----- 116 ----- Ljudska šola. Drug kapitel je zdaj v zbornici gosposki bil na vrsti, namreč ta, da se ljudske šole iz rok vzamejo duhovnemu nadzorništvu , kajti kadar že Čez duhovne gre, morajo — se ve da duhovni vsega krivi biti! kovice" so že pobijale to pretvezo. Ker pa veliko koristi, ako moremo kazati na moža, ki sicer n i „naše gore list", pa vendar brez strahu razodeva resnico, da ved kot duhovni je vlada sama zakrivila pri Šolah, zato nekoliko posnamemo iz ,,Reform." Vprašanje o ločitvi šole od cerkve — pravi Reform" — ima dandanes svoj glavni pomen le še ozir ljudskih šol; kajti više šole so že precej dolgo — če — 117 — ne postavno, pa djanski *) — več ali manj oproščene cerkvenega duha, in sicer — kar je dobro pomniti — veliko bolj v katoliških kakor protestanških deželah. Na Angležkem na pr. imajo vise šole tako tesen cerkven okvir, da bi se v njem več ne mogle vesti in gibati avstrijske in bavarske više šole ; še cel6 španskim bi bil pretesen. Vendar pa iz angleških šol stopajo na dan jako razsvetljeni in spretni možje v vseh oddelkih djanskega življenja. Nesramna presiljava je, kar naši liberalci trdijo, da namreč iz klerikalnih šol vzhajajo le mračnjaki. To očitanje popolnoma ovrže veliko število samih naših liberalcev, ki svoje svobodoljubje razglašajo po svetu; kajti ali niso tudi prav oni sami izučili se v več ali manj duhovskih šolah? Spominjajmo se le avstrijskih študentov 1848. leta! Vsi so prišli iz duhovskih , njih mnogo celo iz meniških šol, in vendar, kdo bo o njih rekel, da so bili mračnjaki? In tudi današnja mladina, ki je sedaj na tem, da stopi v djansko življenje, učila se je v Šolah, po konkordatu uravnanih, in vendar je ravno nasprotje tega, kar se pita z zanič-ljivim priimkom ;,cerkvenih mračnjakov". V viših naših šolah je oproščenje cerkvenega duha povsod djanski več ali manj dovršeno; borba v teh šolah je toraj le še tormalna. Vse drugače je pa to ozir ljudske šole. Te šole bodi si v katoliških ali protestanških deželah so še zmeraj v rokah cerkvene oblasti, **) manj v mestih, več na kmetih. O teh šolah bodi-si v katoliških ali protestanških deželah se sploh toži, da ne zadostujejo niti svojemu namenu, niti sedanjega časa terjatvam, niti potrebam ljudstva in države, niti sploh človeškemu poklicu. To očitanje sicer v prvi vrsti leti na cerkev, ker je ona skozi toliko let vodila šole; toda ono ne zadeva le cerkev, ampak tudi občine in državno vlado. Cerkev je glavna voditeljica šolam postala le zato, ker se skozi stoletja in stoletja nikdo drugi še zmenil ni za šolo! Cerkev je bila, ki je ustanovila prve šole, veliko pozneje so sicer tudi vladarji, mesta in grajščaki pričeli meniti se za šolo, al udeleževali so se tega posla le s tem, da so z denarji podpirali cerkev in menihe, ki so učili v šolah. Posvetne vlade so se do novejših časov s cerkvijo (?) ujemale v tem, da večina ljudstva ne potrebuje više omike, češ, da je lože vladati nevedna ljudstva, in da je cel6 sreča za ljudstvo, če nevedno ostane! Stoletij je bilo treba, predno smo prišli do spoznanja, da je tudi omika vsega ljudstva sploh državam trden steber. Le predolgo so mislile vlade, da je ljudstvo le čreda, ki ima delati in tovore nositi, in se pustiti striči, molsti in klati; le predolgo so mislile vlade, da je omika le predpravica pastirjev te črede. Preštevale so glave svojih podložnikov, kakor gospodar šteje repe v svojem hlevu; računile so, koliko dohodkov more državam donasati ta živi „fundus instructus" ter zavidale kitajskemu cesarju , ki ima 300—400 milijonov takih človeških glav (repov) pod svojo oblastjo. Da v kratkem rečemo: vladam se še sanjalo ni, da bi države imele biti človeške mikalnice, kterim je namen, vse duševne in telesne zmožnosti svojih podložnikov izobraževati in blažiti in *) In to vkljub najvišemu cesarjevemu sklepu od 2. aprila 1822. leta in vis. ministerskemu ukazu od 16. jan. 1854. 