca pred začetkom prvih dejavnosti milice znotraj PEM in VEM. Prav tako so bile šele pozneje izpeljane dejavnosti po liniji poveljevanja TO za pripravo na osamosvojitev Slovenije, ki je sledila skladno z dogovorom med sekretarjema za obrambo in notranje zadeve septembra 1990 in se je v prvem obdobju delovanja poimenovala MSNZ.
Ko smo izvedeli, da se je pristopilo k iskanju zakonite rešitve znotraj Narodne zaščite, in ko smo pozneje celo prejeli spisane odločbe o imenovanju na funkcije načelnika Narodne zaščite za Dolenjsko pokrajino - Klisarič, namestnika načelnika - Usenik in pomočnika načelnika - Novak in Povše (14. 9. 1990), se nam je povečala samozavest, saj smo pridobili prvo uradno potrditev našega nezakonitega delovanja. Hkrati z našimi imenovanji v Narodno zaščito smo dobili tudi zaupno informacijo o poteku priprav in vzpostavljanju enot Narodne zaščite v preostalih pokrajinah Slovenije, ob sodelovanju izbranih posameznih pripadnikov milice in TO, ki so jih snovalci postavili na Pristavi nad Stično. Določeni so bili tudi usklajevalci za sodelovanje v obrambnih pripravah. Jože Kolenc je v vlogi usklajevalca prišel k poveljniku enote PEM Borisu Okleščnu, da bi vzpostavili sodelovanje med pripadniki PEM in TO tudi na Dolenjskem. Klisarič ga je s ponosom obvestil, da je pri nas vse že vzpostavljeno in v polnem delovanju, ker je četverica to opravila na lastno pest, brez vednosti ljudi, ki so vodili te strukture.
Vsi štirje smo takrat verjeli, da nas bodo državni organi Slovenije, ki sta jih vodila sekretarja Janša in Bavčar, kljub nezakonitosti naših dejavnosti zaščitili. Nerešena pa je ostala zaščita oseb, pri katerih smo imeli nezakonite depoje orožja. Njihov položaj je resno ogrožala takratna republiška in zvezna oblast, saj je veljavna zakonodaja takšna dejanja strogo kaznovala.
Glede na vse opisano in po mojem vedenju na Dolenjskem ni bilo nikakršnih dejavnosti formalnih enot TO in milice v MSNZ, vse do odločitve o pripojitvi MSNZ TO Republike Slovenije 3. oktobra 1990. Dejavnosti četverice so prehitevale organizacijske pristope po preostalih pokrajinah, v katere je bilo zato prednostno usmerjeno težišče delovanja in priprav. V predstavljanje našega modela drugim se je dejavno vključil tudi Rade Klisarič. Ob nastajanju poznejših zapisov o teh dogodkih in celo ob podeljevanju odlikovanj za organizatorje MSNZ je žal nastalo veliko izkrivljenih opisov. Različni zgodovinski zapisi tudi za Dolenjsko
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
pripisujejo dejavnosti posameznikom, ki so tedaj zasedali položaje v milici in TO, kot je bilo to v drugih pokrajinah Slovenije. Ti posamezniki na položajih nikoli niso izvajali dejavnosti pri organiziranju MSNZ na Dolenjskem in jim ni bilo treba opravljati nalog organizatorjev MSNZ, ker so bile vse organizacijske dejavnosti takrat že izvedene, in sicer zaradi prizadevanj dolenjske četverice in pridruženih posameznikov.
Kljub temu da so republiški sekretarji organizirali oborožene strukture, smo pripadniki MSNZ in novoimenovani člani1 Narodne zaščite še vedno čutili nevarnost in grožnje državnih organov Jugoslavije. Ti so imeli na tem območju zaradi skupne države še vedno pristojnost ukrepati. Sprememb zakonodaje, ki bi naše početje dekriminalizirala, takrat še ni bilo. Dejstvo je, da so bile vse naše dejavnosti usmerjene prav v upor proti zveznim pooblastilom in pristojnostim, zato smo ves čas budno pazili na njihove odzive, ki smo jih dnevno nadzirali. Politična negotovost in neenotnost v zagovarjanju konceptov in vsebine javnih nastopov posameznih politikov so povzročali velika nihanja pri načrtovanju in sprejemanju odločitev, povezanih s samostojnostjo in suverenostjo Slovenije. Na vse te okoliščine so se z zelo skrajnimi napovedmi in grožnjami odzivale tudi zvezne oblasti. Globoko v sebi smo svoje dejavnosti dojemali in čutili kot podporo legitimnemu osamosvojitvenemu cilju celotnega slovenskega naroda, in ne kot podporo posameznim politikom. Ta cilj se je v družbenem okolju ves čas izredno močno občutil, tako da nikoli nismo dvomili o naši dejavnosti ali razmišljali o njihovi prekinitvi.
