Kejtan Kovič
Tito
Rodilseje vZagorju belem otrok sredi otrdk, njegovo edino bogastvo bild je dvoje rok.
S tema dvema rokama so ga poslali na pot: »Domaje premalo kruha, najti ga moraš drugod.«
Leta so tekla in z leti fantje doraščal v moža. Pravice ni našel, a kruha le malo sredi sveta.
Še zmeraj bilš so roke njegova edina posest in stiskaljih je vse češče v trdo jekleno pest
Našelje pot do onih, ki so verjeli vnov svet' inso vsrcu nosili nove svobode cvet.
Bil je pogumen in hraber borecza srečo Ijudi. Zato so tovariši rekli: »Tito vodinasti!«
In onje vodilin vedel, kodprava
cestapelja.
Tekla so leta in z leti
je tudi svoboda prišla.
Skoz leta so borbe krvave divjale noč in dan, dokler nam ni luč zasijala, Prižgaljo je partizan.
In zdaj ko nam teče življenje mirnejš kot v tistih dneh, zdaj ko nam nove težave vzbujajo solze in smeh,
zdaj ko je Tito znami v borbi za srečo Ijudi, spet smo se zbrali in rekli: »Tito, vodinasti!«