1. Vred. **) Kolika je pa cerkvena oblast v primeri z vladino oblastjo, to smo skusili, ko je baron Baeh gospodoval nad kranjsko deželo. Vide: gosp. dekan Grabrijan in učitelj Kapun v Vipavi! Vrh tega, kdo neki daje osnovo šolam? Kdo določa in daje šolske knjige? Ali morda cerkvena oblast? Kaj se, ona le izvršuje, kar jej vlada ukazuje. Velik greh je se cel6 bil, ko so preč. kranjski dekani 1866. leta si predrznili nasvetovati berilo, ki meri na razširjenje šolskih ukov ozir djanskega življenja. Se katekizma škofje ne smejo brez vladinega privoljenja vpeljati v šole, tem manj druzih knjig. Vred. tako jim pomagati do splošnega in osebnega blagostanja. Vladam je bil namen samo vladati, ne pa da bi njihovo vladanje bilo to, kar je imelo biti po božji volji in človeški pravici, to namreč, da bi sj bile prizadevale, ljudstvo izobraževati in osrečevati. Šole so se ustanov-ljale in uravnavale le za vladne namene, da so se v njih izobraževali le vladarji in njihovi služabniki. *) Drugo ljudstvo naj pa le veruje in uboga! To je bila mera ljudstvenega izobraževanja, ktero se mu je milo-stivo privoščilo, in še ta mera je bila tem manjša, čem veča je bila prevzetnost tistih, ki so se rodili iz prostega naroda, a vsem vprekam vkljub vendar povzdignili na višo stopinjo, na kteri so zaničevali svojo korenino, ki je za njimi ostala na nizki stopinji omike. V tem oziru so mnogo zagrešile ne le vlade , ampak grešili so tudi tako zvani visi stanovi, in to mnogo več, nego cerkev. Posvetne vlade namreč so podložnim celo mejile naravno pravico do omike ; one so duri v vise šole odpirale le plemenitim in premožnim, in to v prejšnjih časih skoro vse države, zlasti pa Španjska, sardinska in ruska. Cerkev je v tem obziru bila veliko bolj liberalna, nego svetovne vlade; ona je bila prav demokratična; ona ni nikoli nikomur zapirala vrat v šole, tudi otrokom naj-nižih stanov ne, marveč je prav v teh stanovih iskala svoje podpore. V časih, ko je v vseh državah mogel višo službo doseči le on, ki je bil plemenitega rodu ali pa boljarskega, bilo je v cerkvi moč, sinovom nizkega kmetiškega, da, celo pastirskega, rokodelskega in bera-škega stanu dospeti do najviše službe. — Tožba zarad slabih šol mora se toraj veliko bolj napeti zoper države, nego zoper cerkev. Ce je cerkev zanemarjala šole, da se to zagovarjati, češ, da za verske namene ravno ni treba visoke splošne omike ; ona lahko reče : moja naloga ni, ljudstvo mikati za posvetno življenje; toda državam je prav to sveta dolžnost, in prav to zahteva tudi njihova lastna korist. In vendar države niso nobene svoje dolžnosti do današnjege dne tako v nemar puščale, kakor to, ki je najblaža. Noben oddelek postav ni tako pomanjkljiv, površen, lahkomiseln, kakor ravno o šolah. Za vse, če je bilo tudi nepotrebno, nekoristno ali cel6 škodljivo, so imele novcev na milijone, za šole jih je zmiraj manjkalo, in še dan današnji so stroški za šole v primeri za druge oddelke skoro vsem državam na sramoto. Nobene druge vrste svojih služabnikov niso države tako malo čislale in tako ubogo plačevale, kakor ljudske učitelje. To očitanje zadeva tako katoliške kakor protestanške države. Saj je še celo modri pruski kralj Friderik Veliki mislil, da so ljudske učilnice le preskrbovalnice vojakom, ki so do-služili pri vojaščini. *) Tu se spominjamo, kar je neki visi šolski ogleda se 1866. leta djal: V ljudskih šolah mora nemški jezik učiti se že zato, da se dečkom, ki pridejo med vojake, na oslec pripn6 ena, dve ali se cel6 tri zvezde! Vred.