Ko nam je Klisarič sporočil, da bo enota, ki ji je poveljeval Vinko Breznik, zavarovala zaprto območje Gotenice, je možnost pridobivanja orožja in streliva za naše organizirane odrede postala uresničljiva.
ZAGOTOVITEV OROŽJA ZA ODREDE, ENOTE MSNZ IN POZNEJE TUDI ZA ENOTE TO
Enote TO so orožje na območju Dolenjske in Bele krajine hranile v skladiščih JLA. Le Dominku je pod pretvezo usposabljanja in vzdrževanja uspelo iz skladišč JLA vzeti nekaj avtomatskih pušk. Prvo vojaško orožje nam je uspelo zagotoviti iz
1 »Novoimenovani člani« navajam zato, ker sem zaznal, da si nekateri takratni člani Narodne zaščite pripisujejo zasluge in skušajo prikazati svojo vključenost v MSNZ, kar ni resnica.
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
Gotenice, v noči na 11. september 1990, tri dni pred datumom izdaje odločbe o našem imenovanju za vodenje Narodne zaščite Dolenjske, ki naj bi naše dejavnosti navidezno uzakonila. Na prvo akcijo smo se odpravili tako rekoč čez noč, brez ustreznih priprav in usklajevanj. V dejavnosti nismo bili vključeni kot pripadniki milice ali TO, temveč smo dejavnosti izpeljali na lastno pest, paradržavno in nezakonito. Klisarič je namreč od Krkoviča izvedel za termin odvzema orožja. Krkoviča je tedaj sekretar za notranje zadeve že postavil za načelnika Narodne zaščite, vendar tega nihče od nas takrat še ni vedel. Za našo odločitev o sodelovanju to niti ni bilo pomembno. Začela se je organizacija prevoza. Usenik in Klisarič sta bila v lastnem osebnem avtomobilu, da bi zavarovala prevoz. Meni je pripadla vloga voznika tovornjaka, za katerega se je Borut Novak dogovoril z obrtnikom Zvonkom Novakom. Dogovorjeni smo bili, da z Borutom Novakom prevzameva tovornjak, nato se vsi zberemo v gostilni pri Rojcu na Laščah. V tovornjaku ni bilo goriva, poleg tega delavci parketarstva Novak tovornjaka niso pravočasno parkirali, zato sva na dogovorjeno mesto zamujala. Ob prihodu na Lašče sva ugotovila, da sta naju tovariša dolgo čakala, nato pa odšla. Zaradi nepopustljive narave naju obeh sva se po intuiciji odpeljala do takratnega vadbenega centra milice v Jasnici pri Kočevju. Nisva vedela, kje je predvideno nalaganje orožja, predvidevala pa sva, da bo morda nalaganje tam. Vodila naju je popolna predanost ideji. Na najino srečo sta bila Usenik in Klisarič tam. Prisoten je bil Vinko Beznik, pozneje je prišel tudi Anton Krkovič. Predstavil nam je načrt in nas pospremil proti Gotenici. V zaprto območje smo vstopili čez Grčarice. Krkovič nas je usmeril z glavne ceste na stransko gozdno pot, nekaj ovinkov pred zapornico na zahodni strani vasi Gotenica. Rekel nam je, naj v popolni tišini počakamo na njegova navodila. Odpeljal se je naprej in minute so dobile popolnoma novo, neskončno razsežnost. Znašli smo se v noči, v temi kot v rogu, na neznanem kraju sredi Kočevskega gozda, v nezakoniti in tajni akciji odvzema orožja iz nam nepoznanih skladišč. Oči in ušesa so oprezala za morebitno nevarnostjo ali napadom, saj smo se zavedali, da smo na kraju, na katerem ne bi smeli biti. Prepuščeni smo bili samim sebi in naši sreči. Srhljivosti trenutka zaradi tišine, teme, neznanega in negotovega je svoje dodal tudi klic iz divjine. Takrat se je v tistih krajih namreč dogajala ženitev jelenov s košutami, ki je bila pospremljena z grmenjem glasov samcev, ki iščejo družice. Srhljiva izkušnja, ki se ne da opisati. Po tej »večnosti« se je samo vrnil Krkovič. Sledilo je navodilo, da se nakladanje opravi v popolni tišini, da je strogo prepovedano komuniciranje s komer koli, ki bi ga srečali v območju, tudi če bi ga morda poznali. Hitro je bilo treba naložiti, kar
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
je bilo v skladišču, ker je bila patrulja ravno na drugem koncu vasi in bi se lahko hitro vrnila. Brez luči smo se odpeljali mimo dvignjene zapornice. Tovornjak sem moral vzvratno peljati kakih 150 metrov po stranski poti do lesenega skladišča nasproti odcepa za Mrzlo dolino pod klancem pred vasjo Gotenica. Vsi štirje smo poprijeli za delo in tovornjak se je polnil z zaboji. Masa tovora je presegla nosilnost tovornjaka, tako da so se vzmeti na pogonski osi izravnale. V zabojih so bili pehotno orožje, strelivo, trombloni in nekaj bomb ter minskoeksplozivnih sredstev. Prvo količino orožja in streliva, ki je bilo odvzeto iz skladišča v Gotenici, smo odpeljali in skladiščili v stanovanjski hiši pri Miru Kuljaju, vodji lovskega odreda v Gabrju.
