5 o
Anton  Hribar: Vdova.   —   Fr. S. Lekše:  Črna gora ali Ptujska gora.
-Dil svojedobno je nekje
V   zakonu srečen par, . Kot jedno bili srci dve, Ljubeči se vsikdar.
A čuden je usode  meč,
Da trga in  mori,
Kjer vidi,  da ljubav preveč
V  ljubimcih plameni.
Presrečni ženi bleda smrt Pobere jej  moža, In srečni zakon je razdrt, In strt je slaj  srca . ¦. .
Kedo popisal bi gorje, Ki vdovo  mlado  tre; Kedo  seštel bi vse solze, Ki v njih  srce jej  mre?
Vdova.
Pokleka tje na novi grob In  sklepa tam  roke, Utrgati se  v  njej  Če  drob, In puli  si lase:
„Oh  on,  ki  ga ljubila sem, Je sred  mrliških vrst, Prerano ga zgubila  sem, Zdaj   krije mi ga prst.
Oj,  tega več na svetu ni,
Da  mislila bi nanj,
Da  bi premotil mi oči',
Da  marala bi zanj!"
Utešiti ni vdove  moč, Poskusi so zaman, Vzdihuje,  tarna noč na noč In joče dan na dan . . .
A pevec je nekje sloveč, Ki sladko peti zna, On scelil že je s petjem več Skelečih ran  srca.
Nesrečna vdova tudi gre: „Ozdravi me, poet! Potrla toga je srce, Umrl je zame svet.
Umrl  mi mož — umrlo vse — Ž  njim  bil je sladek  raj, Brez njega pa  me peklo žge; Imaš li leka kaj?"
„Sirota,  to je  huda bol, Zdaj  zate leka ni; A pridi mi čez leta pol, Morda se kje dobi!"
Obupno vdova ide  proč, Solzeč se in ihteč  — Ostane pevec čakajoč Pol leta,  malo več . . .
Ne čakaj  vdove več, poet, Že  zdravo je srce; Če ti ne zlečiš,  zleči   svet Glej,  od poroke gre! . . .
Anton  Hribar.
Črna gora ali Ptujska gora.
(Spisal Fr. S. Lekše.) (Konec.)
JJa je dobil 1. 161 5. ljubenski -jezuitski kolegij našo cerkev, to .sklepam iz tega, ker je prilepljena pri nogah Marijinih lesena podoba jezuitova, ki ima imenovano letnico. Tega leta so tudi nehali „višji kapelani" — supremi ca-pellani — kateri so opravljali službo božjo, celo dušno pastirstvo, in nastavili so mesto njih vikarje. Ti so bili namestniki jezuitov, kateri so bivali na Ljubnem na Gorenjem Štajerskem. Ne da se namreč dokazati, da bi bili jezuitje kdaj tukaj stanovali in imeli svoj novicijat, kakor se navadno govori. Vikarji so bili podrejeni župniji sv. Lovrenca vse do 1. 1786.; tega leta pa je Gora postala samostalna župnija. Vikar je stanoval v stolpu, kateri še sedaj stoji. Poprej so bili trije, in visok zid je obkroževal cerkev. Za župnika Ant. Križmaniča 1. 1814.—1832. so podrli zid na severni strani z obema stolpoma. Ljudje še pomnijo to. Kakor kaže lega in je pričalo do najnovejšega Časa zidovje, služila je Gora našim prednikom v tabor. Okolico njeno je teptalo večkrat turško kopito.1)
*) Glej: »Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju. Spisal Matej Slekovec. V Mariboru   1885."  Str. 124.
Kar dela Goro slovito in imenitno, to je romarska cerkev, velika stara božja pot, in pa zaupanje do Marije. Nahaja se namreč tu in tam stara podoba iz 1. 1660., posneta po glavnem oltarju, kakor sem ga opisal. Na okrog pa ta podoba kaže čudovita ozdravljenja, katera so si izprosili pobožni ljudje od Marije. Kmalu, ko so dobili jezuitje cerkev, začeli so zopet dohajati ljudje k Mariji na Goro. Na tisoče jih je dohajalo s Hrvaške in Slavonije, in da za tema ni zaostajal slovenski Stajer, umevno je samo ob sebi. Tudi sedaj še dohaja na tisoče pobožnih duš iskat pomoči in tolažbe pri naši ljubi materi Mariji Gorski. Tu vidiš Poljanca in Haložana, kakor tudi pobožnega GoriČana (t. j. Slovenskih goric prebivalca), Zagorca in ponižnega ogerskega Slovenca in Slovenko iz Medmurja v svoji nošnji. Največ pride teh-le na šesto nedeljo po Duhovem: tedaj pride v saboto že zvečer cela procesija romarjev tudi iz LoČ, iz zgorenje Dravinjske doline. Zato se tudi imenuje ta nedelja „ločka" ali pa navadneje „žegnanska nedelja". Najbrž je bila šesto nedeljo cerkev očiščena krive vere luterske in na