Pouk v slovenščini. (Spisal Janko Toman.) nNi zasluga svoj materini jezik znati, a je sramota ga ne poznati." Ta rek, katerega poznali so uže stari Grki, svedoči, da so uže oni znali ceniti vrednost materinepi jezika. In res! Na kolikor višjej stopinji omike je kak narod, toliko bolj olikan jezik ima, tako, da je izraz -olikan ali surov jezik" analog z .olikan ali surov narod". Kolikor bolj kak narod svoj jezik čisti, toliko bolj se mu srce blaži; a gorje! narodu, kateri zapusti svoj materini jezik: on je zapravil vse, njemu ni nič več svetega — propadel je. Površen pogled v zgodovino nam to potrjuje. Kateri pa je naš materini jezik? Oni je, v katerem smo slišali prve besede iz ust nežno ljubeče matere; oni je, v katerera smo uže ko nežoi otroci prve besede za njo jeclali, v katerem smo začenjali izraževati svoje raisli, govorili, ljubkovali, se zahvaljevali — molili, da, oni je, kateri natn je prvi pečat vtisnil, zaznamvajoč, da smo Ijudje. Jezik, v katerem nam je ljubeča mati govorila, oni je naš materini jezik. Jezik, največji dar iz stvarnikovih rok, kateri naredi iz nas celega človeka, kateri nam pomaga izraževati naše veselje in žalost, naše misli in iskušnje, bi naj oddali ko ničvredno stvar. Ne! Pokažimo, da smo hvaležni svojemu stvarniku za ta neprecenljivi dar, pokažimo, da ga znamo ceniti s tem, da ga varujemu, čistimo, krepimo: »Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo!" Ker je ravno jezik ali govor tako važen predmet, odmerjeno mu je (verouk izvzemši) v naših šolah prvo mesto, kar pa i po vsej pravici zasluži. Torej temu delu pouka mora učitelj največ skrbi obrniti, kar se pa, žali bože, ne godi še povsod, da, nekateri se ga še tako radi izogibljejo in raje govore v tujščini, češ, slovenščina je le za kmcta! Naš dozdanji učni načrt veli: nUčenec, zapustivši šolo, naj bode zmožen, razumno in razločno bodi si ustmeno kakor i pismeno se v svojem materinem jeziku izraziti. Pri pouku pazi se naj na obliko in vsebino in doseže se naj ne le materijalno, ampak i formalno izobraženje." 25 različnih glasov, katere raznovrstno sestavljamo v zloge, besede in te v stavke, pomaga nam vse naše misli izraziti. Cloveška bistrouranost razločila je te glasove, dala ali določila je vsakemu posebno znamenje — pisali so. Kdor je ta znamenja poznal. zbiral jih je zopet v zloge, besede in stavke — bral je. Sredstva, katerih se šola poslužuje, da predpisani namen doseže, hočem i po tem razrediti: 1. Jezik ali govor: učiteljev, učencev — slovnica. 2. Pisanje: spisje, pravopisje in 3. branje. I. JeziTc ali govor. Otroku govor ni prirojen, ampak pridobi si ga potom posnemanja. Nazor in govorjenje sta v začetku neločljivo zvezana se sluhom. Glušec ostane i nem. Otrok z dobrimi govorili, prične jih pa kraalu uporabljati. Mej tera ko pvedmet gleda, sliši njegovo ime, zapomni si ga, obdrži si ga tako v spominu, da mu je nazor in imenovanje predmeta vse jedno in si ime le ko njegovo lastnost predstavlja. Nehote nabere si otrok na ta način veliko besed in se jih uči uporabljati. Pozneje jih sestavlja v sklepe, priraerja rečf z njihovimi lastnostmi — on sodi. Tako si pridobi znanje in pamet, kakoršna je v njegovem obližji. Njegov jezik je le vsota na njega vplivajočih količnikov in ti so stariši, bratje, sestre, družina in sosedje. Zato pa Herder blagruje onega otroka, onega dečka, kateri vedno le razumne, ljube človeške glasove sliši, kateri mu njegov jezik nevede izobrazujejo. To traja do spolnenega šestega leta. V tem letu pridruži se najvažneji količnik — šola in bistvo tega količnika — učitelj. Otroci vstopivši v šolo znajo sicer govoriti, a njihovo govorjenje je nepopolno, nekateri bolje, drugi slabeje, a vsi se morajo do jednega in istega cilja dovesti, vsem mora biti vzgleden učiteljev jezik. Vzgleden mora učiteljev jezik biti in to v vsakem obziru. On mora imeti materini jezik učencev v popolnej oblasti, natančno mora poznati vse njegove premene, vse njegove posebnosti i. t. d. Nikoli ne moreš sestavljenerau stroju njegove dele tako sestaviti, da bi pravilno deloval, ako ne poznaš i najneznatnejših del, in jezik pa, kateri ima tako različnib, tako izpreminjajočih delov, hočeš brez vsacega poznanja otrokom podati, hočeš, da bi ga otroci poznali, da bi ga znali rabiti in ti ne misliš, ne uvrstevaš njegovih del tako, kakor zahteva njegov naravni razvoj. Ni vse jedno, ako otroka le govoriti učimo, a zraven ne pazimo, kako in kake posamne dele teniu velikanskemu stroju sestavljamo. Kateri jezik pa je vzgleden? Odgovor je lehak a kočljiv: Govori jezik, v katerem nahajaš spise naših pesnikov in pisateljev, v katerem so i po nekoliko tudi pisane naše šolske knjige! Ni pa še tvoj jezik vzgleden, ako prehudo poudarjaš le koncem deležnikov, ni še vzgleden, ako v prevelikih skrbeh iščeš novih izrazov, kateri se nikjer ne slišijo, ni še vzgleden, ako se tako siliš v izgovarjanji, da ti kri v glavo sili. JNe! tvoj govor je le tedaj vzgleden, ako tako govoriš, da te vsakdo lehko razumi, se ve, da govoriš tudi čisto brez vsakega narečja in ptujk, katerih se v našem jeziku še premnogo nahaja, kajti: »Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj!" Kaj pa, ako učitelj sicer ne govori narečja, pač pa mešanico (t. j. niti književni jezik, niti narečje) in samo onokrat pravilno, kadar hoče otroke na to napeljati, da kako napako popravijo! Kaj pa, ako otroci, kakor je po naših dvo- in večrazrednicah splošno, letos tako pisati in govoriti morajo, prihodnje leto zopet drugače pišejo in govore! Kaj pa, ako se učitelj še celo sam z jezikom bori in v tujem narečji besede naglašall To so pomisleka vredne pomanjkljivosti, katere bi se morale odpraviti, a žal, ravno tam, kjer bi se najložeje tem zaprekam zagradilo, Dajmanj store. (Konec prih.)