Naslednjo akcijo odvzema orožja iz Gotenice nam je uspelo izpeljati v noči na 24. september 1990. V zaprto območje smo vstopili z vzhodne strani čez Kočevsko Reko. Tovor smo naložili v lesenih skladiščih na vzhodnem in zahodnem delu vasi Gotenica. Pri nakladanju smo čakali v vrsti, saj so pred nami nakladali tudi druge tovornjake. Čakanje je povzročilo zamudo pri dostavi in pri Povšetovih na Uršnih selih, kjer smo se dogovorili za skladiščenje, so že mislili, da je akcija spodletela. Orožje nam je uspelo pripeljati na cilj zgodaj zjutraj. Takrat smo prejeli ocene o povečani dejavnosti varnostnih organov Jugoslovanske ljudske armade. Povečana je bila tudi osebna ogroženost sodelujočih v opisanih dejavnostih. Za zavarovanje prevoza s spremstvom do Uršnih sel je prvič poskrbela specialna enota Vinka Beznika.
Tretjič smo se po orožje odpravili v Gotenico konec septembra 1990. Takratno akcijo je zaznamoval močan naliv, ki nas je ob nakladanju premočil do kosti. Orožje smo nakladali iz kleti tako imenovane Mačkove hiše, ki stoji v središču vasi Gotenica. Tovor smo v zgodnih jutranjih urah pripeljali do Petra Žagarja v Birčni vasi. Razložili smo zaboje v kurilnico in hitro zapustili kraj, saj je bilo že jutro in so se po okoliških hišah začele prižigati luči, ker so ljudje vstajali in se odpravljali v službo. Z Novakom sva odšla v službo in Likarja prosila, da je z izmišljenim izgovorom pri komandirju opravičil najin odhod. Vrnila sva se v Birčno vas, da bi orožje premestila iz kurilnice na podstreho Žagarjeve hiše. Ko sva okoli 10. ure prišla, sva ugotovila, da je Peter težke zaboje na podstreho zvlekel kar sam. Del orožja smo iz Gabrja nato preselili k vodjem odredov Žaretu Kresetu na Gorenjo Težko Vodo in k Dušanu Sašku ter Jožetu Božiču v Suhadol. Za posameznike, katerih mobilizacijo smo načrtovali in niso imeli svojega lovskega orožja, je bila to prava okrepitev. Konec septembra 1990 smo načrtovali, da bi lahko pod orožje naenkrat poimensko po pripravljenih seznamih zbrali čez tisoč ljudi.
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
Orožje, odvzeto v Gotenici, so na drugih območjih Slovenije uporabili za oborožitev enot TO, predvsem tistih, ki jim je JLA orožje uspelo odvzeti. Na Dolenjskem smo ga imeli na tajnih lokacijah, namenjeno je bilo za oborožitve naših formiranih odredov, in ne za oborožitev enot TO, razen pozneje za nekatere enote rezervnega sestava TO. Po imenovanju novega štaba na ravni Slovenije smo za enoto OŠTO Metlika iz skladišča na Uršnih selih del orožja in razstrelivo oktobra preselili k Jožetu Kapušinu na Veselico pri Metliki, del pa smo ga prepeljali v Črnomelj Dragu Kobetiču, ki je vodil enoto OŠTO Črnomelj. Ta je poskrbel za hranjenje orožja pri Francu Štajdoharju v Malem Nerajcu in Marjanu Babiču v Mali Lahinji. Mesta skladiščenja smo tako razpršili na primerni razdalji po območjih, na katerih smo imeli sestavljene tajne enote sodelavcev, lovcev, domoljubov in enote občinskih štabov TO.
Naše dejavnosti smo vodili zelo intenzivno, orožje iz Gotenice in lovsko orožje ni bilo edini vir oborožitve. Organizacijsko je dolenjska četverica imela že vse pripravljeno. Vestno delo miličnikov, predvsem Janeza Bukovca na terenu, je pripomoglo, da smo pridobili informacijo o orožju za varovanje železnice, skladiščenim na železniški postaji v Novem mestu. Z odgovornimi se je Bukovcu uspelo dogovoriti in tako smo 17. septembra 1990 protizakonito odvzeli orožje iz tega skladišča. Orožje smo s hitro akcijo odpeljali in hranili najprej na postaji milice Novo mesto, nato pa smo ga preselili v hišo Zvoneta Rožanca na Jelšah pri Otočcu. Za preselitev smo se odločili, ker še vedno nismo zaupali nekaterim ljudem v vodstvu enot milice. Bali smo se, da bi se obrnili proti nam in našim dejavnostim. Vse to kaže na to, kako resno in kako daleč smo imeli na Dolenjskem stvari pripravljene in izpeljane, še preden so se na drugih območjih Slovenije začeli pripravljati na organiziranje in vzpostavitev enot MSNZ, ob usklajevanju izbranih, zaupanja vrednih posameznikov iz vodstva milice in TO.
Pozneje je bilo zagotovljeno dodatno orožje in strelivo tudi na podlagi odločitve Boruta Likarja, načelnika UNZ Novo mesto, in sicer s tajnim priporočilom zaupanja vrednim komandirjem postaj in oddelkov milice, da orožje preselijo na tajne lokacije. Če se prav spomnim, je bila ta dejavnost izvedena po 3. oktobru 1990, ko je bila MSNZ z odločitvijo republiškega vodstva uradno pripojena TO Republike Slovenije oziroma ko je bila z odločitvijo sekretarja za notranje zadeve ukinjena Narodna zaščita, mi pa smo strukturo odredov v tajnosti formalno držali naprej. Tako se je na tajnih lokacijah nahajalo tudi orožje, namenjeno celotni
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
formaciji VEM, ki je imela skupaj okoli 540 ljudi. Pripadniki PEM so pod pretvezo potrebe po pogostejšem usposabljanju te enote orožje (avtomatske in ostrostrelne puške) s kompletom streliva hranili na svojih domovih.
Posameznikom zaupana ogromna količina orožja, ki je bila skladiščena na domovih, je predstavljala svojevrsten varnostni izziv, domače pa še dodatno izpostavila nevarnostim. Za varovanje v obliki obhodne patruljne službe so poskrbeli zaupanja vredni miličniki, ki so to delo opravljali poleg svojih nalog na terenu. Večino dela pa smo opravili člani naše četverice, ki smo dneve in noči opravljali varovanje in spremljali gibanje sumljivih vozil ali oseb v bližini. Tako smo zagotovili skoraj dnevno kontrolo vsakega tajnega skladišča orožja in domačim vlivali občutek varnosti. Za interveniranje ob nevarnosti ali sumljivem dogajanju smo pripravili sistem alarmiranja in interveniranja, poimenovali smo ga ŠČIT. Skrivoma smo na svojo pest na postaji milice vzeli starejše prenosne radijske postaje IRET, t. i. iretke, in jih nastavili na delovni kanal stalne službe Uprave za notranje zadeve (UNZ). Te postaje smo razdelili ljudem, ki so hranili orožje, jih podučili o načinu uporabe in jim dodelili klicni znak s šifro za alarmiranje. Samo poznavalci takratnega sistema vedo, kako hud prestopek je to dejanje pomenilo v takratni milici. Da bi to razumeli, je treba razumeti tisti čas, ko v vsaki hiši ni bilo telefonskega priključka in ni bilo prenosnih telefonov. Edina mogoča hitra in učinkovita komunikacija je bila komunikacija po omenjenih prenosnih radijskih postajah, ki je tem ljudem zagotavljala edino varnost ob odzivu po pripravljenem načrtu posredovanja. Med šifre uradnih policijskih akcij na stalni službi UNZ nam je brez vednosti nekaterih odgovornih v zaprti ovojnici s šifro za aktiviranje uspelo vriniti načrt alarmiranja z ukrepi ob sprožitvi. Akcija ŠČIT, ki je bila pripravljena za zavarovanje depojev orožja in kot načrt interveniranja, je slonela na izbranih miličnikih. Zaradi sumljivih okoliščin je 28. septembra 1990 Miro Kuljaj v Gabrju sprožil alarm in posredovanje. Tega dne so bili razglašeni dan prej sprejeti ustavni amandmaji, ko je Slovenija tudi uradno prevzela vse pristojnosti nad TO. Alarm je bil sprožen zvečer, in sicer ravno med sestankom četverice z nekaterimi drugimi udeleženci MSNZ na postaji milice Novo mesto. Posredovanje je bilo bliskovito in dosledno po pripravljenem načrtu. Prav zaradi interveniranja in suma o razkritju tajnega depoja smo orožje naslednji dan preselili v Suhadol.
Izdelali smo tudi sistem mobilizacije pripadnikov odredov z geslom, ki bi ga lahko sprožil kdor koli v četverici. Seznam za obveščanje in vpoklice smo shranjevali v
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
železni blagajni pri dežurnem miličniku na postaji milice v Novem mestu. Kopija vpoklicev je bila shranjena pri upokojenih inšpektorjih milice Jožetu Tavčarju in Nikolaju Prišlu. Mobilizacijski načrt je vseboval seznam in vpoklice za posameznike, ki smo jih za sodelovanje v enotah pridobili iz vrst miličnikov, nekatere pripadnike TO, pripadnike PEM, osebe, ki so hranile orožje, in lovce. Vsi ti posamezniki so imeli sezname ostalih ljudi po posameznih krajih, ki bi jih vpoklicali. Določeno je bilo tudi zborno mesto v bližini tajnih depojev orožja. S posameznikom, ki je hranil orožje, smo se dogovorili, da orožje v primeru mobilizacije na zborna mesta dostavi in tam prisotnim razdeli.
Ko je RŠTO postavljal enote TO, smo vsi štirje sodelovali pri varovanju prevoza orožja iz zagrebškega letališča v Ljubljano, ko je bila za enote milice in TO nabavljena prva zaščitna oprema (neprebojni jopiči in čelade) in protioklepna sredstva (SAR, armbrusti ...). S pomočjo občine Novo mesto je bilo za enote PŠTO in OŠTO Novo mesto takrat pri Orbisu kupljenega tudi nekaj pehotnega orožja (Beretta F92, MGV ...).
DEJAVNOSTI MILICE PRI VZPOSTAVITVI MSNZ
Na območju Dolenjske in Bele krajine je poleg naju z Novakom dejavnosti za organiziranje enot vodil tudi Borut Likar. Likar je v začetku oktobra 1990 na tajni sestanek na svojem domu sklical vse komandirje postaj in oddelkov milice UNZ Novo mesto, ki jim je zaupal in jim razložil oceno vojaške in varnostne situacije ter se z njimi dogovoril za izvajanje nalog. Sestanka, ki sem ga sam tudi varoval, so se udeležili komandirji Stanislav Smolič - Trebnje, Andrej Šenica - Metlika, Iztok Likar - prometna postaja Novo mesto, Alojz Sopčič - Črnomelj, Franc Prašnikar - Šentjernej in Dušan Slak - Dolenjske Toplice, sodeloval pa je tudi Borut Novak, ki je bil namestnik komandirja v Novem mestu. Najpomembnejše priporočilo2 je bila selitev orožja in streliva, ki se je hranilo na postajah milice in je bilo namenjeno za oborožitev VEM, ki je zajemala dejavne in rezervne miličnike, ter Narodne zaščite. Orožje naj bi se selilo na tajne lokacije zunaj objektov milice, opravila naj bi se tudi dekonzervacija orožja. Komandirjem je bilo naloženo, da določijo
2 Izraz priporočilo sem uporabil, ker tudi takrat po liniji poveljevanja v milici še ni bilo nobene usmeritve glede postopkov z odrejanjem nalog prek depeš. Sekretar Bavčar je uporabljal vzporedno pot za prenos informacij po Bezniku in Kolencu.
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
rezervne položaje za delovanje enot milice v vojnih razmerah. Na tem sestanku je bil dogovorjen način spremljanja in poročanja o gibanju vojaških oseb in enot ter način spremljanja dejavnosti KOS-a in upokojenih oficirjev. Pripravljen je bil tudi načrt poostrenega nadziranja območja in komunikacij čez mejo s Hrvaško.
Na postaji milice Novo mesto smo zaradi nezaupanja ocenili, da se vse dejavnosti izvedejo brez vednosti komandirja. Prav ta okoliščina je zahtevala posebno drznost skladiščnika Borisa Murna, da je iz skladišča tajno pobral orožje in strelivo, ki smo ga že poleti 1990 razdelili miličnikom, ki so sodelovali v odredih, in pripadnikom PEM. Oktobra 1990 pa je bila opravljena tudi selitev celotne zaloge orožja na dve tajni lokaciji.
PONUJENE ZAKONSKE PODLAGE V POSKUSU UZAKONITVE NAŠEGA NEZAKONITEGA RAVNANJA
Milica bi z našim imenovanjem za načelnike, namestnike in pomočnike načelnikov Narodne zaščite naše nezakonite dejavnosti morda lahko uskladila z veljavnim zakonom, ki je urejal delovanje Narodne zaščite. Še danes pa nisem prepričan, da bi nas naši nadrejeni v službi in pokrajinsko ter republiško vodstvo milice res zaščitili, če bi se takrat dogodki odvili drugače. Posameznike, vključno sekretarja Janšo in Bavčarja, ki smo vodili dejavnosti na vseh ravneh, bi verjetno čakala težka usoda. Drugi del pripadnikov, ki se ni vključeval, bi na podlagi zahtev po zakonitem delovanju nedvomno zagotovil izvajanje zakonov, to pa bi za nas bilo usodno. V nevarnosti so bile naša osebna varnost, varnost naših najbližjih, naša prostost in naše kariere. Dejstvo je bilo tudi, da za domoljube, ki so na svojih domovih hranili tako velike količine orožja, rešitev znotraj Narodne zaščite ne bi pomenila podlage za njihovo zaščito in varnost ter njihovega ravnanja ne bi naredila zakonitega. Med postavljanjem nezakonitih oboroženih struktur poleti 1990 nova demokratična oblast še ni zadostno obvladovala vseh vej in nosilcev oblasti, zamisel o plebiscitu je bila še v pripravljalni fazi. V primeru preobrata okoliščin, vse do sprejema Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (25. 6. 1991) in morda tudi pozneje vse do Brionske deklaracije (7. 7. 1991), bi opisana ravnanja za vse udeležene nedvomno pomenila sprožitev kazenskih postopkov proti njim. Ti hrabri, še danes večinoma neznani posamezniki, so se izpostavili nevarnosti, ki so jo predstavljala skladiščena ubojna eksplozivna sredstva, grožnja pred posegom
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
varnostnih organov Jugoslovanske ljudske armade in s tem resna ogroženost cele družine, in se izpostavljali nevarnosti neposrednega kazenskega pregona za kazniva dejanja z zagroženimi visokimi kaznimi zapora. Nekaterim posameznikom smo naložili tudi ogromno odgovornost vodenja enot v primeru mobilizacije. Kakšna bi bila njihova usoda, če osamosvojitev države ne bi bila uspešna in ob preobratu ali če bi JLA zasedla Slovenijo, si ne moremo zamišljati. Vedeti je treba, da je kljub demokratičnim spremembam v Sloveniji še vedno bila del Jugoslavije, z izredno močno JLA in z vso pravno ureditvijo enopartijskega sistema. Samo za razmislek pri obujanju spominov na ta dogajanja: danes po 30 letih lahko vzamemo dogajanje v demokratični Evropi, ki smo mu priča ob kazenskem preganjanju demokratično izvoljenih nosilcev pomembnih državnih in evropskih funkcij, in sicer zaradi njihovega političnega (in ne oboroženega) delovanja za osamosvojitev Katalonije in nekaterih drugih delov v Španiji. Dve leti pred dogodki, ki jih opisujem, je v Sloveniji potekal proces proti četverici, in sicer samo zaradi posedovanja nekega vojaškega tajnega dokumenta. Mi pa smo se, ob nespremenjeni zakonodaji, dobesedno igrali z »dinamitom«.
Od junija do oktobra 1990 je bilo prizadevanje republiškega sekretarja za ljudsko obrambo usmerjeno v pridobitev nadzora nad TO in s tem zagotoviti slovensko oboroženo strukturo za zavarovanje demokratičnih osamosvojitvenih procesov. Pri njegovih poskusih je težavo predstavljalo predvsem dejstvo, da so enote TO vodili poklicni častniki, ki so sledili poveljem zveznih organov, in pripadniki drugih narodnosti. Zaradi nesodelovanja poveljnika TO Slovenije generalmajorja Ivana Hočevarja z republiškimi organi je Predsedstvo RS imenovalo nov štab TO Republike Slovenije pod vodstvom majorja Janeza Slaparja. Ta odločitev je naletela na resno nasprotovanje Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Novi štab TO je postopno spremenil njeno organizacijsko strukturo, v začetku oktobra 1990 pa je bila v TO vključena tudi struktura TO iz MSNZ. Obstajajo razlage, da je bila struktura MSNZ po odločitvi sekretarja za notranje zadeve 3. oktobra 1990 ukinjena. Ali je pripojitev MSNZ v TO zajela vse takrat organizirane vsebine in kaj je pomenila ukinitev postavljene Narodne zaščite? Dejstva nedvomno zahtevajo razlago, saj so razmere v tistem času spremljale izredno zapletene okoliščine, ki so vplivale na vsebino delovanja. Pomembno je, da smo dolenjski vpleteni samostojno vse do začetka vojne izvajali zelo resne organizacijske in vsebinske, vojaške in obveščevalne dejavnosti. Odredov, ki so jih formirali ustanovitelji, in nosilcev sklica prostovoljcev v primeru potrebe nismo nikoli preklicali ali pripojili k TO.
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
Odločitev republiškega političnega vodstva o vzpostavitvi slovenske TO in prenos vsebin MSNZ na TO sta sledili cilju postavitve uradno in zakonito organizirane slovenske oborožene strukture. Novo vodstvo TO je takoj začelo kupovati orožje in opremo za stalne enote, ki so jih začeli organizirati, in za formirane enote rezervnega sestava. Tudi v enote milice so bili v obdobju od novembra 1990 do junija 1991 dobavljena nova oprema in orožje ter protioklepna sredstva. Iz tajnih skladišč, ki smo jih v MSNZ organizirali za poklicne enote TO, nikoli ni bil odvzet niti kos orožja. Običajni ljudje so od septembra 1990 vse do odvzema orožja dne 26. junija 1991 hranili orožje na svojih domovih. Edina zaščita smo bili člani naše četverice, ki smo tudi edini vedeli za lokacije depojev. Vsi štirje smo se vseskozi poleg priprav v milici in TO v obliki paravojaškega uporništva pripravljali tudi na morebitni poseg Jugoslovanske ljudske armade. Bili smo pobudniki zamisli o pripravi različnih oblik načrtov delovanja enot in usklajevanja dejavnosti med nastajajočo strukturo TO in milico. Poleti 1990 izdelani seznami in vpoklici za mobilizacijo teh posameznikov za formiranje odredov so bili ves čas v pripravljenosti za aktiviranje. Lokacije tajnih skladišč orožja na srečo sodelujočih nikoli niso bile izdane. Ob postavitvah spomenikov po desetih in več letih so sovaščani jasno povedali, da o teh dejavnostih svojih sosedov vse do tedaj niso vedeli ničesar. Ob začetku vojne, dne 26. junija 1991, je bilo orožje iz tajnih lokacij odvzeto in uporabljeno za opremljanje rezervnih enot TO, odvzem je vodil Borut Usenik.
POMEN DOLENJSKIH ODREDOV IN MSNZ ZA OBLIKOVANJE TO SLOVENIJE, ZA IZVEDBO PLEBISCITA IN VPLIV NA PREOSTALE PROCESE OSAMOSVAJANJA DRŽAVE
Zaznana namera JLA, da bo razorožila Teritorialno obrambo, je v Novem mestu spodbudila sodelovanje štirih posameznikov, ki se prej med seboj nismo niti dobro poznali. Nastala je nezakonita dejavnost dolenjske četverice in zavestno sodelovanje nekaterih domoljubov z nami, ki je predstavljalo prve zametke in postavilo temelj za oblikovanje paradržavnih oboroženih struktur za zavarovanje demokratičnih procesov po prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji. Dejavnosti so bile po svoji vsebini izključno obrambno naravnane, in sicer proti zaznani grožnji z intervencijo JLA in odkrite grožnje nekaterih zveznih in srbskih politikov. Z odločitvijo, da bomo po Krkoviču o naši ideji seznanili sekretarja za obrambo, smo našo idejo
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
prenesli na državno raven. To je poleti 1990 povzročilo pospešeno tajno pripravo oboroženih struktur, ki bi zaščitile demokratično izvoljeno oblast in demokratične procese na območju celotne Slovenije. To tajno organiziranje oboroženih struktur so poimenovali Manevrska struktura Narodne zaščite (MSNZ). Prav te, še vedno povsem nezakonite organizacijske dejavnosti, so nosilcem politične oblasti in tvorcem demokratičnih sprememb nakazale potrebo po zagotovitvi zakonite slovenske oborožene strukture, ki bi bila ustanovljena, da brani demokratične procese, novoizvoljeno oblast in osamosvajanje Slovenije. Na krilih teh nezakonitih in tajnih struktur so politični odločevalci nedvomno lažje in bolj samozavestno sprejeli odločitev o imenovanju članov novega štaba TO Republike Slovenije. Dejavni organizatorji smo ob tem vedenju svoje dejavnosti vodili z večjim zagonom in preudarnostjo. Da je res tako, kaže tudi poznejša politična odločitev o pripojitvi enot TO iz vrst MSNZ pod poveljstvom novega štaba TO Republike Slovenije. Ob grožnjah JLA o odvzemu evidenc nabornikov smo se osredotočili na osebe, ki so bile v vojaški evidenci predvidene za vpoklic v rezervne enote JLA, in jih nagovarjali na bojkot ter vključitev v naše odrede. TO zaradi veljavne zakonodaje namreč še vedno ni mogla prevzeti poveljstva nad temi vojaški obvezniki.
Najpomembnejši in najodločilnejši korak na poti k samostojni državi je bila izražena volja ljudstva na plebiscitu decembra 1990. Prve javne omembe decembrskega plebiscita so se pojavile šele novembra leta 1990. Politični snovalci procesov osamosvajanja so za izvedbo tako pomembnega procesa želeli imeti zagotovilo pristojnih o sposobnosti slovenske obrambe pred morebitnim vojaškim posegom JLA. TO pod vodstvom novega štaba, katerega del je postala tudi struktura MSNZ, je bila tako edina regularna slovenska oborožena struktura. Hkrati sta bili znotraj milice vzpostavljeni tudi VEM in PEM, ki sta dejavne in rezervne miličnike poleg nalog varovanja javnega reda z vojaško organiziranostjo in usposabljanjem pripravljali tudi za vojaško delovanje. Tudi ti dve enoti sta predstavljali močni oboroženi formaciji.
Dolenjski paradržavni odredi so bili po mojem trdnem prepričanju nedvomno temelj za nastanek MSNZ. Organizacijske priprave smo izvajali ne glede na poznejšo formalno, ne pa popolnoma tudi vsebinsko pripojitev k TO. Ta struktura je nespremenjena ostala tako postavljena vse do začetka osamosvojitvene vojne za Slovenijo v letu 1991. Dejavnosti smo uradno preklicali šele po odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije.
Vojaška zgodovina 109
Franci Povše
Uradni obstoj paradržavnih organizacijskih struktur in nezakonitih tajnih skladišč orožja, ne glede na nekatere odločitve o pripojitvah, je nedvomno treba priznati najmanj do dneva odvzema orožja 26. 6. 1991. Sama odločitev o pripojitvi k MSNZ oktobra 1990 na Dolenjskem nima enakega vsebinskega pomena kot po drugih republiških pokrajinah. Na Dolenjskem niso bile izvedene nikakršne uradne vključitve naših odredov v TO, prav tako v te enote ni bila prenešena oborožitev, ki se je nahajala na nelegalnih depojih pri civilnih osebah. Za varnost depojev smo skrbeli izključno posamezniki, ki smo odrede organizirali, in izbrani del pripadnikov teh odredov, ki večinoma niso bili pripadniki milice ali TO. Seznami pripadnikov in vpoklici domoljubov ter ukrepi zaščite, ki so nastali med akcijo ŠČIT, so se hranili v blagajnah PP Novo mesto, kopije pa vse do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije pri upokojenih miličnikih.
Pripojitev MSNZ k TO Republike Slovenije po drugih pokrajinah je bila za enote TO vsebinsko logična, saj je bila MSNZ po načrtu organiziranja v ostalih pokrajinah sestavljena iz OŠTO, PŠTO, VEM PM in enot PEM. Na Dolenjskem pa je bila organizirana v obliki odredov, sestavljenih iz nekaterih pripadnikov milice, TO, domoljubov in lovcev. Organiziranost dolenjskih enot TO in milice v tako imenovano strukturo MSNZ je bila na podlagi zamisli o organiziranju v vseh republiških pokrajinah ob koncu septembra 1990 samo formalna. Enote TO Dolenjske so se po vzpostavitvi enot novega štaba TO Republike Slovenije po 3. oktobru 1990 podredile njenemu poveljstvu na čelu z načelnikom PŠTO Albinom Gutmanom. Tako imenovani formirani odredi pa so ostali zunaj tega sistema.
Politični udeleženci priprav plebiscitarnega referenduma so od odgovornih iskali zagotovilo o pripravljenosti za oborožen odpor ob morebitnemu posegu JLA. Če zagotovil ne bi dobili, zagotovo ne bi tvegali izpeljave postopkov, ki so bili veliko bolj rizični kot ti, ki smo jim priča danes v Kataloniji. Sinergija vseh političnih in obrambnih dejavnosti in pogumnost njihovih nosilcev so bili podlaga za vodenje in izpeljavo osamosvojitvenih procesov v Sloveniji na način, kot smo mu bili priča. Plebiscitarna odločitev nam je vsem vpletenim dala potrditev legitimnosti naših ravnanj, čeprav zakonitost tajnih depojev orožja, organiziranih odredov ali enot, ki smo jih imeli vzpostavljene na Dolenjskem, ni bila povsem zagotovljena vse do sprejema Zakona o vojaški dolžnosti in izdaje Odredbe o ustanovitvi štabov in zavodov TO RS aprila 1991. Nevarnost je pravzaprav prenehala šele po mednarodnem priznanju neodvisnosti in samostojnosti države Slovenije. Če bi
108 Vojaška zgodovina
Tajne dejavnosti posameznikov, vzpostavitev odredov domoljubov In organiziranje Manevrske
strukture narodne zaščite (MSNZ) na Dolenjskem ter pridobivanje orožja za enote
se dogodki ob osamosvajanju odvili drugače, bi se z vsemi vpletenimi nedvomno obračunalo in jih preganjalo ter obsodilo po tedaj veljavnih zakonih SFRJ, ki so take dejavnosti prepovedovali in strogo kaznovali.
Dejavnosti, ki jih lahko najbolje opišemo z javno uveljavljenim izrazom Manevrska struktura Narodne zaščite, so imele na Dolenjskem popolnoma svojstveno vsebino in pomen, saj jih v preostalih delih Slovenije v takšni obliki ni bilo. Oborožene strukture so vedno in tudi bodo pomagale politiki. Prepričan sem, da je tudi naša struktura odredov na sklic imela enako vlogo in pomen. O vsem tem se takrat javno ni vedelo veliko, se je pa čutila prisotnost moči na podlagi zaupanja v nosilce priprav na obrambo domovine.
Vojaška zgodovina 109